Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Martin Fahrner
Nema barikada
odlomek
Mesto, v katerem sem odraščal, leži prav na meji, v gorskem prelazu, v
mestu samem pa je vse na ravnem in tako se vsi vozijo s kolesi.
Začeti pa je treba s triciklom. Kdor se je trudil in napredoval, je dobil
otroško kolo, potem kolo Pionir, izdelovali so rdeča in modra, kdor pa je
hotel prekositi ostale in je imel ročnega očeta, si ga je lahko dal prebarvati,
kar tako iz razposajenosti, kajti čez nekaj časa je tako ali tako presedlal na
mladinsko kolo Eska, tega pa so že izdelovali v številnih barvnih odtenkih
in s prestavami!
Zato ni čudno, da se mu je marsikdo težko odpovedal, ko so se mu noge
neznosno podaljšale in je prišel čas, ko si je skušal priskrbeti kolo Favorit.
To je bil razvojni vrhunec. Ne le da se v tistem času pri nas ni dalo dobiti
nič boljšega, ampak tudi zato, ker ga je imel človek pri malo sreče že za
vse življenje.
Moj očka je bil odrasel in je bil nogometaš, vendar se je ves čas vozil
samo s kolesom Ukrajina; nikoli ga nisem videl, da bi se peljal z drugim.
Kolo je bilo na veliko mestih opraskano in zarjavelo in oče si ga nikoli ni
dal prebarvati, pravil je, da je popraskano z barikade in da to ni nobena
sramota. Tem besedam je vedno dajal velik poudarek.
Omenjeno kolo Ukrajina je bilo resnično na barikadi in zaradi spleta
okoliščin se je tam znašel tudi moj tricikel.
To je bilo poleti v hudi pripeki. Zaradi tega sem moral na glavi trpeti
poniževalno otroško kapico. Naenkrat so pridrveli fantje na svojih rdečih
in modrih pionirjih in mladinskih eskah z očmi na pecljih, češ da na
carinarnici za zapornico stojijo pravi tanki. Potem se je izgubil naš sosed
in čez trenutek je bilo slišati motor njegovega velikega bagra.
Stali smo na pločniku in gledali, kako z bagrom odkopava tlakovce in
jih stresa na kup, dokler nas niso prestrašene mame odvlekle domov, ampak
vseeno smo še naprej gledali, vsaj z oken. Kup tlakovcev je rasel in
cesta se je spremenila, naenkrat je bila sama jama, zdaj bi se po njej gotovo
zelo slabo vozilo s kolesom, celo s favoritom, za to bi dal roko v ogenj.
Bilo je vroče, očetje so začeli prinašati iz kleti vse mogoče stare omare
in mize, porivali so jih čisto gor na kup tlakovcev in bilo jim je vroče.
Nekdo je na cizi pripeljal zaboj s pivom, vsakdo je izvlekel steklenico,
občasno potegnil iz nje, nosili pa so naprej.
Skoraj se je že temnilo, ko je pod okni stal velik kup, očetje so stopili
predenj s poljske strani, srkali pivo in govorili. Na koncu so pripeljali še
svoja kolesa in jih skrbno polagali od spredaj na kup, tudi oče je šel in
položil tja svoje kolo Ukrajina.
To mi ni bilo jasno. Mamica mu je vendar rekla, naj ne hodi nikamor,
ker bi lahko streljali – on pa gre in položi tja svoje kolo. Ne, tega nisem
razumel. Mogoče, mi je prišlo na misel, je tja položil tuje kolo, kolesa so
vendar videti skoraj enaka. Neopazno sem izginil v klet, ampak očetovo
116