Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Martin Fahrner
Ponoči se je k tankom naglo priplazila oseba in potrkala na kupolo
enega od njih, kupola se je odprla, ven je pogledala glava in oseba je s to
glavo govorila v slabi ruščini. Čez trenutek se je oseba povzpela na tank in
oglasil se je trušč. Iz tankov se je pokadilo in kolona se je začela umikati,
umikala se je nekaj trenutkov, potem se je prvi tank ustavil in spet peljal
naprej in zavil v sosednjo ulico in ostali tanki so zavili za njim.
Mož na barikadi pa ta ropot ni prebudil. Ni jih zbudilo niti, ko so tanki
malo kasneje zapeljali iz stranske ulice za njihovim hrbtom nazaj na glavno
praško ulico in izginili v temi proti Hradcu Králové.
Šele proti jutru jih je prebudil dež. Zdelo se je, da vse mesto še spi.
Očetje so previdno pokukali ven in v jutranjem mraku pred seboj niso
zagledali sovražnih tankov. Opotekli so se pred barikado in kolovratili sem
in tja, ampak o tankih ni bilo ne duha ne sluha, očki so začeli vriskati,
očka je skočil čisto gor in dvignil v zrak eno roko natanko tako, kot če bi
dal gol, in potem so spustili z barikade zastavo, mahali z njo nad glavo in
ob petju himne korakali skozi mesto.
Iz samega veselja so spregledali, da na nekaterih hišah visijo rdeče ruske
zastave. Tulili so vse do trga in korakali mimo pivnice Tunel, ki jo je ravnokar
odpiral gospod gostilničar Pryl. Odpiral je ob šestih zjutraj, vsak dan,
kot je pravil, da bi se prikupil delavskemu razredu. Gospod gostilničar je
stopil ven in zavpil junakom zelo ganjeno in žalostno: »Kaj pa se tukaj
derete, cepci?!« In ko so mu domoljubi na vse pretege opisovali, kako so z
golimi rokami pregnali ruske tanke, jih je peljal v sosednjo ulico, kjer je
bilo videti sledi gosenic, in ko še vedno niso hoteli verjeti, jih je peljal v
pivnico, ura je bila ravno šest in v radiu so bila poročila in ena od novic je
govorila o tem, da so tanki prispeli v Hradec.
Prevedla Nives Vidrih
120