Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Edward Foster
Prekiniti tok
Gospa, nekoč ste me pripravili, da sem investiral svoj užitek.
Moja oblačila bi vam bila lahko danes v posmeh,
ampak za vas se ne bom nikoli več oblekel
in tudi vi več ne za mene. Videti ste prav sprijaznjeni.
Postarali ste se,
v glavnem to, postarali. Vaša močna konstitucija,
naslov, hiša, vse to je žalostno.
Postali ste bolezen, ki je strastne pesmi
ne potrebujejo. Bodočnost se spreminja v za vas
najslabši obet. Gospa, nekoč moj
perzijski sadovnjak. Sladki za pojest.
Še otroci na dvorišču so šepetali vaše
ime. Zdaj jih več ne slišim.
Niti oni vas.
Ni nesrečnih slučajev
Okužba je nedvomna. Reši me lahko
samo še tvoja temna polt. Pričeska je
urejena. Tvoj um do čistega zjasni razkošje v meni.
Od sebe bova dala vse, kar zmoreva,
ampak tvoj poklic v kleti mojega obzira
je obtežen s sluzjo, krvjo in spermo mladih mož.
Mrtev. Nekoč sem ti zaupal. Nisi mi dovolil druge možnosti.
Lahko bi se slepil, in vendar
bi bilo lepo, sem mislil, vsaj enkrat,
pomeriti se z Grkom v tebi.
Jezik pomeni vzeti
Čakaš. Podrediti se pomeni, da daru ne prejmeš,
dokler se ne predaš. Ne moreš upati
na kak nov spodrsljaj. In ga izkoristiti. Vse je v načinu.
In v hipu, ko nastopi trenutek sreče,
vklopijo luči: modrost je v drugem.
Vadim se v potrpežljivosti, a sem šele začel.
Roža je vedno črna. Dragi moj,
naj bo tokrat zadnjič: prosim.
Prevedel Iztok Osojnik
134