Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Daniela Kapitáňová
Höfferling, gor na Bavarskem
Ob tem vprašanju sem dolgo premišljeval ... čeprav tukaj ne velja več dolgo
ali kratko, a ne? Tu je vse tako dolgo kot kratko...
Če seveda lahko vprašam kaj iz tega preteklega življenja ...
Bilo je v Nemčiji, tam smo igrali v nekem mestecu gor na Bavarskem,
Höfferling se mu je reklo. Tako zgledno nemško mestece, pospravljeno,
kot to znajo samo Nemci in tudi lastnik je bil tak zgleden Nemec, od piva
zavaljena dobričina. Neki Meinzl, Pepa Meinzl. Vesel je bil vsakega gosta,
hodil je od mize do mize, praznil pepelnike in spraševal, če se kundšafti
počutijo dobro.
V bendu smo bili štirje: klaviature, bobni, kitara in jaz s trobento ... navadna
zguba. Igrali smo vse, kar se je dalo in po pravici povedano nismo
bili kaj prida. Vsi smo bili s Slovaške, pa smo bili s prenočiščem in košto
vred bolj poceni kot njihovi. Gostje so sedeli na lesenih klopeh okrog miz
in peli z nami. Saj veste, tisti njihov šramel, prijeli so se okrog ramen in se
zibali v ritmu. Kot otroci.
Ta kšeft nam je zrihtal en naš, ki je tam delal kot natakar, Rudi Turek
mu je bilo ime, nekje iz Zagorja je bil, iz Malack ali iz Myjave, ne spomnim
se več. Tega še sam bog ni videl, kak pezde je bil!...oprostite, mal mi je
ušlo. Tak tip, ki nosi črna očala, v katerih se lahko vidiš, in srajco odprto
do popka, da bi ženske videle, kako kosmate prsi ima, tak bik z jajci v glavi,
pardon, da se tako izražam. A veste, ko je mežikal tistim grethenkam, so
kar piskale od veselja... mater je bil to en pezde! Prevzeten kot sam turški
paša. Še z nami se je pogovarjal po nemško, da bi pokazal, da on ne spada
k revežem z vzhoda.
V kuhinji je kot pomočnik delal nek cigan, majhen, črn, čisto neopazen,
tri mesece je že bil tam, pa še vedno ni znal povedat niti tega, kako mu je
ime. Revček je bil s Kosova, ko se je tam začelo kuhati, se mu je posrečilo
zbežat in priti delat na črno. Pa saj smo tud mi delali na črno. Samo on se
ni smel pokazati na placu, na prvi pogled se je videlo, da ni arijec in Meinzl
ni hotel imet sitnosti. No, tega si je Rudi Turek zares privoščil. Vedno,
kadar se mu je zazdelo, da se vilica premalo sveti, ali pa da pepelnik
premalo diši, je posvetil cigančku.
No in nekega dne je prišla k nam delat Edit. Bila je Nizozemka. Revica
je imela pohabljene noge, grdo je krevsala. Hodila je tako težko, da je bila
muka že samo, če si jo gledal. Revica ni znala narediti niti koraka drugače,
kot da je roke dvigala okrog sebe v polkrog in se zavrtela s celim telesom.
Drugače pa je Edit zelo lepo igrala na harmoniko. In Nemci so čist nori na
harmoniko! In tako jo je Meinzl vzel in ni ga motilo, da ima take noge, ni
bil slab človek.
In že je začela igrati z nami. Morala je biti zelo zakomleksana, na plac je
prišla še preden so odprli, se usedla in vstala, ko je bila že čista noč. Ne
vem, kako je to vzdržala. Da ni pol dneva prej nič pila, da ji ne bi bilo treba
168