Digitalna filmska produkcija in slovenski film - AirBeletrina

omenjene umetnostne prakse dogajajo (razstavljajo, prikazujejo, uprizarjajo),
gre za umetna okolja “zunajvotlinskih svetov”, katerih obiskovalci in gledalci
ne le da niso vklenjeni, ampak so kar se da sproπËeni, mobilni. Razgledujejo se
lahko naokrog, torej ozirajo, zato so seznanjeni z razliËnimi zori, vstopajo v razliËna
umetna okolja in tekoËe prehajajo med njimi. Za noben percipiran niz
podob, oblik ali verbalnih zapisov ne moremo reËi, da je njihov edini svet, niË
jih tako usodno ne priklepa, da bi prav ob njem vzpostavili tekmovanje o interpretacijah,
pri nobenem objektu ali procesu se ne zadræijo posebno dolgo; videti
je, da so se navadili na æivljenje v pluralu (in z njim povezanim skakajoËim
gledanjem) in malo stvari je, ki jih posebno priklenejo. Vendar pa je eden uËinkov
te njihove konstelacije (gibanje v prostoru, dinamiËno zaznavanje) nedvomno
slabljenje kakovosti gledanja. Ker se ozirajo in sprejemajo mnoæico zorov
in “ozirov”, vidijo (pred sabo) manj. Podobni zaËasno osvobojenemu jetniku
iz prispodobe o votlini so si tudi oni pokvarili oËi, postali so v doloËenem
smislu zbegani, nenehno se ozirajo naokrog (k temu jih silijo tudi novomedijski
eksponati in procesi), nimajo ne Ëasa ne volje, da bi se kje dalj zadræali. Vidijo
in vedo veliko (razpolagajo z mnoæico zorov, idej, pogledov, interpretacij),
toda nobene stvari ne uvidijo veË tako natanËno, kot bi to storili, ko bi bili
usmerjeni zgolj na linearno odmaknjeno gledanje, v kontemplacijo.
Videti je torej, da sodobna, πe posebno digitalna umetnost, postavljena na
prizoriπËa, ki omogoËajo kaotiËno vstopanje in izstopanje (muzeji, galerije,
klubski prostori ...), proizvaja gledalce (tudi posluπalce, bralce, uporabnike), ki
so podobni osvobojenim jetnikom iz Platonove prispodobe o votlini. Postali so
zbegani in v doloËenem pogledu tudi povrπni pri svojem gledanju, kajti ves Ëas
se morajo ozirati in opazovati zaslone in dogajanja na njih s skakajoËim pogledom
(Strehovec, 2003a: 46). To so “gledalci metulji”, ki kroæijo in obletavajo
kopijo filma, ko je bila ta razvita, je
tvegal, da “filma ne bi distribuirali, hkrati
pa tudi moænost, da bi ga izkljuËili iz
skupnosti producentov, odnosov z
drugimi producenti, in bi si tako
zmanjπal moænosti za izmenjavo
osebja in opreme” (Alvarez, 2003: 3).
Haysov kodeks in njegove posledice
‡ klasiËni industrijski holywoodski
film ‡ je preæivel vse dokler ni televizija
prevzela pomembnega deleæa otroπkega
in odraslega obËinstva. Ameriπka vlada
je leta 1949 produkcijskim podjetjem
zapovedala prodajo kinodvoran, da
je zlomila monopol produkcije in
prikazovanja filmov, h krizi “pa je
pripomogla tudi konkurenca prenovljene
povojne evropske kinematografije”
(Alvarez, 2003: 5).
Zgodnji neodvisni ustvarjalci v
svojem boju z MPPC niso smeli staviti
na pravna sredstva, ki so jih uporabljali,
temveË na svoje tehnoloπke in druge
reπitve. “Njihovo najmoËnejπe oroæje
Janez Strehovec: Film v Ëasu novomedijske vizualne kulture
187