drevesa - hawlina

DREVESA
Moj rod in moj dom
Magda Rodman
Zgodovina nekega rodu, domacije,
vasi, trga in tudi drzave
se zacne takrat, ko to nekdo
odkrije in 0 tern nekaj napise.
Tako velja za velike zgodovinske
dogodke pa vse do majhnih druzinskih
in osebnih zgodb.
Ze dolgo me spremlja zelja,
da bi spoznala svoje prednike, ki
so pred menoj ziveli na mojem
domu v Vipavi in 0 njih napisala
zgodbo. Radovedna sem
bila in se sprasevala, kdo so bili ljudje, ki so pred menoj
ziveli v tej hisi, zanjo skrbeli vse do njihove smrti. Rada
bi spoznala vsaj nekaj mater, ki so zivele pod to streho,
kako so rojevale, umirale in skrbele, daje dom obstal skozi
stoletja pred mojim rojstvom. Radovedna sem bila, kdo so
bili gospodarji te domacije, kako so ziveli, delali, mislili,
molili, se zenili, kako sprejemali in zapuscaJi svoje domove
naslednikom, kako in kje so prezivljali I. in II. svetovno
vojno, kje vse so bili v taboriscih, zaporih, pregnanstvih,
kje sluzili vojaski rok, pa vse do njihove smrti in zadnjega
bivalisca.
Osebno sem poznala sarno starega oceta Janeza (1880-
1960), ob katerem sem zivela do mojega osemnajstega leta
starosti. Stare marne po ocetu in materi nisem poznala, ker
sta umrli, ena davno pred mojim rojstvom, druga pa, ko sem
imela dYe leti. Njihovih pravljic ne poznam, tudi njihovih
pesmi ne. Kaksna skoda za moja otroska leta. Od tu nazaj
pa je bilo moje vedenje 0 prednikih v megli. Zaposlitev in
druzina sta me tako zaposlovala, da tega poizvedovanja za
predniki ze prej nisem mogla storiti, ko bi mi moji starsi 0
njih se kaj vec povedali. Zato sem sklenila, da zacnem to
raziskovalno nalogo sele v letu 2010. V zivljenju pridejo
stvari tudi z zamudo, pa vendar bolje kot nikoli.
In tako sem napravila prvi korak, sprva plaho in pocasi.
Zacela sem zbirati podatke 0 ljudeh, ki so ze davno mrtvi.
Hodila sem po pokopaliscih, si zapisovala napise na nagrobnikih,
ki so mi marsikaj odkrili. Pozorna sem bila na
vsa znamenja v kamenju in na letnice nad hisnimi vrati.
Obiskovala sem tudi sorodnike na domacijah, ki jih poznam
ze iz mladosti in si zapisovala njihove pripovedi. Ob zgodbah
sem zbirala se stare fotografije in druge dokumente, ki so se
ohranili po druzinskih arhivih, da bi dopolnila in obogatila
ze zapisano in pa tudi zato, da bi podobe nasih prednikov
stopile iz zaprasenih predalov na dan in se tako ohranile
nasim zanamcem. Skrbno sem zapisovala tudi podatke 0
fotografijah. Vecjo pozornost sem posvetila zapisovanju
zgodb starejsih generacij sorodnikov in seveda umrlim, ki
gotovo spadajo v naso duhovno zgodovino in narodovo
dediscino. Z njimi smo povezani preko popkovine. V sebi
nosimo njihove genske zapise, dobre in slabe.
Pregledala sem domaci arhiv, maticne knjige v Vipavi,
dobila podatke iz zupnijskega arhiva v Vipavi in na
Gocah. Veliko podatkov sem nasla v ohranjenih pismih
iz II. svetovne vojne, ki so mi odkrivala vso bolecino in
trpljenje Primorcev pod fasizmom. Nekaj podatkov sem
nasi a tudi v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici in tako
zbrane podatke in zapisane zgodbe povezala v celoto po
druZinskih vejah.
Posebej zanimive so bile zenitovanjske pogodbe, kjer je
bilo tocno vse doloceno in dogovorjeno, kako se imetje
deli, ce so otroci ali ce jih ni. Pri izrocilnih pogodbah je
bilo tocno zapisano, kaj vse mladi gospodar dobi in kaksne
obveznosti ima zato do starsev. Na poti raziskovanja svojih
prednikov sem vsak dan dozivljala presenecenja in pocasi
so le-ti dobili imena, priimke, podobe, znacajske lastnosti.
Odkrivala sem neverjetne ljubezenske zgodbe, razne
dogodivscine v zivljenju in vedno bolj sem bila vesela, da
sem stopila na to pot raziskovanja svojih prednikov. Seveda
vzame tako delo veliko casa. Vse je dobro poplacano z
veseljem, ko odkrivas nekaj, kar ti nihce prej ni povedal.
Moj zapis bo lahko tudi pomanjkljiv ali netocen. Tega
v naprej ne morem vedeti. Vsak clovek gleda na dolocen
dogodek s svojimi ocmi. Zapisane pripovedi tudi ne morem
preverjati. Zapisala sem jih tako, kot so mi bile posredovane
. Trudila pa sem se, da bi se na podlagi pisnih in ustnih
virov cimbolj priblizala resnici.
Rodoslovje je zanimiva tema. Posebno rodoslovno drustvo
je zelo dejavno in pomaga ter daje navodila, kako in
kje se pride do podatkov 0 ljudeh, ki so ze davno umrli.
Ljudi, ki jih rodoslovje zanima, je v Sloveniji vedno vec.
In pray je tako. Za majhen narod je tako zapisovanje se
kako potrebno.
Narod, ki se ne zaveda svojih korenin, svojih velikanov in
ne zmore priznati velicine prednikov, nujno propade. Nasi
predniki so ustvarjali in kultivirali domovino Slovenijo in
skozi stoletja varovali ta prostor. Tudi moji predniki so bili
med njimi. In vesel a sem, da sem jih spoznala.
»Nisem sarno posameznik. Zrascen sem z druzino,
narodom, z domovino, s pokrajino domovine. Druzina
ni kdor koli, narod ni zgolj neka pisana druscina, tudi
domovina ni kjer koli. Z druzino, narodom in domovino
sem rodovno zrascen,« je v Druzini zapisal Mihael Pas
15. avgusta 2010.
Vipava, 22.1.2011
40
1/2011