Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Sydney Lea
Avtoriteta
Pred tridesetimi leti so bili zanj dobri časi;
najbrž si je mislil, da nam je zrasel čez glavo,
a so bili dobri časi tudi za nas.
Chick je imel tedaj edino trgovino v Topsfieldu
in je edini točil bencin daleč naokoli. Tovornjaki
so ga obletavali kot čreda gomazečih slonov.
V tistih časih smo mislili na drug način:
Nikomur ni kanilo na pamet, da bo Chicka kap.
Bencinskih črpalk ni več. Čez cesto razkazuje
Mobil-Mart antiseptično, mesečno belino.
Izdajalski drvarji tam južinajo noč in dan.
Strmijo čez z dihom orošena stekla in gledajo,
kako se Chickova trgovina spreminja v prah.
Reka nas je zbrala, nekaj prijateljev: postrv,
v vodi čisti kakor zrak. Postrvi so izginile
skupaj z nekaterimi od nas. Chick se je razcvetel,
čim nas je videl na kupu. Ves vpitje in smeh.
Pozablja, kdo smo, ali pa mu je vseeno –
samo neki starajoči se tipi iz sosednje države,
ki so prišli na vrečko čipsa, po zarjavelo konzervo šunke
zaradi starih časov. Postopamo po trgovini,
kupujemo vsevprek, kar ni veliko. Chick se je
zaprl v kabinet, s kartami na mizi, zaprl tudi
v tišino, on ki je govoril med kosilom,
dokler ti niso odpadla ušesa. Dobrim kosilom.
Losov biftek je bil zmeraj debel in krvav, na smrt
bi se lahko nažrli burgerjev in lovskih zrezkov.
Spravil se je nad fliper in trobil vaške čenče
(a vmes nikdar pozabil na zrezke in žar):
davki, les, luknja za ribolov. Obraz mu je žarel
od čiste avtoritete, čisto nekaj drugega od tega
svečanega dolgočasja zdaj. Vtaknil se je v vsako stvar,
jo komentiral, se znal meniti o vsem in kar nakladal
in se smehljal. Vse teži k modrosti. Chickova različica
je stroga, stroga kot le more biti. Prijatelji za mizo,
on sam v boljših dneh, ribe, hrana – je bilo
242