Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Etruščan Vel Matuna
odlomek iz novele
Katarina Marinčič
VIII.
Ko je bil Vel bolan, so se vsi trudili, da bi mu ustregli. A če je kaj zahteval,
so ga le redko razumeli.
»Nesite me ven, na zrak,« je nekoč prosil.
»Kam bi šel rad, srce moje? Kam naj te nesemo? Bi šel rad k morju?« je
spraševala Fastija.
»Kamorkoli, le k morju ne,« je odgovarjal in čutil, da se mu v prsih dviguje
žolč. (Njegova jeza je bila mnogo večja od njegove moči. Ranti je videla in
mu podložila blazino.)
Naslednji dan, ko je že pozabil željo in jezo, so ga odnesli v atrij in okrog
njega postavili šotor. Veter je napihoval belo platno; vitice, s katerimi je
bilo platno poslikano, so se premikale kot prave, še več, kot žive; Velu se
je zdelo, da ga bodo zapredle; stokal je, pa ga ni nihče slišal, niti Ranti ne.
Po tistem so se začele napihovati in razgrinjati tudi stene njegove sobe;
oranžna črta pod stropom se je zvijala kot kača.
IX.
V resnici si takrat ni bil zaželel kar nekam. Hotel je ven iz mesta, na kraj,
kjer se z resasto travo porasli breg spušča v globel, kjer je od spodaj slišati
šum potoka, kjer se zazreš v nasprotno pobočje, v gozd tisočerih debel.
Gozd se kot stena vzdiguje pred teboj, blizu, da te stisne, nedosegljivo
ogromen.
Dokler ni zbolel, je skoraj vsak dan hodil sedet na travnati breg.
Ob dopoldnevih, ko mu je sonce svetilo v hrbet, je videl na drugi strani
eno samo barvo, globoko temno zeleno, ki je kakor mokrota udarjala skozi
sončevo kopreno.
Pozno popoldne, v trenutku, ko se je sonce prevalilo za gozd in je
koprena izginila, je zelena razpadla na zaplate. Rahle, skoraj prosojne
krošnje borovcev so lebdele med polnimi, sočnimi ploskvami, med hrasti
in bukvami; vmes so se srebrili evkalipti in na drugem koncu pobočja
oljke; ciprese so bile s smolo namazani stebri.
Hipoma so se v barve zarisale črte, fine, kot bi jih vbodel zlatar. Videti
je bilo sleherni list in sleherno iglico posebej, celo žile na listih, obračanje
listov v vetru, gladko vrhnjo in hrapavo spodnjo površino.
Potem je vse to izginilo in šele takrat, šele v polmraku, so med zdaj
črnimi krošnjami zasijale stvari z gozdnih tal: sveže zdrobljeni, zelo beli
kamni, pa tista najbolj svetlo siva, najbolj gladka izmed debel.
Gladka debla so bila nimfe, ki jih je med rajanjem zanašalo. S čudno
praznino v srcu je Vel včasih prislonil piščal k ustom in zaigral opotekavim
plesalkam, v svilo ovitim bukvam, oljkam v platnu.
Tožilo se mu je, pa ni vedel, po čem.
262