Digitalna filmska produkcija in slovenski film - AirBeletrina

znaki apokalipse, ki nas spremljajo æe od prvih civilizacijskih drobcev zavesti.
Ti znaki so se v okvirih umetnosti seveda spreminjali skozi stoletja in se ponekod
πe obdræali v tradicionalnejπih oblikah, a najuËinkovitejπo obliko naj bi
dandanes prevzeli v popularni literaturi in filmu. ToËneje v grozljivki.
Toda veËina grozljivk, ki se ukvarjajo s tako tematiko, se dotika konca sveta
le simboliËno, skozi svojo naracijo, pa πe ta konec ni dokonËen in neizogiben.
Zgodovina se ponavadi povrne, groænja je odpravljena, nuje po veËji spremembi
ni, vse bo πe isto kot prej, Ëeprav morda le zaËasno. Toda nekateri filmi
nam noËejo pokazati optimistiËne reπitve sveta; Ëloveπtvo propada in ravno tukaj
je naπ konec. To so apokaliptiËni filmi. Skoznje naj bi zaslutili prihajajoËo
vsesploπno revolucijo, kataklizmiËen prelom, zaton in rojstvo neke nove dobe.
Kaæejo tisto, Ëesar je strah njih in Ëesar naj bi se bali tudi mi. Taki filmi nam ponavadi
zbujajo zelo neprijetne obËutke, a zato so tukaj, to je njihov namen. Najbræ
ni lahko skozi platno teh videti ogledalo naπe lastne druæbe in vseh napak,
ki jih producira le-ta, seveda skupaj z naπimi lastnimi malenkostmi. A se prav tu
nekje skriva tudi kleË apokaliptiËnega filma. »eprav naj bi nam prikazoval fikcijske
like in situacije, ali vsaj stvari na robu tega, mora ohranjati doloËeno stopnjo
prepriËljivega realizma. Z njim se namreË moramo nekako identificirati, drugaËe
ni efekta, pri Ëemer je ta stopnja realizma, kot bomo videli pri nekaterih
skrajnejπih primerih, celo pomembnejπa od same narave fikcijskih elementov.
Kar pa se skrajnega neugodja tiËe, ki jih tako pri nekaterih zbujajo, pa navsezadnje
kdo pravi, da je konec prijeten, nekaterim πe æivljenje ni. Obenem pa se moramo
zavedati, da ta konec ali smrt tako ali drugaËe πele vzpostavlja æivljenje, ni
namreË enega brez drugega. In slutnja temnejπe plati bivajoËega nam zapolni tudi
tostranstvo. Æivljenje se nam kar na lepem ne zdi tako nepomembno…
Razumljivo je, da Ëlovek teæko prenaπa trpljenje. In to toliko bolj, kolikor
bolj nerazumljivo se mu kaæe. Brez povoda zelo teæko dojame in s tem sprejme
trpljenje, ki mu tako ali drugaËe greni æivljenje. Pravzaprav je to zanj zelo moteËe
le do takrat, ko odkrije njegov vzrok, ki je ponavadi razumljen kot posledica
odklona od norme, ki se je njemu ali njegovi druæbi zgodila v preteklosti.
Seveda so bile te norme v starejπih tradicionalnih druæbah zelo pestre in s tem
tudi motivi ter razlage vzrokov katastrof in trpljenja, pri Ëemer je bila vsem
skupna izrazita teænja po iskanju opraviËila in smisla prizadejane jim boleËine.
Smrt posameznika, tudi celotne druæbe, je obenem vsekakor nujna in neizogibna,
prav tako, kot sta neizogibna obnovitev in ponovno rojstvo, ki bosta temu
sledila. Vse to je v skladu s kozmiËnimi cikli in ritmi, po katerih je arhaiËni
Ëlovek æivel in jih apliciral na vse svoje okolje. Tako je tudi njegovo dojemanje
Ëasa kot cikliËnega in nikoli dokonËnega, v katerem noben dogodek ni nepovraten,
saj se vse v vsakem trenutku zaËenja znova. Prihodnost je le vnaprej-
Tomaæ Horvat: Apokalipsa prihaja ... z motorno æago: Pomen krutosti in realizma v æanru grozljivke
217