Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

6 Strokovni članki
Odvetnik 50 / december 2010
katerih mesto oziroma pomen v pravu osebnostnih pravic,
v pravni teoriji in sodni praksi večinoma nista sporna.
Bistveno težje pa je postaviti mejo med kolidirajočima
pravicama, ki izvirata iz različnih kultur oziroma od katerih
ena temelji na pridobitvah racionalistične evropske
miselnosti, druga pa je plod verske dogme. Gre za primere,
ko novinarji v tisku, še zlasti v satiričnih prispevkih,
prizadenejo verska čustva pripadnikov neke religije.
Tipičen primer take kolizije pravic je objava karikatur
preroka Mohameda v danskem časopisu Jyllands-Posten
(30. septembra 2005). Za evropsko pojmovanje svobode
izražanja sorazmerno blaga satira je povzročila pravi
vihar ogorčenja v muslimanskem svetu. V takem primeru
se zdi, kot da harmonizacija kolidirajočih pravic, to
je svobode izražanja in verske svobode (9. člen EKČP),
sploh ni mogoča. Srednje meje med obema pravicama
praktično ni mogoče določiti. Vsaka upodobitev Mohameda
v karikaturi bi pomenila poseg v verska čustva muslimanov,
saj upodabljanje preroka njihova vera strogo
prepoveduje.
Če torej dopustimo tako obliko satire, kot jo je objavil Jyllands-Posten,
potem dopustimo poseg v verska čustva
muslimanov in s tem v svobodo vere iz 9. člena EKČP. Če
pa bi karikature preroka prepovedali oziroma bi jih razumeli
kot zlorabo svobode izražanja, potem bi radikalno
odstopili od uveljavljenega pojmovanja svobode izražanja
v evropskem pravnem prostoru. Vmesne poti torej ni, gre
za vse ali nič.
To postavlja pod vprašaj pojem univerzalnosti človekovih
pravic in kaže na morebitno utemeljenost stališča tistih, ki
trdijo, da nekatere človekove pravice, med katere sodi tudi
svoboda izražanja, kot jo razume ESČP, niso univerzalne,
temveč so vsaj v določeni meri plod zahodne kulture. 11
Ob tem problemu se odpirajo predvsem naslednja vprašanja:
Ali je sploh mogoče najti harmonijo med kolidirajočimi
pravicami, ki izvirajo iz okolij, ki so si v kulturnem, verskem
in filozofskem pogledu tako različna? Ali so osebnostne
pravice res univerzalne? Ali je v primeru kolizije med
njimi vedno mogoče najti pravo, srednjo mejo?
ESČP je o koliziji pravic iz 9. in 10. člena EKČP že nekajkrat
razsodilo, vendar je šlo večinoma za primere domnevne
razžalitve verskih čustev pripadnikov katoliške vere, ki
je v veliki meri del evropske kulture. 12 Odločitve ESČP so
temeljile na ocenjevanju morebitne nepotrebne žaljivosti
11
V okviru Sveta za človekove pravice OZN je bila aprila 2009 organizirana konferenca
o rasizmu »Durban II«. Osnutek deklaracije je vseboval argumente proti
univerzalnosti človekovih pravic, še zlasti proti svobodi izražanja, ki je usmerjena k
izražanju kritičnih stališč nasproti religijam, še zlasti proti muslimanski in krščanski
veri.
12
Glej sodbe ESČP Otto-Preminger-Institut proti Avstriji (št. 13470/87 z dne
20. septembra 1994), Wingrove proti Združenemu kraljestvu (št. 17419/90 z dne
25. novembra 1996) in
Giniewski proti Franciji (št. 64016/00 z dne 31. januarja 2006).
izražanja o verskih simbolih. Zanimivo pa bi bilo izvedeti,
kako bi ESČP razsodilo v primeru trka svobode izražanja
in svobode vere, ki ni del evropske kulture in katere sestavni
del je stroga in absolutna prepoved satiričnega upodabljanja
njenih simbolov. 13
Nekaj pomembnih odločitev ESČP,
povezanih s kolizijo med svobodo
izražanja in pravico do zasebnosti in
drugimi osebnostnimi pravicami
• Lingens proti Avstriji, št. 9815/82
z dne 8. julija 1986 14
Pritožnik (novinar) je objavil članka, ki sta kritizirala politika
(kanclerja) in dvomila o njegovi primernosti za izvrševanje
politične funkcije zaradi tega, ker je bil politik
med drugo svetovno vojno član vojaške enote SS, ki je v
Rusiji pobila veliko civilistov. Politik je zoper pritožnika
podal zasebni tožbi zaradi žalitve časti in obakrat uspel. V
pritožbi pred ESČP je pritožnik zatrjeval, da mu je bila kršena
njegova pravica do svobodnega izražanja iz 10. člena
EKČP, s čimer se je ESČP strinjalo.
Odločitev
ESČP je menilo, da svoboda tiska za javnosti pomeni eno
izmed najboljših sredstev za odkrivanje in spoznavanje z
idejami in stališči posameznih politikov ter za oblikovanje
mnenja o teh idejah in stališčih. Svoboda politične diskusije
je temelj pojma demokratične družbe. Dopustna
meja kritike nekega politika je po mnenju ESČP širša kot
pri drugih posameznikih. Drugi odstavek 10. člena EKČP
omogoča varovanje ugleda in pravic drugih, kar velja tudi
za politike, vendar so po mnenju ESČP v obravnavani zadevi
prevladali interesi javne diskusije o političnih vprašanjih.
Kaznovanje novinarjev, ki kritizirajo politika, lahko
po mnenju ESČP odvrne novinarje od sodelovanja v
javnih razpravah o vprašanjih, ki se nanašajo na življenje
družbe kot celote, kar ima za posledico oviranje tiska pri
njegovi temeljni nalogi.
ESČP je v tej zadevi obravnavalo tudi vprašanje dokaznega
bremena – avstrijsko pravo v primeru žalitve nalaga obdolžencu,
naj dokaže resničnost svojih trditev. ESČP je
ugotovilo razlikovanje med sporočanjem informacije
(dejstvo, fact) in podajanjem vrednostne sodbe (ideja
in mnenje, value-judgment). Dejstva se lahko dokazujejo,
resničnost vrednostnih sodb pa se ne more dokazovati.
13
V zadevi I. A. proti Turčiji (št. 42571/98 z dne 13. septembra 2005) je ESČP
sicer razsodilo v zvezi s posegom svobode izražanja v svobodo muslimanske vere,
vendar pa je šlo v tem primeru za očitno žaljivo izražanje o verskih simbolih muslimanske
vere, ki je v praksi ESČP vedno prepovedano. Ta primer torej ne ponuja
odgovora na vprašanje, kako bi ESČP razsodilo, če bi do kolizije med svobodo
izražanja in svobodo vere prišlo tako, da bi nekdo z blago satiro posegel v »nedotakljiv«
objekt verske dogme, kot se je zgodilo v primeru karikatur, objavljenih v
Jyllands-Posten.
14
Vse sodbe, navedene v tem prispevku, so dostopne na spletni strani ESČP,
.