Številka 17 - Odvetniška Zbornica Slovenije

pravnih oseb, ki se sklicuje tudi na
uporabo slovenskih računovodskih
standardov. Vendar so slednji (SRS18)
glede nedokončanih storitev lahko
uporabijo le, če (a) ni nobenega dvoma,
da bo storitev opravljena in plačana,
ter (b) da ne obstaja negotovost
glede stroškov, ki bodo nastali pri
opravitvi storitve. Zato je v primeru
odvetniških storitev zahteva davčnih
organov za ovrednotenje "nedokončane
proizvodnje" neupravičena. Vendar
tudi ni dvoma, da davčni organ pri preverjanju
davčne osnove po napovedi
zavezanca ni dolžan priznati odhodkov,
ki se neposredno nanašajo na nedokončane
zadeve (n. pr. kilometrine,
dnevnic, taks itd.). Takšnemu mnenju
zagotovo ni oporekati.
Odvetniki so bili v svojih nasprotnih
argumentih še konkretnejši. Predvsem
so nasprotovali upravičenosti
uporabe citiranega pravilnika, ker je
kot lex specialis uporaben samo za določeno
vrsto fizičnih oseb. Sam namreč
v 1. členu določa, da se z njim ureja način
vodenja poslovnih knjig in sestavljanje
letnega poročila za samostojnega
podjetnika posameznika po ZGD. Vsebinska,
namenska in jezikovna interpretacija
te določbe zato ne dopušča
aplikacije na odvetniško delo. Nadalje
je potrebno upoštevati, da ima podjetnik
s stranko podjemniški odnos (600.
čl. ZOR, sedaj 619. čl. OZ), medtem ko
sta odvetnik in stranka v mandatnem
razmerju (749. čl. ZOR, sedaj 766. čl.
OZ), pri katerem se plačilo storitve
opravi po končanem delu ali v skladu z
dogovorom.
Narava odvetnikovega dela je takšna,
da lahko le redkokdaj določi vrednost
svojega dela za del svoje storitve
ali vnaprej. Kadar je odvetnikovo plačilo
na institut pactum de quota litis
po 5 čl. 17/3 zakona o odvetništvu, je
negotovost plačila največja, ker je
odvisna od izida pravde. V izvensodnih
poravnavah v odškodninskih zadevah
priznavajo zavarovalnice odvetniku
pavšalno plačilo, ki je odvisno od
zneska poravnave. Ta vnaprej sploh ni
z gotovostjo predvidljiv. Skoraj enako
velja v primeru sodnih in izvensodnih
poravnav v drugih različnih pravdnih
zadevah, kjer odvetnik zaračuna svoje
stroške stranki v skladu z doseženim
uspehom. Dogovor po 8. členu odvetniške
tarife o odvetnikovi pavšalni nagradi
za opravljeno delo tudi izključuje
možnost ugotavljanja vrednosti dela
v nedokončanih zadevah.
Vse to in zlasti narava mandatnega
5 Kukec, Plauštajner
razmerja med odvetnikom in stranko
dovolj argumentirano dokazuje, da se
nedokončani zadevi ex lege, načelno in
praktično ne more postavljati cene, kar
posledično pomeni, da odvetnik nima
nedokončane proizvodnje in zalog v
obliki nedokončanih spisov.
Dodati gre še en pomemben element,
ki je vezan na etičnost odvetniškega
poklica. Odvetnik naj stranki, ki
je plačilno slabotnejša, zniža stroške
zastopanja, ali jih sploh ne zaračuna 6 .
Vsakdanje življenje tudi kaže, da stranke
ne zmorejo več polnega plačevanja
sodnih, izvedeniških in odvetniških
stroškov. Če se denar za takse in izvedenca
še nekako najde, je na koncu vedno
odvetnik tisti, ki da takšni stranki
popust. Zato je precej ironično zazvenel
stavek iz inšpektorjevega zapisnika,
ki se je glasil: "Kakor hitro se
odvetnik odloči, da bo prevzel stranko,
ki se je nanj obrnila, mu za vsak posvet
ali ustno pravno informacijo po odvetniški
tarifi pripada plačilo za opravljeno
delo." Ali se morda motim?
Ob vsem tem je davčna služba tudi
nepravilno pojmovala in ovrednotila
"nedokončano proizvodnjo" odvetnika,
toda to vprašanje ni več aktualno.
A vendar poglejmo!
Neprimerljivost obrtnika z odvetnikom
na tem področju se vidi tudi iz tega,
da po SRS nedokončana proizvodnja
zajema količine in cene ob koncu
obračunskega leta, ki vključujejo neposredne
stroške materiala, storitev in
dela z vključeni nujnimi stroški proizvodnje.
Stroški so ovrednoteni po
predračunski kalkulaciji z upoštevanjem
cen ob koncu obračunskega leta,
pri čemer je poleg stroškov proizvodnje
in dela vključen tudi material in
drugi gibljivi stroški.
Zelo razumljivo in zelo uporabljivo
za odvetnikovo finančno poslovanje,
mar ne?
III. STALIŠČA PRITOŽBENEGA
ORGANA
6 Komentar Ustave RS, str. 937
Glavni urad DURS v svoji razveljavitveni
odločbi najprej ugotavlja, da
odvetnika veže Pravilnik o vodenju poslovnih
knjig in sestavljanju letnega
poročila za samostojnega podjetnika
posameznika (Ur. 1. RS, št. 5195). Pri
tem se sklicuje, da pravilnik velja za
samostojnega podjetnika posameznika,
kot je njegov status opredeljen v 7. tč.
1. člena ZGD. Po tej določbi podjetnik
posameznik kot fizična oseba na trgu
samostojno opravlja pridobitno dejavnost
kot svojo izključno dejavnost.
Odvetnik ima enak status zato, ker kot
fizična oseba deluje na trgu samostojno
in na enak način in z istimi cilji kot
samostojni podjetnik posameznik.
Na tej točki pritožbena odločba zagotovo
greši, ker popolnoma spregleda
ustavni in zakonski status odvetnika.
Enačenje samostojnega podjetnika posameznika
in odvetnika ni mogoče. Zato
lahko takšno stališče davčnih organov
tudi v bodoče povzroči nove zaplete
v podobnih ali drugih situacijah.
Odvetniki moramo biti pri tem neomajni.
Najprej je treba poudariti, da odvetništvo
ni gospodarska dejavnost, zato
zanj ne velja ZGD, ampak Zakon o
odvetništvu. Po 137/1 členu ustave je
odvetništvo kot del pravosodja samostojna
in neodvisna služba. Ustavno
sodišče je tudi jasno povedalo, da
opravljanje odvetniškega poklica ne
zahteva samo strokovnih pogojev,
temveč v enaki meri ali še bolj spoštovanje
etičnih načel 7 .
Zato za odvetnike kot tudi druge fizične
osebe, ki samostojno opravljajo
na trgu intelektualno delo (svobodni
poklici) ne velja ZGD ampak posebni
predpisi (zdravniki, arhitekti, notarji
itd.). Temeljne značilnosti samostojnega
podjetnika posameznika se vsaj v
dveh bistvenih elementih razločujejo
od odvetnika. Podjetnik posameznik
opravlja gospodarsko dejavnost, povsem
je podrejen tržnim razmerah, zato
lahko svojo dejavnost tudi reklamira
8 . Posluje zaradi pridobivanja dobička,
ki pri odvetniku glede na poslanstvo
njegovega poklica ne more biti
poklicni atribut, ampak je to lahko le
pridobivanje dohodka po kriterijih
oblastveno nadzorovane odvetniške tarife.
Ni torej dvoma, da zaenkrat nimamo
materialnega predpisa, ki bi odvetnikom
zapovedoval ravnanje po omenjenem
pravilniku. Če skuša davčna
oblast to pravno praznino zapolniti z
enačenjem pojmov samostojnega podjetnika
posameznika in odvetnika, je
to bolj podobno zgodbi o Prokrustovi
postelji kot resnemu strokovnemu pristopu.
Odvetniki zato temu enačenju
ne moremo pritrditi, ne nazadnje tudi
zato, ker se lahko brez prave argumentacije
in po načelu ex cathedra na škodo
odvetnikov pojavi na katerem koli
drugem področju.
Vendar za pritožbeni davčni organ
7 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I - 371/98,
Ur. 1. RS, št. 48101
8 Bohinc in soavtorji, str. 141