Digitalna filmska produkcija in slovenski film - AirBeletrina

Darij Zadnikar
Umetnost v globalni revoluciji
Gilles Deluze in Felix Guattari sta v svojem Anti-Ojdipu pokazala, kako maπine
delujejo le, Ëe so v redu, za razliko od maπin æelje, ki se pokvarijo, ko teËejo tekoËe
in lahko teËejo le, ko ne delujejo pravilno. Umetnost to izrablja z ustvarjanjem
skupinskih fantazij, kjer produkcija æelje rabi za povzroËanje kratkih stikov v
druæbeni produkciji, za motenje reprodukcije tehniËnih maπin in z vnaπanjem
disfunkcij. A radikalnost umetnosti se konËa na tej toËki, Ëe ne zmore premagati
narcizma ustvarjalca. Takπna umetnost je ne-revolucionarna v izvirnem pomenu
besede: ni avtopoetiËna, se ne vrti, ne teËe… Vedno znova crkne v aktu stvaritve,
konsumpcije, umetnikovega svetobolnega trenutka. Je navadno blago na policah
vsakdana, ki ga lahko odreπi le marketing, ki mu pravijo flUmetnost«.
AntiËna umetnost je presegla bogove in nehumano ekskluzivnost polisa. Boginjo
tvorijo æenske obline, Antigonina odloËitev ruπi dræavo, suænji so tudi (Aristotlu
navkljub) ljudje. HelenistiËni imperij, in ne polis, bi moral biti Robespierrov ideal.
V polisu so postavljali ideal kreposti, ker je bil institucija zatiranja in izkljuËevanja.
V resnici pa je bil njegov najviπji doseæek, ki se je izmikal demagogiji, ærebalni stroj,
ki je razporejal dræavne funkcije. Tudi danes bi ta maπina morala biti konsekventna
inπtitucija reprezentativne demokracije, ki bi, statistiËno vzeto, na oblast pripeljala
manj kriminalcev in bedakov. Na drugi strani helenistiËni imperij moderni nikoli
ni bil vreden politiËni ideal. Z njim je bilo konec polisa in demokracije. A ne
pozabimo, slednja je bila le nikoli doseæen ideal v sistemu hegemonij. S koncem
polisa se za moderna razglabljanja konËa tudi politika. Kajti moderna politika je
obsesivno fiksirana na dræavo, na njeno srediπËe in na oblast, ki z vsakim svojim
aktom marginalizira obËestvo v podloænike. Podloænike, ki so neprijetni v svoji
potencialni politiËnosti, ker se lahko vzdignejo ali pa na volitvah ravnajo
nepredvidljivo. Zato jih je treba s tehno-menedæmentom (vËasih bi temu rekli
flideologija«, zdaj flpolitiËni marketing«) preoblikovati v apolitiËno volilno maπino,
pasivizirati v javno mnenje. Zdi se, da je bilo v helenistiËnem imperiju, s koncem
polisa, konec politike (politiËne misli in delovanja). Je bila politika odtlej le
Darij Zadnikar: Umetnost v globalni revoluciji
5