Številka 7 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Če si pisec tega prikaza lahko dovolim
zapisati še oseben vtis o knjigi, moram
poudariti, da bi avtorju in njegovi
knjigi storili največjo krivico, če bi jo
jemali zgolj kot dnevnik; ali le kot vrsto
zapiskov, da stvari ne gredo v pozabo.
Tedaj bi svetleč obraz zamenjali za
teme, njeno bistvo pa odrinili iz zavesti.
Knjiga je namreč v pravem pomenu
razmišljanje o najširšem zamahu
našega bivanja, v zgodovinskem in sočasnem
smislu, s poudarjeno osebno
noto individuuma - odvetnika - kot
razmišljajočega ter pravično in socialno,
pa tudi politično čutečega bitja.
Knjiga se ne obotavlja prikazati drobnih
potankosti, ob katerih si bralec lahko
sestavi celoten mozaik, kako je pač
delovala (tudi slovenska) oblast v tistem
času (od šestdesetih let do današnjih) in
kako se je nanjo odzival svet, še posebej
pa avtor kot eden izmed hrvaških odvetnikov.
Zato se je treba strinjati z recenzentom,
da knjigo sestavljajo premišljeni,
uravnoteženi in gradacijsko komponirani
deli kot plod memoarsko - dnevniških
odsevov osebne izkušnje v odvetništvu
in delu za odvetništvo, v odvetniškem
območnem zboru mesta Zagreba in Hrvaški
odvetniški zbornici - pravzaprav
dolgo časa na čelu HOK. Kosove besede
so: "Revolucije, totalitarni režimi in
odvetništvo so antipodi. Francoska revolucija
je z enim od prvih dekretov Konventa
ukinila neodvisnost in svobodo
odvetništva. Oktobrska revolucija 1917.
leta likvidira odvetništvo, enako stori jugorevolucija
leta 1945, pa tudi Hitler leta
1933. preganja nemške odvetnike".
Vrednost in pomembnost tej knjigi
dajejo prav strnjeni podatki in gradivo,
brez katerih danes ni moč pisati novejše
zgodovine odvetništva na Hrvaškem. Zasluge
za to pripadajo mnogim, vendar
splošnost takšnega stališča ne sme prikriti
vloge posameznikov v tem procesu. Pri
tem gre tudi za zasluge avtorja te knjige -
kolega Maria Kosa, ki na začetku sam zapiše,
da je že zgodaj v šestdesetih letih
spoznal, da ne gre "vreči puške v koruzo"
("baciti koplje u trnje") kljub takratnemu
temnemu ozračju, temveč nasprotno, da
to ozračje zahteva izbrati, kaj je važno v
življenju, kakšen je cilj in kaj je hrabro ter
častno. "Tako sem se odločil za odvetništvo",
pravi avtor. "Ljubezen do svobode
meje odpeljala v najsvobodnejšo od vseh
svobodnih profesij."
Bralcu, ki ga podrobneje zanima avtorjev
osebni odnos do časa od konca sedemdesetih
do sredine devetdesetih let,
svetujem, naj si prebere članek oziroma
razpravo z naslovom: "Zašto sam napisao
knjigu", objavljeno v "Odvjetniku" - glasilu
- hrvaških odvetnikov št. 1-2, Zagreb
1998, stran 81-88), kjer avtor jasno pravi,
zakaj je zadovoljen: "Promotori moje
knjige, akademik Vladko Pavletič, prof.
dr. Jakša Barbič, odvetnika mag. Dražen
Matijevič in Ivica Crnič, so izrekli svoje
pozitivno mnenje o knjigi. Če je vsaj delno
točno to, kar so o njej izrekli, sem zadovoljen.
Mislim, da seje splačalo kaj žrtvovati
in izcediti kakšno kapljico v ta hrvaški
odvetniški slap..." Prizadeto in barvito
povedano, mar ne...?
Opisujoč obravnavano obdobje avtor
poudarja čvrsto zastopano stališče, da je
treba storiti vse, da postane Odvetniška
zbornica in njeni območni zbori bogata,
dobro organizirana, kadrovsko in tehnično
najbolje opremljena in v lastnih
funkcionalnih poslovnih prostorih. Menil
je, da zgolj na ta način lahko opravlja
svojo zakonsko in profesionalno obvezo
in uspešno varuje interese članov. S tem
je na nujno potrebni družbeni moči pridobilo
odvetništvo, ki je v interesu vsake
pravne države in tudi vsakega posameznega
odvetnika, ker mu omogoča nemoteno
in učinkovito opravljati odvetniški
poklic. To je bil čas izzivov, za avtorja pa
je bilo nesprejemljivo vsako zapiranje v
slonokoščeni stolp ("bjelokosnu kulu")
lastne odvetniške pisarne. Bila je bitka za
reafirmacijo odvetništva in pravno državo,
ki je še posebej izražena od Dnevov
odvetnikov leta 1983 pa vse do danes.
V knjigi navedeni in objavljeni dokumenti
govorijo kritično, vendar pravno
argumentirano, o zelo aktualnih in delikatnih
temah: o politizaciji, ki škoduje
ugledu odvetništva, o političnih dosjejih
državljanov, protiustavni dejavnosti tedanje
JLA, o obsodbi agresije na Republiko
Hrvaško, o neustavnosti uredbe z
zakonsko močjo, o predlogu ustanovitve
Mednarodnega sodišča za vojne zločine.
Ti avtorjevi dokumenti posebej opozarjajo
na očitno rušenje samostojnosti in neodvisnosti
sodne oblasti, na probleme v
zvezi z "Državnim sudbenim viječem"
(organom, podobnim slovenskemu Sodnemu
svetu) itd.
Tudi slovenskih odvetnikov avtor
ne spregleda. Kar desetino navaja v svoji
knjigi (Belopavlovič, Breznik, dr. Čeferin,
Grgurevič, dr. Mosche, Stupan, Šelih,
mag. Zumerjeva in prof. Bavcon).
Nekatere omeni pogosteje in večkrat
(npr. predsednika Mitjo Stupana, dr. Petra
Čeferina in odvetnika Rudija Seliha,
kateremu je bila leta 1989 podeljena tudi
visoka nagrada - plaketa dr. Ivo Politeo
kot prvemu odvetniku izven Hrvaške).
V poglavju "Osebno stališče" avtor
povzame številne intervjuje, ki jih je dal
v medijih (stran 247-287) ter tudi polemike
in pisma (287-311), ki so gotovo osrednja
ter najbolj kritična ost knjige ter
zelo plastično pokažejo stališča avtorja
do problematike odvetništva in posebej
še problemov vojnega časa na Hrvaškem.
V poglavju "Srečanja in osebnosti"
avtor opiše svoj spoštljivi, osebni odnos
do velikega hrvaškega odvetnika dr. Iva
Politea, do izjemne osebnosti avstrijskega
odvetnika dr. Walterja Schuppicha,
katerega imenuje "odvjetnički vizionar",
in do kardinala dr. Franja Kuhariča.
Pisec je kritičen do svoje vloge v kriznem
obdobju in je ne skriva ter odkrito
opiše svoja stališča in prispevek k razpadu
Saveza advokatskih komora Jugoslavije,
katerega zadnji predsednik je bil
prav on, podpredsednik pa slovenski
predstavnik Mitja Stupan; oba sta bila
izvoljena v Zagrebu decembra 1990 in
ostala na funkciji do odstopa 2. 8. 1991.
Za slovenskega bralca je še posebej
dragoceno stališče avtorja pod naslovom
"Odvetniška zbornica Slovenije" s podnaslovi:
Stoletne veze, Neoporečno
obnašanje odvetnikov, Podpora, ko je bilo
najhuje ter Otočec - kot paradigma sodelovanja.
Avtor poudari, da so bila skozi
stoletja odnosi med HOK in OZS intenzivni,
visoko profesionalni in prijateljski
ter izmed vseh odvetniških zbornic
s področja bivše Avstroogrske monarhije
najkvalitetnejši, najučinkovitejši
in najbolj iskreni. Segajo tja v 19. stoletje
od odvetniškega reda (Advokatenordnung
iz 1868. leta) prek predsednika dr.
Alfonsa Moschea (1898) do borbe slovenske
odvetniške zbornice za enakopravnost
slovenskega jezika na sodiščih,
ki so jo podprli tudi hrvaški odvetniki
(1907. leta). Pove tudi resnico: "Narod
pravi, da se prijatelji prepoznajo v stiski".
Tako smo se tudi slovenski odvetniki
odzvali med vojno proti Hrvaški 1992.
leta, česar avtor ne spregleda in (hvaležno)
poudari, da smo takrat zbrali in
izročili denarno pomoč hrvaškim odvetnikom,
ki so bili prizadeti na kriznih vojnih
območjih. S tem v zvezi je zanimiv
podatek (stran 103), daje HOK leta 1992.
obvestila IBA (International Bar Association),
da je bilo okrog 400 odvetnikov
prizadetih zaradi vojne, da so ostali brez
svojih odvetniških pisarn, stanovanj in
hiš.
V knjigi je objavljenih veliko fotografij
iz obravnavanega obdobja, ki so
vezane na avtorja ter na dogajanja v hrvaškem
odvetništvu tako doma kot v tujini.
To obširno dokumentarno gradivo daje
knjigi še posebno vrednost; na 15 straneh
je objavljenih skupaj 124 fotografij, ki
podkrepljujejo avtorjevo domislico:
"Bolje enkrat videti kot stokrat slišati".