Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

48 Literarni kotiček
Odvetnik 50 / december 2010
Sandro (Santo) Pečenko
Neljuba zgodba in dr. Matjanko Dolenc
Iz arhivskih podatkov pri naši Odvetniški zbornici razberemo,
da je bil dr. Matjanko Dolenc rojen 15. maja 1916
v Ljubljani. Odraščal je poleg brata in dveh sestra v uradniški
družini. Po končani gimnaziji se je leta 1934 vpisal
na pravno fakulteto, kjer je leta 1940 diplomiral, naslednje
leto pa še doktoriral. Med okupacijo je nekaj časa volontiral
na Okrajnem sodišču v Ljubljani in se preživljal z
inštrukcijami. Sodeloval je z OF kot njen podporni član.
Po osvoboditvi je nastopil službo na oddelku za notranje
zadeve mesta Ljubljana. Bil je imenovan za pomočnika
tajnika, pozneje pa še na druga delovna mesta pri
MLO Ljub ljana. Leta l949 je bil premeščen na javno tožilstvo.
Napredoval je vse do namestnika javnega tožilca LR
Slovenije. Leta 1955 je bil imenovan za tajnika okrajnega
ljudskega odbora. Med drugim je bil ob tem tudi vodja
oddelka za organizacijo in metode dela OMD pri Inštitutu
za javno upravo ljubljanske Univerze. V imenik odvetnikov
je bil vpisan od 1. aprila 1961 vse do 31. julija
1981, ko je zaradi hude bolezni ki ga je pestila, z delom
prenehal. Umrl je 6. julija 1998 v Ljubljani.
To je le nekaj poudarkov iz življenjepisa dr. Matjanka Dolenca.
Navajam jih predvsem zaradi umestitve moje zgodbe
v tisti čas.
Odvetniki v Ljubljani, tisti z najdaljšim poklicnim stažem
in tisti upokojeni, ki smo svoje že opravili, lepše se sliši
emeritni, se kolega dr. Matjanka Dolenca zagotovo še dobro
spominjamo. Naj spomnim, vrsto let je bil predsednik
ljubljanskega odvetniškega zbora. Seveda je imel še vrsto
drugih funkcij, ki bi jih kazalo zapisati in ga na ta način ter
s tega vidika umestiti med nekdanje uglednejše odvetnike,
a to prepuščam drugim.
Dr. Matjanko Dolenc je v času sedemdesetih let 20. stoletja
sodil med našo po letih starejšo generacijo odvetnikov.
Na prvi pogled je morda deloval nekoliko avtoritativno
in zadržano. Gospod dunajske šole bi bila zanj primerna
ocena. Ni ga bilo videti v sodni avli med zabavljaškimi
kolegi, ki so si krajšali čas med odmori in čakanjem
na začetek sodnih obravnav. Zdi se mi, da so mu bile bližje
gospodarske zadeve kot pa kričavi primeri ali tisti, kjer
so si dajali duška ne le stranke in njihovi odvetniki, temveč
tudi sodniki. Če prav pomislim, je med odvetniki in
tudi sicer užival neko spoštovanje, ki bi ga morebiti primerjal
z vrhovnimi sodniki. Tako je bil videti dr. Matjanko
navzven.
Prav je, da v čast spominu na kolega Matjanka razkrijem
še drugo, morda manj znano, rekel bi prikrito spoštovanja
vredno značajsko lastnost, ki je v realnem življenju skoraj
ni moč zaslediti.
Dogodek, ki ga bom opisal, sodi v čas pred mojim delovanjem
v odvetništvu. Bil sem načelnik oddelka Občine
Ljubljana - Vič, ki je bila v tistem času vzorčna ali poskusna
občina v smislu organizacije uprave. Namreč, že takrat
se je pri republiški upravi oblikovala posebna služba
za napredek organizacije in metode dela OMD, kar
naj bi hkrati pomenilo racionalizacijo dela in seveda kadrov.
Dela sem se lotil z mladostnim navdušenjem. Lahko
se pohvalim, prvi med občinami sem uvedel strojepisnice
in diktafone.
Pri opisu mojega angažiranja pa ne morem mimo neljube
zgodbe. Republiški sekretariat za občo upravo ali ministrstvo,
kot bi danes rekli, je v gradu na Polževem organiziral
posvetovanje občinskih tajnikov in načelnikov za občo
upravo in splošne zadeve. Tema posvetovanja so bila vprašanja
napredka poslovanja državne uprave. Gost posvetovanja
in predavatelj je bil Rajman iz zveznega sekretariata,
judovskega rodu, izjemno razgledan zvezni organizator in
analitik racionalizacije poslovanja v državni upravi.
Na posvetovanju je bil v imenu in kot predstavnik republiškega
pokrovitelja prisoten tudi dr. Matjanko Dolenc,
takrat tajnik ljubljanskega okraja. To je bil na družbeni lestvici
dokaj visok položaj. Okraji so bili takrat primerljivi
s predvidenimi pokrajinami.
V razpravi sem precej aktivno sodeloval. Ideja o organizaciji
poslovanja, učinkovitosti in posledično o zmanjšanju
nekoristnega birokratskega aparata me je močno pritegnila.
Slišati je bilo več pametnih predlogov. Rajman je
na primer predlagal poenotenje pisalnih strojev v Sloveniji,
jaz pa sem mu predlagal, da tudi v Srbiji poenotijo pisavo,
ker strojepiske na pisalnih strojih s cirilico ne znajo
pisati na pisalnih strojih z latinico, in obratno, kar je predavatelja
spravilo nekoliko iz tira. Ob vsej tej živahni razpravi
udeležencev pa je dr. Matjanko Dolenc zaspal. Razprava
je zaradi tega v presledkih celo zamrla in slišati je
bilo le njegovo horendno smrčanje, ki sta ga dopolnjevala
smeh in hahljanje drugih prisotnih. Bil sem mlad zanesenjak.
Vstal sem in Matjanku javno očital njegov podcenjevalen
odnos do naših prizadevanj. Obglodal sem ga ostro,
na aktivističen način, rekel bi do kosti. Še Grims bi mi zavidal.
Matjanku ni preostalo drugega, kot da je vstal in se
javno opravičil. Izvijal se je in napletel ne ravno prepričljiv
izgovor, češ da je pozno v noč gostil neko tujo delegacijo.
Sledil je odmor. Mnogi prisotni so mi sicer dali prav, a nihče
si ne bi drznil napasti visokega predstavnika oblasti, v
tem primeru zastopnika republiškega sekretariata ali zdaj
ministrstva. To takrat še ni bilo ravno v navadi. Občinski
tajniki so mi prerokovali hude ure in konec moje kariere.
Kakšen teden za tem je dr. Matjanko sklical posvet občinskih
predstojnikov Ljubljanskega okraja. Nadomeščal
sem tajnika in se sestanku nisem mogel izogniti. Upravičeno
sem z njegove strani pričakoval najmanj hudo igno-