Brstnice

Brstnice 

1. Razvoj brstnic 

2. Zgradba telesa brstnic 

3. Deblo PRAPROTNICE (pteridophyta) 

4. Deblo SEMENKE (Spermatophyta)

Razvoj brstnic 

• Pojav prvih brstnic pred približno 440 miljoni let, v silurju. 

Vir: Shematski prikaz razvoja rastlin: 6. 1. 2013; 

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7639

Zgradba telesa brstnic 

Vegetativni del brstnic: 

• listi, 

• korenine, 

• steblo.

List- funkcija 

• fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz 

ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti 

svetlobe); 

• transpiracija (oddajanje vode), čemur so 

tudi anatomsko prilagojeni; 

• izmenjave plinov; 

• shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo 

hlajenja.

List - zgradba 

List brstnic je zgrajen iz: 

• zgornje povrhnjice s kutikulo, voščeno prevleko, 

• stebričastega (palisadnega) asimilacijskega tkiva, 

• gobastega asimilacijskega tkiva (v stebričastem in 

palisadnem tkivu poteka fotosinteza), 

• spodnje povrhnjice z listnimi režami, skozi 

katere se izmenjujejo plini, 

• žil, po katerih priteka voda in odteka hrana, 

• celic zapiralk, ki odpirata in zapirata listno režo.

Anatomska zgradba lista 

1) kutikula 2) zgornja povrhnjica 3) palisadni mezofil ali stebričasto tkivo 

4) gobasti mezofil ali gobasto tkivo 5) spodnja povrhnjica 6) listna reža 7) celice 

zapiralke 8) ksilem 9) floem 10) žila 

Vsa listna tkiva, razen povrhnjice in prevodnih thiv, sestavljajo mezofil ali 

listno sredico. 

Vir: Anatomska zgradba lista; pridobljeno 6. 12. 2012; 

http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29#.2Asestava_lista

1) kutikula; kutikula najbolj zunanja plast, ki prekriva 

listno povrhnjico; sestavljena iz kutina. 

1) zgornja povrhnjica; iz ene ali dveh plasti celic, 

zmanjšuje izgubo vode (ali s kutikulo ali z 

epidermalnimi laski, ki zadržujejo vlago in odbijajo 

svetlobo), ščiti pred okužbami, tako da je notranjost lista 

sterilna; propustna je za svetlobo; sestavljena je iz 

neobarvane plasti celic, ki ležijo tesno druga ob drugi. 

2) palisadni mezofil ali stebričasto tkivo; v zgornji plasti 

listne sredice in je pri večini listov tik pod zgornjo 

povrhnjico; vsebuje kloroplaste v katerih poteka 

fotosinteza; zaradi prisotnosti kloroplastov, v katerih je 

klorofil, tako tkivo imenujemo tudi korenhim.

4) gobasti mezofil ali gobasto tkivo; celice 

različnih oblik med katerimi so večji zračni 

prostori skozi katere difundirajo plini, ki se 

izmenjujejo skozi listne reže v spodnji 

povrhnjici; s površine teh celic izhlapeva voda; 

so rahlo zeleno obarvane, ker vsebujejo malo 

klorofila. 

5) spodnja povrhnjica; spodnja povrhnjica ima 

podobno zaščitno funkcijo kot zgornja; kutikula 

je tu običajno tanjša; sestavljena iz neobarvane 

plasti celic, ki ležijo tesno druga ob drugi.

6) listna reža; odprtine na spodnji povrhnjici; 

7) celice zapiralke; 

8) ksilem; ksilemska cev prinaša vodo iz stebla v 

liste in jo razporeja po stebričastem tkivu; 

močno olesenele celične stene pomagajo pri 

opiranju listne ploskve. 

9) floem; sitaste cevi v floemu sprejemajo 

produkte fotosinteze (predvsem saharozo) in jih 

prenašajo v steblo. 

10) žila; 8) in 9)

Filotaksija 

Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu – 

filotaksija, ki: 

• določa, kako so na steblu nameščeni listi, 

• je značilnost rastlinske vrste in nam pove, 

koliko listov je v posameznem kolencu in 

kje v njem so pritrjeni.

Glavne vrste namestitve listov 

• premenjalna ali spiralasta; 

• dvoredna; 

• pritlična; 

• nasprotna; 

• navzkrižna; 

• vretenasta.

Razvrstitev listov 

a = spiralasta razvrstitev, 

b = navzkrižna razvrstitev, 

c = nasprotna razvrstitev, 

d = razvrstitev v obliki rozete oziroma vretenca 

Vir: Razvrstitev listov; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Premenjalna ali spiralasta– v vsakem kolencu je samo en 

list, ki je v sosednjem kolencu pod kotom, ki je manjši od 

180º (ni na nasprotni strani stebla). 

Dvoredna – premenjalni listi (v vsakem vretencu po en list) 

so na nasprotnih straneh stebla, tako da so vsi isti le v 2 

vrstah. 

Pritlična – vsi listi izraščajo pri dnu stebla in sestavljajo 

listno rozeto. 

Nasprotna – v vsakem kolencu sta drug nasproti drugemu po 

2 lista. 

Navzkrižna – nasprotna lista sta nameščena pravokotno na 

lista sosednjega kolenca, tako da skupaj tvorijo križ. 

Vretenčasta – v vsakem kolencu so trije ali več listov.

Osnovna delitev lista 

• Listna ploskev je večinoma sploščena, 

včasih tudi valjasta ali cevasta. 

• Listni pecelj je nosilec listne ploskve. 

• Listno dno je običajno odebeljen spodnji 

del lista.

Morfološke značilnosti zelenih 

listov 

• Oblike listne ploskve 

• Oblike listnih robov 

• Razporeditev žil

Oblike listne ploskve 

a=špičasti, b=igličasti, c=črtalasti ,d=suličast, e=koničasti, 

f=jajčast, g=podolgasti, h=narobejajčasti, i=lopatičasti, 

j=eliptični, k=okrogli, l=ledvičasti, m=narobesrčasti, 

n=srčasti, o=rombasti, p=krpati, r=kopjasti, s=puščičasti, 

t=trikotni 

Vir: oblika listne ploskve; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Oblike listnih robov 

A=celi, B=resast, C=grobo napiljeni, D=drobno napiljeni, 

E=napiljeni, F=škrbinasto napiljen, G=nazobčani, 

H=narezani, I=nazobčani,J=trnato nazobčani 

Vir: oblike listnih robov; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Razporeditev žil 

Ožiljenje: a=pernato mrežasto žilnati, b=pernato 

mrežasto žilnati, c=progasto lokasto žilnati, 

d=dlanasto mrežasto žilnati, e=vilasto ali 

pahljačasto žilnati 

Vir: razporeditev žil; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Preobraženi listi 

Opravljajo drugačno nalogo kot zeleni listi: 

- dnični listi; ščitijo zalistne brste v času 

mirovanja; 

- ovršni listi; ščitijo socvetja v času njihovega 

razvoja; 

- čašni listi; 

- venčni listi; 

- listna vitica; 

- listni trn; 

- listi mesojedih rastlin.

Korenina - funkcija 

• srkanje in transport vode in mineralnih 

snovi; 

• pritrditev rastline v tla; 

• shranjevanje založnih snovi; 

• pomoč pri vzpenjanju poganjka; 

• vegetativno razmnoževanje.

Korenina - anatomska zgradba 

• Rastni vršiček (koreninski vršiček oz. apikalni meristem 

korenine) je področje tik za vrhom korenine, kjer se celice 

delijo in korenina raste. 

• Cona rasti in diferenciacije je področje celic, ki je naredil 

koreninski lasek in leži tik za njim. Celice sprejemajo vodo 

in se podaljšujejo, ker njihove celične stene še niso trdne. 

To podaljševanje poriva vrh korenine naprej v zemljo. 

• Srkajoči del ali absorbcijska cona (cona koreninskih 

laskov) je najmlajše področje povrhnjice na korenini, ki 

tvori koreninske laske. Leži tik za cono rasti. 

• Prevajalna cona

Vzdolžni prerez korenine 

Vir: vzdolžni prerez korenine; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/Korenina

Prečni prerez korenine 

Vir: prečni prerez korenine: pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/Korenina

Vrste korenin 

• glavna korenina; je osrednja ali primarna 

korenina, večja od drugih, stranskih ali 

sekundarnih korenin, ki izraščajo iz nje 

• stranska korenina; poganjajo iz glavne in 

stranskih korenin; pogosto so tanke in nitaste; 

• nadomestna korenina; poganjajo iz stebla, debla, 

vej, redkeje iz listov in so zlasti pogoste pri 

enokaličnicah, kjer radikula (koreninska zasnova v 

semenu) kmalu zakrni, in pri praprotnicah 

(Pteridophyta); večinoma so tanke in šopasto 

zgoščene.

Različni tipi korenin 

nitasta (1), korenasta (2), repasta (3), šopasta (4) 

Vir: Korenina: pridobljeno 6. 12. 2012;http://sl.wikipedia.org/wiki/Korenina

Steblo - funkcija 

Osnovne naloge: 

• nosi liste in cvetove; 

• prevaja vodo in anorganske snovi iz korenin 

v liste; 

• prevaja pri fotosintezi nastale organske 

snovi iz listov v druge rastlinske organe.

Steblo – oblike debelitve 

• primarna debelitev nastane zaradi rasti in 

'debeljenja' rastnih celic v širino in dolžino, 

• sekundarna debelitev pa je razvita samo 

pri iglavcih in dvokaličnica; pri tem 

sodeluje posebna plast krožno nameščenih 

celic v steblu, ki ga imenujemo kambij;

Steblo - vrste 

• Po videzu ločimo zelnata in lesnata stebla; 

• Lesnata stebla so olesenela, imenujemo jih 

debla, stranske poganjke pa veje. Steblo 

oleseni tako, da se v njem nakopiči veliko 

trdnih celuloznih vlaken.

1. Deblo PRAPROTNICE 

(pteridophyta) 

• Praprotnice so najstarejše kopenske rastline. 

Imajo razvito prevajalno tkivo, oporno tkivo 

in povrhnjico. 

• Metageneza praprotnic 

• Zgradba praprotnic 

• Skupine praprotnic

Zgradba praprotnic 

• Telo gradijo vsi trije glavni vegetativni 

organi rastlin: listi, steblo in korenine; 

• Po biokemijski zgradbi so praprotnice enake 

mahovom.

Skupine praprotnic 

• LISIČJAKOVCI 

• PRESLICE 

• PRAPROTI

Lisičjakovci (Lycopodiatae) 

• Značilnosti: 

- listi so majhni (mikrofili); 

- steblo vilasto razraslo in po večini plazeče; 

- uspevajo v kislih tleh (barjih, iglastih 

gozdovih); 

- sporangiji se razvijejo na dnu mikrofilov;

• Nekatere vrste lisičjakovcev (npr. drežice) tvorijo 

različne spore (imenujemo jih heterosporne 

praprotnice); 

• Pri nas imamo predstavnike dveh družin: 

lisičjakovke (Lycopodiaceae) in drežičevke 

(Selaginellaceae); 

• Nekateri lisičjaki (Lycopodium) in dvoredniki 

(Diphasiastrum) imajo sporangije nameščene v 

klasasto podaljšanih poganjkih. Njihov gametofit 

je vezan na glivo s katero tvori mikorizno sožitje; 

• Veliko vrst je močno ogroženih in zato zaščitenih.

• Pri drežicah je sporofit nekoliko drugačen 

kot pri lisičjakih; 

• Spore drežic so dveh tipov. Nastajajo v 

manjših mikrosporangijih (moške spore), ter 

večjih megasporangijih (ženske spore); 

• Drežice so pogostejše v tropih, pri nas sta 

znani le dve vrsti: alpska drežica 

(Selaginella selaginoides) in švicarska 

drežica (Selaginella helvetica), obe sta 

redki in ogroženi vrsti.

Lisičjakovci 

Vir: lisičjakovec: pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/Lisi%C4%8Djakovci

Lycopodium annotinum L. 

Vir: Lycopodium annotinum L. ; pridobljeno 6. 12. 2012; http://mnhnl.lu/cgi 

bin/baseportal.pl?htx=/atlas/pterido/atlas&newId=44&class=Lycopsida&srt=fam

Švicarska drežica (Selaginella 

helvetica):. 

mlad sporofit 

odrasel sporofit s sporangiji 

• Vir: Švicarska drežica (Selaginella helvetica): odrasel sporofit s sporangiji; pridobljeno 6. 

12. 2012; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7665

Preslice (Equisetopsida) 

• steblo preslic je kolenčasto; 

• iz kolenc izraščajo stranski poganjki, kar 

daje celotnemu sporofitu videz 'smrečice; 

• listi so izjemno majhni, podobni 

luskolistom; 

• nekatere preslice razvijejo sporofile in 

jalove poganjke na istem sporofitu;

• nekatere pa najprej poženejo rjave sporofile, 

nato pa še zelene jalove poganjke; 

• sporangiji se razvijejo na vrhu sporofilov in 

sicer v obliki klaskov; podobni so majhnim 

vrečkam, ki so nameščene na spodnji strani 

mizicam podobnih mikrosporofilom; 

• v njih se z mejozo tvorijo haploidne spore, 

ki so med seboj enake; 

• spore preslic imajo dolge izrastke, ki imajo 

vlogo majhnih padalc;

• v steblu, ki je dostikrat votlo, se nahaja 

osrednja žila; 

• preslice vsebujejo veliko kremenastih 

kristalov, kar jim daje trdnost, hkrati jih 

ščiti pred škodljivci; 

• nekatere med njimi imajo zdravilne učinke, 

vse pa so blago strupene; 

• preslice so prevladovale v obdobju 

mezozoika, ko so lahko zrasle tudi do nekaj 

metrov v višino.

Preslice v Sloveniji 

Danes pa je znanih le 32 vrst preslic, med 

katerimi uspeva devet vrst tudi v Sloveniji: 

• njivska preslica (Equisetum arvense), 

• močvirska p. (E. palustre), 

• vodna p. (E. fluviatile), 

• gozdna p. (E. sylvaticum), 

• travniška p. (E. pratense), 

• zimska p. (E. hyemale), 

• pisana p. (E. variegatum), 

• velika p. (E. telmateia) in 

• razrasla p. (E. ramosissimum).

Skica sterilnega in fertilnega 

poganjka preslic 

Vir: Skica sterilnega in fertilnega poganjka preslic; pridobljeno 6. 12. 2012; 


Njivska preslica 

(Equisetum arvense) 

Vir: Njivska preslica (Equisetum arvense) ; pridobljeno 6. 12. 2012; 


Velika preslica (Equisetum telmateia) 

Vir: Velika preslica (Equisetum arvense) ; pridobljeno 6. 12. 2012; 


Praproti (Polypodiopsida) 

• od vseh praprotnic najbolj poznane in 

najbolj tipični predstavniki; 

• imajo večje liste, ki so najpogosteje pernato 

deljeni; 

• le redke praproti imajo cele liste; npr. 

jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium); 

• praproti zmerno toplih območij imajo stebla 

pod zemljo, tropske praproti pa nadzemna 

in lahko zrastejo tudi do 4 m v višino;

• mladi listi so zaradi hitrejše rasti spodnjih 

delov na vrhu tipično spiralasto zaviti; 

• sporangiji pri praprotih se razvijejo na 

spodnji strani listov; 

• pri nekaterih vrstah pa se razvijejo posebej 

na sporofilih, npr. pri kačjejezikovkah 

(Ophioglossaceae), peruši (Matteucia) in 

kraljevska praproti (Osmunda).

• iz spor, ki so lahko enake (izospore) ali pri 

vodnih praprotih različne (heterospore), se 

razvije preprost, protalijski gametofit.

Rjavi sršaj 

(Asplenium trichomanes) 

Vir: Rjavi sršaj (Asplenium trichomanes); pridobljeno 6. 12. 2012; 


Jelenov jezik (Phyllitis) 

Vir: Jelenov jezik (Phyllitis); pridobljeno 6. 12. 2012; 


Peruša (Matteucia) 

Vir: Peruša (Matteucia); pridobljeno 6. 12. 2012; 


Plavajoči plavček 

(Salvinia natans) 

Vir: Plavajoči plavček (Salvinia natans); pridobljeno 6. 12. 2012; 


Azola (Azolla sp.) 

Vir: Azola (Azolla sp.); pridobljeno 6. 12. 2012; 


Štirilistna marziljka (Marsilea 

quadrifolia) 

Vir: Štirilistna marziljka (Marsilea quadrifolia); pridobljeno 6. 12. 2012;

Brstnice

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?