Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Legla je počez čez mizo in ga opazovala. Če si je prav razlagal njene narobe
obrnjene ustnice, ga je navdušeno gledala: »Conrad Faber von Creuznach,
nehaj že s tem bedastim iskanjem!« Conrad Faber von Creuznach? Je bil to
on? Schnurrer je štel, ne, ‘r’ se ne pojavi dovoljkrat, samo trikrat, to mu ni
zadoščalo. Tako ga ne bo izvabila iz podzemlja, kjer se je gumbek še vedno
skrival v režah ploščic. Tipal je s ploskimi rokami. Ona se je na mizi smejala,
zdelo se je celo, da se prevrača na hrbet, trebuh, boke. »Gospa Braunbehrens
je poklicala. Ko boš nehal tam spodaj, ti bom povedala, kaj hoče
od tebe!« To bi se ji prileglo. Zraven njegove glave je padel na tla čevelj.
»Sicer pa bom svojo avtobiografijo naslovila: ‘Zenica in divjad za odstrel’.
Korekture sprejemam samo še naslednjih deset sekund. ‘Krušno žrelce
od A do Ž’ ali ‘Rojstvo in smrt levje miške’, tega tako ne bo kupil nihče.«
Zakaj neki mu ne privošči iskanja gumba? Ali misli, da bo gumb padel z
neba? Kaj dosti možnosti seveda ni imel več, celoten teren je bil skoraj
sistematično preiskan.
»Čepkov križanec, gumbkov križanec, himera!«. Nove zmerljivke, te si
je za vsak primer zapomnila v botaničnem vrtu. Trkala je po mizni plošči
in ga vlekla za lase. Ne, nikakor ni gledala skozi okno. Z visečo glavo in
zardelimi lici je, zaporedoma z vsake od štirih strani mize, zasledovala
njegovo ekspedicijo. Toda kaj je trenutno zares vedela o njem?
Medtem ko je oprezal za rožnato ploščico, se je zgodil čuden prevrat,
kot da se ne plazi po ploščicah, temveč se nahaja horizontalno na stolu
svoje zobozdravnice. Vsakokrat, ko ga je spustila v to lego, je nad sabo, na
stropu ordinacije, videl velik zemljevid, svet med Anglijo in Črnim morjem,
severno Afriko in Grenlandijo, ki je izginjala pod realističnimi ledenimi
ploščami in nizkimi oblaki, morja so bila modra, zemeljska krogla proti
Poljski fantastično in vrtoglavo ukrivljena, kot da ne bi ležal pod zdravničinimi
rokami, temveč, nasprotno, lebdel, lahkotno drsel nad Zemljo in
vsemi dogodki, gorovji in vodovji v čudoviti jasnosti in preglednosti, s
severnimi siji v daljavi. Kaj drugega pa naj bi bile koprene visoko na severu?
V sredini pa, in to je bilo najbolj posrečeno, v centru je tičal risalni
žebljiček, da se zemljevid ne bi upognil navzdol. In kaj je preluknjal žebljiček
točno na tistem mestu, v središču? Mesto Berlin! Pri zdravljenju zob
je posebno rad gledal risalni žebljiček nad svojim rojstnim krajem Berlinom,
ki je Berlin pričvrščal na njegovo mesto, in bilo je kot fiksna ideja, ki
ni dovoljevala bolečin. Seveda je bilo za paciente tako tudi načrtovano.
Je bila ta vizija tista, ki ga je podžgala, da je zdaj skočil pokonci – vsekakor
so ga kolena že bolela od podrsavanja –, da bi šel po žepno svetilko – in z
bežnim pogledom opazil, da se je njegova žena, ki je ležala na trebuhu, na
mizi razlezla na vse strani, zdaj pa, ko je držal svetilko, hitro šinila v hrbtno
lego in pri tem prt, kakšen nasladen pogled opustošenja, napol spodmaknila
– in ponovno preiskal tla, ne da bi ga tleskajoči in vabeči glasovi z višine
prevzeli? In prosim: našel je, zasačil! Nobeno upiranje ni pomagalo, sem z
njim. Z ujetim gumbom se je postavil na noge. Bitka je bila napol dobljena.
Ko je prispel v gornji svet, se je hotel najprej nekoliko pomiriti, pogledati,
za kaj se je tam spodaj mučil, in vzel je, ne da bi vprašal za dovoljenje,
medtem ko so ženine noge bingljale z vogala mize, zvezek iz torbice, ga
26