Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Aleksandar Prokopiev
3.
I don’t like the black pansies in the window box: sticks and stems. But
could you make a ballgown out of the unusal big poppies behind them.
Nisem prepričan, koliko je imel moj oče v resnici rad poljski mak (v
Makedoniji raste manjši kot na Izzyjinem vrtu).Tudi v njegovem zadnjem
letu, ko mu je bilo cvetje pomembnejše od ljudi.
Sedi v vozičku in se sonči na vrtu. Postal je molčeč: jé sadje in pljuva
koščice. Ne more se osvoboditi razmišljanja. Mrmra in se mršči ter tiho
preklinja: Ljudje so kot ose! Naj se vsi jebejo! Čeprav bi si to želel, ne more
postati puščavnik. Njegov pogled bega po vrtu, ne ustavi se na rdečem, ki
na vrtu raste v šopu, temveč na enem samem lila makovem cvetu. Fantek
Momčilo kuka iz makove čašice. Petletni Momčilo, ki se je zadušil, ko je
jedel cvetje.
Zvečer po pogrebu je njegova upadla mati našla mojega očeta in njegovo
sestro z usti, polnimi divjih rož in rož, ukradenih z vrta. Njuna usta so bila
polna stebel, listja in cvetov, kot s krvjo so bila zamazana z makovim sokom.
Hotela sva se pridružiti Momčilu in se z njim voziti po nebu z našimi
tricikli.
Momčilov obraz ni zbegan, kot da bi bile njegove oči vzete iz koptskih
mozaikov, iz dna cvetove žametne čašice. Pripadajo soncu in senci hkrati.
Isabella gre zalit rože. Pred tem mu ponudi liker iz cvetja. V njegovi
sladkobi začutim zrnca cvetnega prahu. Je moj oče podal svoje revmatične
roke proti lila maku, proti bratcu Momčilu? Se je dotaknil bližine obeh
svetov?
Njegov čas še ni prišel: še šest mesecev mu je ostalo, da se pridruži
veseli družini z njenimi tricikli.
I love you lots. Love me.
Prevedel Aleš Mustar
346