VIŠJA STROKOVNA ŠOLA DIPLOMSKA NALOGA

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN 

TELEKOMUNIKACIJE 

LJUBLJANA 

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 

DIPLOMSKA NALOGA 

DEJAN DEBELAK 

Ljubljana, november 2008

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN 

TELEKOMUNIKACIJE 

LJUBLJANA 

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 

Študijski program: poštni promet 

DIPLOMSKA NALOGA 

RAZVOJ POŠTNE DEJAVNOSTI 

V ZASAVJU SKOZI ČAS 

Diplomant: Dejan Debelak 

Mentor: Rudi Ručman, univ. dipl. inž. prom. 

Lektor: Martin Vrtačnik, univ. dipl. slov. 

Vpisna številka: 12130072121 

Ljubljana, november 2008

DEBELAK, Dejan. Razvoj poštne dejavnosti v Zasavju skozi čas: dipl. nal. Ljubljana, ŠCPET, VSŠ, 2008 2 

ZAHVALA 

Zahvaljujem se mentorju, g. Rudiju Ručmanu, za vodenje, usmerjanje in pomoč pri 

izdelavi diplomske naloge, gospe Mateji Planko, direktorici Knjižnice Antona 

Sovreta Hrastnik, za pomoč pri iskanju literature in fotografij, g. Martinu Vrtačniku 

za lektoriranje in g. Francetu Ivančiču za prevod izvlečka v nemščino.


IZVLEČEK 

Avtor je v svojem diplomskem delu opisal ustroj rimske pošte, način njenega 

delovanja v antiki, se dotaknil rimskodobnih poštnih postaj, nato pa prešel na 

srednji vek in ugotovil, da se je takrat že pojavilo poklicno prenašanje sporočil, 

prenos sporočil pa je obstajal tudi kot obveznost tlačanov. V času turških vpadov 

se je razvil nov način prenosa sporočil, ali bolje signalov, klasična pošta pa je v 

tistem obdobju zastala. S prihodom družine Paar se poštni promet začne zelo hitro 

razvijati, v zelo kratkem času se tudi podržavi. Zasavsko področje je bilo do 

zgodnjega 19. stoletja še dokaj samotno, takrat pa se prične razvijati brodarska 

pošta na Savi, ki zdrži vse do izgradnje železnice. Med prvo svetovno vojno se 

poštni sistem popolnoma poruši, v Kraljevini Jugoslaviji pa doživi popoln razcvet. 

Med drugo svetovno vojno pošto večinoma prenašajo kurirji, saj poštni avtomobili 

niso bili več varni, pošta pa zato postane izjemno nezanesljiva in neredna. 

Slovenski in s tem tudi zasavski poštni sistem od leta 1945 do danes doživi 

nemalo organizacijskih sprememb. Danes je Pošta Slovenije, d. o. o., izjemno 

trdno in uspešno podjetje v 100% državni lasti, večina zasavskih pošt pa deluje 

pod okriljem Poslovne enote Ljubljana. 

Ključne besede: Pošta Slovenije, zgodovinski razvoj, pošta Hrastnik, Zasavje, 

razvoj poštne dejavnosti


ZUSAMMENANFASSUNG 

Der Autor behandelt in seiner Diplomarbeit die Gestaltung der Römerpost, ihre 

Funktionsweise in der Antike und die Poststationen in der Römerzeit. Danach 

behandelt er das Mittelalter und stellt fest, das in der Zeit schon 

Nachrichtenübertragung als Berufstätigkeit bestand. Die Nachrichten zu 

übertragen war auch Pflicht von Leibeigenen. 

In der Zeit der Türkeneinfälle entwickelte sich eine neue Art von 

Nachrichtenübertragung, besser gesagt Übertragung von Signalen, die klassische 

Post geriet ins Stocken. Mit der Ankunft der Familie Paar begann sich der 

Postverkehr schnell zu entwickeln und in kurzer Zeit wurde die Tätigkeit 

verstaatlicht. 

Das Zasavje-Gebiet war bis ins frühe 19. Jahrhundert ziemlich unentwickelt. 

Damals entstand Fluss- oder Bootpost, die bis zum Verlegung von 

Eisenbahnstrecke tätig war. Während des Ersten Wletkrieges kam das System 

völlig zum Erliegen, im Königreich Jugoslawien erblühte es wieder. Während des 

Zweiten Weltkrieges wurde die Post vorwiegend durch Kuriere überbracht, denn 

Postawagen waren da unzuverlässig und sie verkehrten unregelmäßig. 

Das slowenische Postsystem und damit auch das Postsystem im Zasavje-Gebiet 

erlebten nach dem Jahr 1945 noch viele Organisationsänderungen. 

Heute ist die Pošta Slovenije, d. o. o. (Slowenische Post, GmbH) ein festes und 

erfolgreiches Unternehmen, zu 100 % im Staatsbesitz, und die meisten Postämter 

im Zasavje-Gebiet befinden sich im Rahmen der Geschäftseinheit Ljubljana. 

Schlüsselworte: Slowenische Post, Zasavje, Geschichtsentwicklung, Postamt 

Hrastnik, Entwicklung der Postdienstleistungen


Kazalo vsebine: 

1 UVOD................................................................................................................. 10 

2 ZAČETKI ORGANIZIRANEGA POSREDOVANJA SPOROČIL......................... 13 

2.1 PRVA KORESPONDENCA ŽE V STAREM EGIPTU ............................... 13 

2.2 CESTE IN POŠTNE POSTAJE V RIMU................................................... 14 

2.3 CURSUS PUBLICUS................................................................................ 15 

3 KORESPONDENCA NA SLOVENSKEM V SREDNJEM VEKU ........................ 16 

3.1 ORGANIZACIJA PRENOSA SPOROČIL.................................................. 16 

3.2 RAZCVET PISNEGA KOMUNICIRANJA.................................................. 17 

3.3 ZAČETKI KURIRSKIH SLUŽB.................................................................. 18 

3.4 OBVEŠČENOST V CERKVENEM SVETU............................................... 18 

3.5 KOMUNIKACIJA, POMEMBNA TUDI ZA TRGOVCE............................... 20 

3.6 PRENOS SPOROČIL V ČASU ZASEDANJA DEŽELNIH STANOV......... 21 

3.7 POMEN DRUŽINE TAXIS ZA POŠTNO ORGANIZACIJO ....................... 22 

3.7.1 ŠE NEKAJ BESED O RODBINI............................................................. 23 

3.8 NALOGE SLOV TEKAČEV, JEZDECEV IN ENOVPREŽNIKOV.............. 23 

4 POŠTA V ČASU TURŠKIH VPADOV ................................................................ 24 

4.1 PRVI VPADI.............................................................................................. 24 

4.2 NOV NAČIN KOMUNICIRANJA ............................................................... 25 

4.3 POŠTA V ZASAVJU ................................................................................. 25 

4.4 PRVI TURKI V ZASAVJU ......................................................................... 26 

5 NASTANEK IN RAZVOJ DRŽAVNE POŠTNE INSTITUCIJE V 16. 

STOLETJU................................................................................................................ 28 

5.1 POTOVANJA SLOV IN NJIHOV ZASLUŽEK............................................ 28 

5.2 PLAČILO TUDI V NATURALIJAH............................................................. 29 

5.3 VSEBINA POSVETNIH IN CERKVENIH PISNIH SPOROČIL.................. 30 

5.4 KOMUNIKACIJA MEŠČANSTVA ............................................................. 30 

5.5 POŠTNI SLI TUDI V ZASAVJU ................................................................ 31 

6 POŠTNA ORGANIZACIJA V 17. IN 18. STOLETJU.......................................... 32 

6.1 PRVE DEŽELNE VOJNOPOŠTNE ZVEZE .............................................. 32 

6.2 POMEN DRUŽINE PAAR ZA POŠTNO ORGANIZACIJO TER PRVI 

POŠTNI RED ........................................................................................... 33 

6.3 LETO 1722 – POMEMBEN MEJNIK V RAZVOJU POŠTNEGA 

PROMETA................................................................................................ 34 

6.4 MARIJA TEREZIJA IZDA NOV POŠTNI RED .......................................... 35 

6.5 ORGANIZACIJA POŠTNIH ZVEZ IN PROMETA ..................................... 36


6.6 POŠTNE POSTAJE V ZASAVJU ............................................................. 37 

6.7 NOVA NAREDBA LETA 1750 IN UVEDBA VOZNE POŠTE.................... 37 

7 OBDOBJE ILIRSKIH PROVINC IN RAZVOJ BRODARSKE POŠTE V 

ZASAVJU .................................................................................................................. 38 

7.1 NATANČNO DOLOČENA NAVODILA ZA JEZDNO POŠTO ................... 39 

7.2 KRITERIJI ZA DOLOČEVANJE POŠTNINE............................................. 39 

7.3 RAZVOJ BRODARSKE POŠTE V ZASAVJU IN NJEN POMEN.............. 40 

7.4 OD ZALOGA DO SISKA V TREH DNEH.................................................. 42 

7.5 ROJSTVO ŽELEZNICE ............................................................................ 42 

7.6 POMEN ŽELEZNICE ZA ZASAVSKI POŠTNI PROMET IN ZATON 

BRODARSKE POŠTE.............................................................................. 43 

7.7 POŠTNE AMBULANCE IN NOČNI HITRI VLAK ...................................... 44 

7.8 RAZMERE V AVSTRIJSKEM CESARSTVU ............................................ 45 

7.9 POŠTNA REFORMA LETA 1850 ............................................................. 45 

8 ZASAVSKA POŠTA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE................................. 47 

8.1 ERARNE IN NEERARNE POŠTE ............................................................ 47 

8.2 POLEG POŠT TUDI POŠTNE ZBIRALNICE............................................ 48 

8.3 ZASAVSKI POŠTNI URADI ...................................................................... 48 

8.4 RAZMERE MED PRVO SVETOVNO VOJNO .......................................... 50 

9 RAZCVET POŠTNE ORGANIZACIJE V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI............... 51 

9.1 RAZMERE V NOVI DRŽAVI ..................................................................... 51 

9.2 POŠTE V ZASAVJU PRVIČ PADEJO POD SKUPNO ORGANIZACIJO . 52 

9.3 ŠE NAPREJ ERARNE IN NEERARNE POŠTE........................................ 53 

9.4 POLOŽAJ POŠTNIH URADNIKOV NA OZEMLJU BIVŠE AVSTRIJE ..... 54 

9.5 ZASAVSKE POŠTE MED LETOMA 1918 IN 1941................................... 55 

9.6 POŠTNE ZVEZE V ZASAVJU .................................................................. 56 

9.7 ZASAVSKE POŠTNE ZGRADBE ............................................................. 57 

10 POŠTNA DEJAVNOST V ZASAVJU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO ..... 57 

10.1 ORGANIZIRANOST DIREKCIJE PTT V LJUBLJANI ............................... 58 

10.2 POLOŽAJ POŠT PO PRVEM NAPADU NA JUGOSLAVIJO.................... 58 

10.3 RAZMERE V ZASAVJU............................................................................ 59 

10.4 NOV NAČIN USMERJANJA IN PRENOSA POŠTNIH POŠILJK IN 

REORGANIZACIJA .................................................................................. 60 

10.5 ZARADI SPLOŠNE NEVARNOSTI POŠTNI PROMET POSTANE 

NEREDEN IN NEZANESLJIV .................................................................. 61 

10.6 POMEN POŠTNIH USLUŽBENCEV ZA NOV .......................................... 62


10.6.1 Vloga hrastniških poštnih uslužbencev za NOV ................................. 62 

10.7 ZVEZE MED VOJNO V ZASAVJU............................................................ 63 

10.7.1 Kurirske zveze čez vso Slovenijo ....................................................... 63 

11 RAZVOJ POŠTE OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO DANES .................... 64 

11.1 NAJPREJ ZASTOJ, NATO HITRA OBNOVA ........................................... 64 

11.2 POŠTNE RAZMERE V LJUDSKI REPUBLIKI SLOVENIJI....................... 65 

11.3 LETA ŠTEVILNIH REORGANIZACIJSKIH SPREMEMB.......................... 66 

11.3.1 PODJETJE ZA PTT-PROMET V LJUBLJANI .................................... 67 

11.3.2 NASTANEK SKUPNOSTI JPTT......................................................... 68 

11.3.3 ZDRUŽENO PODJETJE ZA PTT-PROMET V LJUBLJANI................ 69 

11.3.4 INFORMIRANJE ZAPOSLENIH V OKVIRU PTT-PODJETIJ ............. 70 

11.3.5 TOZDI................................................................................................. 71 

11.3.6 SESTAVLJENO PTT-PODJETJE SLOVENIJE.................................. 71 

11.4 OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE, PRIPRAVLJENOST SLOVENSKE 

POŠTNE UPRAVE NA TO ZGODOVINSKO PRELOMNICO IN 

OSAMOSVOJITEV POŠTNE DEJAVNOSTI............................................ 72 

11.5 POŠTA SLOVENIJE, D. O. O. .................................................................. 74 

11.5.1 USTANOVITEV IN NJENA DEJAVNOST .......................................... 74 

11.5.2 NOTRANJA ORGANIZIRANOST....................................................... 75 

12 OD POŠTE HRASTNIGG DO POŠTE 1430 HRASTNIK ................................ 76 

12.1 KJE JE HRASTNIK? ................................................................................. 76 

12.2 RAZCVET INDUSTRIJE V HRASTNIKU ŽE LETA 1860.......................... 76 

12.3 LETA 1851 DOBI HRASTNIK PRVI POŠTNI URAD ................................ 77 

12.4 DVOJEZIČNI ŽIG ŠELE V ZAČETKU 20. STOLETJA ............................. 78 

12.5 RAST PROMETA PO LETU 1922 ............................................................ 78 

12.6 V POŠTNI DEJAVNOSTI TUDI KRIMINALNA DEJANJA......................... 78 

12.7 NAJPREJ POSTAMT HRASTNIGG, NATO EICHTAL ............................. 79 

12.8 HRASTNIK DOBI SVOJO POŠTNO ŠTEVILKO ...................................... 79 

12.9 POGLED V PRIHODNOST....................................................................... 80 

13 ZAKLJUČEK.................................................................................................... 82 

14 VIRI IN LITERATURA...................................................................................... 85


KAZALO TABEL IN SLIK: 

Tabela 1: Seznam pošt leta 1925 in 1940 ……………………………… 55 

Tabela 2: Stanje zasavskih pošt leta 1989 ……………………………… 72 

Slika 1: Protiturški tabori v Zasavju …………………………………… 27 

Slika 2: Brodarstvo na Savi leta 1809 …………………………………… 41 

Slika 3: Poštni žigi z nemškim napisom 1882 – 1891 ………………… 43 

Slika 4: Žigi potujočih pošt in postajni žigi 1891 – 1918 …………….. 44 

Slika 5: Žigi pomožnih pošt pred prvo svetovno vojno ……………… 49 

Slika 6: Poštni žigi z izklesanim nemškim napisom 1918 – 1921…… 52 

Slika 7: Jugoslovanski žigi v latinici in cirilici …………………………. 53 

Slika 8: Prva poštna znamka samostojne Slovenije ………………….. 73 

Slika 9: Prvi poštni urad na železniški postaji …………………………. 77 

Slika 10: Pošta na Cesti 1. maja 56 ………………………………………. 80


SEZNAM KRATIC 

PTT 

pošta, telegraf, telefon 

LRS 

Ljudska republika Slovenija 

TOZD 

temeljna organizacija združenega dela 

OZD 

organizacija združenega dela 

SPZ 

Svetovna poštna zveza 

NOV 

narodnoosvobodilna vojna 

TT 

telegrafsko telefonski


1 UVOD 

Točen začetek uporabe besede pošta ni znan. Znano je le, da obstajajo znatne 

razlike med pošta danes od pomena pošta nekdaj. V dobi glasništva je ta beseda 

pomenila oznako kraja, v katerem se je bila postaja, kjer so se menjavali konji in 

odpočili glasniki, ki so prenašali pisna in ustna sporočila. 

Marko Polo v 13. stoletju omeni besedo POST v pomenu carske poštne postaje, 

ko omenja prenos vesti, sporočil s pomočjo glasnika-pešca in glasnika-konjenika. 

Pozneje je beseda POST označevala tudi oddaljenost med postajami. 

Beseda POŠTA je latinskega porekla. Izhaja iz glagola PONERE, ki pomeni 

postaviti, zgraditi ali namestiti, oziroma od njegove pridevniške oblike POSITA = 

postavljena, zgrajena, nameščena. Rimljani so namreč poštno postajo iz mreže 

relejnih postaj cursus publicusa, na kateri so se menjavali konji in spočili glasniki, 

imenovali STATIO POSITA ali POSITA STATIO, kar dobesedno v prevodu pomeni 

postavljena postaja. Predpostavlja se, da je ta naziv zaradi dolge govorne rabe 

skrajšan, pa se je uporabljal kot POST STATIO, dokler ni nastala beseda POSTA. 

Ni znano, kaj je pogojevalo, da to besedo uporabljajo skoraj vsi evropski narodi, in 

sicer kot POSTA, POSTE, POST, POČTA in tako naprej. Izjema so le Španci in 

Portugalci, ki imenujejo pošto CORREO ali CORREIO. Ta beseda pa izhaja iz 

latinskega glagola CURRERE, kar v našem jeziku pomeni teči. 

Danes pod besedo POŠTA razumemo moderno in v različnih pogledih zelo 

zahtevno poštno organizacijo oziroma promet (notranji in mednarodni). Ljudje 

večkrat poistovetijo to besedo s poštnimi pošiljkami, sklepi, s prostori za 

poslovanje pošte, organizacijsko enoto, ki opravlja poštne storitve, uporablja se 

tudi v korespondenci.


Zgodovina pa je znanost, ki preučuje razvoj človeške družbe v preteklosti. Na 

podlagi dejstev nas seznanja z njenim objektivnim razvojem. Tudi pošta ima svojo 

zgodovino, svoj razvoj v preteklosti. Ta je ozko vezan na razvoj človeške družbe, 

ker se je pač z njo razvijala, odvisno od pogojev, možnosti in potreb po prenosu 

pisemskih in ustnih sporočil v posamezni razvojni stopnji človeške družbe. 

Razvitost pošte v posamezni razvojni stopnji je bila tudi odraz kulture neke družbe, 

potrebe po komunikaciji, pismih … Pošta se večkrat omenja kot sestavni del 

kulture nekega naroda, tudi slovenskega. 

V osnovi zgodovinski razvoj poštnega prometa delimo na dve obdobji, in sicer na 

obdobje glasništva, ki je trajalo do 18. stoletja, in obdobje organiziranega javnega 

poštnega prometa, ki se je zlasti razplamtel z iznajdbo novih prometnih sredstev in 

razvojem ostalih prometnih panog. 

Promet pa je beseda, ki označuje prenos, prevoz ali transport potnikov, tovora, 

sporočil, podatkov med dvema ali več krajev. Promet pa se glede na vrsto 

transportnega sredstva deli na avtomobilski, internetni, ladijski, letalski, telegrafski, 

telefonski, radijski in tudi na poštni promet. 

Da bo bolj razumljivo, o čem bom pisal v diplomski nalogi, je treba razložiti še, na 

katero geografsko območje se veže obravnava. Zasavje. Kje pravzaprav je 

Zasavje? Najpogostejši odgovor je prav gotovo: „Nekje sredi Slovenije.“ (Povz. po 

Rozina, 1960, str. 5). Hkrati pa je tudi pravilen. Zasavsko območje obsega 

hrastniško, trboveljsko in zagorsko dolino, zahodni del Posavskega hribovja z 

najvišjim vrhom Kumom ter hribi Gore, Kopitnik, Kal in planoto Mrzlica, Litijsko 

kotlino ter območje Zidanega Mosta, Radeč in Loke pri Zidanem Mostu. 

V svoji diplomski nalogi želim predstaviti razvoj poštnega prometa vse od starega 

veka do danes. S pregledovanjem literature in pogovori sem poskušal najti 

najpomembnejše lastnosti prenosa ustnih in pisnih sporočil na zasavskem 

področju glede na posamezna obdobja in ugotoviti, kdaj je poštni promet bolj in


kdaj manj cvetel. Za lažje razumevanje sem obravnavo vsakega obdobja pričel z 

orisom splošnih razmer v tistem času, opisal organizacijo poštnega prometa in 

šele nato prešel na opisovanje poštnega življenja na obravnavanem geografskem 

področju.


2 ZAČETKI ORGANIZIRANEGA POSREDOVANJA SPOROČIL 

2.1 PRVA KORESPONDENCA ŽE V STAREM EGIPTU 

Začetki organiziranega prenosa vesti, pisanih in ustnih sporočil, segajo v stari 

Egipt. Ta je imel približno 2400 let pred novo ero, za časa vladanja 19. dinastije 

Faraonov, zelo dobro organizirano glasniško službo. Opravljali so jo glasniki peš, 

pozneje s konji in kamelami. Od postaje do postaje vzdolž cest je glasnik hodil ali 

jezdil okoli 6 ur. Na vsaki postaji sta bila po dva glasnika, obstajale pa so tudi 

knjige, kamor so vpisovali dohode in odhode glasnikov in pošiljk. 

Tudi drugi stari narodi (Babilonci, Asirci, Feničani) so imeli podobno glasniško 

službo kot Egipčani. 

Nastanek in razvoj velikih držav ter njih varnost so narekovali prenos vesti znotraj 

države, izključno za državne in vojne potrebe. Najbolje organiziran prenos vesti so 

imele Perzija, Rim in stara Grčija. 

Za časa republike je imel Rim dobro organizirano posebno glasniško službo, ki je 

služila senatu in vzdrževala zveze med Rimom in provincami. Svojo moč je 

takratni Rim razširjal z osvajalnimi vojnami. Na osvojenih ozemljih je zgradil dobre 

ceste, ki so bile nujno potrebne za vzdrževanje zvez med centrom in provincami 

ter tudi za nadaljnja osvajanja. Ta mreža dobrih cest je v četrtem stoletju nove 

dobe znašala kar 75.000 kilometrov.


2.2 CESTE IN POŠTNE POSTAJE V RIMU 

Rimske ceste na tem mestu omenjam zato, ker je takrat na novo zgrajena cesta 

Via Panonia peljala prav čez ozemlje naše države, dotaknila pa se je tudi Zasavja. 

Via Panonia je povezovala Rim z Bosporjem in Alžirijo. 

Tako veličastna in dobra gradnja cest je bila dobra osnova za organiziranje 

državne glasniško-prometne organizacije, imenovane Cursus Publicus, kar 

bukvalno prevedeno pomeni državni voz, za katerega so se prisilno vzeli 

služabniki, pomeni pa tudi tisto, kar ni vsakemu dostopno in splošno koristno (ali 

publicus). Cursus Publicus je imel podobne lastnosti kot današnja pošta, razen te, 

da ni bil dostopen vsem, pač pa samo državnim uslužbencem. 

Cursus Publicus je spadala med največje in najbolj izpopolnjene državne 

glasniško-prometne organizacije starega veka. Pomeni tudi začetek poznejših 

državnih pošt, saj je bila njena organizacija podobna današnji. Opravljala je prevoz 

potnikov, civilnih, državnih in vojaških oseb, blaga in pisanih službenih sporočil. Za 

Cursus Publicus je bil značilen tudi prenos samo podnevi, organizacija prenosa je 

slonela na sistemu relejnih postaj, ta mreža pa je zajemala celotno področje 

imperija, vključno z našim ozemljem. Poleg ceste, odvisno sicer od naseljenosti 

področja, so bile zgrajene hiše, ki so imele imel staitiones ali positiones, kar je 

pomenilo postaja. Takih postaj pa je bilo tri vrste: civitates, mutationes in 

mansiones. 

Postaja civitates je bila manjša poštna postaja, ki je bila ponavadi del nekega 

drugega objekta, delovale so le v večjih mestih. Zaposleno osebje ni bivalo v 

prostorih postaje, urejen je bil le manjši hlev, namenjen počitku konj. Najbolj znana 

tovrstna postaja je delovala v mestu Auch v pokrajini Gaskonja. 

Postaja mutatio je imela prostore za bivanje zaposlenega osebja in hlev za 20 

konj. Razdalja med dvema mutationes je znašala od 7 do 14 kilometrov ali od 5 do 

9 rimskih milj. Na teh postajah so se menjavali konji in voz.


Postaja mansio je bila največja. Poleg prostorov za službujoče osebje so bili na 

razpolago tudi prostori za prenočevanje potnikov. Na teh postajah so bila tudi 

skladišča s hrano za ljudi in konje, delavnice (za podkovanje konj in popravilo 

vozov), hlev za 40 konj, veterinar ipd. 

2.3 CURSUS PUBLICUS 

Promet se je odvijal z jahalnimi in vprežnimi konji, mulami, voli in kamelami. Sama 

notranja organizacija Cursus Publicus je bila do podrobnosti predpisana. Z raznimi 

pravili je bilo regulirano opravljanje službe, razpored voženj, čas potovanja itd. 

Tudi odnosi izven Cursus Publicus so bili regulirani. 

Tajnost pisanih sporočil je bila zagotovljena. Stroške poštne organizacije so krile 

province, prek katerih se je promet odvijal. 

Razen državne glasniške prometne organizacije je obstajala tudi privatna 

glasniška služba, ki je opravljala prenos privatnih sporočil s pomočjo poštonoš, 

imenovanih tabellarii. Prav tako so že obstajale privatne organizacije za prevoz 

blaga in potnikov. To so začetki javnega poštnega prometa. 

Cursus Publicus je prenehala delovati z razpadom rimske države. 

Organizacija je bila znana pod imenom angareion (angaros) in je slonela na štafeti 

– slu na konju. Na postajah – angarijah vzdolž cest, oddaljene en dan jahanja, so 

bili potrebni ljudje – glasniki, ki so se imenovali angari, in konji. Glasniki so po 

sistemu štafete predajali drug drugemu ustna in pisna sporočila. Karakteristično za 

ta prenos je, da so glasniki potovali noč in dan. To je tudi prvi neprekinjeni prenos 

sporočil in vesti nasploh. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 29.)


Stari grški zgodovinar Herodot je o glasnikih zapisal stavek: „Njih ne sme zadržati 

ne sneg, ne dež, ne dnevna pripeka, ne noč, samo, da najhitreje premagajo 

odrejeno jim pot.“ Ta stavek je vklesan v kamen nad glavnim vhodom v glavno 

pošto v New Yorku. 

Sama beseda angarija etimološko pomeni tlako oziroma težko delo, iz tega pa 

izhaja, da je prebivalce obvezovala vzdrževati to organizacijo. Obstajala je tudi 

pravica, da se po potrebi za zagotovitev prenosa pod prisilo organizirajo ljudje in 

konji. 

3 KORESPONDENCA NA SLOVENSKEM V SREDNJEM VEKU 

V srednjem veku je velik del pretoka informacij potekal nenačrtno, ustno, po 

različnih naključnih popotnikih, trgovcih, krošnjarjih, romarjih, rokodelcih itd. Ker 

javne poštne organizacije še ni bilo, so ti lahko prišli v poštev tudi za prenos 

privatnih pisem in obvestil. 

3.1 ORGANIZACIJA PRENOSA SPOROČIL 

Vse večje srednjeveške institucije, od zemljiških gospostev, mest, Cerkve in 

samostanov, trgovskih in bančnih družb do deželnoknežjih uradov ter državne 

(cesarske) sfere, pa so prejkoslej imele lastno informacijsko organizacijo. Prenos 

takšnih uradnih vesti je potekal s pooblaščenimi sli, na krajše razdalje tekači, na 

daljše jezdeci. Hitrost slov tekačev je bila od 50 do 70 kilometrov na dan, jezdeci 

pa so ob menjavi konj premagali razdalje do 100 in izjemoma celo do 150 

kilometrov dnevno. 

Kako je bila organizirana takratna poštna služba, poznamo primer pri posestih 

oglejskega patriarha na Notranjskem in v Furlaniji v 13. stoletju. Sli, ki so v ta 

namen posedovali kmetije kot službeni fevd, so bili dolžni s konji v svoje breme 

nositi patriarhova pisma (ad portandum litteras).


Podobno je bilo na freisinškem klevevškem gospostvu na Dolenjskem, kjer je v 

začetku 14. stoletja sel (nuncius) za svojo službo užival pol kmetije. Konec 15. 

stoletja so morali na deželnoknežjem gospostvu Prem vsi, ki so uživali viteške 

kmetije, za deželnega gospoda nositi pisma, kamor jih je poslal oskrbnik, najdlje 

pa do Ljubljane. Zanimiv vpogled v komuniciranje zemljiškega gospostva s svetom 

dobimo v računski knjigi škofjeloškega gospostva iz let 1437–1438. Tam so 

prikazani izdatki za sle in službene poti uradnikov, ki so v zadevah freisinškega 

škofa in tudi celjskih grofov potovali v Gorico, Klevevž, Celje, Planino pri Sevnici, 

Krapino, Beljak, na Dunaj in celo v Budim, pisma pa so prihajala iz Oberwölza na 

Zgornjem Štajerskem in Budima. V obračunu dohodkov in izdatkov habsburškega 

vicedomskega urada v Ljubljani za leti 1421 in 1422 je izkazana plača za sla s 

konjem, ki je med drugim tovoril vojvodi iz Trsta v Dunajsko Novo mesto rebulo ter 

v Baden gotovino. 

3.2 RAZCVET PISNEGA KOMUNICIRANJA 

Posebej živahno komuniciranje se je razvilo v času grozečih vojnih spopadov. Ob 

fajdi med grofi Celjskimi in Habsburžani v letih 1438 in 1439 so iz Škofje Loke 

pošiljali sle tekače na vse strani, enega tudi na Koroško. 

Ko je 1485 med vojno cesarja Friderika III. z ogrskim kraljem Matijo Korvinom 

ogrska vojska prodirala čez Dolenjsko proti Trstu, so na različnih gospostvih 

novačili kmete za pomoč pri obrambi, sle z vestmi o dogajanju pa so deželnoknežji 

glavarji poslali „auf dem lannde und wasser“ vojvodi Sigismundu Avstrijskemu, 

beneškemu dožu, v Pordenone, Pazin, Rovinj, na Reko, avstrijski vojski v Furlaniji, 

v Ankono in drugam. Najbolj dinamično oblikovanje informacijskega omrežja pa je 

pri nas nedvomno povzročila turška nevarnost, ko so poleg uveljavljenih oblik 

obveščanja domiselno uporabili še prastare tehnike signaliziranja z ognjem in 

dimom (kresovi). (Povz. po Hozjan, 1997, str. 41.)


3.3 ZAČETKI KURIRSKIH SLUŽB 

Ene najzgodnejših primerov organiziranih kurirskih služb zasledimo pri 

srednjeveških mestih, zlasti pomembnejših trgovskih metropolah. Benetke so na 

primer že leta 840 sklenile s cesarjem Lotarjem I. dogovor o zaščiti njihovih slov. V 

Milanu pa se od 1264 omenja služba „corrieri del Comune di Milano“, ki je bila 

kasneje podrejena Viscontijem in je ob koncu 14. stoletja vzdrževala redne 

povezave s Piso, Genovo, Benetkami, Avignonom in še dlje. Njihovi sli tekači so 

do Genove potrebovali 3 dni, do Benetk 4, Firenc 6, Rima 11, Neaplja 16, 

Avignona 8, Barcelone 18, Pariza 16, Brüggeja 22 in Londona 26 dni. Med našimi 

mesti imamo nekaj podatkov s konca srednjega veka pri Celju in Mariboru. Celjsko 

mestno vodstvo je za prenos novic in pisem po mestu in bližnji okolici razpošiljalo 

mestne sluge, za daljše poti pa je Celje že v drugi polovici 15. stoletja redno 

zaposlovalo enega sla s konjem. Ta je bil oborožen, z mestnim grbom na oblačilih, 

potoval pa je na primer na Kranjsko, v Gradec ali na cesarski dvor. Iz mariborskih 

mestnih obračunov je razvidno, da so svojega sla v drugi polovici 15. stoletja 

pošiljali tudi v Varaždin, Ptuj, Gradec, Fürstensfeld, Eberau na Gradiščanskem in 

Dunajsko Novo mesto. Meščanstvo je za zasebno korespondenco uporabljalo 

najrazličnejše načine – najem plačanih poklicnih slov, pošiljanje preko znancev, 

drugih meščanov, mimoidočih trgovcev, romarjev, menihov ali kramarjev, ki so 

potovali v določeno smer, denarno močni cehi pa so običajno imeli svoje kurirje. 

3.4 OBVEŠČENOST V CERKVENEM SVETU 

Cerkvena organizacija, najbolj izpopolnjena in sistematizirana institucija 

srednjeveškega sveta, je zahtevala izjemno informacijsko mrežo. Obveščenost 

papeškega dvora o celo popolnoma lokalnih cerkvenih zadevah je včasih prav 

neverjetna, kar kažejo tozadevne papeške bule tudi za naše kraje. V Rim so se 

zgrinjala poročila, obvestila, prošnje, pritožbe, od tod pa so na vse konce Evrope 

razpošiljali dekrete, okrožnice, pisma, razsodbe, privilegije, ki so jih prenašali 

papeški odposlanci in razni sli. O tem priča kopica virov o korespondenci


cerkvenih instanc in posvetnih velikašev iz naših dežel z Rimom. Podoben sistem 

je obstajal tudi na nižjih ravneh – na ravni nadškofij, škofij, arhidiakonatov. Razni 

cerkveni redovi so imeli svoje informacijske mreže, ki so vzdrževale stike med 

matico reda in redovnimi hišami po vsej Evropi ter med matičnimi samostani in 

filialami. V cerkveni informacijski mreži je imel velik pomen tudi transport 

raznovrstnih cerkvenih dohodkov, ki so se zlivali k župnijam, škofijam ali v Rim. 

Patriarh Otobonus je leta 1305, ker so bili kranjski opati, priorji, župniki in drugi 

kleriki v zaostanku s plačilom davščin za papeškega legata in oglejski kler, naročil 

arhidiakonu Kranjske in Marke, da mora zamudnike izobčiti, nad njimi izreči 

interdikt, jih osebno zaslišati in jim ukazati opravičilo pred patriarhom. Podoben 

slikovit primer je iz leta 1313, ko je isti patriarh za svojo pot na cerkveni koncil in k 

cesarju Henriku VII. določil davek vsem ognjiščem (gospodinjstvom) svoje 

dieceze, ker so odlašali s plačilom; zato je v pismu meščanom Slovenj Gradca 

zagrozil z ekskomunikacijo in ukazal, naj do določenega roka zberejo denar in ga 

izročijo njegovemu slu. Podobno so zbirale in prenašale še druge redne in izredne 

cerkvene dajatve kot desetine, davki za križarske vojne in papeško kurijo, 

cistercijanci, kartuzijanski in drugi redovni davki. Opat furlanskega Možaca je bil 

na primer leta 1283 pobiralec desetine za obrambo Svete dežele in je v tej funkciji 

potoval po Koroškem. Leta 1380 je papež Urban VI. zadolžil priorja križnikov 

nemškega viteškega reda iz Benetk za zbiranje večletnih papeških dohodkov na 

ozemlju oglejske, gradeške, milanske, ravenske, zadarske, splitske, dubrovniške, 

barske dieceze, latinskih kneževin v Grčiji in na Kreti. Posamezni pobiralci teh 

dogodkov so nedvomno potovali tudi po slovenskih deželah. Leta 1499 pa je sel 

arhidiakona Slovenske marke, Jakoba Turjaškega, v imenu oglejskega patriarha 

zbiral dobrodelne prispevke, ki so jih nato poslali patriarhovemu generalnemu 

vikarju. Vse to predstavlja živo komuniciranje na raznih ravneh in redno 

razpošiljanje slov.


3.5 KOMUNIKACIJA, POMEMBNA TUDI ZA TRGOVCE 

Velik del srenjeveške trgovine je bil vezan tudi na redno informiranje; preko slov se 

je posredovala korespondenca med trgovskimi partnerji in se vzdrževali redni stiki 

med sedežem in podružnicami večjih trgovskih in bančnih družb (nemških, 

italijanskih, judovskih ipd.). Kurirske službe, ki so jih v poznem srednjem veku 

organizirali trgovci italijanskih družb, so eden največjih dosežkov na tem področju 

v tedanji Evropi. Za leto 1395 so ohranjeni viri o redni povezavi med Piso in 

Barcelono, ki sta jo vzpostavila pisanski trgovec ter Katalonec iz Barcelone. V 

vsakem od obeh mest je bil vedno v pripravljenosti sel tekač za prenos pisem v 

smeri Barcelona–Perpignan–Montpellier– Avignon–Aleksandria della Paglia–Pisa 

ali obratno, ki naj bi poleti prispela v 21 in pozimi v 22 dneh. Še danes lahko ti 

podvigi, ki so vključevali pot čez gorske prelaze, veljajo za izjemen športni 

dosežek. Florentinski trgovci so imeli ob koncu 14. stoletja vzpostavljeno stalno 

informacijsko mrežo, ki je zajemala celotno tedanje interesno območje italijanske 

trgovine in segala od Londona, Bruggeja do Lizbone, severne Afrike, 

Konstantinopla in Črnega morja. 

Kakšen obseg je dosegla takšna korespondenca, kaže znameniti primer trgovca 

Marca Datinija iz Prata v Toskani, ki je okrog leta 1400 zapustil v svojem arhivu 

nedoumljivih več kot 140 000 pisem. Za naše ozemlje pa so zanimiva ohranjena 

pisma nürnberške trgovske družbe Behaim iz srede 15. stoletja, ki kažejo na redno 

dopisovanje s faktorji družbe v Salzburgu, Benetkah in Velikovcu, ki so obveščali 

matico o cenah na trgu, poteku poslov, političnih razmerah ipd. V pismih iz 

Velikovca v Nürnberg so na primer vesti o tržnih razmerah na Ptuju, v Radgoni, 

Celju. Pošiljke so prenašali poklicni sli (poten) ali pa prevozniki družbe (furman), ki 

so bili na poti v želeno smer. Pripisani datumi prejema pisma omogočajo zelo 

zanimiv vpogled v hitrost potovanja. Pismo, napisano v Velikovcu 23. marca 1457, 

je prispelo v Nürnberg 9. aprila – čez 17 dni. Glede na razdaljo se to ujema z 

običajno srednjeveško potovalno hitrostjo okrog 30 km dnevno. Kako hitrega 

prenosa pisem pa so bili za posebne trgovske interese in bogato plačilo zmožni že 

v tedanjem času, kažejo podatki o tarifi za sle med Benetkami in Nürnbergom v


15. stoletju. Razdaljo okrog 620 kilometrov so lahko premagali v 4 dneh in od 6 do 

10 urah, kar pomeni približno 150 kilometrov dnevno. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 

62.) 

3.6 PRENOS SPOROČIL V ČASU ZASEDANJA DEŽELNIH STANOV 

Ko se je proti koncu srednjega veka močno povečala moč deželnega kneza 

(Habsburžanov) in njegovih upravnih institucij ter so se po 1400 začela redna 

vsakoletna zasedanja deželnih stanov, je hkrati nastala potreba po pogostem in 

rednem obveščanju. Kako intenzivno je bil z vsakodnevnimi zadevami zaposlen 

cesarski dvor in kako živahno je to vplivalo na komunikacije s svetom, dokazujejo 

mariborski dokumenti iz leta 1478. Cesar Friderik III. je tedaj bival v Gradcu in v 

polletnem obdobju od januarja do junija na uradnike in druge naslovnike v 

Mariboru naslovil 28 listin o tekočih zadevah. Če upoštevamo, da je šlo v večini 

primerov za odgovore na obvestila oziroma prošnje, je to pomenilo, da so na cesti 

med Gradcem in Mariborom tja in nazaj skoraj tedensko potovali cesarski ali 

mestni sli. Veliko pa je bilo tudi zadev, ki so se tikale drugih deželnoknežjih mest, 

gospostev, deželnih stanov in cesarstva v Nemčiji. Druga instanca deželnoknežje 

oblasti, ki je postala središče informiranja, so bili vicedomski uradi, na primer v 

Ljubljani in Celju. Tu so se začele kopičiti upravne funkcije; tja so prihajale 

množice vsakovrstnih dopisov in od tod odhajale na sedeže zemljiških gospostev, 

v mesta, trge in vasi. 

Zasedanja deželnih stanov so terjala redno obveščanje med vladarjem in 

predstavniki stanov ter med stanovi samimi glede priprav zasedanj, predlogov, 

usklajevanja mnenj in podobno. Kadar je prišlo do sklica stanov, je moral cesar 

predhodno obvestiti vse predstavnike Cerkve, plemstva in mest, ki so bili zavezani 

k udeležbi. To se je v praksi izvedlo z osebnimi vabili nekaterim posameznikom, 

predvsem cerkvenim prelatom, kot na primer leta 1462, ko je cesar Friderik III. ob 

grozeči vojni z Ogrsko sklical posvet deželnih stanov Štajerske, Koroške in 

Kranjske v Mariboru in je sekavskemu proštu pisno ukazal udeležbo.


Podobno se je ponovilo ob grožnji Turkov iz Bosne v letih 1474 in 1475, ko so bili 

notranjeavstrijski stanovi spet sklicani v Maribor in je cesar iz Augsburga o tem 

pisno obvestil šenpavelskega opata in sekavskega prošta. Večino drugih, 

predvsem plemstvo in mesta, pa so očitno obveščali z okrožnico, kot je razvidno 

ob sklicu leta 1475 v cesarjevem pismu iz Andernacha, kjer se omenja „vsem in 

vsakomur od naših prelatov, župnikov, plemičem in mestom naše kneževine 

Štajerske, ki se jim pismo pokaže ali proda.“ 

3.7 POMEN DRUŽINE TAXIS ZA POŠTNO ORGANIZACIJO 

Prvo državno poštno institucijo v habsburških deželah je konec 80-ih let 15. 

stoletja ustanovil kralj Maksimiljan s sedežem v Innsbrucku, predvsem za potrebe 

uprave. Organiziral jo je Giovanni Tasso (Taxis) iz Bergama, ki se je prej odlikoval 

že v beneški službi, temeljila pa je na sistemu štafete s stalnimi poštnimi postajami 

v razdalji okoli 5 milj (približno 37 kilometrov). Prvotno je segla od Innsbrucka do 

Nizozemske in Rima. Njeni najeti sli so se pojavili v naših deželah v zadnjih letih 

15. stoletja, v začetku naslednjega pa je bila že ustanovljena izpostava v Gradcu 

kot prva stalna poštna postojanka na Štajerskem. Kmalu je imela pomembno 

vlogo v posredovanju pošte na Dunaj in po južnoštajerskih trgih in mestih. 

Družina Tasso (pozneje Thurn in Taxis) je imela v pošti v obravnavanem času 

odločilno vlogo. Pošto so prenašali neposredni sli ali štafete; prvi so bili 

zanesljivejši, drugi hitrejši (do 250 km na dan). Pomembne pošiljke so zato pošiljali 

po obeh poteh. Že Maksimiljan je vpeljal poštno progo med Innsbruckom in 

Nizozemsko, pozneje pa še druge. Pri nujnih sporočilih so večkrat dosegli 

omembe vredno hitrost; Ferdinandovo pismo cesarju Karlu je nekoč prišlo iz 

Stuttgarta v Bruselj v manj kot treh dneh. Redna poštna služba je potrebovala iz 

Madrida do Italije od 24 do 27 dni.


3.7.1 ŠE NEKAJ BESED O RODBINI 

Sicer pa je knežja rodbina Taxis nemška plemiška družina, znana je tudi po 

mnogih lastnikih in graditeljih gradov in dvorcev. V 12. stoletju je bila družina 

Tasso nastanjena blizu mesta Bergamo. Leta 1624 je ta rodbina postala iz Dachs 

Taxis, grofovska rodbina s plemiškim grbom. Leta 1695 so prejeli knežji naslov od 

Svetorimskega cesarja Leopolda I. Od takrat je družina bila predvsem v Nemčiji, 

na Češkem, v Avstriji in drugod, kjer so bili posestniki najrazkošnejših gradov, 

dvorcev in palač. Tako imajo še danes v lasti veliko gmotno bogastvo, ki zajema 

2,3 milijarde dolarjev in palačo Thurn in Taxis, kjer so ustanovili muzeje. 

Današnjo knežjo družino Thurn und Taxis sestavljajo le še štirje člani, izmed 

katerih je naslednik knez Albert II. Poleg njega spadajo v knežjo družino še 

njegova mati, Gloria Marie, grofica Scönburg zu Glauchau und Waldenburg, 

kneginja von Thurn und Taxis in njeni hčeri, Albertovi sestri: princesi Marija 

Terezija in Elizabeta von Thurn und Taxis, ki se v Londonu ukvarjata z 

novinarstvom in s tem povezanimi dejavnostmi. (Povz. po Pohl, 1994, str. 146.) 

3.8 NALOGE SLOV TEKAČEV, JEZDECEV IN ENOVPREŽNIKOV 

Nova poštna dejavnost ni mogla takoj izpodriniti stoletja starega in utečenega 

sistema prenašanja sporočil in korespondence s kurirji. Hkrati je innsbruška 

dvorna komora še naprej zaposlovala večje število dvornih slov tekačev, jezdecev 

in enovprežnikov ter jih z najrazličnejšimi nalogami pošiljala predvsem na daljše 

poti. Te naloge so vključevale: 

– prenos uradnih pisem in sporočil cesarja, vlade, računske komore in 

posameznih dvornih uradnikov; mednje nikakor niso uvrščali zasebnih pošiljk, 

– prevoz večjih količin denarja (predvsem med vojnami) z enovprežniki 

– prevoz živil in dobrot iz kuhinj in kleti za vladarja in njegovo družino, kar so 

dostavljali celo na bojišča (italijansko vino, sadje: grozdje, višnje, češnje, 

kutine, melone, fige, breskve, marelice, hruške, mandlji, lešniki; zelenjava:


beluši, špinača, zeleni grah; meso: sveže meso, klobase, sušeni jeziki, 

divjačina in ribe), 

– prevoz daril, dragih tkanin, sukna, orožja, dragih oklepov, dragocenih rokopisov 

in drugega, 

– spremstvo ujetnikov na varen kraj, vodstvo in spremstvo posebnih gostov ter 

rezervacije zanje. 

Vendar pa tu še ne moremo govoriti o pošti v današnjem pomenu besede, saj je 

služila izključno cesarju in upravi, ni pa bila dostopna javnosti. Javna poštna 

organizacija je bila vzpostavljena šele v drugi polovici 16. stoletja, s čimer pa se je 

že iztekel srednji vek. 

4 POŠTA V ČASU TURŠKIH VPADOV 

Turški vpadi na naše ozemlje so potekali od 14. do 16. stoletja, ko je vojska 

Osmanskega imperija večkrat vdrla in oplenila habsburške dežele. Današnja 

Slovenija je bila takrat razdeljena na dežele; to so bile: Kranjska, Štajerska, 

Koroška, Goriška in mesto Trst. 

4.1 PRVI VPADI 

Prvič so Turki vpadli na ozemlje današnje Slovenije že leta 1396, na ozemlje 

Zasavja pa leta 1415. Vpadi so trajali približno 200 let. Ko so Turki zavzeli Bizanc 

in še Bosno, so njihovi vpadi preko Hrvaške v današnjo Slovenijo sledili vsako 

leto. Najbolj so trpeli ljudje na Kočevskem, Krasu in v Beli Krajini. Turški vpadi pa 

so se leta 1593 z veliko zmago notranjeavstrijskih in hrvaških čet nad Turki pri 

Sisku končali. 

Prvi turški vpadi v Slovenijo so bili roparski pohodi. Turki so požigali vasi, pobijali 

ljudi, mlade fante so ugrabili in jih vzgojili v janičarje, ostale ljudi, ki so bili dovolj 

močni, so odpeljali v suženjstvo, kradli so živino, pridelke in denar ter se s plenom 

vrnili v takratno Osmansko carstvo. Med izhodišča vpadov je spadala tudi Bosna, 

ki so jo osvojili Turki. (Povz. po Golec, 1986, str. 11.)


4.2 NOV NAČIN KOMUNICIRANJA 

Plemstvo se je začelo posvetovati o obrambnih ukrepih: kako z zažiganjem kresov 

in drugimi znaki opozoriti ljudstvo na prihod sovražnika, kako spraviti imetje in 

premoženje prebivalcev v utrdbe. Vendar so leta 1424 turški napadi prenehali za 

45 let. Po letu 1469 so se ponovili še v strahotnejši obliki. 

Ljudje so pred nevarnostjo bežali v gozdove in delali zaseke. Okrog cerkva so 

začeli graditi tabore, na razglednih točkah pa so pripravljali grmade za kresove, ob 

katerih so bile stalne straže. 

4.3 POŠTA V ZASAVJU 

Na območju Zasavja je bila s turško nevarnostjo in obrambo pred Turki povezana 

tudi pošta. Prenašala je sporočila o vpadih v avstrijske dežele, kar je koristilo 

obrambi pred Turki. Ko se je ob koncu šestdesetih let 15. stoletja začelo obdobje 

najhujših turških vpadov na slovensko ozemlje, sta bili v ospredju vprašanji 

obrambe pred Turki in povečanega obveščanja o smereh gibanja turške vojske. 

V 16. stoletju so notranje in avstrijske dežele prevzele skrb za obrambo turške 

meje. Začeli so urejati in vzpostavljati posamezne odseke poštnih zvez. 8. maja 

1522 je nadvojvoda Ferdinand ukazal kranjskim deželnim stanovom, naj 

ustanovijo poštni zvezi med Ljubljano in Gradcem ter med Ljubljano in Koroško. 

Tako bi lahko dvorni svet dnevno obveščali o vpadanju Turkov v avstrijske dežele. 

S tem bi se lahko na deželni poziv tudi zbrala vojska za obrambo proti Turkom. 

Tovrstno sporočilo je moralo biti predano na najhitrejši možni način in nihče ga ni 

smel zadrževati. Kranjski deželni glavar je moral obvestilo o turškem napadu 

naznaniti vsem s streljanjem iz topov, zvonjenjem in zažiganjem kresov na daleč 

vidnih mestih.


Leta 1522 je bila na Kranjskem urejena tudi signalna organizacija, ki so jo še 

nadalje izpopolnjevali. Med letoma 1524 in 1528 so ustanovili pošto s tremi 

postajami med Gradcem in Ljubljano. Sporočila so prenašali sli tekači, ki so 

mesečno dobivali 3 goldinarje. Uvajati so začeli tudi jezdno pošto. Na poštni 

povezavi Celje–Ljubljana je bila uvedena v začetku leta 1528. 

Tako se je redna pošta v obravnavanem obdobju izognila našim krajem, in sicer 

skozi Savinjsko dolino. Vendar pa so se v Zasavju branili pred Turki na svoj način. 

Čeprav ni poročil, da bi Turki kdaj plenili na našem področju, pa nas na to 

spominjajo številne ljudske pripovedke, protiturški tabori, znamenja in kresišča. 

(Povz. po Golec, 1986, str. 13.) 

4.4 PRVI TURKI V ZASAVJU 

Prvič so se Turki približali Zasavju leta 1415 med svojim tretjim vpadom na 

slovenska tla, ko so popolnoma opustošili Celjsko kotlino, samostana v Novem 

Kloštru in Gornjem Gradu, uničili 24 cerkva, 5 trgov in približno 200 vasi. Takrat so 

pobili približno 3000 ljudi. 

Leta 1472 je turška vojska vdrla na Koroško in se vračala mimo Celja in Šentjurja. 

Pobijali so staro in mlado. Štiri leta kasneje so ponovno prešli celjsko območje, 

leta 1483 so plenili po Savinjski dolini. Zadnjič so prešli naše kraje leta 1529, ko so 

se vračali z neuspešnega obleganja Dunaja. Zadnji turški vpadi na slovensko 

ozemlje pa Zasavja niso več dosegli. 

Zasavsko področje je bilo v času turških vpadov zelo samotno, saj so Turki na 

Štajersko prišli preko Tuhinjske doline ali Krškega. 

Z veliko gotovostjo pa Muzej v Trbovljah trdi, da so med plenitvami okrog Laškega 

in po Savinjski dolini vdirali v osrčje Zasavja manjši roparski oddelki. Bolj verjetno 

je celo, da so Turki ropali na skrajnem zahodnem in vzhodnem delu 

obravnavanega področja. Na to nas spominjajo kresišča in utrjeni protiturški tabori


vzdolž Savinje in zahodno od Zagorja ob Savi. Bogato ljudsko izročilo in številna 

znamenja v zvezi s Turki to domnevo potrjujejo. 

V Zasavju je moč najti tri protiturške tabore: 

– tabor na Sveti gori pri Litiji, ki je v večji meri še ohranjen, saj so vidna zahodno, 

južno in vzhodno obzidje ter sledovi obrambnih stolpov, 

– tabor na Jablani pri Zagorju, kjer je viden samo še ostanek obzidja, 

– tabor pri Svetem Joštu na Kumu. 

Slika 1: Protiturški tabori v Zasavju 

(Golec, 1986, str. 14) 

Protiturške tabore lahko najdemo tudi na vzhodu, Zasavju sta najbližja tabor okrog 

cerkvice v Marija Gradcu in v tabor predelani stari laški grad. 

Izjemnega pomena pri signalizaciji od Ljubljane v gornje predele Slovenije je bilo 

kresišče na Gamberku pri Zagorju. Grmada je stala verjetno v bližini gamberškega


gradu. Na vzhodu pa spominjajo na kresišča imena vrhov in zaselkov; nad Loko 

pri Zidanem Mostu najdemo Straže, nad Zidanim Mostom pa Grmado, Straže in 

Stražnik. V bližini Turja zasledimo Straški hrib, verjetno opozorilno kresišče za 

notranje predele Zasavja. (Povz. po Golec, 1986, str. 14.) 

5 NASTANEK IN RAZVOJ DRŽAVNE POŠTNE INSTITUCIJE V 16. 

STOLETJU 

Kranjski in štajerski voditelji so za prenos uradne korespondence pooblastili več 

oseb. Po mestih in bližnji okolici so razpošiljali mestne sluge (biriče), na daljše poti 

pa so s konji odhajali poklicni mestni sli. Celje je, denimo, že v drugi polovici 15. 

stoletja zaposlovalo enega sla z letnimi prejemki, ki so se gibali od 6 do 8 funtov. 

Ta vsota se mi je najprej zdela izredno nizka, vendar je sel poleg osnovne plače 

dobival za vsako opravljeno storitev še dodatne miljne tarife, to je določeno število 

krajcarjev na miljo. 

5.1 POTOVANJA SLOV IN NJIHOV ZASLUŽEK 

Na daljših poteh, recimo v Gradec, na Kranjsko, k cesarju ali kralju, so sli lahko 

zaslužili kar veliko, vendar je bila temu primerna tudi njihova službena 

odgovornost. Ogromno so prepotovali in na poti največkrat predstavljali mestne 

uprave oziroma mesto samo. Zato so sli na svojih oblačilih vedno nosili dobro 

viden mestni grb, za pasom ali ob sedlu pa meč in kopje. 

Funkcionarji so v sili najemali tudi druge meščane za enkraten prenos pisma 

oziroma zaposlovali več mestnih slov, ker se je korespondenca množila. 

Leta 1578 so na relaciji Gradec–Ljubljana uvedli poštno zvezo s konji, za katero 

pa je deželni knez ponovno zahteval od kranjskih deželnih stanov prispevek 300 

renskih goldinarjev. To naj bi bil delež za vzdrževanje jezdne poštne zveze od 

Ljubljane do Maribora. Stanovi so predlagali, da bi ob poti postavili od tri do štiri 

dvorce, ki so bili oproščeni vseh davkov, zato pa bi morali za potrebe pošte 

vzdrževati dva ali več konj.


Leta 1584 so obravnavano poštno zvezo podaljšali od Ljubljane proti Gorici in 

Benetkam. Iz Gradca je prihajala pošta v Ljubljano enkrat tedensko. (Povz. po 

Hozjan, 1997, str. 72.) 

Skozi Zasavje so redno potovali celjski in ljubljanski sli. Ohranjeni so nekateri vpisi 

v celjski mestni računski knjigi, iz katerih lahko razberemo datume, smeri 

potovanja slov, njihova imena, namen potovanja in plačilo, ki ga je sel pridobil za 

opravljeno storitev. Navajam tiste, ki so potovali skozi Zasavje: 

– 24. 1. 1597 – graški sel nese odredbo v Ljubljano – plačilo: 4 krajcarje, 

– 11. 5. 1597 – celjski sel potuje iz Celja v Ljubljano – plačilo: 2 goldinarja, 

– 25. 6. 1597 – sel Matej Rajter (Rauter) nese celjske mestne dokumente, verjetno 

v Ljubljano, točen cilj ni znan – plačilo: 1 goldinar in 30 krajcarjev, 

– 13. 8. 1597 – ljubljanski sel nese vesti o zakupu sukna v Celje, od tam pa naprej 

v Konjice – plačilo: 1 goldinar in 10 krajcarjev, 

– 13. 9. 1597 – sel Matija Šuster nese tožbo iz Celja na Dolenjsko – plačilo: 90 

krajcarjev, 

– 12. 2. 1598 – ljubljanski sel potuje v Sevnico – plačilo: 20 krajcarjev, 

– 2. 4. 1598 – sel Črni Jurij nese vesti z Dolenjske v Celje – plačilo: 48 krajcarjev, 

– 18 .5. 1598 – sel Drošl potuje v Konjice – plačilo: ni podatka, 

– 19. 7. 1598 – sel Črni Jurij nese ukaze – plačilo: 20 krajcarjev, 

– 3. 9. 1598 – tekač spremlja škofa – plačilo: 1 goldinar in 20 krajcarjev. 

5.2 PLAČILO TUDI V NATURALIJAH 

Plačevanje poštnih storitev (delno) v naturalijah je bilo v tem času še zmeraj zelo 

prisotno. Na slovenskih tleh imamo od začetka 13. stoletja poročila o biričih, ki so 

kot plačilo za opravljene poštne storitve prejemali sir, jajca, rž, ovce in drugo. 

Naturalnih plačil niso zapisovali v računske knjige, a ohranila so se daleč v novi 

vek. Raznašali so tudi denar, novice in letake. Celjski sodnik je leta 1597 v ta 

namen tudi v Zasavje pošiljal mestnega hlapca.


5.3 VSEBINA POSVETNIH IN CERKVENIH PISNIH SPOROČIL 

Znana je tudi vsebina nekaterih pisem. V njih je največkrat bilo tisto, česar niso 

povedali v Gradcu na zasedanjih Stanov posebni mestni odposlanci in je zato 

mestni sodnik deželnemu odboru oziroma deželni vladi, deželnemu knezu in 

njegovim organom sporočal pisno. Vsebina se je največkrat nanašala na obveze 

drugih do mesta in meščanov, na vojaške zadeve, privilegije in ostalo. Podobne 

dopise so raznašali tudi v druge kraje, na gradove in posameznikom. 

Ob koncu 16. stoletja je imelo Celje že novo obliko urejanja poštnih storitev, saj je 

eden najvišjih funkcionarjev imel v lasti tudi službo poštnega mojstra. Ljubljanski 

škof Tomaž Hren je v pismu iz 1591 omenil celjskega mestnega svetnika Jakoba 

Kirchheimerja, lastnika škofovega beneficija v mestu, za katerega se prav to leto 

dokazuje poštna služba, hkrati pa je bil lastnik škofovega beneficija v mestu. 

Ali so mu za poštne usluge mestu kaj plačevali, celjski muzej nima podatka. 

Podoben primer poštnega mojstra v mestnem svetu pa so nekaj let kasneje 

poznali tudi v Mariboru. 

5.4 KOMUNIKACIJA MEŠČANSTVA 

Mariborsko, celjsko, ljubljansko in drugo meščanstvo je ob neštetih rodbinskih, 

interesnih in poslovnih vezeh komuniciralo z drugimi, kot je vedelo in znalo. Po 

klasičnih starejših oblikah prenosa, kot so na primer najem osebe za prenos, 

plačilo za prenos poklicnemu kurirju, je bila novost ta, da je pismo lahko odnesel v 

določen kraj znanec ali drug meščan, ki je tja potoval; oddaji pisem potujočim 

tujcem, romarjem, menihom, trgovcem, kramarjem, cehovskim poštarjem) so se v 

16. stoletju pridružile nove možnosti z nastavitvijo poštnih mojstrov in ustanovitvijo 

prve redne javne notranjeavstrijske poštne zveze Gradec–Ljubljana s podaljški do 

Benetk oziroma Dunaja. Profesionalne kurirske organizacije na naših tleh ni bilo. 

Običajno so lastne kurirje imeli denarno močni cehi, pri čemer je treba dodati, da o


morebitnih mesarskih poštah ni sledu. Specifičnost mesarskega in še nekaj drugih 

cehov je bilo obvezno večletno potovanje pomočnikov kot osnovni pogoj za 

mojstrstvo, zato ni bilo nobenih težav s pretokom cehovske pošte med mesarji na 

raznih koncih. 

Vsebina pisem, ki so romala od meščanstva do meščanstva v tem času, ni znana. 

Ohranilo se jih je le nekaj, iz katerih lahko izvemo za različne poklice meščanstva. 

Plemiči, živeči v mestih in njihovih okolicah, so prenos lastne korespondence še 

zmeraj nalagali kot dolžnost kmetom, neredko tudi uradnim biričem in hlapcem. 

Pomembnejša plemiška pisma je raznašal najeti sel. Isto lahko pripišem tudi 

cerkvenim oblastem. 

Za poštne pošiljke so plačevali posebno pristojbino. Dvorni poštni mojster Paar je 

leta 1589 oprostil kranjske deželne stanove plačevanja poštne takse v službenih 

zadevah. Paaru je cesar Ferdinand II. podelil leta 1596 pošto v Notranji Avstriji kot 

dedni fevd. 

5.5 POŠTNI SLI TUDI V ZASAVJU 

Redna poštna zveza se je v 16. stoletju izognila zasavskim krajem, so pa številni 

sli potovali skozi Zasavje, saj je v njih še vedno vladal strah pred Turki; za 

zasavsko območje pa je bilo splošno znano, da je pred Turki varnejše od 

Tuhinjske in Savinjske doline. Vsekakor pa so gospostva vzdrževala lastne zveze 

s sli. Takšne prenašalce pisem zasledimo pri gospostvu Gamberk v zahodnem 

delu pokrajine. Gamberški urbar iz leta 1571 pravi, da sta Boltežar Gerbec in 

Andrej Škorja, prenašalca pisem in lovca na zločince iz Izlak, opravičena tlake. 

Prav tako sta opravičena tlake dva prenašalca pisem iz vasi Pod goro, dva 

prenašalca iz vasi Sveti Primož pri Čemšeniku pa ne plačujeta pfenigov za 

vsakoletno cerkveno proščenje. Služba sla je bila v tem času vsekakor 

upoštevana. Zasebna pošta gamberške gospode je prva znana oblika 

neorganizirane pošte v Zasavju. (Povz. po Golec, 1986, str. 16.)


6 POŠTNA ORGANIZACIJA V 17. IN 18. STOLETJU 

Ugotovil sem, da so bile najpogostejše oblike prenosa sporočil do 17. stoletja tri, in 

sicer: 

– kot služnostna dolžnost na podlagi podeljene fevdne posesti, 

– kot tlačna obveza nižjih slojev na podeželju in 

– poklicni sli za prenos upravne korespondence. 

Pošta kot državna institucija se na Slovenskem razvije od začetka 16. do konca 

18. stoletja. 

6.1 PRVE DEŽELNE VOJNOPOŠTNE ZVEZE 

Kar nekaj pomembnih vzrokov je povzročilo hiter, celo nesluten razvoj poštnega 

omrežja na slovenskih tleh v 16. stoletju: nastop Habsburžanov, poznejšega 

cesarja Maksimiljana v Innsbrucku leta 1489, občuten premik severnih meja turške 

države proti našim deželam in delitev habsburških dežel v drugi polovici stoletja ter 

izoblikovanje Notranje Avstrije pod deželnim knezom Karlom. Ti dejavniki so po 

obdobju začasnih, nekaj mesecev delujočih Taxisovih poštnih zvez, narekovali 

sprva deželne vojnopoštne zveze iz glavnih mest Kranjske in Štajerske proti jugu 

ter nato še deželnoknežjo, torej vladarjevo javno poštno zvezo Gradec–Gorica. 

Kot osnovni del poštne mreže se je na Slovenskem tedaj pojavilo večje število 

poštnih postaj in poštarjev s pomožnim osebjem. Mreža zvez se do začetka 18. 

stoletja ni več občutno spreminjala ali izpopolnjevala, vzpostavljale pa so se le 

začasne zveze. 

Nesoglasja glede pristojnosti nad zvezami in samo poštne uprave so večkrat 

prerasla v odkrite spore med različnimi oblastnimi telesi in takratnimi nosilci 

poštnega regala ali celo med samimi predstavniki oblasti. (Povz. po Hozjan, 1997, 

str. 94.)


6.2 POMEN DRUŽINE PAAR ZA POŠTNO ORGANIZACIJO TER PRVI 

POŠTNI RED 

V poštnem svetu se že v drugi polovici 16. stoletja pojavi družina Paar iz okolice 

Bergama v severni Italiji. Člani družine so vodili številne poštne urade v več 

avstrijskih in nemških mestih. Cesar jim je pošto podelil v fevd, ki so ga nato imeli 

vse do podržavljenja pošte leta 1722. 

Kot osnovni model poštne mreže se na Slovenskem organizira večje število 

poštnih postaj in poštarjev s pomožnim osebjem. Mreža zvez se do začetka 18. 

stoletja ni občutno spreminjala ali izpopolnjevala. 

Razcvet poštne dejavnosti se začne po podržavljenju leta 1722. Država je 

pripisovala poštnemu prometu vedno večji pomen. Čez današnje ozemlje 

Slovenije je potekalo več zelo pomembnih poštnih zvez. Osnovna je bila vsekakor 

zveza na komercialni cesti Dunaj–Gradec–Maribor–Ljubljana–Trst. 

Iz leta 1621 izvira že prvi poštni red, tj. Post-ordnung oder Postgenerale, objavljen 

v knjigi Codex austrianus, ki prepoveduje zasebno prenašanje pisanih sporočil in 

vesti ter razne samovoljnosti zemljiških gospodov v odnosu do poštnih 

uslužbencev. V 17. stoletju sta plemstvo in višja duhovščina navzlic prvotnemu 

odporu potovala že večinoma z ježno pošto in ne več s svojimi konji. 

V tem obdobju so želeli poštne zveze tudi čim bolj normalizirati, kar pomeni, da bi 

se pošta redno odpravljala ob določenem času. Tajni svet v Gradcu je namreč leta 

1650 poslal kranjskemu deželnemu glavarju odlok, naj poskrbi za redno odpravo 

pošiljk, kjer se poslaniki tujih držav na dunajskem dvoru pritožujejo, da prihaja 

pošta z juga z redno zamudo. 

Zamujanje pošte graja tudi odlok iz leta 1651, ki pravi, da zemljiški gospodje 

nepravilno ravnajo s poštarji, jim odvzemajo konje za svojo uporabo ipd. Neredke 

so bile zamude pošte zaradi nerednih prevozov z brodom čez Savo, pojavljale pa


so se tudi pritožbe o izgubi pisem. 

V 17. stoletju se je tudi v neki meri že vršil prevoz blaga in potnikov po naših 

cestah. Avstrijski koledar iz leta 1670 omenja poleg jezdne in peš pošte tudi vozno 

pošto z Dunaja v Gradec in Ljubljano. Vozna pošta je odhajala iz Gradca ob torkih, 

iz Ljubljane pa ob petkih. Pisemski promet je bil v tem času že prav živahen, po 

pošti pa so pošiljali tudi časopise. 

6.3 LETO 1722 – POMEMBEN MEJNIK V RAZVOJU POŠTNEGA PROMETA 

Razgibana doba 18. stoletja in doba razsvetljenstva je ustvarila tudi v poštni službi 

mnogo novega. Izšlo je veliko predpisov, cesarskih naredb, dvornih dekretov, 

patentov in drugih navodil, ki so težili za izboljšanje poštne dejavnosti in 

odpravami raznih napak. Avstrijski vladarji so posegli v razvoj in organizacijo pošte 

kljub temu, da jo je imela rodbina Paar v zakupu kot fevd. 

Leta 1722 pa je država avstrijsko pošto podržavila in uveljavila regalno pravico. Da 

bi se razne razvade in samovoljnosti zemljiške gosposke končale ali vsaj omilile, je 

cesarica Marija Terezija leta 1748 izdala poštni red, ki utrjuje pravice in dolžnosti 

potnikov, pa tudi poštnega osebja. Oprostitev plačevanja poštne pristojbine za 

kranjske plemiče je bila v tej dobi dokončno odpravljena. Do konca stoletja je bilo 

izdanih zopet več predpisov, ki so urejali poštne razmere. Vsekakor pomeni nova 

ureditev napredek, ker ne ustvarja več privilegijev nekemu stanu, marveč daje to 

ugodnost poleg samostanom samo osebam v javni službi (verjetno kot nagrado za 

njihovo prizadevanje in delo v javnem interesu). 

Predpis o podržavljenju pošte je pričel veljati 1. julija 1722. Hkrati je začel veljati 

poštni patent cesarja Karla VI. z dne 12. junija 1722, ki je omejil krog oseb in 

ustanov, oproščenih plačila poštne pristojbine. S tem se je povečal dohodek erarja 

od poštnega prometa. Prav tako so zvišali cene poštnim storitvam. (Povz. po 

Hozjan, 1997, str. 101.)


Oprostitev plačevanja poštne pristojbine je odtlej veljala le še za pisma z dvora, 

vendar pa so morala pisma dvornih uradov o uradnih zadevah nositi žig „zu 

expedieren“; pisma, ki so bila poslana predstojnikom dvornih uradov in dvornim 

oblastem, korespondenca cesarskega dvornega sveta in državne pisarne ter 

korespondenca deželnih uradov in drugih oseb, pa so morala imeti oznako „ex 

officio“. Zlorabo tega privilegija so kaznovali s portom, ki je znašal dvojno 

pristojbino. Deželni knez ni več zahteval prispevka deželnih stanov posameznih 

dežel za vzdrževanje poštnega prometa, zato je ugasnila pravica oprostitve 

poštnin za člane deželnih stanov in njihove uslužbence. Ti so si še v poznejših 

desetletjih večkrat prizadevali, da bi jim priznali dotedanjo pravico, vendar brez 

uspeha. 

Od 1. julija 1722 je veljala prva uradno izdana pisemska tarifa za vse habsburške 

dedne dežele. Za navadno pismo (polovična pola s kuverto) sta morala pošiljatelj 

in prevzemnik plačati vsak po štiri krajcarje, kar pomeni, da je bila celotna poštnina 

osem krajcarjev. 

Poštnino za večja pisma so obračunavali po teži: za vsakih 17,5 g sta morala 

pošiljatelj in prevzemnik plačati nadaljnje štiri krajcarje. Za pisma, poslana zunaj 

dednih dežel, je pošiljatelj plačal šest krajcarjev, tuja poštna uprava pa je določala 

tarifo, ki jo je moral plačati tudi prejemnik. 

6.4 MARIJA TEREZIJA IZDA NOV POŠTNI RED 

Leta 1750 je Marija Terezija odpravila običajen sistem plačevanja poštnine, tako 

da jo je moral odslej v celoti plačati prejemnik; znotraj habsburških dednih dežel 

pa je bilo dovoljeno, da je pošiljatelj v celoti poravnal poštnino in s tem razbremenil 

naslovnika. 

Nov red o poštnih storitvah, ki pa je bil izdan 20. septembra 1751, je znova uvedel 

plačevanje poštnine ob predaji in prevzemu pošiljk. V poštnem prometu znotraj 

avstrijskih dežel se je cena poštnine oblikovala glede na dva kriterija, in sicer 

glede na težo in glede na razdaljo med pošiljateljem in naslovnikom:


– najvišja cena je veljala za prenos pošiljke med dvema glavnima poštnima 

postajama (npr. Celovec–Postojna), 

– nižja cena je veljala za prenos pošiljke med glavno poštno postajo in običajno 

poštno postajo (npr. Ljubljana–Kranj), 

– najnižja cena pa je veljala za prenos pošiljke med dvema običajnima poštnima 

postajama (npr. Kranj–Podkoren). 

Leta 1789 se je sistem plačevanja poštnih pristojbin spet spremenil. Cesar je 

opustil tri obstoječe skupine poštnin in za enako težka pisma odredil enotno 

poštnino, ne glede na razdaljo med pošiljateljem in naslovnikom. Ohranjal pa je 

načelo plačila pristojbine pošiljatelja in naslovnika. Še naprej je veljala tudi 

posebna tarifa za pisma v tujino. 

6.5 ORGANIZACIJA POŠTNIH ZVEZ IN PROMETA 

Organizacija poštnih zvez in prometa je bila v 18. stoletju še vedno usmerjena na 

glavne prometne povezave. Merkantilistična gospodarska politika Karla VI. v prvi 

polovici 18. stoletja je pospeševala trgovino. Zato se je pozornost centralnih 

uradov usmerila tudi na ceste. Ko so leta 1719 razglasili Trst in Reko za svobodni 

pristanišči, se je zelo povečal promet zlasti na cestah, ki so vodile proti obema 

pristaniščema. 

Ob podržavljenju je čez današnje slovensko ozemlje potekalo več zelo 

pomembnih poštnih zvez: 

– Dunaj–Gradec–Trst, 

– Maribor–Ptuj–Varaždin–Zagreb, 

– Ljubljana–Gorica–Benetke, 

– Dunaj–Šopronj–Kormend–Varaždin–Zagreb (zahodnoogrska poštna zveza), 

– Ljubljana–Koroška, Karlovec, Zagreb, Reka. 

Na večini zvez so prenos pošte opravljali jezdni kurirji, poštni vozovi pa so vozili 

enkrat tedensko.


Zasavskim krajem je bila najbližja poštna zveza med Ljubljano in Gradcem, dosti 

bolj oddaljena pa dolenjska zveza preko Novega mesta. V smeri proti Štajerski je 

pošta sprva uporabljala pot preko Kamnika in Tuhinjske doline, že v 16. stoletju pa 

se je usmerila na staro rimsko cesto čez Trojane. Leta 1730 je bila z odlokom 

ukazana na tej progi dvakrat tedenska redna jezdna pošta, vozno pošto pa so 

podaljšali do Trsta. Tedaj so skrbeli za prevoz na naših cestah še zasebni 

prevozniki in ne poštna uprava. 

6.6 POŠTNE POSTAJE V ZASAVJU 

Iz prvega stenskega zemljevida Kranjske iz leta 1744 in Topografskega poštnega 

leksikona iz leta 1799 je razvidno, da so bile Zasavju najbližje poštne postaje Št. 

Ožbalt pri Trojanah, Vransko in Celje. Sicer pa v tej dobi pošta preprostemu 

slovenskemu ljudstvu še nikakor ni bila dostopna in so se je posluževali samo 

posvetni in cerkveni zemljiški gospodje ter uradništvo. Za to obdobje je zanimiv 

podatek, da si je svibenška baronica Cecilija Abfalter ob predaji gospostva leta 

1790 obdržala med drugim tudi pravico do dveh poštonoš. 

6.7 NOVA NAREDBA LETA 1750 IN UVEDBA VOZNE POŠTE 

Leta 1748 je poštna uprava zasebnim prevoznikom dovolila uporabo poštnih cest 

zgolj za prenos težjih paketov. Po odloku iz leta 1750 so se morale vse denarne 

pošiljke, tovori, paketi, škatle in akti do teže 20 funtov pošiljati samo s poštnimi 

vozovi za reden prevoz potnikov in paketnih pošiljk, tako imenovanimi diligencami. 

(Povz. po Hozjan, 1997, str. 105.) 

Z uvedbo vozne pošte so polagoma izginjali z naših cest sli tekači, manj dela pa je 

imela tudi jezdna pošta, ker je pisma prevzemala vozna pošta. Za potnike, ki so 

morali naglo potovati, so uvedli še tako imenovano izredno pošto. Kdor je hotel 

hitro potovati, si je pri pošti lahko najel voz, konje in postiljona. Potniške in poštne 

tarife so v tem času večkrat spreminjali.


Pošta je v 18. stoletju sprejemala in odpravljala pisma in pakete. Pisma so bila 

navadna, priporočena in tudi z vrednostno vsebino. Slednja je moral pošiljatelj 

izročiti poštarju v odprtem stanju, poštna uprava pa je za vsebino odgovarjala. 

Odgovornost je prenehala samo, če je pismo zgorelo, če ga je vzela povodenj ali 

če so ga prestregli tatovi ali sovražniki. Po letu 1786 so lahko pošiljatelji pošiljali 

tudi zaprta vrednostna pisma, za katera pa poštna uprava ni jamčila. Pošta je 

sprejemala in odpravljala tudi pakete, njeno redno opravilo pa je postalo v tem 

stoletju tudi pošiljanje časopisov. 

7 OBDOBJE ILIRSKIH PROVINC IN RAZVOJ BRODARSKE POŠTE V 

ZASAVJU 

Začetek 18. stoletja je minil v znamenju začasnih ustavitev poštnega prometa, ki 

pa so bile posledica avstrijsko-francoskih vojn in kratkotrajnih zasedb naših dežel. 

Nove razmere v organizaciji in poslovanju pošte so nastale po podpisu mirovnega 

sporazuma med Avstrijo in Francijo leta 1809. Poštna postaja na Vranskem je bila 

z novo državno razmejitvijo spremenjena v pomemben obmejni poštni urad, na 

katerem so bili zaposleni poštni mojster, poštni hlapci, postiljoni in poštni kontrolni 

oficir. Dodali so tudi carinarnico, kot izpostava je delovalo še cestno vzdrževalno 

nadzorstvo. 

Na ozemlju Ilirskih provinc Francozi sprva niso spremljali dotedanjega poslovanja 

pošt. Leta 1810 pa je izšel predpis, ki je določal, da so morali poštarji in postiljoni 

nositi našitke v francoskih barvah, na rokavih pa ploščice s slovenskim napisom 

”Pisna pošta za Ilirske province“. Znak poštarjev je bil vezen francoski orel.


7.1 NATANČNO DOLOČENA NAVODILA ZA JEZDNO POŠTO 

V navodilih za jezdno poštno službo je bila določena tudi oskrba konj in 

predpisano njihovo število na posameznih poštnih postajah. Te so morale biti 

vedno pripravljene za opravljanje poštne službe, zlasti če je bilo treba odpraviti 

hitre poštne sle, ki so prenašali pošto državnih uradov. Potniki so imeli pravico 

generalnemu poštnemu direktorju prijaviti nepravilnosti, ki so jih zagrešili poštni 

mojstri ali postiljoni. V okviru omenjenih navodil so bila tudi posebna pravila za 

poštne mojstre in postiljone, določena pa je bila tarifa za plačilo pri odpravi 

pisemske pošte. 

7.2 KRITERIJI ZA DOLOČEVANJE POŠTNINE 

Dne 20. decembra 1809 so bile uveljavljene nove poštne pristojbine: za navadno 

pismo v notranjem prometu, torej znotraj Ilirskih provinc, je znašala poštnina 4 

krajcarje, za pismo, poslano izven Ilirskih provinc, pa je bilo treba plačati 8 

krajcarjev. Za priporočena in težja pisma je bilo treba plačati dvojno poštnino. 

Dokončno je pisemsko službo in tarifo uredil sklep generalnega guvernerja Ilirskih 

provinc, ki je začel veljati 1. januarja 1812. 

S tem se je poštnina za pisma spet ravnala po teži in razdalji. Razdaljo so računali 

v kilometrih, težo pisem in paketov pa v gramih oziroma kilogramih. Primer: 

poštnina za navadno pismo (šlo je za pošiljko, težko do 6 gramov) je bila za 

razdaljo do 100 kilometrov 0,2 franka, za vsakih nadaljnjih 100 pa po 0,1 franka 

več. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 152.) 

Pošta je raznašala tudi časopise in druge periodične publikacije, tiskovine, 

kataloge, prospekte in knjige, in sicer po znižani poštnini, ki pa je morala biti 

plačana vnaprej.


Posebna tarifa je veljala za štafetne pošiljke, pošiljatelj pa jo je prav tako moral 

plačati vnaprej. Obsegala je odpremno, prevozno in krajevno pristojbino, napitnino 

za postiljona, morebitne tarife tujih poštnih postaj, skozi katere je potovala štafeta, 

in posebno pristojbino za izročitev pošiljke. Potrdilo o prejemu štafetne pošiljke so 

izročali pošiljatelju z redno pošto in sicer ob navzočnosti upravnika pošte. 

Zasebniki so zelo redko uporabljali štafetne pošiljke, saj so bile zanje predrage. 

7.3 RAZVOJ BRODARSKE POŠTE V ZASAVJU IN NJEN POMEN 

Preko Zasavja ni nikdar vodila kakšna pomembnejša prometna pot. Zagorskolaška 

kadunja je sicer dolga, a se na vzhodu veže s potjo ob spodnji Savinji, na 

zahodu pa odpira proti Ljubljanski kotlini, zato je imela vedno samo lokalni pomen. 

V svet je vodila zgolj savska pot. Savska dolina je med Litijo in Radečami zelo 

tesna, v strugi pa je bilo mnogo slapov in brzic, vendar so morali ljudje premagati 

tudi takšne ovire. 

Brodarjenje na Savi je obstajalo že v prazgodovinski in rimski dobi. V srednjem 

veku je povsem propadlo, saj je bil svet gospodarsko, kulturno in politično še 

močno razdrobljen. Brodarstvo so obnovili šele Habsburžani, ko so si leta 1526 

priključili Hrvaško. 

Velika doba za savski promet je nastopila za časa cesarja Karla VI., ki je leta 1729 

uvedel redno plovbo. V začetku so vozili brodniki z ladjicami, ki so jih vlačili 

navzgor ljudje „vlačugarji“, pozneje pa goveda in konji. Vlačilne steze so bile ob 

desnem bregu Save, ponekod vsekane v živo skalo. Na nekaterih mestih so vidne 

še danes in so opazne z železniške proge Zidani Most–Ljubljana, predvsem na 

odseku Zagorje–Sava. 

S Hrvaške, Slavonije in z Dolenjske so v mehovih in sodih vozili vino, olje in žito, 

prevažali pa so še železo, sol, raševino v balah in po potrebi celo pošto. Na 

določenih razdaljah so bile ob Savi mitnice, cvetela pa so tudi obsavska gostišča.


Pomembni točki na Savi sta bila kanala pri Belih slapovih in Prusniku. Na Belih 

slapovih so zgradili dvonadstropno navigacijsko poslopje, ki je zdaj razvalina, pri 

Prusniku pa enonadstropno stavbo z gospodarskim poslopjem in hlevom za 

dvajset glav vprežne živine. Tudi v Zidanem Mostu so vidni ostanki dolgega in 

širokega kamnitega obrežja, takratnega pristanišča, kjer so blago prekladali in 

nakladali v smeri vodnih poti. 

Savske ladje so plule samo podnevi in prenočevale na določenih postajah, kamor 

so prispele zvečer. Take postaje so bile v Zidanem Mostu pri Zoretu, v Hrastniku 

pri Lašanu, Klembasu in Peklarju, na Jezu in v Zagorju. 

Slika 2: Brodarstvo na Savi leta 1809 

(Golec, 1986, str. 23)


7.4 OD ZALOGA DO SISKA V TREH DNEH 

Osebni in poštni promet so uvedli med Zalogom in Siskom leta 1809. Vožnja 

navzgor je stala 2 goldinarja, navzdol en goldinar in 24 krajcarjev. Potovanje od 

Zaloga do Siska je trajalo tri dni, v nasprotni smeri pa kar 14 dni. Sicer pa o savski 

vodni pošti ni znano ničesar drugega. Sklepam pa lahko, da so se ladje ustavljale 

na omenjenih postajah, a seznami pošt iz te dobe ne omenjajo poštnih uradov 

vzdolž reke. Poštna zveza je kmalu odpovedala. (Povz. po Golec, 1986, str. 21.) 

7.5 ROJSTVO ŽELEZNICE 

Med najpomembnejše novosti, ki so odločilno vplivale na razvoj poštne službe, 

spada železnica. Za njeno rojstno leto štejemo leto 1825, ko so odprli prvo 

železniško progo na svetu. Povezovala je angleški mesti Stockton in Darlington. 

Začetke železnice lahko iščemo tudi v iznajdbi parnega stroja leta 1768 in prve 

lokomotive na paro leta 1814. 

Na slovenskem ozemlju je stekla prva železnica leta 1846 na progi Gradec–Celje. 

Leta 1849 so jo podaljšali do Ljubljane, leta 1857 pa je dosegla Trst. Železnica je 

imela velik pomen, ker je omogočila večji, hitrejši in cenejši transport, naše dežele 

pa je povezala v enotno tržišče. Od glavne prometne železniške povezave so v 

dobrem desetletju zgradili vrsto pomembnih odcepov v vse smeri. 

Železnica je popolnoma spremenila tudi poštno prometno službo. Z glavnih 

poštnih zvez so polagoma izginili poštni vozovi kot zastarela in neudobna 

prevozna sredstva. Preusmeritev s ceste na železnico ni nastala naenkrat, temveč 

polagoma z razvojem železniškega omrežja. Poštni vozovi so še dolgo ostali na 

progah, kjer ni bilo železnice.


7.6 POMEN ŽELEZNICE ZA ZASAVSKI POŠTNI PROMET IN ZATON 

BRODARSKE POŠTE 

Ko so zgradili železnico vzdolž Save in Savinje, se je tudi Zasavje tesneje 

povezalo s svetom. Leta 1849 so zgradili železniške postaje v Zidanem Mostu, 

Hrastniku, Trbovljah in Zagorju ob Savi. Zidani Most je postal po zgraditvi proge do 

Zagreba leta 1862 zelo pomembno železniško križišče, železnica do Ljubljane pa 

je rudarska središča v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju povezala s svetom. 

Zaradi rudarskega in industrijskega razvoja Zasavja se je okrepila tudi potreba po 

poštni zvezi, železnica pa je postala za prevoz pošte najbolj primerna. Tako so 

drugega za drugim odprli na železniških postajah še poštne urade. 

Po zgraditvi železniške proge skozi savsko dolino je nekaj ladij še vztrajalo na 

Savi, dokler jih ni sredi šestdesetih let 19. stoletja železnica dokončno odpravila. S 

tem se je prenehala tudi posebna oblika človeških muk, zamrla je tudi svojevrstna 

poezija življenja. 

Pisemsko pošto so v začetku odpravljali z osebnimi vlaki, pakete pa s tovornimi. 

Denarne sklepe za pomembnejše kraje so prevažali skupaj s pisemsko pošto. 

Prvo leto so na progi dnevno vozili štirje osebni in dva tovorna vlaka, z leti pa je 

njihovo število strmo naraščalo. 

Slika 3: Poštni žigi z nemškim napisom 1882 – 1891 

(Golec, 1986, str. 30)


7.7 POŠTNE AMBULANCE IN NOČNI HITRI VLAK 

Pomembna novost za kakovost in hitrost prevoza pošiljk so bile poštne ambulance 

z uradniki. V Avstriji so jih vpeljali 1. avgusta 1850. Skozi naše kraje pa sta začeli 

voziti prvi dve potujoči pošti v drugi polovici leta 1857. To sta bili potujoči pošti 

Dunaj–Trst št. 8 in 9. Dne 1. avgusta 1883 se jima je pridružila potujoča pošta 

Dunaj–Trst št. 10 v hitrem vlaku, 12. maja 1887 pa še potujoča pošta Dunaj–Trst 

št. 11 v nočnem hitrem vlaku. 

Še pred uvedbo ambulantnih pošt je poštna uprava s 1. marcem 1849 uvedla 

novost: pisemsko pošto je odpravljala ločeno od paketne. Pisemsko pošto je 

odpravljala z osebnimi vlaki, paketno pa s tovornimi. S pisemsko pošto so 

odpravljali samo denarne sklepe v pomembnejše kraje. Zaradi vse večjega 

obsega prometa tak način odpravljanja poštnih pošiljk po železnici ni več zadoščal 

in poštna uprava je s 1. februarjem 1898 uvedla ambulantne pošte nižje vrste 

(kondukterske pošte) tudi na manj obremenjenih progah. S tem so razbremenili 

ambulantne pošte na glavnih progah, kajti odpadlo je veliko direktnih sklepov, ki so 

jih do tedaj odpravljale te pošte. V začetku je poštna uprava uporabljala za 

ambulantne pošte preproste vagone. Leta 1858 je predvsem zaradi povečanega 

prometa uvedla štiriosne vagone: v prvem delu je bilo skladišče za pakete in 

vreče, v drugem pa za pisma in delovnih prostor za usmerjanje pošiljk kar med 

vožnjo. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 184.) 

Slika 4: Žigi potujočih pošt in postajni žigi 1891 – 1918 

(Golec, 1986, str. 31)


7.8 RAZMERE V AVSTRIJSKEM CESARSTVU 

Razvoj poštnega prometa v tedanjem avstrijskem cesarstvu je nazorno prikazan v 

Dunajskem sekretarju iz leta 1826; le-ta v poglavju „Poštne zadeve“ našteva vse 

poštne vozne rede v državi. Med drugim so potnike tudi opozarjali, naj pri prevozu 

s hitrim poštnim vozom (Eilpostwagen) ne jemljejo s seboj pisem in paketov, 

naslovljenih na druge osebe, ker bi to bila zloraba hitre pošte. 

Poleg hitrih pošt so obstajale še posebne vožnje samo za prevoz tovora s tako 

imenovanimi vozovi brancard ali furgoni. Na relaciji Dunaj–Trst so taki vozovi vozili 

dvakrat na teden. 

Leta 1831 je bila iz Gradca v Trst uvedena tudi nova dnevna jezdna pisemska 

pošta. Za naslednje leto imamo zelo natančne podatke o gostoti vseh poštnih zvez 

med tema dvema središčema: navadna (ordinari) poštna zveza je obratovala že 

dvakrat na dan, hitra poštna diližansa pa trikrat na teden (ponedeljek, četrtek, 

sobota). Ta povezava je bila vsekakor najbolj obremenjena zveza v vsem 

avstrijskem cesarstvu. 

7.9 POŠTNA REFORMA LETA 1850 

Leta 1837 je Rowland Hill izdal brošuro Poštna reforma, njen značaj in izvedba, 

kjer je predlagal hitrejši in pogostejši prenos poštnih pošiljk, pristojbino 1 peni za 

navadno pismo teže ½ unče (1 unča = 28,35 g) za celotno državo, da mora poštno 

pristojbino plačati pošiljatelj, da mora biti plačana poštna pristojbina vidno 

označena na pošiljki, predlagal pa je tudi poštno znamko. 

O Hillovem predlogu je razpravljal parlament in ga tudi sprejel. Hill je imel podporo 

gospodarstvenikov, odpor pa pri poštni upravi, vendar je bil leta 1840 kljub temu 

postavljen v poštno upravo za izvedbo reforme.


Novost so bile tudi poštne nakaznice in zaprta pisma. Ker so bila pisma za kratka 

sporočila neprimerna, so v Avstro-Ogrski oktobra 1869 uvedli dopisnice. Le-te so 

se zelo hitro razširile in že po nekaj desetletjih je obstajala vrsta različnih dopisnic, 

razglednic, umetniških in poslovnih kart ter čestitk za razne priložnosti. 

Hillova reforma je imela za posledico močan porast pošiljk in močan padec 

prihodka. Prihodke iz leta 1839 je poštna uprava po reformi dosegla šele leta 

1863. Zaradi enostavnosti obračuna in uvedbe poštne znamke je reforma imela 

velik odmev v svetu, zato jo sčasoma sprejmejo vse države na svetu. 

Takratni sistem plačevanja poštnine je bil dokaj zapleten, saj so morali upoštevati 

dva kriterija: razdaljo med pošiljateljem in naslovnikom ter težo pošiljke. Sistem so 

sicer delno poenostavili leta 1842, vendar je poštnino še vedno moral plačevati 

naslovnik, pri pošiljkah za tujino pa pošiljatelj. 

V tem času se je začela kazati potreba po poštni reformi. Glavni cilj reforme je bil 

vpeljati plačevanje poštnine vnaprej. Kot dokaz za plačano poštnino so vpeljali 

poštno znamko. Iskali so tudi rešitev, kako preiti od sistema obračunavanja 

poštnine po oddaljenosti med pošiljateljem in naslovnikom na enotne tarife znotraj 

države. 

Anglija je bila prva, ki je to poštno reformo začela tudi izvajati; vpeljala je poštno 

znamko ter enotne in nizke tarife, Avstrija pa je vpeljala plačevanje poštnine 

vnaprej in poštno znamko kar deset let kasneje (1850). Enotno tarifo za navadno 

pismo v notranjem prometu, to je 5 krajcarjev, je Avstrija uvedla šele leta 1866. 

Vse bolj se je pojavljala potreba po organiziranem rednem in varnem poštnem 

prometu. V mednarodnem merilu se je v začetku 19. stoletja pojavila tudi potreba 

po širši, mednarodni poštni organizaciji. To potrebo so čutile predvsem 

prekomorske države. Zato je bila leta 1863 v Parizu sklicana konferenca, ki ni 

uspela, saj je prisostvovalo samo 14 držav. Kljub temu so bila sprejeta določena 

načela, ki so imela precejšen vpliv na bilateralne dogovore o poštnem prometu.


Ideja o oblikovanju mednarodne poštne organizacije ni bila opuščena. V drugi 

polovici septembra 1874 so se sestali delegati vlad 22 držav. Dne 9. oktobra 1874 

je bila tako v Bernu podpisana prva poštna konvencija, s katero je bila osnovana 

Splošna ali generalna zveza pošt. Ta konferenca je dejansko prvi kongres 

svetovne poštne zveze. 

8 ZASAVSKA POŠTA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE 

8.1 ERARNE IN NEERARNE POŠTE 

Pred prvo svetovno vojno so se poštni uradi delili na erarne in neerarne. Erarni so 

bili predvsem v večjih krajih in jih je neposredno upravljala država; neerarne je 

dajala država v zakup in so bili v pretežni večini. Poslovanje pri obeh vrstah pošt je 

bilo enako, razlikovale so se predvsem v osebju. Pri erarnih poštah so bili 

zaposleni državni uslužbenci, za odpravnike neerarnih pošt pa je bila poštna 

služba navadno le postranski poklic, saj so se ukvarjali z različnimi, gospodarsko 

donosnejšimi opravili. 

Najprej so poštne urade oddajali v zakup, podobno kakor prej poštne postaje, zato 

so morali zakupniki iz dohodkov poštnega urada sami poravnati stroške za 

prostore, opremo, kurjavo, prevoze, odpravo pošte in za nastavljeno osebje. 

Kasneje, konec 19. stoletja, se je način vzdrževanja neerarnih pošt precej 

spremenil. Uradna povprečnina, ki jo je država plačevala odpravnikom neerarnih 

pošt za materialne stroške in za dostavo pošte, je bila največkrat precej manjša od 

resničnih stroškov. Vzdrževanje neerarnih pošt je bilo za državo nekajkrat cenejše, 

kot če bi bile pošte državne. Pogodbeni zneski navadno niso zadoščali za 

poravnavo stroškov, kljub temu so se zaupniki zanimali za nadaljevanje dela, 

predvsem zaradi ugleda in konkurenčnih razlogov. (Povz. po Golec, 1986, str. 25.)


8.2 POLEG POŠT TUDI POŠTNE ZBIRALNICE 

Obstajale so tudi poštne zbiralnice, ki so sprejemale, odpravljale in dostavljale 

pisemske in blagovne pošiljke. Ustanavljali so jih v krajih, v katerih zaradi 

majhnega prometa ni delovala erarna ali neerarna pošta. Služba v poštnih 

zbiralnicah je bila častna, zato so jo zaupali uglednim in zanesljivim osebam. 

Hiter in vsestranski razvoj pošte in telegrafa v drugi polovici 19. stoletja je terjal 

organizacijsko spremembo vodenja te dejavnosti v samostojni oddelek v okviru 

Trgovinskega ministrstva, ki naj bi ga vodil generalni direktor. Po cesarjevem 

odloku so 3. marca 1866 ustanovili Generalno direkcijo za poštne in telegrafske 

zadeve, ta pa se je delila na Direkcijo za Trst, Primorsko in Kranjsko, ki je imela 

svoj sedež v Trstu, in na direkcijo za Štajersko, ki je imela sedež v Gradcu. 

8.3 ZASAVSKI POŠTNI URADI 

Sava je delila Zasavje med deželi Kranjsko in Štajersko, zato so bili med obe 

direkciji razdeljeni tudi poštni uradi na zasavskem območju. 

Kot sem že zapisal, so bili prvi zasavski poštni uradi ustanovljeni v letih od 1849 

do 1852 vzdolž železniške proge. Poštna urada Zidani Most in Radeče sta začela 

poslovati že leta 1849, leta 1850 se jima je pridružil poštni urad v Zagorju, leta 

1851 v Hrastniku in nazadnje leta 1852 v Trbovljah. Večina poštnih uradov je bila 

nastanjena v poslopjih železniških postaj ali v njihovi neposredni bližini, za 

sprejemanje in oddajanje pošiljk pri poštnih vlakih pa je skrbel en sam poštni 

odpravnik. 

Leta 1873 so odprli poštni urad še v Loki pri Zidanem Mostu, leta 1880 na Izlakah, 

leta 1896 na Dolu pri Hrastniku in leta 1905 v starih Trbovljah. Trboveljska in 

zagorska pošta sta kasneje dobili nove prostore v rudarskih središčih. Tako je bilo 

treba poslej skrbeti tudi za prenos pošiljk s kolodvora do poštnega urada in nazaj.


Večje pošte so organizirale prevoz s konjsko vprego, z manjših pošt in poštnih 

zbiralnic pa so hodili po pošiljke poštni sli. 

Poštni uslužbenci so bili prva leta po večini Nemci. Tudi uradni jezik in žig sta bila 

precej časa nemška. Raba slovenskega jezika se je le počasi uveljavljala, nekaj 

več pravic glede slovenščine v uradih pa so si Slovenci priborili za časa Taafejeve 

vlade (do leta 1893). Pri manjših pogodbenih poštah in poštnih zbiralnicah so 

uporabljali slovenščino že od ustanovitve, kljub temu pa je bilo poslovanje v 

nemščini. 

Prvotno so bili napisi na poštnih žigih nemški. Kot zanimivost lahko zapišem, da je 

imel edino radeški poštni žig že v 50. letih 19. stoletja slovenski napis Račach, 

kakor so nekateri ta kraj imenovali. V 70. letih je bil žig dvojezičen, ostali poštni 

žigi so bili v začetku nemški in so si v 90. letih 19. stoletja postopoma priborili tudi 

slovenski napis. Do konca prve svetovne vojne je obdržal nemški napis brez 

slovenskega samo zidanomoški žig. Poštne zbiralnice so imele posebne poštne 

žige pravokotne oblike. Napisi na žigih so bili dvojezični, v zadnjih letih Avstro- 

Ogrske pa je imela zbiralnica v Čemšeniku slovenski napis. (Povz. po Golec, 

1986, str. 29.) 

Slika 5: Žigi pomožnih pošt pred prvo svetovno vojno 

(Golec, 1986, str. 34)


8.4 RAZMERE MED PRVO SVETOVNO VOJNO 

Prva svetovna vojna (1914–1918) je zelo ovirala poštni promet. Pisemski in 

paketni poštni promet se je v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji nenadoma izjemno 

povečal, zlasti zaradi prometa s treh bojišč (srbska, ruska in soška fronta). Poštni 

uradi v neposredni bližini fronte v dolini reke Soče so bili po letu 1915 zelo 

poškodovani ali celo popolnoma uničeni. Iz pisnega poročila uradnika kolodvorske 

pošte Maribor 2 so znane težave v poštnem prometu v omenjenem obdobju. V eni 

noči je moralo biti predelanih od 500 do 600 pisemskih vreč in približno 3000 

priporočenih pošiljk, zaupnih pošiljk in paketov. Pošta Maribor 2 je delovala v 

premajhnih prostorih. Leta 1914 naj bi bilo zaposlenih 115 ljudi, to pa za 

obvladovanje tako velikega prometa ni bilo dovolj. Po nočni službi prosti 

uslužbenci so morali celo dostavljati pošiljke. Pošiljke so prihajale vsak dan s 

potujočimi poštami in v direktnih poštnih sklepih (vrečah) s hitrimi vlaki. V letu 

1918 sta obratovali le še potujoči pošti Maribor–Beljak št. 28 in Maribor–Beljak– 

Franzensfeste (Meran) št. 15. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 104.) 

Novembra 1918 je železniški promet zastal zaradi vojaških transportov na fronte. 

Podobne razmere so bile na kolodvorski pošti Ljubljana 2, pri poštnih uradih v 

Celju, na Jesenicah in v Zidanem Mostu. 

V Mariboru, na Štajerskem in Koroškem so zavedni slovenski poštni uslužbenci 

sodelovali v akciji generala Rudolfa Maistra za osvoboditev slovenskega ozemlja. 

Nemško usmerjeno osebje je stavkalo, da bi poštna dejavnost zastala in razpadla. 

Slovensko poštno osebje je vzdržalo delovne napore in na novoustanovljeno 

poštno in telegrafsko ravnateljstvo v Ljubljani je v Maribor napotilo usposobljene 

poštne uslužbence, pa tudi telegrafske in telefonske tehnične uslužbence, ki jih je 

spremljal znani telekomunikacijski strokovnjak Marij Osana. Telegrafskotelefonska 

tehnična sekcija v Mariboru je pod vodstvom Janka Bračka uspešno 

sodelovala z vojaškimi enotami generala Maistra.


9 RAZCVET POŠTNE ORGANIZACIJE V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI 

Konec prve svetovne vojne je prinesel razpad stoletne habsburške monarhije. Že v 

zadnjih mesecih vojne se je začela razvijati slovenska narodna oblast z narodnim 

svetom za slovenske dežele in Istro ter s pokrajinskimi narodnimi sveti, ki je počasi 

nadvladovala legitimno avstrijsko oblast. 

9.1 RAZMERE V NOVI DRŽAVI 

Dne 29. oktobra 1918 je bila na ozemlju habsburške monarhije razglašena Država 

Slovencev, Hrvatov in Srbov. To je dan osvoboditve večine slovenskega naroda 

izpod tisočletnega nemškega jarma. Mlada država se je 1. decembra združila s 

Kraljevino Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 

Prehodno obdobje iz Avstro-Ogrske v Jugoslavijo je za poštni promet na našem 

narodnem ozemlju zgodovinsko pomembno. Pošte na območju Trsta, Goriške in 

Kranjske so prej spadale pod poštno in brzojavno ravnateljstvo v Trstu, pošte na 

Štajerskem pa pod ravnateljstvo v Gradcu. Ob razpadu Avstro-Ogrske so 28. 

oktobra 1918 ostale pošte na svobodnem slovenskem ozemlju brez svoje uprave. 

Z razglasitvijo nove države torej ni bilo na Slovenskem nobenega poštnega in 

brzojavnega ravnateljstva. Začasno je prevzela upravo in vodstvo poštnega 

prometa 31. oktobra 1918 imenovana slovenska narodna vlada v Ljubljani. 14. 

novembra 1918 je Narodna vlada ustanovila za vse slovensko ozemlje Poštno in 

brzojavno ravnateljstvo s sedežem v Ljubljani. Odlok o ustanovitvi je bil objavljen v 

Uradnem listu Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov z dne 23. novembra 

1918. Novoustanovljeno ravnateljstvo je sestavljalo 5 oddelkov, vsak od njih pa je 

imel 2 pododdelka: 

1. splošni, 

2. poštni, 

3. telegrafsko-telefonski, 

4. ekonomski in 

5. računsko-kontrolni.


Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so bile pošte podrejene 

ministrstvu pošte in brzojava v Beogradu, ki je začelo delovati 5. januarja 1919. 

Ministrstvo je potrdilo ljubljansko ravnateljstvo in njegovega ravnatelja, sicer pa je 

bila pošta v novi državi centralizirana. 

9.2 POŠTE V ZASAVJU PRVIČ PADEJO POD SKUPNO ORGANIZACIJO 

Zasavske pošte, prej teritorialno razdeljene med deželi Štajersko in Kranjsko ter 

podrejeni graški in tržaški direkciji, so bile zdaj prvič združene v okviru ene 

organizacije. 

Razmere v poštni organizaciji so se po ustanovitvi poštnega in brzojavnega 

ravnateljstva v Ljubljani le počasi urejale. Posledice prve svetovne vojne so še dalj 

časa čutili v poštni ter v brzojavni in telefonski službi. Poštne urade so morali 

najprej oskrbeti s sposobnim osebjem. Iz službe so v kratkem času odslovili vse 

nezanesljive avstrijsko misleče uslužbence. 

Na podlagi odloka Narodne vlade SHS so bili 26. januarja 1919 med drugim 

odpuščeni tudi trije zasavski poštni uradniki: dva zaposlena pri pošti Zidani Most, 

eden pri pošti Hrastnik. Na ukaz poštnega in brzojavnega ravnateljstva so bili 

odstranjeni na naših poštah tudi vsi avstrijski znaki in napisi v nemškem jeziku, 

januarja 1919 pa so šle v promet prve slovenske poštne znamke. (Povz. po Golec, 

1986, str. 39.) 

Slika 6: Poštni žigi z izklesanim nemškim napisom 1918 - 1921 

(Golec, 1986, str. 39)


Slika 7: Jugoslovanski žigi v latinici in cirilici 

(Golec, 1986, str. 39) 

9.3 ŠE NAPREJ ERARNE IN NEERARNE POŠTE 

Pri razvrščanju pošt so še naprej obdržali avstrijski sistem in jih delili v erarne in 

neerarne državne pošte. Poslovanje je bilo pri obeh vrstah pošt enako, razlike so 

bile predvsem v osebju. Medtem ko so nastavljali pri erarnih poštah državne 

uslužbence, so bili odpravniki neerarnih pošt nestrokovnjaki, za katere je bila 

poštna služba navadno le postranski poklic. 

V Zasavju so kljub nasprotujoči državni politiki v tem obdobju poerarili več 

neerarnih pošt. Pred letom 1928 so bile podržavljene pošte Hrastnik, Radeče in 

celo Loka pri Zidanem Mostu, ki so jo čez nekaj let spet uvrstili med pogodbene 

pošte. Leta 1929 je pomožni pošti Sv. Jurij pod Kumom uspelo dobiti status 

pogodbene pošte. Nasprotno pa so največjo zasavsko pošto Zidani Most v tem 

času iz pošte II. reda preimenovali v pošto III. reda. 

V času med obema vojnama je obstajala še tretja vrsta pošt, tako imenovane 

pomožne pošte, ki so jih ustanavljali v krajih, kjer poštni promet ni bil tolikšen, da


bi upravičeval delovanje erarne ali neerarne pošte. Tak tip pošt, imenovanih 

pisemske zbiralnice, se je razvil že v 19. stoletju v Avstriji. 

Na zasavskem področju je število zbiralnic in pomožnih pošt nihalo, saj so se 

potrebe spreminjale. Namesto zbiralnic so v oddaljene kraje uvajali redno selsko 

dostavo. (Povz. po Golec, 1986, str. 41.) 

9.4 POLOŽAJ POŠTNIH URADNIKOV NA OZEMLJU BIVŠE AVSTRIJE 

Že takoj ob nastanku Kraljevine SHS sta bili v ospredju dve vprašanji, ki sta 

obremenjevali poštne uslužbence. Prvo je bilo v zvezi z izenačevanjem nazivov in 

plač poštnih uradnikov na ozemlju bivše Avstrije z uradniki v Srbiji in Črni gori. 

Drugo vprašanje pa je zadevalo razvrstitev poštarjev in oficiantov med državne 

uslužbence. 1. maja 1921 je ministrski svet sprejel uredbo o pragmatizaciji 

nepragmatičnih poštnih uradnikov v Sloveniji. S tem pa še ni bil rešen položaj 

odpravnikov neerarnih poštnih uradov v Sloveniji, ker so še vedno ostale nerešene 

povprečnine, ki so jih dobivali od države za kritje materialnih stroškov. Njihov 

položaj je postajal pri večini neerarnih pošt nevzdržen in je bil večkrat na meji 

socialne ogroženosti. Najslabši je bil položaj selskih pismonoš in drugega 

pomožnega osebja, ki so delali ponekod tudi do 14 ur dnevno. Pomožne pošte so 

bile podrejene neposredno obračunskim poštam, njihovo upravljanje pa je bilo 

brezplačno in častno opravilo. 

Leta 1929 so prenehale delovati direkcije pošte in telegrafa. Namesto njih so bile 

ustanovljene oblastne poštno-telegrafske uprave, a so jih naslednje leto spet 

preimenovali v direkcije. Kasneje so prišle pošte in telegrafi z ministrstva za 

gradnje pod pristojnost ministrstva za promet. Na osnovi nove ustave je bila 

država razdeljena na banovine, po katerih so se imenovale tudi poštne direkcije. 

Naše pošte so bile podrejene Dravski direkciji pošte in telegrafa s sedežem v 

Ljubljani.


9.5 ZASAVSKE POŠTE MED LETOMA 1918 IN 1941 

Tabela 1: Seznam pošt leta 1925 in 1940 

VRSTA POŠTE/LETO 1925 1940 

Zidani Most 

Zidani Most 

ERARNE Trbovlje 1 Trbovlje 1 

POŠTE Zagorje ob Savi Zagorje ob Savi 

Trbovlje 2 

Hrastnik 

Radeče 

Radeče 

Dol pri Hrastniku 

NEERARNE Hrastnik Sveti Jurij pod Kumom 

POŠTE Loka pri Zidanem Mostu Loka pri Zidanem Mostu 

Trbovlje 2 

Izlake 

Izlake 

Dol pri Hrastniku 

Leta 1925 so na zasavskem področju delovale zgolj 3 erarne pošte, in sicer Zidani 

Most, Trbovlje 1 in Zagorje ob Savi, neerarnih pa je bilo 6: Radeče, Hrastnik, Loka 

pri Zidanem Mostu, Trbovlje 2, Medija – Izlake, Dol pri Hrastniku. 

Do leta 1940 so poerarili še 3 pošte, tako da je bilo ob začetku druge svetovne 

vojne v Zasavju 6 erarnih pošt (Zidani Most, Trbovlje 1, Trbovlje 2, Zagorje ob 

Savi, Hrastnik, Radeče), Dol pri Hrastniku, Loka pri Zidanem Mostu in Medija – 

Izlake ostanejo neerarne, pridruži pa se jim še pošta Sv. Jurij pod Kumom. 

V obdobju med obema vojnama je bilo glavno prometno sredstvo za prenos pošiljk 

železnica, Zidani Most pa pomembno železniško križišče. Zidanomoška pošta je 

vse prispele pošiljke usmerjala in nato odpravljala v tri smeri. Za izmenjavo 

sklepov (vreče in paketi) na postajah je skrbelo več uslužbencev potujočih pošt. 

Ker je potekalo odpravljanje sklepov v Zidanem Mostu predvsem ponoči, so pošte 

sprejemale pošiljke zgolj v jutranjih urah. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 142.)


Na Zasavskem je bila večina pošt odmaknjenih od železniške proge, zato so 

pošiljke s kolodvorov do poštnih uradov dostavljali na različne načine. Za 

povezavo z večjimi poštami so skrbeli najeti prevozniki s konjsko vprego, do 

manjših pogodbenih in oddaljenih pomožnih pošt v zaledju pa so nosili pošiljke 

dnevno ali nekajkrat tedensko poštni sli. Ponekod so potnike že prevažali lokalni 

avtobusi, ki so bili v zasebni lasti. Sredi dvajsetih let je privatno avtobusno podjetje 

v Trbovljah prevzelo tudi prevoz pošte s kolodvora do obeh poštnih uradov in 

obratno. Leta 1938 zasledimo avtomobilski prevoz pošiljk med Zidanim Mostom in 

Radečami, a ga je kmalu spet zamenjal klasični način prevoza s konjsko vprego. 

Večje zasavske pošte so imele že pred prvo svetovno vojno organizirano dostavo 

pošte na dom, poštno ravnateljstvo pa je po letu 1918 selsko dostavo še razširilo. 

(Povz. po Golec, 1986, str. 43.) 

9.6 POŠTNE ZVEZE V ZASAVJU 

Leta 1934 je delovala vsakodnevna poštna zveza med poštami Trbovlje – Trbovlje 

2, Zagorje ob Savi – Trojane, Zidani Most – Radeče, Hrastnik – Dol pri Hrastniku 

in Zagorje – Sv. Jurij pod Kumom. Na poštni zvezi Trbovlje – Trbovlje 2 so pošto 

prevažali z avtomobilom, na preostalih pa bodisi z vprego bodisi s poštnim slom. 

Poštna zveza Zagorje – Kotredež je delovala vsak dan, razen nedelje, pošto pa je 

prenašal poštni sel. 

Štirikrat tedensko so obratovale poštne zveze Medija Izlake – Čemšenik, Medija 

Izlake – Kolovrat, Trbovlje 1 – Dobovec; tudi na teh razdaljah so pošto prenašali 

poštni sli. 

Trikrat tedensko so delovale poštne zveze Trbovlje 2 – Sv. Katarina, Radeče – 

Svibno, Loka – Razbor; pošto so prenašali poštni sli. (Povz. po Golec, 1986, str. 

42.)


9.7 ZASAVSKE POŠTNE ZGRADBE 

Zasavske pošte so med obema vojnama poslovale večinoma v stavbah z najetimi 

poslovnimi prostori. Tako je bila pošta Trbovlje 1 nastanjena v prizidku rudniškega 

skladišča, pošti Hrastnik in Zidani Most sta bili na železniških postajah, zagorska 

in radeška pošta v prostorih posojilnice, ostale pošte pa so uradovale v privatnih 

hišah. Poslovni prostori večine pošt so bili že tedaj zastareli, slabo opremljeni in 

pretesni, saj je bil uslužbencem in strankam največkrat na voljo en sam prostor. 

Prvo lastno zgradbo je dobila v Zasavju pošta Trbovlje 1 na Vodah. Leta 1934 se 

je iz dveh predeljenih prostorov rudniškega skladišča, kjer je delovala 55 let, 

preselila v novozgrajeno pritlično stavbo. Gradnja novih prostorov je bila zaradi 

naraščajočega prometa pri pošti nujno potrebna. Trboveljska pošta je poslovala v 

novi stavbi 25 let. 

V obdobju med obema vojnama so zasavske pošte po večini tudi ukinile brzojavni 

promet, brzojave so preprosto zamenjali telefoni. Od leta 1919 do 1939 dobijo 

telefone praktično vse zasavske pošte (Trbovlje: 15. 7. 1919, Hrastnik: 13. 5. 

1922, Zagorje ob Savi: 26. 11. 1923, Zidani Most: 14. 4. 1919, Radeče: 18. 9. 

1922, Medija Izlake: 1. 3. 1939, Loka pri Zidanem Mostu: 21. 6. 1939), razen 

pogodbenih pošt Dol pri Hrastniku in Sv. Jurij pod Kumom. 

10 POŠTNA DEJAVNOST V ZASAVJU MED DRUGO SVETOVNO 

VOJNO 

Leta 1940 je ministrski svet na podlagi uredbe o spremembah obstoječih 

predpisov iz leta 1939, finančnega zakona iz leta 1939/40 in na predlog ministra 

za pošto, telegraf in telefon (PTT) sprejel uredbo o organizaciji ministrstva PTT.


10.1 ORGANIZIRANOST DIREKCIJE PTT V LJUBLJANI 

Tik pred začetkom druge svetovne vojne na naših tleh je bil organigram Direkcije 

PTT v Ljubljani tak: 

1. UPRAVA, ki so jo sestavljali: direktor, pomočnik direktorja, inšpektorji; 

sestavljali so jo še splošni, poštni, telegrafsko-telefonski, ekonomski in 

računsko-kontrolni odsek. 

2. TELEGRAFSKO TELEFONSKE TEHNIČNE SEKCIJE: mestna TT sekcija v 

Ljubljani, terenska TT sekcija v Ljubljani, terenska TT sekcija v Mariboru. 

3. POŠTE, TELEGRAFI IN TELEFONI: državne pošte, pogodbene pošte in 

pomožne pošte. 

4. POŠTNA AVTOMOBILSKA GARAŽA. 

5. POŠTNA TELEGRAFSKO-TELEFONSKA DELAVNICA. 

10.2 POLOŽAJ POŠT PO PRVEM NAPADU NA JUGOSLAVIJO 

Dne 6. aprila 1941 zjutraj so Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija brez vojne 

napovedi napadle Jugoslavijo vzdolž vseh meja. 17. aprila 1941 je jugoslovanska 

vojska popolnoma kapitulirala, Slovenija pa je bila takrat že okupirana in 

razdeljena na tri dele: Prekmurje je dobila Madžarska, Nemčija si je prisvojila 

Gorenjsko, Štajersko, slovensko Koroško in del Dolenjske, Italija pa je dobila 

preostalo Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano. 

Pošte ob meji so bile ob izbruhu vojne evakuirane, vrednotnice in listine pa so 

poslale direkciji. Poštni promet je bil zelo okrnjen in jasno je, da je pošta prihajala 

do naslovnika zelo neredno. Od 6. aprila 1941 je ljubljanska poštna direkcija 

izgubila vse pisne stike s poštnim ministrstvom v Beogradu. Nekaj dni so 

vzdrževali zvezo prek radijske postaje policijskega ravnateljstva v Ljubljani, toda 

10. aprila 1941 je bila tudi ta pretrgana.


Poštne ustanove v okupiranih deželah je nemška poštna uprava hitro prevzela, na 

prevzem pa je bila tudi zelo dobro pripravljena. Že vnaprej so imeli določeno vse 

osebje, za vsako pošto pa pripravljen poštni material in inventarne predmete, 

razne obrazce, nalepke za pakete ter vrednostna in priporočena pisma z 

natisnjenimi nazivi posameznih pošt v nemškem jeziku. 

10.3 RAZMERE V ZASAVJU 

V Zasavju je okupatorja sprejelo dobro organizirano nemško prebivalstvo z 

domačimi izdajalci. Zasavski kraji so bili zasedeni že 11. aprila 1941 in v kratkem 

času se je utrdila nova oblast. 

V Zasavju je bilo v predaprilski Jugoslaviji 10 poštnih ustanov: 6 državnih in 4 

pogodbene pošte. Nemška oblast je že 14. aprila 1941 ponemčila imena krajev in 

pošt, poštna uprava v Gradcu pa je v nekaj dneh drugo za drugo prevzela vse 

obstoječe pošte. Za upravnike so namestili večinoma svoje ljudi iz Avstrije, ki so 

jim zaupali tudi delo v telefonskih centralah, pri brzojavu in kontroli ter vodenju 

posameznih oddelkov. Pri dostavni službi in manj pomembnih manipulativnih 

poslih so ostali v glavnem slovenski uslužbenci. Slovenci so bili tudi upravniki 

manjših pošt, zlasti v krajih, kjer so bili Nemci ogroženi zaradi partizanskega 

delovanja, dokler niso pošt enostavno ukinili. Z desnega brega Save, ki je spadal v 

posavsko-posoteljski izselitveni pas, je nemška oblast v letih 1941 in 1942 izselila 

veliko večino slovenskega prebivalstva, v prvi vrsti Nemcem neprijazne in 

nezanesljive državne uradnike predvojne Jugoslavije. Izgnane poštne uslužbence 

so zamenjali deloma nemški priseljenci. 

Pri poštah so poleg nemških uslužbencev zaposlili tudi več nezaposlenih 

slovenskih domačinov, ki so morali uspešno opraviti potrebne tečaje. Posledica 

tega je bila, da je narodnoosvobodilno gibanje našlo oporo tudi v poštni dejavnosti. 

Avtobusni promet so opravljale posebne poštne enote s svojo lastno garažo in 

mehanično delavnico z električno bencinsko črpalko. Ponekod so uvedli tudi dovoz


in odvoz pošte s posebnimi, največkrat krožnimi progami. Zaradi pogostih 

partizanskih napadov na vlake so pošto vse pogosteje prevažali samo še z 

avtobusi, ki so jih spremljale posebne poštne zaščitne patrulje, navadno na 

motornih vozilih pred avtobusi ali za njimi. (Povz. po Golec, 1986, str. 47.) 

10.4 NOV NAČIN USMERJANJA IN PRENOSA POŠTNIH POŠILJK IN 

REORGANIZACIJA 

Notranja manipulativna služba se ni prav dosti razlikovala od prejšnje. Pri 

usmerjanju pisemskih pošiljk so kot novost uvedli usmerjanje po pokrajinah ob 

pomoči poštnih številk. Zaradi prenovitve prostorov poštnih uradov, njihove 

preselitve v boljše prostore in pridobitve nove opreme so se delovne razmere na 

poštah precej izboljšale. Za službeno in polslužbeno pošto med ozemljem, ki so ga 

zasedali Nemci in preostalimi okupiranimi ozemlji Jugoslavije, je bila organizirana 

nemška vojna pošta. 

Nemška poštna uprava se je pri organiziranju poštnega prometa naslonila na 

obstoječe pošte in ustanovila na okupiranem ozemlju obračunske pošte s sedeži 

na večjih poštah. Obračunskim poštam so bile podrejene pomožne enote, s 

celotnim poslovanjem vezane na svojo obračunsko pošto. Obračunska pošta je 

zalagala pomožne pošte z gotovino, zalogami, vrednotnicami, znamkami, obrazci 

in drugim materialom, pomožne enote pa so vsakodnevno dostavljale vse 

obračunske dokumente in odvode. Obračunska pošta je nadzirala stanje blagajne, 

zbirala dovode in banki vsak dan odvajala viške. Na pomembnejših in 

prometnejših poštah so postavili posebne straže, ki so imele stalno dežurno 

službo ali samo nočno službo. Celotno poslovanje, organizacija in službeno 

razmere nameščencev so bili prirejeni nemškim predpisom. Tako so v celoti 

izginile pogodbene pošte s pogodbenimi uslužbenci, ki so jih po potrebi podržavili. 

Obračunska pošta za zasavske pošte je bila v obravnavanem obdobju prometno 

najmočnejša pošta Zidani Most. Pod njeno prisotnostjo so delovale vse erarne in 

pogodbene pošte iz predvojne Jugoslavije. Ponemčenju krajevnih in poštnih imen


z dne 14. aprila 1941 je po 4. oktobru 1941 sledilo nekaj sprememb in ponemčenje 

imen zaselkov. V prvem letu okupacije je v Zasavju poslovalo 10 poštnih uradov: 

Obertal/ Eichtal (Dol pri Hrastniku), Eichtal (Hrastnik), Laak bei Steinbrück (Loka 

pri Zidanem Mostu), Galleneck (Izlake), Ratschach (Radeče), Kumberg (Podkum), 

Trifail 1 (Trbovlje 1), Trifail 2 (Trbovlje 2), Edlingen (Zagorje ob Savi) in Steinbrück 

(Zidani Most). 

Med obdobjem druge svetovne vojne so uvedli tudi več novih avtobusnih prog in 

poštnih zvez. Najpomembnejši zvezi sta bili avtobusni progi Celje–Trbovlje v 

dolžini 29 kilometrov in Celje–Zagorje v dolžini 36 kilometrov; avtobus je vozil tudi 

na 10 kilometrov dolgi progi med Zidanim Mostom in Sopoto. Na 7 kilometrov dolgi 

progi od Zagorja do Izlak so organizirali avtomobilsko poštno zvezo. (Povz. po 

Golec, 1986, str. 59.) 

10.5 ZARADI SPLOŠNE NEVARNOSTI POŠTNI PROMET POSTANE 

NEREDEN IN NEZANESLJIV 

Več ozemlja so Nemci zavzeli, bolj je divjala vojna, bolj so se množili napadi na 

poštne avtobuse in avtomobile, zato je poštni promet postajal vse bolj nereden in 

nezanesljiv. Spremstvo je imelo veliko človeških žrtev in materialne škode. 

Notranja manipulativna služba se ni dosti razlikovala od prejšnje. V nekaterih 

primerih je bilo delo poenostavljeno in se je naslanjalo bolj na zaupanje, spet v 

drugih primerih je bilo bolj zapleteno. 

Precejšnje spremembe je doživelo usmerjanje pisemskih pošiljk. Takrat so morali 

usmerjevalci imeti veliko geografskega znanja, le-teh pa je pričelo primanjkovati, 

saj so morali na bojišča. Zaradi tega so uvedli usmerjanje po pokrajinah, ki pa je 

bilo zelo enostavno. Pošiljatelji so morali napisati poleg naslovnega kraja tudi 

določeno številko (za Zasavje št. 12). Usmerjevalci so se tako ravnali samo po 

pokrajinskih številkah, podrobnejša razdelitev po poštah pa se je odvijala šele v 

centru posamezne pokrajine.


Vseh 10 zasavskih pošt ni zdržalo do konca vojne; nemška poštna uprava je bila 

prisiljena ukiniti pošti Dol pri Hrastniku in Medija – Izlake. 

10.6 POMEN POŠTNIH USLUŽBENCEV ZA NOV 

Nekateri poštni uslužbenci so aktivno sodelovali v borbi, drugi so na različne 

načine podpirali narodnoosvobodilno vojsko, žal pa vrste poštnih delavcev niso 

bile povsem brez izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev. Zavedni poštni delavci so 

napravili partizanskim borcem nešteto dragocenih uslug. Obveščali so partizanske 

enote o gibanju sovražnih sil, prenašali razna obvestila, pregledovali gestapovsko 

pošto, raznašali so pozive za NOV, zbirali prispevke in material za borce in 

podobno. Ko so postali okupatorjem zaradi svojega sodelovanja sumljivi, so se 

največkrat aktivno vključili v NOB. Nekatere so Nemci aretirali in mučili na različne 

načine. Za svobodo domovine so žrtvovali življenja štirje uslužbenci zasavskih 

pošt (Justina Govejšek – pošta Hrastnik, Anton Močilar – pošta Hrastnik, Blaž 

Petan – pošta Trbovlje, Ivan Brenčič – pošta Zidani Most). 

10.6.1 Vloga hrastniških poštnih uslužbencev za NOV 

Justina Govejšek je bila rudarska hči. Po končani meščanski šoli se je zaposlila 

kot uslužbenka pri hrastniški pošti. Po prihodu okupatorja se je kmalu vključila v 

narodnoosvobodilno gibanje, saj se je družila z naprednimi mladinci. Vedno 

nasmejana je sprejemala naloge terenskih aktivistov in jih dosledno izvrševala. 

Med neko akcijo so jo ujeli in zaprli v trboveljski zapor, kjer je bodrila in vlivala 

upanje mlajšim sojetnicam. 15. avgusta 1942 je bila ustreljena kot talka v Celju. 

Anton Močilar se je po končani osnovni šoli izučil za pleskarja ter delal v Zagrebu 

in Hrastniku. Pred začetkom vojne se je zaposlil kot selski pismonoša pri hrastniški 

pošti. Z NOB je simpatiziral do leta 1943, v letu 1944 pa je zbiral material in kot 

pismonoša prenašal tudi partizansko pošto. 27. junija 1944 se je moral umakniti v 

partizane, kjer je opravljal vlogo kurirja. Med nemškim napadom se je 16.


septembra istega leta smrtno ponesrečil, ko je prinesel pošto z Dolenjske. Tovariši 

so ga pokopali v gozdu pod Kalom, 31. oktobra 1945 pa je bil prekopan na 

pokopališče Dol pri Hrastniku. 

10.7 ZVEZE MED VOJNO V ZASAVJU 

Do sredine leta 1942 je bilo vzdrževanje zvez med partizanskimi četami in 

poveljstvi povsem naslonjeno na sistem kurirskih zvez, v drugem obdobju pa se je 

že razvilo osnovno omrežje partizanskih kurirskih postaj za potrebe terena in 

vojske. Za tretje obdobje, torej po letu 1943, pa je značilen vsestranski tehnični in 

številčni razmah vojaških in terenskih zvez. 

Partizanske enote so imele redne kurirske zveze, v tem obdobju pa so mnogi 

kurirji v bojih umrli. Kurirjem so pomagali obveščevalci, predvsem mladinci, saj je 

sovražnik nenehno postavljal zasede in so morali biti kurirji o vsem obveščeni. 

Zaupniki so čakali kurirje na javkah in jih zaradi varnosti pospremili kos poti. 

10.7.1 Kurirske zveze čez vso Slovenijo 

Jeseni 1942 so začeli načrtno snovati terenske kurirske zveze, ki so postopoma 

prepredle vso Slovenijo. Število kurirskih zvez se je stalno spreminjalo. Sredi leta 

1944 je bilo omrežje razdeljeno na 5 relejnih sektorjev, povezanih s pomočjo 

elektrike: 

– dolenjsko-notranjski (4 linije, 25 postaj), 

– primorski (4 linije, 31 postaj), 

– gorenjski (4 linije, 39 postaj), 

– štajerski (5 linij, 38 postaj) in 

– koroški (2 liniji, 18 postaj).


Skupaj je bilo na Slovenskem 19 linij in 151 postaj. Ena relejna kurirska postaja je 

imela od 6 do 10 kurirjev. Bivak kurirske postaje, kjer so se sestajali kurirji in si 

izmenjavali pošto zgolj ponoči, je moral biti skrbno prikrit. Vzdrževali so stalno, 

hitro in zanesljivo zvezo med vojaškimi poveljstvi, partijsko-političnimi forumi in 

organi ljudske oblasti. Kurirji so prenašali tudi partijsko-politično literaturo iz 

osrednje tiskarne, pokrajinskih in okrožnih tiskarn ter tehnik. Skupno število 

kurirjev je bilo vsaj 1800. 

Na Zasavskem so bile relejne postaje razdeljene med dva relejna sektorja: 

štajerski in dolenjsko-notranjski. Prva je bila ustanovljena kurirska postaja S 26, in 

sicer v septembru 1943, zadrževala pa se je na pobočju Št. Lenarta – Vrhe, največ 

v Jelovici, kurirji pa so živeli v bunkerjih in se pogosto selili iz kraja v kraj. 

Pri pregledu zvez je treba poudariti, da v Zasavju ves čas vojne ni bilo trajnejšega 

osvobojenega ozemlja, saj so naši kraji ležali v neposredni bližini nemškoitalijanske 

meje, sovražne postojanke pa so bile številne. Posebno težko je bilo 

vzpostavljati stike z Dolenjsko, ker je bilo slovensko prebivalstvo z desnega brega 

Save skoraj v celoti izseljeno. Zato nas lahko dosežena organizacija, hitrost in 

rednost zvez navdajajo z zadovoljstvom. Takšne stopnje zvez je zmožna samo 

dobra vojska, ki je našla v našem delovnem ljudstvu vso podporo. (Povz. po 

Golec, 1986, str. 61.) 

11 RAZVOJ POŠTE OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO DANES 

11.1 NAJPREJ ZASTOJ, NATO HITRA OBNOVA 

Poštna služba na Slovenskem je bila po osvoboditvi v popolnem zastoju. Večina 

pošt sploh ni poslovala, ker niso imele medsebojni zvez. Železniške proge in 

mostovi so bili porušeni, primanjkovalo je poštnega materiala in osebja, poštna 

direkcija pa si je zastavila nalogo čim prej obnoviti predvojne pošte in zveze.


Železniške proge so obnovili dokaj hitro, zato je nekaj mesecev po osvoboditvi že 

stekel redni poštni promet. 

Zasebni pisemski promet je v Sloveniji stekel 7. junija 1945. Kmalu je sledila 

obnovitev tudi ostalih poštnih dejavnosti, kot je pošiljanje vrednostnih pisem, 

nakazniška in čekovna služba ter promet z odkupnimi pošiljkami. Nekoliko 

kasneje, 26. septembra 1945, je stekel zasebni paketni promet, nazadnje pa še 

poštno hranilniški promet. 

Vrhovno upravo in nadzorstvo za celotno poštno, telegrafsko, telefonsko in 

radijsko službo je imelo ministrstvo za pošto. Poštno dejavnost je upravljalo 

neposredno na celotnem ozemlju takratne Jugoslavije. 

11.2 POŠTNE RAZMERE V LJUDSKI REPUBLIKI SLOVENIJI 

V Ljudski republiki Sloveniji je bil PTT-promet v rokah direkcije pošte v Ljubljani, ki 

se je delila na šest odsekov: 

1. personalni, 

2. poštni, 

3. telegrafsko-telefonski, 

4. ekonomski, 

5. finančno-kontrolni in 

6. inšpekcijski. 

Poštna dejavnost je bila prva povojna leta povsem centralizirana, njena notranja 

ureditev pa se ni bistveno razlikovala od predvojne.(Povz. po Hozjan, 1997, str. 

214.) 

Pošte so delili v državne, državno razredne in pomožne. Vse vrste pošt so 

delovale po istih predpisih, razlike so bile le v obsegu poslov in uradnih ur ter pri 

nameščanju uslužbencev. Na osnovi delovnih enot so se državne pošte delile v 

rede, državno razredne v razrede, pomožne pošte pa so bile podrejen kontrolnim 

poštam in niso delovale samostojno. V prvem letu po osvoboditvi so delovale vse


predvojne pošte na zasavskem področju, razen pomožna pošta Mlinše. Tako je v 

obravnavanem obdobju na Zasavskem delovalo 10 nadzornih pošt in 9 pomožnih: 

Dol pri Hrastniku, Hrastnik, Loka pri Zidanem Mostu (pomožna pošta Razbor), 

Medija – Izlake (pomožni pošti Čemšenik, Kolovrat), Radeče pri Zidanem Mostu 

(pomožna pošta Svibno), Sv. Jurij pod Kumom, Trbovlje 1 (pomožna pošta 

Dobovec), Trbovlje 2, Zagorje ob Savi (pomožne pošte: Kotredež, Loke, 

Šklendrovec, Št. Lampert), Zidani Most. 

Dne 12. marca 1949 je bila ustanovljena Direkcija PTT Ljubljana. Ob ponovni 

reorganizaciji je bilo leta 1950 ustanovljeno Gospodarsko podjetje za eksploatacijo 

PTT- zvez z direkcijo PTT v Ljubljani, dvema oblastnima inšpektoratoma, 561 

operativnimi enotami in enotami za vzdrževanje PTT-zvez in notranji promet. 

Od leta 1948 je v Zasavju obstajala Okrajna pošta Trbovlje 1 z desetimi pristojnimi 

poštami: Dol pri Hrastniku, Hrastnik, Loka pri Zidanem Mostu, Medija – Izlake, 

Radeče pri Zidanem Mostu, Sv. Jurij pod Kumom, Trbovlje 2, Trojane, Zagorje ob 

Savi in Zidani Most. Do leta 1953 so nekaterim poštam spremenili imena: pošto 

Medija – Izlake so preimenovali v Izlake, pošto Sveti Jurij pod Kumom v Podkum, 

Trbovlje 2 v Trbovlje 3, Št. Lampert pa v Senožeti. V tem času so začeli odpravljati 

pomožne pošte. Obdržala se je zgolj pomožna pošta Dobovec. 

Dne 1. januarja 1956 se je območje Okrajne pošte Trbovlje 1 povečalo za celotno 

področje ukinjene Okrajne pošte Videm – Krško 1. Le-ta je prenehala delovati, ko 

so po zakonu o območjih okrajev in občin v LRS odpravili krški okraj. Število 

izvršilnih enot Okrajne pošte Trbovlje 1 se je povečalo na 37, poleg teh pa je 

delovalo še 7 pomožnih pošt. 

11.3 LETA ŠTEVILNIH REORGANIZACIJSKIH SPREMEMB 

Okoliščine so leta 1960 spet prisilile k razmišljanju o temeljiti reorganizaciji 

slovenske PTT. Predvideli so ustanovitev devetih novih PTT-centrov s sedeži v 

Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici, Murski Soboti


in v Trbovljah. PTT-center Trbovlje naj bi obsegal področja sedmih občin (Brežice, 

Hrastnik, Senovo, Sevnica, Trbovlje, Videm – Krško in Zagorje ob Savi). Za 

izvolitev v delavski svet PTT-centra Trbovlje je bilo predvidenih 27, za upravni 

odbor pa 9 članov. 

11.3.1 PODJETJE ZA PTT-PROMET V LJUBLJANI 

Dne 30. decembra 1960 je delavski svet Podjetja za PTT-promet v Ljubljani 

ustanovil Podjetje za poštni, telegrafski in telefonski promet v Trbovljah. V njegov 

sestav je prišlo bistveno manjše področje, kot so prvotno načrtovali: zgolj območja 

občin Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Poleg Podjetja za PTT Trbovlje so ustanovili 

še 8 samostojnih podjetij za PTT-promet s sedeži v Ljubljani, Mariboru, Celju, 

Kopru, Kranju, Novi Gorici, Novem mestu in Murski Soboti. Hkrati pa je bila 

ustanovljena tudi Skupnost PTT-podjetij Slovenije s sedežem v Ljubljani. Podjetja 

so bila takoj registrirana in so odprla svoje tekoče račune, na katere so jim 

nakazovali osnovna in obratna sredstva nekdanjega PTT-podjetja v Ljubljani. Dne 

7. marca 1961 so pri posameznih podjetjih za PTT-promet ustanovili osnovne 

enote in obrate. Sredi leta je upravni odbor Skupnosti slovenskih PTT- podjetij 

sprejel pravila Skupnosti PTT Ljubljana. Skupnost so sestavljala vsa že navedena 

podjetja za PTT-promet, poleg teh pa še podjetje za telefonske gradnje, instalacije 

jakega in šibkega toka ter projektiranje Tegrad in šola s praktičnim poukom za 

telekomunikacije v Ljubljani. 

Osnovne enote so združevale izvršilne enote (pošte, telegrafi, telefoni), obrati pa 

so s svojo dejavnostjo zagotavljali PTT-prenos in vzdrževanje PTT-naprav. 

Skupnost je morala skrbeti za napredek PTT-prometa, za pravilno in redno 

delovanje tega prometa, za usklajevanje dela, za izvajanje mednarodnih pogodb s 

področja PTT- prometa in opravljati zadeve skupnega pomena po pooblastilu PTTpodjetij 

in drugih gospodarskih organizacij in zavodov, vključenih v skupnost. 

Vključena je bila v Skupnost JPTT in upravni odbor slovenske skupnosti je volil v 

skupščino Skupnosti JPTT svojega predstavnika. Organa skupnosti sta bila


upravni odbor in direktor. Upravni odbor so sestavljali izvoljeni predstavniki 

gospodarskih organizacij in zavodov, združenih v skupnosti, imenovani člani 

izvršnega sveta Ljudske republike Slovenije in direktor. Strokovne in 

administrativne zadeve skupnosti so opravljali kolektiv skupnosti, servisi in biroji. 

Delo kolektiva skupnosti je vodil direktor. Zadeve skupnosti so opravljali poštnotelegrafsko-telefonski, 

tehnični, statistični, planski in splošni sektor ter biro za 

organizacijo in ekonomiko. Za zadeve, ki jih je opravljala skupnost po pooblastilu 

PTT- podjetij in drugih vključenih gospodarskih organizacij in zavodov, pa so 

obstajali biro za investicije in projekte, knjigovodski servis in servis centralne 

nabave. Nadzorstvo nad izvajanjem določb o PTT-prometu je opravljala PTTinšpekcija, 

vsa druga razmerja pa so določale posebne pogodbe. 

11.3.2 NASTANEK SKUPNOSTI JPTT 

Dne 1. januarja 1961 se je generalna direkcija PTT v Beogradu preoblikovala v 

Skupnost jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov (Skupnost JPTT). Njeno 

poslovodstvo so sestavljali: skupščina, upravni odbor, generalni direktor in 

generalni inšpektor, nadalje pa je bila Skupnost JPTT razdeljena na: 

– Poštno hranilnico, 

– Skupnost PTT-podjetij Ljubljana (PTT-podjetje Ljubljana, PTT-podjetje Maribor, 

PTT-podjetje Celje, PTT-podjetje Kranj, PTT-podjetje Koper, PTT-podjetje 

Novo mesto, PTT-podjetje Nova Gorica, PTT-podjetje Murska Sobota, PTTpodjetje 

Trbovlje: ta podjetja so se delila naprej na osnovne enote in obrate, 

– PTT-podjetja, kjer ni skupnosti in 

– druge gospodarske organizacije in zavodi (PTT-tiskarna, Tegrad ...)


11.3.3 ZDRUŽENO PODJETJE ZA PTT-PROMET V LJUBLJANI 

Dne 4. oktobra 1965 je bilo ustanovljeno Združeno podjetje za PTT-promet v 

Ljubljani, in sicer na podlagi pogodbe o združitvi PTT-podjetij na območju tranzitne 

centrale v Ljubljani. Osnovne enote so se preimenovale v delovne enote, 

Skupnost PTT-podjetij Ljubljana pa je bila ukinjena. Poslovanje združenega 

podjetja je obsegalo prenos poštnih pošiljk, telegrafskih in telefonskih sporočil in 

vzdrževanje PTT-naprav; opravljanje nekaterih poslov s področja plačilnega 

prometa ter hranilniške službe, graditev in montažo PTT-naprav ter vzdrževanje 

motornih in drugih vozil; opravljanje storitev za druge delovne organizacije in 

organe (prodaja srečk, časnikov, pobiranje naročnin ipd.); kupovanje in prodajo 

telegrafskih in telefonskih aparatov ter drugih naprav za naročnike, prevažanje 

potnikov ter izdajo in prodajo razglednic. Te posle so opravljala PTT-podjetja kot 

organizacije v sestavi združenja; sama so bila pristojna za vodenje svojega 

gospodarskega poslovanja. Določala so cene svojih storitev, neposredno so 

obračunavala svoje obveznosti do družbe; sama so oblikovala in delila svoj celotni 

dohodek ter razpolagala s skladi; imela so poseben račun pri banki ipd. 

Poštno omrežje je bilo organizirano tako, da je bil glavni poštni center eden, in 

sicer v Ljubljani. Nanj je bilo vezanih sedem zbirnih centrov, ki so zbirali in 

usmerjali pošiljke določenega območja. Za zbirne centre so bile leta 1971 uvedene 

petmestne poštne številke. 

Do leta 1965 so bile cene PTT-storitev določene s tarifo, ki so jo predpisovali 

organi federacije. Zaradi prenizko določenih cen se je velik del akumulacije iz 

PTT-dejavnosti prelival drugam. Ko so PTT-podjetja končno dobila pravico do 

samostojnega oblikovanja cen, ki so bile sicer še vedno pod družbenim nadzorom, 

jim je celo to omejeno pravico odvzel ukrep gospodarske reforme o zamrznitvi cen 

PTT-storitev. Z izjemo cen za pisma, dopisnice in mednarodni promet, ki so se 

zvišale leta 1968, je ta ukrep veljal še do leta 1970. Čeprav je bila v združenem 

podjetju pravica do odločanja o delitvi dohodka in osebnih dohodkov 

decentralizirana, se je na podlagi posebne pogodbe del dohodka združeval za


razširjeno reprodukcijo. Odgovornost za poravnavanje izgub posameznih 

organizacij v sestavi Združenega PTT-podjetja je bila do konca leta 1968 urejena z 

zakonom, tako da so jo plačale vse organizacije. Pozneje so organi upravljanja 

PTT-podjetij in združenega podjetja to odgovornost vsaj delno omilili s tem, da so 

se odločili družno poravnavati le izgube, ki so nastale kot posledica objektivnih 

zunanjih okoliščin. Sicer pa so bili nosilci razširjene reprodukcije za vsa vlaganja 

na svojem območju (razen skupnih objektov) PTT-podjetja. 

11.3.4 INFORMIRANJE ZAPOSLENIH V OKVIRU PTT-PODJETIJ 

Za organizacijo informiranja samoupravljavcev v okviru združenega podjetja, v 

devetih podjetjih, 445 poštah in šestih skupnih organizacijah združenega dela, 

večjem številu delovnih obratov in delovnih enot v okviru PTT-podjetij so skrbela tri 

glasila: 

– PTT-NOVICE (brezplačno so jih prejemali vsi delavci), 

– BILTEN (uradno glasilo, ki so ga dobivale vse pošte in druge organizacijske 

enote), 

– PTT-ZBORNIK (kot strokovno revijo so ga dobivali le naročniki). 

Skupščina Skupnosti JPTT je leta 1969 sklenila, da morajo vsa PTT-podjetja v 

svojih samoupravnih splošnih aktih določiti merila za razvrstitev pošt, telefonov in 

telegrafov v razrede. Po navodilu, ki ga je maja 1970 sprejel delavski svet 

združenega podjetja v Ljubljani, so se pošte, telegrafi in telefoni delili v pet 

razredov na podlagi dohodka od storitev, dosežene predpisane norme, števila 

zaposlenih, števila pomožnih pošt v sestavi obračunske pošte, števila poštnih 

zbiralnic, ki so sodile k tej matični pošti, in glede na pomembnost kraja.


11.3.5 TOZDI 

Leta 1973 je spet prišlo do pomembnejše spremembe v oblikovanju prvih 

temeljnih organizacij združenega dela, nastalih na podlagi ustavnih amandmajev. 

Po ustavi iz leta 1974 in zakonu o združenem delu iz leta 1976 so se delovne 

enote PTT preimenovale v temeljne organizacije združenega dela (TOZD), 

upravniki dotedanjih delovnih enot in sektorjev pri podjetjih in upravi PTT pa so 

postali direktorji. Vsak TOZD je dobil svoj žiroračun in posloval enako kot podjetje 

– organizacija združenega dela (OZD), katere del je bil. Seveda je to zahtevalo 

povečanje števila zaposlenih v upravah TOZD. Vsak TOZD je imel svoje lastne 

organe upravljanja, volil pa je tudi organe upravljanja v delovnih organizacijah: 

PTT-podjetjih in v Sestavljeni organizaciji združenih PTT-organizacij Slovenije. 

TOZD so povsem samostojno odločali o vseh naložbah na svojem področju, o 

najemanju posojil in združevanju sredstev za skupne naložbe. 

11.3.6 SESTAVLJENO PTT-PODJETJE SLOVENIJE 

Gospodarska kriza je povzročila ponovno reorganizacijo. Konec osemdesetih let 

TOZD niso bili več pravne osebe, ukinjene so bile samoupravne interesne 

skupnosti, združene organizacije PTT pa so bile preoblikovane v Sestavljeno PTTpodjetje 

Slovenije z devetimi PTT-podjetji, ki se od tistih iz leta 1961 niso nič 

razlikovala. (Povz. po Hozjan, 1997, str. 209.) 

V letih po drugi svetovni vojni pa vse do danes se število pošt v Zasavju ni 

bistveno spreminjalo. Trboveljsko podjetje za PTT-promet je v začetku obsegalo 

osem izvršilnih enot. Leta 1964 je začela poslovati enota Trbovlje 3, leta 1968 

enota Kisovec, leta 1969 so trboveljskemu področju priključili enoto Loka pri 

Zidanem Mostu, leta 1980 je postala PTT-enota pomožna pošta Dobovec in leta 

1982 še pomožna pošta Čemšenik. Tako je bilo stanje zasavskih pošt pred 

pričetkom osamosvajanja Slovenije takšno:


Tabela 2: Stanje zasavskih pošt leta 1989 

POŠTNA ŠTEVILKA IME POŠTE 

61413 Čemšenik 

61423 Dobovec 

61431 Dol pri Hrastniku 

61430 Hrastnik 

61411 Izlake 

61412 Kisovec 

61434 Loka pri Zidanem Mostu 

61414 Podkum 

61433 Radeče 

61420 Trbovlje 

61422 Trbovlje 

61410 Zagorje ob Savi 

61432 Zidani Most 

11.4 OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE, PRIPRAVLJENOST SLOVENSKE 

POŠTNE UPRAVE NA TO ZGODOVINSKO PRELOMNICO IN 

OSAMOSVOJITEV POŠTNE DEJAVNOSTI 

Slovenija je 25. 6. 1991 razglasila samostojnost. Naslednji dan se je začela vojna 

za neodvisnost, ki se je končala 26. 10. 1997 z umikom jugoslovanske vojske. 

Slovenska poštna uprava je pripravljena pričakala razglasitev osamosvojitve 

Slovenije. Izdaja znamk v letu 1991 je bila otežena, saj mednarodno priznano 

poštno znamko lahko izda le država, ki je samostojna in je članica SPZ. Slovenija 

je 26. 6. 1991 izdala prvo znamko v neodvisni državi, z motivom slovenskega 

parlamenta, po osnutku prof. arh. Jožeta Plečnika, čeprav takšnega statusa še ni 

imela. Tudi mednarodni opazovalci so v času moratorija v Sloveniji prepovedali 

uporabo te znamke v notranjem in mednarodnem prometu. Znamka je bila 

ponovno dana v poštni promet 8. 10. 1991. Do 25. 4. 1992 so bile v veljavi še 

jugoslovanske znamke.


Slika 8: Prva poštna znamka samostojne Slovenije 

Pristojnosti nekdanjih zveznih organov na področju PTT-prometa so bile ob 

osamosvojitvi z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o 

samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991 prenesene na 

ministrstvo za promet in zveze. Sestavljeno podjetje za PTT-promet je 8. oktobra 

1991 izstopilo iz Skupnosti jugoslovanskih PTT in prevzelo njene pristojnosti na 

ozemlju Republike Slovenije. 

Tik pred letom 1995 se je slovenska poštna dejavnost popolnoma osamosvojila in 

začela samostojno mednarodno poslovanje na področju pisemskega in paketnega 

prometa, nakazniškega prometa in mednarodnega obračuna. Samostojno je 

začela izdajati poštne znamke, se samostojno dogovarjati in sklepati mednarodne 

pogodbe ter samostojno delovati zunaj sistema PTT. 

Pošta je svetovni sistem. Vsaka državna poštna uprava je v ta sistem vpeta kot 

samostojen člen v verigi, ki deluje le kot celota. Dokler država ni članica Svetovne 

poštne zveze, ne more samostojno organizirati mednarodnega poštnega prometa, 

ne sme uporabljati svoje poštne znamke in ne more opravljati mednarodnega 

denarnega prometa. 

Slovenija je razglasila svojo samostojnost 25. junija 1991, v Svetovno poštno 

zvezo pa je bila kot stalna članica sprejeta 27. avgusta 1992.


Obdobje osamosvajanja poštne dejavnosti, ločevanja od Skupnosti JPTT in 

samostojnega vključevanja v svetovni poštni sistem je bilo izjemno burno. 

11.5 POŠTA SLOVENIJE, D. O. O. 

11.5.1 USTANOVITEV IN NJENA DEJAVNOST 

Državni zbor je sprejel Zakon o Pošti Slovenije, ki je bil 25. novembra 1994 

objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 73/94. 

Vlada Republike Slovenije je na 119. seji imenovala mag. Alfonza Podgorelca za 

direktorja Pošte Slovenije, za njegovega namestnika pa Jožeta Fošta. 

Dne 1. januarja 1995 je Pošta Slovenije začela poslovati samostojno. 

Zakon o Pošti Slovenije je prenehal veljati 30. 5. 2002 z uveljavitvijo Zakona o 

poštnih storitvah (ZPSto-1). Vlada Republike Slovenije je 14. 2. 1998 izdala 

Uredbo o prenehanju veljavnosti uredbe o ustanovitvi Pošte Slovenije, d. o. o., in 

hkrati sprejela Sklep o preoblikovanju Pošte Slovenije, d. o. o., v javno podjetje. 

Pošta Slovenije je od 1. 1. 1995 do 14. 2. 1998 poslovala kot gospodarska družba, 

od februarja 1998 pa kot javno podjetje. Ves čas je bil njen ustanovitelj in edini 

lastniki Republika Slovenija, ki je svoje ustanoviteljske in upraviteljske pravice 

uresničevala preko Vlade Republike Slovenije. 

Dne 18. 7. 2002 se je dotedanje javno podjetje Pošta Slovenije, d. o. o., 

preoblikovalo v družbo Pošta Slovenije, d. o. o., in nadaljevalo z delom kot 

gospodarska družba brez statusa javnega podjetja. 

Pošta Slovenije, d. o. o, ima sedež na naslovu Slomškov trg 10 v Mariboru, njena 

dejavnost pa je: 

– opravljanje poštnih storitev, 

– izdajanje knjig in časopisov,


– tiskarstvo, 

– proizvodnja različnih izdelkov, 

– različna obrtniška dela, 

– dejavnost trgovine, hotelov, planinskih domov, menz, cestnega tovornega 

prometa, 

– skladiščenje, 

– posredovanje z vrednostnimi papirji, 

– pomožne dejavnosti v zavarovalništvu, pokojninskih skladih, 

– trgovanje z lastnimi nepremičninami, 

– računalniške dejavnosti ipd. 

11.5.2 NOTRANJA ORGANIZIRANOST 

Podjetje zastopa in predstavlja generalni direktor Aleš Hauc (od 26. 5. 2006), 

družbo pa upravlja ustanovitelj (Vlada Republike Slovenije), nadzorni svet in 

poslovodstvo družbe. 

Družba ima v svojem sestavu organizacijske enote – podružnice, ki poslujejo z 

nazivom poslovna enota, za določena strokovna področja pa se oblikujejo sektorji 

oziroma druge organizacijske oblike. 

Notranjo organiziranost družbe določi generalni direktor z aktom o notranji 

organiziranosti, s katerim določi tudi delovno področje ter način organiziranja in 

delovanja posameznih delov družbe, ki pa so strokovne službe (poslovodstvo, 

svetovalci poslovodstva, štabne službe, sektorji) in poslovne enote. 

Od 1. 1. 2008 ima Pošta Slovenije, d. o. o, deset poslovnih enot (PE): PE Celje, 

PE Koper, PE Kranj, PE Ljubljana, PE Maribor, PE Murska Sobota, PE Nova 

Gorica, PE Novo meto, PE PLC Ljubljana in PE PLC Maribor). 

Večina zasavskih pošt spada pod PE Ljubljana, izjeme so pošta 1433 Radeče in 

1432 Zidani Most, ki spadata pod PE Celje, in pošta 1434 Loka pri Zidanem 

Mosta, ki spada pod PE Novo mesto.


Poslovno enoto sestavljajo strokovne službe z oddelki in pošte. Delo poslovne 

enote vodi direktor poslovne enote. Pristojnosti direktorjev sektorjev in direktorjev 

poslovnih enot določi generalni direktor s posebnim pisnim pooblastilom. 

12 OD POŠTE HRASTNIGG DO POŠTE 1430 HRASTNIK 

Hrastnik je eno od mnogih slovenskih krajev, ki so po drugi svetovni vojni iz vasi 

postali mesto, vmesno razvojno stopnjo trga pa preskočili. 

12.1 KJE JE HRASTNIK? 

Ko se danes z avtomobilom peljemo po desnem bregu reke Save iz Trbovelj v 

Hrastnik, se tik pred bencinsko črpalko cesta razširi. Pripeljemo se do mostu, 

prečkamo Savo in pridemo v Hrastnik. Danes si že zelo težko predstavljamo, kako 

je bilo pred posodobitvijo ceste ali še prej. Težko prehodno Posavsko hribovje je v 

preteklosti predstavljalo prometno oviro. Sava je bila zanimiva že v začetku 19. 

stoletja, ko je na našem področju delovala brodarska pošta. Pot je bila kljub temu 

težavna, zato je na koncu težke poti po Savi le nastalo majhno naselje, kjer so si 

brodniki lahko odpočili od naporne poti. Šele v novejšem času, predvsem po 

zgraditvi mostu čez Savo, ki je rešil mnoge prometne zagate, se je tudi ta del bolj 

razvil. (Povz. po Ivančič Lebar, 2000, str. 7.) 

12.2 RAZCVET INDUSTRIJE V HRASTNIKU ŽE LETA 1860 

Razmah mesta se je zgodil že po letu 1860, ko sta bili zgrajeni steklarna in 

tovarna kemičnih izdelkov. Hrastniška dolina ob potoku Bobnu je bila še v začetku 

19. stoletja redko naseljena gozdnata dolina. Na mejnih območjih je bilo le še 

kakšnih pet kmetij, v sredini kotline pa kovačnica na vodni pogon. Hrastnik se je 

pričel razvijati po najdbi velikih količin rjavega premoga. Prvi rudnik so odprli leta 

1822, kljub temu pa je večji del Hrastnika upravno spadal pod sosednje Trbovlje 

vse do tridesetih let 20. stoletja. (Povz. po Brečko, 1978, str. 293.)


12.3 LETA 1851 DOBI HRASTNIK PRVI POŠTNI URAD 

Prvi hrastniški poštni urad je bil odprt leta 1851 v stranskem prostoru 

novozgrajenega kolodvora, kjer pa je ostal skoraj celo stoletje. V začetku so vozili 

mimo Hrastnika štirje potniški vlaki. Naloga poštarja je bila sprejemanje in 

oddajanje poštnih vreč in paketov, seveda tudi pri nočnem vlaku. Zaradi tega je 

bilo delo zelo naporno. Poštar Franc Koželj je nekaj časa prenočeval kar v 

poštnem uradu. 

Slika 9: Prvi poštni urad na železniški postaji 

(Lastnik fotografije: Martin Brilej) 

Selska dostava pošiljk je bila v Hrastniku prvič uvedena leta 1880, a se ni obnesla, 

ker prejemniki niso hoteli plačevati predpisanih pristojbin za poštnega sla. 

Leta 1898 je začela občina dajati za sla določen znesek in pošta je zato lahko 

pošiljke redno dostavljala na dom. Prvi stalni sel je bila domačinka Pavla Štih 

Kraner. Tik pred prvo svetovno vojno se je pismonoša že vozil s kolesom, prvi 

poštni mojster pa je bil Ferdinand Fischer. (Povz. po Golec, 1986, str. 79.)


12.4 DVOJEZIČNI ŽIG ŠELE V ZAČETKU 20. STOLETJA 

Dolga leta je bil pri hrastniški pošti uradni jezik nemščina, pa tudi prvi poštarji so 

bili tujci. Več kot pol stoletja so uporabljali žig s ponemčenim napisom Hrastnigg. 

Dvojezični žig se je pojavil šele v prvem desetletju 20. stoletja. 

Do leta 1918 je spadala hrastniška pošta pod pristojnost poštne direkcije v 

Gradcu, nato pa pod ljubljansko direkcijo. Ves čas med obema vojnama je bil 

poštni urad nastanjen v enem samem prostoru na kolodvoru. (Povz. po Golec, 

1986, str. 79.) 

12.5 RAST PROMETA PO LETU 1922 

Dne 31. januarja 1922 so ukinili poštno zbiralnico v Studencih, zato je bila pri pošti 

uvedena dnevna selska dostava. 13. maja 1922 je dobila pošta še ročno 

telefonsko centralo z javno govorilnico. Promet je stalno naraščal in do leta 1928 

je bila pošta Hrastnik povzdignjena iz neerarne pošte II. razreda v erarno pošto IV. 

razreda. 

12.6 V POŠTNI DEJAVNOSTI TUDI KRIMINALNA DEJANJA 

Skozi zgodovino se je v Hrastniku zgodilo tudi nekaj večjih in manjših kriminalnih 

dejanj v zvezi s pošto. Leta 1923 so skrajneži iz delavskih vrst v Trbovljah in 

Hrastniku izrabili za svojo akcijo tudi pošto. Ker trboveljska premogokopna družba 

ni hotela sprejeti na delo pred kratkim odpuščenih delavcev, so sklenili poslati 

trboveljskemu in hrastniškemu direktorju peklenska stroja. Prvemu so poslali 

pošiljko iz Ljubljane, drugemu iz Hrastnika. Direktorju v Trbovljah se je zdela 

pošiljka sumljiva in je takoj telefonsko posvaril hrastniškega direktorja, naj bo 

previden, če bo dobil pošiljko v embalaži Franckove kave. Nevarni pošiljki so 

oddali vojaškemu oddelku v Ljubljani, ki je bombi aktiviral. Eksplodirali sta z veliko 

močjo. (Povz. po Golec, 1986, str. 71.)


12.7 NAJPREJ POSTAMT HRASTNIGG, NATO EICHTAL 

Dne 11. aprila 1941 so Nemci zasedli Hrastnik. Najprej je dobila pošta naziv 

Postamt Hrastnigg, po 4. oktobru 1941 pa Eichtal. Enak je bil tudi napis na 

poštnem žigu. Uradni jezik je bil nemški, čez nekaj časa pa je prišel na pošto tudi 

nemški upravnik. 

Ker so bili prostori na železniški postaji zelo utesnjeni in odmaknjeni od krajevnega 

središča, se je pošta leta 1947 preselila v pritličje občinske stavbe. Z železniške 

postaje so vrsto let vozili pošiljke najeti prevozniki s konjsko vprego, nato pa 

lokalni avtobus. 

Dne 27. aprila 1959 so svečano odprli novo poštno stavbo in avtomatsko 

telefonsko centralo. 28. maja 1967 je začel prevažati pošiljke iz ljubljanskega 

zbirnega centra poštni avto – furgon. S tem je bil ukinjen klasični prevoz pošte po 

železnici. 

12.8 HRASTNIK DOBI SVOJO POŠTNO ŠTEVILKO 

Dne 1. januarja 1971 dobi pošta Hrastnik svojo poštno številko, in sicer 61430. 

Pošta je uvrščena med PTT-enote III. razreda. 

Dne 22. decembra 1990 se je pošta Hrastnik preselila iz prostorov na Cesti 1. 

maja 56 v nove prostore na Trgu Franca Kozarja 14 a. Zadnja leta uradovanja 

hrastniške pošte v starih poslovnih prostorih in prva leta poslovanja v centru mesta 

je njeno delovanje upravljal Rudi Ručman, 19. marca 1998 pa je postala upravnica 

pošte Jana Stradar, ki pošto vodi še danes.


Slika 10: Pošta na Cesti 1. maja 56 

(Golec, 1986, str. 80) 

Dne 1. marca 1995 so bile uvedene nove poštne številke. Pošta Hrastnik, ki sicer 

spada pod okrilje Poslovne enote Ljubljana, se odslej imenuje pošta 1430 

Hrastnik. 

12.9 POGLED V PRIHODNOST 

Spremembe v hrastniškem poštnem prometu od zgodnjega 19. stoletja so bile 

velike in napovedujejo tudi nove. V bližnji prihodnosti bo konec rudarjenja. 

Zasavskim krajem bo treba iskati nov razpoznavni znak. Hrastniku, kjer je bila 

industrija skoraj od začetka močna sopotnica rudniku, bo to morda laže kot 

kakšnemu drugemu kraju v soseščini, pa vendar mislim, da rudarjenja, ki nas je 

naredilo prepoznavne, ne smemo popolnoma izriniti iz spomina, saj je bilo dolgo 

časa gonilo razvoja naših krajev. Pustilo je sicer vidne rane na površju, ki jih bo 

treba ozdraviti, bivalne soseske kolonijskega tipa pa se že umikajo sodobnejšim 

stanovanjskim zgradbam.


Sprašujem se, ali bomo našim vnukom še znali prikazati življenje v času 

rudarjenja. Po čem bomo postali prepoznavni v bližnji prihodnosti? Kolikšna je 

možnost, da Hrastnik postane prepoznaven ravno po odlični in skrbni organizaciji 

poštnega prometa in po najbolj uporabnikom prijazni pošti na Slovenskem? 

Mislim, da velik.


13 ZAKLJUČEK 

Skozi ustvarjanje svojega diplomskega dela sem ugotovil, da je prenos obvestil, 

informacij, želja in ukazov že prastara nuja človeštva. Ljudje so odkrivali način za 

načinom poti do oddaljenega prijatelja, življenjskega sopotnika, sorodnika, stanu 

enakega ali podrejenega. Zgodovina komuniciranja na daljavo je zgodovina 

medčloveških odnosov, zapisanih na les, v glino, na pergament ali papir. Nastanek 

takega zapisa pogojuje v istem trenutku njegov namen – prenesti ga in izročiti 

drugi osebi ali skupini, v nasprotnem bi to storil avtor sam največkrat brez zapisa. 

Tako pa se težišče procesa obrne v prenosnika, ki je avtorjev nadomestek. 

Zanimivo je, da je dobitnik neke pomembne novice večkrat bogato, včasih celo 

razsipno obdaroval kurirja, čeprav mu je delo plačal tudi pošiljatelj. Drugod si je 

prinašalec glede na vsebino vesti prislužil kazen, včasih celo smrt. 

Ko danes pošiljamo pisma, ko dvignemo telefonsko slušalko, nas sploh ne 

zanima, kdaj in kako se je vse skupaj začelo. Za nas je pomembno samo to, da so 

poštne storitve na voljo zdaj. 

V Republiki Sloveniji nam izvajanje univerzalne poštne storitve nudi Pošta 

Slovenije, d. o. o. (v nadaljevanju Pošta), ki za svoje vrhunsko organizirano delo 

uporablja moderno tehnologijo, strokovno usposobljene delavce in marketinško 

usmerjen pristop do uporabnikov. 

Pošta ima jasno izdelano vizijo in poslanstvo; prepričan sem, da je tudi zato 

danes tako uspešno podjetje. Njeno poslanstvo je zagotavljati razvoj in 

kakovostno, konkurenčno in zanesljivo izvajanje poštnih, logističnih, varnih 

elektronskih storitev, storitev uporabe globalnega poštnega informacijskega in 

komunikacijskega omrežja ter prodaje trgovskega blaga prebivalstvu in pravnim 

subjektom v domačem in mednarodnem okolju. Poslanstvo Pošte je prispevati k 

nacionalnemu razvoju tudi na demografsko ogroženih območjih, zadovoljstvu


državljanov kot uporabnikov storitev, večanju konkurenčnosti in poslovne 

učinkovitosti podjetij ter drugih poslovnih subjektov. 

Omenil sem, da ima Pošta tudi natančno zastavljeno vizijo: biti najpomembnejši in 

največji izvajalec poštnih in z njimi povezanih logističnih storitev v Sloveniji tudi po 

liberalizaciji poštnega trga v EU, razvijati pripadnost in lojalnost zaposlenih, vlagati 

v njihovo znanje in zagotavljati njihovo socialno varnost, zagotavljati dolgoročno 

plačilno sposobnost in optimalno donosnost vloženega kapitala. 

Omenil sem že liberalizacijo poštnega trga v EU, ki je tik pred vrati. Spremenjene 

okoliščine tokrat Pošti ne nalagajo samo novih nalog, pač pa tudi lastno 

odgovornost, da si zagotovi dolgoročni obstoj na trgu. Podjetje bo moralo nove 

okoliščine in delovne naloge obravnavati resno, kajti le tako jih bo lahko uspešno 

izpolnilo. 

Menim, da se mora Pošta Slovenije nujno preoblikovati iz klasičnega poštnega 

operaterja v modernega, visoko razvitega evropskega poštnega operaterja in 

logista s ponudbo globalnih logističnih, finančnih in informacijskih storitev. Da bi ji 

to uspelo, se mora dobro pripraviti na liberalizacijo poštnih storitev, tretjo poštno 

direktivo, odpiranje trga poštnih storitev novim ponudnikom, natančno izdelati 

strateški razvojni program in sprejeti nekatere racionalizacijske in reorganizacijske 

ukrepe Pošte Slovenije. 

Na tržišču se pojavlja vedno ostrejša, tudi tuja konkurenca, za katero menim, da 

vse bolj posega in pritiska na delovanje in s tem posledično tudi na poslovanje 

Pošte Slovenije. Vedno težje razmere na trgu, vedno več ponudnikov poštnih in 

logističnih storitev, spremembe zakonodaje in visoka inflacija so elementi, ki so 

močno zaznamovali bližnjo preteklost, Pošta Slovenije pa je vse to močno občutila 

tudi na svoji koži. Menim, da mora podjetje nujno ponuditi globalne logistične 

storitve, širiti nabor blaga in storitev na poštnih okencih, razvijati sodobne 

informacijske in logistične storitve.


Pot do polnega udejanjanja prenovljenega koncepta pošte in razvoja v sodobnega 

evropskega logista ni niti enostavna niti lahka. Ne za pošto kot celoto in ne za 

vodstvo, pa tudi ne za vse ostale zaposlene. Vodenje tako velike gospodarske 

družbe, kot je Pošta Slovenije, prinaša obenem tudi veliko odgovornost. Pred 

zaposlenimi v Pošti je veliko izzivov in sprememb, ki pa jih bodo uspeli premagati 

le, če bodo v prihodnost stopali s čvrstim, odločnim, ubranim korakom. 

Menim, da morajo v Pošti Slovenije nekaj še narediti na odkriti, pošteni in 

zaupanja vredni komunikaciji med vsemi zaposlenimi, sploh pa na povezavi 

vodstvo – pošte. Vsem zaposlenim je treba jasno predstaviti vizijo, cilje in 

strategijo Pošte Slovenije, kajti le tako bodo lahko razumeli, zakaj so potrebne 

spremembe, zakaj je potrebno prilagajanje ipd. Konec koncev so vsi našteti 

elementi močno pomembni za eksistenco Pošte Slovenije, d. o. o.


14 VIRI IN LITERATURA 

1. ROZINA, Roman. 1960. Zasavje. Zagorje ob Savi: Regionalni center za 

razvoj. 

2. IVANČIČ LEBAR, Irena. 2000. Hrastnik. Hrastnik: Občina. 

3. POHL, Valter, in VOCELKA, Karl. 1994. Habsburžani. Ljubljana: Založba 

Mladinska knjiga. 

4. BREČKO, Stanko. 1978. Hrastnik skozi desetletja. Hrastnik: Kulturna 

skupnost Hrastnik. 

5. GOLEC, Boris. 1986. Zgodovina in razvoj PTT dejavnosti v Zasavju. 

Trbovlje: Podjetje za PTT promet Trbovlje. 

6. HOZJAN, Andrej. 1997. Pošta na slovenskih tleh. Maribor: Pošta Slovenije.

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA DIPLOMSKA NALOGA

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?