Ne zvira voda vu tebi - POU Zelina

Mala biblioteka 

»Dragutin Domjanić« 

knjiga 45. 

Nakladnik 

Pučko otvoreno učilište Sv. Ivan Zelina 

Za nakladnika 

Ivica Kukovačec, dipl.ing.el. 

Urednik 

Dr. sc. Ivo Kalinski 

Lektura 


Naslovnica i ilustracije: 

Z. Crnec: Pogled, detalji, 1998. 

Grafičko-tehnička priprema 

POU Sv. Ivan Zelina 

Tiskano u 500 primjeraka 

Tisak i uvez: Tiskara Zelina d.d. 

CIP zapis dostupan u računalnom katalogu Nacionalne i 

sveučilišne knjižnice u Zagrebu pod brojem 636306

Kaj

Na natječaj 26. recitala suvremenoga kajkavskog 

pjesništva »Dragutin Domjanić« – Sv. Ivan Zelina 2007. 

odazvalo se 100 autora sa 420 pjesama. Ocjenjivačko 

povjerenstvo u sastavu: dr. sc. Ivo Kalinski (predsjednik), 

prof. dr. sc. Joža Skok i mr. sc. Božica Pažur (članovi), 

odabralo je 50 pjesama za objavljivanje u ovoj zbirci.

Ivo KALINSKI: 

Kaj je videl gartlic? 

IX 

Zlata BUJAN - KOVAČEVIĆ: 

Othajanje Valburgine ščere 15 

Zlatko CRNEC: 

Love story tople svibanjske večeri na 

Cvetnemu placu v središču Agramercitya 18 

Zlatko CRNEC: 

Fruštikrunda v scenografiji vangogovske 

jeseni 19 

Maja CVEK: 

Letna skica 21 

Željka CVETKOVIĆ: 

Restepno liepi akvarel 22 

Nadica ČIŽMEK: 

Slikam II 23 

Milan FRČKO: 

Travovabec 24 

Željko FUNDA: 

Daj da me bu i gda me ne bu 25 

Željko FUNDA: 

Kak sem več bliže nigdine 26 

Vinko HASNEK: 

Živi ružmarini 27 

Vinko HASNEK: 

Popevka 28 

Ivan HORVAT – HLEBINSKI: 

Odmenka dej si 29 

Ivan HORVAT – HLEBINSKI: 

Togovanka v jačmenom zlatu 31

Franjo HRG: 

Paleg naši liet 32 

Branka JAGIĆ: 

Čkomina se glasniješa 35 

Branka JAGIĆ: 

Ižine kosti 37 

Božica JELUŠIĆ: 

Den ide k sivomu 39 

Božica JELUŠIĆ: 

Očajno črni golob 40 

Ivica JEMBRIH: 

Za pričetek ne znamo 41 

Štefica KAMENARIĆ-FILIPOVIĆ: 

Dosti je 42 

Dragutin KONTAK: 

Misel kroži 43 

Dubravko KORBUS: 

Haiku niz: Stari Bartol 45 

Stjepan KOVAČEC – ŠTEF: 

Sedmica 46 

Ivan KUTNJAK: 

Protivuletna II. 47 

Ivan KUTNJAK: 

Protivuletna XII. 48 

Evica LAZAR: 

Duha jesianska 49 

Evica LAZAR: 

Sigdi 51 

Đurđa LOVRENČIĆ: 

www.?????.com 55 

Zdenka MALTAR: 

Črni metulji 56 

Zdenka MALTAR: 

Harcuvanju vični 57 

Biserka MAREČIĆ: 

Šanse ni 58 


Zlatepersta brez persta 59


Kam su prešle sive grlice 60 


Zdilitani človek 61 


Pravokutna popiefka 63 

Ana Ruža PAVEK: 

Se san svoje pjesme v goro poslala 65 

Stanislav PETROVIĆ: 

oblaki 67 

Stanislav PETROVIĆ: 

človek žuhko 68 

Darko RAŠKAJ JALŠOVEC: 

Sele a nie sele 69 

Tomislav RIBIĆ: 

Nemir broj 7 70 

Tomislav RIBIĆ: 

Popevka o prokšenosti 72 

Nada RUKAV-BOGOJEVIĆ: 

Megleni tronuš 74 

Slavica SARKOTIĆ: 

Gliblina vremena 77 

Željka SKLEDAR: 

Korači 79 

Valentina ŠINJORI: 

Moji srčeko medenaki 80 

Valentina ŠINJORI: 

Orionova zakletva 84 

Željko ŠTEFAN: 

Ora pro nobis 87 

Nevenka VIDEK: 

Hodim čez pole 89 

Davorka VIDOVIĆ – LIPLJIN: 

Zapis o Isadori ceramic power ženi... 

koja nestaja 91 

Davorka VIDOVIĆ – LIPLJIN: 

Portret Isadore ceramic power žene 

koja nestaja (2) 93

Kaj je videl gartlic? 

Prije no što se usudimo izreći kaj je gartlic videl, treba 

priznati neke prozaične, ali nimalo bezazlene stvari. Prvo, da je 

ovogodišnja "produkcijska žetva" recitalnih kajkavskih 

pjesničkih ostvaraja po ocjeni stručnoga suda jedna od slabijih, 

istini za volju - s vrijednim pojedinačnim ostvarajima; drugo, 

tješimo se mišlju da će koja od idućih biti znatno bolja, doduše 

svjesni da bi, nedajbože, mogla biti i gora. 

Svakom božjem stvoru sklonom riječima, pogotovo 

onom koji ih stavlja na papir u vjeri da je s njima dodirnuo 

skute vrhunaravnoga, ipak je jasno da se pjesnikovanjem ne 

mogu/ne uspijevaju uvijek postizati visokovrijedni estetski 

rezultati, dohvatiti izvanserijske književnoestske visine, jer da 

je tako onda bi ljudski rod bez ikakve krivnje umjesto neke 

druge mogao doživjeti (pa tko proživi!) pravu pjesničku 

invaziju. No čovjek, taj neobičan kreativan stvor, poigravajući 

se i hrvajući se s riječima i ne shvaćajući pritom vrebajuće 

opasnosti što iz njih sa svih strana izbijaju, skroz-naskroz čudno 

je biće koje do kraja svog života uporno smišlja taktiku kako da 

kreativno nadmudri bar onu jednu božicu od njih devet, naime 

božicu poezije. Ali, zna se, da božica Erato, ta prevrtljiva muza 

poezije ima prečesto i nekih svojih briga i ne voli se - kao svaka 

prava božica - odveć baviti običnim smrtnicima, koji su počesto 

dobrovoljno ušli u poetski glib te, unatoč kasnijoj iskustvenoj 

želji da ga napuste, nikako da iz njega izvade noge, kamoli 

umornu glavu. 

I, kaj je, onda, gartlic videl? Fakat, kaj je taj poetski 

cvijetnjak videl? Možda kakve metulje, i k tomu još črne 

metulje (frapantno sonetiranom aluzijom na Domjanića!), dok 

"smišlja" metuljasto drfčeč (...) kak zleteti z noči. (Zdenka 

Maltar, Črni metulji). A ta noč, reći mi je, ta simbolička noč, 

koju je u oblikovanoj ljudskoj glavi tako zorno vidio genijalni 

Michelangelo!, ta noć s pićem od nektara i otrova, ta prastara 

Nikta - majka Neba i Zemlje, prepuna je opreka i skrivenih 

mogućnosti. A kako će drukčije?! 

Onda, k tome, kakva se to na primjer prokšenost naselila 

u ljude, kakav to fizički i psihički pekmez (očito nije bezvraga 

IX

stara uzrečica: mekan kao govno!) pak se u njih uz tu 

mekoću/statkastost/ženskastost ugnijezdio i Črni, tj. Nečastivi 

(što je sasma razumljivo - ta, kud će suza nego na oko!), taj 

danas modernizirani, inače prastari guru za svakovrsne 

tentacije: tri su bahornice vu megli stale/ Črnome su jajca 

prale/ smejale se, cecke kazale/ mladog gizdelina mamile 

(Tomislav Ribić, Popevka o prokšenosti). 

Morda On/Črni tekar zlatoperstu mami koja izgubljena 

u sebi i otkoljena od sebe plazi ovim svijetom bez glave? I pita 

li se još igdo pod kapom nebeskom kam su prešle sive grlice? 

Nema ih, dakako da ih nema više. Dragi štioče, onih grlica 

našeg djetinjstva - nema više. Ove današnje nekako su 

beživotne, apšisane izvana i u krhku tijelu: kratko lete, dugo 

umiru! Po treperenju izvanjskoga svijeta ona prosuta bolna 

zrnca vlastite intime iz vlastitoga poetskoga gartlica nikako da 

nađu mir, utjehu. Živimo li danas samo u webu? Je li sve ovo 

oko nas jedan veliki web, jedan zaweb, jedan veliki zaheb? 

Zdilitani človek! (Delete!) - pita se taj unutarnji gartlic: Sfinga. 

Ili ja. Ja. Ili Sfinga. Kakva je razlika./ I cvok cvok cvokota 

sveker je hmuoril kokuota... (Biserka Marečić, Zdilitani človek). 

Ali i sfinga bdije, uvijek budna, nikad ne spava. Kao 

ceri nam se svojom postojanošću, naime postojanošću 

zagonetke onoga što ona zapravo jest: vlastita naša sudbina koja 

upravlja nama i neizvjesnost koju nikad nećemo moći izbjeći. A 

možda je kombinatorika weba upotrebljivi izazov, tehnička 

pogodnost koja nam se na tanjuru nudi, samo je ne znamo 

podrediti sebi? Nikako da uspješno domislimo načine za kakvu 

novu eugeniku, nikako da uspješno uspostavimo nova 

poboljšanja, fizička i duševna, a traume se gomilaju. 

Iako duboko svjestan da je živlenje kak listje na vietru 

kak zbliedeli vieš z molcojedinami, iako duboko svjestan da 

človek ka je tuo čudapuot čuti žofko, ipak ga neka stara varka 

iznova tjera da povjeruje u novu opsjenu, prem vrlo dobro zna 

da tak retko sprehaja se guola venera spred sonca. (Stanislav 

Petrović, Človek žohko). Tako mu i treba, rekli bi nepopravljivi 

realisti, kad vjeruje glupostima! 

Drugi će autor sentimentima u jedinstveno klupko 

ispovjedno izaranžirati i osobne putene/senzualne osjećaje, i 

urbani ambijent, i koloritne floreale, i naknadnu amneziju. Što 

će nadvladati: želja za sjećanjem ili želja za zaboravom?: Za 

X

pušlec cvetja kaj sem joj poklonil/ jene tople svibanjske večeri 

na Cvetnemu placu,/ zajne sem peneze za to dal./ (...)/ bila je, to 

sem navek znal, topla svibanjska večer/ leta, leta, 

leta.../...nemrem se setiti teruga... (Zlatko Crnec, Love story 

tople svibanjske večeri na Cvetnem placu v središču 

Agramercitya). 

Neki će se, pak, pjesnici stopiti s osjećajem neumoljive 

prolaznosti svega, s osjećajem sveopće praznine i vapeći mole 

za odmak: /.../(Dosti je/ Pokri me z sinokošu/ da se naspim 

(Štefica Kamenarić - Filipović, Dosti je), neki će pojašnjavati 

zašto je to što jest upravo tako kako jest: Pred raspelem na 

križanju/ nieki je ostavil svieču vužgatu/ a Isusek glavu nagnul 

je/ sele je tu a nie sele/ človek je bil tu a de ve je? (Darko 

Raškaj, Sele a nie sele), neki će harcuvanju vični (Zdenka 

Maltar) svoju misao protegnuti i na druge koji su, na vrijeme 

shvativši sve, i mogli u stih stoički upregnuti spoznaju: Fala ti 

Bože, tua je tua, tj. na standardu Hvala ti Bože, to je to. (Evica 

Lazar, Duha jesianska). 

Među novim imenima, što svakako raduje, pravo mi je 

otkriće pjesnikinja s dubokim osjećajem premreženih 

melankolijskih amplituda, hoda po rubu ponora, koja tako 

suvereno razmeđuje jasne predjele samosti: O, kak je lepo vse 

ljude odhititi, lažlive misli,/ žufka čučenja... osim one 

zdavnašnje želje/ smrti objemanja./ Lepo je, tak je lepo 

nestajati!/ Zarobiti se jedino z mučanjom.../ fkrotiti ga!/ Odhititi 

vse kaj je balast,/ A balast je zapraf vse... i hoditi sam/ kak 

gladni tiger... v totalni.../ totalni kmici. (Davorka Vidović – 

Lipljin, Zapis o Isadori ceramic power ženi… koja nestaja, 2). 

Kajkavski pjesnici jačih kanona, stječe se dojam, kao da 

gotovo performerski sve više nastoje poetsku riječ fizički 

iznijeti na samosvojan pijedestal; na koncu, u čkomini se 

glasniješoj, što pjesmi i pjesniku drugo i preostaje? Krik? 

Pomirba? Ili riječ - kao zadnji bedem koji bi da brani intimu?: 

naj me zadušiti/ naj mi riječ jemati/ same njou imam i ona mi je 

se. (Branka Jagić, Čkomina se glasniješa). 

No, zna li gartlic za to? Kaj je gartlic videl? 


XI

ZLATA BUJAN-KOVAČEVIĆ 

Samobor 

Othajanje Valburgine ščere 

(rojena trejsetiga aprilja o polnoči) 

rečen van zbogon 

šumski poti mojih starih majki 

zbogon starini va ruševinah okol bujanske šterne 

bok skrivenimu zakopanimu jatačkimu blagi 

kaj je za hajdukimi nigder ostalo 

bok milin hišan va kojih ljubaf još čeka 

bok bitorajskimi vrhimi va sunci 

kaj stenami oblake kišovite parašte 

tan ke sidijo duhi prošlih z našiga ognjišča 

na poti othajanja do nebeskiga pašinca 

bok kleki i koli coprničkimu 

va nj mi nikat noga ni koraknila 

bok zelene vode va jezerimi 

okol kojih kanta divojačko govorenje 

miliga zvuka i narejenja 

kaj pita reče smeje se i joka 

zbogon zajamo nesujena njivo 

za nonetovo farmo 

va kojo je deda zabiu dolore 

a da ni poslau va školo svoje ščere 

(a sini mu niso teli bit praščari) 

zbogon moje livade 

ke so mi po stranah njedra 

ko prčiči preskakala 

dokler sen krave zavračala z šenice 

a da nis ljubavna draganja provala 

i ke mi je čoban z nožičkon 

frulico i ščap zirizljau 

a š njin nis svoje pirne dočekala 

15

16 

bok mahovini i rudevini na glavičini 

na koji je lipu spat truden ot košnje 

žetve nagrinjanja i skapanja 

bok ognjišči 

bok hišici ke so tata i mama 

mene načinili i ime mi zibirali 

bok barbaroli kupljenimu za mahaniga bratca 

bok vernimu pasi starinskiga soja 

bok ljubavi med rožicami kraj jezera 

bok moji nerojeni dičini 

bok nenapisani knjigi 

bok zagrebi školan i muzejon 

kazališči dokler zvoni na drugi čin 

samoborskimi izletimi 

bok savi i čiklji na dunavi 

tan ke reka valja zlato 

i tancimi na glatkimu kameni 

največje saloče na sveti na straduni 

bok i mojimu deli kaj ga još vavek sanjan 

svimi vami bok to večer 

jer se je ko voda 

ko more ko zaliv istruga 

i se je jen kratek čas sa ta lipota 

va koji se roni duboko 

ko da se ljubav stori 

ko da se glas mojiga človeka čuje 

se tan va najdalji kot zemaljskiga raja 

ot najvišljega vrha denali 

ot najdaljiga jezera amisted 

do sake moje bukve jelve i jabuke 

i do zadnjiga prijatelja kojiga poznan

se je ko glazba i niš ni presitno 

na svimu se Tvorci zafaljevat užan 

za život za trud za dare za slatki greh 

za pokajanje i krščenje i novi život 

na poti va bitorajsko čistilišče 

ke se pri šižnici okolomotajo 

va coprničkimu koli coprnice i maliki 

zeleni čovik kudlak vile i anđeli 

ko uno isto apriljsko noč 

kat sen ja prispela na svoj pot 

narečen vilami sujenicami 

maminimi rojakinjami 

kojimu danas rečen zbogon 

puna poštivanja za se kaj je bilu 

dokler z kišnon maglon 

guri va bitoraj brodin 

čekat novo počinjanje 

zajedno zi simi najdražjimi 

kan se moje trudno telo 

i moja duša videlica 

jutri otpotili bodo 

17

ZLATKO CRNEC 

Sv. Ivan Zelina 

Love story tople svibanjske večeri 

na Cvetnemu placu v središču 

Agramercitya 

Za pušlec cvetja kaj sem joj poklonil 

jene tople svibanjske večeri na Cvetnemu placu, 

zajne sem peneze za to dal. 

Grafopis glazbenosnega kušleca kaj sem zate dobil 

navek me ognjeno speče gda stiha prejdem 

črez Cvetni plac v središču Agramercitya 

gledeč kak se voda vrnula v reku, kak je 

reka prhnula vu nebo, kak se nebo ciklamaste sfarbalo 

s kušlecovu popevku zaznamnano. 

Oktogonski se obračam naokol iskajoč čistepravi 

izlazek. Beli pesek laje na svojega cugera 

v cvetni rubači. Šansonjeri šansonjeraju 

z naopak obrnuti škrlaki. Kak smehi smržnjeni 

curiju hiladarke. A žice su zopet spucale 

v krive vrieme. 

A velim, zajne peneze ze žepa za pušlec 

črlenoga cvetja ja sem dal i nigdar mi zato 

nebu žal, a bila je, to sem navek znal, topla svibanjska 

večer 

na Cvetnemu placu v središču Agramercitya 

leta, leta, leta... 

... nemrem se setiti teruga ... 

18

ZLATKO CRNEC 


Fruštikrunda v scenografiji 

vangogovske jeseni 

Denešnja sakidešnjica v cajtungima z obrnutemi 

rečmi javla se. Dišeče naranče v logožaru sokovito 

čkomiju. Žota jesen vu vangogovskemi farbami 

brezvetreno prihaja. Ženske vročega gledenja 

tancljivo se sprehajaju. 

Čistoča jutra obesila se v njijof smeh. 

Zalubleni jelen raspametil se. Z rogmi draple 

dežđenosne oblake za kaplu vodene friščine. 

Za mali povratek na cvetnu senokošu maline. 

Prosim jenu fruštikrundu, za vse! Osem i petnaest je 

predi poldana. 

Tringelt za buljeočenje. 

Jalnuši ližeju suhe žlice na kavu dišeče. 

Usamljeniki se voziju s tramvaji prema 

nekam. I na listju jesenskemu arhitektura denešnjice 

narisana je. Vulica se trepetljivo zatahala 

v rascvetenem devičanskem bokovrtu. Krajolik 

otprtoga jutra rascvetava se. Zalublen znorelo v čistu 

sliku mužikalnega špancirtanca, z vuru se spominjam. 

Prosim jenu fruštikrundu, za vse! Osem i tridesetpet je 

predi poldana. 

19

Fijolice v ljubičastegrimiznu obleku oblečene 

prešle su na drugu stran. Tie prizorek v moj je mozek 

zanavek jesenski žarke narisan. Jezero prhečih 

tičof zaigrale je v kljunoinštrumente. Bože, kakuv 

predpoldan v scenografiji vangogovske jeseni, 

v gradu dalekometnega kanona, svilenih lajbekof, 

cukrenih pajdašic i z modrezelenu mužiku 

nadrealističkega valctanca. Igrajoč se z pohotljivu 

miselju, roke su moje zadrftale i 

kupica se spraznila. 

Još jenu fruštikrundu, za vse, prosim, žuri mi se! 

20

MAJA CVEK 

Zagreb 

Letna skica 

Požgal je serpen mekote i luge. 

Joj, kak bi gartlic rada pil! 

Metuli na cvetju, bal pripravili. 

Morti se buju pitvine vžili. 

Ponucani gartlic - zdihavle dišeči. 

Totentanz na soncu. 

Čkomeči... 

21

ŽELJKA CVETKOVIĆ 

Mala Mlaka 

Restepno liepi akvarel 

Črlena, meglena lava z očmi se zakovoala 

za ovo respeto tielce. Restepno liepa, 

voabna, žitka, ali ne i sliepa, 

premierja svoje dielce. 

Jarbol se v trule višnja gloanca, 

i dieble škuolke sevideče. 

Lava-sirena na pramcu toanca, 

al me ošumasteti neče. 

Kristalna popievka v roskaste pene 

Naviešča večer pod kuožum. 

Z otoka naranđasti zvon pokreče 

Pupek z olandrovum ruožum. 

Čavluovje frca od dna do sna. 

Sloboda je ciglovata, bruncna tica. 

Črlena, meglena lava i joa 

si mekivamu paspartu 

z lica. 

22

NADICA ČIŽMEK 

Zagreb 

Slikam II 

Na moje slike, 

modra tienta razlita, 

Ivančica. 

Med dva potoka, 

kula od kamena, 

Stari grad. 

V gniezdu cvetuče 

medovnike i rodnika, 

moje sele, 

črleni krovi i turenj 

Svetog Dominika. 

Slika v srce zaključana. 

Z korakom steza zbita, 

prek polja zavija duga, 

z kadulju i potočnicu skrita. 

Na bekovine fučka vuga. 

V potoku se som i ščuka 

igraju skrivača. 

Divlja raca, ligice grije 

na gniezdu od sita. 

Trava mefka i svilena. 

Za Gradem v kupinju 

opravu preslači kača. 

Falačec vremena, 

slika ne zgubljena. 

Gda got došla sim, 

znova se čudim, 

- za kaj srce z rukami držim? 

Stari grad – obrambena kula u Konjščini kod koje se 1545. dogodio sukob 

bana Nikole Zrinskog s Turcima, medovnika – vrsta rane šljive, rodnik – 

vrsta šljive, liga – mala patka, bekovina – vrsta žute žilave vrbe, pogodne 

za vezanje trsa i pletenje košara 

23

MILAN FRČKO 

Koprivnica 

Travovabec 

Višepot zviranjek tak dušo 

voha kaj fsaki vogel vredno vrači. 

V dušinom vrčaku zleje se i ploha 

s kojom nas travovabec zvlači. 

Sveta ftica je trpotec za fse veke 

i scifra i one trde podoje. 

Trefil sem ja i trdokorne trence. 

Neki od njih i ve šrek stoje. 

Špancer do štancuna ščebral je dušo. 

Šenkanjem sem začel novi den. 

Peciklin se pajsa pri plebanušu 

a ja vu prodekalnico pem. 

"Pri vas šepčem i fsakaj si privoščim 

kak na proščenju" - sem mu rekel, 

"čez pripovest svoje grehe stočim 

i otsakot me kušuje cvetje!" 

Višepot zviranjek tak dušo voha 

kaj fsaki vogel vredno vrači. 

V dušinom vrčaku zleje se i ploha 

s kojom nas travovabec zvlači. 

24

ŽELJKO FUNDA 

Varaždin 

Daj da me bu i gda me ne bu 

Daj da me bu i gda me ne bu, 

da po žitku kot senja romarim, 

da v reči koje obstojim, 

daj da kak god ja bum šče tu. 

Jedino tu je istina, 

žmaha je i ljubavi, 

lepote, vse je kot rep pavi, 

v hipu vsakom' je kruha i vina. 

Nu, naj me nema če Ti hočeš, 

od tela, čutkov naj ni zera 

ne ostane, niti zpomen. 

Na memu mestu naj bu pleš, 

taman da tu pervo dojde vera 

i mam, lekmestu tu pusti koren. 

25

ŽELJKO FUNDA 

Varaždin 

Kak sem več bliže nigdine 

Kak sem več bliže nigdine, 

kak me se več ona prima, 

kak me je vse več strah, zima, 

povsud su vse več balerine 

z' zvezd kaj dučeju, z mesečine, 

z smehov, z vsakem korakom 

sejuč' togu, najavljujuč' zlom 

moj, konec jene droptine 

Tebe hlepeče. Dok reči dine 

postaju, neke živi pesek, 

doklam me dnevi opleču 

kot slak – a slak kak slak v' višine 

mora (ja z njim!) – navek, 

i zginjavajuč', sem iščuč' Te, sreču. 

26

VINKO HASNEK 

Glavnica Donja 

Živi ružmarini 

Odkud pučeš tuliku jakost 

odkud vupiraš leskuv ščap 

a v druge roke prebiraš čisle 

vu cintoru pločice po zidu 

hiščeš zahvalu za moje ime 

Stara moja mati 

ti moliš za me 

kak i vse naše mame 

tvoje melodije z patinum 

domači klasični evergrini 

deni si kazetu- deni CD 

Po zemle posadila žive ružmarine 

posluhni nekaj veselešega 

stare gizdave tamburaše 

melodije orsaške zafalnosti 

marijanske romarske 

Stara moja mati 

ti moliš za me 

kak i vse naše mame 

Vulica – bušpuna – breza – čempresa 

vupiraš leskov ščap 

hodiš 

po zemle posađene žive ružmarine 

zalevaš z molitvom. 

27

VINKO HASNEK 

Glavnica Donja 

Popevka 

Nagrađali se 

z oščuki mahali 

snimali teleče noge 

spodi škrin i blazin 

furke zašlajsali 

zasedali pute 

ti glediš 

kak bi koga privinula 

htela si 

da živlenje popevka bude 

ali ne - 

sami sebe 

zalevame 

odhajame 

spreorana zemla 

rasipavlje se 

pepel se pepeli 

a htela si 

da popevka živlenje bude 

28

IVAN HORVAT – HLEBINSKI 

Zagreb 

Odmenka dej si 

Čkomi, srce, čkomi, 

živlenju ovom mekni se s pota. 

Otišli tvoji so cajti 

nekam vu gluho nigdino 

gde trava je zvehla i žota, 

gde cvete ledeno cvetje meglino - 

gde nemreš više spokoja si najti. 

Čkomi, srce, čkomi, 

razmeti moraš - mora tak biti. 

Ftonoli stari so cajti 

kaj kamen v zdeno gliblino 

gde mraki kaj krti so skriti, 

gde zvezde nigdar se nemro roditi - 

gde senje tvoje vu grobni so bajti. 

Čkomi, srce, čkomi 

i odmenka dej si zero. 

Počini si malo... 

odsenjaj stiha još senjico jeno, 

mehko i lehko kak pero, 

kaj trava vu prolet zeleno... 

Odmenka dej si, odremaj si malo. 

29

30 

Čkomi srce, čkomi... 

se lekše i lekše diše. 

Morti falačec senje 

još negdi si fkralo 

pak se kaj čonek na Dravi 

v dalekom detinstvu niše? 

Il srce je trudno med zvezde otišlo - 

zanavek zaspalo? 

Čkomi srce. 

Ne trepče više.

IVAN HORVAT – HLEBINSKI 

Zagreb 

Togovanka v jačmenom zlatu 

Dravski je vetrek vu zorjo 

podragal klasje jačmeno. 

Lehko je dehnol, zazibal 

zlatno valovje žetveno. 

Igra se vetrek kak dečec 

vu polu zlatnozelenom, 

zible se v zipki švasteči, 

v zrelom klasovju jačmenom. 

Neso to vali šumeči 

ni zlatni klasi jačmeni. 

V joku so mojem sozečem 

plavi ji lasi svileni. 

Niše se vetrek i senja 

vu žitnom kolu svadbenom. 

Mojo tožbalko ne čuje 

milom za mojom lublenom. 

Zibal se jačmen v ravnici 

gda smehi nejni zaspali... 

Zlatni ji lasi dišeči 

vali jačmeni postali. 

31

FRANJO HRG 

Ivanec 

Paleg naši liet 

ad tvega mobitela ne čujem niti glasa 

a štel sam te na kavu pazvati 

de si nier 

i zake bež njega 

a znaš da bi si rad 

da goad 

de goad 

i ap čem goad 

s tuabum paklafral 

a znom da i ti tua imaš rada 

gli kak znome i ti i ja 

da je f toam nie 

ničesa ad ljubavi 

jerbo je zo nju 

našu 

več niti vrierne nie 

paleg naši liet 

paleg naši liet – zbog naših godina, štel – htio, de si nier – gdje li si; da 

goad – kad god, de – gdje, ap čem – o čem, paklafral – počavrljao, znom, 

znome – znam, znamo, f toam – u tome, jerbo – jer 

32

BRANKA JAGIĆ 

Velika Gorica 

Čkomina se glasniješa 

naj me zadušiti 

naj mi riječ jemati 

same njou imam i ona mi je se 

našla sem jou il mi se ona javila 

i k mene došla stiha kak čkomina 

čijem sem jou zgovorila 

ja kak da sem se narodila 

i lokot sem najnjou i nase dijela 

niš nije na posvojejnje 

se je zrovane z prašine 

zhitila sem paučinou 

štera jou je zapregla 

spovezala jou 

i zela je govorejnje 

ja sem jou prebudila 

čkomine čkominou zhitila 

i čkomina je mene pregovorila 

čkomina se više govori 

ti ne govoriš 

ljudi ne govorijou 

čkomijou 

čkomina sikout govori 

35

naj riječ mi zeti 

naj jou rezlačiti i navlačiti je lafrou 

kak najjeftiniješou dodrtinou 

z rečjou se ne sme tržiti 

ž njou se ne sme cijejnkati 

za groš more otcinkati 

pak duojde se po groš 

čkomina moja 

z zemlje skopana stara rinđica 

il prsten stari od zoubi zemlje ves nagrizen 

muoj stari rezbiti tenijer 

oljejnjka stara 

ili sviečnjak nakrhnjen 

ja znam gda zgašen 

pustite me z mojou čkominou 

se je zapisane vu moje čkomine 

ja sem jou prebudila 

se mi nek spripovijeda 

al ti od ounda sejene nijesi pregovoril 

26. 12. 2004. 

36

BRANKA JAGIĆ 

Velika Gorica 

Ižine kosti 

veter se zabuhava 

vu rescuojkanou stijenou 

škripeči kuosti stare iže 

škriplje i cvili stijena 

kak stara gouba škripelj 

vouglič stari svija se 

al još je vujnjem žilavosti 

kak goužva bekovine pruoba biti 

ne smem i ne smem popustiti 

opčuvati trebam ižine kosti 

i pobijegne veter nekam visuoke i dalke 

za šumu za brijek 

i još daljše 

tam de doma nijsou naši cajti 

veter male tam predehne 

za nuovi zalet sape si zeme 

i več opet se zabuši vu ižnu stijenou 

vu stare plajnke štere sou sounce veter i dešč 

spili sprali spisali i zrezali 

kak z uoštrem nožem 

37

išče veter ljuknu od obloukof il vrat 

same da mu je f ižu zajti 

kak pot kiklju vujti 

a ounda se bou zdigel se obrnoul 

i čez rešetasti krof zletel vun 

pak opet f ižu 

i opet čez krof 

če ga još bou 

vun 

i se bou to tak ponavljal ponavljal i povaljal 

se dek ga vetraste noge nesile boujou 

jen čriep je zaciljejngal 

rezbil se vu komadiče 

kak da se čerljene rescvel po tratine 

kosti ižine se jakše škripe 

ljucske več douge douge čkome 

vouglič pak i dalje se žilavi 

z vetrem ide f kriš 

to duša ižina još se neda 

iak ot iže več niš 

38

BOŽICA JELUŠIĆ 

Đurđevac 

Den ide k sivomu 

Den ide k sivomu, potlam se v črno smica. 

Zahuknjena su okna, luč čmrži kak na stenku. 

Na sakem listu vidiš hrđavu piknju, zlamenku; 

V utvajde i mekote natočila se kmica. 

Prahasti jagnjedi beli, jogenj v kukuruzišču. 

Čkomimo, dok pod nami tandrču nori kotači. 

Jesen se vre za bregom v megleni reklec pres'lači, 

Zdruzgani dnevi v grozdju pređašnju slatkoču išču. 

Ništi se ništ i se ∗ , i škriplje polivinil: 

Znucana stara ploča, sentiš za staru gospodu. 

Nek ti ne bude žal kaj den je prešel nuz vodu, 

A če si jenoj duši bar zeru dobra včinil... 

∗ Aluzija na Galovićev stih "Tam gore, gde je ništ i se…" 

39

BOŽICA JELUŠIĆ 

Đurđevac 

Očajno črni golob 

Očajno crni golub, pokislo jadno ptiče... 

Očajno črni golob, na dežđu zmočen ftič: 

Do kreluti i kosti sfundal ga je hudič. 

Z koje je strane doletel, otkud se je doklatil, 

Čije je griehe herbal, čiju je štibru platil? 

Čez varaši prlantal, po oknima je ružil, 

Gda festunge i rake po svietu plug je plužil. 

Gda ris od jognja i krvi po morju se razlejal, 

A v glibljini od kmice rutav se Haron smejal. 

M. Krleža 

Lovili su ga z mrežom, našprihali ga z šprihom, 

Z olovnom sačmom i slogom, cicerima i štrihom. 

Peljajoč žejne prek vode i željne prek lobode, 

Risali su ga na nebu i pisali mu ode... 

On služil je za frazu, za predstavu i štimu, 

Gda rovale su čambe čez drob i čez intimu. 

Gdi trlo se i žgelo, i rušilo se zdušno, 

Melin je mirotvornu hrž drobil ravnodušno. 

To kaj z škatulje šlavra i kaj na plotu piše, 

Nek veter fkraj odnese i nočni dežđ pobriše. 

Ergo, za život se vuči, ne štreba se za školu- 

Gda golob mira skonča ne generalskem stolu! 

40

IVICA JEMBRIH 

Čakovec 

Za pričetek ne znamo 

Nemrem ja, dobri človečec, ozdraveti, 

em ja i niesem betežen, em sem takov, 

a od sebe se nemre ozdraveti... 

Ivo Andrić 

Ne zvira voda vu tebi - zvuna te okrepljuje; nie bol vu 

tebi rojena - zvun tebe je rojena, nie ga nesreče vu 

tebi - zvuna te nasajaju kak sekiru na heljb; soz ni 

smehoče vu tebi nie - ti si stoprem kakti antena, štera 

zaderšče, ar se zdronca, gda do serca kača, munja, z 

bližjega moždane ti hvrazi i "aubiks" zakriči; niesi ti 

diete samo od jenoga oče i matere jene - potomek si 

od vsih predi - i z pečine Altamire i ze Hušnjakovoga 

brega takaj; nie ga vračtva suprotivne vumljenja, 

zumljenja, i volje za opstojenjem - to su sferuši 

Stvoritelja vsega. Vu tebi je čuntenje Rieči, svetloče, 

betega, pravice, žeje, lačnoče, ljubavi, poštenoče, 

gniloče, šteče požderoče, ne/smiloče, merzloče, 

tatoče; vu tebi je nagonišče, hamzigadrpišče, 

vkanišče, pomorišče, hmorišče, egoišče, dvoličnišče, 

vulizišče; vu tebi je, negde na briegu, breščecu duše, 

jošče dalke sončani lampaš šteroga Stvoritelj vu 

derhteči roka derži. A imaš i ti roke - jošče do 

kolena... Kaj niesu te roke za draganje cvietja? Kaj su 

te roke za spravljanje moke? Vu semu temu si ti, 

stvor, ne/božji; i nemreš; kaj nemreš se zvračiti od 

sebe? Niesi ti takov, Bog takvoga stvoril te nie, če su 

gli na denešnji den vmorili Federica Garcia Lorcu. 

Vumerl je od ljubavi, viečno zelene! A vse ima sviet. 

„Vse imam – zastavu, barjak, korugvu i stieg, viečno 

vu tri farbe, na pol koplja." 

41

ŠTEFICA KAMENARIĆ-FILIPOVIĆ 


Dosti je 

Od jutra 

do zutra 

Od pandielka 

do nedele 

Od drugoga 

do prvoga 

Od teškoga 

do još težešega 

Od bieloga 

do črnoga 

Od smrdlivoga 

do smrdlivoga 

Od velikoga 

do maloga 

Od zločestoga 

od mrzloga 

od vručega 

do ne znam čega 

Samo rintam 

Samo rintam 

Dosti je 

Pokri me z sinokošu 

da se naspim 

42

DRAGUTIN KONTAK 

Zagreb 

Misel kroži 

Bila je njiva. 

Sad je senokoša, žota od nekakvoga cvetja. 

Kre nje hosta, črnezelena. 

Na breščeku groblje 

i tujice podkresane pod vinklin. 

Tam dalje veliki breg. 

Zmed zelenja vidiju se krovi 

i turenj kak štrči v zrak. 

Ze sem tem pak gora. 

Plava kak morje, 

kak da je veliki tsunami štel k nebu. 

Bok ga je zastanovil na pol pota 

i tak je ostal, 

kak Snjegulica da je zaspala. 

Nebe plavkaste, sivkaste, 

tenki oblačeki, 

kak konci sprepleteni 

ili povesme. 

Gosenice z oreha okoli mene, 

ocvel je, 

vrapci po njemu živkaju. 

Mislim si, bo kaj penzija porasla. 

Vraga, kaj bi. 

43

Ku-ku, ku-ku z hoste. 

Fazan se javlja z visoke trave. 

Hosta črnezelena, 

plava gora kak da spi, 

i nebe. 

To je zapraf se. 

Se druge je nič. 

Ni vredne spomena 

niti mi treba. 

I to bom taki moral napustiti. 

I misel je bedastoča: 

sama navek kroži. 

44

DUBRAVKO KORBUS 

Ivanić Grad 

Haiku niz: Stari Bartol 

ivajnska noč 

z mesecom vu kosi 

vile v rosi 

jutro vu rosi 

čez mokru travu beži 

mačkof drobec 

pod listjem cikle 

tak se je nežno zlubil 

par golih pužof 

jafče babica 

dedek kleple ščera 

kuplenu kosu 

debele kaple 

delaju kolobare 

na prašnomu potu 

raširil roke 

na guste, letne kiše 

stari Bartol 

45

STJEPAN KOVAČEC – ŠTEF 

Zagreb 

Sedmica 

Sedmica nam se stalne nudi 

stalne nas mami 

makar je to same dopisivanje 

spram sreče 

deluje jednak na optimiste i pesimiste 

tu ne vriedi stara narodna 

po jutru se dan razaznaje 

izvlačenje je tek pret večer. 

Ni vu škuole nije glavna petica 

sedmica donese pune više 

sedem je Homerovih gradof 

sedem je na Tebu jurišale junakov 

sedem je svetih tajnah 

a i sedem vragov. 

Vu pesmi ima sedem nota 

sedem je dana vu tjednu 

a vu Rimu sedem bregov. 

Buda je sedem danov sedel 

pod svetom smokvom 

tera je imela sedem zrelih smokvi 

sedem mudracov govori o postanku svieta 

za sedem danov 

sedem je gladnih godina 

sedem je smrtnih griehov. 

Sedem je zviezda 

šest ih svietli, a sedma je črna 

i to zate kaj se oženila za krivoga čoveka 

smrtnoga Sizifa. 

Sedem je planeta za sudbinu 

ludskoga pokolienja... 

A kaj vi velite za sedmicu? 

46

IVAN KUTNJAK 

Čakovec 

Protivuletna II. 

znovič bu toplo i sunca gda bu 

me hitilo jemput nutri vu grabu 

znovič bu leto i zima sima 

a jezuš bode kralima trima 

i jezuš bode kralima sima 

vu temu svetu kulko nas ima 

znovič bu svet se po šeregu zidal 

jezuš bu znovič vu ropcu ridal 

zopet bu cesar vivaldi i valdi 

bumo se zišli si štiri pri haldi 

šereg - množina, grupa (metafor.), 

halda - velika rudnička hrpa zemlje, prenes.: humak, grob 

47

IVAN KUTNJAK 

Čakovec 

Protivuletna XII. 

z paše smo komaj se dimo 

z dima smo komaj se mimo 

čez leso gda smo nešteči 

bilo je toga na pleči 

jesem te ono sem imal 

v kapučeco zatekneno 

prvomo ratnomo pleno 

i oči i vusta sem limal 

je, al' bila je zdavna 

za dunaja dokač je ravna 

mozla i vina ivina 

z pepača delati klina 

se se zašuralo v šušu 

z mužikum potlam vu fušu 

48

EVICA LAZAR 

Cestica 

Duha jesianska 

Duha jesianska kaj jea tua? 

Tua je topli veter 

keari miahku puše. 

Puše ud Dravea preti hosti. 

Čes pole kuruznih mlečicuf, 

jivu ukopane repe, 

zrialuga graha f kuruzi. 

Ud fčeara pukošenuga ataviča, 

na žerjafki peačenuga mlečica. 


Tua je zriala jabuka mušancika 

i teapka hruška na dvurišči. 

Gemaj na brajdi, 

težačka pugača na ugišči. 

Pud strehum simieje z vrta 

i suhe tikvine kuščice. 

Kalanka bistrica sliva, 

na frišku pubielene pivnice. 


Tua je jabučnica v brinki, 

jabučije v uctenki, 

zamočeni lagif z vuaduj, 

kuhana zapura zi suaduj. 

Uprana preaša i rodna gurica. 

Čučina juha, uduajčik, 

urehuva puvatica. 

49

50 


Fala ti Bože. 

Fala ti Bože, tua je tua.

EVICA LAZAR 

Cestica 

Sigdi 

Pu travniku, kuruzišči, 

leadini, strnišči 

pu pluatu pu klajcu 

šumi i lazu, 

čez putoke i šikare, 

gmajne i mlake, 

umiajke i sloge 

pu zavrtji i vrti 

na mialu i prialogu 

prahi i gurici. 

Vliavle se kak zi škafa. 

Fini, 

druabni, 

riatki, 

guasti, 

mrzli. 

Dešč. 

Pu hiži, rolu, 

škiadju i pivnici, 

kualnici, kružjaku, 

pu pluatu i drvjaku. 

Pu škrlaku, kapi 

pluzi i sukji 

i mišu pre lukji. 

Mareli, 

na slamnatum kupu zdeli. 

Vliavle se kak zi škafa. 

51

Fini, 

druabni, 

riatki, 

guasti, 

mrzli. 

Dešč. 

Pu klupici na briagu 

i kupu siana, 

rasušeni brinki 

i jabuki hrženki. 

Slivi drubnici, 

na jajci kusici, 

puranu Đuri 

i jiaguvu puri. 

Kravi, kuali, 

pu suaseduvimi vuali. 

Prasici na paši, 

de kokuš se raši. 

Diteačji zibajki 

i mojimi petajki. 

Spušča se. 

Pika, kaple, curi, 

zahlikuma curi, 

vliavle kak zi škafa. 

Fini, 

druabni, 

riatki, 

guasti, 

mrzli. 

52 

Dešč.

ĐURĐA LOVRENČIĆ 

Sveti Križ Začretje 

www.?????.com 

Kuljike pamtiju gerljice na krovu? 

Kuljike pamti metafulj jene pretuljeti? 

Gde zapisuje črljeni kod glava maka? 

Gdo hlavlja sečanja za nastavek puta? 

www.naj-pozabiti.com 

Kuljike stare krove pamtiju nove generacije 

gerljic? 

Kuljike lanjske cviete pamtiju ljetešnji metafulji? 

Tere seme skrivlje sunce lanjskoga cvieta? 

E sme osposobljeni bilježiti sebe? 

www.nema-odgovora.com 

Letiju pitanja kak gerljice, 

Kak metafulj, 

Zmed cvetja, 

Spram sunca. 

www.zgorelji-me.com 

55

ZDENKA MALTAR 

Novi Marof 

Črni metulji 

Porojeni z samine, gde se bršlen svil, 

sprhli su v tanec, iti, z kmice ziti vun, 

spreluknale ih zviezde, mesec kaj se hmil, 

tak so zmožno šteli vloviti tief čun. 

Fkanil jih je jogenj svetloču nudeč, 

zahliknula vunshajanja goreča luč, 

skončali su v jarku, osmojeni čuteč, 

fkisli v blato, skaližno listje povehnuč. 

Tmice v modrini, zadrvenele im joči, 

metuljasto drfčeč, tak v samini sami, 

noroga li štenja, kak zleteti z noči, 

kreluti im šume, v jablani med nami. 

(Dragutinu Domjaniću) 

56

ZDENKA MALTAR 

Novi Marof 

Harcuvanju vični 

Med nas su sklali duhu puščave, 

z črnih rok kojnski švic, 

puntarske kriese su nojsili v jočjah, 

ne bilo moči pozabiti čemer z tieh lic. 

I smrdeče su gujne prestirali na se, 

gotali rieči, korake vlekli črez noč, 

nevidljive vozde navek so držali, 

vabila jih puščava, žugala vetra moč. 

Harcuvanju vični, te divi lovasi, 

kaj so v prsnica skrivali puriflam, 

niesu se vjavili, prešli su stiha, 

mi smo prignuli glave, čutili sram. 

V kadeči zorji zgubil se trag, 

pod kopitah i zviezde se ruše, 

med nas su sklali kojnski švic z rok 

i duhu puščave, puščavu nam v duše. 

57

BISERKA MAREČIĆ 

Kašina 

Šanse ni 

Pocukni se z pepela, geni se z mrtvila, nikuoga 

nemreš fkaniti. Nemreš sat stati. 

Vehnul je na pleča. Veter je tropil z vrati. 

Igrajte mi svirci, najte stati, snuočka su mi došli 

snuočka su mi duošli čudni črni svati. 

Se je napravil spuolu. A se kaj je trebal... 

Zosienčaš suonce i prejdeš na suončenu 

stranu živlejna... A ovak vetri mu buju rasporili 

vutrobu. 

Sviet ga bu šibal, on bu šibal sviet 

i obadva buju imali žilke za naviek. 

Al kaj češ, muoj glas je padobranček regmanta 

f uorkanu vremena f pruostuorju bezumlia. 

Fundal bu me uorkan ak zozna, ziher bu me fundal 

ak mi glas raspuozna. Sveta šiba šiba sviet... 

Šlobučka želiezje. Vidim same drievje i kamiejne. 

Znamiejne. 

I zate duojdi stiha i priberi mi lasi da ne splašiš 

lastiča kaj f njih spi (kaj naj ne sprhne) 

Duojdi stiha ili rajše naj opče duojti 

Friške ofrajhana kukuriezne žuota 

miglala mu se f krile z kuota. 

Kak mi zgledi za me ni tu šanse ni. 

58


Kašina 

Zlatepersta brez persta 

Ganjk je zgledel duog. 

Prešel ga je f tri kuoraka. 

Ni mu bile do ničesa 

I baš ga je bolela ona stvar za se i sakuoga. 

Ma kakva pruoza, ma kakva poetika... 

Mučili su ga vuklinki f trsju. 

Mučil ga je vuklinek f živlejnu. Sliepa vulica. 

Rekli su da f Jadranu hara alga smerti. 

očaril je afte onak male zvišega. Bile 

mu je sega dosti. 

Ali rodil se je. 

Alea iacta est. Kuocka je hičena. 

F muorje. 

Met muorske pese. 

Tam gde je i zlatepersta ostala brez persta. 

Kuocka je hičena. 

čorava, čuklava sudbina... 

59


Kašina 

Kam su prešle sive grlice 

Iščem obične sasma obične sive grlice. 

Kam su prešle, kam su netraguom nestale. 

Jel im zrnevle bile zatruovane 

zaorane 

sprebrazdane 

il su senak bile f pitajnu stare rane, 

grlice mi znane, grlice neznane. 

Zduošle su se duhe, zlauta i tamjani, 

morti su ih prešle iskati ili su pozabile prhati 

dok su luofci strielali. 

Morti sme jih f računala zaprli. 

Kam su prešle, kam su netraguom nestale 

sasma obične sive grlice. 

Kam met tulikemi zemlami z internetom 

sprekrižani da ih ni muoči najti. 

Spozabili sme praf za praf iskati 

spozabili sme biti mali al senak tak veliki 

met zviezdami. 

Sme ih sprestrašili. Snizil se bum na svoju 

pravu meru i pem jih iskati. 

Same ak več ni prekesne... 

60


Kašina 

Zdilitani človek 

G luhi su zidi čkomine. Pak praf za praf 

i ne muora me nigduo čuti. Pa kaj. 

Tihotapim zmet velikemi na stricanuomu 

ruobu sveg apšisanuoga zastuora 

prileplen na marginu svetckieh scen pretstavlajna. 

Tu sem ionak... incognito. 

Ja - mali čvrčkavi čvrček, Buožji šlaprček 

tekar bruoj teri riše i piše sluova sveg 

živlejna na papier potrplejna. Same človek. 

E muoji veliki mertvi i živi pesniki takve 

konkurencije se ni treba buojati. Morete zmirom 

otdehnuti. 

Pak kaj bi ja mali papieruoluog i imel met 

vami iskati. Al dejte i mene pravicu do senjanja. 

Jer rieči mi se guliju z duše kak kuora z rasta 

i raskrivleju kapilare mojega sna. Zaprl bi oluofku 

f krlietku al ona bi pisala i po gitrami rešta. 

Ne trebam je ni ja. Gluhi su zidi čkomine. 

Črez čkominu rieč kaple kap po kap met 

bruojke na mojemu stuolu. Čkomina. A oluofka 

piše nevideče, črte nerazmeče, hieroglife, 

riše puzzle teremi za naviek faliju komačeci 

ljutckoga. 

61

Sfinga. Ili ja. Ja. ili Sfinga. Kakva je razlika. 

I cvok cvok cvokota sveker je hmuoril kokuota... 

Na zbagieranuomu LCD zasluonu fotoaparata 

ni slikice ni črknjice... Čutim met riečmi 

presipavlajne. 

Pesem išče puota dole... a ja iščem sebe. 

Al, negduo je stisnul - Delete... 

62


Kašina 

Pravokutna popiefka 

Dan mu je bil... Mrak Film. 

Zakelil se je za šank. 

Ruknul bi još jen gimišt. Ali advocatus 

diaboli za šankom je rekel -Dosti! 

Nemre več. Niesi platil ni one ot ščera. 

Taman je našpulal jezik da mu otbrusi. 

Špula se spoplela, a on je najempuot 

pak bil persuona non grata. Persti su drftali. 

Nota bene, negda su vriedeli zlata. 

Negda. Negda gda još naviek f negve 

glave ni zvonel zvuon svuoj svakdašnji 

ton-ton-toaa-an-tauu-un ton-ton-ton... 

Bieli su miši nahrdavali ogriske nečesa 

i ničesa. Zošvindlana realnuost kak da je 

za tiem šankem male šenula. Bil je maruot. 

Držal se je još same za truli druot. 

I se je bila same pravokutna pruoza 

nalievajna i zlievajna za pravokutniem 

šankem živlejna, ogrizek ruška, ogrizek jabuka 

fasada, gruba žbuka, kuka-halabuka. 

Pravokutna popiefka. Kvrgava. Pikava. 

Praf za praf čista gruoza-viruoza. Zahaklal 

je škrlak na hakl vremena. 

63

Z podrtuoga 

cipeliša nagledat se zaštuopani štumf 

velikuoga svetckuoga rajzera. 

Spuot strohe sprhnula je čista biela gugutka 

splašena, razgnieždžena, brez staništa... 

Ni ostale ničesa. Nikuoga. Zišel je na svetle 

dana. Negduo je rekel -ecce homogleč, 

evo čoveka... 

64

ANA RUŽA PAVEK 

Zagreb 

Se san svoje pjesme v goro poslala 

Se san svoje pjesme 

v goro poslala 

V gore je 

izvor 

s črno mahovino pukrit 

i iz njega reči žive 

zvirjejo 

V gore je 

tica 

i visoko zgora med oblakime 

glase nikad još čute 

kanta 

V gore je 

jama 

duboko pod zemljo 

i patuljke zdola reči nikad još napisane 

zmišljevajo 

Se san svoje pjesme 

v goro poslala 

Da najdejo izvor 

s črno mahovino pukrit 

i tico 

visoko zgora med oblakime 

i jamo 

duboko pod zemljo 

65

66 

I da mi izvor 

reči žive 

i tica 

glase nikad još čute 

i patuljke 

reči nikad još napisane 

posodijo...

STANISLAV PETROVIĆ 

Čakovec 

oblaki 

potujete ruomari gromačasti 

lipicaneri bieli 

čudovite ladje pernati pozoji 

ovčice drobne plašlive 

sončni smetjaki 

spoduobe človeka 

ruomnarske steze suoze biešene 

samotjaki 

črni i bieli sivi 

pobegli jeleni plašlivi 

goropadni vukodlak! 

tolvaji divjaki znoreli 

hudogledi 

z mavricom v dlaki 

kak košute paseju mirno 

spiju pesi 

mladci na ceckaj visiju 

hvečer kak črleni vajkuši 

na sonca skrajcu 

glavu držiju 

oblaki hmajaki negda 

vu običnoj mlaki 

zaspiju 

67

STANISLAV PETROVIĆ 

Čakovec 

človek žuhko 

živlenje kak listje 

na vietru kak zbliedeli vieš z molcojedinami 

otpadaju ljudi sagdajno 

a diete 

kak želna se svetost na noge postavi 

unda kak ruomar po svietu 

išče 

delo človeka veru 

z riečima moli i kuone i vara 

na ista vusta 

piše knige sadi 

cvietje riše zdiže oltare 

i za vrat grabi kak zobmi 

z istimi rokami 

človek 

kak je tuo čudapuot čuti 

žuhko 

a tak rietko sprehaja se guola venera 

spred sonca 

68

DARKO RAŠKAJ JALŠOVEC 

Lobor 

Sele a nie sele 

Vražji stric kupinje 

suha trava suhe sljivje 

ake na hižu vahtaju 

zdavna več h šporhetu 

nieki je hgasil žeravku 

Gacija trnje koprivlje 

šipkova ruoža trnje 

ak okuolji hiže spleteju se 

zamrlu Trnoruožicu h selu 

niti souve več ne oblječeju 

Touča dežđ debelji 

joževski fuci zapuhi 

vetri divlji ruondači 

po cielem selu haraju 

pokojnikem ne smetaju 

Pred raspelem na križanju 

nieki je ostavil sviječu vužgatu 

a Isusek glavu nagnul je 

sele je tu a nie sele 

čovek je bil tu a de ve je? 

69

TOMISLAV RIBIĆ 

Varaždin 

Nemir broj 7 

nemiri curiju črez 

tvoje rečenice 

obešene vu zraku 

oblečene vu sivo 

vu nekom rastrojstvu gda 

si pokušala zalečiti rane 

blagim rečima i gda si iskala 

ime z kojim bi nazvala nežnost 

a stišala si sam glase 

kaj su se rojili vu tebi 

i mamili noč 

hrapavu kak lan 

šepetala bi mi bajku o vodenduhu i 

sireni 

o otoku vu toplem morju 

gdi se ostvaruju senje 

čutila si da ti noč mrzlim dodirima 

ljubi telo 

i tvoja koža 

napetih možganov 

soba tesna, črno-beli film 

v vanzahajanju z platna 

kina park 

postaje premala za nas 

obloki se topiju, zidi pomakivaju 

se okoli tebe postaje plin 

nebo curi polahko 

vu postelo 

70

pod debelim naborima noči 

najdeš se vu jezeru rastoplenih misli 

bleda i tiha 

razmeš sam jezik riba 

koje ti šepetaju o dalkim 

zvezdama i ribočuvaru 

a tvoje suze postajeju biseri 

koje vodenduh skivle vu 

nemirne školke 

71

TOMISLAV RIBIĆ 

Varaždin 

Popevka o prokšenosti 

tri su bahornice vu megli stale 

Črnome su jajca prale 

smejale se, cecke kazale 

mladog gizdelina mamile 

coprale spod raskolenog križa 

naj zgori saka druga hiža 

zazivale konec sveta 

opči potop za konec protuletja 

tri su bahornice črne, kudrave 

kak kmice, 

kak zamusikane ciganice 

popevale popevku himbenu, jezljivu: 

hudi nese pradu, naj se ide k vragu 

gizdelinček, kokotiček 

poždri samega sebe 

naj ne ostane nič od tebe 

čul je glas Črnega vu kmici 

gda su ga odpirali na stolu 

troglavi pesi 

poždrli su se kaj jim je bilo na volu 

mozek, srce, jetra, 

videl je lunu na obloku kak se vesi 

i Črnega kak se kesi 

tri bahornice kak ščiju po križu 

like nekšne kaj je mislil da ih zna 

smejali su se, naganjali goli i pijani 

koze plodili pak ih klali 

72

pred saku hižu donesli su obest, 

beli prah i alkohol i 

odleteli vu noč 

na krilima mladih dekli kak netopiri 

pri hiži su ih čekale žene 

vu zlatnimi sobami zagrnute 

pavkovim mrežami 

73

NADA RUKAV-BOGOJEVIĆ 

Varaždin 

Megleni tronuš 

Zmed neba i zemle, po zatrajbanom 

vremenu, viseča se pavučina verti. 

Podrapana mladost cvili i žaluje, 

kak brez obeda ostavleni pes. 

Klupke mušic okoli ternovitoga germa, 

vu šteromu zgubeča kriesnica dogorieva, 

svoj tanec spelava. Čez skosmanu gustu 

meglinu nakinđeni se tronuš zible. 

Lačna se kača na 

megleni tronuš spinja 

i rastancane mušice z 

leplivim jezikom lovi. 

74

SLAVICA SARKOTIĆ 

Lekenik 

Gliblina vremena 

Sem vre pozabila gda sem napisala 

zajnu pesmu o vremenu 

Puno je odunda več prešlo 

Vremena 

A i ta je pesmica bila 

kak bi to babica rekla 

na našemu lepomu, gospockemu jeziku 

Napisana 

Kaj se čoveku čini da o tak nečemu 

važnemu i glibokemu kak je vreme 

i ne moči na vem našem kajkavskem 

Pisati 

Kaj ti je to nekaj tak gliboko 

i pregliboko 

To z vremenom 

Zato kaj je vse zbog vremena 

i po vremenu 

i kaj ga nigdar ni 

Dosti 

Zato kaj si nekteri misle 

i navek su si mislili 

da je of naš kajkavski jezik 

samo za obične, smešne reči 

Stvoren 

Kak na primer 

grintavec, zmotanec, 

norc, zarulenec, frkafulec 

77

Em se to zbilam na gospocki jezik prevesti 

Nemre 

Se je to lepo i praf povedano 

ali z tem gospockem jezikom 

nekak nemrem čez drobec vremena 

Pregledati 

Mene baš taj moj kaj 

pela f gliblinu 

do kuvač i do grovač 

do gumene opanjkof 

do stepenic i snovač 

i do druge reči tere se mejne ljudi zna 

i tere budu z nami 

Vmrle 

Pa kad se negda zavjenem 

da si o zajnem času spremišlam 

se pitam: Bogek moj, Bogek dragi 

gda dojdeš po me 

i gda moje vreme popolnoma scuri 

Buš li mi rekel: Dođi idemo! 

Ili buš rekel: Ojdi, dete z menum 

vu raj, ne vu pekel 

grintavec – kržljavac, slabić, zarulenec – rumen, priprost čovjek, 

frkafulec – balavac, derište, snovača – naprava kojom se snuje konac za 

tkanje, grovača – drvena zdjela za brašno, stepica – drvena posuda s 

poklopcem u kojoj se tuče vrhnje kako bi se dobio maslac 

78

ŽELJKA SKLEDAR 

Zaprešić 

Korači 

Korači, 

Nu, de korači. 

Živlenje megleno, spremrženo. 

Koračiti je treba. 

Mrzlu kaču ščapiti. 

Mrzlu kaču vubiti. 

Mrzlu kaču van hititi. 

Korači, 


Živlenje zeskubeno, oklojbano. 


Kaj se zastanavlaš? 

Kaj se spremišlavaš? 

Kaj spelavaš? 

Korači, 


Morti zijde na dobro. 


ščapiti – uhvatiti, zastanoviti – zaustaviti, zeskuben – očupan, oklojban – 

ogoljen 

79

VALENTINA ŠINJORI 

Presečno 

Moji srčeko medenaki 

Z male kuharice vu verzima pod imenom 

Kuharica, malo zbori da ti kolač ne zagori 

Dve deci meda pretočiš v posudu i deneš na šporet 

Na ogenj mlačni 

(čutiš čmele majčinu dušicu 

lavandu kostanj bezgu gaciju metvicu 

sonce je sebe dehnulo v cvet) 

Osem žlic cukorja, braun, od trske, ne drobnoga 

(zible se trska popevleju robi 

deni su scepani dlani su zrezani 

betve trstike senje zarobile 

muži popevleju 

potni pleča se svetliju 

bezglavni tiči šake i prsti 

za njimi ostajeju) 

Četiri jajca, jeno po jeno 

primešaj 

(z toploga gnezdva kokošinskoga 

skritoga 

vu parmi 

tam smo se skrivali tam se kušuvali 

i lasi i seno šakami grabili) 

Se pomalem premešaj z kuhaču drvenu dok se ne restopi 

i fejst farbu potamni 

do glanca 

80

Z ognja vmekni 

pak 

dodaj: 

Deci volja 

sunčaničinoga ili sojinoga sejeno je 

(cvet šteri soncu se obrača 

sonce je v cvet sebe preslikalo 

esenciju lepotu masnu scedilo) 

cimeta, naribati koricu 

dve žličke 

(Cejlon? Kitaj? Indija? 

Dalka je zemla Asia 

pazi! neje cimet za nervčike) 

žličku sode bikarbone 

(kamen rahlo zemla zrak) 

i na koncu dvanajst deci mele črne 

(Žito. Raž. Tritikal. Ječem. Šenica. Koruza. Ženji. Drešaj. 

Čisti. Toči. 

Presipli. 

Presej.) 

Se zamesiš – roka šaka boleti mora 

se do lakta 

preobračaš točeš vlečeš 

prst debelo 

81

Z kupicu okruglu zrežeš 

na saki žličku pekmuza il marmelade 

deneš 

(višja, črešja, marelica, sliva, jagoda) 

dva i dva skup prikeliš 

srce modlicu zemeš 

pak još jemput ftisneš 

Pečeš 

Širom obloke rezmekneš 

Da se duha sebi vrne 

Trava travi cvetu cvet voče voču sonce soncu 

I se skupa zmesno v svet 

Ohladiš 

Zgora ih v čokoladu reztopljenu zamočiš 

(mahunu kakaovca žena je asteška kuhala saki den 

mužu za afrodizijak, detetu za lefki sen) 

I posušiš 

Nota bene: 

Moraš vole dobre biti gda ih delaš 

I nesmeš imeti ženskoga betega 

I moraš si stiha popevati 

Najbolše predvečer, je li, 

Poklem plahti opranih vanjkušof zluftanih 

kušlecof i 

Dežđa nagloga 

82

Baš su ti dobri ti medenaki 

I napujeni su z pekmuzom 

Fiinoo 

Ostavi meni još jenoga 

Doneseš mi recept 

Mi napišeš 

Meni nikak tak da zideju! 

83

VALENTINA ŠINJORI 

Presečno 

Orionova zakletva 

Onakvi den: svet je znova 

Rojen bil 

Ali z vetra? 

Na akordi? 

Reči, ali znova 

Z reči? 

Kaj je zapraf prvo bilo? 

Spoda voda nebo zgora 

Gore visoko trdo doli 

sonce zvezde mesec kam 

sami nemir sami plam. 

Asfalti zalejali nasipe 

Ftiče stebla šume 

Perje zemla gotala je 

Nasukala se v pesku grana 

Smolu kapal plakal bor 

Prizivali smo protuletje 

Savršeno se zapraf: 

Posušene brusnice 

Duha Kanade Amerike 

Poslušala se Edit Piaf 

Kozmopoliti v hrvacki zabiti. 

84

Onda: 

Pak početek 

Pondelek zgublen z svoje biti 

Niti teški niti jaj 

svet je dihal kocal z nami 

bili jesmo njegvo bilo 

bili jesmo srce sveta 

reči 

gotile se sobom same 

Nove su pesme prhale 

Došlo mi je nekak milo: 

Nove su pesme zletale 

Nove su pesme sebi se čudile 

Kuliko su fletne bile 

i vriskal kaj 

sponova se rimal z raj. 

Pak su zaprli nas v terarij 

Gujice kačice 

Mučkine 

Zmijice 

Koli cvetja vodenoga puzi plazi plavaj 

Detinje oko prislonjeno v steklo 

Širilo se rascvetalo 

v glavi film je nemi bil: 

Srndač zajec veper čeka 

Drva svijaju se pod pogledom 

Na koleni zver je saka 

85

Znova kmica: Fpregnuti vu Mala 

kola vrtel se je planetarij 

Tek vu kmici sama jesam 

Ja na svoje komaj došla 

sa od zvezdah od glibinah 

Šepčem šepčem šepčem 

Orionovu zakletvu 

Kak molitvu. 

86

ŽELJKO ŠTEFAN 

Varaždin 

Ora pro nobis 

Kava sobotnjega jutra, 

lovim kruge kaj jih Sunce meče 

(rišem brke) po novina, 

prelistavam reklam-letke... 

Z radija glas lasi mi kostrieši: 

''Porast pada stope rasta...'' 

Naslovi se bedastieši! 

Koža pecka me od frasta. 

... vešmašine, mobiteli, WC školjke, četke... 

Vun! Nemrem ostat nutra! 

Ruke, noge, glava mi otieče, 

zaprt tu sam kak živina! 

Znovič čitam iste retke. 

''... u potresu, ...bez kočenja, ...ispalio metke...'' 

Sitniš v žepu, ciferšljus po putu, 

''Jeger z ledom i z limunom vodu! 

Thanks!'' Žufki okus cedi se po gutu, 

Dim kak preja, SMS vu hodu. 

Klipič (kruliju mi črieva) 

na klupe pri Grguru; 

biciklin ciganica rieva, 

z cierkve meša vu D-duru: 

87

''Vratite se na pravi put, ostavite imetke!'' 

Igra farbi pod sunčanu vuru - 

ljubičasta vušla je vitraju ... 

Prelievaju se, vure cure, traju ... 

pod zidom pri Grguru. 

Zvira, teče žitka ljudska rieka, 

miešaju se glasi, zlejani v grubu ariju: 

''Aj, bok!'' ''Sorry!'' ''Čujemo se!?'' ''Vidimo se zutra!'' 

Nište nikoga ne čeka! 

Milosti pun veter - v grane zapletava Ave Mariju. 

88

NEVENKA VIDEK 

Zagreb 

Hodim čez pole 

Hodim čez pole. 

Sonce smejoče razprlo lalovke 

na brege brez snega sredi zime... 

(nisu zime kaj so negda bile) zemla vubita muči. 

Sredi neba oblački kakti mozli lukaju navzdol 

gde dehneju skurjene rozge v goricah, 

fuflavi gde tiči grajaju čez njive, nori i pijani. 

V dvoriščih čubiju kamijoni, črleni traktorji, 

mercedesi zlickani. 

Počivle si človek v nedelni dan i na pet kilometrov 

nigde se ni pes ne pocukne. 

Gde su, spitavlem se, gde zdaj spiju kmeti spuntani, 

muži zbantuvani 

ki s kosami, roglami i koli, rasfucani i goli 

iskali su pravicu od Stubice do Zabrega, 

i stoletja potlam spreganjali Tahije i tate 

čez Savo, čez Dravo i dale ?... 

(pak su jim i kipe vrgli v muzej!) 

Čez pole hodim, gde od zdavnaj pod krvavom 

zemlinom skorjum 

v draču sprhli žitek v črvini s koščem čkomi, 

veter zgorec tišinu v zdehe obrača, 

sredi zime sunce piče kak kača 

i grize zmržnjenimi zubmi. 

Čez senokoše i njive friško zrasli, kinčasti 

dičiju se šoping centri 

i dok si megnul, skladišča, avtomobilski štacuni, 

vijaduktove baze, 

kupi šudra, smetišča maršerajo čez parcele 

(na terih ne bu več cvetja, ne tiča, ne čele). 

89

S pola i dola hitro, bez vole Bože, 

med Ijuctvo i rože fletno koraka napredek, 

zcementerano živlenje stopram kipi. 

I nišče se več baš nikaj ne toži, ne buni. 

Gda zemla itak od vekomaj v tožbalki čaka, 

i zakaj bi....? 

90

DAVORKA VIDOVIĆ – LIPLJIN 

Varaždin 

Zapis o Isadori ceramic power ženi... 

koja nestaja 

Vu sablasnomu burgu na kraju 

pozablenoga baroknoga varaša 

stanuvala je jejna vstreptala tenja. 

Z nepodnašanjom rezdirjana, neprifčena, 

othičena, v mozgu poremečena 

i vdilj prokletoga trplenja 

morti samo centimeter ili dva, 

v beli se je gajbi pomekavala 

na mestu papkajoč z povezom 

prek zelenih očeh. 

Godota čekajoč z poznanjem 

o nedohajanju. 

Polek zadovolstva čekajoč, bedastoči v spomen. 

Na kipcu jednoga jedinoga obloka 

vsamlena svetlost kristalnoga dneva se je zrcalela, 

i vu nji tenja pisanih špancirerov i pogdagda 

kak gešenk je čez njega pogledala i rekla 

najdrakšemu prijatelu: 

"Katayaku, pogleč! To je samo minijatura sveta 

vugel nekakšnoga varlivoga vufanja samo... 

jena črka, tak malo ljudih, tak malo tenjah, 

kak je lepo sam sedeti, i od seh 

črnih kontitentov lučeni biti 

čak i od žalosti." 

Kak je lepo sam v reštu kmice sedeti 

z črnimi lanci okovani, 

na dno jame zahičeni, vuz jedinu muziku 

opajajoče tirkizne 

duhe otkucajov z dalekoga turna. 

91

92 

O, kak je lepo vse ljude odhititi, lažlive misli, 

žufka čučenja... osim one zdavnašnje želje 

smrti objemanja. 

Lepo je, tak je lepo nestajati! 

Zarobiti se jedino z mučanjom... 

fkrotiti ga! 

Othititi vse kaj je balast, 

A balast je zapraf vse... i hoditi sam 

kak gladni tiger... v totalni... 

totalni kmici.

DAVORKA VIDOVIĆ – LIPLJIN 

Varaždin 

Portret Isadore ceramic power žene 

koja nestaja 

Rezbita plesniva škatula i bol za nepodnesti 

trga moje telo na dva nejednake dele 

povampirena z scenami z hostela znam još 

z norostjum prekrita dotikavati 

kmične trage miluvanjih... 

... besprekorno kak i navek, a ve mučim 

kak drevo, ne smejem se danu, i noč mi žmefko dojde 

restrgati još malo mene prava je tentacija 

stalnosti časa vu kojemu se sam slepci znajti znaju 

z jakostjum lilastoga dotikanja, ona krvava Isadora sedi 

na dnu himmelovske škatule dobrovolno zverižena 

z novom vizijom čistoče v jejni roki nema topline 

samo mučeče črke i pozablanje meglenih 

beleh predelov, sam sneg na vrhu planine F. 

Štrajfana z pogledom bivšega šoca na nogah vidim kak 

raste te kmični lanec, kak divje meso i opkivle me kak 

jeziva plima 

a duha algah vezda samo dalka, črna senja postaja. 

Š črnimi klešči objeta v buncanju je čula samu sebe 

kak mu 

pripovesti o tirkizni sreči pripoveda. 

Pak nove i nove laži 

v trepčočemu norijanju jejnoga uma više neje bilo 

mesta niti za koga. 

Čak niti za bol. 

Vezda više ne. 

Ne. 

tentacija – napast, izazov, stalnost – čvrstoća, nepokolebljivost, zveriženi – 

okovan, sapet, črka – slovo, grafem, šoc – ljubavnik, dojebnik, divje meso 

– tumor, novotvorina 

93

9 7 8 9 5 3 6 5 4 0 3 2 7

Ne zvira voda vu tebi - POU Zelina

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?