Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Daša Drndić
V zimskih nočeh so nas napol gole
puščali na balkonih. Umirali smo počasi.
Jaz nisem umrl. Dajali so nam
injekcije in pomirjevala in na balkonih
smo se najprej tresli od mraza, potem
smo zaspali, potem smo dobili pljučnico.
Gross se sploh ne spominja svoje preteklosti.
Sojenje je prekinjeno, ker doktor
Heinrich Gross nima nobenega spomina,
nikogaršnjega spomina, ne svojega ne
svojih pacientov ne zgodovinskega.
Životari v lažni reži, ali pretvarjanja ali
demence, se ne ve niti se ne bo nikoli
zvedelo. Brez spomina ni mogoče priklicati
preteklosti. Obstajajo dokazi, majhni
spomini, uskladiščeni v lobanjah tistih,
ki ne obstajajo več. Ti preparirani dokazi
šestdeset let plavajo v formaldehidu, vendar
niso zadostni dokazi. Sodni psihiater
obtoženega, nekdanjega SS psihiatra
Heinricha Grossa, po l. 1950 in vse do l.
1988 pa tudi svojega spoštovanega,
dobro plačanega kolega in dejavnega
pediatra nevrologa z desetinami znanstvenih
del o deformacijah možganov,
razglasi za senilnega, in sodnik Karlheinz
Seewald ga oprosti krivde. Doktor Heinrich
Gross bo umrl naravne smrti ko
nedolžen in svoboden človek.
Sem Waltraud Haupl. Imam kartoteko
svoje sestre Annemarie iz l. 1943. Annemarie
so sprejeli v Spiegelgrund zaradi
rahitičnih sprememb na kosteh. Doktor
Gross jo je sprejel v svoj program evtanazije
umsko zaostalih otrok. Kartoteka
navaja terapijsko izstradalno dieto, bela
kava s kosom kruha enkrat dnevno.
Moja sestra je umrla v četrtem letu starosti.
Tehtala je devet kilogramov. Nisem
še dobila njenih možganov. Rada bi, da
mi jih daste. Rada bi pokopala te možgane.
Bolnišnica Am Steinhof (Otto Wagner
Spital) s paviljoni v jugendstilu stoji v
prelepem parku. Do l. 1945 je v njej delala
smetana avstrijske in nemške medicine.
Postavili so jo l. 1907 in dolgo je
100