Kajkavski florilegij II - POU Zelina

! 

Lbklbwtlj! 

Gmpsjmfhjk! 

II/! 

Priredio 

Dr. sc. Alojz Jembrih 

Sveti Ivan Zelina 

2008.

Mala biblioteka »Dragutin Domjanić« 

knjiga 50. 

Nakladnici 

Pučko otvoreno učilište Sv. Ivan Zelina 

Matica hrvatska – ogranak Sv. Ivan Zelina 

Za nakladnike 

Ivica Kukovačec, dipl.ing.el. 

Priredio 

Dr.sc. Alojz Jembrih 

Grafička priprema 

POU Sv. Ivan Zelina 

Tisak i uvez: Tiskara Zelina d.d. 

CIP zapis dostupan u računalnom katalogu Nacionalne i 

sveučilišne knjižnice u Zagrebu pod brojem 668627 

ISBN 978-953-6540-37-2

Alojz Jembrih: 

Kajkavski florilegij II. 

Iz cvietnjaka kajkavske književne riječi 

od 16. do 19. stoljeća 

V 

Antun VRAMEC: 

Postila 7 

Juraj RATKAJ Velikotaborski: 

Kriposti Ferdinanda II. 30 

Juraj HABDELIĆ: 

Zercalo Marijansko 44 

Matija MAGDALENIĆ: 

Zvončac 64 

Štefan ŠKVORC: 

Hasnovito z slatkem 74 

Hilarion GAŠPAROTI: 

Cvet sveteh 87 

Mihalj ŠILOBOD: 

Aritmetika horvatska 107 

Petar BERKE: 

Kinč osebujni … 123

Gregur KAPUCIN: 

Nebeski pastir pogubljenu ovcu išče 143 

Ivan KRIZMANIĆ: 

Raj zgubljen 165 

Izvori 183

Kajkavski florilegij II. 

Iz cvietnjaka kajkavske književne riječi 

od 16. do 19. stoljeća 

Prošle je godine (2007.) po prvi put realizirana 

sretna zamisao koja je artikulirana u sklopu 26. recitala 

suvremene kajkavske poezije „Dragutin Domjanić“ u Sv. 

Ivanu Zelini, pod naslovom Kajkavski florilegij. Tom su 

prigodom publici predstavljeni odabrani tekstovi iz starije 

kajkavske književnosti u interpretaciji dramskih umjetnika 

Tomislava Lipljina, Mirjane Sinožić i Dubravka Sidora. U 

tiskanom obliku Kajkavski florilegij (2007.) predstavljen 

je izborom tekstova kajkavskih pisaca i to: Ivanuš 

Pergošić (1574.), Antun Vramec (1578.), Juraj Mulih 

(1674.), Juraj Mulih (1742.), Anonimni autor (1768.), 

Ivan Krstitelj Lalangue (1776.), Juraj Dijanić (1797.), 

Gregur Kapucin (1800.), Tomaš Mikloušić (1819.), Jakob 

Lovrenčić (1833.), Tomaš Goričanec (1837.), Ignac 

Kristijanović (1843.).* 

I ove godine je Kajkavski florilegij II. 2008., 

također u sklopu iste manifestacije u Sv. Ivanu Zelini, 

dolazi s novim tekstovima kajkavskih pisca: Antun 

Vramec (1586.), Juraj Ratkaj (1640.), Juraj Habdelić 

(1662.), Matija Magdalenić (1670.), Štefan Škvorc 

(1724.); Hilarion Gašparoti (1752.), Mihalj Šilobod 

(1758.), Petar Berke (1775.), Gregur Kapucin (1795.), 

Ivan Krizmanić (1827. / 2005.). Dakle deset rož zebranih 

vu cvietnjaku kajkavske književnosti na gredicima 16., 

17., 18. i 19. stoletja, koje iznova svjedoče o 

funkcionalnoj kajkavskoj književnoj riječi s namjerom 

priređivača da u svijesti današnjega čitatelja u školi, na 

V

fakultetu i kod kuće ostane trajno prisutna za budućnost, 

jer hrvatska kajkavska knjiga kroz stoljeća ima svoju 

trajnu književno-jezičnu vrijednost. 

Uz Kajkavski florilegij (2007.), u crkvi Sv. Tri 

kralja u Kominu služena je kajkavska večernica koju je 

predvodio vlč. Zvonimir Kurečić, s vlč. Maksimilijanom 

Hercegom i mons. Lovrom Cindorijem. Na taj način 

iznova je oživljena kajkavska molitva i pjesma kojom su 

se Bogu molili naši djedovi i bake i djedovi njihovih 

djedova i baka. Događaj koji zaslužuje širu nasljedujuću 

recepciju diljem Zagrebačke biskupije. 

Alojz Jembrih 

* Godine u zagradi odnose se na tiskano djelo dotična autora; 

vidi: Kajkavski florilegij 2007., 

Napomena: 

Kod predočenih preslika, dijelovi koji su otisnuti tamnije (oštrije), 

odnose se na transkribirani priloženi tekst. 

VI

Antun Vramec, Postila 

7

8 

Antun Vramec, Postila


9

10 



11

12 



13

14 



15

16 



17

18 



19


Postila 

Vezda znovič 

spravlena slovenskim jezikom 

po godovne dni, na vse leto. 

Po 

Antunu Vramcu Sv. pisma doktoru. 

Psalam 118. 

Domine gressus meos dirige. 

Štampano v slobodnom 

Kraljevom varašu Varašdinu 

M. D. LXXXVI. (1586.) 

20


Na god svetoga Ladislava kralja 

(…) 

Ladislav kralj, sin je pervoga Bele kralja Vogerskoga 

bil, koteri od mladosti tersil se je Bogu služiti i nastojati 

činiti volju i zapovedi božje. Vogerski kralj po brata svojega 

Gejze živ išče budući Salamon od Vogorov kralja vogerski 

obran i imenuvan be. Ne se zato koruniti, doklem se ne 

pojedinal z Salamonom, hotel. Spravil je svojega ladanja 

onoga vremena priložne tri knjige dekretov. Dalmaciju i 

Horvate k korune i ladanju vogerskomu je podegnal i 

priložil. S Kumanuši ili s Kuni, ki se vezda Tartari zovo, 

trikrat boja je bil i pobil nje i obladal. Čehe i Lengele sasil, 

stegnol, odvernul i ladal, ki su na vogerski orsag vojuvali. 

Veliko vojsku na vseh kerstjanskih kraljev i poglavnikov 

opominanje i prošnju, je bil spravil i pošel z vojsku, da 

oslobodi Jeruzalem i cirkev ono gde je Gospodin muku 

sterpel, od poganov, ki su teda i cirkev i Jeruzalem ladali, ter 

na pute onom vmre. Ladal je vogerskim orsagom devet na 

deset let, ki je pokopan v varadske cirkve, kotero je on bil 

načiniti včinil i velikim dohodkom daruval, gda se je pisalo 

od Kristuševoga porojenja jezero devetdeset i peto leto, 

koteroga su priračunali i priložili k svetim za njegov sveti 

žitek, gda se je pisalo, jezero stodevetdeset i drugo leto. Ovo 

vidiš o kerščenik, da ov kralj i zmožen je bil, za ništar 

štimajuči ova zemelska, a neki vezda plemenitaši, nekuliko 

kmetcev imajuči, hvale se kruto z rodbinu, a oni nesu ni 

žitka, ni živlenja ni vitezi ali vojnici dobri, hudo i nečisto 

žijvo v grehe i pijanosti, hudo im se je i skončati. Ar one 

Bog ljubi i sreču dobro i serce daje, ki ti njega nasleduju i 

njegove reči evangelijumske zderže. (Postila, II., 1586., 

50b-51a) 

21


Na god svetoga Štefana kralja 

(…) 

Sveti Štefan kralj sin je Gejze, ki je sin Taksov, ki je 

pervi kralj i apostol vogerski bil. Porodil se je v Ostrogone, 

gda se je pisalo od Kristuševa poroda devetsto i šezdeset i 

deveto leto. Gejza umervši, ladati po očine smerti Vogre on 

poče, i z balvanstva nečistoga na Kristuševo veru Vogre 

obračati. Vnoge Biskupije i cirkve načiniti včini i velikimi 

dohodki daruva. Vseh okolešnjih orsagov vučene ljudi v 

navuke i v Evangeliomu Kristuševom včini ziskati i nuter k 

sebe v Vogerski orsag dopelati. Oženi se kčerju 

Burgundinskoga hercega Vilhelma imenom Gyesle, s kotere 

je rodil sina devoga Jemriha koteroga je hotel na svojem 

meste kralja ostaviti, ali on pervle vmre nego otec. Ov kralj 

pervi međ Vogri korunu angelsko korunjen be. Zato pervi 

kral Vogerski imenuje se. Apostol se Vogerski zato govori, 

ar je Vogre i navukom po vučenih ljudeh i primorjaval silu 

na Kristuševo spoznanje dojti. Vumerl je gda se je pisalo 

jezero trideseti i osme leto, mej svetce on i sin po smerti 

četerdeseti i v pervom lete položen jest. Artikuluše je spravil 

i Vogrom slobodu dal. Ov kralja od mladosti do smerti sveto 

je živel. Smejal retko ali nigdar se ne. Ove reči je zgovarjal: 

smeh žalostju je zmešan, veselju konec toga i žalost jest. 

Tako je živel i kazal se, kako da bi pred Kristuševim stolom 

stal. V serce, vu vusteh i v vsem svojem dogovanje, činjenje 

i dele Kristuša je pred sobom imel i njegovo sveto pravicu. 

(Postila, II, 1586., 78a-78b) 

22


Na god svetoga Jeronima doktora 

(…) 

Jeronim sin je bil Euzebijušev, rojen v Štrigove 

slovenskom orsage, blizu kotara Vogerskoga orsaga, gda je 

cezar Konstantinuš ladal. V Rim od rojenikov (roditelja, A. 

J.) svojih, da se tamo modrosti i navuke vuči poslan be, gde 

je meštre Danatuša i Viktorijanuša imel, v Rime i okerščen 

jest. Odnud v Francuski orsag otide, da tamo vučene ili 

razumne meštre posluša, i vnoge knjige tamo svojima 

rukama spisal je. Potomtoga v Gerčki orsag, gda se modrosti 

i navuka ili filozofije navči, otide, ar Gerčki orsag stan i 

prebivališče teda modrosti je bil. Tamo po orsageh vnogeh 

hodeči, vnoge fele i dobre svetoga pisma meštre i naučitele 

Gregura Nazianzenskoga, ki je v Kapadocije, Epifanijuša v 

otoke Ciprome, Didimuša vu Aleksandrije vu Egiptomskom 

orsazije imel vu židovskom jezike i navuke Židova Baraban 

od koga je v noči se vučil pisma i reči židovske zgovarjanja. 

Tako je zgovarjal židovski jezik i pisal, vučeno, kako on ki 

se je vu njem rodil. Gda bi tako vre v dijačkom, v gerčkom i 

židovskom jeziku navčen bil, na sončni shod, orsage vse, 

modre i vučene ljudi vse shodi. Potomtoga otide v sirinsku 

zemlju (Siriju, A. J.) v pustinju, gde je četiri leta knjige 

čtoči, vučeči se, velikom zderžanje, posteči, plačuči se za 

grehe i svoje telo kaštigajuči k duše podganjal je. Od 

pavlina nekoga biskupa antiokinskoga (antijohinskoga, A. 

J.) rejen i posvečen na službu božju jest. Damase pape dijak 

ali pisec je bil. Z Rima opet otide, er su ga ne mogli sluge ali 

redovnici cirkveni terpeti, što je nje karal za greh i dojde k 

Betlehemu, gde se je Gospodin rodil, k jaselcem, i onde 

sebe nastani v hiže ali v kloštre, koteri je od one dobre i 

svete žene Paule rimske, načinjen bil, gde je vnoga čtel 

sveta pisma. I zevsega svieta k njemu su razuma pisma 

svetoga pitat hodili i pisali, kako Augustinuš D.(oktor) i 

23


Damašuš biskup Rimski i ostali vnogi, ar v jeziku dijačkom, 

gerčkom, židovskom i kladejskom kako sveti Augustin D. z 

njega piše, tako je vučen bil i vse temi jeziki doktore 

popisane pročtel je i progledal je bil. Proti jeretnikom 

vnogo je pisal, a na navuk kerstjanski dijačkim jezikom 

lepo, razumno je popisal. Staroga zakona, iz židovskoga, a 

Novoga iz gerčkoga Testamentoma vsega na dijački jezik 

razumno i vučeno je preobernul i pretomačil, s koterim i 

vezda mati cirkva žive. Tomačenja oberh Staroga zakona ili 

Testamentoma i Novoga, je vnoga pretumačil mesta teška, i 

tak pretomačena popisal. Vnoge knjige i vnoge listi i vnoga 

pisma za sobo je ostavil, s keh se vezda vučeni i modri ljudi 

vuče i čto. I sveti Jeronim, mej doktormi onemi, ki se 

cirkveni zovo, jeden i najpervi je bil. Ov i žitkom i z rečju i 

s pismom velikim i vnogim Kristuša je predekuval i vučil. 

Vmerl je i pokopan je v Betleheme, leto po Kristuševom 

narodu 422. odnud telo opet njegovo preneseno be v Rim a 

vezda v cirkve, ka se sveta Marija vekša zove (Sancta Maria 

Maggiore, A. J.), leži. Živel je na ovom svete devetdeset o 

jedno leto. On je i načinil i spravil pismo glagoljsko 

materinim jezikom svojim. Nijeden narod veče nego ov, 

lastivno pismo svoje nema, kotero je on svojim ovde ostavil, 

kem i vezda vse primorske strane i ovde neki živo. Tako su 

se stara vremena doktorje vučeni ljudje trudili i za sobu 

dobro spomenenje navuka i pisma ostavljali. Bogu 

vsamogučemu na diku. (Postila, II, 1586., 97a-98a) 

Na god svetoga Jemriha 

(…) 

Sveti devi Jemrih sin je svetoga Štefana kralja gore 

rečenoga bil, herceg Slovenskoga orsaga imenuvan. Otec, 

kako je i sam, dober i svet bil od mladosti služiti i nastojati 

24


Boga, sina svojega vučil jest. Jemrih pak skerb na službu 

jako nosaše i ne kako sin zmožna kralja i poglavnika v 

prekši i gingavoči kako neki gospodinci, plemeniti ljudje i 

ostali purgari i kmeti, v prekši vu oholije i gizde sini svoje 

derže, nego v molitvah skoznujuči, postom mlado telo svoje, 

kaštigajuči, dobrot i navuk nasledujuč, meštrom i 

naučitelom svojim pokoren i podložen buduči. Jutro rano 

vstajuči i večer gda je išel spat Boga vsegdar zažganim 

sercem i pametju ga je molil i psalmuše čtel. Gda bi bil 

došel na 'no dobo človečtva i vremena, oženi njega otec, ar 

ga je na svoje mesto kraljevo koruniti i kralja vogerskoga 

hotel položiti. Ali božji razlog nadhađa človeče hotenje. 

Dopelavši sveti Jemrih domov ženo, ne spoznal nju 

telovnim spoznanjem, oba čistoču prijesta i zderžasta. 

Morebiti otec ostanka od njih čakaše, neznaše skrovnosti i 

dara Božjega. Tako i kralj Eduard britanski z ženu Agiju 

včini. I cesar Henirkuš z ženu Kunikundu, devičtve i čistoče 

osta. I Alfonzuš španjolski kralj skupa stoječi ženu čist on i 

ona deva ostala sta. I ostali vnogi v kronikah spisani jesu, ki 

su devičtvo i čistoču v svetom hištve zderžali. Sveti Jemrih 

z ženo svojo tako čisto i devo živuči pred oca svojega 

svetoga Štefana kralja pervoga smertju, vmre i z velikim 

plačem očinim i vsega Vogerskoga orsaga, pokopan be. 

(Postila, II., 1586., 110b-111a) 

Na god svete Katelene (Katarine) 

(…) 

Katalena devica Kostuša kralja kči jest bila, vu 

Aleksandrije varaše rojena. Od mladosti v modrosti i v 

pisme poganskom naučena biše. Potomtoga i veru 

Kristuševo prije. Vnogi jesu ki štimaju, da ženam i 

devojkam pisma i navuka ne hasnovito znati. Istina i ženom 

25


i devojkam ili devicam navuka i pisma hasnovito jest znati, 

ar je vsem prudno i hasnovito na Božje spoznanje, kotero v 

pisme stoji, dojti. Zašto govore to? Ar žene ili devojke 

spoznanjem hudo mogu živeti. Ne zadosta te zrok. Zašto? 

Ar vsačkovimi na ovom sviete darmi ljudje mogu hudo i 

grešno živeti, s penezi, blagom, svitami, zlatom i z vinom, 

kako vnogi i živo hudo ki se opijaju proti Božje zapovedi. A 

Bog je vino i ostsala vsa na hasen i na korist stvoril. 

Maksencijuš cesar v Aleksandriju varaš dojde i onde 

kerščenike vnoge balvanom pripravlal alduvati silu, i ki 

nesu hoteli, na muku oni kerščenici pelani i vojeni, i vnogi 

pomorjeni jesu. Teda Katalena devica, slušavši krič i plač, i 

javkanje i nerkuvanje veliko, opita, što bi to bilo. Odgvoriše 

nje, da Maksencijuš cesar kerščenike primarja balvanom 

alduvati i ki ne hote, na muku i na smert osuđeni bivaju. 

Slišavši i videvši pojde i pristopi k Maksencijušu i razumno 

za okornost i nečistoču, batrivo pokara. Videvši devicu 

Katalenu Maksencijuš, nad lepoto i na razumnom 

govorjenja čuditi se poče i pitaše kakova je roda, rodbine i 

kervi ova devojka. Povedaše da je kralja Kostuša kči. Posla 

Maksencijuš po vsem sviete modre, razumne i vučene v 

pisme iskat, i spelaše i dopelaše petdeset razumnih i modrih 

filozofušev ki bi se imeli s Katalenu pregovarjati i 

disputuvati, obečavši njim Maksencijuš velike i drage dari, 

ako devicu pismom i navukom zmogu i obladaju. Prizvavši 

Katalenu Maksencijuš i oneh pedeset doktorov, spravivši 

najpervo gospodu veliku, i onde pred vsemi razgovarjati i 

disputuvati počeše. Sveta Katalena devica, vnogimi zroki i 

argumentomi modrimi s pisma globokoga i navukom 

svedočiti i kazati poče, da je jeden živi i pravi Bog i sin 

njegov ki je človekom postal. A balvani krivi bogove jesu, i 

vnoga zrokom govorjaše i Duh sveti vu nje vusteh beše. 

Zroke stalne videvši i slišavši doktorje, filozofuši i modri, 

pristaše, i rekoše tako, da je on pravi i istini Bog, koga 

Katalena devica svedoči i vuči, a ne balvani, ki ni sebe ni 

26


drugomu pomoči ne mogu, i mi verujemo vu raspetoga 

Kristuša. Videvši to Maksencijuš, da k vere nje svoje 

pripelja. Raserdivši se on na modre filozofuše, i šentenciju 

ili sud na nje zgovori, da se na aleksandrijskom pijacu imaju 

zežgati, i zežgani za valuvanje (priznaje, A. J.) Kristuševo 

behu. Katelene device lepimi rečmi i velikim obečanjem 

govoriti Maksencijuš poče. A ona njega nagovarjati k vere i 

Kristuševomu poznanju stalno i batrivo zače. Raserdivši se 

poglavnik, zapoveda Katalenu bičuvati kruto, i tako 

bičuvanjem bijeno vu temnicu verže, da v temnice od glada 

pogine i vmre, gde je dvanadeste dni i noči prez vsačkove 

jestvine i pitvine bila. Bpžju hranu v temnice hranjena jest. 

Otide Maksencijuš vun z Aleksandrije varaša, na svoja 

dugovanja na goru Kašionsku. Mejtemtoga Maksencijuša 

cesara žena Faustina imenom, ka je vnoga bila slišala od 

Katalene, hotela je i želela je nju videti, ar je slišala bila nje 

veliko modrost, razumnost i v pisme navuk i lepoto. Pojde 

Faustina cesarica i s Porfirijušem pod cesarom 

Maksencijušem najvekšim poglavnikom i kapitanom, 

dojdoše k temnice i nuter v temnice i voze pri Katalene 

svietlost videše. Odpreše temnicu i v nuter cesarica s 

Porfirijušem i z ostalemi nekimi vlezoše. Katalena cesarice i 

Porfirijušu i onem ki su onde ostali bili, z Jezuša svedočiti i 

govoriti poče. Slišavši cesarica reči modre, i svete, prista i 

okersteči lekmestu (odmah, A. J.) i Porfirijuš i ostali 

kerščenici postaše. Dojde opet cesar Maksencijuš vu 

Aleksandriju i sliša od vnogih da je Faustina žena njegova 

cesarica kerščenicum i Porfirijuš poglavnik i vnogi njegovi 

sluge postzali jesu. I raserdivši se kroto Maksencijuš na 

ženu svoju cesaricu, i ženu svoju i Porfirijuša z dvjesto 

slugami svojimi, vmoriti i pogubiti včini. Opet Katalenu 

devicu dozva pred se i govoriti nje poče, da pristane k tomu, 

što on hoče dobro ž nju včiniti, lepra (samo, A. J.) da ostavi 

to veru, da (on) tovaruš, (ona) žena njegova, i cesarica 

zmožna i velika bude. Odgovri Katalena Maksencijušu. Ja 

27


imam zaručnika koga sem zaručila, Gospodina Jetzuša, ne 

pristoji se mene, drugomu dati veru, ar ti jesi zmožni 

poglavnik i cesar, ali mertelni (smrtni, A. J.). A moj 

zaručnik vekivečni kralj i cesar, i neumertelni vekivečno 

ladanje i cesrastvo na nebeseh ima, komu ne bude nigdar 

konca. Zato dogovanje išče se bolje raserdi Maksencijuš i 

kolesa britvami ostrimi naperiti i načiniti včini, koterimi bi 

telo svete Kateline device rezal. Gda Katalenu speljaše na 

muku i na smert, pred ona kolesa z britvami naperena, 

Katelena vzdigno oči svoje vu nebesa i moliti i prositi tako 

Boga poče, Gospodni Bože, smiluj se mene, ne daj ti tem 

nevernikom moje telo ošpotati oskruniti i opoganiti, golu. 

Da ja gotova (pripravna, A. J.) sem za tvojega svetoga 

imena valuvanje i svedočtvo, vmreti. To zmolivši pride z 

nebes Angel i vnogo jezer onde ljudi ognjem i plmnom, ki 

su pri oneh koleh bili, pomori. Potomtoga, kako manen (lud, 

A. J.) cesar Maksencijuš posta, i zapoveda svete Katelen 

glavo odseči, i gda je glavo hohar odseče, mesto kervi 

mleko vun pojde i teče ž nje vrata i glave. A telo nje čisto i 

sveto, sveti Angeli nebeski vzeše i ponesoše je ne goru 

Sinajsku i na gore Sinajske pokopaše. O zmožni i veliki 

Bog, ki si takovo nezgovorno batrivost, modrost kerhkomu 

stalu devojčinom bil dal. Gde su vezda kerščenici, ki bi 

takova i tolika za ime Kristuševo podnesti i terpeti, kako 

stara i perva vremenna, devojke i detca ( i kak hištorije s 

toga vnoge jesu popisane) za ime Kkristuševo i njegvo 

valuvanje moku i smert terpeli jesu. (Postila, II, 1586., 

117a-118b) 

28


Bilješka o autoru 

Antun Vramec (1538. – 1588.), podrijetlom iz 

Ormoža (Štajerska), studirao u Beču i Rimu gdje je 1565. 

doktorirao. Kao svećenik Zagrebačke biskupije obnašao je 

čast zagrebačkoga kanonika, bio je župnik u Stenjevcu, na 

Griču, župa sv. Marka, Brežicama i Varaždinu. Autor je 

povijesnoga djela: Kronika vezda znovič spravljena kratka 

slovesnkim jezikom (…), tiskana u Ljubljani 1578. U 

Varaždinu je dao tiskati drugo svoje djelo u dva dijela: 

Postilla vezda znovič spravlena (…) po godovne dni na vse 

leto; Postilla na vse leto po nedelne dni vezda znovič 

spravlena (…). Oba djela, Kronika i Postilla dostupna su u 

pretisku što ih je za tisak priredio i opširnim raspravama 

popratio Alojz Jembrih. 

Lit.: Alojz Jembrih, O Vramčevoj Kronici (pogovor 

pretisku Kronike), HAZU, KS, Zagreb – Varaćdin,1992. 

Isti: Prva tiskana knjiga u Varaždinu 1586. na hrvatskom 

jeziku kajkvske osnovice (pogovor pretisku Postille), HAZU, 

KS, Zagreb – Varaždin, 1990. 

A.J. 

29

30 

Juraj Ratkaj, Kriposti Ferdinanda II.

Juraj Ratkaj, Kriposti Ferdinanda II. 

31

32 

Juraj Ratkaj, Kriposti Ferdinanda II.


33


Kriposti 

Ferdinanda II. 

rimskoga cezara, kralestvih, 

Nimskoga, Wgerskoga, Českoga, 

Dalmatinskoga, Hervackoga, i Slovinskoga, 

Kralia, &c. 

po 

ocu Gulielmusu Lamormaini 

diačkim jezikom složene, sada pako 

po Ivriv Rattkai. 

slobodnom gospodinu 

od Velikoga Tabora grada, 

i zagrebačkim kanonikom slovinzkim 

jezikom popisane. 

Štampano u Beču 

po 

Gerguru Gelbharu. 

M.DC.XL. 

34


POBOŽNOST SUPROT RODITELOM TER SVOJIM 

Nigdar se Ferdinand na to dopeljati ni mogal, da bi, 

v vekšem duguvanju, očinu preminil odluku. Moram to, 

velil je, dobroga i mudroga oca poštenju. Koja je v 

teštamentomu otac ostavil, ni listor on marlivo spunil, nego 

je i od ostanka svojega hotil obdržana imati, zvrhu česa ove 

se v jednom listu napisane riči nahajaju: Pokihdob da je 

ljubljeni naš gospodin i otac Karoluš v svoji zadni volji 

vnoge i hasnovite postavil navuke, s kojimi se mi, njegov 

ostanak, ravnati v obrambi vere katoličanske moramo, što i 

drugi naši priđi, a navlastito Ferdinand Prvi cesar, did naš, 

vikovičnom hvalom včiniše, hoćemo i mi i zapovidamo 

sinom, ostanku i odvitku našemu, da verno vsa ova primu i 

zvrše. 

Mater na tuliko je ljubil, da nigdar nijedne ni 

prepustil prilike, s kojom materinu dostojnost ni se trsil na 

više podignuti. Nigdar niti on mater ni zazval, niti od nje bil 

zazvan, kada ni gospu mater, za poštenja radi, njoj se prvo 

naklonivši, imenuval. Gospodinom jur budući, držanja 

ladajuči i ženu imajuč, vazdar je zato materi na hintov 

sidajučoj i ž njega odsidajučoj, po gradiću idućoj, ruku na 

suzdržavanje podmital. Ferdinanda oca, matere, bratov i 

sestri srca pokopana bihu u crikvi gradačkoj herceški, ondi i 

sebe pokopana hotil je imati; srce zato svoje polag tila 

matere položiti zapovidal je v crikvi s. Klare, naj zadnju 

rekši i naj vekšu suprot materi pokazavši ljubav. 

Tovaruša tila svojega imal je dvojega; prvomu vsaki 

dan svetu včinil je štati mašu za duše vikovični pokoj, koju 

sam vazdar pobožno je poslušaval. Eleonoru kuliko krat je 

betežnu čutil, taki v molitve redovnikov preporučati s 

podiljenjem ni mala almoštva biše navadan. Kako je vnogo 

nju ljubil, tako je rad vidil, da se od sinov poštuje kako mati, 

a nje ona ljubi kako sine. 

35


Nijedna mu vekša ni bila paska nego dobro dično 

othranjenje. Školnike ili preceptore i ostale sluge ni hotil 

imati nego ljudi dobne, žitka čista, glasa poštena i suprot 

redovnikom dobrovolne. Od napritka v navuku ter 

pobožnosti navadan je bil ispitavati. Pregovarajučega 

Ferdinanda Ernesta, danas cesara, i drugo navuka 

skušavanje činečega, nigda je sam, dopeljavši iz tolnača 

ljudi poglavite, hotil poslušati, i čul je z velikom svojom 

nasladnostjom. Sine, kada bi jur v 18. stupili godišče, včinil 

je otajnim tolnačem dojti, čuti dugovanje, odluku pako na 

nje reći, i tako na ladanje ljuctva vučiti. Suprot kčeram 

jednaka paska, jednaka pobožnost. Ženske glave izebrane, 

divojke zevsima poštene, polag njih imati je hotil. Otkuda 

nigdar dici nit riči srdite nit oštrijega odgovora ni potriba 

bilo, kada su bolje iz njegova pogleda kripost jemali, nego 

se iz straha navučili. 

Brate pako ter sestre v velikoj vazdar imal je ljubavi, 

nit ništar ni prepustil, čim bi se ili drag ili služben mogal bil 

pokazati. Ako se je ž njimi po držanjih razdružiti moral, 

takovo je dokonjanje včinil, da vsako godišče jenkrat 

najmanje, ako li bi ne moglo biti, o dvi konči godišči da se 

skupa zastanu. 

(Dil X, str. 52-56) 

NEPREŠTIMANJE DIKE TER BOGACTVA 

Boriti se je vidil Bog s Ferdinandom, je li more on 

veče njemu dati dike ter dostojnosti, je i on manje za nje 

marati. 1627. korunom ter cesarskim odičen plaščem v 

Pragi, gledal je korunjenje Eleonore cesarice i sina 

Ferdinanda, koje olje premišljavajuč ter iz crikve domom 

dojduč, jednomu zmed slug rekal je, da se njemu vidi su 

kraljevsku ter cesarsku slavu ništar ne biti drugoga nego 

komediju; nit med tim drugoga ni razloga, nego da 

komedija nikuliko vur, kraljevska pako dika nikuliko godišč 

36


trpi. Kada bi vidil nove vsaki dan stajati suprot sebi 

neprijatele, tuliko činiti pričkov, tuliko vojske podigavati, da 

se iz cesarstva vrže: Tulika li je, reče, koruna? Ja pako, ako 

je Bog kojega boljega na isto moje odlučit, jesam gotov bat 

iz ruke, korunu iz glave dole vrči. 

Kada je v Gradac iz Frankofurta cesarom uduč došal, 

rekal je, da je korunu prijel ni na svoje povekšavanje slave, 

nego na Božje, ter na hasan opčine; nit nigdar ne bi v svoje 

bil pristupil na cesarstvo izebranje, da bi toga nimal 

naminjenja. 

Poštenje ono, koje ljuctvo kraljem v varaš 

dohodečim čini, drugače ni hvalil, nego da se nako ljuctvo v 

podložnosti obdržava. A to poštenje tako je pod sobom imal, 

da je i pred smrtjom lamenje ostavil, kuliko za nje mara. Ar 

kada bi z ratizbonskoga v Beč vračal se spravišča, dokonjal 

biše vas Bečki varoš z austrijanskom gospodom dostojnim 

zakonom njemu naproti izajti. Ferdinand drugače ni hotil, 

nego da vsu pripravu za Ferdinanda III., nimškoga jur kralja, 

zadrže, njega pako v navadnoj dočekaju palači. Što se 

srebra, zlata i što goder svit naveliko štima, dostoji, ni listor 

za malo, dapače i za smih držal. 

Iz velikih onih kinča tovorov, koje su neverniki 

fiškušu dati morali, nigdar sebi nit malo ni zadržal. Rekal je 

ni jenkrat, jednu sebe procimbu zlata i blata držati, nit 

nigdar za nje mislil ne bi, da bi se ž njim trudi i službe ne 

plaćale. Ali kada ti od presipavanja bolje njegovoga nego 

darežlivosti govorili budemo, onda vsaki poznati bude 

mogal, v kojem preštimanju imal je blago ter bogactvo. 

(Dil XIII, str. 64 - 67) 

MUKOTRPNOST 

Kulika je v Ferdinanda bila, z jednim zadosta 

posvidočiti morem, tuliko od neprijatelov prijevši krivice, 

37


tako krivična i nedostojna podjevši; nigdar za to nit ričjom 

koga ni optužil, nit na koga jače rasrdil. Otkuda i čudili su 

se sluge domaći, kakov Ferdinandu želudac biti mora, koji 

tako tvrda muče sprobavlja. Više jedno malo od navade biše 

se ražalostil na one, koji su v Nimškom orsagu prez vsake 

svoje hasni eretičansku branili smutnost, tako zato i od njih 

je mertučljivo govoril, da se ni kakoti suprot neprijatelom 

srdit tužil, nego kakoti iz pomiluvanja na hudobu i slipost 

poteščaval. 

Vnogi po sebi znati more, kako si veliku štima 

krivicu včinjenu, ako se nedostojnimi ošpota i pri drugih 

prepelja ričmi; ništarmanje, kada su nikoji Ferdinanda psa 

krvoločna, slipoga malovridnjaka, Ferdinanduluša zazivali, 

tuliko se je takovim raduval ričem, kuliko drugim vugodne 

jesu riči preporučanja. 1599. v gradačkom spravišču 

eretičanska gospoda tako čemernimi, oštrimi, žuhkimi ter 

nepoštenimi ričmi v poglavnika jesu se zapustili, da jih je i 

potlam sram tulike batrivosti sramotne bilo. Ferdinand i 

mirovno je posluhnul, i volil je mukotrpnosti nego 

zmožnosti peldu dati. Za povraćanje na pravu veru, 

kletvu i nedostojno govorenje dostojnu štimal se je 

jemati plaču. 

Med tulikim nimškoga zapovidanja zburkanjem 

vnoge bihu knige na svitlo izašle, vsake vridne tmice, v 

kojih ime i činjenja Ferdinanda nedostojno ogovorena i 

zmišljena za včinjena, kriva za prava, svitu vsemu bihu 

potaknjena. Vsa ta nisu njega niti na srditost vužgala, niti 

na dalje laži iziskavanje podignula. Povidano je takajše 

bilo nikojega po imenu listor katolikuša (nigda od 

Ferdinanda i častjom i blagom pomorenoga) v 

katoličanskom varošu knige jedne štampati hotiti, koje 

vnoge v Cesara psosti i kletve v sebi jesu imale. Ferdinand 

zato vse drugo otpustivši, zadovoljan biti hotil je, da se 

knige po štampi na svitlo ne dadu. Tako jedan opet na 

smrt osuđen biše, vnoge prvo muke za to da prime i 

38


zbog vnogih v Cesara psosti jezik da mu se odriže. Kada 

bi polag navade sucev odluka Cesaru donesena bila, 

Ferdinand na se vsu onu hotivši psost vzeti, jezik mu je 

prikazal, drugim rekši na opominjanje, kako jezikom 

baratati triba. 

To je najvekša svickih ljudi nevolja, da velika 

dugovanja sliditi govore se ne moči, a mala se pako ne 

dostoje. Zato potriba je velike gospode i mala kriposti 

činjenja spoznati. Kuliko je gospodarov na svitu, koji se i 

za malo na slugu konci ričjom na rasrde ili na 

nemarnost njihovu ne potuže? Velikokrat pripetilo se je, 

da drugim v Cesarovoj službi ili kasnoču ili nemarnost, 

tužečim spričavanje misto grožnje, daval je Ferdinand. 

Kako i v Pragi, kada gotovoj dojde večeri pred tarnimi koli 

i, sozuvši škornje nit nimajuči cepelišev, prez vsakoga 

srditosti zlamenja rekal je: Sedimo k stolu! Što je cepelišev 

potriba? Vim mrzlo ni vrime. 

RAZGOVORI ILI REKREACIJE 

Srcu i tilu razgovaranje nikuliko svoje vrime daval 

je. Mladincem buduči, v oružju, jahanju ter na kariku 

drčanju rad se je skušaval; i stanovito s hvalom, kada je 

večkrat dobitnik otišal, hvale i korune vridan. Mužikaše 

izebrane imati hotil je, ako i z velikim potroškom, ni listor 

da sebe razgovori, nego da i službi Božjoj dostojno čine 

poštenje. I to ako je dostigal, dobro se je rekal pineze bil 

potrošiti, pokihdob da se nigdar odviše Bogu hvale ne čini. 

Komedije kruto je rad gledal, i med njimi najmre 

Alekšijuša, Ceciliju, Auguštinuša, mučenika koteroga za 

veru katoličansku stalno vmirajučega. Ako je kojega 

dostojno svoju peršonu obnašati vidil, taki je obljubil i 

nikoje v šeminarija, koja je on včinil, postavil; nikoje z 

drugim kojim daruval darom. Znam nikoje, dokonjavši 

39


navuk, da su od Cesara drugim prestavljeni, i plebanijom ili 

častjom bolje tuščom daruvane, ar se je spomenul, da su 

nigda sveca kojega peršonu dostojno i s hvalom iskazali. 

Lov vsakojaki kruto je ljubil, nikuliko zboga pelde 

Karoluša oca, nikuliko zboga svituvanja vračev, nikuliko 

takaj, da se kojemu v Dvoru po linosti put na zlo ne otpre. 

Dobičak v lovu ni listor poslom i hercegom, da naj veče 

redovnikom slal je. V lozah muške nigda poslušal je tužbe; 

ako je zvirje škodu kakovu včinilo, vsakomu vekšim je 

platil, nego je on cinil. Ako se je pripetilo, da se je koji muž 

od divjaka ranil, včinil ga je domom zavesti, svojimi vračiti 

barbiri, zdravoga pako z novom haljom i pinezi daruvana 

otpustiti. Tako je dobri cesar v razgovoru svojem drugim i 

razgovor iskal i hasan činil. 

DOBROČINJENJE SUPROT VBOGIM 

Što je človičanskoga spašenja povratnik nigda bil 

zapovidal, v siromahu rekši Boga vazdar poznavat, kruto je 

Ferdinandu v srcu ležalo. Otuda gotova siromahom pomoč, 

otuda skrbliva potom na nje paska. Biše mu jenkrat nikoji 

med tolnačnikov rekal, da šuplikacije ili molbene listi 

pomajnših ljudi komu drugomu stati da, niti se sam ž nimi 

naj tuliko ne trudi. Grohotom se na to smijati poče ter ovako 

odgovori: Vbogim prigledati ni meni mučno, nego pače 

vugodno, i na to sam od Boga izebran ter postavljen. 

Drugomu takaj svitujučemu rekal je: Kada siromahih ljudi 

listi ogledamo, nebo dobavljamo, ne znam pripečuje li se to 

v herceških i gospockih zrokov. 

1633. biše čul da nikoji vbogi ljudi za svoju pravdu 

prokuratora dobiti ne mogoše, ar je nisu čim podmititi imali. 

Taki je naminil, da kako brže vojskam konac dojde, da iz 

svoje tarne hiže v vsakoga držanja svojega vekšem varošu 

40


stanovitu plaču prokuratorom odlučiti hoče, koji samo na 

vdovice ter ostale sirote v potripščini pasku imali budu. 

Betežnikom špitalov nikuliko napravil je i sužnjem 

otkup prikazal. Adolfušu Mihalju grofu Altamu, koj je 

vboge robe iz Turske v vse svojim stroškom jemal, iz vsake 

časti, svojih držajnj i kraljestvih včinil je tri zvrhu trideseti 

zlate dukate brojiti. Kamo god je išal, vboge je sprovodnike 

imal, koje milo gledavši, ili sam svojom rukom ili po 

drugom almoštvo dilivši, pomagal je. 

Čudno na pobožnost vžganje bilo je gledati, kada je 

v Imperijum ali Češki orsag othajal, da čili siromahov kakoti 

šeregi opstirahu njega. Kada je v sv. tajednu grobe pohajal 

(koje je najmanje 20 vsako godišče pohodil), tako su iz 

bližnjih sel i malih varašcev v Beč vnogi dotekli, znajući da 

Cesar ne projde mimo, da bi siromahe ne pomogal. 

Idučemu na lov, nikoji ne htiše pustiti Cesaru 

dostupiti vboge, štimajuči da se kuga ili drugi kakov beteg 

od njih donesti more. Ferdinand to previđenje ni pohvalil 

govoreč, da mora ondi Bog svojini blagoslovom biti, kadi su 

vbogi. Tako je drugomu takajše odgovoril svitujučemu, da 

jednoga otpusti, pokihdob da ga Cesaru ni potriba. Ako, reče 

Ferdinand, on meni ni potriban, morebiti ja njemu potriban 

jesam, morebiti je siromah. 

Prvo nego bi stanje iz Graca v Beč bil prenesel 

cesarom buduči, navadan je bil v Gracu nikulikokrat v 

godišču špitale pohajati, siromahom ter vbogim hranu dati. 

Dvorani najvekši ter ježuite jistvine jesu nosili, on svojimi 

rukami svoju vsakomu postavljal je. Med jistvinom, nigda 

potlam, sada z ovim, sada z onim ljubljeno je govoril, od 

domovine, od betega spitaval; vse je batrivil, vse je na 

pobožnost vučil. To isto činil je v dvoru vsaku nedilju, 

kamo po peldi velikohvalne svoje matere dvanadeste 

kaldušev iz vulic zapovidal je dopeljati. 

Ondi z materjum, ženom i dicom (pomagajuči 

ježuitam) petljarskomu stolu dvoril. Ako se je pripetilo, da 

41


bi njega ondi ne bilo, po smrti matere i žene hotil je tu 

službu od svoje dice jednakim zakonom imati včinjenu. 

Kako prvo herceg i kralj, tako potlam cesar ter poglavnik, 

polag pobožnih hercegov navade, vsako godišče jenkrat na 

Veliki četrtak dvanadeste koldušev nahranil je, kojim 

takajše svojom rukom polag pelde našega Zveličitela noge 

vmil, obrisal i svojimi vusti kušnul, gledajučim vsim, koji su 

gledati hotili. Što je od obida zaostalo, sam je v njihove 

pometal lonce, po svojih drabantih tamo včinil zanesti, 

kamo su petljari zaneseno imati hotili, i k vsemu tomu 

vsakoga pinezi ter novom haljom darujuč, človički je 

otpustil. 

(Dil XXVI, str. 122 - 127) 

* * * 


Juraj Ratkaj Velikotaborski (1613. – 1666.) sin 

poznate plemićke obitelji Ratkaj (Rattkay) rođen je u 

Velikom Taboru. Gimnaziju pohađao je u Grazu, potom je 

stupio u isusovački red koji je kasnije napustio (1639.) ali je 

ostao u svećeničkom zvanju i bio je zagrebački kanonik. 

Za vrijeme teološkoga studija u Beču 1640. Ratkaj je tiskom 

objavio svoj prijevod knjige pod naslovom: Kriposti 

Ferdinanda II., Rimskoga cesara, kralestvih nimškoga, 

vugerskoga, češkoga, dalmatinskoga, hervackoga i 

slovinskoga kralja etc. Po ocu Gulielmešu Lamormeini 

dijačkim jezikom složene, sad pako po Jurju Ratkaj, 

slobodnom gospodinun od Velikoga Tabora grada i 

zagreabačkom kanoniku slovinskim jezikom popisane. 

Štampano u Beču po Gerguru Gelbharu. M.DC.XL. (1640.) 

Ratkaj je autor latinskoga djela: Memoria regum, et 

42


banorum, regnorum Dalmatiae, 

Croatiae, et Sclavoniae, 

inchoata ab Origine 

sua, et usqaead praesentem 

annum 1652. Viennae, 

1652. ( Spomen na kraljeve 

i banove kraljestva Dalmacije, 

Hrvatske i Slavonije; 

pretisak i hrvatski prijevod 

toga djela objavljen je 2001. 

u izd. Hrvatskoga instituta 

za povijest, Opatička 10, 

Zagreb. 

Kriposti Ferdinanda II. 

Ratkaj je preveo na hrvatski jezik koji se može nazvati 

zrinsko-frankopanski tip hrvatskoga jezika, kakvim su još 

pisali: Petar i Katarina Zrinski, Fran Krsto Frankopan, Ivan 

Belostenec, Matija Magdalenić, dakle jezikom u kojemu se 

prožimlju jezična obilježja čakavštine i kajkavštine s 

pokojim štokavskim oblikom. 

Lit.: Olga Šojat, Hrvatski kajkavski pisci, I., Zagreb, 

1977.; Ante Gulin, Povijest obitelji Rattkay (1400 – 1793), 

Zagreb, 1995.; Nadica Jagarčec, Juraj Rattkay 

Velikotaborski, predgovor katalogu istoimene izložbe u 

Velikom Taboru (4. lipnja – 4. srpnja 2004.), Desinić, 

2004.; Mijo Korade, Juraj Rattkay i njegova povjesnica u 

hrvatskoj političkoj misli 17. st., predgovor spomenutoj 

izložbi u Velikom Taboru. Alojz Jembrih, Uz studiju 

Wernera Lehfeldta o Ratkajevu djelu Kripozti Ferdinanda II. 

(1640.), Kaj, XXXVII., br. 3, Zagreb, 2004. 

A. J. 

43

44 

Juraj Habdelić, Zercalo Marijansko

Juraj Habdelić, Zercalo Marijansko 

45

46 



47

48 



49

50 



51


Zercalo 

Marijansko. 

To je to 

Poniznost Device 

MARIJE 

ka je Boga rodila. 

Vsem slevenskoga i 

Horvatckoga naroda 

kerščenikom, a onem navlastito, 

ki su obilneje dare naturalske, 

ali zverhunaturalske, od darežljive 

ruke Božje prijeli, 

na nasleduvanje. 

P o 

JUJRJU HABDELIČU 

tovaruštva JEZUŠEVOGA 

mešniku popisana, i na svetlo dana 

M. DC. LXII. 

Štampano u Nemškom Gardcu 

pri Ferencu Widmanštetteru. 

52


OPOMENEK 

k oveh knjižic ogovorniku 

Malo je de se dobe slovenskem (hrv. kajkavskim, 

A. J.) jezikom, za ktere bi ja bil znal, knjig štampano. Ali ni 

onem ogovorljivi jeziki prostili nesu. Nekomu teh takove 

knjig reči nesu bile prave horvatske, nekomu nesu bile prave 

slovenske, nekomu bile su jako priproste, nekomu štampa 

ne valja, nekomu navuk ne be prikladen, nekomu litera ili 

slovo nepotrebno, mesto potrebnejega i priličnejega be 

postavljeno, itd. I zato pred vnoge suce morahu siromaške 

knjige dohajati, i od vnogeh sucev ( ne smem reči kriveh) 

vnoga osuđavanja i šentencije primati. 

Kaj se drugo moje ove knjižice nadejati moraju, 

ktere ja, kakti im vreme od vsagdanjeh mojeh poslov 

pritergavajuči, jedvaj k koncu dopeljah, pače i nedopeljah 

zevsema, pokedobe od čutov zvunskeh tela človečjega osmi 

del ostavih, zaradi drugeh, kot rekoh, skerbi. Znam da bude, 

ki reče, ova je majdačka, ova zagorska, kranska ova, ova 

solarska, ova nemška, tukavska ova reč. Ne dvojim ni vu 

tom, da bude, ki reče: ovde H. ovde X. ovde Y. ovde cs, zc. 

Bude ki reče: ovo beše ostaviti, ovo ništar ne valja, ovo 

priličneje bilo bi izreči, itd. Ja pak dobri moji suci, na vsa ta 

vaša suđenja drugo ne odgovarjam, nego ono, kaj sem na 

jedne u zagrebečkom varašu hiže stene, velikemi literami, 

napisano čtel: 

Si benè non cuiquam domus 

haec fabricata videtur. 

Sic sinat hanc nobis, corrigat ille 

suam. 

Z fundamenta ispeljana 

Hiža ova i zidana 

Ako komu ne po volje 

Nego mu se hoče bolje. 

Naj nam ovu tak ostavi 

Svoju sebe naj popravi. 

53


Tak, komu knjižice ove ne budu po volje, naj je 

ostavi, a svoje, ako je ima, naj popravi, ako ih nema, naj 

nove bolše spravi, listor na hvalu božju D. Marije poštenje i 

občinsku korist. Ništarmenje, komu se horvatski hoče 

govoriti, neka reče mesto lehko lahko, mesto osem osam, 

mesto jalen jalan, mesto nesem nisam, itd. Ar ne teško 

mesto E. postaviti, ili reči I. ali mesto E. A. ja sem činil 

štampati onak, kak onde govore, gde sem pisal. 

ČETERTI DEL 

Nigdor se gizdati ne mora zverhu 

velike pameti 

Jemlje se ova reč, pamet, negda za čednost, i 

mudrost naturalsku: tak zovemo nektere ljudi spametne, 

razumevši, da su čedni, mudri, i vsem zato vugodni, ali od 

ove pameti vu ovom delu ne govorimo; nego od one, s 

kterum lehko gdo zapameti, kaj ali čte, ali čuje, i to tak 

čversto, da mu iz glave lehke ne zide. 

Ta ada pamet velika, velik je i kruto hasnovit dar 

milostivnoga Boga; pokedobe si kerščeni človek ž njum 

veliko duhovno blago zaiskati more. Ali, ako je ravno tak, 

vnogo se menje podpunoma, ž njum gdo gizdati mora, nego 

z velkem ingeniomom ali razumom: ar ako ravno vse kaj 

čteš ali čuješ zapametiti ne moreš, vu broj ništarmenje 

mudreh ljudi dojti moreš; aku li si pak maloga ingenioma i 

razuma, zevsema si spodoben malomu jednomu magašicu, 

kteri velik, kaj se toga pristoji, terbuh ima, ruke pak i noge 

kratke, a pamet i razum išče krajši. 

Ar pitam te moj gizdavi magašic poveđ mi, kaj je 

drugo ta tvoja hvaljena pamet, neg jeden duhovni terbuh? 

stanovito ki se s pametjum hvališ, hvališ se strašnem 

debelem terbuhom. Themistokles tak je dobru pamet imel, 

da je vseh atenianskoga velikog varaša purgarov imena i 

54


pridovke znal: ništarmenje zverhu te svoje pameti, ne kaj bi 

se bil dičil, dapače se je vnogokrat jako žalostil, zaradi 

vnožine vsakojačkeh dugovanj, ktera su se v pameti njegove 

mešala: i zato kakti nekteri vračtva, da bi se dobre pameti 

dobavili, išču; tak je ta ista vračtva ziskaval Temistokles, da 

bi se svoje mentuval (oslobodil, A. J.). 

Ako si jedno malo pentav, ali ako ti je kak drugač 

jezik spačen, s kem bi ono, kaj v pameti nosiš lepo i 

prikladno zreči mogel, prispodobna je pamet tvoja 

melinskomu trahteru, kteri žitek, ki je zasipan vu njega, v 

kamen spušča; ako je pak kaj v melinu pokvarjeno, na ništar 

ne hasni melinska ona lakomica. 

I da bi ravno tak poglavitu pamet imel, da bi vse 

zgovoriti mogel prez vsake pregreške, kaj si ali čtel, ali od 

tvojega detinstva do ove ore čul, ne moreš li vse to lehko 

zgubiti, kak su drugi mogli razum ali ingienium. To se je 

pripetilo ( piše Ludovikus Richeome) v našem vremenu 

Jurju Trapedonciju, kteri v mladosti buduči razumen, vučen, 

i od velike pameti povsud jako imenuvan, gda se je k 

starosti približaval, tak se je z vsega svojega navuka zabil, 

kak da bi nigdar ništar ne bil znal. To se je takajše pripetilo, 

da vnoge druge zamučim, Mešale imenitomu vitezu 

rimskomu, kteri v svojem betegu i lastovito svoje ime je 

pozabil. Ti li se ada za tmeče tvoja pameti majhenu 

porcijicu tak noro budeš smel gizdati, i tak gizdavo 

noruvati? 

Ali ako te izda pamet tvoja napuhava, i štimaš da ti 

tekmeca nigdar ne bilo, čti (čitaj, A. J.) Plinjuša i druge 

hištorikuše, i najti ih hočeš skoro prez konca, kem nesi v 

tom dugovanju, ni na sled prišel. Ja (ako morebiti takveh 

knjig na ruke nemaš) dva ali tri na pervo hoču ti dati. Pervi 

je kralj Mithridates, kteri dvadeseti i dveh narodov kralj 

buduči, znal je dvadeseti i dveh narodov oneh jezike tak 

dobro, da je vsem onem lastovitemi njihovemi jezikmi, i 

odgovore daval, i pravice i zapovedi. Cyrus kralj vsakoga v 

55


svojem šeregu, viteza njegovem pravem imenom je zazaval, 

a bilo je v šeregu sto jezer vitezov. Bila je takajše velika i 

široka pamet Cyneje Thesalonite, kteri buduči v Rimu 

Pyrrha kralj posel (izaslanik, A. J.), drugi den, poklem je v 

Rim prišel, vseh rimljanskeh senatorov i konjanikov ( keh je 

više od dve jezoro bilo) imena i pridovke redom je poleg 

vsakoga časti i vrednosti v senatušu zgovarjal. Od te, ne 

vnogo zločesteša bila pamet Seneke filozofuša, kteri dve 

jezoro reči tak je onem istem redom recituval, kem je je 

recituvane ali zgovorjene čul, i dve sto verzov, od dve sto 

dijakov tolmačeneh. Vse te pameti obladala je pamet 

Theodora Metokite, ki ništar tak teškoga ne čul, nit tak 

zmešanoga ne čtel, kaj taki ne kruto jako v pamet prijel, i 

marlivo v nje začuval. Viđ vezda imaš li takvu pamet, te se 

gizdaj, po menetje slobodno. (str. 77-81) 

P E T I D E L 

Vučeni ljudi moraju se ponizno deržati 

Takov je dar, tak velik, i tak poglavit znanje, da ž 

njim kruto lehko i nasladno vučen človek stvoritelu svojemu 

more služiti, i kaj s te službe izhaja, nebesko veselje dobiti. 

Ali (tulika človečja hudoba) nekteri ljudi iz toga 

plemenitoga, i velike precembe vrednoga dara Božjega 

priliku jemlju, kak bi se gizdati i nad drugemi znašati mogli. 

Zamerkal je to sveti Pavel apostol, gda je rekel: Znanje 

napuhava. Da bi to Bog dal, da bi vsaki den neki vučeni 

ljudi, tu istu svetoga Pavla reč peldum svojum ne tverdili. 

Ova gizdost negdašnjeh stareh filozofušev, i sveta ovoga 

mudreh (kak su se sami zvali) jeden i najvekši je beteg bil; 

kteri poklem bi nektero znanje stvorjeneh stvari bili dobili, i 

Boga spoznali, ne su ga kako Boga dičili, i njemu hvalu 

zdavali, nego su poginuli, v mišljenju svojem, i potemnelo je 

nespametno serce njihovo, i govoreči da su mudri, norci su 

postali. 

56


Ali kteri moduš najdemo, s kem bi se v poniznosti 

vučeni ljudi deržati mogli? Ja jednoga nahajam, kteri mesto 

vseh drugeh spametnomu človeku zadosti more biti. Rekši 

da nam je kruto velik račun za vse naše znanje dati: i kuliko 

smo vučeneši, tuliko vekši dug imamo da Bogu ze vse moči 

služimo, i da nas sameh u velike i gluboke poniznosti 

zderžavamo. To je sebe negda vučen i ponizen sveti 

Augustinuš želel, da je k Bogu govoril: Naj tebe spoznam 

Gospone, naj mene spoznam, da sem prez tebe ništar. 

Pri stolu onom pravičnoga suca Kristuša, išče 

nektero milošče mesto najdu nevučeni i ponizni; ali vučeni, 

kteri su zveršeno znanje, volje i zapovedi Božje imeli; 

zapovedi ništarmanje, i Božje i naturalske, ali su hotence 

(hotimično, A. J.) zamudili, ali za ništar metali; strašno 

odgovarjati budu morali: Zmožno, zmožno muke terpeli ( v 

peklu) budu, i ono pri svetom Lukaču: Sluga, ki je spoznal 

volju Gospona svojega, i ne je spunil, vnogem kaštigan 

bude. (str. 82-84) 

Sedma stran 

P E T I K O T R I G 

Varaždinske Device Marija cirkva 

More se k ovem pribrojiti ona, ku je najpotlam z 

velikem stroškom međ vnogemi protivnostmi i ogovori 

nenavidneh ljudi zidati včinil presvetli gospodin gospodin 

grof Draškovič Gašpar u varaždinskom varašu, našega 

ježuvitanskoga reda patron, pod imenom Blažene Device 

Marije v nebo vzete, ktere prispodobne ne štimam u 

slovenskom orsagu, zvun biskupske zagrebečke, na hvalu i 

diku Božju pod imenom Svetoga Štefana kralja, od svetoga 

Ladislava vugerskoga takajše kralja zdavnja negda izidana, 

kotera pod korunum vugerskum sebe prispodobne nema, ili 

meštrije v delu misliš, ili lepote v oltareh, ili velikoče v 

57


širine, dužine i visine, ili v nožne i lepšoga reda dveh 

Kaptolomov Zagrebečkoga dvadeseti i četiri, i 

Čazmanskoga, ki dvanadeste kanonikatuše broje, u 

obslužavanju službe Božje i cirkveneh ceremonijah. Sto, ne 

jenkrat veliki on Eršek i Kardinal Pazmani Peter rečjum 

svojum posvedočil. Za ovum reku cirkvum pervu štimam 

Device Marije varaždinsku. U ktere takajše Božja Mati 

milošče svoje neprepušča znamenja skazuvati, gda 

betežnem zdravaje, tentanem pokoj daruje. Ono je osebujno, 

da gda bi se bil varaždinski varaš pred dvanadeset letmi 

zažgal, okolo osme večerne vure više sto hiž, vu varašu i 

zvan njega silnem ognjem goreše; napokonec doteknu se i 

škol, (kotere rečeni gospodin grof Draškovič Gašpar pred 

nekuliko letmi be činil na veliku orsaga slovenskoga 

mladencev hasen iz jakoga hrastovoga bervenja od 

fundamentoma zdignuti) i za njimi hiže naše, kotere oboje u 

jedne skoro vure (takva jakost i naglost ognja beše) na ništar 

spravi. 

Ne beše od te iste hiže više dvanadesete klaftrov 

rečena Device Marije cirkve, gda se za nju vsi pobožni 

purgari i purgarice z našemi v kup patri prestrašiše, i 

vnogem ne tuliko domači kvar, koga im sila ognjena be 

zavdala, žalosti zavdal, kuliko pogibel hiže Božje i Marije. 

Poklekali jesu pred cirkvu, i k nebu ruke zdigavajuč Boga i 

Device Marije, milo zdihavajuč prosili, da pokedobe za 

grehe varaške, za ktere su štimali nad se iz neba ovu kaštigu 

poslanu, varaš kaštiga, listor hiže svoje svete prosti. Te nut 

čudo veliko, dolete ptica jedna bela, nigdor ne zna odkud, i 

sede na krov cirkveni oberh velikeh vrat, iz koga 

nekulikokrat zdignu se na peruteh v zrak, i ob sakom nazad 

sede, kreljutmi proti ognju mahajuči vse do te dobe, doklam 

si je nad školami, i hižum našum silni ogenj jakost vlomil. 

To je pak išče vekšega čuda vredno, da buduči krov 

suh žinglinski, na koga kakti najgusteši sneg v zime, ogorki 

zažgani, i vuglenje goruče kapaše, podpunoma ni malo se ne 

58


zažga, i poleg toga ostali del varaša prez kvara osta, a dobra 

ona ptica, poklambi vse do jutra nad onem krovom 

skoznuvala bila, nesta gda se be začel den beliti, tak da bi 

vre bila čast svoju izveršila. 

Kaj drugo reči moremo ovde, nego da je očivestem 

ovem čudom (kotero vnogo varaždinskeh ljudi duhovneh, i 

obojega spola svetckeh i dendenes svedočiti more) Blažena 

devica Marija hižu svoju, na duhovni napredek pobožnoga 

ona ljudctva obraniti hotela. 

Vidiš milostivni grofe, (naj slobodno bude s tvojem 

gospodckem dopuščenjem, da se tupo moje pero, ponizno k 

tebe oberne) kuliku duhovnu nasladnost imeti moreš, gda 

spoznavaš osebujnu nebeske kraljice proti hiže svoje volju i 

hotenje, ku si je ti osebujnem stroškom, iz osebujne proti nje 

pobožnosti, i ljubavi včinil izzidati! Vidiš v kulikom 

veselju, pače u čutiš, serce tvoje gospocko, smem reči 

Marijansko, ar je puno ljubavi Marijanske, plavati mora gda 

ne listor pametjum spoznavaš, nego i očima vidiš, kuliko sto 

ljudi ne lestor po svetečne, nego i delatne dneve u device 

Marije, i tvoje cirkve, Boga o majku njegovu hvali i diči. 

Znam, da bi Marija v sercu tvojem ne bila ljubavi 

svoje ognja, koga je zdavnja negda zažgala začuvala, i kakti 

neprestance podžigala, da bi vnogokrat turobnost i žalost 

tebe bili zavdali, i oni morebiti, kteri su se osebujnom proti 

tebe verum i službum skazuvali, oni kem si ti vnogo dobra 

včinil i skazuval, gda su ti ali nazoči govorili. Ad quid 

perditio haec? na kaj je ova pogibel? na kaj su ti tuliki 

stroški? na kaj je tulikeh penez tuliko presipanje? ne bi li 

bolje bilo, da bi Draškovič Gašpar s tem siromahe junake 

pomagal, vernem slugam (scilicet) konje, pozlačenu spravu, 

škerlatne i granatne halje kupuval, itd. ali otajno ogovarjali 

(koteri podpunoma ogovori jesu vu vušesa tvoja ne retkokrat 

dohajali) da ti je zaradi varaždinske Device Marije cirkve na 

siromaštvo priti. Ništarmanje na vse te takove ogovore i 

ogrizavanja; na vse nazlobe i nenavidnosti, nesi darežljive 

59


ruke tvoje od cirkve Marijanske stegnul, doklam je zevsema 

zveršil nesi: pače reči si one govoril, ke sem i ja međ 

drugemi dostakrat čul, da iz vsega stroška cirkvenoga ni za 

jednoga krajcara vrednosti zmenkanja nigdar nesi čutil; čutil 

si pako gda si po stotine dukat, da ne rečem po jezera v 

penezeh i drugom blagu na one trošil, ki ti potlam zahvalni 

vnogo nesu bili, pače su se iz tvoje gospocke darežljivosti 

naskorom zabili. Ali vre vezda pero moje poverni se odkud 

si odešlo bilo, i imeniti po svetu Device Marije glas na dalje 

ispisavaju. (str. 466-472) 

D E V E T I K O T R I G 

Zagrebečki i remetski Device Marije kipi 

U letu jezero šesto sedmom plemeniti varaš 

zagrebečki, zvun vnoge svoje druge darežljivoti, kum se je 

proti pervem reda našega patrom milostivno skazuval, gda 

su v rečeni varaš najpervo bili došli, je takašje njim cirkvu 

bil odlučil, pod imenom i obrambum Device Marije, vezda 

vnogo poštuvani i pobožni patri reda svetoga Ferenca, ke 

navadnem imenom Kapucine zovemo, v drugu formu 

prezidanu, derže. Vu ove cirkve bil je na malom oltaru 

jednom z leve strane, kip rezani iz dreva Device Marije 

kruto pobožen. Pripetilo se je pako v letu jezero šesto 

osemnadesto (1618.) najzadnji den majuša, inače 

filipovščaka meseca, okol devete večerne ore, da su vnogi 

obojega spola verstni i mladi ljudi, ki su bliže onde stali, 

kruto lepu v rečene cirkve i pri rečenom kipu mužiku začuli 

v ke mužike spevana be od začetka do konca vesela ona 

Device Marije popevka: Kraljica nebeska veseli se Aleluja. 

Štimajuči pako, ki su poslušali, da su ježuvite novu onu 

mužiku, kakove nigdar pervo čuli nesu, od nekud 

preskerbeli; ali kajti je v nenavadnom vremenu se pripetila, 

dostupili su k cirkvenem vratam hoteči, v cirkvu vlesti, 

60


očima te mužikaše videti i razlučneje mužiku čuti, ali vrata 

zaperta i zaklenjena najdohu; povernuli se podpunoma 

pervo nesu, doklam ne popevka ona nebeska, od nebeskeh, 

kak pobožno veruvati moramo, mužikašev zveršena. 

Ov ada kip iz cirkve Device Marije v svete Katarine 

sakristiju be prenesen, gda su patri naši rečenu Device 

Marije cirkvu patrom kapucinom zručili. Bil je pak v 

sakristije vse do leta 1656-toga, a petdesetoga, poklam su 

ježuvite u Zagreb došli, i v njem stalno prebivati začeli. 

A ovo leto jezero šesto pedeset i šesto, 

premišljavajuč patri, da bi vredno bilo, da bi se pobožni on 

kip, kuliko zaradi pobožnosti proti device Marije pobožnoga 

zagrebečkoga ljuctva, udostojneje vu cirkve mesto postavil. 

Za kaj za to obnajdoše svetloga gospodina biškupa, 

gospodina Petra Petretiča, i hotenje svoje njemu oznaniše, 

komu on gospockomu i očinskom svojum voljum rad 

privolji, pače i sam na procešiju, v ke po vulicah marijanski 

kip z velikem veseljem be nošen dojde, i svojem 

nazočibitjem svetleju učini. Po meše pako, ku je visoko 

poštuvani zagrebečke cirkve prepušt, gospodin Miklovuš 

Dijaniševič, popeval, i po prodečtvu, prije imenuvani 

gospodin prepušt rečeni Device Marije kip i postavi ga v 

perve cirkvene kapele na mesto njemu pripravljeno: veselo 

međtemtoga popevahu mužikaši sveteh doktorov cirkveneh 

Augustinuša i Amrozijuša popovku: Tebe Boga hvalimo. 

Ali i devica Marija, ka se nigdar v darežljivosti ne da 

obladati, darežljivu ovu ljuctva svojega pobožnost i 

poštenje, ko nje kipu skaza, prez dara ne hte ostaviti; ar 

pervo išče neg se je procešija i drugo oslužavanje zveršilo, 

purgarica neka k tomu istomu milostivnomu kipu zagovor 

včini za sina svojega, koga je zimlica dugo pervo trapila, i 

taki ga je zimlica ostavila. Druga takajše purgarica, ka se je 

dva ure dni s porodom teško trudila, začuvši v procešije 

trumbete i ostalu mužiku, i razumevši da se sveti kip nosi, 

61


jedvaj k njemu zagovor učini, i taki se z detetom srečno 

razluči. 

Od onoga vremena vnoga druga znamenja 

marijanske milošče pri ovom kipu jesu činjena, kaj svedoče 

dari pri kipu postavljeni. Mene ih spisavati ne vreme, 

jednoga samoga zamučati ne morem, ko se je pripetilo, gda 

ovo pisah. 

Dečačic jeden, purgarice neke zagrebečke, sin, od 

teškoga betega na to be spravljen, da vsi od njegvoga 

dugljega življenja zdvojiše, žalostna pak mati suzami lica 

močeči, vmirajučega sinka, i goruču vre sveču v ručice 

deržečega, pomoči marijanske milošče preporuči, i svetomu 

kipu zagovori, obečavši beloga vojska sveču, ako sin v 

životu ostane. Reči zagovora pravo nezgovori, da detece oči, 

ke je vre bilo zaperlo, raspirati zače, i malo potlam zdravo 

posta. 

Je v Remetah blizu Zagreba poštuvaneh duhovneh 

ocev svetoga Pavla pervoga pustnika redovnikeh pobožna 

Device Marije cirkve, i vu nje milostiven rečene Gospe 

Device Marije kip, pri kom vsagdešnja skoro i velika 

miloserdnosti marijanske čuda bivaju, što svedoče vnogi 

putniki, kteri iz dalekeh stran tamo dohajaju, i tablice, i 

drugi vnogi dari onde postavljeni. Od ovoga svetoga kipa bil 

sem ja ovde obilneje nakanil pisati, ali kajti zdavnja vre 

vremena spitavajuč i proseči da bi me gdo vputil, od početka 

rečenoga kipa i čud, ka se pripečaju, ništar nesem mogel 

stanovitoga zvedeti, zvun tablic, ktere onde obilno vise, 

nesem se poufal na svetlo dati, za stanovito, da authentice ne 

znam. Morebiti gdo drugi v svojem vremenu, ki bolje znal 

bude, priličneje pobožnem Device Marije slugam oznani. Za 

vezda dosta budi, da vnoga gospoda i poglaviti ljudi, 

razumevši velike Device Marije milošče, kteri se onde čine, 

tamo se zagovarjaju i pobožno mesto ono pohađaju, i 

Devicu Mariju v nje kipu daruju. Međ kemi prešestna leta, 

62


pervo, kak ja štimam, darežljivosti mesto je imal poglaviti i 

velikoga tolnača pokojni knez Januš Ručič zagrebečke 

gracke meje vicešpan, koteri osebujnu kapelu, i v nje lep i 

velike vrednosti oltar na hvalu i diku milostivne Gospe i na 

povekšavanje kipa svetoga kerščanske pobožnosti, je včinil 

načiniti, v ku kapelu pred šestemi letmi, kakti v svoju 

lastovitu hižu rečeni kip z velikem veseljem, međ 

duhovnemi popevkami be prenesen, i po gospodinu biškupu 

Petru Petretiču v mesto na oltaru sebe odlučeno, postavljen. 

(str. 512-519) 


* * * 

Juraj Habdelić (1609. – 1678.) rođen u Starom 

Čiču (Turopolje, nedaleko Velike Gorice). Isusovac, 

profesor u varaždinskoj i zagrebačkoj isusovačkoj gimnaziji. 

Autor je prvoga školskoga kajkavsko-latinskoga rječnika 

(Graz, 1670.) Dictionar ili reči slovenske zvekšega vkup 

zebrane, v red postavljene i dijačkemi zlehkotene (…). Taj 

je rječnik dostupan u pretisku, izdanje KS, Zagreb, 1989. 

Habdelić je autor djela: Zercalo Marijansko (…), tiskano u 

Grazu 1662., kao i djela Pervi otca našega Adama greh 

(…), Graz 1674. 

Lit.: Zvonimir Bartolić, Književno djelo Jurja 

Habdelića, Sjvernohrvatske teme, knj. 3, Čakovec, 1985. 

(iscrpna literatura o Habdeliću) 

A. J. 

63

64 

Matija Magdalenić, Zvončac

Matija Magdalenić, Zvončac 

Zvončac 

Premišljanja zverhu četirih 

Poslednjih človeka. 

Plač smertelnosti. 

Rasipnoga sina historia. 

Grac 1670. 

65


Presvitlomu 

GOSPODINU GROFU, 

GOSPODINU ERDEODI MIKLOUŠU 

ad Magiorekereka [Monyorokereka!], vikovičnomu grada 

Moslavine i Varaždina kraljeve i cesareve svitlosti 

talnačniku i komorniku, grada i vse Pokrajine petrinske 

velikomu kapitanu etc, svoju poniznu službu preporuča 

Matijaš Magdalenič, želeči od gospodina Boga na to mlado 

leto vsako dobro zdravje i vsaku dobru sriču na ovom svitu, 

a po smrti blaženo kraljestvo nebesko. 

Ispisuje hištorikuš Andreas Scottus starih negdašnih 

Rimljavon običaje i zakone, med drugimi hvale vrednimi 

piše i ta jedan zakon, da su gospoda Rimskoga varoša 

šenatori jedan osebujni in glasa osebujnoga ZVONČAC 

imali v Rimu, koga zvonjenje listor onda je bilo čuti, kada je 

koji človek zmed puka rimskoga kakovo veliko zlo ali 

kakovo veliko viteštvo včinil. Ako zlo, toga su takovoga 

zločinca prez vsake milošče na smrt opsudili i haharom v 

ruke dali, koji su ga na svoja haharska kola posadivši, po 

vulicah rimskih vozili. Onako su njegovo zlo delo klicajuč 

oznanjuvali, pako su ga otpeljali pod galge na zasluženu 

smrt. Prispodobnim zakonom, ako je koji zmed vitezov 

rimskih kakovo veliko i opčini rimskoj hasnovito viteštvo 

včinil, to je to, ako je neprijateli prez svojih ljudi krvnoga 

prelejanja obladal ali kakov orsag zavjel, tomu takovomu 

vitezu načinili su šenatori rimski (ki su velika gospoda bili 

kot su sada hercegi ali koji kralj) jedna slavna i kruto 

odičena kola, Currum triumphalem. Ništarmanje, on isti 

ZVONČAC na ta odičena kola privezati su mu, a to zato, da 

bi se ne zgizdal, nego zmislil kakovoga je obračka ovoga 

jalnoga sveta sreča, tak da mu more i na haharskih kolih ta 

zvončac zvoniti. Onako su ga i njega po vulicah Rimskoga 

varaša sama gospoda vozila. Nazveščujuč njegovo viteštvo, 

66


vpeljali su ga v Kapitolijum rimski, kruto odičenoga. 

Prispodabljam zato ja ove moje male knižice k ovomu 

zvončacu, ako ravno su male, ništarmanje dugovanje veliko 

znamenuju, ar zvoneč bude iza sna vse one, ki su ovoga 

čolarnoga svita sriče zaspali. Najprvo znamenuje glas 

ovoga zvončaca, kakov je ov svit, i da po nijedan put nii 

vridno ovomu ciganu svitu verovati niti mu po volji hoditi, 

nego da je dobro SMRT, SUD, PAKAL i BLAŽENSTVO 

jako promišljavati. Zvoni, da su vsa visoka blizu pogibeli, a 

ponizna v velikoj segurnosti. Zvoni, da vse, kaj svit naveliko 

preštimava, to na ništar priti hoče. Naprvo nam daje velike 

gospode i kraljev prilike, da nigdor nima pobolšanje žitka 

skradnjoj vuri odlačiti, nazveščuje izajduče duše s tela 

opominanje. V drugom delu, od SUDA, ov zvončac zvoni, 

kako promišljavanje skradnjega suda odurjava svecko blago 

v človiku. I da promišlavanjem suda strašnoga grihi se 

spoznavaju i človika na pokoru giblju. Razglasuje nam 

osuđene duše opominanje. V tretom delu, od PAKLA, kako 

promišlavanje paklenskih muk človika grišiti prestraši i 

kako ga odteže od svickoga poželenja i nasladnosti telovne, 

navuk nam daje i peldu skvarene duše. V četrtom delu, od 

BLAŽENSTVA, zvoni nam, da je nemoguče izreči, ispisati, 

nit z misaljum doseči veselja, koje je Bog svojim vernim 

pripravil v nebu, a da premišlavanje od veselja blaženih 

gane človika na njegovo zaiskavanje. Napokonac konca, 

naprvo nam daje spasene duše opominanje. Priložih još i 

PLAČ SMRTELNOSTI, na kratkom, tulikajše i RASIPNOGA 

SINA HIŠTORIJU. 

Prosim zato Vašega Gospoctva, kako mojega vazdar 

milostivnoga gospodina, da bi od mene, sluge svoga, ov mal 

trud dostojali za dobro prijeti. I ne zamirite mi, da sam ja 

smel ovako male knižice V. G. nakloniti i dedikuvati. Ar 

znam, gospodine milostivni, da bih dužan bil z vekšum 

službum Vašemu Gospoctvu, znam i to, da ni listor Vaše 

Gospoctvo, nego i vnogi drugi hote mi ogovoriti ove knižice, 

67


ništo v tom, da niti su zavsima pravo hrvacki pisane niti 

zavsima slovinski, nego Sclavonico-Croatice. V tom takajše 

bojim se zamire, znajuči da bi v vsakoj linije ovih veršov 

listor po dvanaest silab moralo biti, ni manje ni več, a nigdi 

se ih več, nigdi manje nahodi. Ali oto tako moralo biti, nigdi 

zaradi senzuša, a nigdi zaradi kadencije. Budući da to ni 

nijedan smrtni grih, prosim ada ponizno proščenja V. 

Gospoctva, da mi na ovom malom i priprostom daru ne 

zamirite. Ako je prem mal, ali je velike kriposti, ako je 

priprost, je velike duševne koristi, budući da duši kršćanskoj 

pred oči meče nje skradinja (ET PRUDENTIS SIT IN 

OMNIBUS FINEM RESPICERE). Ar od konca vsako se 

delo dobro spoznava. Zato i ja latih ove knižice 

skomponuvati (DE QUATUOR NOVISSIMIS), da bi nje 

štuči bolje premišljavali ona, ka nam se na koncu žitka 

našega pripečaju, i tako premišljavajuči, da bi bolje k koncu 

žitak naš ravnali i ravnajući srično dokončali. Koteroga daj 

Gospodin Bog vsemoguči Vašemu Gospoctvu po vnogih 

sričnih, odičenih i veselih let veselo dočekavati i zvršiti. 

Datum in curia mea Vadina die prima Januarij, anno post 

Virginis Partum 1670. 

VAŠEGA GOSPOCTVA 

ponizan sluga 

Magdalenič Matijaš 

68


Da vse, kaj svet na veliko preštimava, 

na ništar priđe 

Zakaj češ na ledu grade kupuvati, 

Rasipniku sveta zlomu veruvati? 

Ne vidiš li, kak zna se premenjavati, 

Kot pepel od vetra širom rasipavati! 

Zmamljeni človek od sreče lažlive, 

Što se vufaš v zlato, v jake tvoje žile, 

V kraljevu palicu, vu halje iz svile? 

Što se hrustiš? Nisi tak velike sile. 

Nesmo li se na svet rodili jednako? 

Kako sluga, gospon ne vumre li tako? 

Ne li si spodobno telo k telu vsako? 

Ne li nas jedan Bog vseh stvoril jednako? 

Zakaj si, ada, tak visoka pogleda? 

Morebit ta vura drugoj dojti ne da? 

štimaš [da] tvoj žitak najde tamo meda? 

Ali tvoje smrti ne bu nigdar reda? 

[…] 

Božji bič, kade je nesmerni Atila? 

čabe kapitana kam je moč zletela? 

Vojska Aladara pod zemljum se skrila, 

Šalamona svetlost sad je potamnela. 

Gde je sad busija kralja Matijaša, 

Ki se z Aleksandrom jednako razglaša? 

Kam viteška vojska Zrini Miklovuša? 

Bathori Žigmonda gde marliva straža? 

Gde su starodavna negdašna imanja? 

Herceška glavarov gde kapitanija? 

Negdašni vojvode i generalija? 

Vsi vuzeše konac očnoga magnenja. 

Kot mehur vodeni, ovi poginuše, 

Kako poljsko cvetje, tako povenuše, 

69


Kako dim po zraku, vsi se razidoše. 

Poznat je, da nema svet stalne varoše. 

Ako imaš pamet, viđ sada, človeče, 

Kako imaš Bogu služiti največe. 

Ar te z grla smrti tvoje jako pleče 

Niti stari narod osloboditi neče. 

Tvoj sokolov pogled, navuk plemeniti, 

Veliko gospoctvo, lepo grad prikriti, 

Vse zemaljsko dobro, ko želiš dobiti, 

Neče te otkupit, ar ti je vumreti. 

Listor dobra dela straha te mentuju, 

Listor sama ona radost ukazuju, 

Med nebom, med paklom vekovečnost daju, 

Od pakla mentuju, sveti stan daruju. 

Tak se, ada, človek, za spasenje maraj, 

Ako ješ al piješ, ov ZVONČAC poslušaj. 

Stoječ, hodeč, ova nigdar ne zaštentaj 

Ter tva. štiri skradnja marlivo promišljaj. 

Jednoć stanovito ar moraš vumreti 

I sud prestrašni drščuč češ imeti. 

Ak si živel sveto, hočeš se spasiti, 

Vumreš li vu grehu, navek se skvariti. 

(Prvi del, § III, str. [17] — [19]) 

70


Da nigdor nema pobolšanje žitka 

k skradnjoj vure odlačiti 

Oh, kamo, smrt strašna, kam s kosom šetuješ? 

Položi luk, strele! Kaj se protezuješ? 

Da si sita krvi, još li ne veruješ? 

Zakaj z ognjem, z mečem suprot nam vojuješ? 

Mila sina majke nečeš spunit volju, 

Neg jedino dete zadaviši kralju, 

I licom zguzanim i ka se malaju, 

V jednu vagu vržeš; ki prose i ki daju. 

Gdo bi se ne strašil vsa ova gledeči: 

Kako smrt vsa zvrača, kud hodi koseči, 

Glave cesarske nogami tlačeči, 

Kace, žabe s telmi vseštat nahraneči? 

Johi, vi nevoljni toga sveta sini, 

Kak vas svecko dobro tak batrive čini, 

Da vas ne prestraši oganj vekovečni, 

Veliko praskanje, ko je vu vrućini. 

Kaj prudi na svetu vnogo let živeti, 

Lepe drage sine i kčere kojiti, 

Do prevnukov lice njihovo videti, 

Ako vu spasenje ne bu moči priti? 

Tak smo ovde stalni kot sunce vu zimi, 

Kot kristalno staklo, kot mehur vodeni, 

Kot plamen slameni, kako črep brneni, 

Kot tenja večerna i gost jednodeni. 

Poglej si bar dobro na prsteh prstene, 

Na rumeno čelo, na vusta klarišne, 

Ali tanke boke, srebrom opasane, 

Ali zlatim lancom ruke optočene. 

Morebit noč ovu potkopaju ti hižu 

Ter znevarce naglo grlo ti prerežu. 

Ova čija budu? Kamo tebe vržu? 

Morebiti v vražju zapletu te mrežu. 

71


Pogibaš, pogibaš; čuvaj se, človeče, 

Ovo skradnja vura, gde ti telo dršče. 

Vusahne ti grlo, več govorit neče. 

Bože, smiluj mi se, listor to ne reče. 

Gde tada bude tvoje negdašnje mišljenje, 

Gda v teli prav ne bu ni smrt ni živlenje? 

Sad bi vsega toga triba preštimanje, 

Da bi negda mogal imati vufanje. 

Znaj, ova prilika vuči nas zadosti: 

Gdo v letu ne spravlja, ta se v zime posti. 

I konj se z obrokom onda kasno gosti, 

Gda se je s Turčinom jur treba pobosti. 

Sada, doklam si zdrav, znaj dobro činiti, 

Grehov nečistoću s hrpta obaliti. 

I Boga ti je laglje sada vutišiti 

Ter pakal zdaleka laglje obaliti. 

Da kad jur zal beteg počne te gutiti, 

Vnoge fele muke v tebe ponavljati, 

Ne znam, kako onda hočeš promišljati, 

Kada se z betegom buš moral muštrati. 

Ada se sada vrni, doklam je još vreme, 

Posluži sada duše, prvo neg priđu zime. 

Doklem ti ne gnjete zdravja teško breme, 

Dobro delo ruka neka tvoja prime. 

(Prvi del, § V, str. [22] — [24]) 

72



Matija Magdalenić (o. 1625. – o. 1704.), potječe 

iz turopoljske plemićke obitelji koja je izumrla početkom 

19. st. O njegovom školovanju dosad nema podataka. 

Magdalenić je autor djela Zvončac iliti premišljavanje 

zverhu četirih posljednjih stvari človeka (…), Graz 1670. 

Riječ je o lirsko-epskom pjesmotvoru s vjersko-nabožnom 

tematikom kakva je bila uobičajena i u drugim literaturama 

europskoga književnoga baroka. Djelo se sastoji od tri 

cjeline: I. Premišljavana zverhu posljednjh stvari človeka, 

II. Plač smertelnosti, III. Rasipnoga sina hištorija. Djelo je 

posvećeno Nikoli Erdödyju zaslužnome za oslobođenje 

Slavonije od Turaka. Iako je Magdalenić spomenuto djelo 

preveo (pretpostavlja se iz mađarskoga, László Hadovics), 

on ga je majstorski poetski oblikovao tako da je Milan 

Rešetar konstatirao kako je to najljepše što je o smrti 

napisano u cijeloj hrvatskoj književnosti. 

Lit.: Olga Šojat, Matijaš Magdalenić, kajkavski 

pjesnik i prevoditelj 17. stoleća, Forum, br. 3, zagreb, 1975.; 

ista: Kajkavski pisci, II., Zagreb, 1978. 

A. J. 

73

74 

Štefan Škvorc, Hasnovito z slatkem

Štefan Škvorc, Hasnovito z slatkem 

Hasnovito z slatkem. 

To je to 

Lepi kratki navuki za vsakojački 

stališ, te najmre meštrov, 

kruto hasnoviti i vugodni. 

Iz 

Svetoga pisma največ vzeti 

vu kem se dobri hvale, 

zli pak opominaju k dobrotam i zveličenju. 

Koji 

vsakomu ljubitelu kratek čas načine, 

i gospodam prodekatorom 

dobro služiti mogu. 

Po 

P: Don Štefanu Škvorcu, Zagrebcu 

zmed mešnikov sv. Pavla apostola. 

Popisani i vu štampu dani. 

Vu 

Letu 1724. 

Zagrabiae 

Typis Joannis Bartholomaei Pallas 

79


Poglavari orsagov 

Kaj je med zvezdami sunce, med pticami orel, med 

zverjem oroslan, med dragem kamenjem đemant, med 

cvetjem roža, to je med ljudmi poglavar orsaga, budi cesar, 

kralj, ban, eršeg, grof itd. I zato se od podložneh v 

poštovanju deržati moraju; ar je to Kristuš zapovedal, gda je 

bil rekel: Reddite quae Caesaris sunt Caesari. Dajte kaj je 

cesarovo cesaru. 

David, ov je poštuval kralja Saula, ako je prem 

zločest bil; to i nas vuči moj sv. Pavel apostol, najmre 

poglavare orsačke poštuvati: Omnis anima (reči su njegve) 

potestatibus sublimioribus subdita sit. Vsaka duša naj bude 

vekšem poglavarom podložna, non est enim potestas nisi a 

Deo, ar je vsaki poglavar listor od Boga postavljen. 

Poglavari pa moraju biti takvi, kakva je bila glava 

statue Nabukodozorove, ka je bila iz čistoga zlata. Caput ex 

optimo auro erat. i kakti su ober vseh podložneh v moči 

najvišeši, tak moraju zmed vseh najbolje z dobremi peldami 

napervo iti i njihovomu ljuctvu dobro svetiti; drugač njihov 

tituluš: vaša svetlost, vaša zmožnost, vaše gospoctvo černi 

oblak zakrije. I zato moraju biti Bogaboječi, prez serde, 

ponizni, darežlivi, tihi boježlivi, razumni, hvale i dike 

vredni, miloserdni, trezni. 

Bogaboječi pobožni; ar čim je neki vekša ljuctva 

glava ali poglavar, s tem mora vekše i svetleše svetosti trake 

okolu glave imeti, moraju ne samo marlivo na druge paziti, 

neg i sami Bogu povoljno živeti; ako hote korunu dobiti, 

treba je, da vsaki den Marijansku korunu, velim čislo, v ruke 

vzemu, ar ljuctvo ravnati prez pobožnosti i molitvih, ne 

moči: visokoga preštimanja nesu vredni poglavari, ki ne hte, 

gda je moguče, višnjega Boga na altaru hvaliti, dičiti i njega 

za pomoč prositi. 

80


Poglavar orsaga ne mora biti serdit. Pčele, ako su 

prem mlohave stvari, vendar su serdite, tak da človeka z 

njihovemi čemernemi žalci kruto vbodu, njihov pak kralj 

niti ima žalca niti čemera. Takvi moraju biti poglavari 

orsački, nim se ne pristoji serditi. Fridrik cesar bil je 

navaden guščekrat reči: gda Boga molim, prosim za 

milošču, a ne za pravicu, zakaj bi ada ja bil ljuctvu mojemu 

serdit i nemilostiven. Med vsemi ribami sam delfin nema 

žuči, i zato je prava pelda jednoga kralja. Poglavar mora 

imeti več meda neg leda, več milošče neg teškoče proti 

ljuctvu svojemu. 

Poglavar orsaga ne mora biti gizdav neg ponizen; ar 

ako je prem Bog poglavare na tak visoke časti zvisil, zbo 

toga ne moraju misliti, da su i oni ramno tak, od Boga 

stvorjeni kakti njihovo ljuctvo iz četireh elementumov, 

ognja, zemlje i vode skupa složeni, i zato, kaj se tela dostoji, 

nimalo nesu bolši neg najsiromaškeši petljar: muha tak na 

cesarovo čelo sede, kakti na jednoga kmeta, veter tak kraljev 

menten prepuše, kakti jeden muški kepenjek. Sneg tak na 

poglavarov krov opadne kakti na jednu siromašku z slamum 

pokritu hižu; betežneh ljudi ne samo v špitaleh najti neg i v 

dvoreh velike gospode. Poglavari nemaju privilegiuma od 

smerti, nje ramno tak smert pobere, kakti petljare, kralj 

kuglinov tak se s kugljum tresne kakti drugi kuglini; z 

rečjum, poglavari kuliko se tela dostoji, nesu več neg su 

drugi nevoljni ljudi, i zato je Kristuš nebesko kraljestvo 

prispodobil človeku kralju: Simile est regnum caelorum 

homini regi z bog česa nemaju zrok gizdavi biti dapače 

imaju zrok na poniznost ne zabiti, premisliti da Gosp. Bog 

gizdu največ odurjava, ar takve gizdave ištoke jako kaštiga. 

To je skušal Nabukodonozor, Antiokuš, Dioklecijan i več 

drugeh, ki su hoteli imeti da im se ljuctvo kakti Bogu 

naklanja, ki su vsi nevoljni prokleti postali, i v pekel opali. 

Poglavari moraju biti darželivi. Stanovito po norsko 

je činilo drevje, ko si je jednoč zebralo bilo za kralja ternje, 

81


koje navadno več vzeti neg dati, i akoprem kaj da, ništar 

drugo ne da neg kisele ternine, nigdar človek tak cel iz 

ternja ne zide, kak vu nje zajde; gda biruši seno ali slamu 

poleg ternja vezu, vsagdar im nekaj slame ali sena vzeme. 

Granat jabuka je lep sád ima korunu kakti kralj, ova 

je kruto darežliva, ar gda je zrela odperte persi kaže,i tuliko 

serch človeku ponuja, kuliko koščic v nje je videti, i zato je 

lepa pelda poglavara orsačkoga zbog njegove darežlivosti. 

Vu Sv. pismu čtem, da je vnogo kraljev bilo zebrano i 

posvečeno pri zdenceh. Adoniaš bil je posvečen pri zdencu 

Rogel, Solomon pri zdencu Siloe itd. hotevši Bog vučiti, da 

kralji i poglavari orsački zdencem moraju biti spodobni, ki 

vsakomu vugodnem napitek daju. 

Kristuš Jezuš dal je halju ku mu je bila splela njegva 

predraga majka, te je onak gol na križu za nas vmerl i ves 

človeči narod odkupil, znajuč, da mu Židovi za nju dadu 

tituluš Jezuš Nazarenski Kralj Židovski, da bi se ovak 

navčili kralji i drugi orsački poglavari darežlivosti, a ne 

skuposti. V ze škole bil se je darežlivosti navčil Sv. 

Konstantin cesar, ki je drečno z darežlivostjum vsemu svetu 

svetil, tulikajše Sv. Henrik cesar i več drugeh kraljev i 

poglavarov, te najmre cesar Ferdinad ovoga imena drugi, ki 

je bil proti našemu Sv. Pavla apostola redu zevsema 

darežliv, kak je videti iz treh Kolegiumov vu Nemške 

zemlje, vu ke je naše patre dopeljal i funduval. Tak 

darežliveh poglavarov sadašnje vreme bilo bi več potrebno, 

ali o žalost! Skup (škrt, A., J.) je ves svet. 

Poglavar mora biti terpliv ali tih. Gerki zovu 

njihove kralje Basilaeus, kakti kati bazis ali fundamentum. 

Vsi znamo, da vu vseh hiže ništar ne, ko bi takvu žmekšinu 

na sebe imelo kakvu ima fundamentum na čem leži vse 

stanje. Ramno tak leži velika žmekčina na poglavaru orsaga, 

tak da im od nje jošče mladem rekuč sneg na glavu opade i 

zato moraju poterplenje imeti. Med cvetjem je jeden, ki se 

zove kraljevska koruna, oposred toga cveta, najde se skoro 

82


vsegdar nekuliko kapli vode kakti suze: ovomu cvetu mogu 

se prispodobiti poglavari ljuctva, ki več imaju traplenja neg 

veselja, več žmehkoče neg lehkoče, več truda neg počinka. 

Koruna ima svoj križ. Gda bi Bog Mojzeša zverhu svojega 

izraelskoga ljuctva poglavarom postavil, pokazal mu se je v 

jednem germu punom ternja, na znanje dajuč, da vu svoje 

visoke časti več ternjaneh rož najde, i zato mu je poterplenje 

potrebno. 

Poglavari moraju biti takvi da ih se ljuctvo boji, da 

autoritas pri ljuctvu ne zgube. Zato je treba, da čine z vsemi 

kakti družina med sobum. Na početku gda su se kralji 

počeli, korunjene glave redko su se dale videti, najmre kralj 

Asverus, ov večkrat cel mesec ne nazoči došel, da bi tak 

bolje čuval svoj autoritas i zmožnost. Kristuš naš odkupitel 

veli, da profeta ne prijet vu svem orsagu, kajti je z ljuctvom 

jako znan i na njega vnogo ne derže, zbog česa zgubi svoje 

preštimavanje. 

Poglavari moraju biti razumni. Pokehdob se 

poglavari orsački, zovu glave orsačke, moraju imeti dobre i 

razumne glave, ar v glave ima razum svoj stan. Kraljevske 

korune imaju špice zakaj bi ih i korunjena glava ne imela? 

Cacumen et acunem lestor su po jedne litere razlučeni, kakti 

ductor i doctor. Škodlivo je to, ako je poglavar, kakti je bil 

židovski Bolvan, ki je bil zvuna svetel, znutra merzek, v 

glave pak nikaj ne imel, neg je bila prazna. Ada poglavar 

mora imeti dober razum, ako ne spameten, ljuctvo ne more 

dobro ravnati niti od neprijatela vojščana braniti kak je 

njegva dužnost. Njemu vsaki more reči, kaj je Saul Davidu 

rekel: Esto vir fortis, et praeliare bella Domini. Budi dober 

junak i derži se dobro, vojuj za Gospona, te najmre gda 

vidiš njegvomu i tvojemu ljuctvu od neprijatela, ne listor na 

telu, neg i na duše škodu činiti. Poglavari moraju za 

sigurnost svojega ljuctva vojuvati proti susedu ki neče mir 

dati, ar vnogokrat vojska mir načini. Dobro vojuvanje vakšu 

njim diku i vekovečno ime spravi, neg jezero i jezero dukat. 

83


Vojuvanje za pravicu, je sama pravica. K čemu je dober 

razum potreben, i serce batrivo, tak se je treba bojati 

globušev, kakti kebrov brukanja. 

Poglavar orsački mora tak dobro živeti, da si po 

dobreh peldah pri ljuctvu hvalu zasluži, ar je človečjemu 

telu spodoben, ljuctvo pak je spodobno sence njegovoga 

tela, to vsaki zna, da senca vse čini i nasleduje kaj telo čini 

(…) tak ramno ljuctvo čini, ako je poglavar Bogaboječ, je i 

ljuctvo, ako pobožen i ljuctvo je pobožno, ako verlo vojuje, 

ni ljuctvo ne leno, ako pak poglavar zločesto i nepobožno 

žive, i ljuctvo bude takvo, ako poglavar krivično blago 

spravlja, spravlja i ljuctvo, ako je skup, i drugi ne budu 

darežlivi itd. to poglavaru ne donese hvale ni dike, dapače 

velik ogovor i sramotu. Poglavar naj bude gdo hoče, mora 

Bogu za vse račun dati, ako ih po svojeh dobreh peldah na 

dober put ne pelja, ar kak on čini, tak čini i njegvo ljuctvo, 

po rečeh poete: Scilicet in vulgus, manant exempla 

Regentum. 

Miloserdni morju biti poglavari orsagov i glave 

naturu imeti, ka kak čuti, da neki kotrig tela ruka, noga, 

persi, herbet, nekaj terpi, taki se tuži i glava, te su je 

miloserdne oči pune suz. Poglavari moraju biti glave 

spodobni, v ke su možgani v dve mezdrice zavite, z vujnska 

mezdra zove se Mater dura, a vnuternja Mater pia to je to 

mati miloserdna, miloserdnost ali miluvanje pri poglavareh 

ne mora zmenkati, ar milost i miloserdnost nesu si vnogo 

nespodobna, i moraju v jednom dvoru prebivati. 

Miloserdnost veli, da poglavari svoje ljuctvo ne bantuju z 

velikum dačum, te najmre, onda gda su draga vremena, i 

ljuctvo siromaško, onda je potrebno milost proti njemu 

skazati, nje braneč i pomažuč. 

Poglavari orsački moraju biti trezni, ne pijani. Ar 

gda se vino preveč pije glavu i pamet zbludi. 

(…) Vino ni jednomu kotrigu tak ne škodi, kak 

glave, tak ramno največ škodi poglavarom ki su glave 

84


orsačke. Treba je ada da su vsegdar trezni, ako hote kak su 

dužni ljuctvo dobro ravnati i poleg toga kraljestvo nebesko 

zadobiti. (…) Poleg vsega toga, ako prem vsi kralji i orsački 

poglavari ne zajdu v nebo, vendar ih je vre dosta vnutre, te 

najmre oni, ki su na zemlje bili dobri pobožni, miloserdni, 

darežlivi, razumni, z jednum rečjum hvale vredni, i zato su 

ljuctvo dobro ravnali, ne gulili, kak sadašnja nekoja gospoda 

čine, gda po svojeh oficereh puste svoje kmete skoro na meh 

oguliti. (…) ( str. 8-23) 

* * * 


Štefan Škvorc (? - ?), rođen u Zagrebu, 

pretpostvalja se, u drugoj polovici 17. stoljeća, jer je svoje 

prvo djelo dao tiskati 1713. godine. Svoje životopisne 

reminiscencije Škvorc iznosi u predgovoru knjige Hasnovito 

z slatkem (1724.). „(…) Ovak se je i z menum pripetilo. 

Videvši vu Zagrebu, gde sem se narodil, da bi me bile rade 

imeti nekoje divojke i poštene purgarske kčere, ali ja, čtuč 

knige duhovne, došle mi je bilo hotenje i na tancanje. Zato, 

da bi se ih bil oslobodil, počel sem tancati tak, da sem tja vu 

Nemšku zemlju, te naimre vu cesarski varaš Beč zatancal. 

Ali ni onde nesem mira imel od takveh lepeh ptic, koje su 

štimale, da me po vsakojačkom njihovom fučkanju vlove. 

Kaj sem včinil? Skočil sem iz svetckoga vu popovski sv. 

Petra stališ, postal sem mešnikom, dobil sem faru. Ali po 

malom času ni onak ne mi se videla duše sigurnost, zato 

skočil sem vu red sv. Pavla Apoštola, kteri je najbližneši 

redu sv. Petra, vu kom jošče, gda molim, z Bogom govorim, 

gda čtem ali pišem, Bog mi pomaže čteti, pisati i 

premišljavati.“ Iz navedenoga se razabire da je Škvorc 

85


napustio Zagreb, otišavši u Beč gdje je prihvatio svćenički 

poziv, tj. postao svećenikom te je dobio župu. Potom je 

otišao u red sv. Pavla apostola, red koji se tada zvao red 

barnabita (osn. u Milanu 1530. a potvrdio ga papa Klement 

VII. (1533.). Članove toga reda neki su nazivali i paulinima, 

a po samostanu sv. Barnabe u milanu kamo su se bili 

preselili poslije 1538., narod ih je nazivao barnabitima. Iz 

Italije su ti redovnici prešli i u druge zemlje. U Beču su 

također imali svoj samostan i uživali su veliki ugled zbog 

svoje učenosti. Sa isusovcima se nisu najbolje slagali. Štefan 

Škvorc se je zalagao da barnabiti dođu i u Zagreb, no bez 

uspjeha. Štefan Škvorc je napisao četiri djela od kojih se 

nisu sva sačuvala. Mali angelski vere nauk, tiskan u Beču 

1713., bilježi Ivan Kukuljević u svojoj Bibliografiji 

hrvatskoj, 1860., ali djelo do danas nije viđeno. I drugo 

djelo nije poznato, a pripisuje se Škvorcu: Zagrebački račun 

najhasnoviteši zverhu prešestnoga leta (1717.). Dosad su 

samo dva njegova djela poznata: Hasnovito z slatkem (…), 

Zagreb, 1724. i Vabitel vu kraljestvo nebesko. To je to, 

nedeljne prodeke, na pet taljev razdeljene (…), Svetu 

pokazane vu Beču, leto 1726. 

Lit.: Miroslava Desspot, Abraham a Santa Clara u 

hrvatskoj preradi Stjepana Škvorca-Barnabite, Tkalčićev 

zbornik I., Zagreb, 1955.; Olga Šojat, Stjepan Škvorc: 

Hasnovito z slatkem, Kaj, V., br. 3-4, Zagreb, 1972. 

A. J. 

86

Hilarion Gašparoti, Cvet sveteh 

87

88 

Hilarion Gašparoti, Cvet sveteh


89

90 



91

92 



93

94 



95


CVET SVETEH 

ALI 

ŽIVLENJE I ČINI 

SVETCEV 

Koteri 

Vu našem Hotvackem, iliti Slovenskem 

Orsagu z vekšem pobožnostjum, 

I z prodeštvom poštujuče. 

Skupa, i drugeh Svetcev osebujnešega, i 

svetešega žitka; nam na čudo, i nasleduvanje iz vnogeh 

veruvanja vredneh, i potvređieneh Piscev zebrani. 

Vsakoječkem vre jezikom, kakti Spanjolskem, Latinskem, 

Francuskem, Nemskem: svojem Orsagom od vnogeh 

napervo postavleni. 

Vezda pak 

Po darežljivosti Božanski, i Miloserdnosti Najsveteše 

NEBA, I ZEMLE KRALJICE 

BL. DEVICE MARIE 

Na Bistrici Milošče iskazajuče, 

Vsem vernem Kerščanskem Dušicam Horvackoga 

Orsaga na napredek, i Dohovnem Pastirom za polehčicu 

prodekuvanja, na svetlo za vugodnu duhu podani; 

i na naš Slovenski jezik, z dopuščenjem Poglavarov, po 

ljubljenom trudu HILARIONA GAŠPAROTTI, Reda 

Sv. Paula pervoga Puščenika, 

Preneseni, 1750. 

Štampani vu Gracu pri odvetku Widmanštadianskomu, vu 

letu Gosponovom 1752. 

96


NA FAŠENSKU NEDELJU 

PRODEKA 

Tradetur gentibus, et illudetur, et flagellabitur, et 

conspuetur, etc. 

Lucae 18. 

Vu ruke poda se narodom, i ošpota se, i zbičuje se, i 

popljuje se. 

Ibidem. 

Kada bi bil stanoviti zvezdoznanec za kalendare 

zvezde razgledaval, dojde k njemu neprijatel pokolenja 

človečanskoga, vrag peklenski, okolu njega z repom svojem 

mileči se; kojega opita zvezdoznanec: Kaj ovdi iščeč i od 

mene s prilizavanjem tvojem imati želeješ, nesrečna naveke 

beštija? Odgovori vrag: Ne straši se, moj dobri človeče, ti 

celoga leta dneve med Bogom i sveci deliš; prosim te, da i 

meni barem jeden dan zapišeš. Kaj je jeden dan med 

tulikemi dnevi? Nasmeje se kalendarov spravljavec, dobro 

poda vufanje vragu, vut vendar van [dan?], da čez leto dan 

nazad povrne se i koteri dan sebi zapisan spozna, očivesto 

valuje. Razidu se, i za spunjenem letom z velikem veseljem 

povrne se duh nečisti k zvezdoznancu, jako hvaleči za 

ljubav iskazanu proti njemu i govoreči: Nesem štimal, da bi 

mene tak verno bil posluhnul; ja samo za jeden dan tebe 

prosil jesem, ti ništarmanje med nedeljami pedeset i dve, 

med svetki nikaj menje dnevov meni zapisal i prikazal jesi. 

Osupne zvezdoznanec i srdito opita: Kak bi to moglo biti, da 

tak sveti dnevi, Bogu i svecom na hvalu podani, tebi bi bili 

zapisani? Odvrne vrag: Istinsko spoznal jesem vu rečeneh 

dnevih tuliku ljudctva odurnost, grehotu, pijanščinu, 

nečistoču i ostalu ničemurnost, da vse ove dneve, od božje 

službe izbrisane, a meni zapisane, tvrdno držal jesem. Ova 

97


zgovorivši, nestane ga. Od kojega vremena svetečni dnevi, 

koji prvo zlatemi literami vu kalendaru pisani jesu, s 

črlenemi zapisavaju se, kakti da bi zvrhu odurnosti, vu njih 

vučinjene, sramuvati se morali. 

Krščanski poslušiteli, zakaj denes ovu pripovest na 

pravo donašam; povedati hoču. Istina je da, akoprem vsaki 

dan grešno ljudctvo, tak zbog krhkoče svoje, kak zbog 

skušavanja preveč skoznoga i na dobičke svoje kruto 

skrbnoga, z neba ishičenoga pozoja, vu vsakojačke grehe 

opada; na tuliko, da vnogi sveti navučiteli srčeno valuju iz 

četrnajst jezer, iz šezdeset jezer, komaj dve ali tri duše vu 

nebo othajajuče, nego vse vu pekel prepadajuče. 

Ništarmanje, po svetkeh vnogo vekši bivaju grehi od 

vsakoga stališa vmangujučeh ljudih. Ar vu svetek krčme 

pohajaju se, pleše se, pijančuje se etc., z rečjum: Bog i 

bližnji bantuje se. Ali, o tuga i žalost! Zvrhu vseh oveh 

dnevov, tri ovi fašenski dnevi najbolje duhu peklenskomu 

prikažuju se, pokehdob ovo vreme Stultorum infinitus est 

numerus. Norcov neizbrojeni broj vidi se. I med krščeniki 

oni negdašnji poganini egiptonski nahajaju se, bogu 

Bakhušu ali, da očivesteje rečem, vragu peklenskomu svetke 

na hvalu opslužavajuči. Ar ove dneve plemenitaši vu 

priprostu norsku opravu oblače se i ovak iz stališa svojega 

ishičene i njemu neprikladne kažu se. Jesu, koji vu smešnu 

oblečeni opravu, vsakojačke norske igre zbadaju i pamet 

pogubljenu iskažuju. Jesu, koji nočneh strašil, nemeh 

stvarih: ljuteh medvedov, vukov etc., kože i kipe na se 

jemlju i kip božanski, na kojega stvorjeni jesu, othitavaju, 

blate i nemi stvari prispodabljaju. Jesu, koji dugo 

pijančujuč, nemertučljivo jeduč, do grla zožeru se; drugi 

tance do bele zorje vode; ostali vu smehu, igrah, norijah, na 

svade, špote, neprijatelstva i na ista ljudomorstva dohajaju. 

Jesu, reku, koji vu nečistoču, lotriju i vu vse grehe puščaju 

se, na tuliko, da vsem ovem s. Mati Cirkvu današnjem 

98


svetom evangelijumu muku Krištuševu naprvo postavlajuč, 

nje vendar od grehote stegnuti ne more. (str. 939 - 941) 

[...] 

Ali, odgovarjaš, moj grešnik: mlad jesem, frižek 

jesem; sada je vreme šale, razveselenja, bude potlam vreme 

pokore. Tak li, o slepi norci? Anda li vam mladost podaje 

ostrugu na žitka nestegnjenu sloboščinu? Anda li zato prez 

straha grešiti povufate se i Boga znovič raniti, kajti mladi, 

friški i zdravi jeste? Ah, gdo vam je oči zaprl, da ne vidite 

vu mladosti i zdravju vašem pogibel vekivečnoga 

skvarjenja? Je li zdravje vaše, lepa farba - najistinskeši 

prorok dugoga živlenja budućega? O, kak vkanjujete se! 

(str. 942) 

[...] 

Nekoteri mudroznanec na senjem dojde, gde osli 

prodavali se jesu, kak da bi jednoga kupiti hotel. Ovdi, da bi 

druge i druge pred se zapovedal peljati, zadnjič vse je othitil 

govoreči: Ne nahaja se ovdi osel, kakovoga želejem kupiti, 

čude se vsi, da med tulikum vnožinum oslov ne nahaja sebi 

povoljnoga. Zato opitaju ga: Kakovoga bi rad imati osla? 

Odgovori: Osla hoču imati takovoga, koj rep pavov imal 

bude, z najlepšemi zrcali i kolobari nakinčen. Na koj 

odgovor vsi okolu stojeći glasom nasmeju se i reku: O, norc, 

ne mudroznanec! Gdo ti takovoga osla najde, nego morebiti 

koj malar zmalanoga? Na to mudroznanec reče: Iz mene se 

osmehavate vi, vekšega smeha vredni! Hoćete imati žitek 

oselski vu goščenju, plesu, nečistoči sprevođen, koj vendar 

bi imal rep pava, to je to: smrt i konec blaženi, sveti, lepi i 

angelski. Kaj menje zadobiti se more, nego osel z repom 

pavovem? Dapače, vi i takovi sveta nasledniki, pošaljete se 

vu melin oselski, na komen ognjeni, vu tmicu zvunsku! 

O, kak ovem načinom vezdašnje vreme vnogi 

vkanjuju se ovo vreme fašensko! Koje ako od greha odvleči 

i na dobro dopeljati ne more muka Krištuševa, krhkoča žitka 

99


njihovoga i nesrečni konec prokleteh, naj končema po 

peldah strašneh moja posluhnu opominanja. Jaj, 

opominanja, koja morebiti zadnja jesu. Ah, posluhnete anda 

i prestrašete se. 

Stanoviti prodekator, vuprav ove fašenske dneve 

proti grehom, koji sada slobodneje pripečaju se, zažgano i 

oštro govoreči, naprvo postavljal je krhkoču žitka i rekel: 

More se pripetiti, da koj zmed poslušitelov predi iz ovoga 

sveta premine, neg na pepelnicu z blagoslovljenem pepelom 

opepeli se. Anda ne veruvati tak krhkomu žitku, a menje 

jeden listor hip vu smrtnom grehu zaostati. Med poslušiteli 

bil je pun nečistoče grešnik, k kojemu spodobnoga žitka 

pajdaš po prodečtvu reče: Prijatel! Oštro, prez luga, od 

prodekatora vumiveni jesmo; pravu nam je istinu povedal. 

Kaj smo anda čineči? Postavemo konec grešenju: daj, otiraj 

iz hiže tvoje onu hotnicu, s kojum tuliko krat grešil jesi. 

Morebiti su ovo bila zadnja Boga zovučega opominanja! 

Nasmeje se na ova grešnik i, od nasladnosti telovne 

oslepljen i zažvalen, reče: Bog je milosrden, ne kaštiguje 

taki; bude vreme k Vuzmu svete spovedi. Prodekatori listor 

iz prodekalnice treskaju, da bi nas prestrašili. Ovak razidu 

se. Nesrečni grešnik domom na svoje navadne povrne se 

nasladnosti. Ali, nut kaštige Božje! O pol noči prebudi se 

ves poten, zbudi nesramnu pajdašicu, oprosi sveču, sebi zlo 

čuti. Šetuje ona, i gda sveču vužiže, čuje gingavu reč i 

vumirajučemu spodobnu: Vale infelix amasia. Srečno ostaj, 

nesrečna ljubitelica. Ona, prestrašena, vleze vu hižu; ali vu 

krvi zakaljanoga, na zemlji mrtvoga najde nevoljnoga 

pajdaša svojega. O, strašni sudi božanski! O, smrt nesrečna! 

O, krhkoča žitka! (str. 948 - 950) 

[...] 

Okol toga istoga vremena pripetilo se je i drugo 

srditosti Božje znamenje, vu Nemške tulikaj zemlje, vu selu 

imenom Ikerhov. Gde dva pijanca, da bi na oštariju došla, 

100


vučine vina donesti, ali donešeno ne im po volji bilo, kakti 

zevsema mlahavo. Zato drugoga, jakšega, reku donesti, kak 

goder drago bude. Donešeno dopade se. Onda peharce 

nagibati, rozgotom smejati i malo potlam huškati začnu. Vu 

tom pijanskom razgovoru reče jeden k drugomu: Komu sada 

hoču napiti? Odgovori tovaruš: Kak si glumpast, ne znaš li 

komu? Napi Bogu, buš videl, kaj ti odgovori. Na to on 

nesrečnjak popade kupicu vina punu i ovak reče: Posluhni, 

Bože (na koliku blaznost vino človeka napelja), ako hočeš, 

tebi ov žmulj napijam, ter ti to govorim, da gda ga ja 

ispijem, da mi zadosta vučiniš; ako li nečeš, krivica mi 

bude. To reče i žmulj ispije. Opita pak tovaruša: Kojega 

vina hoću Bogu natočiti? Imaš staro i novo, odgovori, s 

koga hoćeš, natoči mu. Onda z novem napuni steklo 

govoreći: Dobro je to za njega. I pretegnuvši ruku, kot da bi 

Bogu hotel dati, reče: Vzemi, Bože, ako ti bu po volje; da bi 

bil ti bolše ovo leto dal, bolše bi pil. Komaj to zreče, i taki, 

jošče steklo vu ruke držeći, strašno zaruči i ves dreven 

postane; koj ako je ravno zapiral i otpiral oči, ni reči 

ništarmanje pregovoriti ne mogel. To videči tovaruš njegov, 

brzo prebeži, a drugi, koji onde bili jesu, hoteli su ga z 

mesta genuti, ali nesu mogli; zato dozvali su jake i žestoke 

muže, ki bi ga odnesli. Došli su i sobum vuža jesu donesli, s 

kemi su ga zvezali; ktomu tri konje pripregli i pijani vlekli. 

Ali zavman, ar ga ni genuti nesu mogli. Čudo to videči, 

magištratuš dokonča, da se hiža vužge i skup s pijancem 

zgori. Ognja donesu, k krovu priteknu, pušu da se vužge; ali 

i to zaludo, ar se krov pod nijeden put zažgati ne hotel. I tak 

je on nevoljnjak dugo vremena prez jestvine i pitvine i prez 

reči odrevenen stal, doklam ga je ze vseh stran prehodno 

ljudctvo videlo. 

O, nesrečni požeruhi, lakomci i pijanci, gorši od 

vsake neme stvari! Ar vsaka beštija biva od druge; ov pak 

takov biva beštija od sebe samoga. Ter kaj je najgorše: vsi 

grešniki, vu kojem goder grehu od smrti zapopađeni, mogu 

101


se jošče pomoći ali po sebi zvršenum žalostjum ali od 

drugoga po pravdeni spovedi i odvezavanju. Sam pijanec, 

sin fašenka, niti od sebe niti od drugoga pomoći imati more, 

kajti je nema stvar, kajiti je prez pameti i razuma: nikaj 

človečanskoga činiti ne more. Imamo toga peldu strašnu od 

pijanca onoga, kojemu vumirajučemu plavala jesu vusnica 

vu vinu i vu vustah jezik. Dozove se od drugeh redovnik i, 

da bi nikaj š njim ne mogel opraviti, kriči mu: Dobri moj 

človeče, misli divina, divina od Boga i od zveličenja tvoga, i 

ne budi kakti živina. Ali, kaj na ova pijanec? Vu tuliki smrti 

pogibeli odgovarjal je zadnje reči redovnika: Vina, vina. 

Znovič redovnik reče: Ne vina, vina, nego divina; od Boga 

misli i ne budi živina. Pak pijanec odvrne: Vina, vina, vin. I 

da ne bi zadnji a menkal, mesto njega zbluval je animam, 

nesrečnu dušu. O, duša, nesrečna duša! Kakov žitek, takva 

smrt. Ah, kulika je norost svetu, telu i vragu vgajati, gostiti 

se i veseliti, a Boga pravoga othititi i naveke poginuti. 

Akoprem iz do sada rečeneh vsaki spoznati more, vendar 

jošče vu priliki pokazati hoču, i dokončam. (str. 951 - 953) 

[...] 

NA FAŠENSKI TORK 

PRODEKA 

Ah, tužno spoznavamo istinu ovu Svetoga pisma vu 

vnogeh varašeh. Ar, kak je došlo Novo leto, taki stare 

oprave kramari i tršci počeli su premetati kalendare i 

marljivo zezvedati, kada nesrečni fašenk dojde i kak dugo 

trpel bude. I nut, kak su našli, da o Treh kraljeh pričetek 

svoj jemlje, i ovo leto 1750. na celeh pet tijednov preteže se, 

taki jesu maškaradsku ili fašensku opravu iz svojeh ormarov 

i ladic izvadili, z vsakojačkemi larvami ili licmi fašenskemi 

i nosastemi obličaji vu štacune svoje obesili, da š njum 

ljudctvo noro, preoblečeno i preopravljeno, slobodneje i 

batriveje moglo bude po vsakojačkem bludnosti i greha 

102


blatu valjati se. Vu takoveh štacuneh sada okolo i okolo vidi 

se viseće vsakojačko vražje naličje ili preobrazje s 

čudnovitemi nosmi: z dugemi nosmi, s kratkemi nosmi, s 

šiorokemi nosmi, z vuskemi nosmi, z debelemi nosmi, s 

tenkemi nosmi, s puklastemi nosmi, zavijatemi nosmi, z 

ravnemi nosmi, velikemi kufrastemi muškemi nosmi, z 

malemi špičastemi divojačkemi noseki; z odurnemi 

soldačkemi nosmi, z gnjilemi francuskemi nosmi etc. etc; z 

rečjum, z vsakojačke fele zrezanemi, spapanemi, skelenemi, 

pokvarjenemi i ranjenemi nosmi. Ah, kaj velim, listor nosi 

vide se! Dapače, vsa oprava vu takveh štacuneh gotova 

čaka, s kojum človek preopraviti, preobleči, zakriti se i čisto 

norski na fašenk iskazati more se, ter kip od Boga sebi 

podan blatiti i oskuniti. Ne li ovo pozoja peklenskaga, iz 

neba hičenoga, izmišlenje, koji želi ljudctvo srditostjum 

svojum od neba spačiti i vu pekel otpeljati? Kak nadalje 

videti hočemo. 

Nahajaju se, koji očivesto iz temelja pokazati trse se, 

da maškara ili preoblačenje norsko na fašenk je slobodno, 

niti pod nijeden put ni prepovedano, a menje grešno. Kaj, 

ovak blazneč i krivo govoreč, pokazati trse se. Prvič vele: da 

sam Krištuš, naš Zveličitel i Otkupitel, dal nam je od toga 

peldu, kada gingavo človečansko telo na se je oblekel, da 

nas otkupi i mesto nas vraga, smrt i pekel predobi i oblada. 

Drugoč: kada po svoji sveti muki, smrti i odičenom gore 

vstajenju iskazal se je Magdaleni vu opravi vrtlarski oblečen 

i vučenikom vu Emaus kaštel putujućem kakti jedan romar 

ili putnik vu Jeružalem putujući je se iskazal. (str. 969 - 970) 

[...] 

Gde preoblačenje norsko ili fašenk jošče zvirališče 

svoje aliti pričetek jemlje, dobro ovdi znati bude, najmre od 

bolvanstva poganinov, negda vu Rimu stanujučeh, kak piše 

Polydorus Virgilius vu svoji peti knjigi, kaj ispeljiva iz 

rimskeh igrih Ludis Quinquatriis zvaneh. Ali kak drugi 

103


govore: fašenk pričetek jemlje od rimskeh bacchanalibus, to 

jest: fašenskeh dnevov. Ovak Blandus vu svoji knjigi Roma 

tfiuniphans zvani i Vincentius vu knjigi de Imaginibus 

Deorum ispišuju. Poleg dveh oveh zadnjeh stoji Li vius lib. 

9. nazveščajuči, kak najmre poganini požeruhu svojemu ili 

trbuha bogu Bakhušu na hvalu nekoje svetečne dneve ali, da 

bolje rečem: požerušne dneve, postavili jesu. Ovdi žene bile 

jesu prve, pokehdob M. Porcius Cato govori: Omnium 

rerum libertatem, imo licentiam, si vera dicere volumus, 

foeminae desiderant. Sloboščinu vseh izmišljeneh duguvanj, 

dapače vse dopušteno, ako istinu govoriti hoćemo, žene prve 

želeju imati. Kotere za sobum silno dovlekle i dotirale jesu k 

ovomu vražjemu svetku i muške glave, za kojemi popaščile 

se jesu nevdane kurvende, nesramni dekliči i nečisti 

mladenci, z sobum donašajuči nečiste popevke, pod kojemi 

tancali, skakali jesu očivesto okolo po vulicah na tuliko, da 

ni bilo nijedne ničemurnosti, koje ne bi bili zbadali; 

nijednoga greha, kojega ne bi bili vučinili; nijedne praznosti, 

vu koju ne bi bili opali; nijednoga ljudomorstva, koje ne bi 

bili zvršili; nijedne odurnosti, lakomosti i nečistoće, kojum 

se ne bi bili ono vreme oskrunili. I to vu vsakojački opravi 

preoblečeni, na slobodneše grešenje. Otkuda izešlo je 

norsko preopravlanje, grešno naličje, odurno preobrazje, vu 

kojem človek, na božji kip stvorjen, neme stvari priliku, 

vražji obličaj na se jemlje, sebe vu vsakojačku maškaru i 

norsku opravu opravlajuč. Zadnjič tulike odurnosti i grehe 

videči, večniki rimski, akoprem poganini za onda, očivestu 

vendar prepoved van dali jesu, da več ova činiti se ne smeju; 

ništarmanje zadosta prepovedati nesu mogli, da ne bi 

končema vsakoletni spomenek svetka Bakhuša, tak 

norskoga, opslužavali. Otkuda ovi požeruhni svetki, to jest 

fašenk, tja med krščenike, prave naslednike Krištuševe, je 

sebe zakorenil, da jošče do današnjega dneva vu ovom 

vremenu želucu služe krščeniki, vu vsakojačku opravu i 

maškaru preoblače se, dapače vu grehe i ničemurnosti, 

104


istem poganinom neprikladne, puščaju se. O, grehote! O, 

prokleti fašenka pričetek! Da bi nigdar od njega sprvince 

krščeniki čuli ne bili! 

Ali, posluhnemo, kak takove norce strašno Gospodin 

Bog kaštiguje. Leto 1677., kak tulikaj leto 1678., 

dopuščeno je vu Beču bilo takovo preoblačenje norsko i 

maškara na tuliko, da skoro ni bilo najti človeka 

spametnoga, koteri se ne bi bil obrnul na norca. Ovdi je 

videti bilo vsakojačke norce: orehove norce, zobene 

norce, iz cukora norce, figove norce, piliša i jeliša norce, 

bala norce, muške norce, ciganske norce, trbušaste norce, 

gljumpaste norce, šantave norce, smrduče norce, oguljene 

norce; norce zvončeci, norce prez zvončeca, norce z 

devenicum, norce prez devenice; svinske norce, oselske 

norce etc. etc; ar gdo more vse izbrojiti norce? Ovo 

norsko baratanje je tak dugo trpelo, doklam višnji 

Gospodin Bog, na srditost genjen, zvrhu vsega Bečkoga 

varaša jedno strašno naličje ili larvu je navlekel, najmre: 

smrtno preobrazje. Pokehdob taki za tem, čez jedno leto, 

nesrečna kuga vu Nemški orsag je stupila i više sto jezer 

ljudi nemilosrdno je zarazila; i ne vu grobe, nego po 

travnikeh, kakti druge nore i neme stvari, je zahitila i 

rashitala. I to do leta 1679. Niti to ni bilo zadosta srditosti 

božanski, nego jošče vekšu kaštigu od visokoga Boga je 

prosila norcom takovem tak dugo, doklam vsamoguči Bog 

strašnu šibu čez oblok svoj je iskazal Bečanom; reči hoču: 

jednu veliku repaču zvezdu na nebu je vučinil pokazati, 

za kojum plemeniti Bečki varaš pod nemilosrdnem 

opsedanjem turskoga krvoločtva celeh šest mesec je se 

potil, doklam milosrdnost božanska šibu svoju nazad je 

potegnula i varaš rečeni od teškoga turskoga jarma z 

viteškem oružjem kralja poljskoga Ivana Tretjega i 

presvetloga hercega Bavarskoga držanja, imenom 

Maksimilijana, je oslobodila. (str. 972 - 974) 

[...] 

105



Hilarion Gašparoti (1714. – 1762.) rođen u 

Samoboru. Bio je član pavlinskoga reda. Najviše je svoga 

života proveo u lepoglavskom pavlinskom samostanu gdje 

je bio uključen i u nastavu pavlinskih novaka. Autor je 

enciklopedijskoga hagiografskoga djela objavljena u četiri 

opsežna sveska od kojih je svaki posvećen svetištima 

Blažene Djevice Marije u Hrvatskome zagorju: Mariji 

Bistrici, Loboru, Očuri i Veternici (Kuzminec Veternički). 

Cvet sveteh, ali živlenje i čini svetcev, koteri vu našem 

horvatckem, iliti slovenskem orsagu z vekšum pobožnostjum 

i s prodekum zadnje tri mesece leta, najmre: listopada, 

vsesvečnjaka i grudna poštju se. (…) Vezda pak z milošču 

presvetle neba i zemlje kraljice Bl. Marije Device zverhu 

Hočure milošče izkazajuče, vsem vernem kerđćanskem 

dušicam horvatskoga orsaga na napredek i duhovnem 

pastirom za polehčicu prodekuvanja, na svetlo za vugodnu 

duhu podani. (….), Beč, 1761. Prva i druga knjiga tiskane 

su u Grazu (1752., 1756), treća i četvrta u Beču (1760., 

1761). Riječ je o životima svetaca koji su se prema 

katoličkom kalendaru štovali u Hrvatskoj u 18. stoljeću. 

Djelo je služilo kao izvor propovijedi svećenicima u 

Zagrebačkoj biskupiji i susjednim zemljama, kao npr. u 

Štajerskoj i kod Hrvata u zapadnoj Ugarskoj (danas 

gradišćanski Hrvati). Gašparoti je uglavnom to djelo preveo 

s latinskoga jezika na hrvatskokajkavski. U vrijeme kad je 

tiskan Cvet sveteh ono je bilo i ostalo pravi kompendij 

propovjedničke literature iz razdoblja baroka. 

Lit.: Olga Šojat, „Cvet sveteh“ Hilariona Gašparotija 

(1714–1762), Croatica, XV., br. 20/21, Zagreb, 1984; 

ista: Nove spoznaje o Hilarionu Gašparotiju i o njegovu 

Cvetu sveteh, Kaj, XXI., br. 3-5, Zagreb, 1988.; Hrvatski 

biografski leksikon, 4, Zagreb, 1998., 593-594. A. J. 

106

Mihalj Šilobod, Aritmetika horvatska 

107

108 

Mihalj Šilobod, Aritmetika horvatska


109

110 



111

112 



ARITMETIKA 

HORVATSKA 

Koju 

Za občinsku vsega orsaga hasen 

i potreboču z vnogemi izebranemi 

peldami obilno istolnačil 

i na svetlo dal je: 

MIHALJ ŠILOBOD 

Drugač 

B O L Š I Č, 

M A R T I N S K E V E S I 

P L E BA N U Š 

Z A G R A B I AE, 

Typis Antoni Reiner, Inclyti Regni Croatiae 

Typographi Privilegiati, Anno 1758. 

113


P R E D G O V O R 

Plato, glasoviti negdašnjega vremena školnik, 

buduči opitan: kakov je navuk človeku nabolje potreben 

znati? Nato muder, i vekivečnoga vreden, odgovor dal je: da 

vsem ljudem vsa nisu potrebna. Navauki vendar računov, ni 

samo vsem, nego i vsakomu tak su potrebni, da koteri 

računati, ali končema brojiti ne zna, iz broja vseh ljudih 

zbrisati se mora. Ar drugač, niti prijatelstvo međ teršci, niti 

ljubav međ susedi, niti složnost vu občine, niti pravica vu 

pravde stalno prebivati ne more. Koju istinu nekoji narodi 

očivesto spoznajuči, hasnovitejše z domačem, nego z 

dijačkem jezikom, vnoge računov knižice sebe napravili 

jesu, iz kojeh ni samo zmožni vu časti, nego takajše priprosti 

vu občine čudnovito napreduju. Dapače i malahna dečica, ni 

pervo govoriti nego brojiti navučaju se. Vu našem pako 

orsagu drugeh takoveh knig ne vidimo, nego ali stranskeh, 

ali vekšem talom po papereh napisaneh. Da anda i mi doma 

imali budemo, kaj do sada od drugeh posuđevali jesmo, ovo 

ja tebe vseh računov knižicu, kakti verna pčelica, med iz 

cvetja, iz vnogeh dijačkeh i latinskeh knig jesem skup 

spraavil, i ne za vučene vučeno, nego za priproste priprosto 

najmre onak spisal, kak sem ufal laglje, i bolje tebe vuputiti. 

Jesem najmre, vse navuke na tuliko kotrigov, iliti stran 

razdelil, kuliko sem teškoč vu kojem mestu nahađal; i vsaku 

poslednju peldu težejšu od perveh postavil. Kajti pako ovde, 

jeden navuk vu sebe drugoga zaderžava, kakti vu lanceku 

kolobar kolobarica za sobum vleče, jesem ti takaj skerblivo 

zdola podpisal, kade poleg kojeh navukov i kotrigov 

računati moraš. Kak sam marlivo čtejuč očivesto spoznati 

hočeš, ako samo ni preskokce, kak nekoji vu znanju nagli 

čine, nego od početka pričemši, redom čtal budeš. Na kuliko 

pako z neplodnem našem jezikom, tebe vuputiti nisem 

mogel, tuliko sem se tersil z vugodnemi peldami istolnačiti, 

imajuči pred očimah vsigdar i vsigde najbolje to: da kakti vu 

114


drugeh navukeh, tak i vnogo bolje vu računeh več valja 

jedna quintica dobre pelde, nego sto funtov prazneh rečih. 

Ako vendar kade koje broje vu svojem mestu, aliti budi redu 

postavljene ne bi našel, prosim te dobrovoljno me spričaj. 

Ar ja zbog duhovneh mojeh poslov, nisem mogel vsigdar 

poleg štampara sedeti, i njega vu tak osebujnem poslu 

ravnati. Ali ako bi i mogel bil, doklam bude štamparov, 

takovem falingam ne bude konca. 

Pokehdob pako, da se ni jošče rodil, koj bi vsem 

ljudem vgodil, ne dvojim, da vsem ne budu vsa povoljna, ter 

mozibiti takovem, koteri, ali računov ne razmeju ali ako 

razmeju, ove knižice vnogo pregledali nisu. I zato, ni samo 

mojemu trudu, kojega sem celo leto, međ drugemi posli 

pisuč podnesel, nego takajše i dobromu hotenju, kaj sem 

vnogem poslužiti želel, prostiti ne hte. Od kojeh takoveh i 

neizbrojneh ostaleh prigovorov, mogel bi i ja z mirom biti, 

kak su vnogi drugi od mene vrednejši i vnogo vučenejši, da 

bi ne bil sam z sobum več puti premišlaval: da človek sam 

sebe ne mora živeti. Da anda ja vsem priprostem 

neznajučem računov, ali nemajučem dijačkeh knig, po 

smerti takajše živel budem na moje navuke, zmožne 

ponizno, vekše pokorno, a vse skupa dobrovoljno; decu 

pako i marlive dijake ljubljeno i serčeno ovak pozivam. 

Dođi, draga mladeži, da te poučim 

Ako te obuzima žar za učenjem. 

Naime, dosta je znano da čovjek koji ne zna brojeve, 

Nije spsoban ni za kakvu službu. 

S koliko križića, linijica i raznih likova 

I nezgrapnih oblika pokušava nespretnjaković 

Zapisati brojeve dok oplakuje što ne zna za ovo znanje 

Premda ga možda krase veliki naslovi i časti. 

Naime njegova odraslija dob od tvoje 

Pritišče njegov mladenački nemar jače, 

nadam se, nego grijeh i stid. 

115


Tako piše 

Mihael Šilobod drugač Bolšič župnik, vlastoručno 

ČETERTI DEL 

Pelda: Jeden tovaruš na koncu živlenja videči 

žmehku svoju tovarušicu, vu teštementu ostavil je ranjiški 

(zlatinkov) 2261, s tem načinom da ako porodi sina, tak 

oveh penez sinu naj bude 2/3 a matere 1/3. Ako pako porodi 

kćer, tak kčere naj bude 1/3 a metere 2/3. Pripetilo se je 

pako da je porodila sina i kćer. Poveč mi kuliko poleg 

teštamenta na vsakoga dojde? Ovde, pervo nego račun 

napraviš, premisliti moraš da otec matere ne hotel ostaviti 

2/3 a kčere 1/3 ako bi se sin narodil. Ar drugač na sina nikaj 

ne bi došlo, nego je hotel reči da sinu naj bude dva putu več 

nego matere, ravno tak matere dva puti več nego kčere. 

Postavi anda na sina kuliko ti goder drago (moraš vendar 

tuliko postaviti da ono kaj postaviš bude se moglo po dva 

puti na dvoje razdeliti, najmre zbog matere koje mora dojti 

dva dva puti menje nego sinu, a kčere dva puti menje nego 

matere, i to zato da ti račun prez drobišev izide). Ako na 

sina postaviš 20, tak matere dojde dva puti menje, to jest 10. 

Kčere pako takaj dva puti menje nego matere, to jest 5, a 

vsem trem 35. Moralo bi pak dojti 2261. Reci anda: ako je 

otec vsem trem ostavil rajniški 226, tak poleg teštamenta 

sinu dojde 1292, a metere 646, a kčere 323. To jest: matere 

dva puti menje nego sinu, ravno tak kčere dva puti menje 

nego matere. (str. 248-249) 

Pelda: Jeden jagar videči dvije race, začudil se je 

govoreči da ih more biti 100. Nato podignuše se race i 

rekoše: da nas ni 100, nego da bi nas jošče tuliko bilo kuliko 

nas je, i jedna polovica, i polovica polovice, tak bi nas onda 

s tobum skupa bilo 100. Poveč kuliko ih je bilo? Odnemi 

116


najpervič jagara, lim 1 od 100. Ostane 99. ter onda postavi 

da ih je bilo 8 (ar povekšani imeniteli čine 8) a jošče jeden 

put tuliko je 16, a ½ je 4, a ¼ je 2, to jest vsega skupa 22. 

Moralo bi pak biti 99. Reci anda: ako 22 dohađa iz 8, tak 99 

dojde iz 36 … Moralo je anda biti 36 rac. Ar jošče jeden put 

tuliko čini 72, a ½ čini 18, a 1/4 čini 9. To jest vsega skupa 

99, k kojem ako pridaš jagara dojde 100. (str. 258-259). 

Pelda: Pitagoraš, glasoviti negdašnega vremena 

školnik, buduči opitan (upitan) kuliko ima dijakov vu škole, 

odgovoril je da ½ računa, a 1/3 piše, a 1/7 čteje i 3 pred 

vrati stoje. Ako hočeš znati kuliko ih je vseh skupa ima? 

Ovde takaj ½ ¼ 1/7 moraš pridati da tak vsega skupa 

dojde 50/56 . Moralo bi pak dojti 56/56. Kajti anda jošče 

6/56 fali, znamenje je da 6/56 čini 3 dijake koji pred vrati 

stoje.Reci anda: ako 6/56 čini 3, tak (poleg rečenih drobišev 

/razlomci/ 14 dijakov računa, a 7 piše, a 4 čteju. ter tak vseh 

skupa moral je imati 28 … Ar ovak ako 28 razdeliš s 2, 

dojde 14; ako s 4, dojde 7; ako s 7, dojde 4. To jest 25, k 

kojem ako pridaš 3, dojde 28. (str. 262-263) 

Navuk šesti 

Od zgankih 

Znano je mene, i tebe, da se nekojem nekoja 

dopadaju i vnogi se najdu, koj rajši poslušaju čudnovita, 

nego hasnovita. Da anda takovem takaj zadovoljno vučinim, 

za kratek čas i vugoden več puti razgovor, otajne nekoje 

zganke ovde postaviti, i tak razložno istolnačiti hoču, da 

ako, i kuliko končema proste račune znaš; vsa ovde 

postavljena lehko razmeti budeš mogel. Jesu pak ova, 

najmre. 

117


Kak se more pogoditi gdo kakov broj misli, ali kuliko vu 

mošnje penez ima? 

Ako hočeš ovo znati; tak reci: da on broj, kojega 

misli (ali budi ono, kaj vu mošnje ima) naj otajno povekša 

(pomnoži) z 3. To jest, naj tri puti tuliko postavi. Ali ako ne 

zna računati na pero; naj si vzeme graha, ali kukuruze. 

Kada pak tri puti tuliko postavi, onda ga pitaj, je li 

postavljen, iliti povekšan broj par, ali impar (nepar)? Ako je 

par, tak reci, da ga naj razdeli na dvoje. Ako je impar, tak 

naj prida 1 da tak dojde par, ter onda naj razdeli na dvoje. 

Zatem reci, da tak razdeljen broj, naj povekša z 3. 

Kada ga pak povekša, onda pitaj, kuliko je puti vu 

povekšanem 9? Ako odgovori, da je jedem put, tak mu ti 

poveč, da je mislil 2. Ako odgovori da je dva puti 9, tak je 

mislil 4. Ako je tri puti 9 tak je mislil 6. I tak na dalje znaj, 

da kuliko je goder puti vu povešanem zadnjič broju 9, tuliko 

je puti on misliti moral 2 i ako je bil impar (nepar), mislil je 

1 više. 

Pelda: Peter misli, ali ako hočeš reči, vu mošnje ima 

zlatnikov 4 za koje ti niti ne znaš. Ništarmanje lehko 

pogoditi moreš kuliko ima? Ar ako on 4 povekša z 3, dojde 

12. Ako 12 razdeli z 2 dojde 6. Ako 6 povekša z 3 dojde 18. 

Mora ti pak povedati, da mu je zadnjič došlp 2 puti 9. 

Otkuda taki ti reči moraš, da ima zlatnika 4. Ar, kak je 

zgora rečeno, vsaki devetak čini 2. 

Ravno tak, ako bi Peter imal zlatnikov 7, tak 3 puti 7 

je 21 koje, kakti ne more razdeliti z 2 zato mora pridati 1 da 

tak dojde 22. Ter aonda, ako 22 razdeli z 2, dojde 11. Ako 

11 povekša z 3 dojde 33. Mora ti pak povedati da je vu 33 

tri puti 9. Ti anda moral bi mu povedati da ima zlatnikov 6. 

Ali kajti je on pridal 1 zato ti takaj k 6 pridaj 1 ter mu onda 

istinsko poveč, da ima zlatnikov 7. 

Ako pak Peter ne bi znal, ali hotel povedati, kuliko je 

puti vu zadnjem broju 9, tak ti naj pove kulik je zadnji broj. 

118


Vu kojem, kuliko puti bude 9 sam zračunaj, ter onda poveč, 

kuliko ima penez. Ako je vendar bil imapar (nepar), i on je 

pridal 1 tak ti takaj zadnjič pridaj 1. 

Takove zganke takajše mogu biti ovak. reci onomu, 

koteri mošnju ima, da naj svoje peneze povekša z 2 i k 

povekšanem prida 4 i pridane povekša z 5 i k povekšanem 

prida 12. Kuliko mu pak zadnjič izide, mora ti povedati. 

Kada ti pak pove, onda od vseh odnemi 32 i najpotlam z 

desna zbriši 0. Ter tak kuliko ti goder ostane zleva, tuliko 

penez biti mora. 

Pelda: Peter ima zlatnikov 15 koje ako povekša z 2 

dojde 30. Ako prida 4 dojde 34. Aki povekša z 5 dojde 170. 

Ako prida 12 dojde 182. Mora pak povedati da je zadnjič 

tuliko došlo. Ako anda ti od 182 odnemeš 32 ostane 150. 

Ako takaj zbrišeš 0 ostane 15. Tuliko anda Peter ima 

zlatnikov. 

Kak moreš pogoditi, gdo ti je kaj vukral? 

Postavi peršone na red, da budeš znal koja je perva, 

druga, trejta ali deseta. Zatem oberni se, ali odidi van, da ne 

budeš videl tata. Tter onda jednomu zmed vseh, koteri bolje 

zna računati reci, da onu peršonu, kotera je vkrala 

dugovanje (stvar) naj povekša (pomnoži) z 2. To jjest ako je 

tretja peršona vkrala, tak naj 3 povekša z 2. Ako je pak 

četerta vkrala, tak naj 4 povekša z 2 i k povekšanem naj 

prida 5 i pridane zadnjič naj povekša z 5 kuliko mu pak 

zadnji puti izide, ptaj ga. Kada ti pak pove, onda desni broj 

zbriši, i zadnjič odnemi 2. Kaj ti pak ostane, ono mora biti 

tat. Ovem načinom. 

Pelda: Ako je 6-ta peršona vkrala rubec, tak naj reče 

2 puti 6 da tak dojde 12 k kojem, ako prida 5 dojde 17. Ako 

17 povekša z 5 dojde 85. Mora ti pak povedati, da je tuliko 

došlo. Od kojeh ako ti z desna zbrišeš 5 ostane 8, ako od 8 

odnemeš 2 osatne 6. Vidiš anda da je 6-ta peršona tat. 

119


Ako su tri peršone, i troja dugovanja, tak ne samo 

peršone, nego takaj dugovanja, moraju se na red postaviti, 

da se bude znalo, koje dugovanje je pervo, drugo i trejte. Ter 

onda 

Reci: Da perva peršona svoje dugovanje naj povekša 

z 2, a druga peršona svoje dugovanje z 9, a trejte peršona 

svoje dugovanje z 10. Zatem reci, da tak povekšana 

dugovanja naj pridadu i pridana odnemeju od 60 kuliko im 

pak ostane, moraju ti povedati. Kuliko ti pak povedu, tuliko 

ti razdeli z 8 kajti pak iz razdelivanja izide, ono mora biti 

dugovanje, koje je vzela perva peršona, a kuliko ostane, ono 

je dugovanje vzeto od druge peršone. Kada pak pogodiš dve 

peršone i dvoje dugovanje, očivesto je da je tretja peršona, 

trejte dugovanje vzela. 

Pelda: tri peršone, pili jesu troje vino. Najmre Peter 

iz pehara tretjega, velim 3, a Pavel iz pehara drugoga, velim 

2, a Jakob iz pehara pervoga velim 1. Ti vendar toga 

neznajuči, veliš: da računajuč pogoditi hočeš, gdo je iz 

kojega pehara pil. Reci anda, da Peter svoj pehar naj 

povekša z 2, a Pavel z 9, a Jakob z 10, da tak vsega skupa 

dojde 34. 

Zatem reci, da tuliko, kuliko je izišlo, najmre 34, naj 

odneme od 60 i naj ti pove, da mu je ostalo 26 koje, ako ti 

razdeliš z 8 izidu 3, a ostanu 2. Anda Peter pil je vino iz 

pehara tretjega, velim iz 3, a Pavel iz 2. Ako je pak Peter pil 

iz tretjega, a Pavel iz drugoga, očivesto je da je Jakob moral 

piti iz pervoga. (str. 349-355) 

Kak su negda tri gospodari i tri sluge čez vodu vozili? 

Dojduči k vode, našli su ladjicu samo za dve peršone 

segurnu. Kade, kada bi se povadili (posvadili) bili, ni jeden 

sluga z luckem gospodarom ni se hotel voziti. Prepeljali su 

se vendar vsi. Poveč mi kak su se vozili? 

120


Prepljali su se najpervič dva sluge, zmed kojeh jeden 

povernul se je nazad, i prepeljal je tretjega slugu. Potlam 

pak vsaki sluga prepeljal je svojega gospodara. 

Spodobnem načinom jeden muž iduči na senjem z 

vukom, kozum i zeljem, nikak se ni ufal čez vodu prejti. Ar 

ako bi prepeljal bil vuka, tak bi koza zelje pojela. Ako bi 

pak prepeljal bil zelje, tak bi vuk kozu pojel. Kaj je anda bil 

čineči? 

Prepeljal je najpervič kozu, potlam pak vuka. Ali 

kada je vuka prepeljal, kozu je nazad odpeljal i ostavivši ju 

samu na bregu, prepeljal je zelje. Zadnjič pak prepeljal je 

takaj kozu i tak je prez kvara odišel. (str.372-373) 

* * * 


Mihalj Šilobod ( 1724. – 1787.) rođen je 1724. u 

Svetom Martinu pod Okićem. Gimnaziju je polazio u 

Zagrebu, filozofiju studirao u Beču a teologiju u Bologni. I 

on je po vokaciji bio svećenik; kao kapelan u Tuhlju i 

Ivancu a kao župnik od 1751. do 1760. u Martinskoj Vesi, 

da bi iste godine bio premješten u župu Sveto Trojstvo pod 

Okićem , odnosno Sveta Nedjelja (danas) gdje je i umro 

1787. Uz svećenički rad istaknuo se na prosvjetnom, 

kulturnom i gospodarskom području. Bavio se slikarstvom i 

glazbom, pisao latinske prigodnice. Dao je izgraditi četiri 

crkve: u Martinskoj Vesi, Svetom Trojstvu, u Dubovcu i u 

Dubrovščaku. 

Ono po čemu ga povijest hrvatskoga školstva pamti 

jest njegova Arithmetka horvatszka koju za obchinszku 

vszega orszaga haszen i potrebochu z vnogemi izebranemi 

peldami obilno iztolnačil i na szvetlo dal je: Mihaly 

121


Sillobod, drugach Bolssich, Martinszke Veszi plebanus. 

(…), Zagrabiae, Typis Antoni Reiner, Inclyti Regni Croatiae 

Typography Privilegiati. Anno 1758. Bila je to prva 

računica, prvi učbenik uopće iz matematike na hrvatskome 

jeziku kajkavske osnovice. U povijesti crkvene glazbe ostao 

je zapamćen po djelu na latinskome jeziku: Fundamentum 

cantus Gregoriani seu Choralis (…) A. R. D. Michaelis 

Sillobod, Parochi in Martinszka Vesz. (Zagreb, 1760.). 

Šilobod je autor knjige tiskane također latinskim jezikom: 

Cabla de Lusus Lotto et varia Fortuna quam Ecclesiae SS. 

Trinitatis sub Castro Okich fundatae Parochus Michael 

Sillobod exposuit./ Kabala o igri loto i raznoj sreći što ju je 

izložio župnik crkve Presvetoga Trojstva pod utvrdom Okić, 

Miael Šilobod/ (Zagreb, 1768.). 

Lit.: Oton Kučera, Bilješka o Šilobodu, Nastavni 

vjesnik, knj. IV., Zagreb, 1896., 357-359; Janko Tomić, 

Prva računica u hrvatskom jeziku, Napredak. Časopis za 

učitelje, uzgajatelje i sve prijatelje mladeži, god. 42., br. 26 i 

27, Zagreb, 1901.,419-421; 438-440; Vladoje Dukat, Sladki 

naš kaj. Ogledi iz stare kajkavske književnosti, Zagreb, 

1944., 234-239; Žarko Dadić, Mijo Šilobod Bolšić (1724 – 

1787), Priroda. Časopis hrvatskog prirodoslovnog društva, 

god. LXI, Zagreb, 1972., 209-211; isti, Prirodoznanstvena i 

matematička gledišta u hrvatskim kajkavskim tekstovima, 

Dani hvarskog kazališta, knj. XIX, Split, 1993., 227-228; 

isti, Egzaktne znanosti u Hrvata u doba prosvjetiteljstva, 

MH, Zagreb, 2004., 198-204. 

A. J. 

122

Petar Berke, Kinč osebujni 

123

124 

Petar Berke, Kinč osebujni


125

126 



127

128 



129

130 



131

132 



133

134 



135


KINČ OSEBUJNI 

slavnoga orsazaga horvatckoga 

To jest: 

Čudnovita pripečenja 

i osebujne Milošče, 

kotere pri čudnovitom 

kipu 

MARIJE 

BISTRIČKE 

više vre let se skazuju, 

s kratkum od kipa ovoga hištorijum, 

i hasnovitem navukom, 

pobožnem 

putnikom Marijanskem 

na vekše njihovo razveselenj, po 

nevrednom negda mesta ovoga 

kapelanu 

PETRU BERKE 

Na pervo postavlene. 

Graz, typis Haeredum Widmanstadii 1775. 

136


PERVI DEL 

Od pričetka i najdenja čudnovitoga kipa 

MARIJE Bistričke. 

Kuliko vre tomu bude let, poklakam čudnovita ova 

štatua ili kip stoji i na glasu se ima, iz nikakvoga pisma ali 

ljudeh povedanja pravo spoznati ne morem; to samo 

nahađam od perveših mesta ovoga plebanušev napisano: da 

stopram vu letu 1688. to jest jezero šest sto osemdeset i 

osmom včinjeno je zezvedanje, i spitavanje od najdenja, i 

pričetka ove svete štatue, i to ze vsum marlivostjum, po 

dobroga spomenka gosponu Andrašu Ifšiču za ono vreme 

mesta ovoga plebanušu. Koteri poleg svedočanstva vnogeh 

stareh, kak sveckoga, tak redovničkoga stališa ljudih vsega 

veruvanja vrednih, je znašel, i nam na pismu ostavil ova, s 

prisegum svojum potverdijena: najmre, da ov kip čudnoviti 

prečiste Device Marije, koteri je iz dreva, imajuči vu 

naručaju iz leve strani Jezušeka, tulikajše iz dreva, vre okolu 

leta 1588. to jest jezero pet sto osemdeset i osmoga, bil je 

glasovit z miloščami, koje luctvo pri njem je zadobivalo, i 

zato vre onda vu velikom preštimanju z osebujnum 

pobožnostjum od vnogeh je se deržal. Odkuda, kada Turčin, 

s Tatarom za ono vreme bil bi po Horvatcke zemlje šturmal, 

i nju ze vseh stran robil, počel se je tulikajše i Bistrice 

približavati, od koje jednu samo vuru daleko, po zlatarskom 

najmre polju, z vojskum svojum je se vre širil, kaj videči 

pobožni i skerblivi mesta ovoga pastir duhovni, i boječi se 

najbolje za kinč ov neprecenjeni, to jest za čudnovitu štatuu 

najmilostivneše Majke Marije Bistričke, da ona kak 

neprijatelom vu ruke ne bi došla, ali vu pogibel ognja, ali 

137


drugu kakovu nepriliku dospela, vzemši on nju iz oltara, 

zakopal ju je vu zemlju pod korušem stare cirkve. Za tem 

čez malo vremena iz sveta ovo je preminul. Štatua pako vu 

zemlje skrivena je ostala. Kade ne znajuči več nigdo za nju, 

celeh četerdeset let je ležala, prez vsakoga spomenka, i 

pobožnosti luctva proti nje. 

Ali Bog milostivni, koteri na pomoč človeka, i hasen 

vsigdar šetuje, ne hotel, da kinč ov duže od luctva skriven bi 

ostal, nego včinil je njega pak na svetlo dojti z ovakovem 

čudom: najmre kada bi bil jednuč drugi pastir duhovni mesta 

ovoga, koji je bil za onem od koterega ov sveti kip bil je vu 

zemlju zakopan, imenom Lukač, vu večer po zvonenju 

Zdrave Marije obhađal okolu cirkve Boga moleč, zapazi čez 

obloke veliku i lepu nutre svetlost, nad kojum ves kakti od 

straha osupne se; želejuči vendar znati kaj bi to bilo i 

znamenuvalo, šetuje vu cirkvu; kamo dojduči spazil je, da vsi 

traki vidjene svetlosti jesu izhađali spod koruša. Za tem na 

jeden put čudnovitoga viđenja je nestalo. Drugi dan taki včini 

zemlju okapati na mestu iz kojega svetlost je videl izhađati, 

misleči sam sobum da nekaj mora onde biti osebujnoga, 

zbog česa Bog tuliko čudo iskazati je se dostojal. I nut, kada 

bi ovak bili kopali, našli su vu zemlje kinča neprecenjenoga, 

kip najmre čudnoviti najmilostivneše Majke Marije Bistričke, 

vsega lepoga i ne vraženoga, prez vse falinge, prezvsake 

najmenše škode, koju njemu fajhtnoča iliti močvarnost 

zemlje vu tulikeh letah včiniti bi bila morala naturalskem 

načinom. Kojega gore imenuvani pastir duhovni z velikem 

veseljem gore je podigel i luctvu razglasil, nagovarjajuči nje 

marlivo na pobožnost proti kipu ovomu s tak čudnovitem 

načinom občuvanomu. Kaj čuvši luctvo, počelo se je z 

velikem zaufanjem vtekati k ovomu kipu, pri kojem 

tulikajše vnoge milošče je zadobivalo, na tuliko da zbog 

vnogeh milošč i čud, kotere pri njem jesu se pripečale, tak 

velika pobožnost je se pak podigla, kak pervo. (str. 1 – 4) 

138


MOLITVA 

Za slavni Orsag Horvatcki 

O vsamoguči, i milostivni Gospodine Bože, vu kojega 

zmožni ruki stoji, vse orsage i kraljestva zderžavati, čuvati i 

braniti, molimo ti se ponizno, da kakti goder mali naš orsag 

Horvatcki vu pobožnosti svoje proti tebi i ljublenoj Majki 

tvojoj Mariji stalno od vsake krive vere i čist, i prost tuliko vre 

let stoji, tak po neizgovorne milošče tvoje po veliko mogučne 

prošnje Majke Marije, i po seh dob, od vse nesreče, kuge, 

glada i vojske milostivno se občuva. Blagoslovi anda nas i 

ves ov orsag o milostivni Bože, zevsum obilnostjum kruha, 

vina, sada i vsega iz tvojeh darežliveh ruk shađajučega 

dobra. Podeli pravičnost, i miloserdnost vsem poglavarom 

sveckem, pobožnost i skozlivost vsem pastirom duhovnem, 

ljubav kerščansku, mir i složnost vsem podložnikom, da vsi 

vu obderžavanju tvojeh sveteh zapovedih marlivi stalno i 

verno tebi o Bog služiti budu mogli. Posluhni ove prošnje 

naše, o milostivni Bože, po vrednosti muke i smerti Kristuša 

sinka tvojega, i po prošnje, i najemu najodičenejše neba i 

zemlje Kraljice Marije Bistričke i vseh tvojeh izebraneh vu 

nebu, ki živeš i kraljuješ Bog na vse veke vekov, Amen. 

(str. 73 – 74) 

Dečak vtoplen oživel 

Velika je ljubav jedne matere proti detetu svojemu, 

koja niti smertne sile, kojoj vsi pokorni biti moraju, ne 

veruje; ali još je vekša ljubav Marije proti onomu, ki se k 

nje vteče z istine, i vu nju ufanje svoje postavi; koja smertnu 

silu lada i premore. Suditi obodvoje moremo iz pripečenja, 

koje povedala je i z više svedokmi potverdila stanovita 

139


peršona iz Martinske Vesi. Da najmre ona imala je sina 

jedino ljublenoga, koji, poleg dečinskoga vu pogibel 

polecanja, bil je vu Savu opal, vtonul i vu vode od jutra do 

večera mertev ležal. Večer iz vode zvlečenoga, dimov z 

Velikum žalostjum i plačem vsih domarov, navlastito pako 

tužne majke, donesu. Zatem neki počnu deske za trugu 

ziskavati i za pokop potrebna pripravljati. Kaj videči majka 

od velike žalosti vumreti gotova, veli njim: Prestanete ljudi 

dragi od toga, najte mi vekše zavdavati žalosti, ja se idem 

molit milostivne majke Bistričke za sinka mojega; gdo zna 

mozibiti mi ga nazad poverne živoga. Zreče i skupa na 

kolena poklekši, ruke i oči podigne proti nebu, ovak s 

suzami i plačem govoreča: O predraga i milostivna majka 

Bistrička! Ti meni moreš sinka mojega povernuti, ako samo 

hočeš. Prosim te anda, za ljubav sinka tvojega Jezuša, 

smiluj mi se tužnoj, ter mi ne daj vu ovoj žalosti duše 

prebivati. Ova iz ljubavi proti detetu svojemu, mati komaj je 

zgovorila, i Marija z ljubavi proti nje sina od smerti je 

zbudila, koji, na čudo veliko okolu stoječeh, zdrav i vesel je 

stal. (str. 107 – 109) 

Nečisti duh istiran 

Pravo govori pobožni Idiota: da sveto i strahovito je 

ime Marije, kotero tulike je kre posti i izvišenosti, da na 

zezavanje njegovo: Nebo se smeje, zemlja se raduje, angeli 

se vesele, duhi nečisti se plaše i vsaka peklenska sila se 

burka. Koju istinu posvedočila nam je zadosta sada tekuče 

leto Helena Hodalka iz Pokupskoga s srečnim zazavanjem 

preslavnoga imena Marije Bistričke vu ovakvom pripečenju: 

stanovita divojka imenom Jelica, kči Gašpara Zaduško, 

sedem let bila je z duhom nečistem obseđena. Koji z 

oblastjum, ku proti telu nevoljne ove divojke je imal, na 

tuliko nju bil je zmučil, da vre vsa bila je iz kipa stirana i 

zvan sebe postavljena. Nad kotere ovak nesrečnem stališem 

140


smilujuči se gore imenuvana kerščenica, počela je iskati 

način kak ona ovu siromašku divojku od oblasti i obseđenja 

duha nečistoga osloboditi bi mogla. I ne najdevši drugoga 

bolšega načina, počela je nad njum pobožno nazavati 

preslavno i prezmožno ime Marije Bistričke. K tomu 

zagovor s njum k milostivnomu i čuda činečemu kipu 

Bistričkomu je vučinila pred svetki Božičnemi. I nut! čuj 

putnik marijanski zmožnost i jakost Marije Bistričke. Za 

činom ovem počel se je duh nečisti na znamenje konja 

brišučega glasiti, za tem iz tela divojke čez zube s kervjum 

van izlejan, prez vsake druge škode je izešel. Ovo 

pripečenje ja sam, koji ova pišem, ovo leto pred svetkom 

Preobraženja Kristuševoga na Bistrice buduči, jesem 

eksaminuval i iz vust kak divojke oslobođene, tak žene, po 

ke je oslobođena, na pero postavil pred poštuvanum 

gospodum: Štefanom Jurakom, Jankom Filipčičem, 

Matijašem Šinkom, kapelani Bistričkemi, pred poštuvanem 

patrom Hijacintom Župski, reda Pavlinskoga, i ostalemi 

redovniki kod još živučemi i veruvanja vrednemi svedokmi. 

Nut videl si ovde putnik marijanski vnoge dare i 

milošče pobožnem i proti milostivne Majke Bistričke 

zaufanem kerščenikom vu vsakojačkeh potrebočah včinjene. 

Premda još vnogo više ih je, koje ovde nesu ispisane, zbog 

zrokov spričetka povedaneh; Zato i ti, ako vu ovakovu koju 

potreboču dospeš, ne zamudi simo s poniznem sercem se 

vteči, da i ti čast i poštenje premilostivne Orsaga našega 

Pomočnice, po zadoblenju darov i milošč njejneh 

marijanskeh z svedočanstvom tvojem razglašuvati i 

raširuvati, na peldu ovde tebi pred oči postavljeneh, mogel 

budeš. (str. 202 – 204) 

141



Petar Berke (1733. – 1798.) na temelju 

dosadašnjih podataka o njemu se zna da je rođen u 

Globokom nedaleko Štrigove (Međimurje). Gimnaziju je 

polazio Varaždinu, filozofiju studirao u Beču, a teologiju u 

Bologni (1755.). Posvetio se svećeničkome zvanju. Bio je 

kapelan u Mariji Bistrici, župnik u Svetom Martinu na Muri 

i konačno u Legradu gdje je sagradio župnu crkvu koja i 

danas postoji. Berke je autor najstarije pisane povijesti 

svetišta Majke Božje Bistričke: Kinč osebujni slavnoga 

orsaga horvatskoga. To jest: Čudnovita pripečenja i 

osebujne Milošče, kotere pri čudnovitom kipu Marije 

Bistričke više vre let se skazuju, s kratkum od kipa ovoga 

hištorijum i hasnovitem navukom, pobožnem putnikom 

Marijanskem na vekše njihovo razveselenje, po nevrednom 

negda mesta ovoga kapelanu Petru Berke. Na pervo 

postavljen. Vu Zagrebu, Štampano pri Ferencu Ksaveriušu 

Zeraušegu slavnoga orsaga štamparu. 1765. Drugo izdanje 

iste knjige tiskano je 1775. u Grazu i prema tomu je izdanju 

načinjen pretisak 1995. što ga je priredio i tekst transkribirao 

te pogovor napisao Alojz Jembrih. 

Lit.: Alojz Jembrih, Najstarija povijest prošteništa 

Majke Božje Bistričke, pogovor uz transkripciju Berkeova 

izdanja iz 1775., Marija Bistrica, 1995., 23-105 i tamo popis 

literature. 

A. J. 

142

Gregur Kapucin, Nebeski pastir pogubljenu ovcu išče 

143

144 

Gregur Kapucin, Nebeski pastir pogubljenu ovcu išče


145

146 



147

148 



149

150 



151

152 



153


Gregur Kapucin 

NEBESKI 

PASTIR 

POGUBLJENU 

OVCU 

IŠČE 

Štampano vu Optuju pri Ferenczu Shüczu 

MDCCXCV. 

154


Pastir pogubljenu ovcu iskati 

kaneči, na put se odpravlja. 

Plači kniga moja! Ar se pastir plače, 

Ovca tomu kriva, koja okol skače. 

Pastir plače, kajti ovcu, ku je zgubil 

Nemre najti, koju najbolje je ljubil. 

Pastir suze toči, ter milo zdihava, 

Žalost spoznat moči, vu ke serce plava. 

Plača zrok je ovca, ar je ostavila 

Ovčarnicu onu, v koje se kojila. 

Ostavila svoga dobroga pastira, 

Koji zarad toga vre skoro vumira. 

Ovca! Koja zdravu imala je hranu, 

Od pastira travu vsaki dan podanu. 

Ovca, koja draga pastiru je bila, 

Od črede, od blaga, ka se razdružila. 

Ovca, ka pajdaštvo z drugemi imala, 

Od pajdašic sama daleko ostala. 

Ovca pod pastira, ka skerbjum odrasla, 

Koja med drugemi vsigdar seje pasla. 

Gde se pase sada? Bludi, ter gladuje, 

Ter pajdašic glase: Me Me! Več ne čuje. 

Žveglice ne sluša, nit glasa pastira, 

Niti ne posluša, kak lepo prebira. 

Sada videt mora, vuke i medvede, 

Kojeh puna gora, kako na nju glede. 

Jesti mora travu, koja nema žmaha, 

Divju i nezdravu, i to ne prez straha. 

Ako vodu najde, ter to i po sreče, 

Ako do nje zajde, piti njoj se neče, 

Pristupi: ter ako jezika primoči, 

Prestraši se jako, da vuk ne naskoči. 

Na ki god kraj ziđe, vuk iz germa gledi, 

Kamogoder ide, nju marlivo sledi. 

155


To pastir znajući z žalostjum se bori, 

Ovcu milujući, ovako govori: 

Ah ovčica! Ka si drugem draga bila, 

Ah od njih zakaj si tak se razdružila. 

Ah ovca! Tak draga pastiru tvojemu, 

Zakaj si odišla? Ter sercu mojemu 

Takvu žalost daješ? Ki te nemrem najti, 

Akoprem bi hotel na kraj sveta zajti. 

Trideset let prešlo, da sem z Neba došel, 

Pred kak sunce zešlo, za tobum sem pošel, 

Najpredi sem vsigder vsu štalu pregledal ' 

Ali tužen nigder nesem te zagledal. 

Po blatu išel sem, po snegu, po zime, 

Ali nit čul nesem tužen, za tve ime. 

Po gorah sem hodil, i bregov visine, 

Gde si ovca? Pital; po polja širine. 

Jesem te nazival, bil sem v skerbi za te, 

Straha dosta vžival, da vuk skoči na te. 

Ocu sem se molil, za te vu dne, v noči, 

Suz sem dosta stočil svedok jesu oči. 

Koga videl jesem, za te sem spitaval, 

Ovce videl nesem, odgovor mi daval, 

Devetdeset devet tako ljubil nesem, 

Tebe od drugeh jako preštimaval jesem. 

Nezahvalna! Poveč z čem sem te zbantuval, 

Nijedne ne reci, s kum bi te opsuval. 

Ti ljubavi tulika imala znamenja, 

Vu morju kulika je sila kamenja. 

Ter vendar neverna meni si postala, 

Od tuda nezmerna žalost je nastala. 

Nesi vredna, sudim, da za tobum skačem, 

Da se dalje trudim, ali više plačem. 

Nego da te pustim, da bludiš po polju, 

Da vuke nahustim, nekaj te zakolju. 

156


Prav je, vsaki želi, tak hoče pravica, 

Ali ljubav veli: ti jesi ovčica. 

Ti si ona draga, zbog ke z Neba došel, 

Zverhu vsega blaga iskat sem te pošel. 

Bum te anda vsigdar iskal, dok ostanem 

Živ, niti nigdar iskati prestanem. 

Okol plačuč hodeč po tverdne pećine, 

Moja iščuč tebe noga ne počine. 

Bregi previsoki, iste gore puste, 

Jarki pregluboki, šume s ternjem guste. 

Mene ne preplaše, nit zima, vrućina, 

Nit tolvaji straše, nit ljuta živina. 

Povsud ispitaval budem, kamgod zajdem, 

Tebe bum zazaval, dok te goder najdem. 

To zreče, vudira persa, ter se plače. 

Suza suzu tira, ves obraz premače. 

Anda počne iti, glasa zdigne, kriči: 

Ah ovčica gde si? Gde te hoču stiči. 

Oglasi se! Ako jošče živeš? Ali 

Morti su te vuki čisto rastergali. 

Bludeč se ne pasi, ta paša čemerna, 

Zmisli, moja da si, ne budi neverna. 

Ne li lepša bila paša z ovčicami 

Z žalostnemi sada za te sestricami. 

Ali kaj se mučim ja pastir nevoljni? 

Bolje bu ak' mučim, ovce nepovoljni, 

Ali ne bu tako, ja nju vendar ljubim, 

Skerbel bum se jako, da nju ne pogubim. 

Idem anda tamo, kam me oko pelja, 

Ovca da me samo, gde leži, zapelja. 

Rad vsaku teškoču vudarce, i rane, 

Rad podnesti hoču, ke' budu zavdane, 

Pače muka meni križa slatka bude, 

Ovca dojdi k meni, pozabim na trude. 

157


Hodi pastir dobri! Ja s tobum putujem, 

Tebe žalostnoga iz serca milujem. 

Pastir dobri hodi! Išči pogubljenu 

Dragu tebi ovcu, ter tako ljubljenu. 

Ali skup dopusti ovoj knige moje, 

Da za tobum ide, ter vse trude tvoje 

Da popiše, da tak svetu bude znano, 

Kak prot duše tvoje serce je vužgano. 

Da tak vsaka duša, ka' je pogubljena, 

Tvu' dobrotu kuša, da bu zadobljena. 

Da od kriveh putov nazad se odverne, 

Ter k tebi pastiru svojemu poverne. 

(str. 5-8) 

Pastir ovcu v loze iščuč 

šibjem se bije 

Pastir oči zdigne, počinka si ne da, 

V lozu šeče! Kako berže ju zagleda; 

Kak da mu se nikaj dosad' ne pripeti, 

Vesel ide pače skoro bolje leti, 

Ovde srečen budem: sam sebi obeče, 

Ufanje vu loze vkaniti me neče, 

Ovde moja ovca leži, al' se pase 

Vu guščave, ova vlovit meni da se, 

Zgovori, ter nut vre pred lozum stoji! 

Vendar dalje iti vu lozu se boji. 

Postane; korači, nogu nazad stavi, 

Ter z ovemi rečmi vsu lozu pozdravi. 

Zdravo loza, lepa, zelena, i hladna! 

Vu koje se hrane ptice, i zver gladna, 

Zdravo lepo drevje! Kojega zelene 

Sverži pokrivaju serne i jelene. 

Po kojega kitah vnoge ptice site 

Sede, druge jedu, doklam se zasite, 

158


Gerlica sedi vu hladu, ter gerče, 

Jeden golub guče, drugi mimo ferče. 

Tutač mlade zove, sova pofučkava 

Seničica hranu svojem mladem daje. 

Slaviček on dragi fifi milo fiče, 

Negda pako čog čog visoko zaviče! 

Loza! Nut pri tebi vidim vse veselo, 

Ah da bi i mene veselje dospelo? 

Loza! Razveseli tužnoga pastira, 

Koji vnogo put sim ovce dotira. 

Kad se ovce pasle, lepu travu jele, 

Vu hladu ležale, na sve' vune bele. 

Ja sem onda lepo v žveglicu prebiral, 

Pastirske popevke po redu izbiral. 

Anda loza! Znanca razveseli tvo'ga, 

Cedron i dvor dosta ražalostil koga, 

Ovca mi zginula, mort' se ovde pase? 

Al' se morti skrila, ne da znati da se. 

Germek! V kojem leži, geni se! da gledam, 

Kam se skrila? Da tak nju zagledam. 

Hrast, jelva i bukva, tvoje kite prigni! 

Ako ovcu skrivaš, gore ju podigni. 

Drevje drago! Poveč. Gde je ovca? Zreče; 

Onda dosta berzo vu lozu poteče. 

Hodi, ter vsakoga germa pregledava, 

Gde žalostnem glasom ovčicu nazava. 

Ovca se ne glasi, drevje ne podava 

Odgovora! Sama breza mu reč dava: 

O pastir žalostni! Na nesreču tvoju 

Simo došel jesi! Hočeš znat' na koju? 

Samo mene poglej, nut kak sem kervava? 

Moja bela koža malo gde je zdrava. 

Ovo znamenuje oštro bičuvanje 

Koje na te čaka to prorokuvanje 

159


Spuniti se hoče, to ti plača bude, 

Rastergati z šibjem hote tvoje vude. 

Pastir čuje, stane ter sam na se zabi, 

Kakti nagla strela vudrila ga da bi. 

Breza lepa, bela kaj govoriš? Pita: 

Mort' je moja ovca s tvojem šibjem zbita? 

Morebit' ne žive? Ali nije zdrava? 

Od vuka zaklana, v svoje kervi plava? 

Breza! Rastolnači bolje govorenje 

Tvoje; za onoga čije si stvorenje. 

Vidim, da kervave kažeš mi falate, 

Je li to zlo za me? Ali pako za te? 

Ako za me? Hoču dat' se zbičuvati. 

Ovcu samo moju, da morem imati. 

Breza muči, vendar da žalosti više 

Ne zada pastiru, tak pregovoriše: 

Ali beži z loze, ali se pripravi 

Na muke! s kojemi loza te pozdravi. 

Vidiš vnogoverstno drevje z mladicami, 

Vsako svrežje rodno s tenk'mi šibicami. 

Poglej bresta, bukvu žilav' svibovinu! 

Gledaj lesku, drenek, mehku bekovinu! 

Ovo prot' tebe vse je oboružno 

To vse na te vudri, da te zbije ružno. 

Dapače; ah žalost! Ah da ne bi bilo, 

Kaj se bojim, da se ne bi pripetilo, 

Dapače ja sama moram dati moje 

Šibe, ke zmercvare tužno telo tvoje 

Kak po mene vidit piknje čerlenkaste, 

Tak kervave dobi tvoje telo kraste. 

Ovo tebe moram nazvestiti tužna! 

Od žalosti skoro čemerna i kužna, 

Anda pastir beži, dok' je jošče vreme! 

Ar te ovde čaka jako teško breme. 

160


Pastir na to reče, ves se preseneti. 

Ne zna, kaj bi rekel, kam se hoče deti! 

Reče: tak li veliš o loza nemila! 

Ka' si meni predi tako draga bila, 

O loza nemila! Ter kak si postala 

Proti meni puna serditosti, jala? 

Kaj sem čineči? Breza kad se tak grozila, 

Kaj bu jelva, bukva iz mene činila? 

Kak je mesec rekel, z hrasta križ debeli 

Za me se napravi; tak i loza veli. 

Ali naj tak bude, ja vre gotov jesem, 

Volje oca moga suprotiven nesem. 

Rasti loza, rasti! I ti hrast zeleni, 

Ravno rasti, ti buš za me križ ljubleni; 

Onda hrasta obje, ter slatko kušuje, 

Hrast pak pregovori, da se dalko čuje: 

Ako ovcu iščeš? Još ne za križ vreme, 

Za križ z loze drevo vre se lahko vzeme. 

Predi neg' to bude, z šibjem tvoje telo 

Zbito bude tak, da nigder ne bude celo. 

S ternjem tvoja bude korunjena glava, 

V koje nit' žilica ne ostane zdrava. 

Na Libana gore hote drevo vseči, 

Križa stešu, ko' ga budeš moral vleči; 

Anda: ak' istinske štimaš moje reči? 

Svetujem ti kaj berž' od ovud pobeči. 

Anda z loze beži; ar zlo s tobum kani, 

Nut! vre je gotova; da te zbije, rani. 

Zatem hrast zamukne, pastir ves prebledi, 

Hrasta premišljava, ter žalostno gledi. 

Znovič se rasplače, ter najbolje zato, 

Da mu ovcu najti ufanje ne dato. 

Ah ovca! Zdehne: znaš, kaj loza rekla? 

Kakovu je ranu v me' serce zasekla. 

161


Jesi čula brezu hrasta kaj govori? 

Breza me izbije hrast pako vumori. 

Kaj sem sad' čineči? Hoču li pobeči? 

Breze: hrasta takve bile jesu reči; 

Ali pako idem dalje iskajuči: 

Povsud s tužnem glasom teb' nazavajuči. 

Ter tak zovuč dobim vudarce kervave 

S kojemi me v loze zbog tebe pozdrave. 

Ali kaj se bojim? Ovcu kajti ljubim, 

Rajši ja sam mene, kako nju pogubim; 

Anda po najmenšem idem loze kutu, 

Po germju, ak' moči ne bude po putu. 

Drača, i guščavu povsuda ja pregledam. 

Ne počinem, ovcu doklam ne zagledam, 

Ako najdem: sreča! Pozabim na trude, 

Pače ista muka vesela mi bude. 

Ak ne najdem? Oca, ki' je iskat rekel, 

Volju spunim, kad' za ovcum jesem tekel. 

Ovo zgovorivši, vu lozu poteče, 

Kak da ga gdo tira, ali pak povleče! 

Kriči: ah ovčica! Oglasi se; gde si? 

Geni se, ak' v kojem ovde germu jesi? 

Ah ovčica gde si? Me me? Zakaj me mučiš. 

Oglasi se! zakaj tako dugo mučiš. 

Ovak kada viče, po loze nastane 

Štropot, šum i vika! Pastir pak postane, 

Gleda, ter posluša. Čuje glasa: Vudri! 

Kakti da zagermi, vikne: loza Vudri! 

Tak tretič zakrikne: Vudri! Pastir sleče 

Sam opravu, herpta poda, Vudri! Reče. 

Al' nut komaj zreče: Vudri! Drevo vsako 

Gene se, priskoči, počne biti jako 

Pastira, on stoji, pobegnut ne more, 

Vsako drevo bije, kak najbolje more. 

162


Vudarci su vnogi, rana ranu tišče, 

Herbta sterga šibje, kako jastreb pišče. 

O nemila loza! O drevje čemerno! 

Zakaj sveto telo tak tučeš nezmerno? 

Ljuta toga ne bi zverina včinila, 

Dobroga pastira tak ne bi izbila, 

Dosta je, prestante! Mercvariti telo; 

Vre je vse kervavo, stergano, ne celo. 

Zemla vre ne more, zadosta popiti 

Kervi, koja ž njega počela škropiti 

Tak ja proti lozi; al' pastir ne tako, 

Ar on proti loze govori ovako: 

Loza vudri bolje! Vse telo nemilo 

Rastergaj, moje kak da ne bi bilo: 

Vudri! da šum pojde po loze tak da se 

Ovca zbudi, čujuč od vudarcev glase. 

O pastira ljubav prot' ovce goruča! 

Želi više terpet, ne li preveč vruča? 

Oh pastir nebeski! Kad' to premišljavam, 

Govoriti nemrem, neg' samo zdihavam: 

Ah znam, da zbog mene ova terpiš, pače 

Valujem, da jesem splel šibje, korbače. 

Ter sem tvoje telo vse sveto skervaril, 

Z velikemi grehi jesem te zmercvaril, 

Ah ranjeni pastir, z serca te milujem. 

Rane, ke sem zavdal, pobožno kušujem! 

Prosim te iz serca, ah pastir oprosti! 

Po preleti kervi smiluj se vrednosti. 

(str. 18 – 23) 

163



Juraj Maljevec (1834. – 1812.) Rođen je u 

Perudini kod Vinice (Bela Kranjska). Školovao se u 

Zagrebu. U kapucinski red stupio je u Novom Mestu. 

Redovničko je ime uzeo Gregur, a potpisivao se Gregur 

Kapucin. Djelovao je u Zagrebu i Varaždinu gdje je i umro. 

Autor je desetak knjiga pisanih kajkavskim jezikom. 

Najznačajnija djela su: Nestrančno vezdašnjega tabora 

izpisavanje za leto 1788., za leto 1789., za leto 1790. 

Nebeski pastir pogubljenu ovcu išče, Ptuj, 1795. Horvacka 

od Kristuševoga narodjenja vitija, Zagreb, 1800. Ta dva 

djela dostupna su u pretisku i transkripciji s opširnim 

pogovorima iz pera Alojza Jembriha. 

A. J. 

164

Ivan Krizmanić, Raj zgubljen 

165

166 

Ivan Krizmanić, Raj zgubljen


167

168 



169

170 



171


Raj zgubljen. 

Pripovest, 

skladno zvezanem govorenjem vu dvanajsteh 

knigah ispisana 

po 

Ivanu Miltonu 

iz 

anglijanskoga 

na 

horvatski jezik 

prenešena 

1827. 

172


P r e d g o v o r 

Milton, glasoviti pisec anglijanski, koj 66 let star 

vumerl je vu Londonu leto 1674-to, živel je vu onom 

vremenu velikoga burkanja domovine svoje, kad najmre, po 

skončanom kralju Karolu pervom, Cromwell, poglavnik 

vojnički, pod imenom slobodne pukoskupčine bil bi ladal 

anglijanske orsage. Pripovest ovu onda stoprav na svetlo je 

dal, kad, po smerti Cromwella, na kraljevski stolici 

anglijanski vre ipak nekoje leto sedel bi bil Karol drugi, leto 

najmre 1665-to. Milton, vu vremenu Cromwellijanskoga 

ladanja občinske časti obnašajuč, imal je priliku, i velikaške, 

i navadne poslov tečaje razmišlavati, na koje, prez dvojmbe, 

vnoga vu ovom spisavanju zmerjena biti moraju. Kad s 

ovum pripovestjum bil bi se boril, vre zevsema bil je 

oslepel, kak to isto vu tretji knigi žalostno narekuje. Zato 

vendar od njega i potlam vsakoverstne knige na svetlo su 

došle, s pomočjum kčere njegove dogotovljene, koju zarad 

toga vu židovskom, gerčkom i dijačkom jeziku sam bil je 

podvučil. Jedna zmed zajdnič njegoveh knig je RAJ nazad 

zadobljeni, ali pri vučenih ljudih vnogo menše je cene, neg 

je ov njegov Raj zgubljeni. 

Raj zgubljeni, skoro na vse europeanske jezike sad 

vre prenešen, vu zimski dugočasnosti moji tu meni misel je 

zavdal, da i moji domorodci vu naravnom jeziku svojem 

njega čteti bi mogli. Kajti pak vu ovi pripovesti vnoga 

imena pripečenja i stranske reči napervo dohađaju, koje s 

pomočjum drageh i vnogoverstneh drugeh knig nezvučni 

razmeti bi mogli; zato vseh i slednjih, vsagdašnjih i 

nenavadnih imen i rečih takoveh kratko ispisavanje 

slovoredno pridal sem na koncu. 

Ako i nigdar na občinsku svetlobu ne dojde ov 

zgubljeni Raj horvatski; kak to lahko je prevideti, pokehdob 

da niti na stroške, k tomu potrebne, nit na istu želju 

ovakovih knig Domovina naša dozoriti neče; - Ja vendar 

173


mojega truda ne žalujem, z onum žalostjum, koju pri ovom 

prenašanju sem imal, povsem zadovoljen. Oni, koji ovu 

knigu vu druge jezike su prenašali, vnogoverstnu sloboščinu 

su si dopuščali, jedna premenjajuč, druga zevsema 

spuščajuč. Ovak, zvan drugeh, baratal je Nemec Samuel 

Bürde i još vnogo bolje Francuz Jacob Delille, koj, ako i 

kruto jako Miltonovoga zgubljenoga Raja hvali i 

preštimava, vu tom vendar ga kudi, da tulikoverstna znanost 

vu njem, kakti na senjmu se rasprestira. Delille zato z 

svojem prenašanjem dobroga Miltona skoro vsega je 

prevernul. Ja pak, kuliko največ moguče je bilo, verno 

deržal se jesem istoga Miltona, nikaj spuščajuč, nikaj 

premenjajuč, najmre poleg lastovite njegove knige pod 

napisom: Paradise lost, a poem in twelve books, written by 

John Milton, a new edition carefully corrected. Altenburg, 

printed, and fold by Richter 1783 in 8vo min. 

Kajti vendar i meni vnoga vu ovom spisavanju 

videla se jesu, kakti menje vugodna i kruto dugočasna, zato 

izvadil sem iz vsake knige posebne, ovdi sledujuče, 

zavjetke, da on, kojemu dopalo se ne bi, vse prečeteti, iz 

ovih vugodneša zebrati si more. 

Kad vre z ovem poslom bil bi gotov, došel mi je vu 

ruke, po dobroti prijatela suseda, drugač velikoga knig 

ljubitela, Milton vu dijačkom jeziku ispisan pod napisom: 

Neandri Accademici Roboret: Lapsus Protoparentum ex 

Poemata Miltoni Cantus 6. etc Vindobonae Typis 

Ghelenianis 1768. Ali dobri ov Neander tak je Miltona 

postrigel da ga niti polovica ni ostala. 

Sim spada i ono, kaj kesneje čtel sem vu nemškom 

Plutarchu u Peštu izhađajučem 1842. 2. maj: VI. Lieferung 

pag. 37: Da najmre mili moj Milton za svoj Raj zgubljeni, 

kojega vnogo kesneje vučeni svet dostojno ceniti je počel, 

samo sto forinti v srebru na dar je dobil, vnogo obilneje od 

Cromwella nadaren za knigu, koju puka braneči je pisal 

174


1651, ar anglijanski parlament celih deset jezer u srebru 

njemu u to ime je dal isplatiti. 

Antun Nemčič Gostovinski kaže u svojih 

Putnositnicah u Zagrebu 1845 kod Gaja tiskanih na 285 

listu, da je Miltonova supruga odmah pervoga meseca posle 

venčanja utekla. Polag Brockhausenovog Coversations 

Lexikona Leipzig 1822, p. 415. imao je Milton tri supruge 

redom, koja mu se izneveriše, ne kaže, nego je svoje kčeri, 

koterih več od jedne morao je imati – u židovskom, 

gerčkom i latinskom jeziku sam izvučio, da mu u njegovih 

učenih poduzetjih mogu na pomoč biti. 

* * * 

Zavjetek perve knige 

Milton najpervlje naziva na podstupljenje ispisanoga 

svojega blažene Vile i Duha svetoga pomoč, potom ispisuje 

stališa duhov peklenskeh, razgovore Satana i Belzebuba; 

njihovo i vseh oneh neizbrojneh duhov izlezeneh iz 

goručega bereka; poglavitešeh imena, vseh šeregov vojničku 

nazočnost pred Satanom; njihova čudnovita rukotvorstva, 

pozivanje i došestje na občinsko spravišče vu 

Pandemoniumu. 

Zavjetek druge knige 

Občinsko spravišče duhov peklenskeh, njihovi 

razgovori i dokončki vu kojih navlastito se razlučavaju: 

Satan, Molah, Belial, Mammon i Belzebub. Njihova na vse 

strani širom razhađanja i zabave, Satana, koj novoga sveta 

išče, došestje do vrat peklenskih, kojem za stražane dana su 

deca njegova, greh najmre i smert. On z ovemi ljuto se 

175


pregovarja, dok zadnjič odpreju se vrata, Satan odovud dalje 

putuje po kraljestvu Nenaredbenosti i vekivečne Noči. 

Pokehdob da poleg Miltona, greh i smert su deca 

Satana, on najmre kči, ova sin njegov. Zato potrebno je bilo, 

vu horvatskom prenašanju, greha na ženski, smert na muški 

spol prevernuti, njega grehotu, nju smertnoga duha ozivajuč. 

Toga Nemcem nije potrebno, ar vu njihovom jeziku spoli 

greha i smerti poleg Miltonovog rastolnačenja zevsema su 

prikladni. 

Zavjetek tretje knige 

Došesteje Satana vu kraljestvo svetlosti. Milton 

blagodarnu ovu svetlobu izpisujuči, narekuje svoju lastovitu 

slepotu, potom kak Bog iz Neba gledal je Satana, blizu 

novostvorjenoga sveta dohađajučega, kak svet ov skvariti se 

hoče i kak on svojem jedinem sinom dokonča 

da on naroda človečanskoga bude moral odkupiti. 

Nad ovom odlukom veliko je veselje na Nebu. Satan 

medtemtoga putuje po jedni, na pol svetli okolici. Kesneje 

onom prebivališču vse niščetnosti i prekorednosti 

človečanske. Ovdi Milton svojem načinom ispisuje limbuša, 

Satan zadnjič dojde do stupalnice nebeske iz koje nad ovem 

svitom se hudi, zagledajuč Uriela, koj puta na zamlju mu 

kaže. 

Zavjetek četerte knige 

Satan, Raja zemelskoga gledeči, z vsakoverstnem 

mišlenjem se bori sam sobom se razgovarajuč. potom 

izpisavac Eden, on predvor Raja zemelskoga: nadalje isti 

Raj zemelski, kakti jeden vugodni vert. Onda i človek vu 

njem stanujuči, Adam najmre i Eva. Njihovo Bogočastje, 

razgovori i ljubljena objimanja, koja Satan od jala gledati 

176


nemoguči, od koga, s tem bolje na njihovo skvarjenje 

misleči. – Uriel Gabrielu poveda da duha, s kojem opoldan 

je govoril, Adam i Eva, predi neg idu na počinek, se 

razgovarjaju i Boga hvaliju. Gabriel pošilja angele, svoje 

stražane, onoga duha iskat, koji, kad bi ga, pod naličajom 

krastave žabe, tik poleg vuha Eve bili našli, dopeljaju ga 

pred Gabriela, s kojem oholno se pregovarja: - na boj se 

pripravlja, dok gore iz Neba preplašen i v beg se pušča. 

Zavjetek pete knige 

Adam prebuđeva Evu, ona plaho mu pripoveda 

strahovitu svoju senju. On nju batrive, obodva iz senčenišča 

svojega van iziduči, zbavljaju juternju molitvu svoju, onda 

idu na posel. Bog pošilja Rafaela na Zemlju da Adama i Evu 

pazljive včini na pogibel, koju Satan njim pripravlja. Rafael 

obeča pri Adamu, z njim se razgovarja, njega podvuča i 

poveda mu, kak neverni angeli spuntali su se bili na Nebu, 

kad Bog sina svojega za kralja njim bil je odredil, kak jedini 

Seraf Abdiel Satanu se je suprostavil i kad nikaj opraviti ne 

bi mogel, od njega i od njegoveh se je razdružil. 

Zavjetek šeste knige 

Rafael od puntarije nebeske Adamu na dalje 

pripovedajuč, poveda kak verni Abdiel pri stolici božanskoj 

bil je prijet; kak Gospon Bog tabora suprot znevernem 

angelom podignuti je odlučil i k tomu za perve vođe Mihalja 

i Gabriela je odredil. Pri zestanku šeregov neprijatelskeh 

Abdiel z Satanom se progovarja i tak na ovoga zamahne, da 

se ov žestoko popikne, onda boj se počne. Pervi dan po 

vnogih viteštva činih od obodveh strankah. Zadnjič poseče 

Mihalj Satana, koj z svojemi čez noč novo strahovito orudje 

pripravlja i drugi dan verne angele z njim tak pomeša, da vre 

177


za obladavca se derži. Oni ipak se složiju i takov boj se 

podigne, da mislil bi, da Nebo skončati se hoče. Ar verni 

angeli z istemi bregi vojuju dok zadnjič Otec nebeski Sina 

svojega vu vsoj zmožnosti tam pošalje. Ov jedini obladavec 

pretira puntare iz Neba i vu Pekel nje prehiti. Vsa ova 

pripoveda Adamu Rafael, da on i slabeša tovarušica 

njegova, po strašni ovi peldi izvučeni i skušavajučega 

Satana i prekeršenja čuvati se bi mogli. 

Zavjetek sedme knige 

Milton na spisavanje stvarjanja naziva Uraniu, 

zvezdoznanstva božicu. Adam pita Rafaela, kak vsa ona, 

koja vu oči mu padaju, su postala. Rafael mu pripoveda, kak 

Bog z Sinom i z Duhom svojem, vu šestih dnevih je stvoril 

novoga sveta i perve ljudi, Adama najmre i Evu i kakovo 

zarad toga bilo je veselje na Nebu. Potom veli mu, da, ako 

kaj znati hoče, da ga naj pita. 

Zavjetek osme knige 

Adam spitava Rafaela od zračnoga neba, gibanja 

najmre i tečaja sunčenoga, zvezdih i zemlje. Kad Eva po 

poslu svojem bila bi prešla, Rafael to njemu rastolnačuje. 

Potom Adam Rafaelu pripoveda kak Bog njega je dopeljal 

vu Raj zemelski, kak vse živuče stvari samodružne pred 

njega je spravil, kak zadnjič iz rebra njegovoga spelduval 

mu je Evu, vu koju prekoredno zaljunljenoga, Rafela 

opomina, da čuvati se ima. Teda negda, kad sunce bilo bi 

zahađalo, još lepše navuke Adamu podelil je Rafael i nazad 

v Nebo se je povernul. 

178


Zavjetek devete knige 

Milton, na turobna prehađajuč, naziva pomoč one 

Vile, koju spervkonca je nazival, ter spisavanje svoje, 

akoprem od viteznih pripovesti povsem razlučeno, vitezno 

vendar zove. Satan, poleg četerte knige, po Gabrielu istiran, 

nazad dojduči vu Eden, vlezne vu kaču; Eva po 

dugoterpnom pregovarjanju, vputi zadnjič Adama, da vsaki 

posebno delo tirali budu, ovak samobitnu buduču. Satan 

pod naličajom kače nju nagovori da od prepovedanoga sâda 

je pokušala njega pokušati, ona i Adama je vputila nasladnoj 

pohotnosti sad vgajajuči, obodva su pospali, ali kad 

prebudili bi se bili, spoznali su velikem sramom golotu 

svoju, ovu figovem listjem zakrivajuč, jeden drugoga krivili 

su, zarad doveršene grehote, svoju lastovitu krivnju niti on, 

niti ona spoznati hotejuči. 

Zavjetek desete knige 

Kad pervi greh na Zemlji bil bi doveršen, prešli su 

vsi stražani angelski nazad gore na Nebo. Odonut Otec 

vsamoguči, spravišče deržeči, pošilja Sina svojega na 

Zemlju, suditi one grešnike. Adam i Eva skrivaju se pred 

njim. Zadnjič sudi on Satana, kaču, Evu i Adama. Pokriva 

golotu njihovu i odhađa nazad na Nebo. Medtemtoga greh i 

smert odhađaju od vrat peklenskeh. Ziđeju mosta čez 

prepast proti novomu svetu. Zestaneju se z Satanom, iz Raja 

vu Pekel nazad idučem. Ovdi vu velikom spravišču 

pripoveda on srečno speljano viteštvo svoje, ali mesto 

nadjane vesele krike, čulo se je občinsko sikanje, ar on i vsi 

njegovi obernuli su se na kače. Smert pak i greh ražaju s 

prepuščanjem božanskem po Raju zemelskom. Bog 

medtemtoga na Nebu nazvešča, da Sin njegov vu svojem 

179


vremenu obodva zaterl bude. Zajedno pošilja angele svoje, 

koji nebo zračno, zemlju i vse druge stvari drugač vređuju. 

Adam narekuje, Eva batrivi, dapače da ali prez dece ostati, 

ali silnu smert sama zavdati si hote, njega zadnjič nagovarja. 

On vendar, sad nekuliko vre mirneši, sebe i nju nagiblje na 

bolše ufanje. Obadva plačeju se nad prekeršenjem svojem, 

žaluju se i zdihavajuč moliju. 

Zavjetek jedenajste knige 

Adam i Eva moliju. Sin Božji je zagovoritel njihov. 

Otec da se namoliti. On smert človeku odsuđenu, na dalje 

pretezajuč, derži spravišče na Nebu iz kojega pošilja 

Mihalja na Zemlju, da perve roditele naše iz Raja odpravi i 

dojduča njim nazvesti. Adam i Eva po doveršenoj molitvi, 

se razgovarjaju suprotivna znamenja i na zraku i na zemlji. 

Potom taki dojde i Mihalj dopitanoga njim suda 

nazveščajuči. Adam zanemi, Eva narekuje i Adam teda 

negda pregovori. Mihalj nje batrivi. Evu čini spati. Adama 

pak pelja na najvekši breg Raja zemelskoga, vnogo višeši 

neg i on je bil, na kojega skušavajuči Satan kesneje bil je 

zanesel Kistuša. Ovdi broji Milton vnožinu orsagov i 

varašev, koje Adam videti je mogel. Potom kaže Mihalj 

Adamu: 1. Caina bratomorca Gen c. 4: 2. Satana vseh nevolj 

i betegov, gde vu mertučlivosti njega podvuča; 3. Mesto 

skladnoglasja i plesanja i perve ženitve; 4. kervoločnoga 

boja, kojega kad preprečiti ne bi mogel Henoh, živ v Nebo 

je vzet. Gen c. 5. v. 24: 5. i pak goščenja, plesanja i 

nečistoče; 6. Noema, njegvu ladju i potopa, koj počel se je 

leto po stvorjenem svetu, 1656to. Gen. 6...; – 7. Prestaj 

potopa i pugu na zraku, na znamenje pomirenja Božjega. 

180


Zavjetek dvanajste knige 

Mihalj malo počiva i potom več nikaj ne kaže, neg 

lestor pripoveda Adamu, koja još dojti imaju. Kak najmre 

vu ovom, kakti preporođenom svetu nekoje vreme živeli 

budu ljudi vu bratinski ljubavi, Bogu služeči i aldujuči. 

Doklem Nemrod, Noemov prevnuk, vu Svetom pismu Gen. 

c. 10. lovec zvan, na samovoljnost šetajuči, turna 

babilonskoga zidati počne, z svojemi skupa z špotom odonut 

odpravljen. Gen. c. 11. – Adam serdi se nad Nemrodom, ali 

Mihalj mu poveda, da i celi narodi vu sužanstvo dojdu, 

poleg proročanstva Noemovoga, sinu svojemu Chamu, koj 

oca bil je osramotil, vučinjenoga. Gen. c. 9. – Još za živoga 

Noema podigneju se bolvanstva, iz ovih ispelja Bog 

pokornoga Abrahama obeča mu srečnu zemlju i da njegovo 

seme hoče kaču rastepsti. Jakob, drugač Izrael zvan, vnuk 

Abrahamov, ide z sinmi svojemi vu Egiptuš, tam po sinu 

svojem Jožefu dozvani. Ondi nastanjeni Izraelci 

povekšavaju se na tuliko, da Faraon, kralj egiptomski njih se 

rešiti dokonča. Ali Mojzeš, po deseterom čudačinstvu, 

Exod. 8. 9. 10, i vmorjeneh po Bogu pervorođenih Exod. c. 

12. nje ispelja iz Egiptuša čez čerleno morje vu kojem šeregi 

egiptomski se potopiju. Odonut Izraelci hode po puščini. 

Bog med njimi se nastani. Adam, rasvetlan pita Mihalja, kak 

more Bog med grešniki prebivati? Ov mu odgovori, da 

zapovedi njim dati hoče, koje kad prekeršiju, on neprijatele i 

tabore njim pošalje. Da njim suce i kralje za ravnanje. 

Davidu obeča, da pri njegvom pokolenju kraljestvo bude na 

vere, ali to naskorom osvoje aldovniki. Potom nazvešča mu 

došestje Mesijaševo. Adam tomu se veseli, pokehdob da 

kača njemu več škoditi ne bude mogla. Mihalj to dalje mu 

rastolnači, od Jezuševoga narođenja vse do sudnjega dneva 

njemu očitujuč. Adam, čuda i veselja pun, njega pita, kaj 

bude iz vučenikov Jezuševih, kad on nje ostavi? Mihalj 

poveda mu pregone, i oskrunjenja vere Jezuševe. Adam 

181


odmah vmirjen veli zadnjič, da sad vre zna, kak bogaboječi 

živeti bude imal. Na to i Mihalj zadnjikrat njemu 

odgovarjajuč, lepa zaderžavanja njegvoga navučanja mu 

daje. S tem sad idu doli iz onoga brega. Eva medtemtoga vre 

na odhađanje gotova. Šeregi angelski približavaju se z 

goručem mečom. Mihalj ispelja Adama i Evu iz Raja 

zemelskoga, koj sad vre vu jednom ognju se vidi. Mihalj 

znikne. Oni pak odhađaju polagano po Edenu, onom 

predvorju zgubljenoga Raja zemelskoga. 


* * * 

Ivan Krizmanić (1766. – 1852.) rođen u Vučjoj 

Gorici (kod Sutle). Gimnaziju je pohađao u Varaždinu a 

završio u Zagrebu. Studij filozofije završio je u Beču, a 

teologije u Pešti. U svećeničkome zvanju djeluje kao župnik 

u Svetom Križu Začretju (od 1792.). Od 1818. župnik je u 

Mariji Bistrici gdje ostaje do 1849. kad je otišao u Omilje 

(župa Moravče) gdje je umro 1852. 

Kao svećenik bavio se prevođenjem na 

hrvatskokajkavski književni jezik s njemačkoga, engleskoga 

i s hrvatskoštokavskoga na kajkavski. Za života nije ništa 

tiskom objelodanio. Sve što je napisao (preveo) ostalo je u 

rukopisu. Njegovo najveće prozno rukopisno djelo 

(prijevod) jest Raj zgubljen. Pripovest skladno zvezanem 

govorenjem vu dvanjasteh knjigah ispisan po Ivanu Miltonu 

iz anglijanskoga na hrvatski jezik prenešena 1827. To je 

djelo prvi put tiskom objavljeno 2005. u traksripciji s 

pogovorom Alojza Jembriha. 

Lit.: Alojz Jembrih, Ivan Krizmanić i njegovo djelo, 

pogovor transkribiranom prvom izdanju knjige Raj zgubljen, 

Disput, Zagreb, 2005., 449-497 s iscrpnom literaturom. A. J. 

182

Izvori 

Izvori: 

1. Vramec, Antun 1586.: Postila, Varaždin 

- za tisak priredio i pogovor napisao Alojz Jembrih, 

Krščanska sadašnjost Zagreb, Zagreb – Varaždin, 

1990. 

2. Lehfeldt, Werner: Juraj Ratkaj Velikotaborskis 

»Kripozti Ferdinanda II.« im Vergleich mit ihrer 

lateinischen Vorlage, Vandenhoeck & Ruprecht, 

Göttingen, 2003. 

3. Pet stoljeća hrvatske književnosti, Hrvatski 

kajkavski pisci, knjiga I, Druga polovina 16. 

stoljeća, Olga Šojat, Zora, Matica hrvatska, Zagreb, 

1977. 

4. Habdelić, Juraj 1662.: Zerczalo Marianzko …, 

Ferencz Widmanštetter, Graz 

5. Pet stoljeća hrvatske književnosti, Hrvatski 

kajkavski pisci, knjiga II, 17. stoljeće, Olga Šojat, 

Zora, Matica hrvatska, Zagreb, 1977. 

6. Škvorc, Štefan 1724.: Hasznovito z szlatkem…, 

Joannis Bartholomaei Pallas, Zagreb 

7. Gašparoti, Hilarion 1752: Czvet szveteh…, 

Widmanštadianski, Graz 

8. Šilobod, Mihalj 1758.: Arithmetka horvatszka…, 

Antoni Reiner, Inclyti Regni Croatiae, Zagreb 

9. Berke, Petar 1775.: Kinch oszebuini…, Graz 

- za pretisak priredio, i pogovor napisao Alojz 

Jembrih, Nacionalno svetište Majke Božje Bistričke, 

Marija Bistrica, 1995. 

183

Izvori 

10. Berke, Petar 1775: Kinč osebujni…, Graz 

- tekst transkribirao, za tisak priredio, i pogovor 

napisao Alojz Jembrih, Nacionalno svetište Majke 

Božje Bistričke, Marija Bistrica, 1995. 

11. Maljevec, Juraj: Nebeski pastir pogubljenu ovcu 

išče,1795, - za tisak priredio, tekst transkribirao, 

rječnik sastavio, ilustracije odabrao i pogovor 

napisao Alojz Jembrih, Kajkaviana, Zagreb – Donja 

Stubica, 2005. 

12. Milton, John: Raj zgubleni – prijevod s engleskog 

Ivan Krizmanić 1827., - za tisak priredio, rukopis 

transkribirao, rječnik sastavio i pogovor napisao 

Aljoz Jembrih, Disput, Zagreb, 2005 

184

9 789536 540372

Kajkavski florilegij II - POU Zelina

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?