Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Izsušene pokrajine pri Cezannu
Dolgo sem mislil, da sprtost,
upor, nekaj dovoliti, da odide, ne prizadenejo –
prepirljivost kot užitek
božjega pastirja: v njegovi govorici sanj,
da bi pokazal, na kakšen način ujeti glas
kljub barvi, tkanju in razpoloženju
(kot da je bil zakrament v srednjem veku siv
in kri žrtev ni špricala v barvah).
Ko smo sami, ga merimo
kot nekoga, ki na tak način ustvarja oblike,
da nihče drug ne bi videl,
da rjava, oranžna in zelena barva nimajo nič z resničnostjo.
Prepriča nas, da mislimo, da smo gledalci sami,
ampak on je vedno nekje zadaj
in tako tih,
da komaj ulovimo njegov glas, ovit v obliko.
Moč barve popusti,
pigmenti obledijo po robovih
in osvobojeni platna
zlogi odletijo na prostost.
In zdi se, da sladke fraze kažejo
njegovo slavje: hodnike
polne užitka na poti v retoriko,
kot da zanj ni potrebe za pokoro.
Edward Foster
128