Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

06.07.2014 Views

Brigitte Kronauer Mladi mož, neumna mladost »Sam sem popolnoma zadovoljen z eno samo pohvalno omembo na koncu,« je rekel Schnurrer, povesil oči, nagnil glavo poševno proti desni rami, skoraj kot da bi hotel zakinkati. To je rekel za pomiritev. Gesto zaspanosti je dodal, da bi razburjenega pri mizi ohladil in odvrnil od druge fronte. Toda mladi pisatelj Frank Müller je še naprej stiskal pesti, se otresel vse zasanjanosti, ki jo je Schnurrer namenoma izžareval, in z glasom, ki ga je pri sebi bržkone imenoval »glas ostrega posmeha« in ga brezhibno obvladal ter vzdržal to nianso do zadnje besede, citiral: «Pisatelj je kot zvezdnik, ki lahko igra vedno le samega sebe, prevajalec nasprotno pa je poklicni igralec, ki smukne, neprestano spreminjajoč se, v vse vloge.« Pravzaprav se je moral Schnurrer ves čas krohotati od zadovoljstva. Bil je čisto buden. Tega mladega pisatelja je komaj poznal, povabil ga je, v nedolžni zahrbtnosti, zgolj zato, ker si je obetal posebno zabavo, katere bežno pokušino je bil užil pri prvem srečanju: z vsakim prekanjenim upogibom ustnic navzdol ali potrjujočim spuščanjem ramen, z vsakim nergaškim razvlačenjem glasu ä, z vsakim gibom z neprižgano, kakor pozabljeno cigareto kot demonstrativno žrtvijo resnosti položaja, je mladi mož posnemal svojega mojstra, svojega velikega, bolj znanega vzornika, seveda je pretiraval, in to je za Schnurrerja pomenilo, da se je lahko dodatno zabaval na račun svojega prijatelja, odsotnega idola mladega avtorja. Pa kaj potem? Saj ne eden ne drugi nista opazila ničesar. Le njegova žena, ki je tudi bila pri mizi, se je kar naprej smejala do solz, kar je poskušala prikriti s hinavskim neprestanim kihanjem. Schnurrerjev stari prijatelj pa je kljub vsemu znal tako sugestivno predstaviti koitus, da so mu ženske, kot je trdil, v takih trenutkih govorile točno tisto, kar so običajno vzdihovale njegove junakinje. Tako je šlo že nekaj časa. Nefiktivne ženske so z njegovimi vsakokrat napornejšimi novostmi lagodno držale korak. Tako je bil uspešnež, ki je svojo lastno literaturo ponovno našel v življenju, namesto sredi življenja, kjer bi dobro poslušajoč profitiral za svojo literaturo, v škripcih. Ali je bil mladi Frank tudi že tako daleč? »Eno samo ‘odlično prevajalsko delo je opravil Karl Rüdiger Schnurrer’ mi, kot rečeno, popolnoma zadošča«, je Schnurrer še enkrat pomirjujoče navrgel. »In to je, v splošnem, tudi primerno.« Bila je preprosto hladnokrvnost znalca! »Kdo,« je kljub temu zaklical mladi Frank Müller, »kdo pa si je končno izmislil konstrukcijo, načrt, jo izpeljal iz resničnosti, to pretehtano zgradbo? Ali pa gre morda, kot nam z vseh strani dopovedujejo, v prvi vrsti za lepe besede s priokusom? Kdo je arhitekturo v, ja v nič –» tukaj se je dozdevno sam nekoliko ustrašil, a je dokončal trmasto: »spravil?« »Avtor, avtor, nihče drug,« je zdaj uganila Schnurrerjeva žena, presenetljivo obvladana. Tudi ona je včasih pisala povesti, sploh ne čisto slabe, a bržkone le zato, da bi opravičila vse tiste trenutke, v katerih je reagirala otročje, kot spoznavanje sebe, ter da bi se smela s svojimi razvadami in muhami bohotiti in se ob tem še prikazati v lepi luči. In to kljub temu, da je bila 30

Brigitte Kronauer Junger Mann, dumme Jugend »Ich selbst bin völlig zufrieden mit einer einzigen lobenden Erwähnung am Schluß«, sagte Schnurrer, schlug die Augen nieder, legte den Kopf schief zur rechten Schulter hin, fast als wollte er einnicken. Er sagte das zur Beschwichtigung. Die Geste der Schläfrigkeit gab er obendrauf, um den Aufgeregten am Tisch von einer zweiten Front her abzukühlen. Der junge Schriftsteller Frank Müller aber ballte weiterhin die Fäuste, schüttelte alle, von Schnurrer gezielt ausströmende Traumversunkenheit ab und zitierte mit einer Stimme, die er bei sich wohl »Tonlage des klirrenden Hohns« nannte und tadellos beherrschte, was das Durchhalten dieser Nuance bis zum letzten Wort betraf: »Der Schriftsteller ist vergleichbar dem Star, der immer nur sich selbst spielen kann, der Übersetzer dagegen ist der Profischauspieler, der in alle Rollen, sich stets verwandelnd, schlüpft.« Eigentlich mußte Schnurrer die ganze Zeit vor Vergnügen brüllen. Er war hellwach. Diesen Nachwuchsautor kannte er kaum, hatte ihn, in harmloser Tücke, nur eingeladen, weil er sich eine besondere Unterhaltung versprach, von der er beim ersten Treffen vor kurzem eine flüchtige Kostprobe genossen hatte: Mit jedem abgebrühten Biegen der Mundwinkel nach unten oder besiegelnden Fallen lassen der Schultern, jeder mäkelnden Dehnung des ä-Lauts, jedem Agieren mit der nicht angezündeten, wie vergessenen Zigarette als demonstratives Opfer an den Ernst der Lage ahmte der junge Mann seinen Meister, sein großes, bekannteres Vorbild nach, übertrieb es natürlich, und das hieß für Schnurrer, daß er sich zusätzlich über seinen Freund, das abwesende Jungautorenidol, amüsieren konnte. Was machte das schon? Die merkten ja beide nichts davon. Nur seine Frau, mit am Tisch, lachte in einem fort Tränen, die sie mit einem heuchlerischen Dauerniesen zu begründen versuchte. Schnurrers alter Freund immerhin verstand sich auf eine so suggestive Darstellung von Beischlafszenen, daß, wie er behauptete, Frauen, die mit ihm in Affären verwickelt waren, in solchen Momenten exakt das zu ihm sagten, was seine Heldinnen zu seufzen pflegten. So ging es schon eine Weile. Die nichtfiktiven Frauen hielten mit seinen von Mal zu Mal mühsameren Neuerungen lässig Schritt. So saß der Erfolgreiche, der seine eigene Literatur im Leben wiederfand, anstatt im Leben, gut zuhörend, für seine Literatur zu profitieren, in der Klemme. Ob dieser junge Frank auch schon so weit war? »Ein einziges ›Hervorragende Übersetzerarbeit wurde geleistet von Karl Rüdiger Schnurrer‹ genügt mir vollauf, wie gesagt«, warf Schnurrer noch einmal besänftigend hin. »Und das ist der Sache auch angemessen, generell.« Es war einfach die Gelassenheit des Könners! »Wer«, rief nichtsdestoweniger der junge Frank Müller, »wer hat denn schließlich die Konstruktion, den Plan ausgedacht, abgeleitet aus der Wirklichkeit, das kalkulierte Bauwerk? Kommt es etwa, wie uns von allen 31

Brigitte Kronauer<br />

Mladi mož, neumna mladost<br />

»Sam sem popolnoma zadovoljen z eno samo pohvalno omembo na koncu,«<br />

je rekel Schnurrer, povesil oči, nagnil glavo poševno proti desni rami,<br />

skoraj kot da bi hotel zakinkati. To je rekel za pomiritev. Gesto zaspanosti<br />

je dodal, da bi razburjenega pri mizi ohladil in odvrnil od druge fronte.<br />

Toda mladi pisatelj Frank Müller je še naprej stiskal pesti, se otresel vse<br />

zasanjanosti, ki jo je Schnurrer namenoma izžareval, in z glasom, ki ga je<br />

pri sebi bržkone imenoval »glas ostrega posmeha« in ga brezhibno obvladal<br />

ter vzdržal to nianso do zadnje besede, citiral: «Pisatelj je kot zvezdnik, ki<br />

lahko igra vedno le samega sebe, prevajalec nasprotno pa je poklicni igralec,<br />

ki smukne, neprestano spreminjajoč se, v vse vloge.«<br />

Pravzaprav se je moral Schnurrer ves čas krohotati od zadovoljstva. Bil<br />

je čisto buden. Tega mladega pisatelja je komaj poznal, povabil ga je, v<br />

nedolžni zahrbtnosti, zgolj zato, ker si je obetal posebno zabavo, katere<br />

bežno pokušino je bil užil pri prvem srečanju: z vsakim prekanjenim<br />

upogibom ustnic navzdol ali potrjujočim spuščanjem ramen, z vsakim<br />

nergaškim razvlačenjem glasu ä, z vsakim gibom z neprižgano, kakor<br />

pozabljeno cigareto kot demonstrativno žrtvijo resnosti položaja, je mladi<br />

mož posnemal svojega mojstra, svojega velikega, bolj znanega vzornika,<br />

seveda je pretiraval, in to je za Schnurrerja pomenilo, da se je lahko dodatno<br />

zabaval na račun svojega prijatelja, odsotnega idola mladega avtorja. Pa<br />

kaj potem? Saj ne eden ne drugi nista opazila ničesar. Le njegova žena, ki<br />

je tudi bila pri mizi, se je kar naprej smejala do solz, kar je poskušala prikriti<br />

s hinavskim neprestanim kihanjem. Schnurrerjev stari prijatelj pa je kljub<br />

vsemu znal tako sugestivno predstaviti koitus, da so mu ženske, kot je<br />

trdil, v takih trenutkih govorile točno tisto, kar so običajno vzdihovale<br />

njegove junakinje. Tako je šlo že nekaj časa. Nefiktivne ženske so z<br />

njegovimi vsakokrat napornejšimi novostmi lagodno držale korak.<br />

Tako je bil uspešnež, ki je svojo lastno literaturo ponovno našel v življenju,<br />

namesto sredi življenja, kjer bi dobro poslušajoč profitiral za svojo<br />

literaturo, v škripcih. Ali je bil mladi Frank tudi že tako daleč? »Eno samo<br />

‘odlično prevajalsko delo je opravil Karl Rüdiger Schnurrer’ mi, kot rečeno,<br />

popolnoma zadošča«, je Schnurrer še enkrat pomirjujoče navrgel. »In to<br />

je, v splošnem, tudi primerno.« Bila je preprosto hladnokrvnost znalca!<br />

»Kdo,« je kljub temu zaklical mladi Frank Müller, »kdo pa si je končno<br />

izmislil konstrukcijo, načrt, jo izpeljal iz resničnosti, to pretehtano<br />

zgradbo? Ali pa gre morda, kot nam z vseh strani dopovedujejo, v prvi<br />

vrsti za lepe besede s priokusom? Kdo je arhitekturo v, ja v nič –» tukaj se<br />

je dozdevno sam nekoliko ustrašil, a je dokončal trmasto: »spravil?« »Avtor,<br />

avtor, nihče drug,« je zdaj uganila Schnurrerjeva žena, presenetljivo<br />

obvladana. Tudi ona je včasih pisala povesti, sploh ne čisto slabe, a bržkone<br />

le zato, da bi opravičila vse tiste trenutke, v katerih je reagirala otročje,<br />

kot spoznavanje sebe, ter da bi se smela s svojimi razvadami in muhami<br />

bohotiti in se ob tem še prikazati v lepi luči. In to kljub temu, da je bila<br />

30

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!