Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

30 Članki
Odvetnik 50 / december 2010
Razsodbo ustavnega sodišča pa ignorirajo tudi v občinah,
kjer ni nobenega dvoma, da tam živi več kot 10
odstotkov slovenskega prebivalstva (na primer v občini
Škocjan). Tu grejo še korak dalje in o slovenskih vlogah
niti ne odločijo, tako da tudi ni nobene odločbe, proti
kateri bi se bilo mogoče pritožiti. Tako odpove tudi
pravno sredstvo pritožbe zaradi zamude pristojnega organa,
saj po končanju instančne poti na občinski ravni
pride v poštev le še pritožba na upravno sodišče na Dunaju,
ki bi potem zamudo lahko odpravilo s tem, da bi
namesto zamujajočega organa izdalo želeno odločbo.
Pred upravnim sodiščem pa slovenščina prav tako ni dopuščena
kot uradni jezik, saj ima svoj sedež na Dunaju –
izdalo bi lahko torej samo odločbo v nemščini, kar pa seveda
ni cilj pritožbe. Tako v tem primeru ostane samo
ovadba zaradi suma zlorabe uradnega položaja, ki pa je
v konkretnem primeru privedla do oprostilne sodbe za
župana, češ da se od majhnega uradnika ne more pričakovati,
da bi se spoznal na tako zapletene zadeve. Ta primer
kaže, da je na papirju dano pravico do uporabe slovenščine
kot uradnega jezika mogoče docela zvodeneti,
ne da bi zaradi tega prišlo do kakršnihkoli sankcij.
Tudi sicer so določila o uveljaviti slovenščine kot uradnega
jezika tako zapletena, da jih je brez dobrega poznavanja
pravnega reda komaj mogoče uporabljati. Slovenščina
je dopuščena kot uradni jezik samo pred uradi s sedežem
v deželi Koroški. Mnoge zadeve pa se vodijo centralizirano
pri uradih s sedežem na Dunaju, s čimer je možnost
uporabljanja slovenščine že izključena, kar jasno nasprotuje
besedilu 7. člena ADP. Vprašanje slovenskih organizacij
vsem avtrijskim ministrstvom po Zakonu o pravici
do informacije je pokazalo, da je od številnih formularjev,
ki se uporabljajo v upravi, samo 11 obrazcev na razpolago
tudi v slovenščini ter da povprašana ministrstva
tudi nimajo namena v doglednem času na tem področju
kaj spremeniti. Nekoliko boljše je samo pri finančnem ministrstvu,
kjer pa je sicer na voljo slovenski obrazec, izpolniti
pa je treba nemško verzijo obrazca.
V uradnih poslopjih ni nobenih dvojezičnih kažipotov,
ni nobene informacije, na koga se je mogoče obrniti, če
stranka želi uporabljati slovenščino, nikjer ni označeno,
ali gre za urad, kjer je to sploh mogoče. Slovenščino je
mogoče uporabljati samo na izrecno zahtevo, kar je precejšna
psihološka ovira. Uradnikov, ki obvladajo tudi slovenščino,
močno primanjkuje, znanje slovenščine ni poseben
kriterij za sprejem na delovno mesto.
V izkaznicah in listinah (na primer v potnem listu, osebni
izkaznici) redno odklanjajo vpis naslova ali rojstnega kraja
v obeh jezikih, celo tedaj, ko je za neki kraj predviden ali
je tam celo postavljen dvojezični krajevni napis.
Pri uradnih dejanjih, ki jih je treba izvesti takoj, ni pravice
do uporabljanja slovenščine. Kar je na prvi pogled
razumljivo, pa kljub temu privede do rezultata, da v upravnokazenskih
zadevah ni mogoče dobiti kazenskega mandata
ali anonimne odredbe v slovenščini, ker je s tem, da
se postavi zahteva po uporabljanju slovenščine, že sprožen
postopek in posameznik potem prejme formalno kazensko
odločbo v slovenščini. Možnost je torej samo sprejeti
kazenski mandat ali anonimno odredbo v nemščini ali pa
uporabljati slovenščino, kar pa primeru privede do upravnokazenske
zaznambe.
Posebne težave povzroča dejstvo, da slovenščina v glavnem
mestu Celovec ni predvidena kot dodatni uradni jezik.
Po eni strani zato, ker je v Celovcu porodnišnica tudi
za večino mater z dvojezičnega ozemlja in je treba za otroka
pridobiti rojstni list v Celovcu, to pa je mogoče samo v
nemščini. Po drugi strani pa zaradi tega, ker ima tudi večina
slovenskih ustanov svoj sedež v glavnem mestu dežele,
vse postopke pa morajo – od vlaganja pravil do komunikacije
z uradi – voditi v nemščini, ker slovenščina v Celovcu
pač ni uvedena kot uradni jezik.
Zahteva po uporabi slovenščine kot uradnega jezika privede
do občutnega podaljšanja postopka. Večina uradov
nima osebja, ki bi obvladalo slovenščino, zato vsako takšno
vlogo pošljejo Uradu za narodne skupine v Celovcu,
da jo prevede in nato spet vrne. Kdor zahteva ustno uporabo
slovenščine in uradnik slovenščine ne obvlada – kar
velja za veliko večino primerov – mora čakati na tolmača,
zato se večina svoji pravici raje odpove.
Prav tako ni zagotovljeno, da bi se z vsemi računalniškimi
programi v upravi lahko pisalo slovenske šumnike.
Sodni jezik
Slovenščina je uvedena kot sodni jezik pred okrajnimi sodišči
v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah. Na teh sodiščih
so sodniki, ki sami obvladajo slovenščino, zato stranke
to možnost tudi dejansko pogosto uporabijo (približno
100 postopkov na leto). Na voljo so tudi različni
obrazci v slovenščini.
Slovenščina je uvedena tudi pred deželnim sodiščem v
Celovcu, vendar ni zagotovljeno, da sodnik obvlada slovenščino;
če je ne obvlada, je postopek treba voditi s tolmačem.
Ker izkušnje kažejo, da se pri tolmačenju (ki ni
simultano) del informacije izgubi, stranke zlasti v pomembnih
zadevah, ki se obravnavajo pred deželnim sodiščem,
te možnosti ne uporabljajo. Posamezni sodniki so
vrh tega mnenja, da ta pravica gre le fizičnim osebam, ne
pa tudi pravnim. Osebam z bivališčem zunaj dvojezičnega
ozemlja pri deželnem sodišču v Celovcu možnost uporabe
slovenščine zavračajo.
Obstoječa ureditev na sodnem področju ne ustreza 7.
členu ADP, zlasti teritorialno. Številne občine, ki so tudi