Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Iz Naravnega romana
Georgi Gospodinov
16.
Neki gospod Knaute je dal zamrzniti nekaj žab, postale
so krhke in nekatere so se hitro zlomile; kljub temu so se
druge, potem ko jih je prenesel v ogrevano sobo, počasi
stopile in po 7-8 urah spet oživele.
Revija Narava, 1904
Ko sem bil star 9, se mi je Bog prikazal v obliki žarnice. Takole je bilo. Bil
sem na šolskem izletu v Sofiji. Ko smo si ogledali živalski vrt, smo
nadaljevali z ogledom cerkve Aleksandra Nevskega. Najbrž zato, ker nismo
bili prav daleč, ko je začelo deževati. Povedali so nam, da kraj, v katerega
bomo vstopili, ni cerkev, ampak tempeljski spomenik. Razumeli smo samo
drugi del te čudne sestavljenke, čeprav smo si spomenike predstavljali
malce drugače. Ko smo vstopili, je notranjost naredila na nas močan vtis
in zaskrbelo nas je, da se bomo izgubili. Ko smo zunaj čakali na ostale, da
pridejo ven, se nam je pridružil pohabljen starec in nam začel govoriti o
Bogu. Tisti bolj glasni so ga takoj obvestili, da Bog ne obstaja, saj bi ga
drugače Gagarin in ostali astronavti gotovo srečali. Starec je samo odkimal
z glavo in odvrnil, da je Bog podoben elektriki – obstaja, vendar ga ni
mogoče videti, kljub temu pa vse poganja. Učitelji so se kmalu vrnili in
nas odpeljali proč. Toda besede, ki jih je izrekel starec, so nam dale misliti.
Tako Bog kot elektrika sta nam bila enako tuja, ampak vseeno sem učitelju
takoj pojasnil, da Bog živi v žarnicah.
Naslednje leto smo spet odšli na izlet. Tokrat smo obiskali največjo
hidroelektrarno v državi. Zaradi pouka. Pokazali so nam ogromne tuljave,
kolesja in turbine. Rekli so, da od tu prihaja elektrika. Učitelj me je potegnil
na stran in me vprašal, če še verjamem tiste neumnosti o Bogu in elektriki.
Ampak zdaj sem bil že velik fant in sem odgovoril, da ne. Ampak kljub
temu sem bil doma zelo previden, ko sem prižgal luč ali vključil štedilnik.
Bog je slepil in žgal.
142