Številka 7 - Odvetniška Zbornica Slovenije

su izraženi pomisleki proti podelitvi
notariata odvetnikom, ki to želijo -
brez vsake podlage. Odvetniki so že
opravljali notarske storitve v obdobju
pred sprejemom zakona o notariatu in
sicer za najzahtevnejše zadeve po zakonu
o gospodarskih družbah in na tedaj
opravljeno delo ni bilo nikakršnih
pripomb kot tudi ne pomislekov. Neutemeljeni
so očitki, češ da odvetnik
zastopa eno stranko, notar pa obe.
Odvetnik bi namreč lahko (kot notar)
sestavil le tisto listino, za katere sestavo
bi dobil pooblastilo od obeh strank,
kar tudi v dosedanjem poslovanju
odvetnikov ni nikakršna izjema. Nasprotno.
Večino listin, ki jih notarji
overjajo, sestavijo odvetniki, ki tudi
vodijo pogajanja po pooblastilu
obeh strank. Nikakršnega razloga zato
ni, da take listine ne bi tudi overili.
Po drugi strani so pomisleki v enako
zastopanje obeh strank lahko tudi
pri notarjih, v obeh primerih se vsem
težavam lahko izognemo le, če obstaja
zadosti širok krog notarjev, ki strankam
omogoča prosto izbiro.
Hkrati s spremembo določb, ki bi
omogočile opisano odpiranje in razširitev
notarske mreže, pa bi seveda bilo
potrebno spremeniti tudi določbe o
načinu spreminjanja števila notarskih
mest, sedežev notarskih mest, določanju
tarife za nagrajevanje notarjev, pogojih
za opravljanje notarskega poklica
in nadzora nad opravljanjem notariata
ter o disciplinski odgovornosti
notarjev.
2. Predlagane spremembe
Upoštevajoč vse navedene razloge
je Odvetniška zbornica Slovenije pri
Ministrstvu za pravosodje RS predlagala
spremembe zakona o notariatu.
Bistvena sprememba bi bila v možnosti
podelitve notariata tistemu odvetniku,
ki izpolnjuje pogoje po zakonu
o notariatu in izrazi tako željo
prek Odvetniške zbornice Slovenije.
Tak odvetnik - notar bi pridobil
notarske pristojnosti in sedež notarske
pisarne ne glede na sicer omejeno
število notarskih mest. Odvetnik,
imenovan za notarja, bi imel vsa notarska
pooblastila, seveda pa bi pri
opravljanju vseh zadev moral stranke
vnaprej opozoriti in na listinah jasno
in nedvoumno označiti, v katerih primerih
posluje kot notar. V takih primerih
razumljivo ne bi mogel zastopati
strank v morebitnem sodnem postopku.
Zbornica predlaga tudi razširitev
števila obstoječih notarskih mest, tako
da bi bilo najmanj eno notarsko
mesto na območju upravne enote in ne
le na območju okrajnega sodišča.
Zmanjšalo naj bi se tudi število prebivalcev,
ki je merilo za določitev notarskega
mesta. Notarska mesta, podeljena
odvetnikom, se ne bi vštevala v
sicer omejeno število notarskih mest.
Tako bi notariat res (p)ostal svobodni
poklic posameznika, ne pa profitna
dejavnost s številnimi zaposlenimi delavci.
Večje pristojnosti bi moralo pridobiti
Ministrstvo za pravosodje in
sicer pri določitvi števila notarskih
mest in sedežev, pri določanju tarife
za notarske storitve. Ta bi lahko bila
ustrezno nižja, če notar kot odvetnik
sestavi listine, ki jih potrjuje oz. overja.
Vgraditi bi bilo nujno tudi "socialni
element", tako kot sedaj že velja pri
oprostitvi plačila sodnih stroškov ali
sodnih taks v posameznih postopkih.
Spremenile bi se tudi določbe o
odgovornosti notarjev, podaljšalo zastaranje
disciplinskih postopkov in čas
začasne prepovedi opravljanja poklica,
Izvršba na sredstva
na računu pri banki
in na hranilne vloge
Zakon o izvršbi in zavarovanju v
prvem odstavku 140. člena določa,
da mora upnik v predlogu
za izvršbo navesti banki ali hranilnico,
pri kateri ima dolžnik račun, številko
računa in številko svojega računa,
če mora biti plačilo izvršeno prek
njega. Upnik mora tako v predlogu za
izvršbo zapisati dva podatka, ki sta
pogoj za popolnost vloge, in sicer
dolžnikovo banko in njegov račun.
Ker to ni bilo nikoli enostavno, dopušča
2. odstavek 140. člena možnost,
da v primeru, če upnik izkaže za verjetno,
da ni mogel ugotoviti podatkov
o dolžnikovem računu, potem upnik
navede banko, pri kateri naj sodišče
|ože lic
opravi poizvedbe o dolžnikovem računu
oziroma hranilni vlogi.
Upnik bo ta svoj pogoj po drugem
odstavku 140. člena izpolnil tako, da
bo sodišču predložil dopis banki, na
katerega ni dobil želenega odgovora.
Za tako ravnanje mu nudi oporo
3. odstavek 40. člena ZIZ, po katerem
je upravljalec podatkov dolžan upniku
med drugim posredovati tudi podatke
o obstoju in številki računa, na
katerem ima dolžnik denarna sredstva.
ZIZ torej nudi upniku dovolj možnosti,
da bo pridobil podatke o dolžnikovem
računu in njegovi banki.
Zakon o izvršbi in zavarovanju je
bil objavljen v Uradnem listu, št.
51/98 RS. Kasneje pa je bil sprejet
Zakon o bančništvu (Uradni list RS,
7/99), ki ureja pogoje za ustanovitev,
poslovanje, nadzor in prenehanje
bank in hranilnic. Po 103. členu mora
banka kot zaupne varovati vse podatke,
dejstva in okoliščine, za katere
je izvedela z opravljanjem storitev za
stranko in pri poslovanju za posamezno
stranko. Zaupni so tudi podatki o
stanju hranilnih vlog in bančnih denarnih
depozitov ter stanju in prometu
na tekočih in žiro računih. Naslednji
104. člen zakona o bančništvu pa
taksativno našteva izjeme pri varovanju
zaupnih podatkov. V 6. točki 2.
odstavka tega člena je določeno, da
dolžnost varovanja zaupnih podatkov
ne velja, če so ti podatki potrebni zaradi
izvršbe na premoženje komitenta
in predložitev teh podatkov pisno
zahteva oziroma naloži pristojno sodišče.
Imamo dva zakona in dve različni
rešitvi:
• po ZIZ - po 40. in 140. členu bi
bil upnik upravičen od banke pridobiti
podatke o dolžnikovem računu.