Digitalna filmska produkcija in slovenski film - AirBeletrina

ki), kar pomeni, da je ni mogoËe razumevati prek njenih aplikacij in instrumentalnih
uËinkih, temveË na podlagi posameznikovega eksistencialno-tehnoloπkega
angaæmaja v svetu. Takπen (naj)πirπi pogled na tehnologijo spodbuja
umetnike, da (re)definirajo svojo ustvarjalnost v tehnokulturni paradigmi in πe
posebno pozornost namenijo tudi sprejemniku te umetnosti, ki je dejansko
uporabnik, se pravi nekdo, ki tudi umetniπke projekte izkuπa skozi matrico posameznik/vmesnik,
se pravi krmili interaktivne naprave, nadzoruje multisenzorske
signale, gleda in posluπa “taktilno”, se potaplja v umetna okolja in s tem
kar se da kompleksno zaznava.
Ko omenjamo zaznavo v kontekstu novomedijske umetnosti, naj najprej zapiπemo,
da oæji pojem od vse recepcijske postopke vkljuËujoËega izkustva o
umetnosti (ki nikakor ni identiËno s samo estetskim izkustvom) dejansko pomeni
delno funkcijo izkustva o umetnosti. Predvsem kot Ëutno zaznavanje (πe
posebno v obliki zrenja) je stopilo v estetiπko teorijo. Vpraπanje zaznavanja v
postindustrijskih, informacijskih in softverskih druæbah nastaja v tesni zvezi z
modificirano in pospeπeno, s pomoËjo vmesnikov uresniËeno zaznavo, torej v
tekstu in kontekstu, kot jo izvirno obravnava predvsem teoretik Paul Virilio.
Delo s podatkovnimi, izrazito abstraktnimi entitetami, senzacije, povezane z izkustvi,
ki jih omogoËajo vrtoglavico spodbujajoËe naprave v tematskih parkih
in tudi vsakdanje gibanje s pomoËjo letal in hitrih vlakov (kot so v Evropi
TGV, AVA in ICE), navigiranje po rizomatsko Ëlenjenih podatkovnih zbirkah
in povezovanja v negeografskih kibernetskih okoljih ter vstopi v “stisnjene
prostore”, v katerih tudi slabi obËutek za t.i. urni Ëas vplivajo na zaznavo danaπnjih
posameznic in posameznikov.
Kako se pribliæati problematiki percipiranja medijske in novomedijske
umetnosti, kako vstopiti na podroËje, ki je v marsiËem πe v drznem nastajanju
v mestnih predelih, kjer so æiveli ljudje
srednjega ali delavskega razreda.
Prikazovalci so stremeli za πe veËjim
dobiËkom z veËjimi kinodvoranami in
bolj ambicioznimi zgodbami, zato se
je celoveËerec, povpreËno dolg 4‡6
kolutov, vzpostavil kot kinematografski
standard in prevladujoËa oblika filma.
Po nekaterih ocenah so luksuzni
kinematografi okoli leta 1915 dosegali
49 milijonov obiskovalcev na teden.
Po ustanovitvi svojega distribucijskega
podjetja General Film Company leta
1910 je MPPC do naslednjega leta
æe ustvarila “prvi uËinkoviti model
vertikalne integracije v filmski industriji”
(Kochberg, 1996:11). MoËan protiudarec
so neodvisni producenti zadali s
hitro samoorganizacijo, saj so æe v maju
1910 ustanovili svoje distribucijsko
podjetje The Motion Picture Distributing
and Sales Company z novo divjo
kratico MPDSC, kmalu pa tudi vloæili
Janez Strehovec: Film v Ëasu novomedijske vizualne kulture
183