Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Barbara Simoniti
Pot nazaj
odlomki
Vstopila sem v slovenščino. Šele zdaj sem se ovedela, da pomeni drug jezik
tudi drugačen način bivanja.
Vedno se mi je zdelo, da smo doma govorili slovensko iz nekakšne trme.
Ponosne in pomembne, a vendarle trme. Ko sem nekoč vprašala babico,
zakaj, me je začudeno pogledala:
»Preprosto zato, ker smo Slovenci. Kako naj bi drugače govorili?«
Hodila sem v nemško šolo, rasla pa sem ob Gregorčiču, Aškercu in
Župančiču. Življenje je bilo ločeno na dva dela: čim so se zaprla vhodna
vrata, so za seboj skrila vse zasebno. Govorili, jedli in molili smo slovensko;
onkraj vrat, na obiskih, v trgovinah in gledališčih pa se je odvijalo zunanje
življenje v nemščini. Delitev smo strogo upoštevali.
Spustila sem se v togo oblazinjeni letalski sedež in segla po žilavi pas s
kovinsko sponko. Njegova zanesljivost je stežka legla name. V zraku, stoje
ujetem v lupino, je raslo udušeno pričakovanje. Najlepši del poleta je zame
vedno vzlet: ko letalo pospeši in plane po stezi, še hitreje in še in še, kakor
bi ne imelo meja, odpade z mene vsa zemska teža, in sproščeno se dvignem
v višino.
Po ozkem prehodu se mi je bližala stevardesa. Pred seboj je potiskala
velik, zapredaljen voziček in se vedno spet ustavila. Z naučenim smehljajem
je ogovarjala potnike in jim nalivala pijačo. Pivo, vino ali sok; slovensko,
angleško ali nemško. Pogoltnila sem strah v grlu in se v trenutku odločila:
»Sok, prosim.«
Prav nič se ni začudila; z gibko kretnjo mi je podala kozarec, do polovice
nalit z rumeno vsebino, in papirnat prtiček. In je bila mimo.
Prestopila sem črto; združila nezdružljivo. Postala sem bitje iz enega
kosa. Naslonila sem se na ročaje sedeža in se zazrla skozi okno. Alpski
relief se je nižal in se razširil v rodovitne doline. Slovenija se je razgrinjala
pod menoj v obliki zeleno-rjave krpanke polj in travnikov. Obšlo me je
pekoče svetlo čustvo in mi zalilo oči.
* * *
354