Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
njena najljubša pesem, včasih od jutra do večera, takšna bedarija kot: »O
pardon, ste vi grof Luksemburški? O pardon, ste vi veliki svetovljan?« sicer
res z možno različico, namreč to, da je vse skupaj izvajala s francoskim
naglasom, kar je zadevo še poslabšalo.
Zadnji pisateljev izbruh je Schnurrerja osupnil. Od tega ga ni odvrnila
niti njegova žena. Tega zagrenjenega drgeta ustnic, povezanega z lahnim
našpičenjem obeh uhljev, tega mladenič Frank ni mogel posneti po
mojstru, po nobenem! To je sedelo kot ulito in vzvišeno nad vsakim
dvomom, moralo je biti nekaj stvarnega. Zdaj bi si pa le veljalo natančneje
ogledati ta obraz.
Schnurrer za to ni potreboval veliko časa. V hipu mu je bilo jasno. Bil je
gol! V mirovanju brez najmanjše gube in gravure, brezizrazen. Bil je golota
sama na sebi, čisti meseni akt v javnosti, skoraj ranjen od nagote pri belem
dnevu in polžasto mehek. Ko se je ovedel, se je takoj spet začel boriti za
obvladanost po napotkih mimike svojega vzornika, zdrknil je dol, celoten
moški se je sesedel globoko v stol. To so potrjevale znova iztegnjene roke,
kapitulirajoče odprte dlani. Mladi Frank je delal neprestano, in Schnurrer
je razumel, da sploh ni mogel drugače. Vsako sekundo je bil zaposlen s
tem, da je utrjeval oklep za neoblikovano meso lic, za nejasen lok ustnic.
Schnurrer je začel divje kaditi, da mu ne bi bilo treba biti v zadregi pred
tako ganljivim in, upal je, da Frank ali Müller tega ne sluti, tako brezupno
stisnjenim v kot. Iz tega bi pa zares lahko še kaj nastalo! O bog, kako je
mladenič nosljajoče in nergavo in bedasto vlekel tisti »ä« po strogo naučeni
lekciji in se pri tem za zasluženi trenutek umiril.
Schnurrer pa se je, medtem ko je pustil gosta, da je starosvetno po mojstrovo
hvalil »dobro kapljico«, videl stati visoko nad reko, kjer je s pobočja
gledal dol na kašasto sivo opustošeno pokrajino ladjedelnic in rafinerij.
Zdaj se je, v principu, videl celo lebdeti nad vsemi njemu znanimi pokrajinami,
tudi nad mesti, če je le ostal viden vsaj še majhen geološki ostanek,
in se videl, kako je dolgo dolgo strmel v pod njim razprostrto in pri tem
vedno globlje – in ni bilo lahko, bilo je naporno -, zdrknil globoko nazaj v
čas, v stoletja, tisočletja, tako da se je pokrajina kazala vedno bolj necivilizirana.
Najbrž je to tudi doslej enako počel, a tega o sebi nikoli ni vedel.
Tu in tam je pogledal tja, dokler se ni videno samo z opazovanjem prestavilo
nazaj v predstavljivo prastanje, kot da bi bilo to njegova dolžnost in da bi
bilo potem, ko bi bili končno izbrisani časi z vsemi skorjami in lupinami
vred in bi se pokazalo tisto najzgodnejše, tudi ponovno doseženo stanje
dobrega. Da, šele zdaj je vedel: tako je, komaj verjetno, že od nekdaj, strogo,
otročje, počel s svetom.
32