Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Daniela Kapitáňová
it na stranišče, ne vem, kako si je pomagala, ko je imela ženske stvari, ampak
nekako si je že. Pred sabo je imela stojalo, ki ji je skrivalo noge in nanj je
položila harmoniko, ko je imela pavzo.To je bila trda ženska. Če ji je kdo
poslal kozarček ali povabilo na večerjo, je vedno odgovorila, da ne, ker je
pohabljena in hodi kot tjulenj. Sama si je rekla tako. Tjulenj. Nikoli se ni
naličila, frizuro je imela, kot bi bila pri moškem brivcu, vedno je nosila
črn suknjič in črne hlače. Ampak kako je igrala. Vem, kaj govorim, čeprav
nisem končal konzervatorija. To je imela v prstih, v tem, kako je vdihnila,
v tem, kako je sklonila glavo, kako je zadržala dih pred prvim akordom...halt,
bog je dal, ker je drugje vzel, oprostite, to nisem mislil v slabem pomenu.
In kar hudič ni hotel ... vidite, spet ... nič, no. In kaj se je zgodilo: tist
pezde Rudi Turek je začel igrati tudi na Editko. Včasih jo je z avtom peljal
domov, kdaj pa kdaj se ji je nasmehnil, revico malo je čisto zmedel. Koliko
je bila stara ... okrog trideset, mogoče malo več ... in res ne verjamem, da
je imela z ljubeznijo kaj izkušenj.Tako grozno se je zaljubila, da je pregrela
celo gostilno. Ko ga je videla, je bilo, kot da bi nanjo zlili barvo. Ko je odšel
s placa, je barva spet izginila. Mislim, da je bil Rudi Turek samo radoveden,
kako je ... s tako, ki je ... saj veste, kaj hočem reči.
Ni trajalo dolgo, mogoče tri tedne, mogoče mesec, ne spomnim se več,
ko je imel Rudi Turek rojstni dan. Imel je petdesetletnico, hvalil se je, kako
bomo praznovali in kaj vse bo pripravil ... in takrat nam je povedala mala
Edit, da mu je za ob polnoči pripravila presenečenje in da naj jo pustimo
samo na odru. Seveda smo se strinjali in najbrž se je to razvedelo, ker so
ob polnoči šli vsi iz kuhinje, saj veste, vsak je bil radoveden.
Pustili smo jo samo, vzela je harmoniko in začela igrati. In peti. Te pesmi
nisem še nikoli slišal, mislim, da jo je sama napisala. To je bil duet, ampak
ona je seveda pela oba parta. Začela je s tem, da bi se rada rodila kot reka,
da bi bil on lahko čoln na tej reki. On je na to odgovoril, da če bi se on
rodil kot čoln, naj bo ona veter... in spet ona, da če se ona rodi kot veter, bo
on zastava... končalo se je tako, da je prišla v nebesa, kjer jo Gospod vpraša,
ali hoče biti reka, veter ali zastava, ona pa mu odgovori, da noče biti nič
drugega, samo navadna lepa deklica, da bi jo tisti nekdo opazil.
Ko je odigrala, je naenkrat vstala, vzela izpod pulta šopek in stopila. Šla
je, pred očmi cele prenapolnjene gostilne, hodila je po parketu in se
z groznimi tjulnjimi koraki približala Rudiju Turku.
Težko priznam, ampak meni je ... bilo v bistvu ... nekako lepo ob pogledu
na te ljudi. Hotel sem reči, da sem v globini duše ves čas vedel, da so drugačni,
samo tega nisem pokazal. Zato sem najbrž slutil, kako se je počutil
Rudi Turek, ko je opazil, da gre proti njemu in videl, da vsi gledajo ... nahitro
je pobral nekaj jedilnih listov in zbežal v kuhinjo. Zbežal. Zbežal.
Mala Editka pa kakor da bi odrevenela ... prvo, kar mi je padlo na pamet,
je, da je umrla. Da tako izgledajo ljudje, ko ne živijo več. Niti ganila se ni ...
šopek pri kolenih ... in takrat ... takrat je tisti mali kosovski ciganček stopil
Editki nasproti. Kdor ni vedel, za kaj je šlo, bi lahko prisegel, da je pela
njemu. Prišel je k njej, ji poljubil roko, jo prijel in pospremil nazaj na oder.
Saj veste, sentimentalni Nemci so ploskali ko nori, ciganček se je
žalostno smejal in mala Edit je bila mrtva, čeprav je živela.
170