drevesa - hawlina

DREVESA
Janez Bajc 1880-1960 in rapalska
pogodba 1920
Magda Rodman
Primorci smo se letos spominjali treh obletnic, ki so se
posebej zaznamovaJe naso zgodovinsko identiteto; 90 letnico
poziga Narodnega doma v Trstu in 80. letnico usmrtitve
cetverice Bazoviskihjunakov. Mordaje sla mimo nas najbolj
tiho 90-ta obletnica rapalske pogodbe.
Italija je leta 1917 zahtevala svojo ceno za vstop v vojno,
zato ji je antanta obljubila kar ni bilo njeno. Rapalska
pogodba je v kraljevino Italijo cez noc potisnila priblizno
600.000 Slovencev in Hrvatov, od tega 330.000 Slovencev,
kar pomeni skoraj tretjino narodovega telesa.
Med temi Slovenci, ki jih je rapalska pogodba dosmrtno
zaznamovala, je bi! tudi moj stari oce Janez Bajc iz Vipave
in njegovih sedem otrok, ki so z njim delili kruto usodo z
krivicne rapalske pogodbe. Mnogi so pred italijansko okupacijo
zbezali v razne kraje. Se danes 0 kom recejo, da je
zbezal v Jugoslavijo. Poglejmo kako se je godiJo tistim, ki
niso nikamor bezali.
Moj stari oceje odrascaJ v Vipavi, kije bila takrat v driavi
Austro-Ogrski kot kmecki sin na stari avtohtoni domaciji
»Pri Bajcovih«. Leta 1904 se je poroW z Ivanko Hrovatin
iz DupeJj pri Vipavi. Leta 1915 pa je mladi materi petih
otrok drzava Avstro-ogrska vzeJa moza in oceta in ga poslala
na rusko fronto v Galicijo. Mlada zena je ta cas zbolela za
spansko boleznijo, ki so jo prinesli vojaki iz fronte in umrla.
Najmlajsi sin Edvard je imel komaj leta dni. Najstarejsi
Drago je imellllet. Vmes so bili se hcerka Viktorija, sinova
Ivan in Milan. Najstarejsi sin Drago je to zalostno novico
o smrti mame in zene Ivanke sporocil s pismom ocetu na
fronto. Kako je bilo takrat pri srcu mojemu staremu ocetu,
si lahko Ie mislimo. Njegov vojni tovaris Jozef Strancar
»Zupanov« iz Planine je vedel povedati, da sta oba jokala
ob branju tega pisma. Vdovec Janez in vojak na fronti je
takoj napisal prosnjo, da bi ga pustili vsaj na dopust, da bi
vide1 otroke, pa ni bi! usliSan. Na fronti je bil tudi ranjen
v nogo in cutil posledice vse zivljenje. Otroke so po smrti
matere prevzeJi v oskrbo dobri mamini sorodniki v Dupljah,
Slapu in v Gorenji vasi.
Izcrpani vojak Janez se je po vsem hudem, kar je dozivel
v I. svetovni vojni, vrnil domov v okupirano domovino in
dozivel Rapalsko pogodbo, ki ga je zelo razocarala, saj se
na fronti ni boril za tako krivicno in usodno razmejitev nase
zemlje. Zaradi majhnih otrok, ki so rabili krusno mater, se
je leta 1919 drugic porocil z Josipino Petrie iz Gradisca pri
Vipavi in imel v tem zakonu se hcerki Milko in Josko.
Cez noc je postal pod silo razmer italijanski drzavljan
in dobil novo drzavo ltalijo. V solah, uradih in na javnih
mestih je kmalu prebral: Tu se govori sarno italijansko
»Qui si parJa soltanto italiano«. V solah so otroke imenovali
»scavi«. Sprva je bila italijanska oblast mehka, poslovala je
z rokavicami. Kmalu pa je pokazala zobe in zacela z ostro
raznarodovalno politiko na vseh podrocjih zivljenja. Prvi,
ki je to obcutiJ na svoji kozi je bil J anezov prvi sin Drago,
pesnik, pisatelj, organizator Tigra na Vipavskem in narodni
buditelj, dijak kranjske gimnazije in student prava v Padovi.
Umrlje tragicno leta 1928 v Biljah. Njegov pogreb so fasisti
onemogocali 4 dni. Oce Janez je oblast prosil, naj vendarle
Porocni dan Ivanke Hrovatin in Janeza Bajc leta 1904
1/2011 37