Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
rožami visoko prekritimi grobovi. Že kar artistična tehnika. Tla so tukaj
1a, kot v gozdu. Ta moški je bil od prve sekunde dalje njegov sovražnik.
Tekel je neomajno, ni gledal ne na desno ne na levo, popolnoma predan
nebrzdanemu zadovoljstvu teka po idealni podlagi. S svojim ničvrednim
športom je vznemiril celo pokopališče in se ni zmenil za nič. Schnurrer
mu je skrivaj sledil. Saj se je tukaj dobro spoznal in je lahko taktično uredil
tako, da ga ni, čeprav se je premikal dosti počasneje od njega, izpustil
izpred oči.
To je šlo predaleč! Semkaj si ti pragmatiki preprosto ne bi smeli drzniti.
On, Schnurrer je izgubil vse veselje nad svojim pokopališčem. S tem ne bi
bil nikoli računal. Ta divjak! Uničevalec! Kot stroj divjajoči ali nihajoči,
poskakujoči uničevalec, ki ruši vse, medtem ko med gomilami nekaznovano
izpopolnjuje svojo tehniko.
In zakaj sploh pohajkujem tod okrog, kot človekjezise-možiček, se je
vprašal Schnurrer, in zakaj prav tukaj tako poželjivo in zagrizeno jem vranje
črne lakrice? V resnici je to kljubovalnost, no, prav, zdaj je žal izrečeno, a
seveda ne proti temu blaznežu, ki ne more mirovati s svojimi nogami. Prav
tako bi si lahko ogledoval kaj lepega iz vesolja, na primer vodikov plinski
oblak v Orionu, velik sto petdeset bilijonov kilometrov. Treba je znati nastopiti
proti smrti. Plinski oblak in njegovo žarenje včasih pomagata. Včasih
pa je bilo tole tukaj boljše. Odlično razpoložen in nedovzeten se je potem
sprehajal po pokopališču, pobožal tudi lepe prsi marmornih angelov, ki
so bila manj hladna, kot si pričakoval.
Uživati sedanjost od trenutka do trenutka? Lepo in prav. Ali naj bi svojo
ženo, ki ji je bil kljub vsemu še vedno naklonjen, desetletja dolgo ljubil po
sekundah, in kaj bi bilo, če bi sledil temu receptu, z nekim vhodom na vrt,
ki je po svoje v neomajni zvestobi čakal nanj?
Zgaga je bil kriv, da si je moral te nerazveseljivosti razjasniti. Konec je
bilo s skrivno otroško igro. Zdaj je bil nebogljeni razlog za njegove navade,
popolnoma po nepotrebnem, pred njim.
Nečakinja mu je povedala, da imajo zdaj otroci v cerkvi pogosto hkrati
hostijo in žvečilni gumi v ustih. Malo pozneje, ko bo konec s hostijami,
bodo postali taisti otroci, to je od danes dejstvo, tekači, ki si bodo na pokopališčih
utrjevali svoje mišice. Tega ne bo mogoče zaustaviti. Toda ali bi se
jih morda dalo, še zadnji odpor, prelisičiti?
Tedaj pa je nori spet pritekel po svoji poti, tokrat je vmes za vajo in iz
objestnosti delal majhne, strme poskoke, in v navdušenju nad odkritim
terenom nezadržno raziskoval še dodatne poti.
Pa je imel: ogorčenje nad telovadcem ali smrtjo: bilo je popolnoma
vseeno, namreč eno in isto! V prihodnje si bo Schnurrer predstavljal smrt
kot tega kričeče oblečenega tekača. ‘Matilda’? Ta ga ni še nikoli prepričala.
Toda temu, ki ga nič ne utrudi, ki brezskrbno zasleduje svoj cilj, ki nima
oči za prišepetane biografije, ki ga spremljajo na levi in desni, temu je
uspelo. Tako bo on, Schnurrer, Smrkavec, odslej živo videl, kako smrt uganja
neslanosti, kot nenasiten jogger v optimistični bojni opravi, pa naj
listje prihaja ali odhaja.
20