Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Elegija o akaciji pod oknom
1.
Kolikokrat si gledal to krošnjo,
listje, ki trepeče ali miruje,
vejice, tenke kot popokane
očesne kapilare;
to steblo, pokončno
kot klicaj,
in veje, moleče vstran,
kot da se nečesa dotikajo, nekaj iščejo.
Bal si se, da ne boš našel
besed za kako pesem,
da se ti bo izmaknila:
kot da bi pesem lahko izginila,
se izgubila, spremenila v tišino, v zrak.
Na jesen bi drevo izgubljalo liste,
jih na pomlad na novo pridobivalo.
Tako si to videl ti.
A akacija je bila tu, pod tvojim
oknom, in ni se premikala —
razen v nevihtni mori.
2.
Vojislav Karanović
Odpadli listi se kotalikajo
po asfaltu, počasi menjajoč
barvo od temno zelene do temno rjave.
Vse bolj so podobni
otroškim obrazom v somraku, ko dan jemlje slovo.
Tolikokrat si gledal to drevo
in ono se je predajalo tvojemu pogledu,
ravnodušno, mirnega diha.
Žilice, tkivo, sokovi, ki
hranijo to telo, ki se izvija
in beži iz objema, v katerega
ga vklepa tvoja zavest. Morda tega ne vidiš,
182