Številka 6 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnikov (vendarle)
ne kaznujejo
V 5. številki našega glasila smo pisali o problematiki denarnega kaznovanja
odvetnikov zaradi domnevnih zlorab procesnih pravic:
"... predsednici senata Andreji Ravnikar je med včerajšnjo obravnavo
prekipelo in je odvetnika - obtoženega 1. V. - Ž. K. kaznovala z 200.000 SIT
kazni, ker je žalil sodišče in je po njenem tudi zavlačeval postopek ..."
Kaznovani odvetnik se je na sklep pritožil, sodišče druge stopnje pa je
odločilo (v celoti povzeto) takole:
Republika Slovenija I Kp 1353/99
Višje sodišče v Ljubljani
SKLEP
Višje sodišče v Ljubljani je v senatu višjih
sodnikov Jožeta Pavliča kot predsednika,
svetnika Andreja Pruše kot poročevalca
ter Vesne Zalik kot članice senata, ob sodelovanju
zapisnikarice Dragice Kranjec, v kazenski
zadevi zoper obtožene A. H. in soobtožence,
zaradi kaznivega dejanja po 2. in 1.
odstavku 196. člena Kazenskega zakonika
(KZ) v zvezi s 25. členom KZ in drugih, o
pritožbi odvetnika Žige Kluna proti sklepu
Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18. 11.
1999, opr. št. K 53/98, na seji senata dne 15.
12.1999
sklenilo:
Pritožbi odvetnika Žige Kluna se ugodi
in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se
izreče, da se zagovornik ne kaznuje.
Obrazložitev
Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim
sklepom zagovornika obtoženega I.
V., odvetnika Žigo Kluna, kaznovalo z denarno
kaznijo po 100.000,00 SIT po določbah
302. in 140. člena Zakona o kazenskem
postopku (ZKP).
Proti navedenemu sklepu se je pritožil
odvetnik zaradi nepravilno ugotovljenega
dejanskega stanja in predlagal, da višje sodišče
izpodbijani sklep razveljavi.
Pritožba je utemeljena.
Zagovornik v obširni pritožbi pravilno
ugotavlja, da gaje prvostopenjsko sodišče z
izpodbijanim sklepom neutemeljeno kaznovalo
na podlagi določb 302. in 140. člena
ZKP.
Iz določbe 302. člena ZKP izhaja, da sme
sodišče kaznovati z denarno kaznijo tudi zagovornika,
če ta na glavni obravnavi moti red
ali se ne pokori ukazom predsednika senata
glede vzdrževanja reda, če ga je predsednik
senata pred tem opomnil in opomin ni zalegel.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,
da je odvetnik brez dovoljenja vskočil
v besedo predsednici senata z opozorilom
"da njeno vprašanje priči ni na mestu", zaradi
česar gaje predsednica senata utemeljeno
opomnila, da s takšnim ravnanjem moti red
na glavni obravnavi. Pritožnikove navedbe,
češ da je s tem le "komentiral" vprašanje
predsednice senata z namenom, "da se pravočasno
razčisti, ali je vprašanje predsednice
senata sploh potrebno", kažejo na neupoštevanje
ali morda celo nepoznavanje določb
Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo
vprašanja vodstva glavne obravnave in
zagovomikove pravice v dokaznem postopku.
ZKP med drugim določa, da predsednik
senata vodi glavno obravnavo in daje besedo
strankam (člen 299/1 ZKP) ter da dokazovanje
obsega vsa dejstva, za katera sodišče
misli, da so pomembna za pravilno razsojo
(člen 329/2 ZKP). Zagovornik pa lahko
po končanem zaslišanju predsednika senata
priči postavlja vprašanja (člen 334/1 ZKP),
po končanem zaslišanju pa daje tudi morebitne
pripombe v zvezi z zaslišanjem priče
(člen 342 ZKP). Zagovornikov "komentar"
je bil torej po navedenem nedopusten in moteč
za red na glavni obravnavi, zaradi česar
je bil opomin predsednice senata utemeljen.
Ni pa se mogoče strinjati z nadaljnjo
ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da je
odvetnik "brez dovoljenja predsednice senata
ponovno dajal nepotrebne predloge za
zapis pripomb v zvezi z dokazi, ki so bili že
izvedeni na predhodnih obravnavah in so bile
takrat že dane možnosti za dajanje pripomb".
Iz zapisnika o glavni obravnavi (list.
št. 5933) izhaja, da odvetnik tokrat predsednici
senata ni, podobno kot v prvem primeru,
segel v besedo, pač pa je po končanem
zaslišanju priče v zvezi s poslušanjem kasete
(pogovor pod št. 05) le zahteval, da se
"zapišejo njegove ugotovitve, katera telefonska
številka naj bi bila v razgovoru omenjena",
česar pa predsednica senata ni dopustila.
Tega zagovornikovega ravnanja nikakor
ni mogoče obravnavati kot motenja reda
na obravnavi, pač pa kot izvrševanje pravic
obrambe, ki mu jih dajeta Ustava in Zakon o
kazenskem postopku. Zagovornik ima namreč
pravico navajati dejstva in predlagati dokaze,
ki so obdolžencu v korist. Vse do konca
glavne obravnave pa sme tudi predlagati,
naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo
novi dokazi, smejo pa se ponoviti tudi tisti
predlogi, ki jih je predsednik senata ali senat
prej zavrnil (4. odstavek 329. člena ZKP). O
takšnih predlogih odloča predsednik senata
oziroma senat (člen 299. ZKP). Pri tem ni
dvoma, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega
dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste,
ki so materialnopravno relevantni in ki
izkazujejo potrebno stopnjo verjetnosti.
Višje sodišče po navedenem ugotavlja,
da opisanega ravnanja zagovornika v slednjem
primeru ni mogoče šteti kot motenje
reda na glavni obravnavi, to pa pomeni, da
zakonski pogoj iz 302. člena ZKP o ponovnem
motenju po opominu ni bil izpolnjen,
zaradi česar sodišče prave stopnje ni imelo
zakonske podlage za kaznovanje zagovornika.
Višje sodišče je moralo pritrditi pritožniku,
da niso izpolnjeni tudi zakonski pogoji
za njegovo kaznovanje po 140. členu
ZKP. Ta določa, da sme sodišče kaznovati z
denarno kaznijo zagovornika, če njegovo
ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega
postopka.
Sodišče prve stopnje je ugodilo obema
dokaznima predlogoma zagovornika, pri katerih
ugotavlja njegovo zavlačevanje kazenskega
postopka: ugodilo je tako predlogu za
zaslišanje priče Matevža Jenka, kot tudi predlogu,
da se tej priči predočijo zvočni zapisi
avdio kaset zaradi prepoznave glasov. V
obeh primerih je res prišlo do krajše prekinitve
postopka, v prvem primeru za pet minut,
ker zagovornik ni imel pri sebi zapisnika o
zaslišanju priče, v drugem pa za približno
deset minut, ker ni imel prepisa kasete. Pritožnik
je sprejemljivo pojasnil, da prvega zapisnika
ni našel takoj, ker gaje sodišče označilo
z napačnim datumom, do druge prekinitve
postopka pa je prišlo, ker obtoženi Vodnik
iz pripora ni prinesel s seboj prepisa kasete,
zaradi česar ga je moral zagovornik v
obsežnem spisu sam poiskati v spisu.
V navedenih okoliščinah tudi višje sodišče
ne vidi ravnanja, ki bi merilo na kakršnokoli
zavlačevanje kazenskega postopka,
kaj šele na očitno zavlačevanje, kar je zakonski
pogoj, da sme sodišče zagovornika
kaznovati z denarno kaznijo. Tega zakonskega
pogoja (očitnega zavlačevanja) izpodbijani
sklep niti ne ugotavlja, pač pa navaja
zgolj zagovornikovo zavlačevanje kazenskega
postopka zaradi njegove "nepripravljenosti
na dokaze, ki jih je sam predlagal".
Spričo že navedenih sprejemljivih pojasnil
pritožnika temu po mnenju višjega sodišča
v tem primeru ni mogoče očitati niti
nepripravljenosti pri izvajanju dokazov.
Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče
ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep
spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te
odločbe.
Višje sodišče v Ljubljani,
dne 15.12.1999
Zapisnikarica: Predsednik senata:
Dragica Kranjec, l.r. Jože Pavlič l.r.