Kolobarniki (Annelida)

Kolobarniki (Annelida) 

• telo kolobarnikov je valjasto, črvasto in 

segmentirano (razdeljeno v podobne členemetamere); 

• posamezni členi vsebujejo preproste organe, ki se v 

vsakem segmentu ponovijo; 

• zunanjost telesa prekriva tanki sloj pokožnice v kateri 

so krožno-vzdolžne mišice, ki omogočajo premikanje 

telesa;

• povrhnjico pogosto pokrivajo ščetine; 

• na prednjem delu telesa so usta, ki se nadaljujejo v 

dolgo, ravno črevo in končajo z zadnjično odprtino; 

nekatere vrste imajo okrog ust venec peresastih lovk s 

katerimi precejajo vodo; 

• izločala so v večini primerov parne srednje ledvice 

(metanefridiji), ki se ponovijo v vsakem segmentu; 

• krvožilje je delno zaprto, žile potekajo vzdolž telesa 

na hrbtni in trebušni strani; 

• kopenske vrste dihajo skozi kožo;

• živčevje je v 'glavi' skoncentrirano v možganskih 

ganglijih, poteka pa vzdolž telesa po trebušni strani 

(trebušna struna) ob črevesju.; 

• nekatere vrste imajo spole ločene, večina pa jih je 

obojespolnih z dobro razvitimi spolnimi organi; pri 

morskih kolobarnikih se v razvoju pojavi vmesni 

stadij ličinke (trohofora), pri ostalih vrstah poteka 

razvoj direktno; 

• kolobarnike najdemo tako v morskih in celinskih 

vodah, kot v vlažnih tleh. Znanih je čez 11.000 vrst.

Metamerizacija 

• je proces členjenja telesa oz. pomnoževanja telesnih 

delov; 

• vsak člen ima tudi organe, ki se nahajajo v členu 

pred njim in za njim (npr. živčne vozle, nefridije, 

krvožilje, segmentirano črevo, dihala), tako so 

pomnoženi tudi notranji organi; 

• členjen je celoten trup, medtem ko glava in zadek 

ostajata nečlenjena; 

• domnevajo, da se je metamerizacija pojavila kot 

prilagoditev na premikanje.

Razdelitev kolobarnikov v skupine 

1. mnogoščetinci (Polychaeta), 

2. maloščetinci (Oligochaeta), 

3. pijavke (Hirudinea).

Mnogoščetinci (Polychaeta), 

Morske strige (Nereis sp.) 

Predstavniki rodu Glycera 

Vir: mnogoščetinci; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7877

Mnogoščetinci-značilnosti 

• v glavnem so morski kolobarniki, ki imajo na 

vsakem segmentu poseben par krajših izrastkov, ki jih 

imenujemo parapodiji ('stranske nožice'), ki 

sodelujejo pri premikanju in vkopavanju v substrat; 

na njih so ponavadi tudi ščetine (hete), ki so dale ime 

skupini; 

• skupina prosto živečih mnogoščetincev je postala v 

večini primerov plenilska;

• lahko so prosto plavajoče (pelaške) vrste, ki plavajo 

z izmeničnim sukanjem telesa in so povečini 

brezbarvni plenilci; 

• mnoge vrste se vkopavajo v morska tla in se 

hranijo z organskimi ostanki v tleh; 

• nekatere vrste živijo v cevkah, ki si jih zgradijo s 

sluzjo, ki jo izločajo skozi kožo, cevke utrdijo z 

drbonimi kamenčki ali drugimi materiali; ti 'cevasti 

črvi' imajo na glavi pogosto dolge izrastke ali 

peresaste lovke s katerimi lovijo plen ali precejajo 

vodo.

Maloščetinci (Oligochaeta), 

Vir: maloščetinci; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7878

• maloščetinci nimajo posebnih stranskih nožic 

(parapodijev); 

• njihova koža mišičnica pokrita z redkimi 

ščetinami; 

• živijo v vodi in na kopnem.; 

• njihovo telo lahko zraste tudi do nekaj metrov, kot 

npr. avstralski zemeljski črv (Megascolides).; 

• v glavnem so obojespolniki, v segmentih, v 

zadnjem delu telesa, se nahajajo testisi in le v 

enem segmentu par jajčnikov.;

• tipičen predstavnik je navadni deževnik (Lumbricus 

terrestris), ki ima med 23. in 27. segmentom 

posebno kožno tvorbo imenovano sedlo (clitellum); 

• podobno kot polži, si tudi deževniki izmenjajo 

semenčeca; 

• v sladkih, organsko bolj nasičenih vodah, lahko na 

dnu pogosto opazimo rdeče, stalno gibajoče se 

tubifekse (Tubifex); 

• v gnoju in odpadlih materialih živi gnojni črv (Eisenia 

foetida), ki se prehranjuje kot večina maloščetincev z 

razpadajočimi organskimi snovmi.

Gnojni črv (Eisenia foetida), 

Vir: gnojni črv; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.fugleognatur.dk/artsbeskrivelse.asp?ArtsID=4665

Vzajemna oploditev – kopulacija 

Vir: deževnika v fazi kopulacije; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.naturephototone.com/index.php/2011/09/dezevnik/

Pijavke (Hirudinea). 

Vir: medicinska pijavka (Hirudo medicinalis); pridobljeno 13. 1. 2013; 

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7879

Pijavke- značilnosti 

• po videzu so podobne maloščetincem; od njih se 

razlikujejo po tem, da imajo na spodnji strani glave, 

okrog ust, velik prisesek, drugega pa ob zadnjični 

odprtini; 

• njihovo telo je sploščeno s hrbtne strani in mnogo 

bolj mišično prožno, kot pri drugih kolobarnikih; 

• nimajo ščetin, niti parapodijev (stranske nožice); 

• večina znanih vrst je sladkovodnih, nekaj je 

kopenskih (živijo v deževnih gozdovih), redke pa so 

morske vrste;

• večinoma so aktivni plenilci ali pa se prisesajo s 

priseskom na gostitelja, s pomočjo ostrih čeljusti mu 

predrejo kožo in se hranijo z njegovo krvjo, zato je 

njihovo črevesje bolj preprosto kot pri drugih 

kolobarnikih; 

• medicinska pijavka (Hirudo medicinalis) je v 

preteklosti veljala kot običajno sredstvo za puščanje 

krvi bolnikom; še dandanes jo uporabljajo v medicini 

na ranah, kjer so prisotne notranje krvavitve za 

preprečevanje gangrene in odmiranja tkiv.

• slina pijavk preprečuje strjevanje krvi zato iz njih še 

danes izdelujejo zdravila, ki preprečujejo nastajanje 

krvnih strdkov; 

• večina vodnih vrst zajeda ribe ali vodne ptice. 

Nevarne so v primeru, ko prenašajo bolezni ali druge 

zajedalce. Pijavke so dvospolniki, njihovo parjenje 

poteka podobno kot pri deževnikih.

Ekološki pomen kolobarnikov 

Vir: kolobarniki; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7881

V ekosistemih imajo kolobarniki različno vlogo, ker se pojavljajo 

kot: 

- PLENILCI drugih nevretenčarjev; predvsem iz vrst prosto 

plavajočih mnogoščetincev in pijavk, 

- PARAZITI; vrste, ki zajedajo predvsem vretenčarje, so glavni 

prenašalci nekaterih tropski bolezni in drugih zajedalcev, 

- RAZKROJEVALCI; največjo ekološko vlogo imajo 

kopenski maloščetinci, ker se prehranjujejo z odmrlimi 

organskimi odpadki, ki jih predelajo v mineralne snovi - 

mineralizatorji tal. 

- FILTRATORJI MORSKE VODE –precejanje, delno 

prezračenje in očiščenje; mnogi morski 'pahljačasti črvi' 

(rodovi Serpula, Sabelia, Pomatoceros), 

- RAHLJANJE, ZRAČENJE in BOGENJE TAL; pomembna 

vloga kolobarnikov, 

- HRANA drugim plenilcem; predvsem ribam, pticam, 

žužkojedom in žuželkam in so pomemben člen v 

prehranjevalnem spletu.

Členonožci (Arthropoda) 

• členonožci so ena najbolj obsežnih skupin živali z 

vsaj 750.000 vrstami, nekateri strokovnjaki pa 

ocenjujejo, da obstaja gotovo čez milijon vrst; 

• živijo v vseh znanih okoljih, od morij, puščav, 

tropskih gozdov do zasneženih vrhov gora; 

• predniki členonožcev naj bi se razvili iz 

mnogoščetincev - členjeno telo in segmenti, ki nosijo 

organe za premikanje (tri do več parov členjenih 

nog);

• telo večine členonožcev lahko v grobem razdelimo 

na glavo z usti, nato na členjen trup ali oprsje in na 

zadek, katerega zadnji člen nosi zadnjično odprtino 

ali anus; 

• telo členonožcev je obdano z zunanjim skeletom 

(eksoskelet), ki je iz hitina; oklep ne raste skupaj z 

živaljo, zato se morajo odrasli osebki leviti (znebijo se 

starega oklepa in čez čas se jim pojavi nov, večji 

oklep);

Telesna zgradba členonožca 

Vir: telesna zgradba členonožca; pridoblčjeno 13. 1. 2013; 


Levitev členonožca 

Vir: levitev členonožca; pridobljeno 13. 1. 2013; 


Členonožec- čeljustni organi 

Vir: čeljustni organi; pridobljeno 13. 1. 2013; 


• ob ustih imajo pogosto razvite kompleksne obustne 

organe - sestavljene čeljusti; 

• črevesje je dobro razvito in deljeno v več predelov; 

• krvožilni sistem je odprt, v njem se navadno nahaja 

hemolimfa; 

• dihanje omogočajo bodisi listaste škrge, ki so 

nameščene zunaj telesa (vodni členonožci), ali pa 

razvejan sistem cevk, ki jih imenujemo traheje 

(kopenski členonožci); 

• izločala členonožcev so pogosto t.i. Malpighijeve 

cevke; 

• živčevje navadno poteka po trebušni strani in je v 

glavi skoncentrirano v možganske ganglije; 

• osebki so ločenih spolov in se razmnožujejo spolno, 

navadno se razvije vmesni stadij ličinka, lahko tudi 

buba, nekateri pa odrastejo, ko se večkrat zapored 

levijo.

Razmnoževanje členonožcev 

• samci in samice se ločijo le po spolnih organih - 

precej podobni.; 

• oploditev je pri kopenskih vrstah notranja , pri 

vodnih pa je lahko notranja ali zunanja; 

• večina členonožcev ima kompleksno zgrajene 

spolne organe, posebej še samci; 

• jajčeca so bogata z rumenjakom in samice 

odložijo po več deset ali sto jajčec naenkrat; iz 

oplojenih jajčec se razvijejo ličinke (pri žuželkah 

in rakih) ali mladi osebki (pajkovci, strige);

• parjenje nekaterih skupin (pajki, žuželke) je 

kompleksno in vključuje zapletene paritvene vzorce; 

mnoge samice po odlaganju jajčec poginejo nekatere 

pa varujejo jajčeca ter jih v posebnih kokonih nosijo s 

seboj; pri nekaterih samicah členonožcev nosijo in 

varujejo mladiče (pajkovci, stenice), pri mnogih 

vrstah pa so mladi osebki oz. ličinke prepuščene 

same sebi; 

• pri žuželkah se lahko pojavi vmesni stadij med ličinko 

in odraslo žuželko, to je buba – t. i. preobrazba ali 

metamorfoza. Preobrazba je popolna, če je prisotna 

buba, če bube ni govorimo o nepopolni preobrazbi; 

• nekatere skupine se razmnožujejo tudi s 

partenogenezo (listne uši)- iz neoplojenega jajčeca 

običajno razvijejo mlade samice.

Preobrazba ali metamorfoza

Sistemska delitev členonožcev 

Členonožci so zelo raznolika skupina, z največjim 

številom vrst. 

Najbolj znane skupine členonožcev so: 

1. raki (Crustacea), 

2. pipalkarji (Chelicerata), 

3. žuželke (Insecta).

Rak, pajek, muha 

Vir: rak, pajek, muha; pridobljeno 13. 1. 2013; 


Raki (Crustacea) 

• so raznolika skupina vodnih in delno kopenskih 

členonožcev; 

• na glavi imajo dva para tipalnic (anten), v katerih so 

čutila s katerimi zaznavajo okolico (žuželke in stonoge 

imajo le en par, pajkovci pa anten nimajo); 

• ustni organi so sestavljeni iz treh parov čeljusti; 

• pri večini rakov sta zadnji del glave in oprsja združena 

v t.i. prsni koš (karapaks), ki ščiti oprsne člene kjer je 

pet parov hodilnih nog; 

• zadek je tudi členjen in v njem so po segmentu 

nameščene nožice, ki navadno sodelujejo pri dihanju;

• raki imajo razvite sestavljene oči, ki so 

navadno na pecljih, nekatere vrste pa imajo le 

eno osrednje oko (navplij); navplij je prosto 

plavajoča ličinka rakov, ki ima le tri pare 

izrastkov (obe tipalnici in čeljusti); 

• pod prsnim košem se nahajajo listaste škrge, 

ki so dobro prekrvavljene; 

• mnogi raki so plenilci ali pa se prehranjuje z 

mrhovino; nekateri rakci so precejevalci;

Rake delimo v več razredov 

1. listonožci (Branchiopoda), 

2. dvoklopniki (Ostracoda), 

3. ceponožci (Copepoda), 

4. vitičnjaki (Cirripedia), 

5. višji raki (Malacostraca).

Raki listonožci (Branchiopoda) 

• so majhni, sladkovodni rakci, med katerimi so najbolj 

znane vodne bolhe (rod Daphnia); 

• so prosto plavajoči, saj so njihove noge 

preoblikovane v listaste, sploščene izrastke, po čemer 

so dobili tudi ime; 

• prsni koš vodnih bolh obdaja skoraj celo telo, le 

glava je prosta; 

• prvi par anten je skoraj zakrnel, drug par pa je 

peresasto razrasel in omogočajo, da vodne bolhe 

plavajo; 

• na glavi imajo eno samo veliko sestavljeno oko;

• vodne bolhe hranijo jajčeca v hrbtnem delu 

prsnega koša, v posebni zarodni kamrici, iz katerih 

se razvijejo mlade vodne bolhe; 

• solinski rakci (družina Artemiidae) in škrgonožci 

(družina Branchipodidae) imajo podolgovato telo, 

mnogo bolj podobno tipičnim rakom; prilagojeni so 

na vlažna in sušna obdobja. Predvsem puščavske 

vrste listonožcev se v času visokih voda izredno hitro 

razvijejo iz jajčec, ki so bila v času suše skrita v 

pesku.

Vodne bolhe (Daphnia sp.) 

Vir: Vodne bolhe (Daphnia sp.); pridobljeno 22. 1. 2013; 


Raki vitičnjaki (Cirripedia) 

• od ostalih rakov se močno razlikujejo; pritrjeni so na podlago 

in po zgradbi niso dvobočno simetrični, temveč navidezno 

zvezadsto somerni; 

• v grobem jih lahko delimo na: 

1. 'nepecljate' vitičnjake (Balanomorpha), 

2. 'pecljate' loparjevce (Lepadomorpha);

• zunanje ogrodje se je zaradi sesilnega 

(pritrjenega) načina življenja spremenilo v več, med 

seboj prekrivajočih se hitinastih plošč; 

• spominjajo na majhne školjke z odprtino na vrhu 

skozi katero moli le 6 parov listastih nožic, imenovani 

ciriji, po katerih je skupina dobila ime; z njimi lovijo 

majhne organske delce. 

• sorodni loparji spominjajo na školjke s peclji; telo je 

obdano z apnenimi ploščami, ki so nameščene na 

prožen pecelj imenovan pedunkul.;

• dejansko so na glavo obrnjeni raki, ki so se pritrdili 

na substrat z antenami, s pomočjo nožic, ki jih molijo 

iz hitinastih plošč, pa filtrirajo vodo in se tako 

prehranjujejo; 

• vitičnjaki so se razvili tako, da jim je pecelj zakrnel 

• bivališče; naselijo se na večje morske živali, kot so 

kiti, želve in ribe ali na skalah v pasu bibavice in 

preraščajo razbitine.

Večja kolonija loparjevcev 

Vir: Večja kolonija loparjevcev; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Vitičnjaki 

Vir: Na skalo pritrjeni vitičnjaki; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Višji raki (Malacostraca) 

• v to skupino uvrščamo čez 18.000 različnih vrst kozic, 

rakovic, morskih bogomolk, jastogov, rarogov, 

škampov in drugih rakov; 

• velik prsni koš obdaja 8 členov na katerih je več 

parov hodilnih nog in pogosto 1 par 'škarij' 

(močnejše, v škarje oblikovan prvi par nog), daljši 

zadek pa tvori 6 členov, na katerih je navadno 5 

parov manjših nožic in končni segment imenovan 

uropod; 

• rakovice imajo velik koš, ki obdaja celotno telo, 

zadek pa je majhen in spodvit pod telo; 

• drug par tipalnic (anten) je navadno zelo dolg, le pri 

rakovicah kratek;

Višji raki 

Vir: Višji raki: pridobljeno 22. 1. 2013; 


• morske bogomolke (Squillidae) imajo zelo močne 

škarje s katerimi lahko povzročijo zelo hude udarce; 

so izjemno barviti raki z dobrim vidom (sestavljene 

oči) in so plenilci; 

• večina rakov pripada skupini deseteronožci 

(Decapoda); 

• kozice (Natantia) so navadno do nekaj dm veliki raki, 

pogosto tudi prozorni, ki imajo prednji del glavoprsja 

izrazito podaljšan v rožiček (rostrum); koš obdaja 

celotno oprsje; veliko kozic ima vlogo čistilcev:

• večina desetoronožnih rakov se izleže v posebno 

ličinko imenovano zoeja; 

• večina predstavnikov rakov enakonožcev (Isopoda) 

in postranic (Amphipoda) živijo v celinskih vodah; 

• mokrice (Isopoda) so najbolj razviti raki in nekatere 

vrste so poselile tudi kopenske habitate, npr. pozidni 

prašički (Onischus asellus), ki živijo pod trohnečim 

lesom ali v listju in nimajo koša; 

• v Sloveniji živi tudi redka vrsta jamskega kozlička 

(Asellus cavaticus).

Rakovica, pozidni prašiček 

Vir: višji raki; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Ekološki pomen rakov 

• pomembni pri kroženju snovi, saj se nekateri 

prehranjujejo z mrhovino in razpadajočimi 

organskimi snovmi, ter jih tako delno spreminjajo v 

mineralne snovi; 

• večina rakov je plenilcev; 

• nekateri se prehranjujejo s precejanjem vode; 

• rakci imenovani krili, ki živijo v antarktičnih vodah so 

pomembna hrana vosatim kitom; 

• sladkovodni raki sodelujejo pri razgradnji talnega 

drobirja in s tem sodelujejo pri čiščenju voda; 

• so hrana mnogim drugim plenilcem, ribam, vodnim 

ptičem, sesalcem; 

• njihova jajčeca in ličinke pa predstavljajo ogromen 

delež makroskopskega zooplanktona.

Pipalkarji (Chelicerata) 

• so prastara skupina živali, ki izhaja iz ordovicija in so 

prvi, ki so vdihavali atmosferski zrak; 

• od ostalih členonožcev se ločijo po tem, da nimajo 

tipalnic (anten) in da sta prva par obustnih okončin 

spremenjena v t.i. pipalke (prvi par imenujemo 

helicere, po katerih je skupina dobila ime, drugi par 

pa pedipalpi).; 

• telo je deljeno v dva odseka in sicer v glavoprsje in 

zadek.

• glavoprsje pogosto prekriva poseben hitinast ščit 

(karapaks), ki dodatno varuje telo pred poškodbami; 

• za pipalkami se nahajajo štirje pari členjenih nog s 

katerimi se premikajo; 

• večina pipalkarjev se hrani z živim plenom, le redki 

se prehranjujejo tudi z odmrlimi organskimi ostanki.

Delitev v tri večje skupine 

1. praskrluparji (Merostomata), med katerimi je 

še edini živeči predstavnik ostvar (Limulus 

polyphemus), 

2. pajkovci (Arachnida), med vsemi pipalkarji 

najbolj številčna skupina, 

3. morski pajki (Pantopoda), živijo v morskih 

globinah.

Pipalkarji 

Vir: pipalkarji; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Pajkovci (Arachnida) 

• poznamo čez 60.000 vrst pajkovcev, ki poseljujejo 

cel planet; 

• helicere oz. prvi par pipalk so pri pajkovcih 

preobražene v 'nadomestne čeljustne dele', s 

katerimi trgajo oz. sesajo hrano.; drug par pipalk oz. 

pedipalpi je pogosto večji od helicer in preoblikovan 

v 'klešče', podobno kot pri rakih; značilno za 

škorpijone in paščipalce; 

• imajo enostavno živčevje, ki poteka po trebušni 

strani; čutila so razvita na osnovi čutilnih dlačic ali 

trihobotrijev, ki so nameščene po nogah in spodnjem 

delu telesa; omogočajo zaznavo najmanjših 

tresljajev;

• oči so pikčaste, pri pajkih jih je do 8 in so slabo 

razvite (zaznavajo svetlobo in grobe obrise); 

• prebavni trakt je deljen v sprednji, srednji in zadnji 

del, konča pa se z zadnjično odprtino.; 

• v zadnji del srednjega črevesja se vraščajo 

Malpighijeve cevke, ki so glavna izločala pajkovcev.;

• dihajo s pomočjo listastih ali cevastih vzdušnic 

(trahej), nekatere vrste pa dihajo s celotnim telesom; 

• krvožilni sistem je odprt, srce leži v posebni votlinici, 

osrčniku (perikard); 

• večina je ločenih spolov, gonade so parne in se 

nahajajo v zadku.

Najbolj znani redovi pajkovcev 

• ščipalci ali škorpijoni (Scorpiones), 

• pajki (Aranea), 

• paščipalci (Pseudoscorpiones), 

• suhe južine (Opiliones), 

• pršice (Acarina), ki pa jih mnogi uvrščajo celo 

v svoj razred.

Ščipalci (Scorpiones) in paščipalci 

(Pseudoscorpiones) 

• so talne živali toplih krajev; 

• v glavnem so nočni plenilci, zanje so značilne velike, 

škarjasto oblikovane druge pipalke (pedipalpi); z 

njimi lovijo in držijo plen; njihov zadek je navidezno 

členjen v 'dolg rep', ki se konča s strupenim želom; 

na glavi imajo par oči, s katerimi lahko zaznavajo le 

svetlobo; 

• čutilne dlačice (trihobotriji) so občutljive na 

dražljaje, predvsem na tresljaje; 

• škorpijoni so ena najstarejših kopenskih živali, 

verjetno so bili prvi, ki so osvojili kopno.

• v Sloveniji živijo tri vrste iz roda Euscorpius; živijo 

tudi v notranjosti države (Kozjansko, Kras), pogostejši 

pa so na Primorskem; 

• škorpijonom podobni, vendar mnogo manjši in brez 

'členjenega repa', so paščipalci; pogosto jih lahko 

opazimo na starih zidovih, največ pa jih živi v trhlem 

listju, kjer plenijo majhne členonožce; strupenega 

žela nimajo, pedipalpi pa so kot pri škorpijonih 

preoblikovani v večje škarje. Pri nas živi okrog 25 vrst.

Škorpijon in paščipalec 

Vir: škorpijon in paščipalec; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Pajki (Aranea) 

• večina pajkov je kopenskih, nekatere vrste lahko 

živijo tudi pod vodo; 

• glavoprsje je navadno manjše od napihnjenega, 

nečlenjenega zadka; 

• na glavoprsju imajo štiri pare dolgih nog in dva para 

krajših pipalk; 

• vsi pajki so plenilci; manjši plen usmrtijo s strupom, 

ki se izloči skozi votle pipalke (helicere) in povzroča 

razpad notranjih organov; strup nekaterih pajkov, kot 

je črna vdova, povzroči razpad rdečih krvničk in 

zadušitev;

• veliko vrst ima na zadku t.i. predilne bradavice skozi 

katere izločajo lepljive niti; 

• najbolj spretni pletilci mrež so pajki iz družine 

križevcev (Araneidae); vsi pajki pa ne pletejo mrež. 

Veliko jih svoj plen lovi, npr. volkci (Lycosidae), 

rakovičarji (Thomisidae), skakači (Salticidae), ali pa 

se skrijejo v izkopano jamico, kot npr. lijakarji 

(Ageleneidae), od koder prežijo na plen; 

• tropski ptičji pajki so eni največjih pajkov in merijo 

skoraj 20 centimetrov.

Pajki 

Vir: pajki; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Suhe južine (Opiliones) 

• so podobni pajkom, vendar se od njih ločijo po 

številnih lastnostih: njihov zadek je sestavljen iz 5 do 

6 členov, noge imajo zelo tanke in dolge, ki hitro 

odpadejo in se lahko obnovijo; na glavoprsju imajo 

en par oči, ki se nahaja na majhnem očesnem 

hribčku, imenovanem tudi okularni tuber; 

• mnogi predstavniki suhih južin imajo telo poraslo s 

trnastimi izrastki; 

• večina je talnih živali, živijo pa v senčnih mestih, 

med skalovjem in zidovjem, jamah, odpadlem listju 

in kleteh

• tudi suhe južine so plenilci; nimajo razvitih 

Malpigihijevih cevk, temveč posebne kolčne žleze s 

katerimi dihajo; pogosto se branijo s smrdljivimi 

izločki; znane so vrste, ki se oglašajo na podoben 

način kot črički (z drgnjenjem nožice čez določen 

organ povzročijo zvok kar imenujemo stridulacija); 

• predilnih bradavic nimajo razvitih 

• v Sloveniji živi več vrst, med njimi je najpogostejša 

vrsta pozidni matija (Opilio parietinus).

Suha južina 

Vir: suha južina; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Pršice (Acarina = Acari) 

• so majhni, do nekaj mm veliki pipalkarji, ki jih 

nekateri prištevajo med pajkovce, spet drugi pa v 

samostojen razred; 

• velikokrat je njihovo telo različno členjeno, zato je 

tudi sistem pršic zelo neenoten in kompleksen; 

• pipalke so navadno preoblikovane v sesala ali 

majhne klešče, odvisno od načina življenja 

• veliko pršic, med njimi klopi (Ixodidae) in srbci 

(Acaridioidea) so zunanji zajedavci na vretenčarjih; 

veliko pršic zajeda tudi nevretenčarje, celo najbližje 

sorodnike - pajkovce;

• nekatere skupine, kot npr. žametne pršice 

(Trombidiidae), imajo telo pokrito s kratkimi 

ščetinicami, kar daje videz žameta; 

• številne vrste povzročajo rastlinske bolezni; 

• za človeka je klop (Ixodes ricinus) najbolj nevaren, 

saj je zelo razširjen in v svojih izločkih prenaša hude 

bolezni kot so klopni meningitis, borelioza in lymska 

bolezen; 

• nedorasle klope lahko spoznamo po tem, da imajo 3 

pare nog in ne 4; 

• srbec (Acarus siro), ki se naseli med dlačicami na 

spolnih organih, pa povzroča garje ali srab.

Pršice 

Vir: pršice; pridobljeno 22. 1. 2013; 


Ekološki pomen pipalkarjev 

• zavzemajo pomembno mesto v prehranjevalni verigi; 

v glavnem so plenilci manjših kopenskih 

nevretenčarjev, so pa tudi zajedalci in prenašalci 

različnih obolenj; pršice so pomembne pri 

razkrajanju odmrlih organskih snovi; 

• število pajkov v enem kvadratnem metru travnika 

lahko doseže enako število kot število vseh žuželk v 

istem kvadratnem metru;

• pajki so pomembni plenilci žuželk, ki bi se sicer 

preveč razmnožile. Kot živali, ki so prve osvojile 

kopno, so z evolucijskega vidika pajkovci izjemnega 

pomena; 

• po videzu in načinu življenja so mnogim ljudem 

zoprni in povzročajo določene tesnobe (npr. 

arahnofobija = strah pred pajki), a življenja brez 

pajkov, škorpijonov, pršic in suhih južin ne bi mogli 

predstavljati: ravnovesje v naravi bi se brez 

njih porušilo.

Pajek in klop 

Vir: Pajek in klop; pridobljeno 22. 1. 2013;

Kolobarniki (Annelida)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?