Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Barbara Simoniti
tako, kakor mi je opisovala. Pročelja starih palač so tiho sijala v mesečini.
Že sem bila pri vodnjaku. Trg se je začel ožiti – in hiša je stala pred menoj,
topo brezbarvna v skorji starega ometa. Zazrla sem se v kalne oči
razmajanih oken. Po obokanem prehodu za kočije sem stopila na dvorišče
in se prislonila na kamniti vogal. Nad kvadratnim tlakom se je dvigoval
obokan mostovž, pregrajen z razpadajočim lesom. In nad njim visoko,
modro, srebrno prešito nebo.
Tukaj sem, babica. V tvoji Ljubljani. Ne vem, ali naj mi bo hudo ali naj se
veselim. Vrnila sem se. Vrnila sem te.
* * *
360