Ptice (Aves)

Ptice (Aves)
• skupne značilnosti;
• evolucijski razvoj;
• skupine ptic;
• ekološki pomen.

Ptice - skupne značilnosti
• poleg netopirjev in letečih psov so edini živeči
vretenčarji, ki so sposobni letenja;
• krila so spremenjene prednje okončine;
• telo je pokrito s perjem kot posebna kožna
tvorba; noge pokrivajo roževinaste luske;
• so endotermne živali, torej so sposobne
vzdrževati stalno telesno temperaturo (kri se
dejansko 'ohladi' v žilah na nogah);

• kosti niso tako močne in kompaktne kot kosti
plazilcev ali sesalcev in v večini primerov so
votle (sicer bi ptice težje letele);
• na trebušni strani imajo povečano kost
grodnico, zaradi močnih letalnih mišic, ki se
nanjo pritrjajo;
• čeljusti so se preobrazile v brezzobi, roževinast
kljun, ki je pri različnih vrstah glede na način
prehrane različno oblikovan;
• največje kljune imajo tukani in kljunorožci,
najmočnejše pa žoln;
• za usti imajo golšo v katero lahko shranjujejo
hrano;

• imajo zelo dobro razvite možgane in dober
vid, še posebej ujede, le redke ptice tudi
izjemen vonj;
• so jajcerodne in valijo jajca, ki so obdana z
apnenčasto zunanjo ovojnico;
• največja jajca valijo noji in emuji, najmanjša
pa kolibriji;
• perje ptic je pogosto obarvano in pri večini vrst
so samci in samice različni (t.i. spolni
dimorfizem);
• obnašanje ptic je navadno pogojeno z letnimi
časi in hormonskim delovanjem.

So uspešna skupina vretenčarjev zaradi;
1. vzdrževanja stalne telesne temperature, kar
jim omogoča kožna tvorba iz keratina, podobna
dlaki sesalcev;
2. sposobnost letenja; naselile so se v vseh
možnih ekosistemih, razen seveda
globokomorskih;

• živijo na odprtih morjih, mrzlih antarktičnih
predelih, na zasneženih vrhovih Himalaje in
Andov, sredi avstralskih puščav in med golimi
skalami vulkanskih otokov; večina vrst živi v
tropskih in zmernih predelih Zemlje;
• zanje značilen velik evolucijski korak na
področju medsebojnega sporazumevanja in
komunikacije (v času parjenja, ko samci izvajajo
zapletene svatovske plese (npr. rajčice),
razkazujejo svoje barve (pav) ali pa prepevajo
zapletene melodije (slavec, kos).

Skupine ptic
• tekači (Ratites),
• veslači (Sphenisciformes),
• slapniki (Gaviiformes) in potapniki
(Podicipediformes),
• cevonosci (Procellariiformes) in
veslonožci (Pelecaniformes),
• močvirniki (Ciconiiformes),
• plamenci (Phoenicopteriformes),

• plojkokljuni (Anseriformes),
• ujede (Falconiformes),
• kure (Galliformes),
• žerjavovci (Gruiformes),
• pobrežniki (Charadriformes),
• golobi (Columbiformes),
• papige (Psittaciformes),

• kukavičarji (Cuculiformes),
• sove (Strigiformes),
• ležetrudniki (Caprimulgiformes),
• hudourniki in kolibriji (Apodiformes),
• vpijati (Coraciiformes),
• plezalci (Piciformes),
• pevci (Passeriformes) 1,
• pevci (Passeriformes) 2.

Ekološki pomen ptic
• veliko vrst je na vrhu prehranjevalne verige,
večina pa jih je hrana drugim živalim;
• za mnoge vrste je značilna koveolucija
(sorazvoj) z rastlinami cvetnicami, ki jih
oprašujejo (kolibriji).

• razvili so se iz skupnih prednikov, ki so še v
veliki meri ohranjali plazilske značilnosti;
• iz njih se je razvilo čez 9.000 različnih vrst ptic;
• praptič (Archaeopteryx), ki je imel v kljunu zobe.
Imel je slabše dovršena krila, pa tudi drugačno
lobanjo in noge.

Praptič (Archaeopteryx
• Vir: praptič (Archaeopteryx); pridobljeno 18. 3. 2013;
http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=8158

Sesalci (Mammalia)
• skupne značilnosti;
• razdelitev v skupine;
• ekološki pomen.

Sesalci (Mammalia) – skupne
značilnosti
• razvili so se iz plazilskih sinapsidnih prednikov v
mezozoiku;
Splošna delitev sesalcev na:
1. 'primitivni' sesalci, kamor spadajo stokovci
(Monotremata),
2. višji sesalci (Theria).

• v koži imajo žleze znojnice, ki izločajo znoj in
tako sodelujejo pri vzdrževanju stalne telesne
temperature;
• samice višjih sesalcev imajo prsne žleze
(znojnice spremenjene v mlečne žleze);
• telo večine kopenskih sesalcev pokriva dlaka,
ki ščiti telo pred segrevanjem ali podhladitvijo,
pa tudi pred zajedavci;

• krvožilni sistem je zaprt;
• srce je predeljeno na 4 medprostore;
• dihajo s pljuči;
• imajo zelo razvite možgane, pa tudi čutila kot
so vid, sluh in voh;
• v ustih imajo različno število zob, z različnimi
vlogami;

• značilna notranja oploditev in razvoj zarodka v
maternici, ki je postala kompleksen spolnorodilni
organ;
• razen pri stokovcih se vsi mladiči skotijo in
so podobni odraslim živalim, pogosto slepi in
nebogljeni;
• pri večini vrst traja razvoj mladičev več let,
pri nekaterih skupinah kot so npr. glodavci
(Rodentia) pa traja razvoj mladičev le nekaj
tednov.

Skupine sesalcev
• stokovci (Monotremata)
• vrečarji (Marsupialia)
• žužkojedi (Insectivora)
• netopirji (Chiroptera)
• redkozobci (Edentata) in luskavci
(Pholidota)
• zajci in žvižgači (Lagomorpha)

• glodavci (Rodentia) 1
• glodavci (Rodentia) 2
• zveri (Carnivora)
• kiti (Cetacea)
• trobčarji (Proboscoidea)
• morske krave (Sirenia) in pečinarji
(Hyracoidea)
• kopitarji (Ungulata)

• polopice (Prosimii)
• opice (Anthropoidea)

Ekološki in evolucijski pomen
sesalcev
• predstavljajo skupaj s ptiči evolucijski vrhunec
razvoja neke živalske veje;
• razvoj je potekal od plazilskih prednikov v
zgodnjem mezozoiku;
• uspešno so preživeli veliko izumrtje (na
koncu krede pred 65 milijoni let), ki je iztrebilo
konkurenčne dinozavre, v mezozoiku pa so
dobesedno zavladali svetu;

• pred pojavom človeka so živeli tudi orjaški
sesalci, kot so orjaški jamski medved, orjaški
lenivec, orjaški jelen, orjaški pasavec, orjaški
nosorog idr.;
• večina teh vrst je še pred ledeno dobo ok.
10.000 let nazaj izumrla;

• v ekološkem smislu predstavljajo pomemben
člen v prehranjevalni verigi; petina živečih vrst
je plenilskih, ostali so rastlinojedci;
• izrazito vplivajo na oblikovanje nekaterih
ekosistemov (npr. velike črede gnujev, zeber,
antilop in bivolov v Afriki ohranja travnate
površine, ki bi se sicer zarasle z akacijami in
grmičevjem);
• nekatere vrste glodavcev so prenašalci hudih
bolezni kot je npr. kuga, spet druge vrste
sesalcev so glavna hrana človeku.