zbornik 3. študentske konference - Fakulteta za zdravstvene vede ...
22.10.2013 • Views
Share Embed Flag

zbornik 3. študentske konference - Fakulteta za zdravstvene vede ...

zbornik 3. študentske konference - Fakulteta za zdravstvene vede ...

zbornik 3. študentske konference - Fakulteta za zdravstvene vede ...

SHOW MORE
SHOW LESS
ePAPER READ
DOWNLOAD ePAPER
fzv.uni.mb.si

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

START NOW

<strong>3.</strong> študentska konferenca s področja<br />

zdravstvenih ved:<br />

RAZVIJANJE MEDPOKLICNEGA<br />

SODELOVANJA V ČASU ŠTUDIJA NA<br />

PODROČJU ZDRAVSTVENIH VED<br />

Zbornik predavanj z recenzijo - Maribor,<br />

15. 9. 2011<br />

Urednici:<br />

Lahe Milica, Lovrenčič Aleksandra<br />

Založila in izdala:<br />

<strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>,<br />

Univer<strong>za</strong> v Mariboru<br />

Prelom:<br />

Design Studio d.o.o.<br />

Oblikovanje naslovnice:<br />

Design Studio d.o.o.<br />

Tisk:<br />

Design Studio d.o.o.<br />

Naklada: 400 izvodov<br />

CIP - Kataložni <strong>za</strong>pis o publikaciji<br />

Univerzitetna knjižnica Maribor<br />

616-083(082)<br />

ŠTUDENTSKA konferenca s področja<br />

zdravstvenih ved<br />

(3 ; 2011 ; Maribor)<br />

Razvijanje medpoklicnega sodelovanja v<br />

času študija na področju zdravstvenih ved :<br />

<strong>zbornik</strong> predavanj z recenzijo / <strong>3.</strong> študentska<br />

konferenca s področja zdravstvenih ved,<br />

Maribor, 15. 9. 2011<br />

; [urednici Milica Lahe, Aleksandra<br />

Lovrenčič]. - Maribor : <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong><br />

<strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>, 2011<br />

ISBN 978-961-6254-47-2<br />

1. Gl. stv. nasl. 2. Lahe, Milica <strong>3.</strong> Lovrenčič,<br />

Aleksandra<br />

COBISS.SI-ID 67537153<br />

Recenzenti<br />

doc. dr. Majda Pajnkihar<br />

Majda Šlajmer Japelj<br />

viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič<br />

predav. mag. Mateja Lorber<br />

pred. dr. Anamarija Zore<br />

mag. Rok Fink<br />

viš. pred. dr. Silvestra Hoyer<br />

pred. Marija Tomšič<br />

mag. Andreja Kvas<br />

pred. Andreja Mihelič Zajec<br />

doc. dr. Karmen Godič Torkar<br />

viš. predav. mag. Vesna Čuk<br />

viš. predav. dr. Melita Peršolja<br />

predav. Igor Karnjuš<br />

predav. mag. Tamara Štemberger Kolnik<br />

doc. dr. Boštjan Žvanut<br />

Ester Benko<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič<br />

doc. dr. Joca Zurc<br />

Karmen Romih<br />

doc. dr. Bojana Filej<br />

pred. Darja Plank<br />

pred. mag. Breda Koban<br />

Člani programskega odbora<br />

red. prof. dr. Peter Kokol, dekan FZV UM,<br />

predsednik PO<br />

izr. prof. dr. France Sevšek, dekan ZF UL<br />

izr. prof. dr. Nadja Pla<strong>za</strong>r, dekanja VŠZI UP<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič, dekanja VŠZNJ<br />

doc. dr. Bojana Filej, v. d. dekanica VŠZ NM<br />

doc. dr. Zlata Felc, dekanica VZŠ CE<br />

doc. dr. Danica Železnik, dekanica VŠZV SG<br />

red. prof. dr. Ludvik Toplak, predsednik ESM<br />

Člani organi<strong>za</strong>cijskega odbora<br />

viš. predav. mag. Milica Lahe, predsednica OO<br />

viš. predav. mag. Vida Gönc<br />

prof. dr. Sonja Šostar Turk<br />

Tina Hercan<br />

Aleksandra Lovrenčič<br />

pred. dr. Anamarija Zore<br />

Paulina Nujić<br />

viš. predav. mag. Vesna Čuk<br />

Rocco Crismancich Orél<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič<br />

Sedina Kalender Smajlović<br />

Miha Požek<br />

Liljana Gajser<br />

Sara Diklić<br />

Liljana Gajser<br />

pred. Darja Plank<br />

Alenka Presker Planko<br />

Mario Drekonja<br />

predav. mag. Boris Miha Kaučič<br />

Anita Bandelj<br />

doc. dr. Danica Železnik<br />

Simon Jelenovec<br />

SODELUJOČI V PROJEKTU<br />

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE, UNIVERZA V MARIBORU<br />

ZDRAVSTVENA FAKULTETA, UNIVERZA V LJUBLJANI<br />

VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO IZOLA, UNIVERZA NA PRIMORSKEM<br />

VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVENO NEGO JESENICE<br />

VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO NOVO MESTO<br />

VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V CELJU<br />

VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVENE VEDE SLOVENJ GRADEC<br />

EVROPSKO SREDIŠČE MARIBOR

KAZALO / TaBLE OF CONTENTS<br />

POZDRaVNI NaGOVORI ...........................................................................11<br />

NaGRaDE ...........................................................................................21<br />

PRISPEVKI ŠTUDENTSKE KONFERENCE ........................................................25<br />

Spolnost v času nosečnosti<br />

Sexual activity at the time of pregnancy<br />

Sonja Kostanjevec, Vida Gönc ................................................................... 27<br />

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom - praktično<br />

znanje laikov<br />

First aid in infant with complete airway obstruction with foregin body - Practical<br />

knowledge of laymen<br />

Jani Izlakar, Damjan Slabe ....................................................................... 35<br />

Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku<br />

Parental knowledge in child first aid<br />

Jurij Bre<strong>za</strong>všček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš ....................................... 45<br />

Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih<br />

Sensory integration dysfunction among children in primary school<br />

Marija Horvat, Nevenka Gričar .................................................................. 54<br />

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih<br />

Special protection measures in social care institutions<br />

Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič ........................................................... 63<br />

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje<br />

Presentation of a protected ward in the elderly home Velenje<br />

Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik ............................................................. 73<br />

Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji<br />

Quality of life inaddicts receiving substitution therapy<br />

Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec ........................................................ 83

KAZALO / TaBLE OF CONTENTS<br />

Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter<br />

vode individualnih <strong>za</strong>jetij<br />

The presence of certain bacterial species in samples of drinking, surface water and<br />

water from individual wells<br />

Nena Aničić, Karmen Godič Torkar .............................................................. 91<br />

Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v zdravstveni<br />

dejavnosti<br />

Handle with sharp objects and use of safe work techniques in health care<br />

Klavdija Pesjak, Brigita Putar .................................................................... 99<br />

Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi<br />

Awareness of health care workers about influen<strong>za</strong> vaccination<br />

Nina Suhadolc, Anamarija Zore ................................................................ 107<br />

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično<br />

imunoterapijo <strong>za</strong>radi preobčutljivosti na pike kožekrilcev in priložnost <strong>za</strong><br />

izboljšave<br />

Assessment of the health education for patients treated with specific<br />

immunotherapy because of hypersensitivity to hymenoptera stings<br />

Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič ................................................... 115<br />

Zagotavljanje kakovost cepiv - hladna veriga<br />

Quality assurance vaccine - cold chain<br />

Bernardka Krumpak, Brigita Putar ............................................................ 124<br />

Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: Spremembe po letu 2004<br />

Public image of Slovenian nurses: Changes after 2004<br />

Petra Popovič, Majda Pahor .................................................................... 129<br />

Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine<br />

Tasks of the nurses in the control of pain<br />

Andreja Žižek, Mojca Saje ...................................................................... 138<br />

KAZALO / TaBLE OF CONTENTS<br />

Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z<br />

gastroendoskopsko preiskavo<br />

Nurse’s explanatory role in informing an examinee on the gastro-endoscopic<br />

procedure<br />

Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber .............................. 146<br />

Opredelitev poslovnih <strong>za</strong>htev <strong>za</strong> e-napotnico<br />

Defining the business requirements for e – referral<br />

Aleksander Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut .......................................... 154<br />

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege<br />

Professional discretion and protecting patient’s data privacy in the field of nursing care<br />

Katja Terseglav, Brigita Skela Savič ........................................................... 160<br />

Odsev etike skrbi s poudarkom na <strong>za</strong>upanju<br />

Reflection of ethics of caring with an emphasis on trust<br />

Anica Brezovnik, Lucija Mithans, Ana Mithans, Petrischa Robnik, Danica Železnik .... 169<br />

Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi z metodami supervizije<br />

Conflict and rescuing of conflicts in nursing care with procedures of supervision<br />

Nastja Slokar, Mihal Nanut, Kim Grudina, Tadeja Podobnikar Janežič,<br />

Klavdija Pungartnik, Vesna Čuk ................................................................ 178<br />

Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem<br />

Lack of empathy at health workers as a supervision problem<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk ................................................... 188<br />

Podoba medicinske sestre v očeh študentov <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

The image of a nurse in the eyes of the health care students<br />

Hana Kastelic, Tjaša Čampa, Liljana Gajser ................................................. 198

KAZALO / TaBLE OF CONTENTS<br />

Pridobljene kompetence študentov <strong>zdravstvene</strong> nege – vidik medicinsko<br />

tehničnih posegov<br />

Aquired competences in the time of study nursing care at College of Nursing Jesenice -<br />

aspect of technical medical interventions<br />

Janita Tepina, Brigita Skela Savič ............................................................. 205<br />

Vpliv interneta na mlade in vzgoja <strong>za</strong> zdravje v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu<br />

Impact of internet on adolescents and health education in primary health care<br />

Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič .............................................................. 212<br />

Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo<br />

Quality of life in adolescents suffering from the celiac disease<br />

Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl ................................................ 221<br />

Živim sam, nisem osamljen<br />

I live alone, I’m not lonely<br />

Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar .................................................. 229<br />

Starostnik in tehnologija<br />

The elderly and technology<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun .................................................... 238<br />

Tveganje <strong>za</strong> padce med starostniki v domu upokojencev<br />

Risk of falls among the elderly in residential home<br />

Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko .......................................... 249<br />

Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi<br />

Palliative care and the importance of communication<br />

Neža Sašek, Mojca Saje ......................................................................... 257<br />

Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci<br />

Theoretical knowledge off first aid between alpinists and sport climbers<br />

Eva Dolenc, Damjan Slabe ...................................................................... 265<br />

KAZALO / TaBLE OF CONTENTS<br />

Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

The role of a nurse in the endurance cyclist team<br />

Špela Pungeršek, Vladka Lešer ................................................................ 274<br />

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

Performance evaluation of individual weight loss program<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš .................................................................. 283<br />

Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov<br />

Sauvakävely - the ease of enhanced movements<br />

Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe ........................................................ 296<br />

Medpoklicno sodelovanje<br />

Interprofessional collaboration<br />

Polonca Leban, Alja Pungaršek, Duška Drev ................................................. 306<br />

Medpoklicno sodelovanje na primeru <strong>zdravstvene</strong>ga doma<br />

Interprofessional collaboration on example of the health centre<br />

Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić ............................................................. 313<br />

Terenski motivator-rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja<br />

študentov <strong>zdravstvene</strong> nege v projektu Innowelfare<br />

Field motivator – a result of interprofessional and intersectoral cooperation<br />

Sara Diklić, Vesna Zupančič .................................................................... 322<br />

Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika – izziv<br />

zdravstveni negi<br />

Activities and competences of the paramedic graduated health care worker – a health<br />

care challenge<br />

Simon Jelenovec, Danica Železnik ............................................................ 330<br />

Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota<br />

Dignity as a fundamental human value<br />

Rudolfa Oprešnik, Renata Koren, Janja Marzel, Mitja Hrastnik, Danica Železnik ...... 338

KAZALO / TaBLE OF CONTENTS<br />

Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku<br />

Home visit to a premature infant by a community nurse<br />

Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin ........................................................... 345<br />

Mladostnik s prekomerno telesno težo - izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo<br />

medicinskih sester<br />

An overweight adolescent, a challenge in health care education work for nurses<br />

Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik ............................................... 353<br />

Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva<br />

Medical dispatch service decision model<br />

Alenka Terbovc, Andrej Fink ................................................................... 364<br />

PROGRaM <strong>3.</strong> ŠTUDENTSKE KONFERENCE ................................................... 373<br />

SEZNaM aVTORJEV .............................................................................. 379<br />

PROJEKT ŠTUDENTSKE KONFERENCE PODPRLI ............................................ 383<br />

Pozdravni<br />

nagovori

Nagovori dekanov FZV UM<br />

Prof. dr. Peter Kokol<br />

Dekan Fakultete <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong><br />

Univerze v Mariboru<br />

Globali<strong>za</strong>cija zdravstva, novi kanali pretoka<br />

informacij, telezdravstvena nega,<br />

doseganje zdravstvenih intervencij v<br />

najbolj oddaljene in nerazvite predele<br />

sveta odpirajo nove priložnosti ter izzive<br />

<strong>za</strong> zdravstvo in zdravstveno nege s katerimi<br />

se bodo in že soočajo tudi študentje<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege. Raziskovanje je neobhodni<br />

del tega procesa v smislu iskanja<br />

novih poti, rešitev, kakor tudi reševanja<br />

starih, že obstoječih problemov. Poznavanje<br />

nove paradigme raziskovanja pa<br />

mora postati del vsakdanjika tako študenta<br />

kakor že <strong>za</strong>poslenega <strong>zdravstvene</strong>ga delavca.<br />

Priprava znastvenih prispevkov,<br />

raziskovanlni proces na katerem prispevek<br />

sloni, sama predstavitev rezultatov<br />

in kritična razprava sta nujen del raziskovalnega<br />

ogrodja in vsakoletna študentska<br />

konferenca omogoča prav to.<br />

Vesel sem, da je gostiteljica letošnje<br />

<strong>študentske</strong> <strong>konference</strong> s področja<br />

zdravstvenih ved <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong><br />

<strong>vede</strong> Univerze v Mariboru, prav tako pa<br />

sem vesel velikega odziva študentov in<br />

njihovih mentorjev in velikega števila zelo<br />

kakovostnih člankov, ki bodo na konferenci<br />

predstavljeni.<br />

13

Nagovori dekanov ZF UL<br />

Izr. prof. dr. France Sevšek<br />

Dekan Zdravstvene fakultete Univerze<br />

v Ljubljani<br />

Na Zdravstveni fakulteti Univerze v<br />

Ljubljani v študij vseskozi vključujemo<br />

aktivne oblike <strong>študentske</strong>ga dela. Ob<br />

seminarskih nalogah in posebnih študijskih<br />

vsebinah naj bi se na prvi stopnji študija<br />

študenti naučili osnov aktivnega zbiranja<br />

znanja in strokovnega pisanja. Študij<br />

se nato <strong>za</strong>ključi z diplomskim delom, ki<br />

je praviloma raziskovalne narave. Tu se<br />

študenti pod vodstvom mentorja seznanijo<br />

z načinom obdelave izbranega raziskovalnega<br />

problema in s pripravo daljšega<br />

strokovnega besedila.<br />

Poleg tega so se s programi druge stopnje<br />

pojavile tudi magistrske naloge, ki so že<br />

po sami <strong>za</strong>snovi raziskovalne in praviloma<br />

potekajo v okviru raziskovalnih projektov<br />

naše fakultete. Podobno potekajo<br />

tudi doktorske raziskave v sklopu mentorjevih<br />

znanstveno-raziskovalnih projektov,<br />

čeprav formalno še v okviru drugih<br />

fakultet pri nas ali v tujini.<br />

Vendar tudi na tem področju načrtujemo<br />

napredek - pričakujemo, da bo kmalu<br />

doktorski študij zdravstvenih ved v celoti<br />

potekal na naši fakulteti, v sodelovanju z<br />

drugimi institucijami. Poleg samostojnega<br />

in kritičnega dela pa je v zdravstvenih poklicih<br />

zelo pomembno tudi dobro sodelovanje<br />

tako znotraj svoje poklicne skupine<br />

kot tudi med strokovnjaki različnih profilov.<br />

Zato je ta študentska konferenca še<br />

posebno pomembna. Omogoča srečevanje<br />

bodočih zdravstvenih strokovnjakov istih<br />

profilov, ki se izobražujejo na različnih<br />

visokošolskih ustanovah, kakor tudi izmenjavo<br />

mnenj med različnimi zdravstvenimi<br />

usmeritvami. Veseli me, da se tradicija<br />

letnih študentskih zdravstvenih strokovnih<br />

srečanj tako dobro razvija. Naj se tudi na<br />

ta način utrdi spoznanje, da lahko prihodnost<br />

uspešno gradimo le skupaj, v enakopravnem<br />

sodelovanju.<br />

Nagovori dekanov VŠZI UP<br />

Izr. prof. dr. Nadja Pla<strong>za</strong>r<br />

Dekanja Visoke šole <strong>za</strong> zdravstvo Izola<br />

Univerze na Primorskem<br />

Smo <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>vede</strong> o zdravju, Univerze<br />

na Primorskem. Naše vodilo je:<br />

ŽIVLJENJU DODAJAMO ZNANJE. Študentke<br />

in študente, učitelje in vse, ki delujemo<br />

na Fakulteti, druži želja po znanju<br />

in raziskovanju. Z leti postajamo večji;<br />

izobražujemo študente na dodiplomski in<br />

podiplomski ravni na področju <strong>zdravstvene</strong><br />

nege in dietetike. Z zdravstvenimi in drugimi<br />

ustanovami se povezujemo v preplet<br />

in omogočamo študentom tudi praktično<br />

izobraževanje. V preplet se vključujejo<br />

mentorji in drugi strokovnjaki, ki z nami<br />

delijo svoje znanje in so ga pripravljeni<br />

tudi sprejemati in vgraditi v svoje delo. V<br />

tej soodvisnosti zdravstvena nega zori. Na<br />

Fakulteti dajemo močan poudarek raziskovalnemu<br />

delu na področju zdravstvenih<br />

ved, tudi <strong>zdravstvene</strong> nege.<br />

Vsakoletna slovenska študentska konferenca<br />

ima namen predstaviti najboljše raziskovalne<br />

dosežke študentov <strong>zdravstvene</strong><br />

nege in s tem je njena vloga neprecenljiva.<br />

Zainteresirani javnosti sporoča, da<br />

je <strong>za</strong> hitrejši razvoj <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

potrebno raziskovalno delo tako že <strong>za</strong>poslenih<br />

medicinskih sester, kakor tudi<br />

študentov in raziskovalcev na inštitutih in<br />

izobraževalnih ustanovah.<br />

Drage študentke in študenti, spoštovani<br />

kolegi, želim vam uspešno delo.<br />

14 15

Nagovori dekanov VŠZNJ<br />

Doc. dr. Brigita Skela Savič<br />

Dekanja Visoke šole <strong>za</strong> zdravstveno<br />

nego Jesenice<br />

Veseli me, da se pobuda Visoke šole <strong>za</strong><br />

zdravstveno nego Jesenice o organi<strong>za</strong>ciji<br />

<strong>študentske</strong> <strong>konference</strong> študentov<br />

zdravstvenih ved, ki jo je podprl kolegij<br />

dekanov zdravstvenih šol januarja 2009,<br />

uresničuje in razvija, na kar kaže kakovost<br />

prispevkov, predstavitev in razprav ter<br />

<strong>za</strong>vzetost organi<strong>za</strong>torjev vsakoletne <strong>konference</strong>.<br />

Udeleženci <strong>konference</strong> so študenti<br />

različnih smeri na področju zdravstva, kar<br />

konferenco bogati iz vidika medpoklicnega<br />

povezovanja, saj se diplomanti različnih<br />

smeri študija srečajo v kliničnem okolju<br />

ob pacientu in <strong>za</strong>to je prav, da bi določene<br />

vsebine tudi študirali skupaj in si predajali<br />

znanja in izkušnje. Konferenca iz leta<br />

v leto raste tudi iz vidika strokovne rasti<br />

študentov na magistrski ravni študija.<br />

Tako lahko <strong>za</strong>znamo strokovno dovršenost<br />

prispevkov na prvi stopnji študija in tudi<br />

že znanstveni doprinos prispevkov na drugi<br />

stopnji študija, kar je smisel bolonjske<br />

vertikale, kjer nam manjka samo še doktorski<br />

študij. Čas bo prinesel tudi ta razvojni<br />

presežek. Potrebno bo najti razum<br />

in proučiti naše sposobnosti, ki jih imamo<br />

na področju razvoja doktorskega študija<br />

ter združiti tiste, ki izpolnjujejo vsaj dva<br />

<strong>za</strong>htevna kriterija. To sta biti uspešen<br />

visokošolski učitelj in raziskovalec, ker<br />

brez združitve teh dveh sposobnosti ne bo<br />

mogoče doseči želenih habilitacijskih nazivov<br />

<strong>za</strong> izvajanje doktorskega študija na<br />

področju zdravstvenih ved.<br />

Srečno vsem in nasvidenje na 4. študentski<br />

konferenci.<br />

Nagovori dekanov VŠZ NM<br />

Doc. dr. Bojana Filej<br />

V. d. dekanica Visoke šole <strong>za</strong> zdravstvo<br />

Novo Mesto<br />

Letos, na tretjem srečanju slovenskih<br />

študentk in študentov <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

ter visokošolskih učiteljev, lahko z gotovostjo<br />

trdimo, da se je ideja o povezovanju<br />

in promociji študentskih dosežkov, prijela.<br />

Povezovanje je pravilna usmeritev, kar je<br />

že spoznala sedaj združena Evropa.<br />

Posameznik, pa še tako dober, težko<br />

spreminja svet, prav tako posamezna<br />

diplomirana medicinska sestra in diplomirani<br />

zdravstvenik ne bosta spremenila<br />

<strong>zdravstvene</strong> in družbene situacije, ki je<br />

včasih bolj, včasih manj naklonjena stroki<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege, vse manj pa pacientu.<br />

Pasivno pridobivanje znanja, ki se je hitro<br />

izgubilo, je tudi v zdravstveni negi pre<br />

teklost. Kritično razmišljanje, na dokazih<br />

podprto znanje in praksa, vseživljensko<br />

učenje, delo v malih skupinah, študije<br />

primerov, medpoklicno sodelovanje,<br />

so smernice izobraževanja v sedanjosti<br />

in prihodnosti. Zato je predstavljanje<br />

raziskovalnih dosežkov in izmenjava pridobljenega<br />

znanja študentov nujna. Kajti<br />

študenti z dobrim znanjem in jasno vizijo<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege bodo tisti, ki bodo<br />

»spreminjali svet«.<br />

V imenu 400 študentov <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

in visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke<br />

šole <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto, želim<br />

uspešno in znanja plodno konferenco.<br />

16 17

Nagovori dekanov VZŠ CE<br />

Doc. dr. Zlata Felc<br />

Dekanja Visoke <strong>zdravstvene</strong> šole v<br />

Celju<br />

Visoka zdravstvena šola v Celju (VZŠCE)<br />

je bila ustanovljena spomladi leta 2009,<br />

prve študente je vpisala kot samostojen<br />

visokošolski <strong>za</strong>vod v študijskem letu<br />

2009/2010. Na šoli poteka dodiplomski<br />

program Zdravstvena nega <strong>za</strong> izredne<br />

študente, pri<strong>za</strong>devamo si, da bomo v<br />

naslednjih letih <strong>za</strong>čeli z izvajanjem programa<br />

<strong>za</strong> redne študente.<br />

Na VZŠ CE se <strong>za</strong>vedamo, da so morali<br />

zdravstveni delavci, še zlasti na področju<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege preusmeriti pozornost<br />

z akutnih obolenj na oskrbo bolnikov s<br />

kroničnimi boleznimi in na vodenje bolnikov<br />

s posebnimi potrebami. Zavoljo<br />

tega pridobiva medpoklicno povezovanje<br />

pomembno mesto, tretja študentska konferenca<br />

s področja zdravstvenih ved o razvijanju<br />

medpoklicnega sodelovanja v času<br />

študija pa je modra odločitev.<br />

Kako pa lahko na visokošolskih ustanovah<br />

na področju zdravstva pripomoremo<br />

k boljšemu medpoklicnemu sodelovanju?<br />

Ena izmed priložnosti je <strong>za</strong>gotovitev<br />

učnega okolja, ki bi omogočalo organizirano<br />

in vodeno srečevanje študentov<br />

različnih zdravstvenih poklicev. Takšno<br />

delo bi študente dodatno motiviralo in<br />

spodbujalo razvoj njihovih profesionalnih<br />

kompetenc. Skozi takšen študij bi študenti<br />

pridobili dodatna znanja o medpoklicnem<br />

povezovanju.<br />

Biti udeleženec <strong>študentske</strong> <strong>konference</strong><br />

je tudi izziv <strong>za</strong> študente, da predstavijo<br />

svoje prispevke s področja aktualne tematike<br />

<strong>konference</strong> in izrazijo svoja mnenja.<br />

Je tudi priložnost, da nakažejo, kako jim<br />

lahko predavatelji pomagamo in jih motiviramo<br />

k doseganju <strong>za</strong>stavljenih ciljev.<br />

In še veliko več! Trdno namreč verjamem,<br />

da je aktivna udeležba na konferenci<br />

<strong>za</strong> študente tudi dragocena izkušnja v<br />

premagovanju strahu pred nastopanjem<br />

ter priložnost <strong>za</strong> navezovanje trajnih<br />

prijateljskih in strokovnih stikov z vrstniki!<br />

Pa tudi spodbuda <strong>za</strong> vseživljenjsko<br />

izobraževanje, ki bogati znanje in<br />

izboljšuje komunikacijske spretnosti preko<br />

stikov s strokovnjaki različnih poklicev.<br />

Vsem udeležencem tretje <strong>študentske</strong> <strong>konference</strong><br />

želim uspešen strokovni dogodek<br />

in predvsem prijetno druženje!<br />

Nagovori dekanov VŠZV SG<br />

Doc. dr. Danica Železnik<br />

Dekanica Visoke šole <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong><br />

<strong>vede</strong> Slovenj Gradec<br />

Pri delu se navadno uveljavljajo in uspevajo<br />

tisti, ki se trudijo, ki so motivirani.<br />

Brez motivacije se namreč ni mogoče<br />

v pravem smislu ne izobraževati in ne<br />

izpopolnjevati.<br />

Dodiplomsko izobraževanje v zdravstveni<br />

negi mora diplomantom <strong>za</strong>gotavljati<br />

usposobljenost in znanje <strong>za</strong> splošno<br />

zdravstveno nego, nadaljnje strokovno<br />

izpopolnjevanje pa naj bi bilo namenjeno<br />

vpeljevanju novih teoretičnih in praktičnih<br />

spoznanj stroke v neposredno prakso, inoviranju<br />

procesa <strong>zdravstvene</strong> nege, motiviranju<br />

poklicnih skupin v zdravstveni negi<br />

<strong>za</strong> kakovostnejše delo in njihovi pripravi<br />

<strong>za</strong> nove situacije in številne izzive.<br />

Študente <strong>zdravstvene</strong> nege visokošolski<br />

učitelji spodbujamo in motiviramo pri<br />

uresničevanju določenih raziskovalnih aktivnostih<br />

in posredno s tem utemeljujemo<br />

potrebo po stalnem strokovnem izpopolnjevanju,<br />

ki omogoča profesionalno osnovo<br />

<strong>za</strong> opravljanje poklica.<br />

S tem tudi pokažemo, da stalno strokovno<br />

izpopolnjevanje lahko prispeva k njihovi<br />

poklicni avtonomiji. Videnje študenta kot<br />

raziskovalca, ki ob stalnem razmišljanju v<br />

vsakdanji praksi, ob reševanju problemov<br />

proučevanja poglablja svoj pogled in <strong>za</strong>konitosti<br />

pomeni, da so mu znanstveno<br />

ugotovljena pravila in posplošitve opora<br />

pri lastnem razmišljanju.<br />

V središču odprtih diskusij nekorektnih in<br />

predvsem nekompetentnih posameznikov<br />

o slabi kakovosti poučevanja na novo ustanovljenih<br />

šolah se je potrebno soočiti z<br />

dejstvom, da sledimo temeljnim spremembam<br />

v družbi in da je naš izobraževalni<br />

proces naravnan izključno individualno,<br />

kar omogoča visoko kakovost znanja naših<br />

študentov in bodočih diplomantov.<br />

Zahvaljujemo se Fakulteti <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong><br />

<strong>vede</strong> Univerze v Mariboru <strong>za</strong> povabilo.<br />

18 19

Nagovori dekanov ESM<br />

Prof. dr. Ludvik Toplak<br />

Predsednik Evropskega središča<br />

Maribor<br />

Osnovno poslanstvo ALMA MATER EUROPA<br />

– Evropskega Središča Maribor (ESM) je,<br />

da razvija in izvaja kakovostne, deficitarne,<br />

evropsko orientirane aplikativne,<br />

<strong>za</strong>posljive in konkurenčne programe, ki<br />

so obstoječim visokošolskim programom<br />

komplementarne. ESM povezuje številne<br />

univerze, znanstvenike in raziskovalne<br />

institucije, ki z bolonjskimi programi vzpostavljajo<br />

skupni evropski visokošolski<br />

prostor in se posvečajo ključnim<br />

vprašanjem kot so ekologija, evropska<br />

reintegracija, medkulturno sožitje ter<br />

zdravje in socialna kohezija, zlasti v Podonavju.<br />

ESM se hkrati pridružuje pri<strong>za</strong>devanjem<br />

po večji vključenosti kliničnega okolja -<br />

delodajalcev v univerzitetno sfero. Tako<br />

visokošolski programi predstavljajo sodobni<br />

diskurz o odzivu na potrebe okolja.<br />

Razvoj »na znanju temelječe družbe«,<br />

»učeče se organi<strong>za</strong>cije« ter »ustvarjalne<br />

organi<strong>za</strong>cije« v fazi njihove implementacije<br />

na področju zdravstva<br />

<strong>za</strong>hteva izobraževalne programe, ki <strong>za</strong>gotavljajo<br />

visoko kvalificirane strokovnjake<br />

na področju zdravstvenih ved. Nova znanja<br />

in spoznanja bodo študentom zdravstvenih<br />

ved v prihodnosti omogočila, da se bodo<br />

uspešno in učinkovito prilagajali različnim<br />

potrebam na področju zdravstva, zlasti<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege, fizioterapije in socialne<br />

gerontologije.<br />

ESM z mrežo znanstvenikov in strokovnjakov<br />

iz prakse organizira znanstvene<br />

<strong>konference</strong> in se vključuje v mednarodne<br />

raziskovalne programe. Posebej si<br />

želi sodelovanja z domačimi, strokovnimi<br />

in znanstvenimi institucijami, da bi tako<br />

prispevali blagostanju in trajnostnemu<br />

razvoju družbe.<br />

Nagrade<br />

20 21

FZV UM<br />

Martin Erak<br />

Sauvakävely - lahkotnost<br />

poudarjenih gibov<br />

VŠZI UP<br />

Valentina Djerdi<br />

Mladostnik s prekomerno težo<br />

izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo<br />

medicinskih sestre<br />

ZF UL<br />

Petra Popović<br />

22 23<br />

Nagrade<br />

Javna podoba medicinskih<br />

sester v Sloveniji:<br />

spremembe po letu 2004<br />

VŠZNJ<br />

Avrea Šuntar Erjavšek<br />

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje<br />

pri pacientih, ki se zdravijo s<br />

specifično imunoterapijo <strong>za</strong>radi<br />

preobčutljivosti na pike<br />

kožekrilcev

24<br />

Nagrade<br />

VŠZ NM<br />

Špela Pungeršek<br />

Vloga medicinske sestre v timu<br />

ultramaratonskega kolesarja<br />

VŠZV SG<br />

Anica Brezovnik, Ana Mithans,<br />

Lucija Mithans in Petrischa<br />

Robnik<br />

Odsev etike skrbi s poudarkom<br />

na <strong>za</strong>upanju<br />

VZŠ CE<br />

Polonca Leban<br />

Medpoklicno sodelovanje<br />

ESM<br />

Simon Jelenovec<br />

Aktivnosti in kompetence<br />

reševalca - diplomiranega<br />

zdravstvenika - izziv<br />

zdravstveni negi<br />

Prispevki<br />

<strong>študentske</strong><br />

<strong>konference</strong>

POVZETEK<br />

SPOLNOST V NOSEČNOSTI<br />

SEXUaLLITY DURING PREGNaNCY<br />

Izhodišča: Spolnost je integralna<br />

značilnost vsakega človeškega bitja in<br />

je prisotna od rojstva do smrti. Je neverjetno<br />

dinamična, raznolika, <strong>za</strong>pletena<br />

in vpletena v vsak odnos in vsak njegov<br />

vidik. V nosečnosti spolnost skoraj nikoli<br />

ni izključena, samo drugačna je. Veliko<br />

vlogo pri tem odigrata vzgoja in kulturno<br />

prepričanje. Cilj iz<strong>vede</strong>ne raziskave je bil<br />

ugotoviti, informiranost nosečnic o spolnosti<br />

ter ali negativne izkušnje iz prve<br />

nosečnosti vplivajo na spolnost v sedanji<br />

nosečnosti.<br />

Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni<br />

metodologiji. Uporabljena je bila<br />

opisna raziskovalna metoda, <strong>za</strong> metodo<br />

zbiranja podatkov pa anketni vprašalnik,<br />

ki je vseboval vprašanja <strong>za</strong>prtega in pol<strong>za</strong>prtega<br />

tipa. V raziskavo je bilo vključenih<br />

68 nosečnic, ki so v mesecu januarju 2011<br />

obiskale izbranega ginekologa v ZD Ptuj.<br />

Rezultati: Iz analize podatkov je razvidno<br />

da je najboljši vir informacij internet. V<br />

veliko pomoč so nosečnicam tudi njihove<br />

prijateljice, zloženke ter revije in mediji.<br />

Nosečnice, ki so noseče drugič ali več,<br />

niso navedle negativnih izkušenj s spolnostjo<br />

med prejšnjo nosečnostjo.<br />

Razprava in <strong>za</strong>ključek: Ugotovili smo, da je<br />

informiranost nosečnic, <strong>za</strong>radi dostopnosti<br />

interneta, visoka ter zelo slaba z vidi-<br />

Sonja Kostanjevec, Vida Gönc<br />

26 27<br />

FZV UM<br />

Sonja Kostanjevec - sonja.kostanjevec@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Vida Gönc - vida.goenc@uni-mb.si<br />

aBSTRaCT<br />

Hypothesis: Sexuality is an important part<br />

of a human social integrity. It can be very<br />

dynamic, complicated and integrated in<br />

every part of the individual aspect. Sexuality<br />

is not excluded out of the pregnancy,<br />

it is just different. Education and cultural<br />

believes have a huge impact on our acceptance<br />

of sexuality during this period.<br />

The goal of the research was to establish<br />

whether the pregnant women are well informed<br />

about the subject and if they have<br />

had any negative experiences from the<br />

previous pregnancies and how they affect<br />

their sexual life, now.<br />

Methods: Survey was carried out among 68<br />

pregnant women, who has there gynecologist<br />

at Zdravstveni dom Ptuj in clinic for<br />

women, with use of a descriptive method<br />

of work.<br />

Results: Results showed internet was the<br />

most beneficial source of information.<br />

Pregnant women also find some assistance<br />

by their friends, leaflets, magazines and<br />

other media. Women mostly contradict<br />

the theory that pregnancy and sexuality<br />

does not belong together. Women who<br />

were pregnant with the second or the following<br />

child did not indicate any negative<br />

experiences during their previous pregnancies.

Spolnost v nosečnosti Sonja Kostanjevec, Vida Gönc<br />

ka zdravstvenih delavcev. Rešitev je v<br />

nadgraditvi aktivnosti promocije zdravja<br />

na ozko definirane potrebe ciljne skupine.<br />

KLJUČNE BESEDE: nosečnost, spolnost,<br />

medicinska sestra, model PLISSIT.<br />

UVOD<br />

Nosečnost je fiziološko stanje, in je v življenju vsake ženske in njene družine prav<br />

gotovo nekaj posebnega. Še posebej v prvi nosečnosti, ženske iščejo mnogo informacij,<br />

ki bi jim pomagale razumeti njihovo telesno in psihično spreminjanje. Še nedolgo na<strong>za</strong>j<br />

je veljalo prepričanje, da je spolnost namenjena spočetju otroka in je <strong>za</strong>to po <strong>za</strong>nositvi<br />

nepotrebna (Lamont, 1998, str. 1411). Takšno prepričanje je posledica starih pogledov<br />

na spolnost, moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994), Velika ovira so tudi<br />

družbeni pogledi na spolnost (Skoberne, 2004a, str. 41).<br />

Pogosto se zgodi, da nosečnica ne dobi ustreznih informacij o spolnosti, ki bi primerno<br />

nasprotovale družbenim pogledom. Pari imajo vprašanja, a ne vedo na koga se obrniti.<br />

Medicinska sestra pa je kljub strokovni usposobljenosti tujec, ki nosečnici predstavlja vir<br />

informacij tudi <strong>za</strong> tako intimne teme kot je to spolnost.<br />

Prav <strong>za</strong>to je potrebno nosečnici <strong>za</strong>gotoviti prijetno, <strong>za</strong>upanja vredno okolje, v katerem<br />

se bo lahko sproščeno pogovarjala o spolnosti, kjer predsodki ne bodo imeli posebne<br />

vloge in kjer se bo nosečnica kljub intimni temi počutila dobro. Medicinske sestre se<br />

morajo <strong>za</strong>vedati, da se nosečnice veliko lažje pogovarjajo o spolnosti, če same niso<br />

iniciatorke pogovora. Torej medicinske sestre, kar pogumno.<br />

SPOLNOST V NOSEČNOSTI<br />

Conclusion: We have established the pregnant<br />

women are highly informed due to the<br />

available information on the internet. We<br />

wish the nurse would do more health educating<br />

work involving sexuality during pregnancy,<br />

therefore we recommend promotional<br />

activities focused on target groups.<br />

KEY WORDS: Pregnancy, sexuality, nurse,<br />

plissit model.<br />

Biti spolno aktiven v nosečnosti ali ne? Nedolgo tega je bil odgovor enostaven, ne biti<br />

spolno aktiven. Do tega odgovora nismo prišli s pomočjo dejstev in raziskav, odgovor je<br />

bil podan na podlagi starih pogledov na spolnost in moralnega ter kulturnega prepričanja<br />

(Walton, 1994, str. 75). Veliko verskih prepričanj ima stroga pravila o spolnosti v času<br />

menstruacije in po rojstvu otroka. Malo je takšnih, ki bi obravnavale tudi spolnost v<br />

nosečnosti, kar pomeni da se vsak par <strong>za</strong>se odloča, kako bo v nosečnosti postopal in<br />

upošteva svoja verska in kulturna prepričanja (Walton, 1994, str. 77).<br />

Spolnost je normalna in zdrava tudi v nosečnosti. Je edinstvena <strong>za</strong> vsak par posebej.<br />

Nekateri pari in zdravstveno osebje se držijo tradicionalnega pogleda na spolnost<br />

in nosečnost, medtem ko so drugi prepričani, da je le to idealen čas <strong>za</strong> kreativnost,<br />

domišljavost, inovativnost in pustolovnost v spolnosti. Mnogi menijo, da je partnerstvo<br />

najbolj izpostavljeno ravno v času nosečnosti in pripravah na starševstvo (Polomeno,<br />

2000, str. 22).<br />

Partnerski odnos gre v času nosečnosti skozi vrsto sprememb, še posebej danes, ko se<br />

tradicionalna vloga moškega in ženske spreminja. Te spremembe lahko vplivajo na sprejemanje<br />

nosečnosti moškega ali ženske (Polomeno, 2000, str. 23).<br />

Nosečnost nujno vpliva na spolno življenje para – te spremembe so lahko negativne<br />

ali pozitivne. V igri so tako telesni kot psihološki dejavniki. Prav tako se lahko ženski<br />

odzivi močno razlikujejo od partnerjevih (Lodrant, 2005, str. 155). Vendar v normalnih<br />

okoliščinah ni razloga, <strong>za</strong>kaj par v svoje ljubezenske igre med nosečnostjo ne bi<br />

vključil tudi spolnih odnosov (Walker, 1997, str. 215). Seveda pa to vključuje prilagajanje,<br />

pogovor med partnerjema, spremembo položajev, sproščenost in iskanje informacij<br />

o spolnosti med nosečnostjo ter primerno obnašanje pri spolnih odnosih (Lamont, 1998,<br />

str. 1411). Ljubkovanje, božanje in masaža so lahko prav tako prijetni kot spolni odnos<br />

(Johnson, 2001, str. 108). Po čustveni strani pa spolni odnosi med nosečnostjo ohranjajo<br />

stik s partnerjem, ki se v tem obdobju morda počuti odrinjenega, ženska pa vedno znova<br />

dobi potrditev, da je ljubljena (Quilliam, 1998, str. 120).<br />

Nosečnost ima na željo po spolnem zbliževanju zelo različen vpliv. Veselje nad bližajočim<br />

se starševstvom in poglobljena medsebojna ljubezen bogatita ne le medsebojne odnose,<br />

temveč tudi spolno življenje, ki iz tega izhaja. Mnogi pari ugotovijo, da je prav nosečnost<br />

vzbudila v njih še večje <strong>za</strong>nimanje <strong>za</strong> spolnost. Drugi lahko spet <strong>za</strong>radi negotovosti,<br />

naraščajoče skrbi ter utrujenosti nosečnic občutijo prav nasprotno in se jim želja po<br />

spolnem stiku zmanjša (Hrovat, Kuhar, 1995, str. 47).<br />

Bartellas s sodelavci (2000, str. 965) je s svojo raziskavo ugotovil, da se skozi trimesečja<br />

nosečnosti spremeni frekvenca vaginalnega spolnega odnosa. V raziskavi so želeli ugotoviti<br />

razlog, ki temu botruje. Odločali so se med dejavniki kot so pariteta, starost<br />

nosečnice, izobrazba, veroizpoved in višina nosečnosti. Ugotovili so, da na frekvenco<br />

spolnih odnosov vpliva le višina nosečnosti<br />

Ključ do zdrave spolnosti v nosečnosti predstavlja komunikacija med partnerjema.<br />

Nosečnica se mora s svojim partnerjem pogovarjati o spremembah, ki jih doživlja in<br />

kakšno intimnost si v tistem trenutku želi. Prav tako mora vzpodbuditi partnerja, da ji<br />

<strong>za</strong>upa svoje potrebe in želje, pa tudi svoje skrbi, ki so pove<strong>za</strong>ne z nosečnostjo. Samo<br />

skozi odprto, ljubečo in iskreno komunikacijo lahko partnerja gradita <strong>za</strong>dovoljujočo<br />

spolnost (Allen, Fountain, 2007, str. 36).<br />

Če se partnerja pogovarjata o težavah, ki so nastale v spolnosti med nosečnostjo, se<br />

verjetnost, da bodo prerasle v kasnejše resne težave zmanjša. Dobro je, da ima koristne<br />

informacije vsaj eden izmed partnerjev. Zato je pomembno, da zdravstveni delavci<br />

dajejo informacije o spolnosti v nosečnosti natančno in objektivno, kakor dajejo tudi<br />

druge informacije pove<strong>za</strong>ne z nosečnostjo (Walton, 1994, str. 77).<br />

MODEL PLISSIT IN VLOGa DIPLOMIRaNE MEDICINSKE<br />

SESTRE<br />

Če želimo nosečnico in njenega partnerja kar najbolje poučiti o spolnosti v nosečnosti,<br />

moramo pričeti z raziskovanjem, kako so zdravstveni delavci seznanjeni s to temo<br />

in kako jo le ti prenašajo na nosečnice. Kaj hitro naletimo na težavo, saj že same<br />

medicinske sestre niso enotne, ko podajajo informacije o spolnosti. Vzroki <strong>za</strong> to so<br />

28 29

Spolnost v nosečnosti Sonja Kostanjevec, Vida Gönc<br />

različni, od sramu in nelagodja, ne<strong>za</strong>dovoljstva z lastno spolnostjo, strahu, da bodo z<br />

vprašanji o spolnosti prestopile mejo intimnosti pacienta, pa tudi strah pred tem, da bi<br />

pacienti lahko njihova vprašanja razumeli kot spolno nadlegovanje. Težavo predstavlja<br />

tudi pomanjkanje znanja in izkušenj na temo spolnosti. V običajni obravnavi pacienta,<br />

ki velikokrat poteka rutinsko, izpustimo temo spolnost in na njo velikokrat po<strong>za</strong>bimo.<br />

Nosečnice in njihovi partnerji potrebujejo informacije o spolnosti in raziskave so poka<strong>za</strong>le,<br />

da so se o spolnosti pripravljeni tudi pogovarjati, vendar se počutijo bolje, če s<br />

temo pričnejo zdravstveni delavci (Allen, Fountain, 2007, str. 33).<br />

Zdravstveni delavci morajo nosečnicam svetovati tako, da dosežejo spolno zdravje<br />

kljub omejitvam, ki jim jih vsiljuje njihovo osebno telesno stanje. Tak pristop <strong>za</strong>hteva<br />

izobraževanje (znanje o spolnosti in nosečnosti), v praksi z nosečnico pa komunikacijo<br />

pri kateri pridejo do izra<strong>za</strong> spretnosti asertivnega <strong>vede</strong>nja. Osnova <strong>za</strong> pogovor o spolnosti<br />

je iskrena, odkrita spolna anamne<strong>za</strong>. Zdravstveni delavec, ki tega ni sposoben, naj<br />

se ne loteva težav nosečnice, ker je tema že sama po sebi zelo občutljiva (Skoberne,<br />

2004b, str. 117).<br />

Zdravstveni delavci si lahko pomagajo s PLISSIT modelom. PLISSIT je akronim, ki pomeni<br />

permission (dovoljenje), limited information (omejena informacija), specific suggestion<br />

(določeni predlogi) in intensive therapy (intenzivno zdravljenje). Model se pogosto<br />

uporablja <strong>za</strong> ocenjevanje spolne funkcije in se lahko uporablja pri različnih pacientih,<br />

vključno z nosečnicami (Allen, Fountain, 2007, str. 33).<br />

Prvi korak - permission – odpre vrata v pogovor in sicer tako, da nosečnica dovoli in sprejme<br />

pogovor. Pogovor lahko pričnemo z besedami: »Vaše telo se sedaj zelo spreminja<br />

in nekatere od teh sprememb bodo vplivale tudi na vašo spolnost. Mnogo nosečnic ima<br />

vprašanja glede spolnosti. Ali bi se tudi vi želeli pogovoriti o kakšni <strong>za</strong>devi?« Pomembno<br />

je, da s pogovorom pričnemo umirjeno in nenapadalno, tako da se nosečnica v pogovoru<br />

počuti ugodno (Allen, Fountain, 2007, str. 34).<br />

Drugi korak – limited information – vsebuje ravno dovolj vsebovanih informacij, da lahko<br />

nosečnica svoje spolne težave izboljša. Če nas nosečnica vpraša ali bo spolni odnos<br />

povzročil splav, lahko odgovorimo z besedami: » spolni odnos ne povzroči splava. Večino<br />

splavov, ki se pojavijo v prvih mesecih so rezultat kromosomskih napak ali težav v<br />

razvoju ploda.« (Allen, Fountain, 2007, str. 34).<br />

Tretji korak – specific suggestion – <strong>za</strong>hteva s strani medicinske sestre bolj poglobljeno in<br />

strokovno znanje. Za nosečnico z nepravilnim razvojem posteljice ne bo dovolj splošno<br />

svetovanje o spolnosti med nosečnostjo, temveč bo potrebovala svetovanje, ki bo<br />

specifično <strong>za</strong> njeno stanje (Allen, Fountain, 2007, str. 34).<br />

Zadnji korak – intensive therapy - se običajno navezuje na stanja, ki potrebujejo zdravljenje<br />

s strani zdravnika ali terapevta. Za primer lahko v<strong>za</strong>memo žensko, ki tudi mesece<br />

po rojstvu otroka med spolnim odnosom občuti bolečino. Le ta potrebuje obravnavo<br />

ginekologa ali posebej usposobljenega terapevta (Allen, Fountain, 2007, str. 34).<br />

Večina nosečnic potrebuje intervencije na prvih treh stopnjah modela, kjer jim medicinska<br />

sestra lahko sama pomaga, potem ko je predhodno skupaj z njimi ugotovila problem.<br />

Bistvo je, da se medicinske sestre <strong>za</strong>vedo mej lastnega znanja in temu primerno ukrepajo<br />

(Skoberne, 2004b). Za zmanjšanje težav pri komunikaciji o spolnosti je potrebno poskrbeti<br />

<strong>za</strong> majhen, miren, privaten prostor, Če to ni mogoče, je potrebno pogovor prestaviti<br />

na primernejši čas (Katz, 2005, str. 67). Zelo pomembno je upoštevati kulturno in versko<br />

prepričanje nosečnice (Allen, Fountain, 2007, str. 34).<br />

O spolnosti se je potrebno zmeraj pogovarjati z obema partnerjema. Podati je potrebno<br />

informacije, ki so znanstveno doka<strong>za</strong>ne in ne tistih, ki temeljijo na lastnem prepričanju.<br />

Vsakemu paru je potrebno svetovati individualno in nasveti se morajo navezovati na<br />

težavo vsakega para posebej. V primeru omejitve ali prepovedi spolnih odnosov je zmeraj<br />

potrebno natančno opredeliti, kaj je prepovedano in kaj ne. Podati je potrebno alternative<br />

in tako vzpodbujati bližino partnerjev. Slabo podane informacije so velikokrat<br />

napačno razumljene in lahko pri<strong>vede</strong>jo do občutka krivde ob neupoštevanju le teh<br />

(Lamont, 1998, str. 1414).<br />

Tudi interes medicinskih sester po pogovoru o spolnosti s pacientkami niha. Zaradi<br />

neugodnega občutka medicinske sestre mnogokrat iščejo izgovore v pomanjkanju časa<br />

in preobilici drugih obveznosti. Če pacientka ne postavi konkretnega vprašanja, bo<br />

medicinska sestra velikokrat sklepala, da je to pač ne <strong>za</strong>nima. Pa vendar je naloga<br />

medicinske sestre, da se opogumi in da pacientki <strong>vede</strong>ti, da lahko dobi potrebne<br />

informacije in odgovore na svoja vprašanja. V veliko pomoč bo že, če medicinska sestra<br />

priporoča primerno literaturo, spletno stran ali drugi vir informacij, kateri bo pacientki<br />

postregel s primernimi in <strong>za</strong>dovoljivimi informacijami (Katz, 2010, str. 52).<br />

RaZISKaVa<br />

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno<br />

metodo in <strong>za</strong> metodo zbiranja podatkov anketni vprašalnik, ki je vseboval<br />

vprašanja <strong>za</strong>prtega in pol<strong>za</strong>prtega tipa. Želeli smo ugotoviti, kje nosečnice iščejo informacije<br />

o spolnosti in kako stereotipi vplivajo na njihovo doživljanje spolnosti. Raziskava<br />

je bila iz<strong>vede</strong>na januarja 2011. V raziskavo je bilo vključenih 68 nosečnic, ki so v mesecu<br />

januarju 2011 obiskale izbranega ginekologa v ZD Ptuj v različnem mesecu nosečnosti in<br />

različnih starostnih skupin. Anketirankam smo <strong>za</strong>gotovili anonimnost.<br />

Rezultati<br />

V raziskavi je sodelovalo 68 nosečnic, starih od 20 do 37 let. 40% nosečnic je izrazilo<br />

potrebo po informacijah ali nasvetih o spolnosti v času nosečnosti. Najpogostejši vzrok,<br />

ki je nosečnice pripeljal do iskanja informacij je radovednost. 2 nosečnici sta informacije<br />

o spolnosti iskale <strong>za</strong>radi težav, ki so se v spolnosti v času nosečnosti pojavile. Najpogosteje<br />

uporabljeni viri informacij so internet (18%), zloženke in revije (19%), ginekolog<br />

(19%) in prijateljice (18%). Nosečnice (81%) menijo, da je na voljo dovolj informacij o<br />

spolnosti v nosečnosti, kljub temu 77% nosečnic želi, da bi se tema obravnavala tudi v<br />

materinski šoli.<br />

Ker medicinske sestre sodijo med strokovnjake s področja zdravstva, ki nudijo tudi nasvete,<br />

smo nosečnice povprašali ali se počutijo neprijetno, ko se z medicinsko sestro<br />

pogovarjajo o spolnosti. 46% nosečnic ne občuti neprijetnosti pri pogovoru o spolnosti, saj<br />

menijo, da je <strong>za</strong> medicinsko sestro to nekaj vsakdanjega. 43% nosečnic je bilo takšnih,<br />

ki jim o spolnosti ni neprijetno govoriti, torej se lahko normalno pogovarjajo tudi z<br />

medicinsko sestro. 4% nosečnic se počuti neprijetno, saj je spolnost zelo intimna tema<br />

in 7% je o spolnosti neprijetno govoriti s tujo osebo.<br />

30 31

Spolnost v nosečnosti Sonja Kostanjevec, Vida Gönc<br />

Ko se v življenju srečujemo z novostmi, nas zmeraj obdaja kanček strahu. In ker je nosečnost<br />

običajno nekaj novega in drugačnega, nas je <strong>za</strong>nimalo ali imajo nosečnice strah pred spolnimi<br />

odnosi. 28% nosečnic je odgovorilo pritrdilno. Med vzroki <strong>za</strong> strah sta prevladovala<br />

strah, da bodo s spolnimi odnosi škodovale otroku (64%) in strah pred okužbami (23%).<br />

Manjše število se jih boji možnih <strong>za</strong>pletov in krvavitve (9%) ali želijo <strong>za</strong>ščititi sebe (4%).<br />

Ker lahko v današnji družbi srečamo različne stereotipe o spolnosti v nosečnosti, smo<br />

nosečnice povprašali ali menijo, da ti stereotipi vplivajo na doživljanje spolnosti<br />

nosečnice. Dobili smo zelo deljene rezultate. 47% nosečnic meni, da stereotipi v družbi<br />

vplivajo na doživljanje spolnosti nosečnice, 53% jih meni, da stereotipi nimajo vpliva.<br />

Pogosto lahko slišimo trditev, da spolnost in nosečnost ne sodita skupaj, s katero se je<br />

strinjalo 6% nosečnic. 94% nosečnic je tej trditvi nasprotovalo.<br />

Želeli smo ugotoviti tudi pove<strong>za</strong>vo med negativnimi izkušnjami s spolnostjo v prvi<br />

nosečnosti in doživljanjem spolnosti v drugi (ali več) nosečnosti, vendar nosečnice, ki so<br />

bile noseče drugič (ali več) niso poročale o negativnih izkušnjah s spolnostjo v prejšnji<br />

nosečnosti, tako da pove<strong>za</strong>ve nismo mogli ugotoviti.<br />

Zdravstvo deluje tudi na primarni ravni, deluje preventivno in skrbi <strong>za</strong> osveščanje ljudi,<br />

<strong>za</strong>to smo želeli ugotoviti ali bi nosečnice <strong>za</strong>nimale brošure na temo nosečnost in spolnost<br />

in ali bi jo pri svojem ginekologu želele <strong>za</strong>slediti med drugimi brošurami. 90% nosečnic<br />

je odgovorilo pritrdilno.<br />

Tema spolnost je v današnjem času še zmeraj tabu tema še posebej če je pove<strong>za</strong>na s<br />

kakšnim posebnim stanjem, kot je to na primer nosečnost, <strong>za</strong>to si 78% nosečnic želi, da<br />

bi več dela vložili v osveščanje ljudi o tej temi.<br />

RaZPRaVa<br />

Za moškega in žensko je lahko nosečnost lepa izkušnja, v spolnosti pa velikokrat prinese<br />

nepričakovane in neprijetne trenutke. Nanjo v tem času vplivajo različni dejavniki, ki<br />

spremljajo nosečnost. Na vprašanje biti spolno aktiven v nosečnosti ali ne smo nedolgo<br />

na<strong>za</strong>j dobili enostaven odgovor, ne biti spolno aktiven, ki je bil podan na podlagi starih<br />

pogledov na spolnost in moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994, str. 75).<br />

Oviro v spolnosti, po mnenju nosečnic predstavljajo tudi družbeni pogledi na spolnost v<br />

nosečnosti. Zasledimo lahko trditve kot so: moški spolni ud lahko poškoduje otoka ali,<br />

orgazem lahko sproži porod. Polomeno (2000, str. 17 – 20) je v raziskavi ovrgel te trditve,<br />

a kljub temu imajo še zmeraj velik vpliv na ljudi. Poznamo veliko verskih prepričanj,<br />

ki imajo stroga pravila o spolnosti v času menstruacije in po rojstvu otroka. Malo je<br />

takšnih, ki bi obravnavale tudi spolnost v nosečnosti, kar pomeni da se vsak par <strong>za</strong>se<br />

odloča, kako bo v nosečnosti postopal in upošteva svoja verska in kulturna prepričanja<br />

(Walton, 1994, str. 77).<br />

V raziskavi smo <strong>za</strong>sledili , da se nosečnice bojijo spolnih odnosov in na prvi pogled je<br />

videti, da je med nosečnostjo težko uživati v spolnih odnosih, saj ima ženska lahko<br />

precej razlogov, da ji ni do ljubljenja. Toda dejansko spolni odnosi obema koristijo.<br />

Žensko telo je pripravljeno na ljubljenje, po čustveni strani pa se ohranja stik s partnerjem,<br />

ki se v tem obdobju morda počuti odrinjenega, ženska pa vedno znova dobi<br />

potrditev, da je ljubljena (Quilliam, 1998, str. 120).<br />

Čeprav so se nosečnice izka<strong>za</strong>le, kot dobri iskalci informacij in kljub temu, da menijo,<br />

da je informacij dovolj je na voljo le malo tehtnih informacij glede škodljivih učinkov<br />

spolnih odnosov med normalno nosečnostjo. Ni ugotovljeno, da bi <strong>za</strong>radi spolnih<br />

odnosov prišlo do poškodbe ploda, pretrganja jajčnih ovojev ali da bi orgazem povzročil<br />

prezgodnji porod (Skoberne, 2004b, str. 123). V normalnih okoliščinah ni razloga, <strong>za</strong>kaj<br />

par v svoje ljubezenske igre med nosečnostjo ne bi vključil tudi spolnih odnosov. Plod<br />

je dobro <strong>za</strong>varovan z amnijsko ovojnico, ki <strong>za</strong>držuje tekočino, maternični vrat pa <strong>za</strong>pira<br />

čep sluzi. Čeprav se med orgazmom maternica krči, to običajno ne sproži prezgodnjega<br />

poroda, razen v primerih, ko je ženska predhodno <strong>za</strong>radi tega že splavila. (Walker, 1997,<br />

str. 215).<br />

Za zdravstveno osebje je lahko <strong>za</strong>skrbljujoč podatek, da se nosečnice ne odločajo, da<br />

bi po informacijah povpraševale diplomirane medicinske sestre in le manjši odstotek se<br />

jih odloči, da se obrnejo na izbranega ginekologa, kar je v svoji raziskavi potrdil tudi<br />

Bartellas s sodelavci. Velika večina sodelujočih nosečnic, ki se s svojim ginekologom<br />

niso pogovarjale o spolnosti meni, da bi se kljub temu bilo potrebno o spolnosti pogovoriti<br />

(Bartellas, 2000, str. 966). Nosečnice si želijo, da bi temo spolnosti obravnavali<br />

tudi v materinski šoli. Medicinske sestre bi lahko v zdravstveno vzgojo nosečnice več<br />

vključevale tudi temo spolnosti in si pri tem pomagale tudi z metodo PLISSIT.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Zdravstveni delavci lahko priskrbijo neprecenljive nasvete parom, ki se navezujejo<br />

na spremembe v spolnosti, ki se pojavijo v nosečnosti. Pomembno je, da par razume<br />

nihanja v <strong>za</strong>nimanju <strong>za</strong> spolnost in da se le ta pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri<br />

moških. Zelo verjetno je, da bo med nosečnostjo potrebno spremeniti tudi položaje pri<br />

spolnosti. Vse te informacije lahko nosečnici in njenemu partnerju pomagajo premagati<br />

veliko nevšečnosti. Pomembno je par poučiti tudi o tem, da spolni odnos v normalni<br />

nosečnosti ne bo povzročil nobenih komplikacij (Bartellas, 2000, str. 967).<br />

Kljub poznavanju različnih modelov, ki jih pri komunikaciji s pacientom lahko uporabljamo,<br />

ko se pogovarjamo o spolnosti, lahko le ta še vedno predstavlja težavo, morda<br />

<strong>za</strong>radi lastnega ne sprejemanja spolnosti ali strahu, da bomo pacienta užalili. V pomoč<br />

so nam lahko razne delavnice na temo spolnosti ali internetne delavnice. Zelo veliko pa<br />

se lahko naučimo, če spremljamo in opazujemo nekoga, ki to obvlada (Katz, 2005, str.<br />

67).<br />

Ogromno dela moramo vložiti, da spremenimo poglede ljudi na določene situacije v<br />

življenju. Mnogo tradicionalnih vlog in pogledov se je skozi čas spremenilo, nekateri<br />

imajo še zmeraj vpliv na razmišljanje ljudi in jih nekje v pod<strong>za</strong>vesti <strong>za</strong>virajo. Čas se<br />

spreminja in svet se modernizira, <strong>za</strong>to lahko sklepamo, da bomo s pomočjo zdravstveno<br />

vzgojnega dela in ustreznih informacij ugodno vplivali na ljudi in jim tako pomagali pri<br />

odločitvah, ki jih v življenju morda begajo.<br />

32 33

Spolnost v nosečnosti<br />

LITERaTURa<br />

1. Lamont, J, A. Sexuality and pregnancy. V: Gleicher, N. Principles & practice of<br />

medical therapy in pregnancy. Conneticut: Appleton & Lange, 1998: 1411 –<br />

1416.<br />

2. Polomeno, V. Sex and pregnancy: A perinatal educator’s guide. The journal of<br />

perinatal education 2000; 9(4): 15 – 27.<br />

<strong>3.</strong> Skoberne, M. Spolnost in spolno zdravje: spolnost 1. del. Obzornik <strong>zdravstvene</strong><br />

nege 2004a; 38(1): 31 – 41.<br />

4. Skoberne, M. Spolnost in spolno zdravje: spolno zdravje 2. del. Obzornik<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege 2004b; 38(2): 117 – 127.<br />

5. Walton, I. Sexuality and motherhood. Cheshire: Books for midwives press, 1994.<br />

6. Quilliam, S. Zadovoljna v spolnosti. Ljubljana: DZS, 1998.<br />

7. Walker, R. Spolnost in medčloveški odnosi. Ljubljana: DZS, 1997.<br />

8. Lodrant, S, Kocjan, M, Binter, J. Vse o nosečnosti in porodu. Izola: Meander,<br />

2005.<br />

9. Horvat, Kuhar, E. Izziv poroda. Ljubljana: Rokus, 1995.<br />

10. Johnson, R, V. Vse o nosečnosti in otrokovem prvem letu. Ljubljana: Educy,<br />

2001.<br />

11. Bartellas, E. Sexuality and sexual activity in pregnancy. British journal of obstetric<br />

and gyneacology 2000; 107: 964 – 968.<br />

12. Allan, L, Fountain, L. Addressing sexuality and pregnancy in childbirth education<br />

classes. The journal of perinatal education 2007; 16(1): 32 – 36.<br />

1<strong>3.</strong> Katz, A. Do ask do tell: Why do so many nurses avoid the topi cof sexuality?.<br />

American journal of nursing 2005; 105(7): 66 – 68.<br />

14. Katz, A. Sexual changes during and after pregnancy. American journal of<br />

nursing 2010; 110(8): 50 – 52<br />

PRVA POMOČ DOJENČKU S POPOLNO<br />

ZAPORO DIHALNE POTI S TUJKOM<br />

PRAKTIČNO ZNANJE LAIKOV<br />

FIRST aID IN INFaNT WITH COMPLETE aIRWaY<br />

OBSTRUCTION WITH FOREGIN BODY<br />

PRaCTICaL KNOWLEDGE OF LaYMEN<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Majhne igrače, kovanci<br />

in ostali drobni predmeti predstavljajo<br />

nevarnost, <strong>za</strong>radi katere se lahko<br />

dojenček <strong>za</strong>duši. Zapora dihalnih poti s<br />

tujkom je redek, vendar <strong>za</strong>to toliko bolj<br />

dramatičen <strong>za</strong>plet, ki lahko brez pravilnega<br />

ukrepanja vodi v oteženo dihanje,<br />

<strong>za</strong>mašitev dihalne poti in smrt otroka.<br />

Cilj: Namen raziskave je ugotoviti raven<br />

praktičnega znanja prve pomoči laikov v<br />

primeru hude <strong>za</strong>pore dihalne poti s tujkom<br />

pri dojenčku, obenem pa anketirane<br />

poučiti o pravilnem dajanju prve pomoči v<br />

tem primeru.<br />

Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna<br />

metoda dela. Podatki so bili zbrani s<br />

pomočjo dostopne domače in tuje strokovne<br />

literature ter z anketnim vprašalnikom<br />

in praktičnim preizkusom znanja. Anketiranci<br />

so odgovarjali na 11 vprašanj,<br />

pred tem pa so poka<strong>za</strong>li svoje znanje pri<br />

praktičnem preizkusu s simulacijo popolne<br />

<strong>za</strong>pore dihalnih poti s tujkom na mod-<br />

Jani Izlakar, Damjan Slabe<br />

34 35<br />

ZF UL<br />

Jani Izlakar - jizlakar@onko-i.si<br />

viš. pred. mag. Damjan Slabe - damjan.slabe@zf.uni-lj.si<br />

Abstract<br />

Background: Small toys, coins and other<br />

small items represent a threat that can<br />

cause a baby to choke. Foreign body airway<br />

obstruction is rare but that is much<br />

more dramatic complication, because<br />

without the proper action it can lead into<br />

a shortness of breathing, clogging the entrance<br />

to the throat and death.<br />

Aim: The purpose of the research is to determine<br />

the level of practical knowledge<br />

of the first aid in case of laymen to complete<br />

airway obstruction of infants with<br />

FB and at the same time to educate the<br />

respondent laymen about the correct provision<br />

of the first aid.<br />

Methods: A descriptive work method was<br />

used. The data were collected through access<br />

of domestic and foreign professional<br />

literature, the questionnaire and the<br />

practical test of knowledge. The respondents<br />

answered to 11 questions before they<br />

showed their skills in the practical test by<br />

simulating a complete airway obstruction

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom Jani Izlakar, Damjan Slabe<br />

elu dojenčka Baby AnneTM proizvajalca<br />

Leardal.<br />

Rezultati: V raziskavi so sodelovali 103<br />

anketiranci (56 žensk in 47 moških).<br />

Povprečna starost anketirancev je bila<br />

33,5 let, 53% pa jih je končalo srednjo<br />

šolo. Anketiranih staršev, ki imajo otroke<br />

mlajše od 10 let, je bilo 26. Dve tretjini<br />

anketiranih je imelo opravljen <strong>za</strong>dnji tečaj<br />

iz prve pomoči pred več kot 5 do 10 leti,<br />

vendar so odstopanja v praktičnem znanju<br />

med anketiranci, ki so imeli tečaj iz prve<br />

pomoči različno dolgo na<strong>za</strong>j, <strong>za</strong>nemarljiva.<br />

Le malo anketiranih (9,27%) je pri<br />

praktičnem preizkusu uporabilo aktualni<br />

postopek odstranjevanja tujka iz dihalnih<br />

poti brez pomanjkljivosti. Precejšen delež<br />

anketiranih (46,6%) pa jih je uporabilo<br />

neustrezno ali <strong>za</strong>starelo metodo.<br />

Zaključek: Na podlagi rezultatov<br />

praktičnega preizkusa in rezultatov ankete<br />

je razvidno, da anketiranci ne uporabljajo<br />

ali ne poznajo aktualne metode<br />

odstranjevanja tujka iz dihalnih poti pri<br />

dojenčku. Prav tako ne razlikujejo blažje<br />

in hude <strong>za</strong>pore dihalnih poti. Potrebno<br />

bi bilo ponuditi možnost tečajev in<br />

izobraževanj s področja prve pomoči <strong>za</strong><br />

mlade starše oz. družine z dojenčki, če<br />

ne že <strong>za</strong> vse laike, katere tečaje bi morali<br />

periodično obnavljati (na vsake 3 do 5<br />

let). S tem bi se izboljšala raven znanje<br />

laikov s področja prve pomoči.<br />

KLJUČNE BESEDE: prva pomoč, dojenček,<br />

<strong>za</strong>pora dihalnih<br />

UVOD<br />

with FB on the model of Infant Baby AnneTM<br />

Leardal manufacturer.<br />

Results: The study involved 103 respondents<br />

(56 women and 47 men). The average<br />

age of participants was 3<strong>3.</strong>5 years, 53% of<br />

them finished high school. There were 26<br />

interviewed parents whose children are<br />

younger than 10 years. Two thirds of the<br />

respondents had education or course in<br />

the first aid for more than 5 or 10 years,<br />

but the deviations in the practical knowledge<br />

among respondents who had the first<br />

aid course in different times, was negligible.<br />

Only a few respondents (9) used a<br />

current practical test method for removing<br />

a foreign body from the airway without<br />

dificiency. A significant proportion of<br />

respondents (48) used an inappropriate or<br />

outdated method.<br />

Discussion and conclusion: The results of<br />

the practical test and the results of the<br />

survey show that respondents do not apply<br />

or do not know the current methods of disposal<br />

of a foreign body in respiratory tract<br />

with infants. They do not distinguish between<br />

mild airway obstruction and severe<br />

airway obstruciton. The courses and training<br />

in the field of the first aid for young<br />

people or parents, families with infants<br />

should be offered if not for all laymen,<br />

which courses should be renewed every 3<br />

to 5 years. This would improve the level of<br />

both theoretical and practical knowledge<br />

of laymen in the field of the first aid.<br />

KEY WORDS: First aid, infant, airway obstriction<br />

Dojenček je otrok do konca prvega leta starosti (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000; Kališnik,<br />

2002; Vidmar, 2006). V vseh pogledih je odvisen od svojih staršev oziroma skrbnikov. Ob<br />

njem pa ni vedno prisoten samo starš, ampak lahko tudi vsakdo izmed nas. Tako se lahko<br />

vsakdo sreča tudi s primerom, ko se dojenček nenadoma duši <strong>za</strong>radi tujka v dihalih.<br />

Tujek v sapniku je vsak trden delec, ki <strong>za</strong>ide vanj z vdihom (Krajnc, Pečovnik Balon,<br />

2000). Zapora dihalnih poti s tujkom je sicer redek, vendar <strong>za</strong>to toliko bolj dramatičen<br />

<strong>za</strong>plet, ki lahko brez ustrezne pomoči vodi v oteženo dihanje, <strong>za</strong>mašitev vhoda v grlo<br />

in smrt. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih, ki v dihala vdihnejo kak manjši predmet v<br />

igri (fižolček, frnikolo, kovanec). Znani so tudi primeri, ko je med poskakovanjem vhod<br />

v dihalne poti <strong>za</strong>prl žvečilni gumi. Otrok je umrl, vendar ne <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>dušitve in pomanjkanja<br />

zraka, temveč <strong>za</strong>radi refleksne smrti <strong>za</strong>radi pritiska tujka na enega od živcev v<br />

vegetativnem živčnem sistemu (Tišler, 2010).<br />

Večina smrti <strong>za</strong>radi vdihavanja (aspiracije) tujka se zgodi v predšolskem obdobju. Najpogosteje<br />

je <strong>za</strong>pora dihalnih poti <strong>za</strong>radi tujka delna (Vidmar, 2006). Pri dojenčkih in<br />

otrocih se približno polovica primerov dušenja pripeti v času prehranjevanja (večinoma<br />

so vzrok sladkarije), preostali primeri so pove<strong>za</strong>ni predvsem z aspiracijo igrač in<br />

kovancev (Štrancar, 2006). Prenehanje dihanja <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>dušitve s tujkom je pri otrocih<br />

in dojenčkih pogosto vzrok <strong>za</strong> srčni <strong>za</strong>stoj (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000).<br />

Po statističnih podatkih Inštituta <strong>za</strong> varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ RS, 2010)<br />

so bili v obdobju od leta 1997 do 2008 v Sloveniji <strong>za</strong>beleženi trije smrtni primeri dojenčka<br />

<strong>za</strong>radi <strong>za</strong>pore dihalnih poti: 2 primera <strong>za</strong>radi zunanjega vzroka; vdihanje želodčne<br />

vsebine (po mednarodni klasifikaciji bolezni MKB-10 je ta vzrok kodiran z oznako W78)<br />

in 1 primer <strong>za</strong>radi vdihanja in <strong>za</strong>užitja hrane (W79), ki povzroči <strong>za</strong>poro dihalnih poti.<br />

Chinski et al. (2010) navaja, da je bilo v Evropi po podatkih ESFBI študije v letu 2008<br />

<strong>za</strong>beleženih 722 primerov inhalacije tujkov pri otrocih. Od tega je bilo 30,6% otrok<br />

starih od 0 – 3 leta, 69,4% pa je bilo starejših od 3 let. V 76,03% je bil tujek organskega<br />

izvora, v 27,97% pa anorganskega izvora. Najpogostejša komplikacija je bila pljučnica.<br />

V ZDA je <strong>za</strong>dušitev s hrano šesti najpogostejši vzrok naključne smrti. V letu 2000 je 160<br />

otrok, starih od 1-14 let, umrlo <strong>za</strong>radi obstrukcije dihalnih poti, pove<strong>za</strong>ne z vdihnjenem<br />

ali <strong>za</strong>užitjem tujkov (W79-W80). Mnogo teh primerov je bilo pove<strong>za</strong>nih z bonboni/<br />

žvečilkami (19 %) in kovanci (12,7 %) (Zigon et al., 2006, 2001).<br />

Zapora dihalne poti <strong>za</strong>radi tujka je lahko blažja ali huda (Nolan at. al., 2010). Pri<br />

dojenčku se orientiramo gleda na refleks kašljanja. Če učinkovito kašlja, ukrepamo šele,<br />

ko postane kašelj neučinkovit, ko je tih in otrok prične zgubljati <strong>za</strong>vest. Vedeti moramo,<br />

da je spontani kašelj mnogo bolj učinkovit kot kakršenkoli manever. Če dojenček <strong>za</strong>radi<br />

tujka v dihalih ne more jokati ali kašljati, opazimo spremembo <strong>za</strong>vesti, pojavi se celo<br />

<strong>za</strong>stoj dihanja (apneja), gre <strong>za</strong> hudo <strong>za</strong>poro dihalne poti. V tem primeru izmenjaje<br />

iz<strong>vede</strong>mo 5 udarcev med lopatici in 5 pritiskov na prsni koš vse do izpada tujka ali do<br />

prihoda reševalcev (Vidmar, 2006). Če pri dojenčku <strong>za</strong>znamo odsotnost <strong>za</strong>vesti, dihanja<br />

in delovanja srca, pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja (Tišler, 2010). Po vsakem<br />

(tudi uspešnem) odstranjevanju tujka pri dojenčku, je potrebno poskrbeti <strong>za</strong> preventivni<br />

pregled pri zdravniku (American Red Cross, 2008; Slabe in Šutanovac, 2010).<br />

36 37<br />

NaMEN<br />

Namen raziskave je ugotoviti raven praktičnega znanja prve pomoči laikov v primeru<br />

blažje in hude <strong>za</strong>pore dihalne poti s tujkom pri dojenčku, obenem pa anketirane laike<br />

podučiti o pravilnem dajanju prve pomoči v tem primeru.

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom Jani Izlakar, Damjan Slabe<br />

METODE<br />

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo<br />

pregleda dostopne domače in tuje strokovne literature. Pri domačih smo uporabili bazo<br />

podatkov COBISS, pri tuji prost Pubmed. Poslužili smo se tudi osebna korespondence po<br />

e-pošti s Statistično pisarno Inštituta <strong>za</strong> varovanje zdravja Republike Slovenije.<br />

Za namen praktičnega dela raziskave je bil uporabljen anketni vprašalnik z ocenjevalnim<br />

listom in praktični preizkus znanja s simulacijo hude <strong>za</strong>pore dihalne poti s tujkom na<br />

modelu dojenčka Baby AnneTM, proizvajalca Leardal.<br />

Anketni vprašalnik z ocenjevalnim listom praktičnega dela smo sestavili na podlagi strokovne<br />

literature (Slabe, Šutanovac, 2010) in vprašalnikov, ki sta jih pri svoji diplomskem<br />

delu uporabili Pikelčeva (2006) in Romškova (2009). Anketiranci so anonimno odgovarjali<br />

na 11 vprašanj <strong>za</strong>prtega in odprtega tipa.<br />

Vprašalnik in praktični preizkus smo 29. junija 2010 preizkusili na dvanajstih študentih in<br />

študentkah v <strong>študentske</strong>m naselju v Rožni dolini. Ker na vprašalnik in potek praktičnega<br />

preizkusa niso imeli pripomb, smo v <strong>za</strong>četku julija 2010 <strong>za</strong>čeli izvajati anketiranje s<br />

praktičnim preizkusom znanja v parku Tivoli v Ljubljani.<br />

Praktični preizkus je potekal tako, da smo povabili naključne mimoidoče k sodelovanju<br />

in če je posameznik/posameznica privolil/privolila, smo ga/jo seznanili s preizkusom<br />

znanja ter ga/jo prosili, naj ukrepa tako, kot bi, če bi šlo <strong>za</strong>res. Najprej smo<br />

sodelujočemu na kratko opisali namišljen dramatični dogodek v parku z naslednjim<br />

opisom: »Ste na sprehodu v parku. Nenadoma do vas priteče prestrašena ženska in vam<br />

da v roke dojenčka, ki ne joka in je ves pomodrel v obraz. Pove, da se je dojenček igral<br />

s frnikolo, ki jo je dal v usta in vas prosi <strong>za</strong> pomoč. Kaj storite?«<br />

Nato smo anketirancu dali v roke lutko Baby Anne TM in njegovo ukrepanje ocenili s<br />

pomočjo ocenjevalnega lista. Pri praktičnem preizkusu smo ocenjevali držo dojenčka,<br />

ugotavljanje mehanizma poškodbe, ugotavljanje dihanja, sam postopek odstranitve tujka<br />

in položaj dojenčka po morebitni uspešni odstranitvi tujka. Vsako od ocenjevanih<br />

kategorij smo ocenili na večstopenjski lestvici in po v naprej opredeljenih kriterijih.<br />

Navajamo primer ocenjevalne lestvice <strong>za</strong> oceno dihanja: 1 - ne preveri dihanja, 2 -<br />

pomanjkljivo in neodločno preveri dihanje (opazuje dihanje manj kot 5 sekund in več<br />

kot 15 sekund, 3 - preveri dihanje (gleda, posluša in občuti dihanje; opazuje dihanje<br />

več kot 5 do največ 15 sekund. Kategoriji »Ugotavljanje mehanizma poškodbe« in »Ugotavljanja<br />

dihanja« sta obsegali tri stopnje, kategorija »Položaj dojenčka« štiri, »Drža<br />

dojenčka« pet in kategorija »Postopek odstranitve tujka »7« stopenjsko ocenjevalno<br />

lestvico. Tako smo naredili <strong>za</strong> vse 103 anketirance. Kot relevantno literaturo smo uporabil<br />

priročnik Prva pomoč, priročnik s praktičnimi primeri (Ahčan, 2006).<br />

Praktičnemu preizkusu je sledilo izpolnjevanje anketnega vprašalnika ter na koncu<br />

še prikaz pravilnega postopka prve pomoči dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti<br />

<strong>za</strong>radi tujka. Vzorec anketirancev sestavljajo naključni laiki, ki so različne starosti in<br />

izobrazbe, ter predstavljajo potencialnega prvega pomagalca. Anketiranje posameznika<br />

s praktičnim preizkusom ter demonstracijo pravilnega postopka prve pomoči v primeru<br />

<strong>za</strong>pore dihalne poti pri dojenčku, je v povprečju trajalo 5 do 10 minut, v nekaterih<br />

primerih tudi do 20 minut. Čas anketiranja je bil odvisen predvsem od uspešnosti<br />

posameznika pri praktičnem preizkusu, njegove <strong>za</strong>interesiranosti in razpoložljivega časa<br />

anketiranca.<br />

Podatke pridobljene s praktičnim preizkusom znanja ter z anketo, smo pregledali, uredili,<br />

vnesli v računalnik in jih statistično obdelali s pomočjo programa Microsoft Excel.<br />

REZULTaTI<br />

V nadaljevanju so grafično predstavljeni ključni rezultati praktičnega preizkusa znanja<br />

anketirancev.<br />

Graf 1: Drža dojenčka<br />

Več kot polovica anketiranih je uporabila položaj, ki omogoča varno odstranjevanje<br />

tujka iz dihalnih poti pri dojenčku (graf 1).<br />

Graf 2: Ugotavljanje mehanizma poškodbe<br />

Ustno votlino in žrelo sta preverila le eden do dva anketirana od desetih (graf 2).<br />

38 39

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom Jani Izlakar, Damjan Slabe<br />

Graf 3: Ugotavljanje dihanja<br />

Dihanja ni preverilo dve tretjini anketiranih (graf 3), približno tretjina je to izvedla<br />

pomanjkljivo.<br />

Graf 4: Postopek odstranitve tujka<br />

Heimlichov prijem je pri dojenčku uporabilo 12,4 %, aktualno metodo odstranjevanja<br />

tujka pa 9,3 % anketiranih (graf 4).<br />

Graf 5: Položaj dojenčka po uspešni odstranitvi tujka<br />

Največkrat so anketirani dojenčka po koncu praktičnega preizkusa znanja, držali v<br />

naročju ali ga imeli ležečega na svojih rokah (graf 5).<br />

RaZPRaVa<br />

Anketirane so bile 103 osebe. Od tega je bilo 56 žensk in 47 moških. Povprečna starost<br />

anketirancev je bila 33,5 let. Največ anketirancev (55) je končalo srednjo šolo, sledijo<br />

anketiranci s končano 3-letno poklicno šolo (17) končano višjo (12) ter visoko šolo oz.<br />

fakulteto (15).<br />

92 % anketiranih še ni pomagalo dojenčku <strong>za</strong>poro dihalne poti. Podobno navaja tudi<br />

Romšek (2009), katerih delež anketirancev, ki se niso srečali s tovrstnim primerom<br />

dajanja prve pomoči, znaša 85 %. 32 % anketiranih je imelo <strong>za</strong>dnje izobraževanje iz prve<br />

pomoči pred več kot enim letom do vključno 5 let, 31 % pred več kot 5 do vključno 10<br />

leti. Skupno predstavljata ti dve skupini anketirancev slabi dve tretjini vseh anketiranih<br />

oseb.<br />

Dojenčka je v pravilen položaj (na reševalčevi podlahti z glavo nižje od trupa) <strong>za</strong> odstranitev<br />

tujka namestilo 12 anketirancev (12,4 %). Bolj spodbudno je, da je kar dobra polovica<br />

anketiranih (56,7 %) imela dojenčka v položaju, ki še omogoča varno odstranjevanje<br />

tujka iz dihalnih poti. V večini teh primerov je bil dojenček v vodoravnem položaju na<br />

reševalčevi roki, podprti z nogo, kar še vedno omogoča varno in učinkovito izvajanje<br />

metode odstranjevanja tujka, <strong>za</strong> razliko, ko je bil dojenček v vertikalnem položaju z<br />

glavo navzdol (19 primerov). V sedmih primerih je bil dojenček v nevarnem položaju,<br />

npr.: reševalec ga je držal <strong>za</strong> eno nogo z glavo navzdol in udarjal po hrbtu ali pa ga je<br />

držal v rokah in ga sunkovito stresal.<br />

Pri ugotavljanju mehanizma poškodbe je 46,35 % sodelujočih pomanjkljivo pogledalo<br />

ustno votlino in žrelo (tako rekoč na hitro in od daleč), kar 43,26 % pa le-tega sploh niso<br />

preverili, kljub temu, da smo jih pri opisu dramatičnega dogodka v parku opozorili, da<br />

je dojenček nekaj vtaknil v usta in da se duši. Anketirani, ki pa so preverili ustno votlino<br />

in žrelo, pa so to storili očitno in <strong>za</strong>nesljivo, vendar je bilo takih le 15,5 %. Skoraj<br />

40 41

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom Jani Izlakar, Damjan Slabe<br />

dve tretjini anketiranih ni preverilo dihanja, ki je osnovni ukrep, da prepoznamo <strong>za</strong>stoj<br />

dihanja, kar je značilno <strong>za</strong> popolno <strong>za</strong>pro dihale poti.<br />

Postopek odstranitve tujka je pravilno izvedla 1/3 anketiranih, ki je uporabila aktualno<br />

metodo (9) in aktualno metodo z nekaterimi pomanjkljivostmi (24). Te pomanjkljivosti<br />

so bile: napačno število udarcev ali pritiskov, uporaba samo udarcev med lopatice brez<br />

pritiskov na prsnico ali obratno, blagi in neodločni udarci/pritiski, grobi udarci/pritiski<br />

in dojenčkova glava je bila višje od ritke. 24,7% anketirancev pa je uporabilo metodo<br />

odstranjevanja tujka, ki ni več v uporabi (dojenčka prime <strong>za</strong> noge, ga obrne na glavo<br />

in udarja med lopatice). Neustrezno je ravnalo 43 anketirancev (44,3%). Uporabljali so<br />

Heimlichov prijem (12), neustrezno metodo (24) in 7 jih sploh ni reagiralo pri praktičnem<br />

preizkusu.<br />

Pri praktičnem ocenjevanju pa smo <strong>za</strong>znali tudi na nekaj nenavadnih (bolj ali manj<br />

neustreznih) primerov, katere smo razvrstili v kategorijo Drugo: dojenček je na boku,<br />

reševalec pa ga stiska <strong>za</strong> trebuh, kar ni ustrezno; dojenček je na reševalčevih kolenih<br />

na trebuhu, reševalec pa ga udarja med lopatice, kar smo ocenili kot delno; dojenček<br />

je v reševalčevem naročju, le-ta pa mu poskuša odstraniti tujek s pihanjem skozi nos,<br />

kar ustrezno.<br />

Zadnji ocenjevalni kriterij, ki smo ga pri praktičnem preizkusu ocenjevali, je bil položaj<br />

dojenčka po morebitni uspešni odstranitvi tujka. Dojenčka je kar dve tretjini anketiranih<br />

držalo v naročju ali na rokah, kot je značilno <strong>za</strong> pestovanje dojenčka, kar v tem primeru<br />

sicer ni pravilno. Eden od anketirancev je na vprašanje, ko smo ga vprašali, <strong>za</strong>kaj je<br />

dal dojenčka na tla, odgovoril, da bi dojenček že sam našel položaj, ki bi mu ustre<strong>za</strong>l.<br />

V pravilen položaj (se pravi v naročju na bok) je dojenčka dalo 29 anketiranih (29,9 %),<br />

kar je tretjina vseh.<br />

SKLEP<br />

Kljub temu, da je <strong>za</strong>pora dihalne poti <strong>za</strong>radi tujka pri dojenčku glede na dostopne podatke<br />

redek pojav, je v praksi tekih primerov gotovo precej več, saj vsi uspešno rešeni<br />

primeri ne pridejo do <strong>zdravstvene</strong> službe. Anketiranci ne razlikujejo med blažjo in hudo<br />

<strong>za</strong>poro dihalnih poti, le malo anketiranih pa jih je pri praktičnem preizkusu uporabilo<br />

aktualno metodo odstranjevanja tujka iz dihalnih poti brez pomanjkljivosti.<br />

Potrebno bi bilo ponuditi možnost tečajev in izobraževanj s področja prve pomoči <strong>za</strong><br />

mlade starše oz. družine z dojenčkom oz. tudi <strong>za</strong> drugo splošno javnost. Prispevek k<br />

večji o<strong>za</strong>veščenosti laikov o pravilni prvi pomoči v primeru <strong>za</strong>pore dihalne poti <strong>za</strong>radi<br />

tujka pri dojenčku predstavlja tudi naša raziskava, saj smo vse sodelujoče, ki postopka<br />

niso obvladali, po <strong>za</strong>ključku anketiranja tudi poučili o pravilnem pristopu.<br />

LITERaTURa<br />

1. Ahčan U (2006). Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči<br />

križ Slovenije.<br />

2. American Red Cross. BabyCenter Medical Advisory Board 2008; http://<br />

www.babycenter.com/0_infant-first-aid-for-choking-and-cpr-an-illustratedguide_9298.bc<br />

<br />

<strong>3.</strong> Chinski A, Foltran F, Gregori D, Passali D and Bellussi L. Foreign Bodies Causing<br />

Asphyxiation in Children: the Experience of the Buenos Aires Paediatric<br />

ORL Clinic. Padova, Italy: Faculty of Medicine, University of Buenos Aires, Buenos<br />

Aires, Argentina. 2010; http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20515579<br />

In: Gregori D, Salerni L, Scarinzi C, et al: Foreignbodies in the upper<br />

airways causing complications and requiring hospitali<strong>za</strong>tion in children<br />

aged 0 – 14 years: results from the ESFBI study. Eur Arch Otorhinolaryngol<br />

2008; 265: 971 – 978.Inštitut <strong>za</strong> varovanje zdravja RS. Statistični podatki o<br />

umrljivosti dojenčkov v letih 1997-2008. Osebna korespondenca po e-pošti,<br />

2010.<br />

4. Kališnik M. Slovenski medicinski slovar. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2002;<br />

202.<br />

5. Krajnc I in Pečovnik Balon B. Interna medicina <strong>za</strong> Visoko zdravstveno šolo.<br />

Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000; 134, 471-74.<br />

6. Nolan JP, Soar J, Zideman D, Biarent D, Bossaert LL, Deakin C, Koster RW, Wyllie<br />

J, Böttinger B (2010). European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation<br />

2010 Section 1. Executive summary. Resuscitation 81 (2010) 1219–1276.<br />

7. Pikelc K. Ali bi starši predšolskih otrok znali nuditi prvo pomoč svojemu otroku?<br />

Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstvo, 2006.<br />

8. Romšek T. Znanje laikov o prvi pomoči v primeru <strong>za</strong>pore dihalne poti s tujkom.<br />

Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2009.<br />

9. Slabe D, Šutanovac R. Prva pomoč - ocean praktičnega dela. Ljubljana: Rdeči<br />

križ Slovenije, pola 7; 2010.<br />

10. Statistični urad Republike Slovenije. Statistični portret Slovenije v EU 2010<br />

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3356 <br />

11. Štrancar K. Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja. Izola: Splošna bolnica<br />

Izola. 2006; http://sbi.eucilnica.si/index.php?stran=2_18 <br />

42 43

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom<br />

12. Tišler U. Prva pomoč pri dihalni <strong>za</strong>pori s tujkom. 2010; http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_<strong>za</strong>poridihalnih_<br />

poti_s_tujkom/. <br />

1<strong>3.</strong> Vidmar I. Temeljni postopki oživljanja otrok. V: Prva pomoč: priročnik s<br />

praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2006; 82-92.<br />

14. Zigon G, Gregori D, Corradetti R, Morra B, Salerni L, Passali FM, Passali D. Child mortality<br />

due to suffocation in Europe (1980-1995): a review of official data. Roma<br />

Italy: Società Italiana di Otorinolaringologia e Chirurgia Cervico-Facciale. 2006;<br />

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2639961/?tool=pubmed<br />

In: Nonfatal choking-related episodes among children – United<br />

States, 2001. MMWR Morb Mortal Wkly Rep 2002;51:945-8.<br />

OSVEŠČENOST STARŠEV O NUDENJU<br />

PRVE POMOČI OTROKU<br />

POVZETEK<br />

PaRENTaL KNOWLEDGE IN CHILD FIRST aID<br />

Jurij Bre<strong>za</strong>všček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš<br />

Ukrepi prve pomoči se izvajajo z namenom<br />

ohranjanja življenja poškodovanega<br />

ali nenadno obolelega, preprečevanja<br />

poslabšanja stanja in pospeševanja<br />

okrevanja. Starši se morajo tega <strong>za</strong>vedati<br />

in imeti dovolj znanja, da lahko svojemu<br />

otroku v težkih trenutkih ustrezno<br />

pomagajo.<br />

Da bi ugotovili osveščenost staršev iz prve<br />

pomoči, smo anketirali triinštirideset<br />

staršev, ki imajo otroke v starosti od<br />

šestega do devetega leta.<br />

Iz analize podatkov ugotavljamo, da so<br />

starši slabo osveščeni o nudenju pravilne<br />

prve pomoči svojemu otroku. Ob opisu<br />

situacije, ki je <strong>za</strong>htevala <strong>za</strong>ustavitev<br />

krvavitve, bi skoraj polovica staršev najprej<br />

poiskala sterilni material in šele nato<br />

oskrbela hudo krvavečo rano. Pri nudenju<br />

prve pomoči ne<strong>za</strong>vestnem otroku, pa bi<br />

najprej preverilo odzivnost otroka le 9,5%<br />

staršev.<br />

Glede na ugotovitve, <strong>za</strong>govarjamo<br />

stališče, da je na področju nudenja prve<br />

pomoči otrokom potrebno nameniti več<br />

pozornosti organiziranju oziroma izvajanju<br />

dodatnih programov <strong>za</strong> tovrstno<br />

izobraževanje staršev.<br />

aBSTRaCT<br />

First aid has the goal to keep the life of injured<br />

or suddenly sick, prevent disablings<br />

or aggrevation of conditions and quick recovery.<br />

Parents must have enough knowledge,<br />

so they can help their child suitably<br />

when first aid is needed.<br />

We have questionnaired forty-three parents,<br />

that have children in age from 6 to 9<br />

years to find the degree of first aid awareness<br />

of parents.<br />

It seams that the parents are badly informed<br />

about offering correct first aid<br />

to their own child. Next to description<br />

of situation, when an urgent shut down<br />

of bleeding was needed, almost half of<br />

parents would search for a sterile material<br />

first and only after that dressed a bed<br />

bleeding wound. In a scenarius with an unsconscious<br />

child, just the 9,5 % of parents<br />

would check reactivity of child before offering<br />

artificial respiration.<br />

Considering the findings we advocate that<br />

is necessesary to assign more attention to<br />

organise and additional programs for first<br />

aid education of parents.<br />

44 45<br />

VŠZI UP<br />

Jurij Bre<strong>za</strong>všček - jurij.bre<strong>za</strong>vscek@gmail.com<br />

viš. predav. dr. Melita Peršolja Černe - melita.persolja@vszi.upr.si<br />

predav. Igor Karnjuš - igor.karnjus@vszi.upr.si

Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Bre<strong>za</strong>všček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš<br />

KLJUČNE BESEDE: prva pomoč, informiranost,<br />

starši, otrok<br />

UVOD<br />

KEY WORDS: first aid, informations, parents,<br />

child<br />

Nezgode so v obdobju od otrokovega šestega do devetega leta starosti pogoste, saj<br />

je otrok rado<strong>vede</strong>n, raziskuje okolico, ima veliko življenjske energije in je vedno v<br />

gibanju. Vsako leto v Sloveniji umre 15 otrok mlajših od 15 let <strong>za</strong>radi nezgod, v slovenske<br />

bolnišnice pa jih iz istega razloga letno sprejmejo 2700 (Preprečujmo, 2010). Raziskave<br />

so poka<strong>za</strong>le, da so <strong>za</strong> umrljivost v starostnem obdobju šest do devet let, v tretjini<br />

primerov glavni vzrok poškodbe (Vladutiu et al., 2006).<br />

Pomembno je, da znajo starši predvideti stanja, ki otroka ogrožajo in le-te poskušajo z<br />

vsemi svojimi močmi preprečiti. Nezgode in nenadna obolenja pri otrocih <strong>za</strong>htevajo od<br />

starša hitro reagiranje in pravilno odločanje. Starši se morejo <strong>za</strong>vedati, da je <strong>za</strong> težo<br />

posledic pridobljenih poškodb in tudi <strong>za</strong> preživetje skoraj vedno odločilna pomoč v prvih<br />

minutah po nezgodi, torej prva pomoč, ki jo izvajajo laiki v času do prihoda poklicnih<br />

reševalcev (Bošan Kilibarda, 2006).<br />

Prva pomoč <strong>za</strong>jema neposredno zdravstveno oskrbo poškodovanega, nenadno obolelega<br />

ali akutno <strong>za</strong>strupljenega (Parents, 1999). Prvo pomoč moramo nuditi na kraju<br />

dogodka in čim prej po dogodku, z uporabo enostavnih pripomočkov in improvi<strong>za</strong>cije. Vsi<br />

ukrepi se izvajajo z namenom ohranjanja življenja, preprečevanja poslabšanja stanja in<br />

pospeševanja okrevanja (Obligacijski, 2001; Kazenski, 2008).<br />

Pomen znanja staršev<br />

Ob nastanku nezgode, v kateri je ponesrečenec otrok in ne odrasel, je potrebno<br />

upoštevati posebnosti. Na primer, da je nenadna smrt otrok najpogosteje povzročena z<br />

dihalno stisko, <strong>za</strong>to se <strong>za</strong>poredje oživljanja pri otrocih razlikuje od <strong>za</strong>poredja ukrepov<br />

pri oživljanju odraslega.<br />

Ob prvi pomoči se lahko zgodijo tudi napake. Ena izmed pogostih je ukrepanje pri<br />

dušenju otroka. Kadar se otrok duši, vendar lahko diha, kašlja in govori, ima delno<br />

<strong>za</strong>poro dihalnih poti. Takrat starši največkrat naredijo napako, kadar ga udarjajo med<br />

lopaticami v upanju, da bo izkašljal tujek. Udarci med lopaticami povzročajo vibracijo<br />

prsnega koša in s tem tudi tujka. Premik tujka ob nepravem trenutku in v nepravem<br />

položaju lahko ogroža otroka, saj se naenkrat pomakne navzdol, kar povzroči popolno<br />

<strong>za</strong>poro dihal (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007). Otrok, ki se je dušil, vendar še kašljal<br />

in dihal, po napačnem ukrepanju tako preneha dihati, ne<strong>za</strong>vest nastopi hitro, saj se v<br />

trenutkih telesnega nemira porabi veliko kisika.<br />

Napačna pomoč ob opeklinah in oparinah, ko na poškodovani del kože namažejo<br />

(mrzlo) maslo, poveča bolečino in poglobi opeklino. Maščoba na poškodovani koži namreč<br />

<strong>za</strong>držuje toploto (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007).<br />

Najpogostejša napaka staršev ob nezgodi, je premikanje ne<strong>za</strong>vestnega otroka (Ahčan,<br />

Slabe, Šutanovac, 2007. Ob padcu, ki mu sledi ne<strong>za</strong>vest otroka, morajo starši paziti,<br />

da otroka ne poskušajo dvigovati in tresti z namenom, da se zbudi. Razmisliti morajo o<br />

okoliščinah nezgode in upoštevati možnost, da je pri padcu prišlo do poškodbe hrbtenice<br />

ali glave. Stresanje otroka namreč lahko povzroči dodatne poškodbe hrbtenice, ki vodijo<br />

v telesno paralizo ali v nenadno smrt.<br />

O seznanjenosti staršev osnovnošolskih otrok iz nudenja prve pomoči ni javno dostopnih<br />

podatkov, ki bi bili zdravstvu v pomoč pri postavljanju zdravstveno-vzgojnih programov.<br />

METODE<br />

Namen raziskave je bil ugotoviti nivo osveščenosti staršev osnovnošolskih otrok prve<br />

triade o nudenju prve pomoči. Postavili smo hipotezo: Večina staršev osnovnošolskih<br />

otrok prve triade ni <strong>za</strong>dostno osveščena o nudenju prve pomoči otroku.<br />

Instrument<br />

Uporabili smo anketni vprašalnik s 14-timi vprašanji avtorice Peršolja Černe (2010).<br />

Vprašalnik <strong>za</strong>jema demografske podatke, samooceno znanja iz prve pomoči in opisane<br />

primere nezgod, kjer je bilo potrebno izmed ponujenih izbrati najboljšo rešitev.<br />

Rezultati so prika<strong>za</strong>ni v obliki grafov in izraženi v odstotkih, uporabili smo programa SPSS<br />

18.0 in Excel.<br />

Populacija in vzorec<br />

Raziskava je potekala v mesecu oktobru 2010 med 50 starši otrok, ki so se udeležili<br />

organiziranega sestanka oddelkov prve triade na OŠ Elvire Vatovec Prade in OŠ Istrskega<br />

Odreda Gračišče. Če sta bila na šolskem sestanku prisotna oba starša otroka, smo k<br />

sodelovanju v raziskavi povabili zgolj enega. Vprašalnike so starši izpolnjevali takoj po<br />

prejetju <strong>za</strong> kar so imeli na razpolago 10 minut časa.<br />

Skupno smo prejeli 43 izpolnjenih anketnih vprašalnikov in sicer na OŠ Elvire Vatovec<br />

Prade 26 in na OŠ Istrskega Odreda Gračišče 17. Večina (81,4 %) anketiranih je bila<br />

žensk in so <strong>za</strong>ključili višjo ali visoko šolo (41,9 %). Štiriletno ali petletno srednjo šolo<br />

ima štirinajst staršev (32,6 %), dvoletno ali triletno srednjo šolo deset staršev (23,3 %),<br />

en starš ima osnovnošolsko izobrazbo. Anketirani starši imajo najpogosteje dva otroka<br />

(51,2 %), v štirinajstih (32,6 %) družinah edince, ostali (16,3 %) pa tri, štiri ali pet otrok.<br />

REZULTaTI<br />

Starše smo prosili <strong>za</strong> samooceno njihovega znanja iz prve pomoči. Kot »prav dobro« in<br />

»odlično« je svoje znanje ocenila dobra tretjina (33,3 %) staršev, »<strong>za</strong>dostno« in »ne<strong>za</strong>dostno«<br />

šibka desetina (7,7 %), večina (59 %) pa jih meni, da je njihovo znanje »dobro«<br />

(Slika 1).<br />

46 47

Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Bre<strong>za</strong>všček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš<br />

Slika 1: Samoocena staršev o znanju iz prve pomoči<br />

Po algoritmu oživljanja je pri ne<strong>za</strong>vestnem prvotno potrebno preveriti odzivnost<br />

poškodovanega brez premikanja, ga poklicati po imenu in stresti <strong>za</strong> roko. Starši, ki smo<br />

jih povprašali o ukrepanju v primeru, da bi njihov otrok obležal ne<strong>za</strong>vesten, so se v<br />

večini odločili, da bi prvotno preverili če diha (78,6 %), desetina (11,9 %) pa bi jih takoj<br />

pričela z oživljanjem ter vmes klicala pomoč. Za pravilni odgovor, klicanje otroka po<br />

imenu in stresanje <strong>za</strong> roko se je odločilo najmanj staršev (9,5 %) (Slika 2).<br />

Slika 2: Otrok je v ne<strong>za</strong>vesti, razporejanje ukrepanja staršev<br />

V opisu primera, kjer ima otrok močno zvišano telesno temperaturo je večina (90,7 %)<br />

staršev izbrala pravilni odgovor, saj bi otroka tuširali z mlačno vodo. Ostali starši bi se<br />

odločili <strong>za</strong> takojšni klic in prevoz v urgentno ambulanto (9,3 %). Za dodatno pokrivanje<br />

otroka, da bi se ohladil z znojenjem, se ni odločil nihče od anketirancev (Slika 3).<br />

Slika 3: Otrok ima povišano telesno temperaturo, razporejanje ukrepanja staršev<br />

Starše smo povprašali še, kaj bi storili, če bi si njihov otrok poškodoval <strong>za</strong>pestje, ki ni<br />

gibljivo v celoti, je oteklo in boleče. Dobra polovica (53,5%) anketirancev bi poškodovano<br />

<strong>za</strong>pestje pravilno hladila z obkladki, v primeru, da se stanje ne bi izboljšalo v 6 urah pa<br />

bi otroka odpeljali k zdravniku.<br />

Drugo – tudi pravilno, vendar bolj priporočljivo od prve, saj so prisotni vsi znaki zloma<br />

– rešitev je izbralo 39,5 % staršev, ki bi pod <strong>za</strong>pestje podložili deščico in otroka takoj<br />

odpeljali k zdravniku (Slika 4) .<br />

Slika 4: Otrok ima poškodovano <strong>za</strong>pestje, razporejanje ukrepanja staršev<br />

V naslednjem primeru starši na otrokovem vratu opazijo klopa, ki ga s pinceto v celoti<br />

odstranijo in mesto pika razkužijo. Otrok je cepljen proti klopnemu meningoencefalitisu.<br />

Zanimalo nas je, kaj bi starši še storili.<br />

Večina (81,4 %) staršev bi mesto vboda opazovala in otroka odpeljala k zdravniku zgolj v<br />

primeru, če bi se na vbodnem mestu pojavila rdečina in otrok dobil vročino. Testiranje<br />

<strong>za</strong> Lymsko boreliozo bi <strong>za</strong>htevalo 7,0 % staršev, ravno toliko pa jih meni, da po odstranitvi<br />

klopa ni potrebno storiti nič več. Nasprotno, bi otroka takoj odpeljalo k zdravniku<br />

4,7 % staršev, ki menijo, da otrok po piku klopa potrebuje antibiotično terapijo (Slika 5).<br />

48 49

Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Bre<strong>za</strong>všček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš<br />

Slika 5: Otroka je pičil klop, razporejanje ukrepanja staršev<br />

V primeru dušenja, so starši v večini izbrali najboljši odgovor izmed podanih. Če bi otrok<br />

jedel ribo in nenadoma <strong>za</strong>čel kašljati in ne more govoriti, bi večina (73,8 %) staršev takoj<br />

pričela z udarjanjem med lopaticami. Če ne bi bili uspešni bi poiskali strokovno pomoč.<br />

Štirinajst odstotkov staršev bi takoj poklicalo reševalce ali otroka odpeljali v urgentno<br />

ambulanto, več kot desetina (11,9 %) pa bi otroku vsilila pijačo in izzvala bruhanje (Slika<br />

6). Koščica se ne nahaja v požiralniku in takšno nudenje pomoči bi bilo nespametno<br />

početje. Takojšen klic reševalcev ne bi bil potreben saj otrok ni v življenjski nevarnosti.<br />

Slika 6: Otrok se duši z ribjo koščico, razporejanje ukrepanja staršev<br />

V <strong>za</strong>dnjem vprašanju smo preverjali osveščenost anketirancev v primeru ureznin. Pravilni<br />

odgovor, kjer bi dvignili krvaveč ud in ga na tesno povili, če ne bi <strong>za</strong>ustavili krvavitve<br />

pa bi poiskali strokovno pomoč, je izbrala zgolj slaba četrtina (23,8 %) staršev.<br />

Če bi se otrok ure<strong>za</strong>l in krvavel, bi največ (42,9 %) staršev na rano položilo sterilno gazo<br />

in močno pritisnilo nanjo. Strokovno pomoč bi poiskali, če jim z gazo in pritiskom nanjo<br />

ne bi uspelo ustaviti krvavitve.<br />

Petina (19 %) staršev bi otrokov krvaveči ud postavila pod mrzlo tekočo vodo in šele nato<br />

poskušali ustaviti krvavitev. Še posebej narobe, pa bi ravnali nekateri (14,3 %) starši, ki<br />

bi otroka posedli ali polegli s krvavečim udom nižje od srca, na rano bi položili sterilno<br />

gazo, otroku pa naročili, naj sam pritiska na rano (Slika 7).<br />

RaZPRaVa<br />

Slika 7: Otrok hudo krvavi, razporejanje ukrepanja staršev<br />

Odgovori, ki smo jih pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika kažejo, da večina anketiranih<br />

staršev osnovnošolskih otrok starosti 6 do 9 let ni <strong>za</strong>dostno osveščena o nudenju<br />

prve pomoči otroku.<br />

V naši raziskavi so starši s tremi ali več otroki dosegli <strong>za</strong> četrtino manj pravilnih odgovorov,<br />

kot starši z enim ali dvema otrokom. Največje razlike v osveščenosti, opažamo v<br />

pravilnosti prve pomoči v primeru pika klopa in močne krvavitve iz dlani. Povečanje<br />

nevarnosti <strong>za</strong> nenadne poškodbe otroka pri številčnejših družinah raziskave pripisujejo<br />

rutinirani starševski preventivi in dojemanju varnosti, kot so ju starši pridobili pri prvih<br />

dveh otrocih (Hrastnik, Košak, 2003).<br />

Starši so se odločili <strong>za</strong> pravilne postopke prve pomoči pri povišani telesni temperaturi,<br />

kjer bi otroka tuširali z mlačno vodo. Zlasti ko se vročina dvigne na 39° C do 40° C je<br />

hlajenje z vodo izvrstno, saj bolezen postaja nevarna (Vladutiu et al., 2006). Tudi ob<br />

piku klopa, bi večina staršev ukrepala pravilno - kljub temu, da je otrok cepljen proti<br />

klopnemu meningoencefalitisu, bi opazovali mesto vboda. Po rezultatih lahko sklepamo,<br />

da je osveščanje javnosti s strani javnih služb o nevarnostih klopnega pika zelo uspešna.<br />

Ob dušenju z ribjo kostjo, bi večina staršev takoj pričela z udarjanjem otroka med<br />

lopaticami. To, da otrok ne more govoriti kaže, da je koščica <strong>za</strong>gozdena blizu sapnika<br />

in glasilk. Udarci med lopaticami bi lahko bili koristni, če koščica ne bi bila <strong>za</strong>gozdena,<br />

<strong>za</strong>to je najbolje takoj poiskati zdravniško pomoč. Nevarno siljenje k pitju tekočine in<br />

tiščanje prstov v usta, da izzovemo bruhanje, bi izvajala desetina vprašanih staršev.<br />

Še veliko slabša pa je osveščenost o tem, kako pomagati ne<strong>za</strong>vestnemu, krvavečemu,<br />

kaj storiti ob sumu na zlom in koga sploh poklicati v primeru nezgode.<br />

Veliko <strong>za</strong>skrbljenost vzbujajo ukrepi prve pomoči pri negibnem otroku. Večina staršev je<br />

namreč prepričanih, da je najprej potrebno preveriti dihanje. Na ta način – z zvračanjem<br />

glave na<strong>za</strong>j - starši lahko ogrozijo življenje otroka z nepotrebnim premikanjem saj bi<br />

50 51

Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Bre<strong>za</strong>všček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš<br />

lahko bila poškodovana hrbtenica.<br />

Ob znakih zloma v <strong>za</strong>pestju pri otroku, bi skoraj polovica staršev čakala šest ur v upanju,<br />

da bi se z obkladki in hladnimi ovitki stanje izboljšalo. Ti starši bi prvotno pomislili na<br />

zvin <strong>za</strong>pestja, saj so simptomi in znaki hudega zvina lahko zelo podobni tistim pri zlomu<br />

(Slabe, Kovač, 2006). Z obkladki bi sicer zmanjšali edem in bolečino, vendar je 6-urno<br />

čakanje nesmiselno in bi v primeru zloma podaljšalo potek celjenja. Pravilno bi ukrepala<br />

41,9 % anketirancev, ki bi imobilizirali boleče <strong>za</strong>pestje z deščico in takoj poiskali strokovno<br />

pomoč.<br />

Ob opisu situacije, ki <strong>za</strong>hteva <strong>za</strong>ustavitev krvavitve, bi skoraj polovica staršev najprej<br />

poiskala sterilni material in šele nato oskrbela hudo krvavečo rano. Tak odgovor je<br />

napačen, saj v času iskanja sanitetnega materiala krvaveči že izgubi veliko krvi. Ob<br />

hudih krvavitvah se ne bi ozirala na sterilnost materialov in takoj obve<strong>za</strong>la rano z improviziranim<br />

povojem manj kot četrtina staršev. Starše smo prosili še <strong>za</strong> navedbo materialov,<br />

s katerimi bi <strong>za</strong>ustavljali krvavitev pri otroku in ugotovili, da se jih je zgolj 39,5 %<br />

spomnilo na set prve pomoči, ki je obvezni del opreme v vsakem avtomobilu.<br />

Kaže se tudi neinformiranost staršev v iskanju strokovne pomoči, saj bi jih skoraj 40<br />

odstotkov telefoniralo na številko 113 in ne v mrežo 13 regijskih in enega državnega<br />

centra <strong>za</strong> obveščanje, ki so na številki 112. S klicem na napačno številko se odzivni čas<br />

podaljša, podaljša se čas klica in s tem prihod reševalne ekipe k življenjsko ogroženemu<br />

otroku.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Zaključne ugotovitve raziskave kažejo, da večina staršev osnovnošolskih otrok ni <strong>za</strong>dostno<br />

osveščena glede nudenja prve pomoči. Pravilno izvajanje nujnih in neodložljivih<br />

ukrepov do prihoda službe nujne medicinske pomoči pa lahko prepreči hujše <strong>zdravstvene</strong><br />

težave pri ponesrečenemu otroku. V primeru nezgod morajo starši imeti dovolj znanja,<br />

da prepoznajo nevarnost, ki grozi otroku in pravilno nudijo prvo pomoč.<br />

Vzorec populacije <strong>za</strong>jet v raziskavi ni obsežen, vendar so nam pridobljeni rezultati lahko<br />

v veliko pomoč pri postavljanju programov in njihove vsebine na področju izobraževanja<br />

staršev iz prve pomoči. Organi<strong>za</strong>cijo in izobraževanje bi izvajali zdravstveni domovi, saj<br />

le-ti že sodelujejo z osnovnimi šolami na področju <strong>zdravstvene</strong> vzgoje v katere bi lahko<br />

bili vključeni tudi starši. Na ta način bi starši in otroci skupaj sodelovali in pridobivali<br />

znanje iz prve pomoči pod vodstvom strokovnega <strong>zdravstvene</strong>ga delavca.<br />

LITERaTURa<br />

1. Ahčan U, Slabe D, Šutanovac R. Preprečujmo prometne nesreče. In: Ahčan U,<br />

ur. Prva pomoč – priročnik <strong>za</strong> voznike motornih vozil. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije;<br />

2007: 3-21.<br />

2. Bošan Kilibarda I. Mehanizmi poškodb. In: Grmec Š, Čretnik A, Kupnik D, ur.<br />

Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Univer<strong>za</strong> v Mariboru,<br />

Visoka zdravstvena šola; 2006: 36-4<strong>3.</strong><br />

<strong>3.</strong> Hrastnik V, Košak M. Prva pomoč in nujna medicinska pomoč. Učbenik <strong>za</strong> predmet<br />

Zdravstvena nega in prva pomoč v srednjih zdravstvenih šolah. Maribor:<br />

Obzorja; 2003: 10-1.<br />

4. Preprečujmo poškodbe pri otrocih. Inštitut <strong>za</strong> varovanje zdravja Republike Slovenije.<br />

Dostopno na: http://ivz.arhiv.over.net/index.php?akcija=novica&n=1940<br />

(1.10.2010)<br />

5. Kazenski <strong>za</strong>konik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št.<br />

55/2008. Dostopno na: http://www.<strong>za</strong>konodaja.com/<strong>za</strong>koni/v/1/kz_upb1/<br />

cleni/140.clen/140.clen (1.10.2010)<br />

6. Obligacijski <strong>za</strong>konik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št.<br />

83/2001. Dostopno na:http://www.<strong>za</strong>konodaja.com/<strong>za</strong>koni/iv/3/oz/cleni/161.<br />

clen/161.clen (1.10.2010)<br />

7. Parents 9 moste common first-aid mistakes…and the right ways to help your<br />

child. Good housekeep. 1999; 229(5): 84-6.<br />

8. Peršolja Černe M. Osveščenost staršev iz prve pomoči. Anketni vprašalnik.<br />

Dostopno na: http://www.vszi.upr.si/moodle/course/view.php?id=124<br />

(8.7.2010)<br />

9. Slabe D, Kovač M. Klic Regijskega centra <strong>za</strong> obveščanje. In: Ahčan U, ur. Prva<br />

pomoč, priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006:<br />

49-55.<br />

10. Vladutiu CJ, Nansel TR, Weaver NL, Jacobsen HA, Kreuter MW. Diferential<br />

strength of association of child inyury prevention attitudes and beliefs on<br />

practices: a case for audience segmentation. Inj Prev. 2006;12(1):35-40.<br />

52 53

MOTNJE SENZORNE INTEGRACIJE PRI<br />

OSNOVNOŠOLSKIH OTROCIH<br />

SENSORY INTEGRaTION DYSFUNCTION aMONG<br />

CHILDREN IN PRIMaRY SCHOOL<br />

POVZETEK<br />

Uvod: Tuje raziskave kažejo, da imajo<br />

otroci v osnovni šoli velikokrat težave pri<br />

učenju in <strong>vede</strong>nju <strong>za</strong>radi problemov na<br />

področju senzorne integracije. Cilj: Cilj<br />

študije je ugotavljanje stopnje pojavnosti<br />

motenj senzorne integracije v populaciji<br />

osnovnošolskih otrok Metode: V raziskavi<br />

je sodelovalo 59 staršev učencev od 1. do<br />

5. razreda. Podatki so bili pridobljeni s<br />

pomočjo vprašalnika <strong>za</strong> starše »Short Sensory<br />

Profile«. Uporabljene so bile različne<br />

metode obdelave podatkov (deskriptivna<br />

statistika, neodvisni t-test, enosmerna<br />

anali<strong>za</strong> variance). Rezultati: 48%<br />

otrok s posebnimi potrebami vključenih<br />

v to študijo ima težave pri senzorni integraciji.<br />

Neodvisni t-test in ANOVA sta pri<br />

skupini otrok s posebnimi potrebami poka<strong>za</strong>li<br />

statistično pomembna odstopanja na<br />

določenih področjih. Razprava in sklep:<br />

Anali<strong>za</strong> podatkov je v celoti ali delno<br />

potrdila vse štiri na <strong>za</strong>četku postavljene<br />

hipoteze. V prihodnje bi bilo potrebno z<br />

raziskavami na večjem vzorcu ugotavljati<br />

pogostost in vrsto motenj senzorne predelave<br />

in njihov vpliv na otrokovo vsakodnevno<br />

šolsko delovanje.<br />

ZF UL<br />

Marija Horvat, Nevenka Gričar<br />

aBSTRaCT<br />

Marija Horvat - marijah.horvat@gmail.com<br />

viš. pred. mag. Nevenka Gričar - nevenka.gricar@zf.uni-lj.si<br />

Introduction: Foreign studies have shown<br />

that children in elementary school often<br />

face learning difficulties and behavior issues<br />

due to problems in the area of sensory<br />

integration. Purpose: The purpose of<br />

the study is to establish prevalence rates<br />

of sensory processing disorders among<br />

children in primary schools. Methods:<br />

The research included pupils from three<br />

slovenian elementary schools, which were<br />

divided in two groups. The method for<br />

obtaining sensory processing data from<br />

the included children was a Short Sensory<br />

Profile. Various methods of data analysis<br />

were used (descriptive statistics, independent<br />

sample t-test, one-way analysis<br />

of variance). Results: The final total score<br />

of the Short Sensory Profile questionnaire<br />

has shown that 48% of children with special<br />

needs are sorted in the category of<br />

different performance. The independent<br />

sample t-test and ANOVA has shown statistically<br />

significant variations in differnet<br />

sections of Short Sensory Profile. Discussion<br />

and conclusion: The data analysis has<br />

completely or partly confirmed all four<br />

preliminary hypotheses. Our research has<br />

KLJUČNE BESEDE: delovna terapija,<br />

senzorna integracija, motnje senzorne<br />

integracije, osnovnošolski otroci, otroci s<br />

posebnimi potrebami<br />

TEORETIČNA IZHODIŠČA<br />

Marija Horvat, Nevenka Gričar<br />

shown that almost half of children with<br />

special needs who are included in elementary<br />

education have problems in the field<br />

of sensory processing, therefore additional<br />

research on larger groups of children<br />

is needed to further prove the frequency<br />

and type of sensory processing disorders<br />

and their impact on child’s daily school<br />

activities.<br />

KEYWORDS: occupational therapy, sensory<br />

integration, sensory integration dysfunction,<br />

elementary school children, children<br />

with special needs<br />

Prek različnih senzornih sistemov se v možgane prenašajo informacije iz posameznikovega<br />

telesa in okolja, ki se v možganskih središčih procesirajo in organizirajo v smiselno<br />

celoto. Posameznik je tako sposoben primerno in učinkovito odgovoriti na določene<br />

<strong>za</strong>hteve okolja ali različne situacije. Senzorni vnosi so ključnega pomena <strong>za</strong> optimalno<br />

delovanje možganov, saj se primanjkljaji na področju sprejemanja senzornih dražljajev<br />

pomembno odražajo na posameznikovem <strong>vede</strong>nju. Potrebna je uravnotežena in ustrezna<br />

stopnja sprejetih senzornih dražljajev, ker lahko prevelika količina ali intenziteta<br />

senzornih informacij pri posamezniku povzroči stres. Za optimalen učinek in uspešno<br />

delovanje v okolju mora posameznik aktivno uporabljati sprejete senzorne dražljaje<br />

(Parham in Mailloux, 1996). Senzorna integracija je ne<strong>za</strong><strong>vede</strong>n možganski proces, ki<br />

organizira posameznikove raznolike občutke <strong>za</strong> primerno in učinkovito delovanje, loči<br />

pomembne informacije od nepomembnih, omogoča oblikovanje ustreznega odgovora na<br />

določeno situacijo (adaptivni odgovor) ter gradi osnovo <strong>za</strong> učenje in socialno obnašanje<br />

(Ayres, 2005). Motnje senzorne integracije so nepravilnosti na različnih nivojih živčnega<br />

sistema, kar lahko vpliva na ne/učinkovito integracijo različnih senzornih vnosov in se<br />

lahko kažejo kot motorične, učne, socialno-čustvene, govorno-jezikovne motnje ali<br />

motnje pozornosti. Primarni cilj terapije senzorne integracije, ki je eden izmed delovno<br />

terapevtskih modelov, je izboljšanje možganskih funkcij senzornega procesiranja oziroma<br />

organiziranja različnih senzoričnih prilivov in ne le učenje specifičnih spretnosti.<br />

Sekundarni cilji terapije senzorne integracije se razlikujejo glede na specifično vrsto<br />

motenj pri posamezniku in lahko obsegajo regulacijo pozornosti, razvoj telesne sheme,<br />

posturalno-motorično in bilateralno integracijo, praksijo, fino- in grobomotorične spretnosti,<br />

izboljšanje vizualno-slušnih aspektov učenja, govorno izražanje, razumevanje<br />

jezika, psihosocialne funkcije (koncept samega sebe, samoučinkovitost) ter samostojnost<br />

pri dnevnih aktivnostih (Stock-Kranowitz, 2005; Ayres, 2005).<br />

Če ustreznost senzornih dražljajev in pridobivanja senzornih izkušenj ni omogočena<br />

v obdobju do 7. leta, se lahko pojavijo možganske nepravilnosti in <strong>vede</strong>njske motnje<br />

(Gričar, 2008). Tuje raziskave (Werry et al.,1990; Kemmis in Dunn, 1996; Case-Smith<br />

in Miller, 1999; Barnes in Turner, 2001) kažejo, da imajo otroci v osnovni šoli velikokrat<br />

težave pri učenju in <strong>vede</strong>nju <strong>za</strong>radi problemov na področju senzorne integracije, kar<br />

vpliva na njegovo dnevno rutino in funkcioniranje, socialne interakcije, neobvladovanje<br />

54 55

Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih Marija Horvat, Nevenka Gričar<br />

<strong>vede</strong>njskih izzivov, zmožnost regeneracije čustev, vzpostavljanje pozitivne samopodobe,<br />

stopnjo učne uspešnosti in vsesplošen razvoj. Case-Smith in sod. (1996) in Gričar (2008)<br />

navajajo, da kadar nekateri elementi senzorne integracije ne funkcionirajo, oseba čuti<br />

stres pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih, ker proces, ki naj bi bil avtomatičen, to<br />

ni. Lahko je stresno že samo vzdrževanje ravnotežja pri sedenju na stolu, pri oblačenju<br />

ali pri uživanju hrane. Otrok se teh težav <strong>za</strong>veda in postaja obremenjen <strong>za</strong>radi spodrsljajev<br />

pri nalogah, kjer vrstniki funkcionirajo brez težav. Ti otroci <strong>za</strong>čnejo <strong>za</strong>vračati,<br />

odklanjati in se izogibati senzornim in motoričnim aktivnostim. V predšolski dobi se<br />

pogosto mnogo motenj na področju senzorne integracije spregleda, postanejo pa vidne<br />

in izredno moteče <strong>za</strong> uspešno delovanje otroka v šolskem obdobju (nezmožnost koncentracije,<br />

izredno hitra odkrenljivost pozornosti, nerazumevanje učne snovi, težave pri<br />

vzpostavljanju socialnih kontaktov, težave pri branju, pisanju in računanju), kajti vse<br />

šolske aktivnosti <strong>za</strong>radi svoje kompleksnosti potrebujejo močno in dobro razvito predstopnjo<br />

senzorne integracije.<br />

CILJ<br />

Cilj predstavljene študije je ugotavljanje stopnje pojavnosti motenj senzorne integracije<br />

v populaciji osnovnošolskih otrok in primerjava pojavnosti motenj senzorne integracije<br />

med otroki s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vpisani pod posebnimi<br />

pogoji in otroki brez diagnosticiranih posebnih potreb.<br />

Na podlagi pregleda literature so bile postavljene naslednje hipoteze:<br />

• Hipote<strong>za</strong> 1: Domnevamo, da je stopnja pojavnosti motenj senzorne integracije<br />

pri našem vzorcu otrok s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vključeni pod<br />

posebnimi pogoji ali v okviru osnovne šole obiskujejo individualne obravnave pri<br />

specialni pedagoginji, višja kot pri otrocih brez diagnosticiranih posebnih potreb.<br />

• Hipote<strong>za</strong> 2: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok brez<br />

diagnosticiranih posebnih potreb, nobeno področje vprašalnika »Short Sensory<br />

Profile« ne izstopa.<br />

• Hipote<strong>za</strong> 3: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s posebnimi<br />

potrebami, vprašalnik »Short Sensory Profile« pokaže največ težav na področjih<br />

Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev in Slušno selekcioniranje.<br />

• Hipote<strong>za</strong> 4: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s primanjkljaji<br />

na posameznih področjih učenja, vprašalnik »Short Sensory Profile« pokaže<br />

največ težav na področjih Slušno selekcioniranje in Vizualna/slušna občutljivost.<br />

METODE DELa<br />

V raziskavo so bili vključeni učenci s treh osnovnih šol gorenjske in osrednje slovenske<br />

regije, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvo skupino so bili vključeni otroci brez<br />

posebnih potreb, v drugo skupino pa otroci s posebnimi potrebami. Slednja skupina je<br />

bila razdeljena v tri podskupine: otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,<br />

otroci, ki imajo individualno pomoč in drugi razvrščeni otroci (otroci z govorno-jezikovnimi<br />

motnjami, otroci s čustvenimi in <strong>vede</strong>njskimi motnjami, dolgotrajno bolni otroci,<br />

otroci z avtizmom). Kriteriji izključitve so bili: otroci uvrščeni v kategorijo gibalno oviranih<br />

otrok. Skupno je bilo poslanih 156 vprašalnikov (78 vprašalnikov <strong>za</strong> otroke s poseb-<br />

nimi potrebami in 78 vprašalnikov <strong>za</strong> otroke brez posebnih potreb).Vrnjenih je bilo skupno<br />

59 vprašalnikov (27 vprašalnikov <strong>za</strong> otroke s posebnimi potrebami in 32 vprašalnikov<br />

<strong>za</strong> otroke brez posebnih potreb), reali<strong>za</strong>cija vzorca je bila 38 odstotna.<br />

Pri pridobivanju podatkov o določenem <strong>vede</strong>nju na posameznem senzornem sistemu je<br />

bil uporabljen vprašalnik <strong>za</strong> starše »Short Sensory Profile« – v nadaljevanju SSP (McIntosh<br />

et al., 1999; Dunn, 1999). SSP je vprašalnik sestavljen iz 38 trditev, ki so povzete iz<br />

osnovne verzije ocenjevalnega instrumenta Sensory Profile (Dunn, 1999) in ugotavljajo<br />

atipično senzorno procesiranje. Trditve so razdeljene v 7 področij: Taktilna občutljivost<br />

(7 trditev), Okus/vonj (4 trditve), Gibanje (3 trditve), Prenizka občutljivost/iskanje<br />

dražljajev (7 trditev), Slušno selekcioniranje (6 trditev), Pomanjkanje energije/šibkost<br />

(6 trditev) in Vizualna/slušna občutljivost (5 trditev). Vsaka trditev opisuje otrokove<br />

odzive na različne senzorne izkušnje, pri katerih starši označijo kako pogosto se pojavlja<br />

določeno <strong>vede</strong>nje pri njihovem otroku (vedno, pogosto, včasih, redko, nikoli). Vprašalnik<br />

izpolnjujejo starši ali skrbniki otrok. Trditve se točkovno ovrednotijo z lestvico od 1<br />

(nikoli) do 5 (vedno) točk in se pri analizi izračuna seštevek po posameznih senzornih sistemih<br />

ter skupni seštevek <strong>za</strong> vse sisteme. Skupni seštevek je najbolj občutljiv poka<strong>za</strong>telj<br />

senzorne disfunkcije. Seštevki posameznih področij se nato razvrstijo v tri kategorije:<br />

tipična izvedba, malo drugačna izvedba in zelo drugačna izvedba (Dunn, 1999; Tomchek<br />

in Dunn, 2007). Kratek senzorni profil je priporočljiv v raziskovalnih protokolih, saj je<br />

časovno kratek (10 minut) in veljaven presejalni test <strong>za</strong> atipično senzorno procesiranje<br />

(Dunn, 1999; McIntosh et al., 1999).<br />

Deskriptivna statistika je bila uporabljena <strong>za</strong> ugotavljanje stopnje motenj senzornega<br />

procesiranja po posameznih področjih. Neodvisni t-test in enosmerna anali<strong>za</strong> variance<br />

(ANOVA), ki sta bila narejena z računalniškim programom SPSS <strong>za</strong> osebne računalnike, sta<br />

bila uporabljena <strong>za</strong> določitev razlik med skupinama otrok, ki so bili vključeni v raziskavo.<br />

Za vključitev rezultatov posameznega otroka v ta del analize, so morali starši ali<br />

skrbniki izpolniti vse postavke v posamezni skupini vprašalnika SSP. Kriterijem vključitve<br />

v analizo variance je ustre<strong>za</strong>lo vseh 59 vrnjenih vprašalnikov.<br />

REZULTaTI<br />

V raziskavo je bilo skupno vključenih 59 otrok, od tega je bilo 34 dečkov in 25 deklic,<br />

starih med 7 in 11 let (povprečna starost je bila 8,7 let). V skupino otrok brez posebnih<br />

potreb je bilo vključenih 32 otrok, v skupino otrok s posebnimi potrebami pa 27 otrok.<br />

Skupni seštevek vprašalnika SSP je poka<strong>za</strong>l, da se 27 % otrok (n = 16) iz obeh skupin uvrsti<br />

v kategorijo drugačne izvedbe; iz skupine otrok s posebnimi potrebami 48 % (n = 13), iz<br />

skupine otrok brez posebnih potreb pa 0, 09 % (n = 3).<br />

Z neodvisnim t-testom smo preverjali razlike med stopnjo pojavnosti motenj na<br />

posameznih področjih vprašalnika SSP, med učenci s posebnimi potrebami in brez posebnih<br />

potreb. Za preverjanje homogenosti varianc smo uporabili Levenejev test. Rezultati<br />

neodvisnega t-testa (Tabela 1) prikazujejo, da obstaja med obema skupinama statistično<br />

pomembna razlika na področjih: Iskanje dražljajev, Slušno selekcioniranje, Pomanjkanje<br />

energije/šibkost in pri Končnem skupnem seštevku.<br />

56 57

Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih Marija Horvat, Nevenka Gričar<br />

Homogenost Vrednost t-testa<br />

Spremenljivka F P t p<br />

TO 2, 298 0,135 1,136 0,260<br />

OV 5,317 0,025 1,043 0,302<br />

G 9,303 0,003 1,405 0,169<br />

ID 5,466 0,023 3,157 0,003<br />

SS 5,228 0,026 6,064 0,000<br />

PEŠ 12,600 0,001 4,186 0,000<br />

VSO 3,191 0,079 1,915 0,060<br />

KSS<br />

Legenda:<br />

5,930 0,018 4,400 0,000<br />

TO – taktilna občutljivost SS – slušno selekcioniranje<br />

OV – okus/vonj PEŠ – pomanjkanje energije/šibkost<br />

G – gibanje VSO – vizualna/slušna občutljivost<br />

ID – iskanje dražljajev KSS – končni skupni seštevek<br />

Tabela 1: Neodvisni t-test<br />

Z enosmerno analizo variance (ANOVA) smo preverjali značilnosti razlik povprečij po<br />

posameznih področjih vprašalnika SSP med vsemi skupinami (otroci brez posebnih<br />

potreb, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci, ki imajo individualno<br />

pomoč in drugi razvrščeni otroci), ki so bile vključene v raziskavo. Za testiranje<br />

normalne porazdelitve smo uporabili Kolmogorov-Smirnovov test. Pri spremenljivkah,<br />

kjer porazdelitev ni bila normalna, smo opravili normali<strong>za</strong>cijo po Bloomovi metodi.<br />

Enosmerna anali<strong>za</strong> variance je poka<strong>za</strong>la statistično pomembne razlike med skupinami<br />

otrok na področjih Taktilna občutljivost, Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev, Slušno<br />

selekcioniranje, Poraba energije/Šibkost in pri Končnem skupnem seštevku (tabela 2).<br />

Anova<br />

Spremenljivka<br />

F p<br />

NTO* 3,502 0,021<br />

NOV* 1,145 0,339<br />

NG* 1,481 0,229<br />

NID* 4,531 0,006<br />

NSS* 13,056 0,000<br />

NPEŠ* 16,164 0,000<br />

NVSO* 2,625 0,059<br />

NKSS* 11,167 0,000<br />

Tabela 2: Enosmerna anali<strong>za</strong> variance - ANOVA<br />

*N = normalizirana vrednost; ostale kratice = legenda tabele 1.<br />

Nadaljnji izračun po postopku Bonferroni je poka<strong>za</strong>l naslednje:<br />

• Taktilna občutljivost, Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev (povprečna vrednost<br />

pri skupini »drugi razvrščeni otroci« je statistično pomembno manjša od povprečne<br />

vrednosti skupine otrok brez posebnih potreb),<br />

• Slušno selekcioniranje (povprečna vrednost vseh podskupin skupine otrok s posebnimi<br />

potrebami se statistično pomembno razlikuje - nižje povprečje - od povprečne<br />

vrednosti pri otrocih brez posebnih potreb),<br />

• Poraba energije/Šibkost (povprečna vrednost skupine otrok s primanjkljaji na<br />

posameznih področjih učenja in skupine »drugo razvrščeni otroci« se statistično<br />

pomembno razlikuje od skupine otrok brez posebnih potreb),<br />

• Končni skupni seštevek (povprečna vrednost skupine otrok s primanjkljaji na<br />

posameznih področjih učenja in skupine »drugi razvrščeni otroci« se statistično<br />

pomembno razlikuje od skupine otrok brez posebnih potreb).<br />

RaZPRaVa<br />

Anali<strong>za</strong> podatkov je v celoti ali delno potrdila vse štiri postavljene hipoteze.<br />

Hipote<strong>za</strong> 1: Stopnja pojavnosti motenj senzorne integracije je pri vzorcu otrok s<br />

posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vključeni pod posebnimi pogoji ali v okviru<br />

osnovne šole obiskujejo individualne obravnave pri specialni pedagoginji, višja kot<br />

pri otrocih brez diagnosticiranih posebnih potreb. Skoraj polovica otrok s posebnimi<br />

potrebami (48 %) se glede na Končni skupni seštevek vprašalnika SSP uvrsti v kategorijo<br />

drugačne izvedbe, kar nakazuje na prisotnost senzorne disfunkcije. Neodvisni t-test je<br />

poka<strong>za</strong>l statistično pomembno razliko med obema skupinama otrok pri Končnem skupnem<br />

seštevku vprašalnika SSP. Rezultate potrjujejo tudi mnoge tuje študije (Cheung in<br />

Siu, 2009; Rogers et al. 2003; Dunn in Bennett, 2002; Waitling et al., 2001; Ermer in<br />

Dunn, 1998; Kientz in Dunn, 1997; Stock Kranowitz, 2005), ki prikažejo značilne razlike v<br />

skupnem seštevku ocenjevalnega instrumenta Sensory Profile med otroki z različnimi<br />

razvojnimi disfunkcijami in otroki brez njih.<br />

Hipote<strong>za</strong> 2: Pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok brez diagnosticiranih posebnih<br />

potreb, nobeno področje vprašalnika SSP statistično pomembno ne izstopa. Tuje<br />

raziskave (Dunn, 1994; Brown in Dunn, 1997; Dunn in Westman, 1997), ki so vključevale<br />

otroke brez diagnosticiranih posebnih potreb, niso izpostavile senzornih področij, ki bi<br />

bila klinično pomembna. Manjše razlike v senzornem procesiranju so se pri teh otrocih<br />

pojavljale le glede na starost in spol.<br />

Hipote<strong>za</strong> 3: Predvidevali smo, da bo pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s posebnimi<br />

potrebami, vprašalnik SSP poka<strong>za</strong>l največ težav na področjih Prenizka občutljivost/<br />

Iskanje dražljajev in Slušno selekcioniranje. Neodvisni t-test je poka<strong>za</strong>l statistično<br />

pomembno razliko na omenjenih področjih in še na področju Pomanjkanje energije/<br />

šibkost. Rezultate potrjujejo ugotovitve Ayresove (2005), ki v svojih študijah dokaže, da<br />

imajo otroci z različnimi razvojnimi primanjkljaji pogosto tudi primanjkljaje v slušni in<br />

vizualni percepciji, kar temelji na slabši integraciji taktilnih, vestibularnih in proprioceptivnih<br />

občutij.<br />

58 59

Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih Marija Horvat, Nevenka Gričar<br />

Hipote<strong>za</strong> 4: Predvidevali smo, da bo pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s primanjkljaji<br />

na posameznih področjih učenja, vprašalnik SSP poka<strong>za</strong>l največ težav na<br />

področjih Slušno selekcioniranje in Vizualna/slušna občutljivost. Rezultati enosmerne<br />

analize variance in izračuna po postopku Bonferroni so poka<strong>za</strong>li statistično pomembne<br />

razlike na področjih Slušno selekcioniranje, Pomanjkanje energije/Šibkost in<br />

pri Končnem skupnem seštevku. Na področju Vizualna/slušna občutljivost anali<strong>za</strong> ni<br />

poka<strong>za</strong>la statistično pomembnih odstopanj. Rezultati so primerljivi z ugotovitvami<br />

Ayresove (2005), ki trdi, da slabša organi<strong>za</strong>cija <strong>za</strong>znavanja telesa korelira s sposobnostmi<br />

pisanja, barvanja in risanja ter da zgodnje akademsko učenje temelji na<br />

organiziranju mnogih senzornih vnosov, še posebno iz vestibularnih in proprioceptivnih<br />

receptorjev. Pri otrocih z učnimi težavami je eden glavnih deficitov omejena zmožnost<br />

procesiranja senzornih informacij, kar se pogosto izraža s problemi na področju koordinacije<br />

in ravnotežja (Stock Kranowitz, 2005). Klančar (2009) v svoji študiji ugotavlja, da<br />

Sensory Profile pri otrocih z motnjami na področju učenja pokaže največja odstopanja<br />

na področjih čustvene odzivnosti, nizke vzdržljivosti/tonusa, nepozornosti/občutljivosti<br />

na motnje iz okolja, senzorne občutljivosti in fine motorike/percepcije. Vizualna percepcija<br />

se v senzornem procesu razvije iz vestibularnih in proprioceptivnih občutij,<br />

če pa ti senzorni sistemi ne delujejo pravilno, so lahko znatno okrnjeni vidno procesiranje,<br />

vidno ločevanje in branje, kar se opazi predvsem pri otrocih s primanjkljaji na<br />

posameznih področjih učenja (Ayres, 2005; Stock Kranowitz, 2005). Rezultati te študije<br />

sovpadajo z rezultati študije Klančarjeve (2009), ki navaja, da Sensory Profile pri otrocih<br />

z motnjami na področju učenja ne pokaže pomembnih odstopanj pri področjih vidne<br />

predelave in modulacije gibanja skozi aktivnost.<br />

Anali<strong>za</strong> rezultatov raziskave prikaže statistično pomembne razlike med skupino otrok s<br />

posebnimi potrebami in skupino otrok brez posebnih potreb. V skupini otrok s posebnimi<br />

potrebami je največ motenj senzornega procesiranja <strong>za</strong>znati med drugo razvrščenimi<br />

otroki, saj so sem uvrščeni otroci z diagnosticiranimi težjimi razvojnimi motnjami ali<br />

dolgotrajnejšimi boleznimi, sledijo jim otroci s primanjkljaji na posameznih področjih<br />

učenja in otroci, ki obiskujejo individualne obravnave pri šolski specialni pedagoginji.<br />

Rezultati naše študije prikažejo le stopnjo pojavnosti motenj senzornega procesiranja,<br />

ne prikažejo pa vpliva motenj senzornega procesiranja na učenčevo delovanje in participacijo<br />

v šolskem okolju. Omejitev te raziskave je tudi v majhnem vzorcu preiskovancev,<br />

predvsem v posameznih skupinah otrok s posebnimi potrebami, kar je posledica majhnega<br />

števila v raziskavo vključenih osnovnih šol in nizke reali<strong>za</strong>cije vzorca.<br />

SKLEP<br />

Učenci z motnjami senzornega procesiranja se srečujejo z mnogimi težavami v vsakodnevnem<br />

šolskem življenju. Njihove reakcije ali odzivi na določene dražljaje so pogosto<br />

izredno stresni in moteči <strong>za</strong> učitelje, vzgojitelje ali starše, ki težje izoblikujejo<br />

svojo vlogo in učinkovito držo v odnosu do učenca z motnjami senzornega procesiranja.<br />

Delovni terapevt lahko z uporabo senzorno integrativne terapije v šolskem okolju znatno<br />

pripomore h kvalitetnejšemu sodelovanju učenca z motnjami senzornega procesiranja<br />

pri šolskih aktivnostih in izboljšanju odnosa učenec–učitelj. Različne oblike senzorno<br />

integrativne terapije (neposredna intervencija, monitoring, konzultacije) učencu z motnjami<br />

senzornega procesiranja omogočajo uspešno in učinkovito delovanje v šolskem<br />

okolju kljub njegovim omejitvam. Ker v Sloveniji delovni terapevti še niso vključeni v<br />

obstoječ šolski sistem, je ključnega pomena, da se z rezultati podobnih študij prikaže<br />

stopnjo pojavnosti motenj senzorne integracije v populaciji osnovnošolskih otrok in s<br />

tem opozori na potrebo in smiselnost <strong>za</strong>poslovanja delovnih terapevtov tudi v šolskem<br />

sistemu.<br />

LITERaTURa<br />

1. Ayres AJ. Sensory integration and the child. 25th anniversary edition. Los Angeles:<br />

Western Psyhological Services; 2005.<br />

2. Barnes KJ, Turner KD. Team collaborative practices between teachers and occupational<br />

therapists. Am J Occup Ther 2001; 55 (1): 83–9.<br />

<strong>3.</strong> Brown C, Dunn W. Factor analysis on the Sensory Profile from a national sample<br />

of children without disabilities. Am J Occup Ther 1997; 51 (7) : 490–9.<br />

4. Case-Smith J, Allen AS, Pratt PN. Occupational therapy for children. Third edition.<br />

St. Louis: Mosby-Year Book; 1996.<br />

5. Case-Smith J, Miller H. Occupational therapy with children with pervasive developmental<br />

disorders. Am J Occup Ther 1999; 53 (5): 506–1<strong>3.</strong><br />

6. Cheung PPP, Siu AMH. A comparison of patterns of sensory processing in children<br />

with and without developmental disabilities. Res Dev Disabil 2009; 30 (6):<br />

1468–80.<br />

7. Dunn W. Performance of typical children on the Sensory Profile: an item analysis.<br />

Am J Occup Ther 1994; 48 (11): 967–74.<br />

8. Dunn W. Sensory profile. User´s manual. San Antonio: The Psychological Corporation;<br />

1999.<br />

9. Dunn W, Bennett D. Patterns of sensory processing in children with attention<br />

deficit hyperactivity disorder. Occup Ther J Res 2002; 22 (1): 4–15.<br />

10. Dunn W, Westman K. The Sensory profile; the performance of a national sample<br />

of children without disabilities. Am J Occup Ther 1997; 51 (1): 25–34.<br />

11. Ermer J, Dunn W. The sensory profile: a discriminant analysis of children with<br />

and without disabilities. Am J Occup Ther 1998; 52 (4): 283–90.<br />

12. Gričar N. Senzorna integracija znotraj delovnoterapevtske obravnave oseb z<br />

avtizmom. SAM - e-časopis Centra društva <strong>za</strong> avtizem: 2008. http://www.avtizem.org/sam-podrobno.asp?str=15&id=45&=2008.<br />

<br />

1<strong>3.</strong> Kemmis BL, Dunn W. Collaborative consultation: the efficacy of remedial and<br />

60 61

Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih<br />

compensatory interventions in school contexts. Am J Occup Ther 1996; 50 (9):<br />

709–17.<br />

14. Kientz MA, Dunn W. A comparison of the performance of children with and<br />

without autism on the sensory profile. Am J Occup Ther 1997; 51 (7): 530–7.<br />

15. Klančar T. Primerjava senzorne integracije med tremi populacijami otrok.<br />

Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta; 2009.<br />

16. McIntosh DN, Miller LJ, Shyu V, Dunn W. Overview of the Short sensory profile<br />

(SSP). In: Dunn W. Sensory profile. User´s manual. San Antonio: The Psychological<br />

Corporation. 59–73; 1999.<br />

17. Parham LD, Mailloux Z. Sensory integration. In: Case-Smith J, Allen AS, Pratt PN.<br />

Occupational therapy for children. Third edition. St. Louis: Mosby-Year Book.<br />

307–55; 1996.<br />

18. Rogers SJ, Hepburn S, Wehner E. Parent reports of sensory system in toddlers<br />

with autism and those with other developmental disorders. J Autism Dev Disord<br />

2003; 33 (6): 631–642.<br />

19. Stock-Kranowitz C. The out-of-sync child. Revised and updated edition. London:<br />

Penguin Group; 2005.<br />

20. Waitling RL, Deitz J, White O. Comparison of Sensory profile scores of young<br />

children with and without autism spectrum disorders. Am J Occup Ther 2001;<br />

55 (4): 416–2<strong>3.</strong><br />

21. Werry JS, Scaletti R, Mills F. Sensory integration and teacher-judged learning<br />

problems: a controlled intervention trial. J Paediatr Child Health 1990; 26 (1):<br />

31–5.<br />

POSEBNI VAROVALNI UKREPI V<br />

SOCIALNO VARSTVENIH ZAVODIH<br />

SPECIaL PROTECTIONS IN SOCIaL CaRE INSTITUTIONS<br />

POVZETEK<br />

Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič<br />

Teoretična izhodišča: V okviru <strong>zdravstvene</strong><br />

nege se v obravnavi pacientov z duševnimi<br />

motnjami izvajajo tudi posebni varovalni<br />

ukrepi. To so nujni ukrepi, ki se uporabljajo,<br />

kadar pacient ogroža sebe, druge<br />

ali lastnino. Člani negovalnega tima se<br />

ob izvajanju le teh soočajo s številnimi<br />

etičnimi dilemami, sama izvedba pa jim<br />

predstavlja dodaten stres in obremenitev<br />

na delovnem mestu.<br />

Cilj: Ugotoviti smo želeli seznanjenost<br />

negovalnega tima s smernicami <strong>za</strong> uporabo<br />

posebnih varovalnih ukrepov in poiskati<br />

najpogostejše etične dileme, s katerimi se<br />

člani tima soočajo.<br />

Metode: Uporabljeni sta bili deskriptivna<br />

metoda dela in kvantitativna<br />

metoda na podlagi delno odprtega anketnega<br />

vprašalnika. Raziskava je potekala<br />

marca 2011 v Socialno varstvenem <strong>za</strong>vodu<br />

Hrastovec. Sodelovalo je 50 članov negovalnega<br />

tima.<br />

Rezultati: Anali<strong>za</strong> podatkov je poka<strong>za</strong>la,<br />

da so vsi (100 %) anketiranci seznanjeni<br />

s smernicami <strong>za</strong> izvajanje posebnih varovalnih<br />

ukrepov, le 4 % anketirancev niso<br />

seznanjeni z vsebino Zakona o duševnem<br />

zdravju. Anketiranci se najpogosteje<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Health care of patients with<br />

mental disorders occasionally requires<br />

special measures to assure patients’ safety.<br />

The so called special safety measures<br />

are emergency measures which need to<br />

be applied when patients endanger their<br />

health, others or property. When applying<br />

these measures, not only is the nursing<br />

staff faced with numerous ethical dilemmas,<br />

but carrying these measures out is<br />

extremely stressful and hard on them as<br />

well.<br />

Aim: The research aimed to find out<br />

whether the nursing staff is familiar with<br />

the guidelines for special safety measures<br />

and reveal the most common ethical<br />

dilemmas they are faced with while carrying<br />

them out.<br />

Methods: The research used both the<br />

descriptive as well as the quantitative<br />

work method based on a partially openended<br />

survey. The research, which was<br />

conducted in March 2011 in the Heath<br />

Institution of Hrastovec, encompassed 50<br />

members of the nursing team.<br />

Results: The analysis showed that all participants<br />

(100 per cent) were familiar with<br />

the guidelines for the implementation of<br />

62 63<br />

FZV UM<br />

Silva Gosak - silva.gosak@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič - klavdija.trifkovic-cucek@uni-mb.si

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič<br />

sprašujejo, ali so <strong>za</strong>gotovo uporabili vse<br />

strokovne metode, da bi z njimi preprečili<br />

potrebo po izvajanju posebnih varovalnih<br />

ukrepov. To je tudi najpogostejša etična<br />

dilema, s katero se anketiranci soočajo.<br />

Razprava in <strong>za</strong>ključek: Sodobni pristopi v<br />

psihiatriji temeljijo na pacientu prijaznih<br />

metodah, ki so netravmatične, pa vendar<br />

učinkovite, in obsegajo milejše oblike <strong>za</strong>gotavljanja<br />

varnosti. Vendar se občasno<br />

ne moremo izogniti izvajanju <strong>za</strong>htevnejših<br />

metod - posebnih varovalnih ukrepov. Izvajanje<br />

le teh je ena izmed naj<strong>za</strong>htevnejših<br />

nalog <strong>za</strong> celoten negovalni tim.<br />

KLJUČNE BESEDE: duševne motnje, agresivnost,<br />

zdravstvena nega v psihiatriji,<br />

etične dileme<br />

UVOD<br />

special safety measures, only 4 per cent<br />

were not acquainted with the contents of<br />

the Act on Mental Health Care. The participants<br />

most frequently asked themselves,<br />

whether they had really used out all other<br />

appropriate methods before resolving to<br />

the use of special safety measures. This,<br />

at the same time, is the most frequent<br />

ethical dilemma they face.<br />

Discussion and conclusions: Modern psychiatric<br />

approaches are based on patientfriendly<br />

non-traumatic methods, which in<br />

order to be affective include mild forms<br />

of safety measures. However, occasionally<br />

specific cases call for the use of the more<br />

demanding, i.e. special safety measures.<br />

Their implementation is one the most difficult<br />

tasks the nursing team has to faced.<br />

KEY WORDS: mental disorders, aggression,<br />

psychiatric care, ethical dilemmas<br />

V okviru izvajanja <strong>zdravstvene</strong> nege se v obravnavi pacientov z duševnimi motnjami izvajajo<br />

tudi posebni varovalni ukrepi (PVU). To so nujni ukrepi, ki se uporabljajo v zdravljenju<br />

pacientov z duševnimi motnjami, v primeru, da ogrožajo sebe, druge ali lastnino.<br />

Zakon o duševnem zdravju (2008) določa, da se uporabljajo le <strong>za</strong> najkrajši možen čas,<br />

kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe.<br />

V socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih se PVU uporabljajo na posebnih varovanih enotah, ki<br />

so pod posebnim nadzorom. V ta namen so izdelana navodila <strong>za</strong> pravilno izvajanje in<br />

uporabo PVU ter poti obveščanja.<br />

Stanovalca v socialno varstvenem <strong>za</strong>vodu, pri katerem je uporabljen PVU, mora medicinska<br />

sestra neprekinjeno nadzorovati, spremljati njegove vitalne funkcije in strokovno<br />

obravnavati ves čas trajanja PVU. O izvajanju PVU se v zdravstveno dokumentacijo oz.<br />

na obrazec <strong>za</strong> vodenje PVU vpišejo natančni podatki o razlogu, namenu, trajanju in<br />

nadzoru nad izvajanjem ukrepa. Zato je <strong>za</strong> kakovostno in strokovno izvedbo PVU je<br />

potrebno tudi stalno izobraževanje članov negovalnega tima.<br />

ZGODOVINa UPORaBE POSEBNIH VaROVaLNIH UKREPOV<br />

Pacienti z duševnimi motnjami so v preteklosti prestajali nečloveške muke, trpljenje,<br />

bili zlorabljeni, izolirani, izpostavljeni številnim poskusom in odstranjeni iz družbe.<br />

Izolacija ne le duševno bolnih, temveč tudi telesno motenih iz okolja, je stara vsaj<br />

toliko, kot so stari <strong>za</strong>pisi o duševnih boleznih; ti pa segajo v leto 1000 pr. n. št. (Marinič,<br />

1999, str. 169). V srednjem veku je Evropa z duševno bolnimi ravnala brezčutno, konec<br />

18. stoletja pa je pariški zdravnik Philippe Pinel snel kovinske okove duševno bolnim v<br />

pariškem <strong>za</strong>vodu Bicêtre in jih <strong>za</strong>čel zdraviti z večjo moralno in etično občutljivostjo<br />

(Kores Plesničar, 2011, str. 7). Rojstvo psihiatrije in z njo medikali<strong>za</strong>cije se je <strong>za</strong>čelo v<br />

18. in nadaljevalo v 19. stoletju (Košak, 2010, str. 20).<br />

Konec 19. in <strong>za</strong>četek 20. stoletja je Sigmund Freud razvil psihoanalizo. To je bila podlaga<br />

<strong>za</strong> razvoj psihoterapevtskih metod. V drugi polovici 20. stoletja se je razvila moderna<br />

psihofarmakoterapija (Kores Plesničar, 2011, str. 8).<br />

Razmah znanosti in medicine na <strong>za</strong>četku 20. stoletja je tudi na področje zdravljenja<br />

pacientov z duševnimi motnjami vnesel številne spremembe. Postopoma so se ukinjali<br />

prisilni jopiči in ostale ovirnice (prav tam, str. 65). Po letu 1977 se je ukinila elektrokonvulzivna<br />

terapija. Po letu 1997 se je postopoma ukinila tudi uporaba mrežne postelje.<br />

Pričele so se uporabljati fizične ovirnice – fiksacija na posteljo s posebnimi pasovi<br />

(Kosina, 1999, str. 48). Z umikom sredstev prisile in različnih ovirnic, se je namesto teh<br />

<strong>za</strong>čelo uporabljati vse več sredstev sodobne komunikacije. Odnos medicinska sestra –<br />

pacient je bolj sproščen in krepi se <strong>za</strong>upanje med njima. Člani negovalnega tima si ne<br />

pri<strong>za</strong>devajo več samo <strong>za</strong> mir in red na oddelku, ampak se pojavlja želja po dinamiki in<br />

sodelovanju (prav tam, str. 64).<br />

POSEBNI VaROVaLNI UKREPI DaNES<br />

PVU v psihiatriji so namenjeni <strong>za</strong>gotavljanju varnosti in zdravljenju. Sodobna obravnava<br />

pacientov v psihiatriji temelji na načinu, ki želi biti pacientu čim bolj prijazen,<br />

netravmatičen in učinkovit. Upoštevajo se načela in <strong>za</strong>koni, da ne posegamo v človekovo<br />

integriteto in ne kršimo človekovih pravic in svoboščin (Možgan, 2009, str. 439).<br />

Izvajanje PVU je ena naj<strong>za</strong>htevnejših nalog <strong>za</strong> celoten zdravstveni tim. Glede uporabe<br />

PVU se v strokovnih krogih pojavljajo različna mnenja in dileme, saj je PVU prav<strong>za</strong>prav<br />

odvzem prostosti pacientu. Za <strong>za</strong>gotovitev kakovostnega in enotnega izvajanja PVU in<br />

spoštovanja določb <strong>za</strong>kona ter ob tem varovanja pacientovih pravic in svoboščin, je<br />

Republiški strokovni kolegij <strong>za</strong> psihiatrijo, leta 2001, izdelal priporočila in smernice <strong>za</strong><br />

uporabo PVU v psihiatriji (prav tam, str. 439).<br />

Posebna varovalna ukrepa, ki sta določena po Zakonu o duševnem zdravju, sta (ZDZdr,<br />

29. člen):<br />

telesno oviranje s pasovi, ki se uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor<br />

je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer ne sme trajati več kot štiri<br />

ure. Po preteku na<strong>vede</strong>nega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe<br />

PVU;<br />

• omejitev gibanja znotraj enega prostora, ki pomeni bivanje v posebnem prostoru,<br />

oblazinjeni sobi, ki je prav tako vizualno in zvočno spremljana preko kamere. V<br />

tem prostoru je pacient sam; delavec ga mora obvezno spremljati preko video<br />

nadzora in ekrana. Prostor je v celoti oblazinjen z materiali, ki so prijazni, mehki<br />

in se dajo higiensko vzdrževati. V prostoru ni nobene opreme. Pacient, ki vstopa<br />

v prostor mora predati vse nevarne predmete, s katerimi bi se lahko poškodoval,<br />

tudi dele oblačil, ki bi lahko privedle do samopoškodb, <strong>za</strong>dušitve. PVU omejitve<br />

64 65

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič<br />

svobode gibanja znotraj enega prostora ne sme trajati nepretrgoma več kot 12 ur.<br />

Če se izkaže potreba po tem, da se PVU podaljša, je lahko to le z utemeljitvijo<br />

zdravnika.<br />

Glede na metodo izvajanja ločimo tri vrste ukrepov: medikamentozne, kjer pacient<br />

prejema antipsihotike, benzodiazepine ali kombinacije le teh, fizične, kot so diskretni<br />

nadzor, stalni nadzor, ograjica na postelji, standardno oviranje na postelji s posebnim<br />

kompletom pasov, oviranje zgornjih okončin, oviranje spodnjih okončin, oviranje v<br />

invalidskem vozičku, s čimer pacientu fizično preprečimo gibanje, in kombinacija obeh<br />

(Možgan, 2009, str. 440).<br />

Priporočila in smernice <strong>za</strong> uporabo posebnih varovalnih<br />

ukrepov v psihiatriji<br />

Smernice so potrebne <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>ščite in spoštovanja pacientovih pravic. Omogočajo pregled<br />

ukrepov, postavljajo kriterije o njihovi uporabi, načinu izvajanja in dokumentiranja<br />

(Robar, 2011, str. 44). Poudarjajo njihovo uporabo le takrat, ko je to strokovno<br />

upravičeno. V okvir strokovne in kakovostne obravnave duševnih motenj sodi tudi<br />

preprečevanje okoliščin, v katerih so PVU neizogibni (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001,<br />

str. 4). Smernice služijo kot pomoč v obravnavi in uporabi PVU ter določajo metode<br />

uporabe PVU in medikamentozne terapije. Zdravstveni delavci se pogosto pri svojem<br />

delu soočajo z akutnim izbruhom agresivnosti in posledično z uporabo fizičnega<br />

oviranja, <strong>za</strong>radi česar lahko pri njih pride do stisk in nemoči (Gabrovec, 2009, str. 25).<br />

Smernice poudarjajo tudi pomen strokovnosti in stalnega izobraževanja zdravstvenih<br />

delavcev (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4).<br />

Indikacije <strong>za</strong> uporabo posebnih varovalnih ukrepov<br />

Uporaba katerega koli PVU je urgentni poseg in ga je ob ustrezni indikaciji potrebno<br />

izvesti brez odlašanja (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4). Pri odločitvi <strong>za</strong> uporabo<br />

PVU sodeluje celoten zdravstveni tim. Izvaja se v prisotnosti zdravnika, ki ukrep<br />

odobri; glede na nujnost stanja pa ga v določenih primerih u<strong>vede</strong> tudi drug zdravstveni<br />

delavec, ki mora natančno <strong>za</strong>beležiti pacientovo stanje ob uvedbi ukrepa in o njem takoj<br />

obvestiti zdravnika, ki mora pacienta v najhitrejšem času pogledati in odrediti nadaljnje<br />

ukrepe (Možgan, 2009, str. 440).<br />

Prva skupina ukrepov je namenjena medicinski obravnavi pacienta, npr. fiksacija roke<br />

med aplikacijo infuzije, premedikacija pred določenimi medicinskimi posegi ali preiskavami.<br />

Druga skupina so ukrepi, potrebni <strong>za</strong> obravnavo oziroma obvladovanje pacientovega<br />

nevarnega <strong>vede</strong>nja. S tem izrazom je mišljeno nevarno samopoškodovalno in<br />

samomorilno <strong>vede</strong>nje ter <strong>vede</strong>nje, ki ogroža druge (agresivnost oz. nasilnost). Ukrepi iz<br />

te skupine pomenijo zelo hud poseg v pacientove svoboščine, <strong>za</strong>to je ob njihovi uporabi<br />

potrebna še posebna previdnost (Robar, 2011, str. 44).<br />

Indikacije <strong>za</strong> PVU so (prav tam, str. 45):<br />

• preprečevanje neposredne nevarnosti poškodbe <strong>za</strong> pacienta in osebje;<br />

• preprečevanje resnih motenj v terapevtskem programu (nemiren pacient, ki s<br />

svojim <strong>vede</strong>njem zelo ovira običajne aktivnosti na oddelku);<br />

• preprečevanje resne škode na inventarju (pacient, ki razbija in meče predmete);<br />

• zmanjšanje stimulacije iz okolja, ki pacientu škoduje (maničen pacient, ki se ne<br />

zmore umiriti v običajnem okolju oddelka);<br />

• na <strong>za</strong>htevo pacienta (kadar sam ob primernem uvidu ne zmore kontrolirati svojega<br />

<strong>vede</strong>nja)<br />

Kontraindikacije <strong>za</strong> PVU so (prav tam, str. 45):<br />

• nadomestilo <strong>za</strong> medikamentozno zdravljenje;<br />

• oblika sankcioniranja;<br />

• odgovor na pacientovo neprimerno <strong>vede</strong>nje, ki ni nevarno;<br />

• ko fizičnega oviranja ne moremo izvesti, ne da bi bistveno ogrozili varnost<br />

pacienta ali osebja;<br />

• pri pacientih, ki so vitalno ogroženi.<br />

VLOGa MEDICINSKE SESTRE OB UPORaBI POSEBNIH<br />

VaROVaLNIH UKREPOV<br />

Vloga medicinske sestre se <strong>za</strong>čne že pri samem sprejemu pacienta. Pomembno je, da<br />

medicinska sestra z ustrezno verbalno in neverbalno komunikacijo pomiri pacienta in<br />

ne povečuje njegove vznemirjenosti. Za tako delovanje je potrebno poznati in predvidevati<br />

dejavnike agresivnosti ter ka<strong>za</strong>lce agresivnega <strong>vede</strong>nja. Predvidevati izbruhe<br />

nasilja ni lahka naloga, saj ni nikoli natančno znano, kako bo kdo reagiral (Robar, 2011,<br />

str. 43). Za pacienta, ki ogroža svoje zdravje in življenje ali zdravje drugih, je potrebno<br />

narediti dober načrt <strong>zdravstvene</strong> nege, ki se spreminja skupaj s spremembami pacientovega<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga stanja. Vselej, kadar pri pacientu u<strong>vede</strong>mo PVU, ga je potrebno<br />

nepretrgoma varovati in to dokumentirati na poseben obrazec. Nadzor se prične v tistem<br />

trenutku, ko je PVU u<strong>vede</strong>n in se konča, ko je PVU ukinjen (Marinič, 1999, str. 173).<br />

Dokumentacija ob izvajanju PVU obsega List posebnega varovalnega ukrepa, dodatno pa<br />

še Poročilo <strong>zdravstvene</strong> nege in List intenzivne nege.<br />

Naloge medicinske sestre pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov<br />

Medicinske sestre se na psihiatričnem področju soočajo z agresivnimi stanji. Ob tem so<br />

pogosto pod pritiskom, saj morajo v delovnem procesu <strong>za</strong>gotavljati varnost pacientov<br />

in sebe, obenem pa <strong>za</strong> fizično obvladovanje niso dovolj usposobljene (Gabrovec, 2009,<br />

str. 25).<br />

PVU je potrebno izvajati v prisotnosti dovolj velikega števila osebja (vsaj pet oseb).<br />

O uporabi PVU vedno odloča zdravnik, ki mora biti praviloma tudi prisoten. PVU se ne<br />

sme nikoli izvajati <strong>za</strong>radi kaznovanja pacienta ali <strong>za</strong>radi olajšanja situacije na oddelku,<br />

temveč vedno in zgolj <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>ščite pacienta in osebja (Groleger, 2009, str. 293).<br />

Medicinska sestra mora <strong>za</strong>gotoviti naslednje (Žagar, 2006, str. 3-5): <strong>za</strong>dostno število<br />

osebja <strong>za</strong> izvedbo samega posega ter ostalih medicinsko tehničnih posegov in negovalnih<br />

intervencij, priprava posteljne enote, nadzor pacienta pred, med in po fiksaciji,<br />

fiksiranje pacienta na posteljo po dogovorjenem načinu, nadaljnje telesno omejevan-<br />

66 67

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič<br />

je pacienta, pogovor s pacientom, nadzor vitalnih funkcij, <strong>za</strong>gotavljanje osnovnih<br />

življenjskih aktivnosti, preprečevanje razjed <strong>za</strong>radi pritiska, dokumentiranje, prenehanje<br />

telesne omejitve s Segufix pasovi, stiki s svojci, ravnanje s Segufix pasovi po<br />

uporabi.<br />

S timsko obravnavo pacienta, pri katerem je uporabljen PVU, želimo doseči, da se<br />

zmanjša pogostost uporabe PVU, da se skrajša čas uporabe PVU ter da pacientu <strong>za</strong>gotovimo<br />

varno in kakovostno izvedbo PVU (Kovačič, 2010, str. 26).<br />

Etični vidiki pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov<br />

Etika pomeni odgovornost, poštenost, jasnost in prevzemanje stališč (Tschudin, 2004,<br />

str. 37).<br />

Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh. Posebej<br />

pomembni so v psihiatrični zdravstveni negi. To pomeni, da morajo naše odločitve<br />

temeljiti ne le na strokovnem znanju, marveč tudi na moralno etičnih načelih, ki <strong>za</strong>gotavljajo<br />

optimalne rešitve z vidika interesov posameznika, skupine ali družbe (Škerbinek,<br />

1999, str. 11). Potrebno je <strong>za</strong>vedanje <strong>zdravstvene</strong>ga osebja, da se paciente z duševnimi<br />

motnjami obravnava enakovredno drugim pacientom, zdravi in neguje s spoštovanjem<br />

(Kores Plesničar in Petek, 2005, str. 150).<br />

Najpogostejše etične dileme v psihiatrični zdravstveni negi so vsekakor zdravstvena<br />

nega nasilnega pacienta, fizično omejevanje le-tega oz. izvajanje PVU-ja in aplikacija<br />

medikamentozne terapije proti njegovi volji (Kogovšek in Škerbinek, 2002, str. 21).<br />

RaZISKOVaLNI DEL<br />

Namen in cilji raziskave<br />

V okviru empiričnega dela smo želeli ugotoviti, kakšna je seznanjenost članov negovalnega<br />

tima v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih s smernicami <strong>za</strong> varno uporabo PVU in katere<br />

so najpogostejše etične dileme, ki se pri njih pojavljajo ob izvajanju PVU. Hkrati nas<br />

je <strong>za</strong>nimalo, ali člani negovalnega tima vidijo potrebo po spremembi dokumentacije<br />

<strong>za</strong> evidentiranje PVU. Predvidevali smo, da so člani negovalnega tima premalo seznanjeni<br />

s smernicami izvajanja PVU in da vidijo potrebo po spremembi dokumentacije <strong>za</strong><br />

evidentiranje PVU.<br />

Metode dela<br />

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Iz<strong>vede</strong>na je bila kvantitativna raziskava,<br />

kjer smo <strong>za</strong> zbiranje podatkov kot inštrument uporabili delno odprti anketni vprašalnik.<br />

Anketiranje je bilo iz<strong>vede</strong>no marca 2011 v Socialno varstvenem <strong>za</strong>vodu Hrastovec (SVZ<br />

Hrastovec). Sodelovalo je 50 članov negovalnega tima, kar pomeni 25 % vseh <strong>za</strong>poslenih v<br />

zdravstveni negi. Anketiranci so bili v 82 % ženskega in v 18 % moškega spola. V raziskavi<br />

so sodelovali prostovoljno, bili so seznanjeni z možnostjo odklonitve sodelovanja v<br />

raziskavi in z namenom raziskave.<br />

Rezultati<br />

Povprečna starost anketirancev je bila 37,9 let .V povprečju je njihova delovna doba<br />

znašala 15,9 let. V raziskavi je sodelovalo 64 % zdravstvenih tehnikov/medicinskih sester,<br />

22 % bolničarjev/negovalcev, 6 % diplomiranih medicinskih sester in 2 % medicinskih<br />

sester z univerzitetno izobrazbo.<br />

Podatki so poka<strong>za</strong>li, da so vsi anketiranci (100 %) seznanjeni s smernicami o pravilni<br />

uporabi PVU in da pri svojem delu smernice v 100 % upoštevajo. Ravno tako je 96 %<br />

anketirancev seznanjenih z vsebino Zakona o duševnem zdravju, ki je nastal v letu 2008<br />

in v svojem 29. členu določa ukrepe v zvezi s PVU. 66 % anketirancev se je z vsebinami<br />

<strong>za</strong>kona seznanilo na strokovnih izobraževanjih s strani vodstva institucije. V omenjeni<br />

instituciji uporabljajo vse predhodno opisane oblike PVU, vendar 46 % le te izvaja redko,<br />

38 % pogosto, vsakodnevno pa 16 %.<br />

36 % anketirancev ima ob izvajanju PVU vedno različne težave, 30 % pogosto, 26 % redko<br />

in 8 % nikoli. Anketiranci so opisali različne težave (Sl 1), ki jih občutijo pri izvajanju<br />

PVU.<br />

Slika 1: Vrsta težav izvajalcev PVU<br />

Ravno tako se anketiranci ob izvajanju PVU soočajo z različnimi etičnimi dilemami.<br />

Največ anketirancev se sprašuje, ali so resnično uporabili vse strokovne metode, da bi<br />

se izognili restriktivnim oblikam PVU. Nadalje se sprašujejo, ali bo <strong>za</strong>dostoval pogovor<br />

in bodo z njim rešili problem, kdaj stanovalca premestiti na varovano enoto, kdaj pri<br />

stanovalcu uporabiti PVU in kateri, kdaj aplicirati zdravila, ki jih ima stanovalec predpisana<br />

po potrebi itd. 94 % anketirancev stanovalca, pri katerem se izvaja PVU, tudi<br />

vseskozi opazuje. Ravno tako se vsi anketiranci <strong>za</strong>vedajo pomena timskega dela in dobre<br />

medsebojne komunikacije ob izvajanju PVU.<br />

100 % anketirancev je seznanjenih s posebno dokumentacijo, ki se vodi ob izvajanju<br />

PVU. 96 % anketirancev je mnenja, da je dokumentacija ustrezna in ne potrebuje dopolnitev<br />

ali drugih sprememb.<br />

68 69

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič<br />

Razprava<br />

Izvajanje PVU je <strong>za</strong> člane negovalnega tima ena izmed naj<strong>za</strong>htevnejših aktivnosti<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege, saj pomeni dodatno obremenitev na že tako stresnem področju. Najpogosteje<br />

stres na delovnem mestu v psihiatrični zdravstveni negi povzroča premalo<br />

število <strong>za</strong>poslenih ob izvajanju PVU, obravnava nasilnih, <strong>za</strong>htevnih pacientov, urgentne<br />

situacije itd. (Jenkins, Elliott, 2004; Sorgaard, Ryan, Dawson, 2010).<br />

V naši raziskavi smo <strong>za</strong>stavili tri raziskovalna vprašanja. Na prvo raziskovalno vprašanje<br />

»o seznanjenosti s smernicami <strong>za</strong> izvedbo PVU« lahko odgovorimo pritrdilno, saj so bili<br />

vsi anketiranci z njimi seznanjeni in jih pri svojem delu tudi upoštevajo. Prav tako je<br />

bila velika večina anketirancev seznanjenih z vsebino Zakona o duševnem zdravju. Z njo<br />

so se seznanili na različne načine: s strani vodstva <strong>za</strong>voda v obliki izobraževanj, vodij<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege in oskrbe, nekateri so se seznanili sami itd.<br />

V drugem raziskovalnem vprašanju smo vprašali o »najpogostejši etični dilemi, s katero<br />

se člani negovalnega tima soočajo pri izvajanju PVU«. Izka<strong>za</strong>lo se je, da najpogostejšo<br />

etično dilemo povzroča situacija, v kateri se sprašujejo ali so resnično uporabili vse<br />

strokovne metode, da do potrebe po PVU ne bi prišlo.<br />

Na tretje raziskovalno vprašanje o »potrebi po spremembi dokumentacije <strong>za</strong> evidentiranje<br />

PVU« lahko odgovorimo, da <strong>za</strong>posleni v SVZ Hrastovec ne čutijo potrebe po<br />

dopolnitvi obstoječe dokumentacije ob izvedbi PVU. Za natančno evidentiranje uporabljajo<br />

naslednjo dokumentacijo: obrazec PVU, List intenzivne nege in List opazovanja,<br />

dodatno pa tudi Register izvajanja PVU, beleženje v predajno knjigo in Temperaturni<br />

list.<br />

Rezultati raziskave so poka<strong>za</strong>li, da je najpogostejša oblika izvajanja PVU (v 35 %) telesno<br />

oviranje s pasovi. Zaposlenim izvedba PVU v večini povzroča stres, strah in obremenitev.<br />

Ravno tako so anketiranci mnenja, da sta timsko delo in komunikacija med zdravstvenimi<br />

delavci in drugimi strokovnimi delavci (delovni terapevt, fizioterapevt, psiholog,<br />

socialni delavec) zelo pomembna dejavnika ob uporabi PVU.<br />

Anketiranci so podali še nekatere predloge, ki bi po njihovem mnenju lahko pripomogli<br />

k zmanjševanju uporabe PVU; najpogostejši predlog je bil poskrbeti <strong>za</strong> večjo kadrovsko<br />

<strong>za</strong>sedbo. Nadalje so predlagali: posvetiti stanovalcem več časa, organizirati manjše<br />

delovne enote v ustanovi, izvajati terapevtske komunikacije, večjo animacija s strani<br />

strokovnih delavcev, <strong>za</strong>gotoviti večjo pokritost z nočno izmeno - predvsem na varovani<br />

enoti, več individualnega dela, več pozornosti <strong>za</strong> stanovalce, več podpore delavcem.<br />

Dva anketiranca sta odgovorila, da je vse dobro urejeno in da v instituciji izvajajo vse<br />

možnosti pred uporabo PVU.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Skozi zgodovino so znane različne metode izvajanja PVU. Nekoč so z duševno bolnimi<br />

ravnali brezčutno, jih <strong>za</strong>pirali v temne kleti, prikovali na stene, pobijali, požigali, metali<br />

v jarke in uporabljali različne bolj ali manj nehumane pripomočke. Prihajalo je<br />

do teptanja človekovega dostojanstva in kršitev vseh osebnih in ostalih pravic. Danes<br />

imamo Zakon o duševnem zdravju, v katerem je jasno razloženo, kaj spada med PVU,<br />

kdaj ga izvajamo, kdo ga u<strong>vede</strong>, kako dolgo lahko trajajo in <strong>za</strong>to ne sme prihajati do<br />

kršitev. Napisana so tudi Priporočila in smernice <strong>za</strong> uporabo PVU, s katerimi morajo biti<br />

seznanjeni vsi <strong>za</strong>posleni, ki delajo na tem področju.<br />

Pacient, pri katerem je uporabljen PVU, mora biti deležen strokovne obravnave več<br />

različnih strokovnjakov, katerih delo se prepleta in dopolnjuje v timski obravnavi.<br />

Z njo želimo doseči zmanjšanje pogostosti uporabe PVU, skrajšati čas uporabe PVU ter<br />

pacientu <strong>za</strong>gotoviti varno in kakovostno izvedbo PVU.<br />

Kljub temu pa se vedno znova znajdemo pred različnimi dilemami. Razmišljanje,<br />

tehtanje možnosti in iskanje ustreznih odgovorov ter rešitev, pomeni odločanje z močjo,<br />

ki jo imamo. Najpogostejše etične dileme se v psihiatriji pojavljajo v obravnavi nasilnega<br />

pacienta, pri fizičnem omejevanju le-tega oziroma izvajanju PVU-ja in aplikaciji<br />

medikamentozne terapije proti njegovi volji. Odnos do nasilne osebe kot etične dileme,<br />

ne <strong>za</strong>deva samo dejavnost <strong>zdravstvene</strong> nege, ampak družbo nasploh.<br />

Če želimo, da se PVU izvaja kakovostno in pri tem <strong>za</strong>gotoviti varnost tako pacienta kot<br />

osebja in ostalih na oddelku, je potrebno <strong>za</strong>gotoviti redna izobraževanja osebja. Le na<br />

tak način bomo dosegli, da bo obravnava pacientov, pri katerih je uporabljen PVU, <strong>za</strong>nje<br />

manj stresna prav tako pa tudi bolj varna <strong>za</strong> paciente.<br />

LITERaTURa<br />

1. Dernovšek MZ, Novak Grubnič V. Priporočila in smernice <strong>za</strong> uporabo<br />

posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji. Ljubljana: Viceversa, Slovenske<br />

psihiatrične publikacije; 2001.<br />

2. Gabrovec B. Smernice fizičnega oviranja. In: Poček U, eds. Nasilno <strong>vede</strong>nje v<br />

duhu novih praks: <strong>zbornik</strong> prispevkov, Ljubljana, 6. november 2009. Ljubljana:<br />

Zbornica <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege, Zve<strong>za</strong> strokovnih društev medicinskih<br />

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov v psihiatriji; 2009: 25-6.<br />

<strong>3.</strong> Groleger U. Agresivnost. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena nega in<br />

zdravljenje motenj v duševnem zdravju: učbenik. Ljubljana: Psihiatrična klinika<br />

Ljubljana; 2009: 288-94.<br />

4. Jenkins R, Elliott P. Stressors, burnout and social support: nurses in acute<br />

mental health settings. J Adv Nurs. 2004;48(6):622-31.<br />

5. Kogovšek B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami.<br />

Ljubljana: Tehniška <strong>za</strong>ložba Slovenije; 2002.<br />

6. Kores Plesničar B. Kratka zgodovina psihiatrije. In: Kores Plesničar B, eds.<br />

Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>;<br />

2011: 7-9.<br />

70 71

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih<br />

7. Kores Plesničar B, Petek B. Hospitali<strong>za</strong>cija proti volji / neprostovoljna hospitali<strong>za</strong>cija.<br />

In: Grmec Š, Kupnik D, eds. Akutna stanja: znamenja, simptomi, sindromi,<br />

diferencialna diagno<strong>za</strong> in ukrepanje: Zbornik predavanj in algoritmov<br />

ukrepanja. Maribor: Medicinska fakulteta, Katedra <strong>za</strong> družinsko medicino;<br />

2005: 150-<strong>3.</strong><br />

8. Kosina L. Iz zgodovine v prihodnost. Razvoj psihiatrične <strong>zdravstvene</strong> nege v<br />

Sloveniji. Ljubljana: Psihiatrična in nevrološka sekcija ZZNS; 1999.<br />

9. Košak T. Duševno zdravje in človekove pravice [diplomsko delo]. Maribor: Univer<strong>za</strong><br />

v Mariboru; 2010.<br />

10. Kovačič M. Sprejem pacienta z duševno motnjo na oddelek psihiatrije [diplomsko<br />

delo]. Maribor: Univer<strong>za</strong> v Mariboru; 2010.<br />

11. Marinič M. Izolacija pacientov s pasovi Segufix. In: Kobentar R, Kogovšek B,<br />

eds. Priročnik psihiatrične <strong>zdravstvene</strong> nege in psihiatrije <strong>za</strong> medicinske sestre<br />

in <strong>zdravstvene</strong> tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 1999: 169-75.<br />

12. Možgan B. Posebni varovalni ukrepi. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena<br />

nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju: učbenik. Ljubljana: Psihiatrična<br />

klinika Ljubljana; 2009: 439-4<strong>3.</strong><br />

1<strong>3.</strong> Robar A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. In: Kores Plesničar B, eds.<br />

Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>;<br />

2011: 43-7.<br />

14. Sorgaard KW, Ryan P, Dawson I. Qualified and Unqualified (N-R C) mental health<br />

nursing staff - minor differences in sources of stress and burnout. A European<br />

multi-centre study. BMC Health Services Research 2010;10:16<strong>3.</strong> Dostopno na:<br />

http://www.biomedcentral.com/1472-6963/10/163 (8.7.2011).<br />

15. Škerbinek AL. Etične dileme v psihiatrični zdravstveni negi. In: Kobentar R,<br />

Kogovšek B, eds. Priročnik psihiatrične <strong>zdravstvene</strong> nege in psihiatrije. Ljubljana:<br />

Psihiatrična klinika Ljubljana; 1999: 11-4.<br />

16. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Educy, Društvo<br />

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2004.<br />

17. Zakon o duševnem zdravju. Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008.<br />

18. Žagar M. Klinična pot. Posebni varovalni ukrep telesne omejitve ob nevarnem<br />

<strong>vede</strong>nju bolnika z duševno motnjo. Begunje: Psihiatrična bolnišnica Begunje;<br />

2006.<br />

PREDSTAVITEV VAROVANEGA ODDELKA<br />

V DOMU ZA VARSTVO ODRASLIH<br />

VELENJE<br />

POVZETEK<br />

PRESENTaTION OF a PROTECTED WaRD IN<br />

THE ELDERLYHOME VELENJE<br />

Teoretična izhodišča: V naslednjih petindvajsetih<br />

letih se bo delež starega prebivalstva<br />

dvignil na eno tretjino celotnega<br />

prebivalstva. Tako spremenjena starostna<br />

struktura pomeni <strong>za</strong> družbo velike spremembe.<br />

Starostniki bi naj preživljali svoja<br />

pozna leta v krogu svoje družine, vendar<br />

pa to ni vedno mogoče. Starostnik mora<br />

v sodobni družbi v dom <strong>za</strong> starejše <strong>za</strong>radi<br />

telesnih in duševnih bolezni, včasih pa tudi<br />

<strong>za</strong>radi neprimernih in nevzdržnih odnosov<br />

doma. V tradicionalni družbi je starostnikom<br />

nudila varnost njihova družina ali<br />

bližnji sorodniki. Sodobna družba pa je<br />

materialno varnost starostnikov socializirala.<br />

Države danes omogočajo starostnikom<br />

moderne socialne mreže javnih programov.<br />

Tudi v Sloveniji imamo različne<br />

oblike storitev v bivalnem okolju starostnika.<br />

Imamo centre <strong>za</strong> pomoč na domu<br />

– storitev na daljavo, pomoč na domu,<br />

dnevne centre, varovana stanovanja, domove<br />

<strong>za</strong> starejše… Tudi v Velenju je dom<br />

<strong>za</strong> varstvo odraslih. Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih<br />

Velenje ima zdravstveno negovalno<br />

enoto – varovani oddelek, na katerem so<br />

nameščeni stanovalci z naj<strong>za</strong>htevnejšimi<br />

in dolgotrajnimi težavami, pove<strong>za</strong>nimi s<br />

Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik<br />

aBSTRaCT<br />

Theoretical starting points: In the next<br />

25 years the portion of old population<br />

will rise to one third of the whole population.<br />

Such a changed age structure<br />

means great changes for the society. The<br />

elderly should be spending their old age<br />

with their families, but that is not always<br />

possible. An elderly person must go to a<br />

retirement home because of certain bodily<br />

and mental illnesses, and sometimes<br />

even because of unbearable relations at<br />

home. In a traditional society the family<br />

or close relatives cared for the elderly<br />

people. The modern society has socialized<br />

the material well-being. Countries<br />

are now enabling modern social networks<br />

of the public programs for the elderly. We<br />

also have different types of services in the<br />

living space of the elderly in Slovenia. We<br />

have: centres for domestic help – remote<br />

service, day-care centres, safeguarded<br />

flats, retirement homes, etc. There is<br />

also a retirement home in Velenje. It has<br />

a health nursing unit – protected ward,<br />

where elderly with the most demanding<br />

and long-lasting problems with dementia<br />

or similar illnesses live, which demands<br />

full personal help, a greater extent of per-<br />

72 73<br />

VŠZV SG<br />

Anita Bandelj - bandelj.anita@gmail.com<br />

pred. Frančiška Šumečnik - francka.sumecnik@amis.net

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik<br />

starostno demenco ali sorodnimi stanji,<br />

kar <strong>za</strong>hteva popolno osebno pomoč, večji<br />

obseg individualne pozornosti in pomoči.<br />

Prispevek predstavlja organi<strong>za</strong>cijo dela z<br />

dementnimi stanovalci varovanega oddelka,<br />

ki <strong>za</strong>jema zelo široko in kakovostno<br />

področje dela ter poglobljen holistični<br />

pristop obravnave stanovalcev. Predstavljene<br />

so najrazličnješe oblike pomoči in<br />

aktivnosti, ki starostnikom omogočajo<br />

človeka vredno življenje tudi v pozni starosti<br />

oziroma tedaj, ko nimajo več moči,<br />

volje in znanja <strong>za</strong> aktivno življenje in so<br />

prepuščeni tujim osebam. Predstavljeno<br />

je tudi spodbujanje svojcev stanovalcev,<br />

da pri oblikovanju vsakdanjega življenja<br />

svojih sorodnikov čim bolj pogosto in tvorno<br />

sodelujejo in tvorijo veliko družino. V<br />

prispevku želimo predstaviti varovani oddelek<br />

v Domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje.<br />

KLJUČNE BESEDE: Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih<br />

Velenje, dementni stanovalci, stanovalci,<br />

varovani oddelek<br />

UVOD<br />

sonal attention and help. This contribution<br />

represents the work organi<strong>za</strong>tion with demented<br />

residents of the protected ward,<br />

which covers a very wide and quality field<br />

of work, and a deep holistic approach to<br />

treating the residents. Presented are the<br />

various types of help and activities, which<br />

give the elderly a decent standard of living<br />

even in old age or when they do not<br />

possess the strength, will and knowledge<br />

for an active life and are left to strangers.<br />

Encouraging the families of the residents<br />

to cooperate progressively and creatively<br />

at shaping the every-day life of their relatives,<br />

and being as a one big family is also<br />

presented. In this contribution we want to<br />

present the protected ward of the retirement<br />

home Velenje.<br />

KEY WORDS: Elderly home Velenje, residents<br />

with dementia, residents, protected<br />

ward<br />

Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje je bil ustanovljen kot javni socialnovarstveni <strong>za</strong>vod. Je<br />

namensko grajen dom, ki ga predstavljata dva objekta, zgrajena v časovnem presledku<br />

šestih let. Prvi del doma, imenovan Hrast, je bil zgrajen leta 1976. Zaradi velikih potreb<br />

po domskem varstvu je bil leta 1982 dograjen prizidek k domu <strong>za</strong> 86 oseb. Poimenovali<br />

so ga Lipa. Med sabo sta pove<strong>za</strong>na z veznimi hodniki v kletni etaži ter v prvem in drugem<br />

nadstropju.<br />

Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje deluje <strong>za</strong> področje treh občin: Mestne občine Velenje,<br />

Občine Šoštanj in Občine Šmartno ob Paki. Svojo dejavnost opravlja v skladu z ustanovitvenim<br />

aktom, kjer je kot osnovna dejavnost opredeljena socialna in zdravstvena oskrba<br />

ter dodatna gospodarska dejavnost. Je dom odprtega tipa in nudi osnovno oskrbo,<br />

ki pomeni bivanje in organizirano prehrano, socialno oskrbo, zdravstveno varstvo po<br />

predpisih s področja zdravstva ter dnevno varstvo. Poleg tega ponuja starejšim številne<br />

razvedrilne dejavnosti, prireditve, druženja in izobraževanja.<br />

Kapaciteta Doma <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje je 192 postelj. Od tega je 190 postelj<br />

namenjenih institucionalnemu varstvu, 2 postelji pa sta namenjeni dnevnemu varstvu.<br />

Glede na <strong>za</strong>htevnost <strong>zdravstvene</strong> nege pri stanovalcih, omejitev del pri nekaterih <strong>za</strong>poslenih<br />

in upoštevanje delovnopravne <strong>za</strong>konodaje je v Domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje v<br />

zdravstveno negovalni enoti <strong>za</strong>poslenih 45 oseb, v osnovni in socialni oskrbi 38 oseb ter<br />

po posebni pogodbi s strani Zavoda <strong>za</strong> <strong>za</strong>poslovanje Velenje 5 oseb.<br />

Na podlagi <strong>za</strong>htevnosti <strong>zdravstvene</strong> nege in oskrbe ima Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje<br />

več oddelkov:<br />

• stanovanjske oddelke, ki so namenjeni stanovalcem, ki ne potrebujejo stalne<br />

oskrbe in pomoči;<br />

• polnegovalne oddelke, ki so namenjeni stanovalcem z zmernimi starostnimi in<br />

zdravstvenimi težavami;<br />

• negovalne oddelke, ki so namenjeni stanovalcem z naj<strong>za</strong>htevnejšo stopnjo starostnih<br />

in zdravstvenih težav in v celoti potrebujejo neposredno pomoč;<br />

• varovani oddelek, ki je namenjen stanovalcem z naj<strong>za</strong>htevnejšimi dolgotrajnimi<br />

težavami, pove<strong>za</strong>nimi s starostno demenco ali sorodnimi stanji.<br />

VaROVaNI ODDELEK<br />

Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje ima zdravstveno negovalno enoto Hrast 2, v kateri so<br />

nameščeni uporabniki oziroma stanovalci z naj<strong>za</strong>htevnejšimi in dolgotrajnimi težavami,<br />

pove<strong>za</strong>nimi s starostno demenco ali sorodnimi stanji, kar <strong>za</strong>hteva popolno osebno<br />

pomoč, večji obseg individualne pozornosti in pomoči.<br />

Na varovanem oddelku je <strong>za</strong>poslen strokovno usposobljen kader v skladu z normativi<br />

in standardi. Varovani oddelek vodi oseba, ki ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Po<br />

izobrazbi je srednja medicinska sestra z dokončano višjo šolo <strong>za</strong> socialne delavce in pridobljenimi<br />

dodatnimi funkcionalnimi znanji s področja dela z osebami z demenco. Tudi<br />

ostali <strong>za</strong>posleni se na internih in eksternih strokovnih usposabljanjih dodatno strokovno<br />

usposabljajo na področju dela z osebami z demenco.<br />

V delo z dementnimi stanovalci so vključeni tudi ostali strokovni delavci in sodelavci:<br />

• diplomirana medicinska sestra, vodja tima, ki sodeluje z nevropsihiatrom;<br />

• delovna terapevtka;<br />

• fizioterapevtka;<br />

• srednja medicinska sestra;<br />

• negovalke;<br />

• <strong>za</strong>posleni preko javnih del.<br />

Za stanovalce na varovani enoti dopoldan skrbijo:<br />

• 1 delavka z opravljenim celoletnim strokovnim izpopolnjevanjem s področja<br />

demence in VI. stopnjo strokovne izobrazbe;<br />

• 1 medicinska sestra;<br />

• 2 negovalki;<br />

• 1 do 2 <strong>za</strong>poslena preko javnih del.<br />

Popoldan skrbijo:<br />

• 1 medicinska sestra;<br />

• 1 negovalka;<br />

• 1 <strong>za</strong>poslen preko javnih del.<br />

74 75

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik<br />

Vodja zdravstveno negovalne enote oddelka in delavka z dodatnimi strokovnimi znanji s<br />

področja demence skrbita, da delo na varovanem oddelku poteka nemoteno.<br />

Varovani oddelek, ki so ga stanovalci leta 2005 poimenovali Ježek, šteje 20 postelj.<br />

Oddelek ima skupni osrednji prostor, v katerem potekajo utečene dnevne aktivnosti in<br />

različne dejavnosti. Je zelo svetel prostor z balkonom in priročno čajno kuhinjo. Iz sob<br />

stanovalcev je prost dostop do vseh skupnih prostorov. Izven te varovane enote je možen<br />

izhod v atrij, ki je tehnično varovan, prisotno pa je tudi osebje.<br />

Na oddelku je poleg tega, da se osebno skrbi <strong>za</strong> varnost stanovalcev,vstop in izstop varovan<br />

z indukcijskimi <strong>za</strong>nkami. Kljub uporabi tehničnih sredstev in <strong>za</strong>poslenega osebja,<br />

ki izvaja nadzor, je vstop in izstop na varovani oddelek neoviran. Zaradi vgrajenih indukcijskih<br />

<strong>za</strong>nk na vhodu in izhodu oddelka in »urice«, ki jo ima stanovalec na roki, dobi<br />

osebje signal, če stanovalec <strong>za</strong>pusti varovano območje. Dostop do skupnih prostorov iz<br />

sob stanovalcev je vedno prost.<br />

Stanovalci lahko uporabljajo tudi zunanje površine ob spremstvu in nadzoru druge osebe,<br />

<strong>za</strong>to stanovalci ne morejo nenadzorovano <strong>za</strong>pustiti teh površin ali oddelka. Na<br />

enoti je povečana stopnja varovanja urejena tudi s povečanim številom <strong>za</strong>poslenega<br />

osebja, ki si pri<strong>za</strong>deva poiskati ravnotežje med ohranjanjem samostojnosti stanovalcev<br />

in med omejevanjem njihovega gibanja, katerega namen je zgolj <strong>za</strong>gotavljanje varnosti<br />

stanovalcev.<br />

ORGaNIZaCIJa DELa Z DEMENTNIMI STaNOVaLCI<br />

Nega in varstvo oseb z demenco mnogokrat pozročata negovalnim domovom velike probleme.<br />

Obstoječi koncepti in načini dela zlasti z <strong>vede</strong>njsko spremenjenimi, motorično<br />

nemirnimi stanovalkami in stanovalci s srednje močno ali močno razvito demenco ne<br />

ustre<strong>za</strong>jo več ali pa le delno (Čakš, 2004).<br />

V starosti se pojavljajo različne bolezni. Nekatere so sled življenja v mladosti in v<br />

kasnejših letih. Ena izmed številnih obolenj je tudi demenca, ki se lahko pojavi že prej,<br />

ne samo v starosti. Demenca je propadanje oziroma izguba pridobljenih višjih možganski<br />

funkcij. Popuščati <strong>za</strong>čno umske sposobnosti po končanem šolanju, najbolj pa takrat, ko<br />

ljudje niso več aktivni, ko se upokojijo. Zato naj bi se v pokoju ukvarjali z različnimi<br />

hobiji, honorarnim delom, umetnostjo, gledališčem….(Čakš, 2004).<br />

Življenjska doba starostnikov se daljša, <strong>za</strong>to je v domovih <strong>za</strong> varstvo odraslih vedno<br />

več dementnih stanovalcev. Ko starostnik ne more več <strong>za</strong>dovoljevati svojih osnovnih<br />

življenjskih potreb in so že naka<strong>za</strong>ni prvi <strong>za</strong>nki demence, se svojci odločijo <strong>za</strong> domsko<br />

namestitev, da bi jim bilo življenje čim lepše, prijaznejše in kakovostno (Čakš, 2004).<br />

Da bi bilo v domovih <strong>za</strong> dementne stanovalce čim bolj strokovno, izpopolnjeno in<br />

usposobljeno osebje, da bi bilo čim boljše preživetje dementnih oseb, je potrebno<br />

informiranje in pove<strong>za</strong>va dela varovalnega, negovalnega in terapevtskega osebja (Čakš,<br />

2004).<br />

Ko pridejo ljudje v dom, je to <strong>za</strong> njih novo okolje. Doma so bili samostojni, sami so si<br />

znali poiskati stvari, v tujem okolju pa se lahko popolnoma izgubijo. Zato morajo <strong>za</strong>posleni<br />

pri sprejemu novega stanovalca v dom od svojcev vzeti anamnezo (kaj so najraje<br />

počeli doma, ali so pri dementnem opazili kakšne posebnosti, ali so orientirani, kakšno<br />

terapijo so imeli, kaj najraje nosijo, ali so na dieti, katere jedi so najraje jedli in katerih<br />

niso hoteli jesti … (Čakš, 2004).<br />

Izrednega pomena pri sprejemu novega stanovalca v dom je njegova življenjska zgodba,<br />

na podlagi katere lahko <strong>za</strong>posleni dobro pripravijo individualni načrt oskrbe novega<br />

stanovalca.<br />

Individualni načrt oskrbe novega stanovalca vpliva na načrtovanje organi<strong>za</strong>cije dela <strong>za</strong>poslenih:<br />

• vsaka dementna oseba, ki pride v dom, ima nekaj sposobnosti in te se morajo<br />

ohraniti;<br />

• vsako aktivnost, ki jo <strong>za</strong>posleni načrtujejo, so jim dolžni razložiti s preprostimi,<br />

kratkimi in jasnimi navodili;<br />

• z dementnimi stanovalci morajo ravnati izredno potrpežljivo, si vzeti čas <strong>za</strong>nje;<br />

• dementne stanovalce morajo aktivirati po njihovih zmožnostih, <strong>za</strong>to je izrednega<br />

pomena, da jih spoznajo, se z njimi pogovarjajo, si <strong>za</strong>nje v<strong>za</strong>mejo dovolj časa.<br />

Če <strong>za</strong>posleni pri delu preveč hitijo, postanejo dementni stanovalci nemirni in ne<strong>za</strong>dovoljni.<br />

Osebna komunikacija z njimi je vse šibkejša. Da se izognejo <strong>za</strong>pletom pri aktivaciji<br />

dementnega stanovalca, je vse bolj pomembna življenjska slika, ki jo projicirajo<br />

na platno kot strip. Ta nam pride še posebej prav, kadar z dementnimi stanovalci ne<br />

delajo vedno isti uslužbenci. Življenjska zgodba jim daje vpogled v njihovo življenje in<br />

visi na steni njihove sobe ali omare (Čakš, 2004).<br />

Da je delo lažje tako z dementnimi stanovalci kot tudi z drugimi, se v domu že precej<br />

časa izvaja predaja službe zdravstveno negovalnega osebja. Vsako jutro se <strong>za</strong>posleni<br />

dobijo ob istem času in v istem prostoru, ki ga imenujejo »raportna« soba. Obveščajo<br />

se o stanjih tako dementnih kot drugih stanovalcev, kajti vsakršne vesti o morebitnih<br />

psihičnih spremembah stanovalcev, ki ne bivajo na varovanem oddelku, so jim v razmislek.<br />

Najprej morajo <strong>vede</strong>ti, od kod prihajajo te spremembe, ki so morda organskega<br />

izvora, da lahko stanovalca nato po potrebi premestijo na varovani oddelek takoj, ko je<br />

mogoče. Pri delu morajo biti strpni, <strong>za</strong>vedati se morajo vrednot ljudi, s katerimi delajo<br />

(Čakš, 2004).<br />

METODE DELa<br />

Pri delu uporabljajo in izvajajo različne metode dela, ki jih prilagajajo dementnim<br />

stanovalcem glede na njihove zmožnosti in sposobnosti. Metode dela so odvisne od<br />

opravljenih vsakoletnih kratkih preizkusov spoznavnih sposobnosti dementnih stanovalcev<br />

ter glede na njihovo pomičnost:<br />

• Z nepomičnimi dementnimi stanovalci izvajajo individualno razgibavanje, aktivno<br />

in pasivno, posedanje, družabništvo, vaje <strong>za</strong> ohranjanje spomina in, če je možno<br />

glede na njihovo zdravstveno stanje, posedanje na invalidski voziček. Tako jim je<br />

omogočeno tudi druženje z ostalimi stanovalci na oddelku.<br />

76 77

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik<br />

• Delno pomične in pomične stanovalce aktivno vključujejo v razna dogajanja v<br />

domu: razne prireditve, skupinsko delo, telovadbo, druženje z ostalimi stanovalci.<br />

Stanovalce, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo vključiti v aktivnosti drugod<br />

v domu, pripeljejo v dnevni prostor na oddelku in jim glede na stopnjo demence<br />

prilagodijo aktivnosti.<br />

• Urnik aktivnosti <strong>za</strong> stanovalce z demenco je na oglasni deski nameščen tako, da<br />

imajo vpogled na program dela tudi svojci stanovalcev.<br />

DEJaVNOSTI STaNOVaLCEV Na VaROVaNEM ODDELKU<br />

Zaposleni pričnejo stanovalce aktivirati že z jutranjo nego. Vedno jih pokličejo po imenu.<br />

Preden vstopijo v njihovo sobo, potrkajo na vrata, jih pozdravijo in se jim predstavijo.<br />

Nato prižgejo signalno lučko pri vratih, da naznanijo, v kateri sobi so. Dementni<br />

stanovalci morajo vstati vsak dan ob isti uri. Pri izvajanju jutranje nege jih je potrebno<br />

spodbujati in usmerjati.<br />

Po <strong>za</strong>jtrku, ki ga imajo dementni stanovalci v jedilnici in je prav tako njihov delovni<br />

prostor, se večina udeleži jutranje telovadbe, nato pa se razdelijo na skupine po njihovih<br />

zmožnostih in stopnji demence <strong>za</strong>radi lažjega dela in večjega uspeha. S tem poskrbijo,<br />

da stanovalci in stanovalke v dnevnih prostorih ne ždijo na stolih, ne dremajo,<br />

spijo ali pa kratko malo da ne čakajo, čakajo, čakajo…Dementni stanovalci potrebujejo<br />

spodbudo in izziv tako kot drugi ljudje. Zmorejo več, kot pričakujemo od njih ali kot<br />

sami pričakujejo od sebe, <strong>za</strong>to potrebujejo veliko <strong>za</strong>upanja, da lahko znova razvijejo<br />

<strong>za</strong>upanje vase.<br />

Telesne dejavnosti<br />

Med telesne dejavnosti vključujejo telovadbo, ki se izvaja vedno ob istem času, po<br />

<strong>za</strong>jtrku. Prične se z isto vajo, nato sledijo vaje po utečenem vrstnem redu. Dementni<br />

stanovalci vajam večinoma sledijo. Pri vajah jih je potrebno spodbujati in tudi pohvaliti.<br />

Z rednimi telesnimi vajami se jim omogoči večja samostojnost. Namen telovadbe<br />

je vzdrževanje in pridobivanje gibljvosti, mišične moči, kondicije, ravnotežja, skratka<br />

pridobivanje na psihofizični kondiciji. Izrednega pomena je tudi hoja oziroma sprehodi<br />

v bližnji okolici doma. Med hojo velikokrat posedajo po klopcah, klepetajo in opazujejo<br />

naravo. Pri tej dejavnosti morajo biti <strong>za</strong>posleni pozorni na zdravstveno stanje stanovalcev,<br />

da jih ne utrudijo preveč.<br />

Dejavnosti, pove<strong>za</strong>ne z glasbo<br />

V demenci je glasba izrednega pomena, saj dementne osebe ne morejo več vzpostavljati<br />

nobenih stikov, lahko pa <strong>za</strong>čenejo peti ali vsaj mrmrati, ko slišijo znano melodijo. Pojejo<br />

predvsem stare domače pesmi. Petje je mirno in ne preveč glasno. Z glasbo se izboljša<br />

razpoloženje, zbudijo se čustva. Dementni stanovalci pojejo vsak dan, ob istem času, če<br />

je le mogoče dopoldan po telovadbi in pred kosilom. To je njihov kažipot <strong>za</strong> neko drugo<br />

dogajanje.<br />

Storitvene dejavnosti<br />

Pri storitvenih dejavnostih dementni stanovalci največkrat uporabljajo papir, škarje,<br />

lepilo, iz česar izdelujejo okraske, voščilnice, slike. Poleg papirja uporabljajo tudi nit,<br />

volno, trakove, tkanine, ki jih uporabljajo <strong>za</strong> pletenje, šivanje in izdelovanje igrač. Pri<br />

storitveni dejavnosti je izrednega pomena motivacija, volja, ni pomembno koliko bodo<br />

naredili in kakšni bodo ti izdelki. Pomembno je, da sodelujejo in ustvarjajo po lastni<br />

volji in domišljiji.<br />

Družbene dejavnosti<br />

Družabne dejavnosti so namenjene druženju. Pomembno je, da so pri teh dejavnostih<br />

zbrani stanovalci na isti ravni demence, da ne pride do sporov. Največkrat se igrajo<br />

z družabnimi igrami, kot so Človek, ne jezi se, domino, spomin, igre s slikami, igre<br />

številk, sestavljanje puzzlov. Pri igri je pomembno, da si <strong>za</strong>pomnijo vrstni red. Vrstni<br />

red gre vedno v smeri urinega ka<strong>za</strong>lca, prav tako pa si z družabinimi igrami urijo spomin<br />

<strong>za</strong> barve, like, podobe. Poleg iger skupaj poslušajo radio, prebirajo dnevne časopise,<br />

komentirajo najrazličnejše dogodke iz vsakdanjega življenja, skrbijo <strong>za</strong> rože, plešejo in<br />

se udeležujejo prireditev, <strong>za</strong>bav ter športnih dogodkov.<br />

Vaje <strong>za</strong> ohranjanje intelektualnih sposobnosti<br />

Izvajajo se vaje <strong>za</strong> vzdrževanje besednega <strong>za</strong>klada in razumevanje besed, vaje spomina,<br />

družabne igre, risanje, pisanje:<br />

• izbere se črka in poišče se čim več besed, ki se <strong>za</strong>čnejo s to črko;<br />

• asociacije na določeno besedo in spomini;<br />

• gledanje slik in primerjava;<br />

• risanje slik na izbrano temo ali po navodilu;<br />

• besedne igre;<br />

• anagrami.<br />

Kinološke urice<br />

Vsi kinologi, ki prihajajo v dom, so prostovoljci. Njihova nagrada je <strong>za</strong>dovoljstvo stanovalcev<br />

in iskrice, ki se krešejo v očeh ob pogledu na žival in ob dotiku živali. V veliki meri<br />

doprinesejo k večji sociali<strong>za</strong>ciji naših stanovalcev in večji kakovosti življenja stanovalcev<br />

v domu.<br />

Z vključevanjem dementnih stanovalcev v dogajanje na kinološki urici želijo:<br />

• omogočiti stanovalcem človeka vredno življenje;<br />

• posvečati več pozornosti in neprestano spremljanje;<br />

• vlivati stanovalcem občutek varnosti, sprejetosti in <strong>za</strong>želenosti;<br />

• jih sprejemati takšne, kot so in spoštovati njihove interese, sposobnosti in<br />

izkušnje;<br />

78 79

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik<br />

• vzpodbujati in ohranjati senzomotorične komponente, kognitivne komponente in<br />

psihosocialne spretnosti stanovalcev;<br />

• vzpodbujati svojce, da se aktivno vključijo v dogajanje;<br />

• umirjati ali/in preusmerjati pozornost stanovalcev (<strong>vede</strong>njske in psihične spremembe).<br />

Pri psih, ki prihajajo v hišo, ni pomembno, kakšne pasme so, pomembno je, da so socializirani,<br />

značajsko stabilni, vodljivi in zdravi.<br />

Vsak kinolog predstavi svojega psa – katere pasme je, koliko je star itd., nato predstavi<br />

način dresure in ob <strong>za</strong>ključku popelje psa med prisotne, da se ga lahko dotikajo. So pa<br />

tudi stanovalci, ki radi opazujejo psa od daleč in se izogibajo kontaktu z njim. Kinologe<br />

opozorijo na te stanovalce, da jih ne bi ne<strong>vede</strong> izpostavljali stresu.<br />

VKLJUČEVANJE SVOJCEV V AKTIVNOSTI VAROVANEGA<br />

ODDELEKa<br />

Zaposleni na varovanem oddelku podpirajo vključevanje svojcev v skrb <strong>za</strong> svoje najbližje,<br />

ki živijo na varovanem oddelku. Že pred samim sprejemom bodočega stanovalca/ke na<br />

domu obiščeta socialna delavka in namestnica direktorice <strong>za</strong> zdravstveno nego in oskrbo<br />

ali diplomirana medicinska sestra, ki jim predstavita življenje v domu. Svojci ob sprejemu<br />

prejmejo tudi posebno zloženko Doma <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje: Pravice oseb na<br />

varovanem oddelku Ježek.<br />

Svojci in prijatelji lahko obiskujejo svoje sorodnike v domu v skladu s hišnim redom<br />

(od 8. ure zjutraj do 20. ure zvečer), kadar pa se zdravstveno stanje stanovalca tako<br />

poslabša, da potrebuje paliativno oskrbo, lahko na željo svojcev ostanejo tudi izven<br />

teh ur. O tem morajo obvestiti odgovorno osebo na varovanem oddelku. Prav tako so<br />

svojci dolžni obvestiti odgovorno osebo na varovanem oddelku, kadar s stanovalcem/ko<br />

<strong>za</strong>pustijo varovani oddelek.<br />

Ob namestitvi dementnega stanovalca/ke v dom je zelo pomembno, da svojci s svojim<br />

sodelovanjem in razumevanjem pomagajo pri vključevanju dementnega stanovalca v<br />

domsko življenje. Zato so v letu 2009 pričeli z izvajanjem projekta »Druženje svojcev<br />

varovanega oddelka« z namenom pridobivanja njihovih predlogov, mnenj, pove<strong>za</strong>nosti in<br />

sodelovanja, da bi <strong>za</strong>gotovili čim bolj kakovostne storitve, saj so na oddelku nameščeni<br />

dementni stanovalci z različno stopnjo demence. Nameščeni so na osnovi mnenja psihiatra,<br />

s privolitvijo stanovalca, <strong>za</strong>konitega <strong>za</strong>stopnika ali sklepa sodišča.<br />

PRaVICE OSEBE V VaROVaNEM ODDELKU<br />

Na podlagi 12. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur.list.77/2008) se osebi v varovanem<br />

oddelku Doma <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje <strong>za</strong>gotavljajo naslednje pravice:<br />

• pravica do dopisovanja in uporabe elektronske pošte;<br />

• pravica do pošiljanja in sprejemanja pošiljk;<br />

• pravica do sprejemanja obiskov;<br />

• pravica do uporabe telefona;<br />

• pravica do gibanja;<br />

• pravica do <strong>za</strong>stopnika.<br />

Osebi se v času obravnave v varovanem oddelku <strong>za</strong>gotavlja spoštovanje človekovih pravic in<br />

temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti.<br />

Zaposleni, ki sprejme osebo v varovani oddelek, jo je dolžan osebno in pisno obvestiti<br />

o njenih pravicah.<br />

Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje ima na vidnem mestu objavljen:<br />

• seznam pravic, ki jih ima oseba v varovanem oddelku;<br />

• hišni red;<br />

• seznam, ki vsebuje službene naslove in telefonske številke <strong>za</strong>stopnikov, ki delujejo<br />

na območju doma.<br />

OMEJITEV PRaVIC<br />

Omejitev pravic, razen pravice do <strong>za</strong>stopnika, je dopustna, če je to nujno potrebno,<br />

kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, huje ogroža svoje zdravje ali<br />

zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim.<br />

Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben <strong>za</strong> dosego namena,<br />

<strong>za</strong>radi katerega se pravica omejuje. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep,<br />

ki se izvaja najkrajši možni čas.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Zaposleni v Domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje se lahko pohvalijo s sposobnostjo, da širijo<br />

lastne meje in vzpostavljajo »simbiotski« odnos z dementnimi stanovalci, delo opravljajo<br />

visoko razvito etično-moralno in psihoterapevtsko strokovno. V okviru takega negovalnega<br />

odnosa lahko stanovalcem omogočajo relativno dobro počutje in jih s tem<br />

ohranjajo kot subjekt, jim torej pomagajo, da uveljavljajo lastno voljo, izražajo lastne<br />

občutke, navezujejo socialne stike, kažejo naklonjenost in jo sprejemajo, <strong>za</strong>znavajo<br />

potrebe drugih, spoštujejo sebe, sprejemajo zmedenost drugih, so ustvarjalni, se <strong>za</strong>bavajo<br />

in se sproščajo.<br />

Zaposleni znajo prepoznati njihovo počutje, ki je odraz <strong>za</strong>doščenja temeljnih potreb<br />

človeka, znajo <strong>za</strong>dovoljiti njihove želje in potrebe, tolmačiti <strong>vede</strong>nje in komunikacijo,<br />

jih podpirati in pripeljati do <strong>za</strong>dovoljstva, ki je bistveni kriterij <strong>za</strong> kakovostno<br />

zdravstveno nego.<br />

80 81

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje<br />

LITERaTURa<br />

1. Dom <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje. (B. l.) Interni akti. Velenje: Dom <strong>za</strong> varstvo<br />

odraslih Velenje.<br />

2. Firis IMPERL & CO. (2004). Razvojni inženiring socialnega varstva Logatec. Izbor<br />

člankov na temo delo z osebami z demenco. Logatec: Firis IMPERL & CO. d.n.o.<br />

<strong>3.</strong><br />

4. Firis IMPERL & CO. (2004). Razvojni inženiring socialnega varstva Logatec.<br />

Izobraževalni program <strong>za</strong> delo z osebami z demenco. Logatec: Firis IMPERL &<br />

CO. d.n.o.<br />

5. Skupnost socialnih <strong>za</strong>vodov Slovenije, Ministrstvo <strong>za</strong> delo, družino in socialne<br />

<strong>za</strong>deve. (2006). Navodila <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijo varovanih oddelkov v domovih <strong>za</strong><br />

starejše. Ljubljana: Skupnost socialnih <strong>za</strong>vodov Slovenije, Ministrstvo <strong>za</strong> delo,<br />

družino in socialne <strong>za</strong>deve.<br />

6. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). (2008). Uradni list Republike Slovenije<br />

(št.77/2008 z dne 28. 7. 2008).<br />

KAKOVOST ŽIVLJENJA ODVISNIKA NA<br />

SUBSTITUCIJSKI TERAPIJI<br />

POVZETEK<br />

QUaLITY OF LIFE OF aN aDDICT<br />

ON SUBSTITUTION THERaPY<br />

Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec<br />

Teoretična izhodišča: Jemanje drog<br />

povzroča <strong>zdravstvene</strong> težave, saj ljudje<br />

droge pogosto jemljejo v nevarnih<br />

okoliščinah in na nevaren način, hkrati<br />

pa lahko pride do razvoja odvisnosti<br />

od drog. Zdravljenje s substitucijskimi<br />

zdravili doka<strong>za</strong>no prekine ali vsaj zmanjša<br />

uživanje prepovedanih opioidov, <strong>za</strong>drži<br />

bolnike v zdravljenju, izboljša pacientovo<br />

počutje in kakovost življenja.<br />

Cilj: Cilj je bil opisati vlogo medicinske<br />

sestre pri podeljevanju substitucijske terapije<br />

Suboxone in ugotoviti, ali zdravilo<br />

vpliva na kakovost življenja odvisnika.<br />

Metode: V raziskavi je bila uporabljena<br />

kvantitativna metodologija in deskriptivna<br />

metoda dela. Podatki <strong>za</strong> raziskovalni<br />

del so bili zbrani s pomočjo anketnega<br />

vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj.<br />

Pridobljeni podatki so bili statistično obdelani<br />

s pomočjo računalniškega programa<br />

Microsoft Office Excel. Raziskovalni vzorec<br />

je <strong>za</strong>jemal 179 odvisnikov v času prejemanja<br />

terapije Suboxone in metadona v<br />

Centru <strong>za</strong> preprečevanje in zdravljenje<br />

odvisnih od nedovoljenih drog v letu 2010.<br />

aBSTRaCT<br />

Theoretical background: Taking drugs<br />

cause health problems, since people often<br />

take drugs in dangerous circumstances,<br />

and in a dangerous manner, and can lead<br />

to development of drug dependence. Substitution<br />

therapy with drugs has shown to<br />

interrupt or at least reduce illicit opioid<br />

use, retain patients in treatment, improve<br />

patient well-being and quality of life<br />

Aim: The aim was to describe the role of<br />

nurse in the granting of substitution therapy<br />

with Suboxone and determine whether<br />

the quality of life of addict depends on<br />

Suboxone drug.<br />

Methods: The study used quantitative<br />

methodology and descriptive methods.<br />

Data for the research works were collected<br />

by means of a questionnaire, which<br />

contained 20 questions. The data obtained<br />

were statistically analyzed by a computer<br />

program Microsoft Excel. The research<br />

sample consisted of 179 addicts receiving<br />

treatment with Suboxone and methadone<br />

at the time of study in the Centre for prevention<br />

and treatment of illicit drugs in<br />

2010.<br />

82 83<br />

FZV UM<br />

Petra Kodrič - kodric.petra@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Milica Lahe - milica.lahe@uni-mb.si<br />

Andrej Pišec - andrej.pisec@zd-mb.si

Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec<br />

Rezultati: Rezultati so poka<strong>za</strong>li, da je<br />

vloga medicinske sestre zelo pomembna<br />

pri motivaciji in podeljevanju substitucijske<br />

terapije Suboxone in metadona in da<br />

kar 86 odstotkov anketiranih odvisnikov,<br />

ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone<br />

ocenjujejo, da se jim je kakovost<br />

življenja odkar prejemajo substitucijsko<br />

terapijo Suboxone dvignila na višjo raven.<br />

Razprava: Glede na pridobljena mnenja<br />

anketiranih pacientov je bilo ugotovljeno,<br />

da je substitucijska terapija Suboxone<br />

pomembna <strong>za</strong> kakovost življenja<br />

odvisnika, saj se pacienti na tej terapiji<br />

počutijo bolje (čista glava, samo<strong>za</strong>vest,<br />

občutek večvrednosti), so bolj motivirani<br />

<strong>za</strong> življenje brez prepovedanih drog<br />

in so bolj <strong>za</strong>dovoljni z načinom življenja.<br />

Kakovost življenja odvisnika, ki je na substitucijski<br />

terapiji se ne more meriti s<br />

tem, da ima službo, materialne dobrine,<br />

itd., ampak se lahko izboljša že, če preneha<br />

z jemanjem prepovedanih drog, ima<br />

zdravstveno oskrbo, je manj stigmatiziran<br />

in socialno reintegriran.<br />

Zaključek: Vloga medicinske sestre je<br />

zelo pomembna pri izbiri, motivaciji in<br />

podeljevanju substitucijske terapije Suboxone.<br />

Odvisniki, ki prejemajo substitucijsko<br />

terapijo si seveda želijo, po raziskavi<br />

sodeč prenehati z jemanjem terapije,<br />

predvsem pa tudi prenehati z uživanjem<br />

drog. Kljub temu vsem ne uspe in do izra<strong>za</strong><br />

pride zdravstveno-vzgojno delo medicinske<br />

sestre. Medicinska sestra lahko odvisnika<br />

pouči o dejavnikih, ki vplivajo na<br />

izboljšanje kakovosti življenja. Potrebno<br />

je <strong>vede</strong>ti, da s tem ko odvisnika pouči o<br />

zdravem načinu življenja, ga motivira <strong>za</strong><br />

opustitev uživanja drog ali vsaj <strong>za</strong> varnejši<br />

način uživanja drog, <strong>za</strong>ščiti njegovo<br />

zdravje in zdravje vseh ljudi.<br />

KLJUČNE BESEDE: odvisnost, odvisnik,<br />

Center <strong>za</strong> preprečevanje in zdravljenje<br />

odvisnih od nedovoljenih drog, medicinska<br />

sestra.<br />

Results: The results showed that the role<br />

of nurse is very important in motivating<br />

and distribution of substitution therapy<br />

with Suboxone and methadone, and that<br />

86 percent of questioned addicts receiving<br />

substitution therapy with Suboxone estimated<br />

to have better quality of life since<br />

they started substitution therapy with<br />

Suboxone.<br />

Discussion: Based on opinions obtained<br />

from surveyed patients it was found that<br />

substitution therapy with Suboxone is important<br />

for quality of life of an addict, because<br />

patients on this therapy feel better<br />

(clean head, self-esteem, sense of superiority),<br />

are more motivated for a life without<br />

drugs and are more satisfied with their<br />

life. Quality of life of an addict who is on<br />

substitution therapy can not be measured<br />

by having a job, material possessions, etc.<br />

but can be improved already, if he ceases<br />

to take drugs, have good health care, is<br />

less stigmatized and socially reincorporated.<br />

Conclusion: The role of nurse is very important<br />

in the selection, motivation and<br />

distribution of substitution therapy with<br />

Suboxone. According to our investigation,<br />

addicts receiving substitution therapy, of<br />

course want to stop taking treatment, but<br />

primarily want to stop taking drugs. Nevertheless,<br />

not all succeed, this is where<br />

come through health-education work of<br />

nurses. The nurse can teach the addict<br />

how he can improve the quality of life and<br />

achieve better health. While she educate<br />

the addict about healthy lifestyle, she motivates<br />

him to stop using drug, or at least<br />

use safer method, and protect his health<br />

and the health of all people.<br />

KEYWORDS: addiction, drug addict, Center<br />

for prevention and healing of izlegal<br />

drug addicts, nurse<br />

84 85<br />

UVOD<br />

Jemanje drog povzroča <strong>zdravstvene</strong> težave, saj ljudje droge pogosto jemljejo v nevarnih<br />

okoliščinah in na nevaren način, hkrati pa lahko pride do razvoja odvisnosti od<br />

drog. Pri odvisnosti od opiatov se pojavljajo mnoge težave: odvisnost tudi od drugih<br />

drog, kronični zdravstveni problemi, socialna izključenost, osebno in socialno moteno<br />

delovanje in vpletenost v kriminal.<br />

Odvisnost od psihoaktivnih snovi je <strong>za</strong>pleteno stanje, ki vključuje socialne, psihološke<br />

in biološke komponente, kot so spremembe v samih možganih. Kot pri večini kroničnih<br />

boleznih, tudi pri boleznih odvisnosti ne gre samo <strong>za</strong> bolezensko stanje, temveč <strong>za</strong> poseben<br />

življenjski stil.<br />

Substitucijski programi poleg psihoterapevtskih ukrepov zdravljenja ostajajo<br />

najučinkovitejši terapevtski pristop <strong>za</strong> zdravljenje opioidne odvisnosti. Zdravljenje s<br />

substitucijskimi zdravili doka<strong>za</strong>no prekine ali vsaj zmanjša uživanje prepovedanih opioidov,<br />

<strong>za</strong>drži bolnike v zdravljenju, izboljša bolnikovo počutje in kakovost življenja. V<br />

primerjavi z nezdravljenimi, je preživetje bolnikov, vključenih v tovrstno zdravljenje,<br />

štirikrat večje, izboljšani pa so tudi ka<strong>za</strong>lci socialnega stanja (<strong>za</strong>poslenost, dokončanje<br />

študija). Poleg tega substitucijsko zdravljenje zmanjša incidenco okužb s HIV, HBV, HCV<br />

ter tuberkulozo in zmanjša kriminalno <strong>vede</strong>nje. Substitucijski vzdrževalni programi so<br />

doka<strong>za</strong>no tudi stroškovno učinkoviti (Kastelic in Matičič, 2007, str. 10).<br />

Trenutno je v Sloveniji osemnajst Centrov <strong>za</strong> preprečevanje in zdravljenje odvisnih od<br />

nedovoljenih drog, kamor se lahko na podlagi opravljene anamneze, kliničnega pregleda<br />

ter izpolnjenih pogojev <strong>za</strong> vstop vključi odvisnik od nedovoljenih drog v substitucijski<br />

program. V Centrih so na voljo substitucijska zdravila kot so: metadon v obliki raztopine,<br />

buprenorfin v obliki podjezične tablete, buprenorfin/nalokson (v Sloveniji registriran<br />

kot Suboxone) v obliki podjezične tablete ter morfin v obliki kapsul s podaljšanim<br />

sproščanjem (v Sloveniji registriran kot Substitol) (po Pišec, 2008).<br />

KAKOVOST ŽIVLJENJA ODVISNIKA OD NEDOVOLJENIH<br />

DROG<br />

Kakovost življenja se ne more meriti le z materialnimi sredstvi in z <strong>za</strong>dovoljevanjem materialnih<br />

potreb. Bistvenega pomena <strong>za</strong> kakovost življenja so namreč zdravje, znanje,<br />

<strong>za</strong>poslitev, svoboda, sreča, varnost, pripadnost in še bi lahko naštevali.<br />

Kakovost življenja vključuje dobro počutje v telesnem in duševnem smislu. Kakovost<br />

življenja v telesnem smislu vsebuje komponente, kot so zdravje, prehrana, <strong>za</strong>ščita pred<br />

boleznimi in bolečina. Psihološki vidiki kakovosti življenja vsebujejo stres, skrbi, ugodje<br />

in učinke pozitivnega in negativnega stresa. Za posameznika je težko predvideti stopnjo<br />

kakovosti življenja, ker je kombinacija komponent, ki pri posamezniku pomenijo dobro<br />

kakovost življenja zelo individualna. Kakovost življenja ni nujno ve<strong>za</strong>na na zdravje.<br />

Nekdo, ki je bolan, ima boljšo kakovost življenja kot nekdo, ki je navidezno zdrav.<br />

Skrbi namreč <strong>za</strong> svojo psihofizično kondicijo in se je sprijaznil s svojo boleznijo, tako da<br />

njegova kakovost življenja ni ogrožena (Kopčavar-Guček in Franić, 2008, str. 74).

Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec<br />

Uživalce drog je potrebno nenehno spodbujati k spremembi življenjskega stila, saj<br />

velikokrat nemotiviranost ali pa nezmožnost prenehanja uživanja drog ne ogroža samo<br />

njihovo življenje temveč tudi zdravje celotne skupnosti. Osveščati jih je potrebno o<br />

tveganem <strong>vede</strong>nju, spodbujati, da se testirajo na okužbe s HCV, HBV in HIV ter spodbujati,<br />

da se cepijo proti okužbama s HBV in HAV. Potrebno jih je s strokovno ustreznimi<br />

in do uživalcev drog prijaznimi programi pritegniti v obravnavo ter jim ponuditi takšne<br />

oblike zdravljenja, <strong>za</strong> katere so sposobni in zmorejo v njih tudi ostati.<br />

Programi zdravljenja s substitucijskimi zdravili predstavljajo učinkovit preventivni ukrep<br />

proti širjenju s krvjo prenosljivih okužb, hkrati pa so izredno pomembni pri napotitvi<br />

pacienta na nadaljnjo obravnavo in zdravljenje. Med uživalci drog je namreč potrebno<br />

redno spremljati razširjenost s krvjo prenosljivih okužb, jih čim prej odkriti in ustrezno<br />

klinično obravnavati oziroma zdraviti.<br />

V študijah, ki so ocenjevale tvegano <strong>vede</strong>nje <strong>za</strong> okužbo s HIV, so ugotovili, da so intravenski<br />

uživalci drog, ki ne vstopajo v substitucijske programe, šestkrat bolj izpostavljeni<br />

možnosti okužbe s HIV kot tisti, ki so v substitucijskih programih (po Kastelic in Matičič,<br />

2007).<br />

Življenje brez drog ima nedvomne prednosti. Preprečevanje in zmanjševanje škode,<br />

pove<strong>za</strong>ne z drogami, je javnozdravstveni cilj. Če uživalec ne more prenehati z jemanjem<br />

drog, je potrebno vsaj bistveno zmanjšati škodo, ki jo le te povzročajo, s tem pa se<br />

izboljša tudi kakovost življenja.<br />

Zdravstveno osebje v Centru <strong>za</strong> preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih<br />

drog (CPZOPD) mora <strong>za</strong>to imeti veliko dodatnega znanja, da motivira odvisnika, da mu<br />

daje nasvete in podporo <strong>za</strong> izboljšanje splošnega <strong>zdravstvene</strong>ga stanja.<br />

VLOGa MEDICINSKE SESTRE PRI PODELJEVaNJU<br />

SUBSTITUCIJSKE TERaPIJE<br />

Dela in naloge medicinske sestre <strong>za</strong>htevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebnostne<br />

lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do pacienta in skupnosti.<br />

Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno reševanje<br />

problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma, so pogoj <strong>za</strong> uspešno opravljanje<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege (Pajnkihar, 1999, str. 22).<br />

Delo medicinske sestre v CPZOPD je raznoliko, odgovorno in terja od medicinske sestre<br />

veliko napora in energije. Medicinska sestra mora obvladati postopke in posege, ki jih<br />

opravlja pri delu z odvisnikom in njegovimi svojci, predvsem pa mora poznati veščine<br />

komunikacije. Imeti mora tudi osebnostne lastnosti, s pomočjo katerih najde pot do<br />

odvisnika in mu pokaže izhod iz labirinta težav in posledic, ki jih je odvisniku naložila<br />

droga.<br />

Prav tako je pomembno, da odvisniku pomaga najti način, ki mu bo olajšal nositi odgovornost<br />

<strong>za</strong> svoje življenje z drogo. Odvisnika mora znati prepričati, da <strong>za</strong>čne na sebe, na<br />

drogo in na svet gledati iz drugačne perspektive.<br />

Vloga medicinske sestre v CPZOPD poteka na več nivojih delovanja:<br />

• sprejem odvisnika v CPZOPD,<br />

• medicinska sestra je odgovorna <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijo dela v CPZOPD (vodenje<br />

dokumentacije, naročanje zdravil, statistika…),<br />

• skrbeti mora <strong>za</strong> <strong>za</strong>gotavljanje kontinuirane <strong>zdravstvene</strong> nege (kakovostno in<br />

neprekinjeno zdravstveno nego <strong>za</strong>gotavlja z ustno in pisno predajo informacij ter<br />

z doslednim izpolnjevanjem vseh obstoječih obrazcev <strong>zdravstvene</strong> nege),<br />

• neposredno delo z odvisniki (podeljevanje substitucijske terapije, cepljenje proti<br />

hepatitisu B, testiranje na nedovoljene droge in sicer odvzem urina ali sline pod<br />

nadzorom, anketni vprašalniki…),<br />

• zdravstveno-vzgojno delo, svetovanje in<br />

• strokovno izpopolnjevanje.<br />

Podeljevanje substitucijske terapije<br />

Medicinska sestra je odgovorna <strong>za</strong> podeljevanje substitucijske terapije in jo tudi sama<br />

podeljuje. Pri podeljevanju se mora medicinska sestra držati standarda podeljevanja<br />

substitucijske terapije (podeljevanje terapije, opazovanje odvisnika, odvzem materiala<br />

<strong>za</strong> laboratorijske preiskave, vodenje dokumentacije…). Na ta način se <strong>za</strong>gotovi strokovna,<br />

vsebinsko in metodološko usklajena izvedba negovalne intervencije. Medicinska<br />

sestra pri svojem delu uporablja procesno metodo dela, timsko metodo dela, dispanzersko<br />

metodo dela in zdravstveno-vzgojno metodo dela.<br />

Etični vidik<br />

Pri delu prihaja medicinska sestra v osebni stik z odvisnikom in njegovimi svojci, <strong>za</strong>to je<br />

potrebno z njimi vzpostaviti primeren odnos, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju<br />

in <strong>za</strong>upanju, kajti samo tako je mogoče pričakovati pozitivne rezultate zdravljenja.<br />

Za medicinsko sestro je pomemben Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov<br />

Slovenije, saj ji pomaga pri preoblikovanju etičnih vrednot in je vodilo ter spodbuda<br />

pri delu v praksi <strong>zdravstvene</strong> nege. Medicinska sestra je <strong>za</strong>govornica koristi pacienta in mu<br />

nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo (Kodeks etike medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005).<br />

Za odvisnika je še posebej pomembno, da medicinska sestra, ki dela v Centru <strong>za</strong><br />

preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog upošteva načelo o dostojanstvu,<br />

<strong>za</strong>sebnosti ter varovanju poklicne skrivnosti. Le na takšen način lahko medicinska sestra<br />

pridobi <strong>za</strong>upanje pacienta, ki vodi v boljše sodelovanje in večjo kakovost zdravljenja.<br />

Torej v ambulanti, kamor prihajajo odvisniki po substitucijsko terapijo, prihaja do<br />

neposrednih stikov med njimi in medicinsko sestro. Predvsem je pomemben prvi stik z<br />

odvisnikom, saj je od tega v veliki meri odvisno nadaljnje sodelovanje. Odvisniki so populacija,<br />

ki velikokrat pridejo navzkriž z <strong>za</strong>konom in jih <strong>za</strong>to ljudje včasih tudi po nepotrebnem<br />

obsojajo, ne glede na to ali so krivi <strong>za</strong> dejanja ali ne. Zato je še bolj pomembno, da<br />

deluje medicinska sestra ter ostali člani tima profesionalno, to pomeni, da odvisnik ne<br />

občuti obsojanja, saj obstaja nevarnost, da njegovo zdravljenje ne bo uspešno.<br />

86 87

Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec<br />

Pomembno je, da ima medicinska sestra s svojci odvisnika stike, saj le ti potrebujejo<br />

od medicinske sestre in drugih članov <strong>zdravstvene</strong>ga tima močno podporo, da zmorejo<br />

odvisniku stati ob strani. Odvisniki, ki ostanejo sami pod težo bremena, ki ga prinaša<br />

droga lahko se sicer zlomijo in izgubijo upanje.<br />

Pomen terapevtske komunikacije z odvisnikom v CPZOPD<br />

Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre je <strong>za</strong>dovoljevanje pacientovih potreb s<br />

pomočjo terapevtske komunikacije. Le ta se <strong>za</strong>čne takoj, ko pacient stopi v zdravstveno<br />

ustanovo. Je veliko več kot le prenašanje sporočil med ljudmi, je srečanje enega človeka<br />

z drugim. Vsak od njiju je vstopil v odnos s svojimi občutki, strahovi, pričakovanji,<br />

vrednotami, sposobnostmi in omejitvami. Bolj ga poznamo, lažje mu pomagamo. V nasprotju<br />

z običajno komunikacijo, ko je cilj <strong>za</strong>dovoljevanje potreb vseh sodelujočih, je<br />

pri terapevtski komunikaciji na prvem mestu <strong>za</strong>dovoljevanje pacientovih potreb. Na<br />

<strong>za</strong>četku srečanja s pacientom je cilj vzpostavitev odnosa in ustvarjanje varnega okolja.<br />

V naslednji fazi je poudarek na ugotavljanju potreb, na razjasnitvi ciljev in pričakovanj.<br />

V nadaljevanju skuša medicinska sestra slediti ciljem in <strong>za</strong>dovoljiti potrebe pacienta<br />

(Videčnik, 2009, str. 13).<br />

Za medicinsko sestro, ki je <strong>za</strong>poslena v CPZOPD, je zelo pomembno, da upošteva<br />

vse značilnosti terapevtske komunikacije kot so <strong>za</strong>upanje, sprejemanje, empatija,<br />

spoštovanje, samo-razkrivanje in <strong>za</strong>upnost.<br />

Odvisniki so velikokrat agresivni <strong>za</strong>radi različnih dejavnikov (zloraba drog, alkohola,<br />

manično stanje, psiho<strong>za</strong>, ponižanje itd.), <strong>za</strong>to mora biti ravnanje medicinske sestre usmerjeno<br />

v preventivo. Znati mora pravočasno odkriti potencialno agresivnost. Za vse to<br />

pa je potrebno veliko izobraževanj na področju <strong>zdravstvene</strong> nege agresivnega pacienta,<br />

predvsem kakšni so terapevtski ukrepi pri agresivnem pacientu ter kako zmanjšati stopnjo<br />

agresivnosti.<br />

Nasilno <strong>vede</strong>nje v CPZOPD je vselej možno in žal neizogibno, vendar se z njim nikakor<br />

ne smemo sprijazniti ali ga celo dopuščati. Medicinska sestra mora sprotno izpolnjevati<br />

obrazce <strong>za</strong> evidentiranje incidentov.<br />

RaZPRaVa<br />

V raziskavo je bilo vključenih 200 pacientov v CPZOPD Zdravstvenega doma. Dr. Adolfa<br />

Drolca Maribor. Izpolnjen anketni vprašalnik je vrnilo 179 pacientov, ki je prejemalo<br />

substitucijsko terapijo Suboxone ali metadon.<br />

V anketnem vprašalniku smo <strong>za</strong>stavili nekaj ključnih vprašanj, ki so nam pomagala, da<br />

smo lažje prišli do iskanih odgovorov na raziskovalna vprašanja.<br />

Raziskava je dala odgovore na dva raziskovalna vprašanja.<br />

• Ali se je kakovost življenja odvisnikov, ki so na substitucijski terapiji Suboxone<br />

spremenila in dvignila na višjo raven, oziroma ali je substitucijska terapija Suboxone<br />

boljša izbira <strong>za</strong> odvisnika kot substitucijska terapija metadon?<br />

• Ali je vloga medicinske sestre pomembna pri izbiri substitucijske terapije Suboxone?<br />

Rezultati so poka<strong>za</strong>li, da se je kakovost življenja odvisnikov, ki so na substitucijski terapiji<br />

Suboxone spremenila in dvignila na višjo raven, saj je kar 86 % pacientov odgovorilo<br />

z da. Anketirani pacienti na terapiji Suboxone v 93 % ocenjujejo tudi, da je substitucijska<br />

terapija Suboxone boljša izbira <strong>za</strong> odvisnika kot substitucijska terapija metadon.<br />

87 % anketiranih pacientov, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone ocenjuje, da<br />

so naredili velik korak v zdravljenju odvisnosti. 80 % pacientov ki, prejemajo substitucijsko<br />

terapijo Suboxone se počuti bolj samo<strong>za</strong>vestno in večvredno, ker so na terapiji<br />

Suboxone.<br />

V primerjavi med pacienti, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone in metadon<br />

smo ugotovili, da so tisti, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone neprimerno<br />

bolj <strong>za</strong>dovoljni z načinom življenja 73 %, kot tisti pacienti, ki prejemajo substitucijsko<br />

terapijo metadon 31 %.<br />

V raziskavi je bilo torej ugotovljeno, da je substitucijska terapija Suboxone pomembna<br />

<strong>za</strong> kakovost življenja odvisnika, saj se pacienti na tej terapiji počutijo bolje (čista glava,<br />

samo<strong>za</strong>vest, občutek večvrednosti), so bolj motivirani <strong>za</strong> življenje brez prepovedanih<br />

drog in so bolj <strong>za</strong>dovoljni z načinom življenja.<br />

Prav tako je na podlagi dobljenih rezultatov raziskave in analize le teh bilo ugotovljeno,<br />

da je vloga medicinske sestre zelo pomembna pri izbiri, motivaciji in podeljevanju substitucijske<br />

terapije Suboxone. Do izra<strong>za</strong> pride vloga medicinske sestre pri zdravstvenovzgojnem<br />

delu saj si odvisniki, ki prejemajo substitucijsko terapijo želijo po raziskavi<br />

sodeč prenehati z jemanjem terapije. Predvsem pa si želijo tudi prenehati z uživanjem<br />

drog pa kljub temu vsem ne uspe. Zdravstvena vzgoja v substitucijskem programu je kontinuiran<br />

proces, ki vključuje posameznika in njegove svojce. Zajema motivacijo odvisnika,<br />

poučevanje in komunikacijo. S pomočjo aktivnosti, ki se nanašajo na zdravstveno<br />

vzgojo, lahko medicinska sestra odvisniku svetuje in ga pouči, kako si lahko izboljša<br />

kakovost življenja in doseže boljše zdravje. Zato mora odvisnik sprejeti svoje zdravje in<br />

zdravje drugih kot dobrino, <strong>za</strong> katero pa mora skrbeti sam.<br />

Primerna zdravstvena vzgoja <strong>za</strong> odvisnika je torej tista, katera mu daje možnost spremeniti<br />

svoje dotedanje doživljanje z drogo in spoznati vrednost in pomen življenja brez<br />

nje.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Osnovna misel vsakega <strong>zdravstvene</strong>ga delavca bi morala biti, da zdravstveno stanje<br />

posameznika in družbe ni nekaj v naprej določenega, ampak se da na zdravje vplivati<br />

in usmerjati.<br />

V CPZOPD Maribor je program usmerjen v zmanjševanje škode, kriminalitete, izboljšanje<br />

telesnega in duševnega zdravja ter kakovosti življenja posameznika in njegove družine.<br />

Programi zdravljenja s substitucijskimi zdravili predstavljajo prav tako učinkovit ukrep<br />

proti širjenju s krvjo prenosljivih okužb.<br />

Pomembno je, da odvisniku od nedovoljenih drog pomagamo pri obvladovanju odtegnitvenega<br />

stanja, želje po drogi, urejanju in vključevanju v družbo ter pri prepozna-<br />

88 89

Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji<br />

vanju rizičnih situacij <strong>za</strong> recidiv, saj ima uživanje psihoaktivnih snovi lahko pomembne<br />

posledice <strong>za</strong> javno zdravje in politiko.<br />

Ugotovili smo, da se je kakovost življenja odvisnikov na substitucijski terapiji Suboxone<br />

spremenila in dvignila na višjo raven in da je substitucijska terapija s Suboxone boljša<br />

izbira <strong>za</strong> odvisnika kot substitucijska terapija z metadonom. Delo medicinske sestre<br />

v CPZOPD je <strong>za</strong>htevno in raznoliko. Za delo z odvisnikom od nedovoljenih drog mora<br />

medicinska sestra imeti veliko strokovnega znanja, potrpljenja, energije in se vseskozi<br />

dodatno strokovno izobraževati.<br />

V CPZOPD Maribor veljajo temeljna načela pri zdravljenju odvisnosti od drog, kar pomeni,<br />

da mora biti zdravljenje dostopno in na voljo vsem odvisnim od nedovoljenih drog.<br />

Eno izmed substitucijskih zdravil, ki uspešno, varno in učinkovito zmanjšuje uživanje<br />

opioidov, je substitucijsko zdravilo Suboxone.<br />

Pomembno je <strong>vede</strong>ti, da je preprečevanje in zmanjševanje škode pove<strong>za</strong>ne z drogo<br />

javno –zdravstveni cilj v vseh državah članicah EU. Naloga nas vseh ne samo <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

osebja, je pravilna vzgoja in informiranje prebivalstva o posledicah jemanja drog.<br />

Droge so bile med nami, so tukaj in vedno bodo med nami.<br />

LITERaTURa<br />

1. Kastelic A, Matičič M. Priporočila <strong>za</strong> klinično obravnavo in zdravljenje. Ljubljana:<br />

Schering-Plough 2007.<br />

2. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005.<br />

2005. Dosegljivo na: http://www.pos.si/zbornica/kodeks-etike-MSZT2005.pdf<br />

(16.02.2010).<br />

<strong>3.</strong> Kopčavar-Guček N, Franić D. Kakovost življenja, svetovanje in hormonsko nadomestno<br />

zdravljenje. Zdravniški vestnik 2008. Dosegljivo na: http://vestnik.<br />

szd.si/st08-s3/73-78.pdf (17.02.2010).<br />

4. Pajnkihar M. Teoretične osnove <strong>zdravstvene</strong> nege. Maribor: Visoka zdravstvena<br />

šola 1999.<br />

5. Pišec A. Odvisnost od prepovedanih drog. Projekt ˝Osveščen, ne <strong>za</strong>det!˝ 2008.<br />

Dosegljivo na: http://star.osvescen.si/<strong>zbornik</strong>/Zbornik2008.doc (16.02.2010).<br />

6. Videčnik I. Pomen komunikacije v psihiatrični zdravstveni negi. In: Čelan Stropnik<br />

S, eds. Funkcionalno izobraževanje iz psihiatrične <strong>zdravstvene</strong> nege in psihiatrije.<br />

Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor 2009: 13-7.<br />

ZASTOPANOST NEKATERIH<br />

BAKTERIJSKIH VRST V VZORCIH PITNE IN<br />

POVRŠINSKE VODE TER VODE<br />

INDIVIDUALNIH ZAJETIJ<br />

THE PRESENCE OF CERTaIN BaCTERIaL SPECIES IN<br />

SAMPLES Of DRINKING, SURfACE wATER AND wATER<br />

FROM INDIVIDUaL WELLS<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Voda je ena izmed<br />

najpomembnejših snovi <strong>za</strong> preživetje in<br />

delovanje človeškega organizma na Zemlji.<br />

Voda v naravi kroži, <strong>za</strong>to je pomembna<br />

tudi kakovost podzemnih in površinskih<br />

vod, ki so vodonosniki <strong>za</strong> pitno vodo.<br />

Cilj: Prispevek obravnava mikrobiološko<br />

kakovost pitne, površinske in podzemne<br />

vode, ugotavlja se prisotnost posameznih<br />

vrst bakterij, ki so v vodi najpogostejše.<br />

Podrobneje so preučene predvsem enterobakterije<br />

kot poka<strong>za</strong>telji fekalnega<br />

onesnaženja vode.<br />

Metode: Iz skupno 90 vzorcev vod, od tega<br />

48 iz individualnih <strong>za</strong>jetij, 23 pitnih vod<br />

in 19 površinskih vod, je bilo s klasičnimi<br />

mikrobiološkimi metodami osamljenih<br />

405 bakterijskih sevov, katerim je bil z<br />

biokemijskimi metodami določen rod ali<br />

vrsta.<br />

Nena Aničić, Karmen Godič Torkar<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Water is one of the most important<br />

matters for the survival and functioning<br />

of the human organism on Earth.<br />

Water circulates in nature, therefore the<br />

quality of groundwater and surface water<br />

is also important as they are drinking water<br />

aquifers.<br />

Aim: The article deals with the microbiological<br />

quality of drinking, surface and<br />

groundwater and establishes which individual<br />

species of bacteria are most often<br />

present in water. The indicators of faecal<br />

contamination (enterobacteria) of water<br />

were examined in greater detail.<br />

Methods: From a total of 90 water samples,<br />

48 of which were taken from reservoirs,<br />

23 were drinking water and 19 surface<br />

water samples, we isolated 405 bacterial<br />

strains using the classical microbiological<br />

methods on selective growth media. The<br />

90 91<br />

ZF UL<br />

Nena Aničić - nena.anicic@siol.net<br />

doc. dr. Karmen Godič Torkar - karmen.torkar@zf.uni-lj.si

Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode Nena Aničić, Karmen Godič Torkar<br />

Rezultati: Izmed vseh 90 vzorcev vode so<br />

bile bakterije družine Enterobacteriaceae<br />

najdene v 95 %, rodovi Enterococcus v<br />

57,5 %, Pseudomonas v 68,2 % in Bacillus<br />

v 80 % vzorcih vode. Iz selektivnih gojišč<br />

je bilo <strong>za</strong> nadaljnjo identifikacijo osamljenih:<br />

187 (37,5 %) sevov družine Enterobacteriaceae,<br />

132 (26,5 %) sevov rodu Bacillus,<br />

45 (9 %) sevov rodu Enterococcus in<br />

41 (8,2 %) sevov rodu Pseudomonas.<br />

Razprava: Iz 21,2 % vzorcev so bile osamljene<br />

bakterije, ki kažejo na onesnaženje<br />

s fekalijami. Te lahko pridejo v vodne<br />

vire z različnimi odpadki in komunalnimi<br />

ter industrijskimi odpadnimi vodami,<br />

živinorejskimi odplakami in posledično<br />

gnojenjem obdelovalnih površin.<br />

Zaključek: Naše vode so pogosto<br />

onesnažene s fekalnimi izplakami, <strong>za</strong>to bi<br />

morala komunalna podjetja poskrbeti <strong>za</strong><br />

urejeno kanali<strong>za</strong>cijo komunalnih in industrijskih<br />

odpadnih vod.<br />

KLJUČNE BESEDE: voda, mikrobiološka kakovost,<br />

bakterije, poka<strong>za</strong>telji fekalnega<br />

onesnaženja<br />

UVOD<br />

strains were identified by genus or species<br />

with microscopy and biochemical tests.<br />

Results: Bacterial strains from the family<br />

Enterobacteriaceae were found in 95<br />

% out of 90 water samples, strains from<br />

genuses Enterocococcus in 57,5 %, Pseudomonas<br />

in 68,2 % and Bacillus in 80 % of<br />

water samples. The following were isolated<br />

from selective growth media: 187<br />

(37,5 %) strains of the Enterobacteriaceae<br />

family, 132 (26,5 %) strains of the Bacillus<br />

genus, 45 (9 %) strains of the Enterococcus<br />

genus and 41 (8,2 %) strains of the Pseudomonas<br />

genus.<br />

Discussion: Bacteria were isolated in 21,2<br />

% of the samples, which indicates faecal<br />

contamination. These may come in water<br />

resources with different kinds of waste<br />

as well as with municipal and industrial<br />

waste water, livestock sewage and consequently<br />

with arable land manuring.<br />

Conclusion: Our waters are very often contaminated<br />

with feacal wastes, so utility<br />

companies must take good care of municipal<br />

sewage and industrial waste waters.<br />

KEY WORDS: water, microbiological quality,<br />

bacteria, indicators of faecal contamination<br />

Voda in druge organske in anorganske snovi v naravi krožijo. Zajetja pitne vode so pove<strong>za</strong>na<br />

s podzemnimi in površinskimi vodami, <strong>za</strong>to moramo spremljati mikrobiološka,<br />

kemijska in fizikalna stanja na vseh stopnjah kroženja vode (Raspor, Ekert, 2007).<br />

V vseh vodah na in pod Zemljinim površjem lahko <strong>za</strong>sledimo različne skupine mikroorganizmov,<br />

kot so bakterije, virusi, glive in praživali. Nekatere vrste v vodi so indikatorski<br />

mikroorganizmi, ker kažejo na različne vire onesnaženja vode ter možno prisotnost<br />

patogenih mikroorganizmov v njej. Določene vrste mikroorganizmov pa so potencialno<br />

patogene in pri ljudeh ter živalih povzročijo bolezni.<br />

V Sloveniji je glavni vir pitne vode podzemna voda, iz površinskih virov se oskrbuje le<br />

okoli 3 % prebivalstva (Poje et al., 2008).<br />

Največje zdravstveno tveganje, pove<strong>za</strong>no z uživanjem pitne vode, predstavlja njena<br />

kontaminacija s humanimi ali živalskimi izločki. Poka<strong>za</strong>telji fekalnega onesnaženja vode<br />

so nekateri predstavniki znotraj družine Enterobacteriaceae, to so Citrobacter, Enterobacter,<br />

Escherichia, Klebsiella in Serratia, ki se združujejo v nesistematsko skupino koliformnih<br />

bakterij. Pogoste so v okolju in prebavnem traktu živali in človeka (Klun, 2002).<br />

Zlasti E. coli je indikator fekalne kontaminacije vode in hrane (Andlovic, 2002).<br />

Prav tako prisotnost enterokokov v pitni vodi pomeni sveže ali starejše fekalno<br />

onesnaženje (Rupel, Majstorović, 2005).<br />

Namen raziskave je bil ugotoviti prisotnost in število posameznih skupin mikroorganizmov<br />

v različnih vzorcih vode. Osredotočili smo se na poka<strong>za</strong>telje fekalnega onesnaženja,<br />

to so koliformne bakterije in enterokoki. Ugotavljali smo tudi prisotnost nekaterih patogenih<br />

in potencialno patogenih vrst rodov Bacillus in Pseudomonas.<br />

METODE DELa IN REZULTaTI<br />

Vzorčenje vode je potekalo po različnih krajih Slovenije od decembra 2008 do septembra<br />

2009 po Pravilniku o pitni vodi (2004) in mednarodnih standardih (SIST ISO 5667 – 11,<br />

ISO 5667 – 5). Odvzetih je bilo 90 vzorcev vode, od tega 48 iz <strong>za</strong>jetij, 23 iz pitnih vod in<br />

19 iz površinskih vod. Vzorčenje in prenos mikroorganizmov na neselektivna, selektivna<br />

in diferencialna gojišča je bila tema projekta CRP in delno druge diplomske naloge (Šek,<br />

2010).<br />

Na selektivnih gojiščih so porasle kolonije posameznih skupin mikroorganizmov<br />

enterobakterij, enterokokov, rodu Peudomonas in Bacillus, katere smo potem dodatno<br />

preučili z mikroskopskim pregledom in nekaterimi biokemijskimi testi, kot so katala<strong>za</strong>,<br />

oksida<strong>za</strong>, API ® 20 E (bioMerieux) (Godič Torkar, Zore, 2010; navodila proizvajalca).<br />

V našem poskusu smo se osredotočili zlasti na preučevanje enterobakterij.<br />

Izvor bakterijskih sevov<br />

Bakterijske seve smo osamili iz 90 vzorcev vode. Predvsem so bile v vzorcih prisotne<br />

enterobakterije (v 95 % vseh vzorcev), bakterije rodov Bacillus (v 80 %) in Pseudomonas<br />

(68 %). Najpogosteje smo mikroorganizme posameznih skupin <strong>za</strong>sledili v vzorcih<br />

površinskih vod (Slika 1).<br />

Slika 1: Odstotki<br />

(%) vzorcev vod,<br />

v katerih smo<br />

ugotovili<br />

prisotnost<br />

posameznih<br />

skupin bakterij<br />

92 93

Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode Nena Aničić, Karmen Godič Torkar<br />

Zastopanost posameznih bakterijskih skupin v vzorcih<br />

vode<br />

Iz vzorcev vode smo osamili 405 bakterijskih sevov tako, da smo iz selektivnih gojišč<br />

z vzorcem osamili po eno kolonijo vsakega morfološkega tipa. Tako smo dobili 187<br />

značilnih kolonij <strong>za</strong> enterobakterije, 132 značilnih kolonij <strong>za</strong> bakterije rodu Bacillus, 41<br />

značilnih kolonij <strong>za</strong> bakterije rodu Pseudomonas in 45 značilnih kolonij <strong>za</strong> bakterije rodu<br />

Enterococcus (Slika 2).<br />

Slika 2: Grafično podano število sevov posameznih skupin bakterij, osamljenih iz vseh<br />

vzorcev (v odstotkih %)<br />

Zastopanost posameznih rodov znotraj družine<br />

enterobakterij<br />

Izmed 187 bakterijskih sevov, ki smo jih na osnovi značilne rasti na selektivnem gojišču,<br />

mikroskopiranja opredelili kot po Gramu negativne palčke, ki so oksida<strong>za</strong> negativne in<br />

katala<strong>za</strong> pozitivne, smo identificirali z biokemijskimi testi API® 20 E <strong>za</strong> enterobakterije.<br />

Kar 15,0 % (28 izolatov) identificiranih sevov smo lahko uvrstili v rod E. coli in v rod<br />

Citrobacter sp. 14,0 % (26 izolatov). Najmanj sevov (1,1 %) pa je pripadalo rodovom<br />

Providencia sp., Chryseobacterium sp. in Vibrio sp. (Slika 3).<br />

Slika 3: Odstotek (%)sevov, ki pripadajo posameznim rodovom enterobakterij<br />

(od skupno 187), identificiranih z biokemijskimi testi<br />

Slika 4: Odstotek (%) pojavnosti posameznih rodov enterobakterij v vzorcih vode<br />

Iz individualnih <strong>za</strong>jetij smo osamili največ bakterij iz rodu E. coli (17,1 %) in Serratia<br />

sp. (17,1 %). Iz površinskih voda smo osamili največ bakterij iz rodu E. coli (18,8 %) in<br />

Klebsiella sp. (15,6 %). Iz pitne vode smo osamili največ bakterij iz rodu Citrobacter sp.<br />

(23,0 %), Enterobacter sp. (15,4 %) in Serratia sp. (15,4 %) (Slika 4).<br />

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK<br />

Ugotavljali smo prisotnost posameznih skupin mikroorganizmov v različnih vzorcih vode,<br />

odvzetih v obdobju od decembra 2008 do septembra 2009 po različnih krajih Slovenije.<br />

Osredotočili smo se predvsem na preučevanje različnih rodov iz družine Enterobacteriaceae,<br />

ki so poka<strong>za</strong>telji fekalnega onesnaženja in prisotnosti potencialno patogenih<br />

vrst.<br />

Na osnovi različnih morfoloških značilnosti kolonij smo iz selektivnih gojišč z vzorci vode<br />

osamili 405 bakterijskih sevov. Največji odstotek osamljenih bakterij je pripadal družini<br />

Enterobacteriaceae (37,5 %) in rodu Bacillus (26,5 %). Najmanj osamljenih bakterij je<br />

pripadalo rodu Pseudomonas (8,2 %).<br />

V preiskanih vzorcih so bile najbolj pogosto prisotne bakterije rodu Enterobacteriaceae<br />

vključno s koliformnimi bakterijami (95 %), našli smo jih v vseh vzorcih površinskih voda,<br />

88 % pitne vode in v 96,9 % vode iz individualnih <strong>za</strong>jetij. Kolonije enterobakterij so<br />

bile zelo raznolike, <strong>za</strong>to smo osamili največ sevov. Največ osamljenih in identificiranih<br />

bakterij je pripadalo bakterijam Escherichia coli (15 %) in Citrobacter sp. (14 %). Zlasti<br />

bakterija E. coli, kot predstavnica kolifomnih bakterij, je <strong>za</strong>nesljiv poka<strong>za</strong>telj fekalnega<br />

onesnaženja, saj je v velikem številu prisotna v humanem blatu in v iztrebkih sesalcev<br />

ter ptičev. Koliformne bakterije najdemo v blatu ljudi in živali, še pogosteje pa v prehransko<br />

bogatem okolju v naravi. So poka<strong>za</strong>telj obilice prehranskih snovi v vodi, ki je<br />

posledica neustrezne priprave vode, onesnaženja po pripravi vode, poškodovanosti ali<br />

napak v omrežju ali na <strong>za</strong>jetju (Rupel, Majstorović, 2005).<br />

94 95

Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode Nena Aničić, Karmen Godič Torkar<br />

V 57,5 % vseh vzorcev smo našli bakterije rodu Enterococcus, največ v vzorcih površinskih<br />

voda (82,2 %). Enterokoki so prisotni v blatu ljudi in živali. Njihova prisotnost v pitni vodi<br />

pomeni sveže (gnojenje) ali starejše (daljše onesnaževanje zemlje in posledično tudi<br />

vode) fekalno onesnaženje (Rupel, Majstorović, 2005). V vodi se skoraj ne razmnožujejo<br />

in se ohranijo v njej dalj časa kot koliformne bakterije. Zelo so odporni na izsuševanje<br />

in pomembni <strong>za</strong> ugotavljanje onesnaženosti podtalnice (Klun, 2002).<br />

Bakterije rodu Bacillus smo našli v 80 % preiskovanih vzorcev, največ v vzorcih površinskih<br />

voda (82,4 %) in vode iz individualnih <strong>za</strong>jetij (81,5 %). Bakterije rodu Bacillus tvorijo<br />

spore, ki jim v neugodnih življenjskih pogojih <strong>za</strong>gotavljajo preživetje, prisotne so tudi v<br />

klorirani pitni vodi. Medicinsko pomembni so rodovi B. cereus, B. subtilis, B. mycoides,<br />

B. stearothermophilus, najvažnejši pa je B. anthracis (Gubina, 2002).<br />

V 68,2 % vseh vzorcev smo našli bakterije rodu Pseudomonas, največ v vzorcih<br />

površinskih voda (82,4 %). Bakterije Pseudomonas so izredno prilagodljive in odporne<br />

proti razkužilom. Zlasti predstavnik Pseudomonas aeruginosa je pogost povzročitelj hudih<br />

obolenj (Müller – Premru, 2002). V naši raziskavi smo jih <strong>za</strong>sledili v kar 76 % vzorcev<br />

pitne vode.<br />

Primerjave mikrobiološke kakovosti individualnih <strong>za</strong>jetij, pitnih in površinskih voda so<br />

potrdile naša pričakovanja, da vsebujejo površinske vode največ različnih vrst bakterij<br />

v povišanih koncentracijah, saj so na površju najbolj izpostavljene vstopu mikroorganizmov<br />

iz okolja. Zaskrbljujoča je kakovost podzemnih, zlasti pa pitnih vod, v mnogih vzorcih<br />

smo našli enterobakterije, vključno s koliformnimi bakterijami, in enterokoke. Kljub<br />

temu, da v vzorcih pitne vode nismo osamili sevov, ki bi pripadali vrsti E. coli, je prisotnost<br />

koliformnih bakterij in enterokokov <strong>za</strong>dostni poka<strong>za</strong>telj fekalnega onesnaženja.<br />

Rezultati vzorcev pitne vode niso <strong>za</strong>dovoljivi glede na Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS, št.<br />

19/04 in Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o pitni vodi – 35/04, 26/06,<br />

92/06 in 25/09).<br />

V naši raziskavi je bilo odvzetih dosti manj vzorcev kot pri rednih letnih preskušanjih<br />

pitne vode, ki ga izvajajo <strong>za</strong>vodi <strong>za</strong> zdravstveno varstvo (Lapajne et al., 2009). Zato verjetno<br />

nismo <strong>za</strong>sledili bakterije E. coli v vzorcih pitne vode, bila pa je prisotna v vzorcih<br />

iz individualnih <strong>za</strong>jetij (38,5 %). Lapajne s sodelavci je bakterijo <strong>za</strong>sledil v 6,8 % vzorcih<br />

pitne vode, odvzetih v okviru monitoringa 2008 (Lapajne et al., 2009). V naši raziskavi<br />

pa smo ugotovili veliko več vzorcev s koliformnimi bakterijami (88 % vzorcev pitne vode<br />

in 96,9 % vzorcev vode individualnih <strong>za</strong>jetij), kot so Lapajne et al. (2009) dobili v okviru<br />

rednega monitoringa pitne vode (19,4 %). Enterokoki so bili prisotni v 32 % vzorcev pitne<br />

vode, 52,3 % vzorcev vode individualnih <strong>za</strong>jetij in v vzorcih monitoringa 2005 v 5,7 %<br />

pitne vode (Lapajne et al., 2006). Pitne vode bi morale biti boljše kakovosti, predvsem,<br />

ker se <strong>za</strong> njihovo pripravo uporablja dezinfekcija.<br />

Število skladnih vzorcev je manjše pri manjših vodooskrbovalnih območjih. Tam je več<br />

primerov prisotnosti koliformnih bakterij in bakterije E. coli (Lapajne et al., 2009).<br />

Pri rednem monitoringu <strong>za</strong> mala oskrbovalna območja (50 – 1000 ljudi) je bilo 28 % neskladnih<br />

vzorcev <strong>za</strong>radi prisotnosti E. coli (Hočevar Grom et al., 2006). V našem poskusu<br />

pa smo bakterijo E. coli našli v 38,5 % vzorcev individualnih <strong>za</strong>jetij. Glede na to, da<br />

vodo iz <strong>za</strong>jetij uporablja malo število ljudi, mala oskrbovalna območja tudi velikokrat<br />

niso vzdrževana, lahko naše rezultate vode individualnih <strong>za</strong>jetij primerjamo z rezultati<br />

monitoringa malih vodooskrbovalnih območij.<br />

Voda iz individualnih <strong>za</strong>jetij je mikrobiološko neskladna z normativi, ki veljajo <strong>za</strong> pitno<br />

vodo. Zajetja so pove<strong>za</strong>na z vodonosniki podzemne vode, ki je vir <strong>za</strong> javno oskrbo s<br />

pitno vodo. Večinoma lastniki <strong>za</strong>jetij uporabljajo to vodo <strong>za</strong> pitje, v gospodinjstvu, <strong>za</strong><br />

napajanje živine in <strong>za</strong>livanje vrtnin, <strong>za</strong>to moramo pri ocenjevanju kakovosti te vode<br />

upoštevati kriterije <strong>za</strong> pitno vodo. Ta <strong>za</strong>jetja je potrebno vzdrževati, primerno čistiti,<br />

paziti na gnojenje in odlaganje odpadkov v okolici.<br />

Kmetovalce bi morali poučiti o pravilnem ravnaju z živinorejskimi odplakami in<br />

posledično gnojenjem obdelovalnih površin. Prav tako bi morala komunalna podjetja<br />

bolj redno preverjati omrežne sisteme <strong>za</strong> distribucijo pitne vode in poskrbeti <strong>za</strong> urejeno<br />

kanali<strong>za</strong>cijo komunalnih in industrijskih odpadnih voda.<br />

LITERaTURa<br />

1. Andlovic A. Enterobakterije. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija<br />

z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, Medicinska<br />

fakulteta, Inštitut <strong>za</strong> mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 179 – 188.<br />

2. bioMérieux (Francija), navodila ki so priložena k testom, 04/2004 4719-1033<br />

BEN in CD apiweb.<br />

<strong>3.</strong> Godič Torkar K, Zore A. Mikrobiologija s parazitologijo, Učbenik <strong>za</strong> vaje. Ljubljana:<br />

Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2010: 53, 57, 60, 73 – 76, 89, 9<strong>3.</strong><br />

4. Gubina M. Rod Bacillus. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z<br />

imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, Medicinska fakulteta,<br />

Inštitut <strong>za</strong> mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 229 – 232.<br />

5. Hočevar Grom A, Petrovič A, Gale I, Hojs A, Bitenc K. Monitoring pitne vode<br />

2005, Poročilo o pitni vodi v Republiki Sloveniji. 2006. Dostopno na: http://<br />

www.pitna-voda.si/reports/Porocilo_2005.pdf (20.07.2010)<br />

6. Klun N. Mikrobiologija pitne vode in kriteriji <strong>zdravstvene</strong> ustreznosti. In:<br />

Zbornik HACCP v oskrbi s pitno vodo. Moravske Toplice, 12. – 1<strong>3.</strong> september<br />

2002, Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje <strong>za</strong> varstvo okolja;<br />

2002: 13 – 22.<br />

7. Lapajne V, ed. Program monitorniga pitne vode <strong>za</strong> leto 2008, letno poročilo.<br />

Zavod <strong>za</strong> zdravstveno varstvo Maribor. 2009. Dostopno na:<br />

8. http://www.ivz.si/?ni=115&pi=5&_5_Filename=467.pdf&_5_MediaId=467&_5_AutoResize=false&pl=115-5.<strong>3.</strong><br />

(16.07.2010)<br />

96 97

Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode<br />

9. Müller – Premru M. Nefermentativni po Gramu negativni bacili. In: Gubina M,<br />

Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana:<br />

Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut <strong>za</strong> mikrobiologijo in imunologijo;<br />

2002: 225 – 228.<br />

10. Poje M, Dobnikar Tehovnik M, Krajnc M, Trišić N, Krsnik P, Mihorko P. Kakovost<br />

površinskih virov pitne vode v Sloveniji. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije<br />

<strong>za</strong> okolje. Dostopno na:<br />

11. http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poročila/PVOPV_<br />

publikacija-01.pdf (20.06.2010)<br />

12. Pravilnik o pitni vodi. Uradni list Republike Slovenije, št. 19/2004, 35/2004,<br />

26/2006, 92/2006 in 25/2009.<br />

1<strong>3.</strong> Raspor P, Ekert M. Varnost vode: mikroorganizmi v vodah. In: Raspor P, ed.<br />

Pomen biotehnologije in mikrobiologije <strong>za</strong> prihodnost, Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v<br />

Ljubljani, Biotehniška fakulteta; 2007: 190 – 20<strong>3.</strong><br />

14. Rupel T, Majstorović T. Pomen mikrobioloških preiskav vzorcev pitne vode.<br />

Inštitut <strong>za</strong> varovanje zdravja. Dostopno na: www.sdzv-drustvo.si/si/VD-05_<br />

Referati/Rupel-VD05.pdf (15.04.2010)<br />

15. SIST ISO 5667-5. Water quality – Sampling – Part 5: Guidance on sampling<br />

drinking water from treatment works and piped distribution systems. International<br />

Organi<strong>za</strong>tion of Standardi<strong>za</strong>tion, Brussel, Belgija, 2006; 12.<br />

16. SIST ISO 5667-11. Water quality – Sampling – Part 11: Guidance on sampling of<br />

groundwaters. International Organi<strong>za</strong>tion of Standardi<strong>za</strong>tion, Brussel, Belgija,<br />

1993; 6.<br />

17. Šek M. Ugotavljanje mikrobiološke kakovosti vode iz individualnih <strong>za</strong>jetij.<br />

[diplomsko delo]. Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2010.<br />

ROKOVANJE Z OSTRIMI PREDMETI<br />

IN UPORABA VARNIH TEHNIK DELA V<br />

ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI<br />

HaNDLE WITH SHaRP OBJECTS aND USE OF SaFE<br />

WORK TECHNIQUES IN HEaLTH CaRE<br />

POVZETEK<br />

Na delovnem mestu zdravstveni delavci<br />

prihajajo v stik z bolnikom, njegovimi<br />

telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki.<br />

Zdravstveni delavci so <strong>za</strong>radi možnosti<br />

poškodbe z okuženimi ostrimi predmeti kot<br />

so: igle, skalpeli, lancete, redkeje pa po<br />

stiku kože ali sluznic s krvjo, izpostavljeni<br />

okužbi z najrazličnejšimi mikroorganizmi.<br />

Tveganje <strong>za</strong> okužbo je odvisno od intenzivnosti<br />

in pogostosti stikov, kar je posledica<br />

procesa in načina - tehnik dela ter<br />

možnosti <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito pred okužbo in dovzetnosti<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga delavca <strong>za</strong> okužbo.<br />

Varno delovno okolje, uporaba tehnično<br />

izboljšanih in varnih pripomočkov, stalno<br />

izobraževanje, zbrano delo in izogibanje<br />

nepotrebnemu rokovanju z ostrimi<br />

predmeti preprečujejo možnost okužbe<br />

zdravstvenih delavcev s hepatitisoma B,<br />

C, D, virusom HIV in drugimi okužbami, ki<br />

se prenašajo s krvjo.<br />

KLJUČNE BESEDE: zdravstveni delavci,<br />

poškodba, ostri predmet, okužba, <strong>za</strong>ščitni<br />

ukrep.<br />

Klavdija Pesjak, Brigita Putar<br />

aBSTRaCT<br />

Workplace health workers come into contact<br />

with the patient, their body fluids,<br />

secretions and droppings. Healthcare<br />

workers are due to the possibility of injury<br />

with contaminated sharp objects such<br />

as needles, scalpels, lancets, more rarely<br />

after contact skin or mucous membranes<br />

with blood, exposed to infection with various<br />

microorganisms. The risk of infection<br />

depends on the intensity and frequency<br />

of contacts as a result of the process and<br />

method-work techniques and options to<br />

protect against infection and susceptibility<br />

to infection of health workers. A safe<br />

working environment, the use of technically<br />

improved and safer facilities, continuing<br />

education, accumulated work<br />

and avoid unnecessary handling of sharp<br />

objects to prevent possible infection of<br />

health workers with hepatitis B, C, D, HIV<br />

and other infections transmitted by blood.<br />

KEYWORDS: health professionals, trauma,<br />

sharp objects, infection, protective measure.<br />

98 99<br />

VZŠ CE<br />

Klavdija Pesjak - klavdija.pesjak1@gmail.com<br />

pred. mag. Brigita Putar - brigita.putar@vzsce.si

Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela Klavdija Pesjak, Brigita Putar<br />

UVOD<br />

Ostri predmeti predstavljajo posebno nevarnost <strong>za</strong> poškodbe v zdravstvu, saj prekinejo<br />

integriteto kože in sluznic ter tako omogočijo mikroorganizmom vstop v telo. Tveganje<br />

je toliko večje, če so predmeti okuženi z virusom hepatitisa B, hepatitisa C in virusa<br />

HIV. Po ocenah Svetovne <strong>zdravstvene</strong> organi<strong>za</strong>cije je na svetu okoli 100 milijonov ljudi<br />

<strong>za</strong>poslenih v zdravstvu, ki so pri svojem delu izpostavljeni nevarnosti poškodbe in okužbe<br />

z različnimi mikroorganizmi.<br />

Ukrepi <strong>za</strong> zmanjšanje tveganja pri zdravstvenih delavcih <strong>za</strong>jemajo splošne <strong>za</strong>ščitne<br />

ukrepe pri ravnanju s tkivi, cepljenje in kemoprofilakso, evidenco in preprečevanje<br />

nezgod, ukrepe ob nezgodah ter nadzor <strong>zdravstvene</strong>ga stanja. Nadzor nad prenosom<br />

okužbe na bolnike <strong>za</strong>jema predvsem cepljenje, razkuževanje, ponekod v tujini pa tudi<br />

obvezno testiranje (HBsAg), na podlagi česar lahko v skrajnem primeru <strong>zdravstvene</strong>mu<br />

delavcu tudi prepovejo opravljati delo na določenih delovnih mestih.<br />

V članku je predstavljena izpostavljenost delavcev v zdravstvu <strong>za</strong> okužbe, preprečevanje<br />

okužb in zmanjševanje tveganj <strong>za</strong>poslenih v zdravstvu <strong>za</strong> okužbo ter s tem zmanjševanje<br />

števila obolelih na čim nižjo raven.<br />

INCIDENT<br />

Dogodek (incident) je poškodba z okuženim ostrim predmetom, razlitje oziroma<br />

razpršitev krvi ali telesnih tekočin s primesjo krvi na poškodovano kožo ali očesno,<br />

nosno in ustno sluznico. Nezgoda je tudi razlitje krvi po veliki površini normalne kože ali<br />

sluznice (Lužnik – Bufon, 2002).<br />

Zdravstveni delavci so na svojem delovnem mestu ob izvajanju diagnostičnih, terapevtskih<br />

in negovalnih postopkov pogosto izpostavljeni poškodbam in okužbam. Patogeni<br />

mikrobi se prenesejo s krvjo ali telesno tekočino od okuženega pacienta na <strong>zdravstvene</strong><br />

delavce preko kože ali izpostavljene sluznice.<br />

Najpogostejši vzroki <strong>za</strong> incidente:<br />

• vbod z iglo (med delovnim postopkom, nepravilno odlaganje in prevoz),<br />

• pokrivanje uporabljene injekcijske igle ali drugega ostrega predmeta,<br />

• vrez z drugimi ostrimi predmeti (npr. skalpel),<br />

• politje ali obrizganje poškodovane kože ali sluznice s krvjo (Kersnič, Stare, 2003).<br />

Med zdravstvenimi delavci se najpogosteje poškodujejo:<br />

• medicinske sestre in laboranti,<br />

• dializni tehniki,<br />

• zdravniki operaterji,<br />

• stomatologi,<br />

• patologi,<br />

• čistilke in delavci v transportu (Kersnič, Stare, 2003).<br />

Delavci, pri katerih je tveganje lahko večje:<br />

• invalidni delavci,<br />

• delavci migranti,<br />

• mladi in starejši delavci,<br />

• nosečnice in matere, ki dojijo,<br />

• neusposobljeni ali neizkušeni delavci,<br />

• vzdrževalci,<br />

• delavci z oslabljenim imunskim sistemom,<br />

• delavci z obolenji, kot je bronhitis (Kersnič, Stare, 2003).<br />

Verjetnost prenosa okužbe na <strong>zdravstvene</strong>ga delavca je<br />

odvisna od:<br />

• prisotnosti viremije oziroma cirkulirajočega antigena v krvi pacienta, ki je potencialni<br />

vir okužbe, torej od stadija bolezni,<br />

• količine inokulirane krvi,<br />

• globine vboda<br />

• pogostosti in trajanja izpostavljenosti,<br />

• prevalence okužbe z virusom hepatitisa B,C in HIV v populaciji (Kersnič, Stare,<br />

2003).<br />

Virusi HIV, HBV in HCV se ne prenašajo skozi nepoškodovano kožo, prav tako se ne<br />

prenašajo po zraku.<br />

V Splošni bolnišnici Celje so s prospektivno raziskavo v letih 1997 do 2004, ugotovili, da<br />

so največ poškodb z ostrimi predmeti, izpostavljenosti odprtih ran oz. sluznice oči s krvjo<br />

ali vidno krvavim telesnimi tekočinami, doživele prav medicinske sestre in zdravstveni<br />

tehniki (65,6%), največkrat je bil vzrok <strong>za</strong> vbod okrvavljena injekcijska igla (68,4%) pri<br />

znanem bolniku (60,3%) (Lesničar, 2005).<br />

Tveganja <strong>za</strong> poškodbe, <strong>zdravstvene</strong> okvare in obolenja v zvezi z delom so tem večja,<br />

čim manj se upošteva predpisana navodila o varnem delu, če se ne uporablja <strong>za</strong>ščitnih<br />

sredstev, <strong>za</strong>nemarja odgovornost <strong>za</strong> opravljanje svojega dela, in podcenjuje nevarnost<br />

pri delu ali pa <strong>za</strong>radi neznanja z ravnanjem s sredstvi <strong>za</strong> delo (Šmitek, Krist 2008).<br />

Slika 1: Vbodi z iglo v SB Celje v<br />

letih 2008, 2009 in 2010<br />

Število vbodov z iglo se je v<br />

primerjavi z l. 2008 in 2009<br />

znižalo. Dva vboda z iglo sta<br />

se zgodila <strong>za</strong>poslenima iz ISS<br />

(Labaš, 2011).<br />

100 101

Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela Klavdija Pesjak, Brigita Putar<br />

UKREPI ZA PREPREČEVANJE OKUŽB ZDRAVSTVENIH<br />

DELaVCEV<br />

Tehnično <strong>za</strong>ščito predstavlja:<br />

• varno delovno okolje; dejavniki tveganja so na primer: zbiralnik <strong>za</strong> ostre predmete<br />

na delovni površini (ob odvzemu krvi, apliciranju terapije, uvajanju žilnih<br />

katetrov in intravenoznih kanil, aplikaciji infuzij, transfuzij).<br />

Nadzorovanje odlaganja odpadkov iz zdravstva, izboljševanje delovnih razmer,<br />

kot je osvetlitev, izboljšanje organi<strong>za</strong>cije dela, na primer odpravljanje utrujenosti<br />

(npr. <strong>za</strong>radi dolgih izmen), ki je lahko vzrok <strong>za</strong> poškodbe delavcev, izboljševanje<br />

<strong>za</strong>gotavljanja skladnosti z delovnimi postopki;<br />

• uporaba varnih pripomočkov <strong>za</strong> vsak delovni proces, npr. vakuumskih brezigelnih<br />

sistemov, ostrih predmetov z <strong>za</strong>ščito ostrine, injekcijske brizge, katerih igla se<br />

po inokulaciji umakne v brizgo;<br />

• varno izvajanje delovnega procesa z upoštevanjem in poznavanjem navodil<br />

<strong>za</strong> varno delo, previdnostnih ukrepov, ki so del standardnih ukrepov in dosledno<br />

upoštevanje standardov.<br />

Osebna varovalna oprema:<br />

• Rokavice ne preprečijo poškodbe, zmanjšajo le možnost prenosa krvno<br />

prenosljivih virusov. Preiskovalne ali sterilne kirurške rokavice morajo biti kakovostne<br />

in čimmanj prepustne. Rokavice se uporabljajo samo pri enem pacientu in<br />

se <strong>za</strong>menjajo med delom po potrebi. Rokavic se ne čistijo in ne razkužujejo <strong>za</strong><br />

nadaljnjo uporabo. Če so se rokavice med uporabo mehanično poškodovale, jih je<br />

potrebno takoj sneti, razkužiti roke in <strong>za</strong>menjati z novimi.<br />

• Maska mora biti večslojna, potrebno jo je menjati po vsakem postopku, posegu,<br />

kjer je le ta predpisana - pokrivati mora nos in usta, je <strong>za</strong> enkratno uporabo.<br />

• Zaščitno pokrivalo (kapa) mora pokrivati vse lase.<br />

• Zaščitna očala ali vizir <strong>za</strong> oči, se uporabljajo kadar obstaja nevarnost brizgov krvi<br />

ali telesnih tekočin.<br />

• Zaščitno obuvalo skladno s standardom o varni obutvi.<br />

• Predpasniki in neprepustna ogrinjala <strong>za</strong> enkratno uporabo, kadar obstaja nevarnost<br />

brizgov krvi.<br />

Zdravstvena pred in po - ekspozicijska <strong>za</strong>ščita<br />

Po veljavni slovenski <strong>za</strong>konodaji je obvezno cepljenje proti hepatitisu B <strong>za</strong> osebe, ki<br />

so pri opravljanju svojega dela izpostavljene možnosti okužbe z virusom hepatitisa B<br />

ali pri svojem delu okužbo lahko prenesejo na druge in pred nastopom dela (Ur. List<br />

št. 19/1999, 58/01, 50/05, 92/06). Pomemben ukrep preprečevanja hepatitisa B med<br />

zdravstvenimi delavci je aktivna imuni<strong>za</strong>cija proti hepatitisu B . Cepljenje proti hepatitisu<br />

B se izvaja trikrat po shemi presledkov 0 - 1 - 6 mesecev. Mesec dni po tretjem<br />

odmerku se lahko ugotavlja količinsko prisotnost protiteles (anti – Hbs).<br />

Zdravstveni delavci se morajo držati tudi splošnih <strong>za</strong>ščitnih ukrepov med ravnanjem s<br />

krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki, ki jim je primešana kri.<br />

V okviru po ekspozicijske <strong>za</strong>ščite pred okužbo se izvajajo naslednja cepljenja, katera<br />

odobri infektolog ali epidemiolog, če je bila oseba izpostavljena hepatitisu B ali A ali<br />

noricam:<br />

• proti hepatitisu B (znotraj 2-3dni),<br />

• proti hepatitisu A (znotraj 14 dni),<br />

• proti ošpicam (znotraj 3 dni),<br />

• proti noricam (znotraj 36 ur) po stiku.<br />

Kemoterapevtik je potreben po stiku necepljenega <strong>zdravstvene</strong>ga delavca s HIV, indikacijo<br />

poda infektolog, ta tudi predpiše zdravilo.<br />

UKREPI ZA PREPREČEVANJE NEZGOD ZDRAVSTVENIH<br />

DELaVCEV<br />

• Pravilni postopki dela: Pomembno je uvajanje novo<strong>za</strong>poslenih in <strong>za</strong>poslenih<br />

delavcev v varno delo, poučevanje o delovnih postopkih in nadzor nad izvajanjem<br />

postopkov, uporaba varnih in ergonomskih delovnih sredstev, ter uporaba osebnih<br />

varovalnih sredstev.<br />

• Pravilno odstranjevanje ostrih kužnih predmetov: pomeni odlaganje uporabljenih<br />

ostrih predmetov v namenske zbiralnike neposredno po uporabi, brez vmesnih<br />

odlaganj ali <strong>za</strong>ščite igle po sistemu “roka proti roki”, uporabo zbiralnikov iz trde<br />

plastike in polnjenje zbiralnikov le do treh četrtin.<br />

• Ustrezno čiščenje inštrumentov: ročno čiščenje po predhodni dekontaminaciji,<br />

strojno čiščenje v termodezinfektorju ali ultrazvočno čiščenje.<br />

• Skrb <strong>za</strong> pozitivno zdravje: je pomembno pri preprečevanju poškodbe in posledične<br />

okužbe, znano je, da predstavljajo utrujenost, razvade in bolezen tudi večje<br />

tveganje <strong>za</strong> poškodbe (Lužnik – Bufon, 1995).<br />

POSTOPEK OB INCIDENTU<br />

Tveganje <strong>za</strong> okužbo ob incidentu je lahko visoko, zmerno, majhno ali <strong>za</strong>nemarljivo.<br />

Opredelitev tveganja po Ippolitu in Puru iz leta 1996 (Kersnič, Stare, 2003):<br />

VISOKO: globoka poškodba, neposreden stik s koncentriranim virusom.<br />

ZMERNO: vbod (vrez) z vidno krvavim ostrim predmetom, izpostavljenost rane, sluznice<br />

oči krvi ali vidno krvavi telesni tekočini.<br />

MAJHNO: povrhnja poškodba - ne krvavi, izpostavljenost sluznice (razen oči) ali <strong>za</strong>prte<br />

rane krvi ali vidno krvavi telesni tekočini, kontaminacija večje površine kože s krvjo,<br />

ugriz.<br />

ZANEMARLJIVO: kontaminacija manjše površine nepoškodovane kože s krvjo, poškodba z<br />

ostrim predmetom, ki ni vidno krvav.<br />

102 103

Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela Klavdija Pesjak, Brigita Putar<br />

Prva pomoč (Škerl, 2002)<br />

• Politje nepoškodovane kože <strong>zdravstvene</strong>ga delavca s krvjo bolnika: pod tekočo<br />

vodo spiramo 10 minut.<br />

• Ob politju poškodovane kože <strong>zdravstvene</strong>ga delavca s krvjo bolnika ali ob<br />

vbodu, vrezu z uporabljenim ostrim predmetom: mesto poškodbe iztisnemo,<br />

da kri teče, izpiramo pod tekočo vodo vsaj 10 minut. Nato lahko razkužimo z<br />

alkoholnim razkužilom <strong>za</strong> kožo, ki naj učinkuje dokler se ne posuši (2 do 3 min),<br />

poškodovano mesto oskrbimo.<br />

• Ob obrizganju sluznice <strong>zdravstvene</strong>ga delavca s krvjo bolnika: spiramo z vodo ali<br />

fiziološko raztopino vsaj 10 minut. Ob obrizganju očesne sluznice ravnamo enako.<br />

Če nosi oseba očesne leče, le – te pred tem odstranimo in jih spiramo s fiziološko<br />

raztopino in predpisano tekočino <strong>za</strong> razkuževanje leč, po možnosti jih <strong>za</strong>vržemo.<br />

• Zaščita rane ali poškodovane kože <strong>zdravstvene</strong>ga delavca: na delovnem mestu<br />

pokrijemo poškodovano kožo z vodotesnim obližem. Če je poškodba na roki, uporabljamo<br />

pri delu rokavice, invazivnih posegov s poškodovano kožo rok ne smemo<br />

izvajati.<br />

Prijava incidenta<br />

O<strong>za</strong>veščenost zdravstvenih delavcev, da je potrebno vsak incident prijaviti, z leti<br />

narašča. Naloga vsakega udeleženca v incidentu je, da:<br />

• obvesti odgovorno osebo na delovnem področju (higienik),<br />

• izpolni prijavnico o poškodbi (izpolni poškodovanec ali odgovorna oseba na<br />

delovnem mestu),<br />

• izpolni vprašalnik o poškodbi (izpolni zdravnik).<br />

Pomembno je evidentiranje in preprečevanje poškodb in pravilno ukrepanje.<br />

OCENa TVEGaNJa IN VBODI Z OSTRIMI PREDMETI<br />

Pri prepoznavanju tveganj <strong>za</strong>radi vbodov z iglo je bistveno, da se opredelijo vsi delavci,<br />

ki bi se lahko poškodovali. Medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje so morda<br />

najbolj ogroženi, vendar pa so tveganju precej izpostavljene tudi čistilke, delavci v<br />

pralnicah in drugi, na primer laboratorijski tehniki in študentje. Upoštevati je potrebno<br />

vse kraje, razmere, naloge in opremo, katerih posledica bi lahko bila okužba s krvno<br />

prenosljivimi patogeni. Čeprav so najbolj ogrožene medicinske sestre, ki uporabljajo<br />

injekcijske brizge v akutnih medicinskih razmerah, se ne sme po<strong>za</strong>biti na vse druge<br />

mogoče razmere, na primer, ko v uma<strong>za</strong>nem perilu ostane oster predmet, <strong>za</strong>radi katerega<br />

je tveganju izpostavljen delavec v pralnici. Čeprav je zlasti v zdravstvenih ustanovah<br />

težko odpraviti tveganje okužbe s krvno prenosljivimi patogeni <strong>za</strong>radi vbodov<br />

z iglo, obstaja veliko ukrepov, s katerimi je mogoče tveganje močno zmanjšati. Pri teh<br />

ukrepih je najprej treba proučiti kolektivna preventivna sredstva, na primer oskrbo z injekcijskimi<br />

brizgami, katerih igla se po inokulaciji umakne v brizgo. Osebna preventivna<br />

sredstva (npr. rokavice) so <strong>za</strong>dnja rešitev, ko tveganja ni mogoče <strong>za</strong>dovoljivo obvladati<br />

z drugimi sredstvi. Ena od možnosti je imuni<strong>za</strong>cija proti virusu hepatitisa B, vendar ta<br />

ne preprečuje okužbe z drugimi krvno prenosljivimi patogeni. Vse ukrepe je treba podpreti<br />

z <strong>za</strong>gotavljanjem informacij in usposabljanja ter posvetovanjem s tistimi, ki bodo<br />

<strong>za</strong>ščitne ukrepe morali uporabljati.<br />

Ko se uvajajo novi ukrepi, je potrebno preveriti, ali se z njimi ne ustvarjajo tudi nove<br />

nevarnosti. Naj bo jasno, kdo dela kaj in kdaj, na voljo pa naj bodo potrebna sredstva.<br />

Pogosto je najučinkovitejši niz ukrepov (npr. <strong>za</strong> delovno okolje, organi<strong>za</strong>cijo dela,<br />

delovno opremo) usposabljanje.<br />

Delodajalec oblikuje načrt ukrepanja, če bi se pripetila poškodba <strong>za</strong>radi vboda z iglo.<br />

Načrt mora biti z zdravstveno oskrbo in svetovanjem osredotočen na dobro počutje<br />

poškodovanega delavca, slediti pa mu mora tudi pregled preventivnih ukrepov, da se je<br />

mogoče iz dogodka učiti. Prelaganje krivde ni primerna rešitev.<br />

Ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti, vključujejo (Lužnik Bufon,1995):<br />

• oskrbo z varnejšo medicinsko opremo, kot so injekcijske brizge, katerih igla se po<br />

inokulaciji umakne v brizgo;<br />

• boljši nadzor medicinskih odpadkov;<br />

• izboljšanje delovnih razmer, kot je osvetlitev;<br />

• izboljšanje organi<strong>za</strong>cije dela, na primer odpravljanje utrujenosti (npr. <strong>za</strong>radi<br />

dolgih izmen), ki je lahko vzrok <strong>za</strong> poškodbe delavcev, in izboljšanje nadzora, da<br />

se <strong>za</strong>gotovi skladnost z delovnimi postopki;<br />

• osebno varovalno opremo;<br />

• imuni<strong>za</strong>cijo proti virusu hepatitisa B;<br />

• varne delovne postopke (brez ponovnega nameščanja pokrovčkov na igle);<br />

• varno odstranjevanje ostrih predmetov in drugih kliničnih odpadkov;<br />

• usposabljanje in <strong>za</strong>gotavljanje informacij.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Poškodbe pri delu so pogoste, čeprav si vsi zdravstveni delavci pri<strong>za</strong>devajo, da bi jih<br />

omejili. V zdravstvu ni mogoče odstraniti vseh nevarnosti, niti s tehnično <strong>za</strong>ščito, niti z<br />

uporabo osebnih varovalnih sredstev, ker je vedno prisotno delo z bolniki, ki so kužni,<br />

imajo bolezni, ki se prenašajo s krvjo. Mogoče je znižati incidenco poškodb z ostrimi<br />

predmeti z <strong>za</strong>gotavljanjem varnega delovnega okolja, varnih delovnih pripomočkov,<br />

organi<strong>za</strong>cijo kontinuiranih izobraževanj in usposabljanje različnih tehnik dela (učne<br />

delavnice), ter pravilno uporabo <strong>za</strong>prtih kontejnerjev <strong>za</strong> zbiranje ostrih predmetov.<br />

Zaposlene je potrebno nenehno seznanjati z navodili Komisije <strong>za</strong> obvladovanje<br />

bolnišničnih okužb o ravnanju ob incidentu in jim po iz<strong>vede</strong>ni prvi pomoči omogočiti čim<br />

hitrejše obveščanje (znotraj dveh do treh ur) infektološki službi <strong>za</strong>radi ustrezne imuno<br />

- oziroma kemoprofilakse.<br />

Nedopustni so izgovori o preobremenjenosti, da se kršijo navodila o preventivnem<br />

delovanju.<br />

104 105

Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela<br />

LITERaTURa<br />

1. Kersnič P, Stare M. Pogostost poškodb z ostrim predmetom v operacijskem<br />

bloku Kliničnega centra Ljubljana. Obzornik Zdr N 2003; 37: 53-9.<br />

2. Labaš S. Poročilo o neželenih dogodkih in padcih bolnikov v SBC <strong>za</strong> leto 2010.<br />

Celje, marec 2011.<br />

<strong>3.</strong> Lesničar G. Pogostost incidentov pri zdravstvenih delavcih in drugih osebah<br />

na Celjskem, njihovo preprečevanje in po izpostavitvena <strong>za</strong>ščita. Zdrav Vestnik<br />

2005; 74: 211-220.<br />

4. Lužnik – Bufon T. Poškodbe z ostrimi predmeti. Preprečevanje bolnišničnih<br />

okužb – <strong>zbornik</strong> predavanj. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1995:12-<strong>3.</strong><br />

5. Lužnik Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih. Bolnišnična higiena.<br />

Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 224–5.<br />

6. Lužnik – Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih. V: Gubina M,<br />

Dolinšek M, Škerl M. (ur.). Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta,<br />

Katedra <strong>za</strong> mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 224-225.<br />

7. Uradni List RS, št. 19/1999, 58/01, 50/05, 92/06.<br />

OSVEŠČENOST ZDRAVSTVENIH<br />

DELAVCEV O CEPLJENJU PROTI GRIPI<br />

aWaRENESS OF HEaLTH CaRE WORKERS aBOUT<br />

INFLUENZa VaCCINaTION<br />

Nina Suhadolc, Anamarija Zore<br />

106 107<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Gripo, bolezen ki<br />

jo povzroča virus influence in se pri nas<br />

pojavlja v jesensko-zimskem času v obliki<br />

epidemij, lahko uvrstimo med bolnišnične<br />

okužbe. Prenos bolezni poteka z bolnika<br />

na necepljeno zdravstveno osebje, ki<br />

lahko virus prenese na imunsko oslabljene<br />

bolnike, pri katerih lahko pride do <strong>za</strong>pletov<br />

ali celo smrti.<br />

Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti, koliko<br />

bodočih zdravstvenih delavcev - študentov<br />

Zdravstvene nege na Zdravstveni fakulteti<br />

v Ljubljani se cepi proti gripi in kakšno<br />

mnenje imajo o pomenu cepljenja.<br />

Metode: Pri delu je bila uporabljena<br />

deskriptivna metoda po pregledu znanstvene<br />

relevantne literature, pripravljen<br />

je bil anketni vprašalnik, ki je bil najprej<br />

ovrednoten na manjšem številu študentov,<br />

nato pa ga je izpolnilo 80 študentov<br />

študijskega programa Zdravstvene nege.<br />

Rezultati: Sodeč po raziskavi, se študenti<br />

Zdravstvene nege v glavnem ne cepijo proti<br />

gripi oziroma se cepijo le redki. Od 80<br />

anketirancev se jih vsako leto cepi le 8 %.<br />

64 % anketirancev je navedlo, da potrebe<br />

po cepljenju ne čutijo. Najpogostejši<br />

ZF UL<br />

Nina Suhadolc - nina.suhadolc@gmail.com<br />

pred. dr. Anamarija Zore - anamarija.zore@zf.uni-lj.si<br />

ABSTRACT<br />

Background: Flu (influen<strong>za</strong>), a disease<br />

caused by influen<strong>za</strong> virus and occurs in autumn<br />

and winter in the form of epidemics,<br />

can be placed among hospital infections.<br />

Disease is transmitted from patient to non<br />

vaccination health care workers. They can<br />

transmit disease to patients with deficiency<br />

in immune system. These patients can<br />

have serious complications or can even<br />

die.<br />

Aim: The purpose of this study was to<br />

determine how many future health care<br />

workers – students of Health Care have<br />

been vaccinated against influen<strong>za</strong> and<br />

what opinion on influen<strong>za</strong> they hold.<br />

Methods: We used the descriptive method<br />

to review relevant scientific literature.<br />

We designed questionnaire which we piloted<br />

on small sample and then conducted<br />

study on sample that consisted of 80 students<br />

of Health Care.<br />

Results: According to research conducted<br />

at Faculty of Health, students in the program<br />

Health Care are mostly not vaccinated,<br />

only few of them are. Every year<br />

only 8% of 80 respondents in the sample is<br />

vaccinated. 64% of respondents state they

Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi Nina Suhadolc, Anamarija Zore<br />

ukrep, ki ga necepljeni študenti izvajajo<br />

<strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito sebe in drugih, je umivanje in<br />

razkuževanje rok. Omenjen ukrep izvaja<br />

kar 84 % anketirancev.<br />

Razprava: Gripa je lahko tudi bolnišnična<br />

okužba in lahko povzroči poslabšanje stanja<br />

ali celo smrt bolnika, ki se je prišel v<br />

bolnišnico zdraviti <strong>za</strong>radi povsem drugih<br />

težav. Rezultati raziskave so poka<strong>za</strong>li, da<br />

se večina bodočih zdravstvenih delavcev<br />

ne <strong>za</strong>veda odgovornosti, ki jo nosijo, ko<br />

se cepljenju odrečejo. Zdravstveni delavci<br />

bi morali biti bolj o<strong>za</strong>veščeni in čutiti<br />

večjo potrebo po cepljenju, <strong>za</strong>radi sebe,<br />

kot tudi <strong>za</strong>radi svojih družinskih članov<br />

in nena<strong>za</strong>dnje bolnikov. Če odločitev <strong>za</strong><br />

cepljenje ne izhaja iz potrebe po lastni<br />

<strong>za</strong>ščiti, bi morala temeljiti vsaj na odgovornosti<br />

do bolnikov.<br />

Zaključek: Povečati je potrebno znanje o<br />

gripi, cepivu in bolezen predstaviti z vsemi<br />

možnimi <strong>za</strong>pleti, ki se lahko pojavijo pri<br />

hospitaliziranih bolnikih. Zdravstvene delavce<br />

je potrebno podučiti, da je cepivo<br />

varno, da so stranski učinki prehodni.<br />

Varnost zdravstvenih delavcev se mora<br />

izenačiti z varnostjo bolnikov.<br />

KLJUČNE BESEDE: bolnišnična okužba, gripa,<br />

cepljenje, zdravstveni delavci.<br />

UVOD<br />

do not feel the need for vaccination. The<br />

most frequent activity they do in order to<br />

protect themselves and others is to wash<br />

and desinfect hands. 84% of respondents<br />

exercise this activity.<br />

Discussion: Since influen<strong>za</strong> can be considered<br />

as hospital infection and because<br />

it can cause worse status or even death<br />

of the patient who come to the hospital<br />

treatment for completely unrelated problems<br />

health care workers should be aware<br />

of their responsibilities. Medical staff<br />

needs to be aware of and feel the need for<br />

vaccination for themselves as well as for<br />

their families and, ultimately, patients.<br />

If decision for vaccination does not come<br />

from concern for one’s own protection<br />

then it should be grounded in responsibility<br />

for patients.<br />

Conclusions: It is necessary to enhance<br />

the knowledge on influen<strong>za</strong>, vaccine and<br />

present disease with all possible complications<br />

that can occur to hospitalized patients.<br />

Health care workers should be educated<br />

about low risk of vaccination and<br />

transient side effects. Safety of health<br />

care workers must be equalised with the<br />

safety of patients.<br />

KEY WORDS: hospital infection, influen<strong>za</strong>,<br />

vaccination, health care workers<br />

Bolnišnične okužbe so najpogostejši <strong>za</strong>plet zdravljenja v bolnišnici (Kotnik Kevorkijan,<br />

2006) in prav preprečevanje teh v zdravstvenih ustanovah predstavlja velik izziv (Burns,<br />

2009). V medicinski literaturi je jasno dokumentiran prenos virusa gripe z bolnikov na<br />

zdravstveno osebje, z <strong>zdravstvene</strong>ga osebja na bolnike in med zdravstvenimi delavci.<br />

Vsako leto se z virusom gripe okuži 14−37 % zdravstvenih delavcev, ki nato širijo bolezen<br />

na bolnike in na ljudi v svojem domačem okolju (Rehmani, 2009).<br />

Osebje upravičeno želi maksimalno <strong>za</strong>ščito pred virusom, vendar »ničnega« tveganja pri<br />

delu ni mogoče doseči (Burns, 2009). Pomembno je, da <strong>za</strong>ščitimo zdravstveno osebje<br />

tako, da se izogne okužbam in nadaljuje z opravljanjem svojega dela (Burns, 2009),<br />

poleg tega pa je potrebno <strong>za</strong>gotoviti tudi varnost bolnikov.<br />

Okužbo z gripo se lahko uspešno prepreči z večstranskim pristopom, ki vključuje<br />

cepljenje, izobraževanje in osnovne metode <strong>za</strong> obvladovanje okužbe (Rehmani, 2009).<br />

Cepljenje je najučinkovitejši ukrep <strong>za</strong> zmanjševanje obolevnosti in umrljivosti pri gripi<br />

(Patel, 2010).<br />

Cepljenje zdravstvenih delavcev je učinkovit ukrep <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito bolnikov pred obolevnostjo<br />

<strong>za</strong> gripo in smrtnostjo med ranljivimi skupinami populacije, pa tudi <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito<br />

zdravstvenih delavcev samih pred prenosom gripe z bolnikov. Zelo pomembno je, da v<br />

tej luči predstavimo zdravstvenim delavcem in vodstvu bolnišnice cepljenje kot pomemben<br />

<strong>za</strong>ščitni ukrep (Rehmani, 2009).<br />

Smernice imuni<strong>za</strong>cije v mnogih državah priporočajo cepljenje zdravstvenih delavcev<br />

(Hollmeyer et al., 2009). Kljub temu je stopnja cepljenja med zdravstvenimi delavci<br />

zelo nizka (Hollmeyer et al., 2009 in Maltezou et al., 2010). Predlagan cilj javnih<br />

zdravstvenih ustanov v Združenih državah Amerike (ZDA) – Healthy People 2020 <strong>za</strong><br />

<strong>zdravstvene</strong> delavce je vsaj 90 % precepljenost (Vaccine, Mandating influen<strong>za</strong> vaccination<br />

2010). American nursing association (ANA) je letno cepljenje medicinskih sester<br />

proti gripi poimenovala »etična dolžnost vsake medicinske sestre« (Vaccine, Mandating<br />

influen<strong>za</strong> vaccination 2010).<br />

Nizka stopnja cepljenja med zdravstvenimi delavci predstavlja nevarnost <strong>za</strong> javno<br />

zdravje, zlasti <strong>za</strong> hospitalizirane bolnike, ki so dovzetni <strong>za</strong> bolnišnične okužbe (Rehmani,<br />

2009). Raziskave so poka<strong>za</strong>le, da imajo zdravstveni delavci številne napačne predstave<br />

in pomanjkljivo znanje v zvezi z gripo (Hollmeyer et al., 2009). Hoffman et al. (2006) je<br />

na<strong>vede</strong>l dve glavni oviri cepljenja med zdravstvenimi delavci: (1) napačne predstave o<br />

vlogi zdravstvenih delavcev pri prenosu gripe med bolniki in tveganje v zvezi s cepljenjem<br />

in (2) pomanjkanje dostopnosti cepiva.<br />

Uspešna strategija cepljenja ne varuje samo zdravja zdravstvenih delavcev, ampak<br />

zmanjšuje prenos gripe med zdravstvenim sektorjem in javnostjo (Torun, Torun, 2010).<br />

Nova strategija bi morala vključevati dojemanje varnosti cepiva in povečanje precepljenosti<br />

med zdravstvenimi delavci (Maltezou et al., 2010).<br />

Bolniki, zdravstveni delavci in tudi ostala populacija imajo pravico <strong>za</strong>htevati, da naredimo<br />

vse, kar je v naši moči, da preprečimo prenos nalezljivih bolezni v smislu <strong>za</strong>gotavljanja<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga varstva (Vaccine, Mandating influen<strong>za</strong> vaccination 2010).<br />

108 109<br />

CILJI<br />

Cilj dela je bil ugotoviti kakšen je odnos študentov Zdravstvene nege do pojava gripe,<br />

do preventivnih ukrepov proti širjenju virusa gripe in cepljenju.<br />

METODE<br />

Naša študija vsebuje pregled literature na temo gripa in zdravstveni delavci. Za njeno<br />

izvajanje smo uporabili anketni vprašalnik, s katerim smo želeli ugotoviti precepljenost<br />

študentov Zdravstvene nege na naši fakulteti in njihovo mnenje o cepljenju.

Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi Nina Suhadolc, Anamarija Zore<br />

Anketirali smo 80 študentov 1.,2. in <strong>3.</strong> letnika rednega in izrednega študija Zdravstvene<br />

nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. Anketiranje je potekalo na omenjeni fakulteti<br />

tri dni, od 21.04.2010 do 2<strong>3.</strong>04.2010.<br />

V anketi smo <strong>za</strong>jeli vprašanja, ki se nanašajo posebej <strong>za</strong> sezonsko gripo in posebej <strong>za</strong><br />

pandemsko gripo. Pri pandemski gripi smo govorili o pandemiji gripe, ki se je pojavila<br />

leta 2009/2010.<br />

REZULTaTI<br />

8% (6/80) anketiranih študentov se <strong>za</strong> cepljenje proti sezonski gripi odloči vsako leto.<br />

Proti pandemski gripi se je v sezoni 2009/2010 cepilo 10% (8/80) anketiranih študentov.<br />

50% (5/10) anketiranih študentov, ki se je cepilo proti sezonski gripi je imelo bolečino<br />

na mestu injiciranja cepiva. 38% (3/8) anketiranih, ki so se cepili proti pandemski gripi,<br />

je prav tako imelo bolečino na mestu injiciranja cepiva in bolečo roko. 25% (2/8) anketiranih<br />

je občutilo tudi utrujenost in glavobol.<br />

Naredili smo tudi primerjavo med cepljenimi ne<strong>za</strong>poslenimi anketiranci in tistimi, ki<br />

so že <strong>za</strong>posleni v zdravstvu, kar prikazuje slika 1. 26 % (6/23) <strong>za</strong>poslenih anketiranih<br />

študentov se cepi proti sezonski gripi, kar je 5x več kot ne<strong>za</strong>poslenih (5% 3/57). Proti<br />

pandemski gripi pa se cepi le <strong>za</strong> odstotek več ne<strong>za</strong>poslenih kot <strong>za</strong>poslenih.<br />

Slika 1: Primerjava med cepljenimi ne<strong>za</strong>poslenimi anketiranci in tistimi, ki so <strong>za</strong>posleni v<br />

zdravstvu (ne<strong>za</strong>posleni n=57; <strong>za</strong>posleni n=23)<br />

Ko smo študente povprašali, <strong>za</strong>kaj se ne odločajo <strong>za</strong> cepljenje, je kar 64 % (51/80)<br />

anketiranih študentov odgovorilo, da potrebe po cepljenju ne čutijo. Nekateri izmed<br />

študentov so odgovorili, da ne <strong>za</strong>upajo cepivu ali da cepiva ne poznajo.<br />

Najpogostejši ukrep, ki ga študenti izvajajo <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito sebe in drugih pred okužbo z<br />

virusom gripe, je umivanje in razkuževanje rok. To počne kar 84 % (67/80) anketirancev.<br />

Sledi uživanje uravnotežene prehrane, telesna aktivnost, izogibanje razvadam, pogosto<br />

pitje tekočin, izogibanje javnim mestom itd.<br />

RaZPRaVa<br />

Bolnišnična okužba je <strong>za</strong>plet pri zdravljenju bolnikov v zdravstvenih ustanovah. Odgovornost<br />

<strong>za</strong>njo pa je pogosto v rokah <strong>zdravstvene</strong>ga osebja. Obstajajo številni ukrepi<br />

<strong>za</strong> preprečevanje bolnišničnih okužb, ki bi jih zdravstveni delavci morali izvajati v<br />

vseh zdravstvenih ustanovah. Obvladovanje bolnišničnih okužb je v Sloveniji urejeno<br />

z <strong>za</strong>konodajo. Cilji <strong>za</strong>konov so <strong>za</strong>ščititi bolnike, osebje, obiskovalce in druge osebe,<br />

saj po podatkih Zavoda <strong>za</strong> zdravstveno varstvo Celje utrpi bolnišnično okužbo vsak<br />

deseti bolnik (Žohar Čretnik, 2010). Zdravstvene ustanove po Sloveniji imajo strokovnjake<br />

<strong>za</strong> preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb, izdelane načrte <strong>za</strong> njihovo<br />

preprečevanje, izdelane protokole <strong>za</strong> vse vrste izolacije in njihovo izvajanje. Posebno<br />

pozornost namenjajo programu <strong>za</strong> dosledno in pravilno higieno rok. Kot vemo iz prakse,<br />

je pogosto težko <strong>za</strong>gotavljati že osnovne ukrepe <strong>za</strong> preprečevanje bolnišničnih okužb.<br />

Zaradi stiske s prostorom so čakalnice marsikje in marsikdaj premajhne in prepolne.<br />

Zdravstvenega osebja primanjkuje, prav tako pa le-to ne uporablja ustreznih <strong>za</strong>ščitnih<br />

sredstev. Če se osredotočimo le na gripo, včasih že pokrivanje ust ali nosu ob kašljanju<br />

in kihanju s papirnatim robčkom, ki ga nato odvržemo v najbližji koš, predstavlja veliko<br />

težavo. Izkaže se, da zdravstveni delavci kljub okužbi z gripo še naprej delajo, s čimer<br />

povečujejo tveganje <strong>za</strong> obolenje tako pri bolnikih kot pri sodelavcih (Rehmani, 2009).<br />

Medicinske sestre so tiste, ki preživijo več časa v neposrednem stiku z bolniki in so<br />

<strong>za</strong>to lahko pomemben vir bolnišnične gripe (Shahrabani et al., 2009). Prav <strong>za</strong>radi tega<br />

je cepljenje proti gripi najpomembnejši ukrep <strong>za</strong> njeno preprečevanje, zmanjšanje<br />

obolevnosti, zmanjšanje števila bolnišničnih zdravljenj in smrtnosti <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>pletov. Za<br />

razliko od ostalih bolnišničnih okužb imamo pri gripi učinkovit ukrep <strong>za</strong> preprečevanje<br />

- cepljenje. Cepljenje je edino ustrezno orodje <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito pacientov in zdravstvenih<br />

delavcev (Poland et al., 2005). Cepljenje osmih zdravstvenih delavcev proti gripi<br />

prepreči smrt enega bolnika; cepljenje petih zdravstvenih delavcev proti gripi prepreči<br />

gripi podobno bolezen med varovanci doma <strong>za</strong> ostarele (Talbot, 2008). Kljub temu pa se<br />

cepijo le redki.<br />

Brez <strong>za</strong>držkov lahko povemo, da bi se morali zdravstveni delavci po vsem svetu bolj <strong>za</strong>vedati<br />

pomembnosti <strong>za</strong>ščite sebe, svojih bližnjih in bolnikov, s katerimi so vsak dan v stiku.<br />

Rezultati anketiranih študentov Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani<br />

so primerljivi s stanjem cepljenja zdravstvenih delavcev po svetu. Zdravstveni delavci<br />

odklanjajo cepljenje, ker dvomijo v varnost cepiva, se bojijo stranskih učinkov, menijo,<br />

da cepivo ni učinkovito in potrebe po cepljenju ne čutijo. Naši rezultati, ki so zelo podobni<br />

rezultatom anketiranih študentov Zdravstvene nege z Univerze Alberta v Kanadi, so<br />

poka<strong>za</strong>li, da obstaja veliko napačnih predstav o gripi, ki vplivajo na osebno in družinsko<br />

tveganje (Yonge, 2007). Nujno bi bilo, da študenti Zdravstvene nege dobijo ustrezne<br />

informacije in se izobražujejo na tem področju. V omenjeni raziskavi so preučevali tudi<br />

preventivne ukrepe <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito pred gripo. Skoraj vsi anketiranci so se strinjali, da je<br />

najučinkovitejši preventivni ukrep umivanje rok (94,4 %), 59,1 % anketirancev je odgovorilo,<br />

da je učinkovita metoda ostajanje doma in izogibanje javnim mestom (Yonge,<br />

2007). Omenjena podatka lahko primerjamo s podatki, pridobljenimi z našo anketo,<br />

katere rezultati potrjujejo mišljenje naših študentov, da je najpogostejši ukrep, ki ga izvajajo<br />

<strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito, umivanje in razkuževanje rok. Izogibanju javnim, <strong>za</strong>prtim prostorom<br />

pa pripisujejo večjo pomembnost študenti Zdravstvene nege z Univerze Alberta<br />

(v primerjavi z našimi študenti, ki ta ukrep izvajajo v skoraj <strong>za</strong> polovico zmanjšanem obsegu).<br />

110 111

Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi Nina Suhadolc, Anamarija Zore<br />

Rezultati anketiranih študentov Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani so<br />

tudi poka<strong>za</strong>li, da se <strong>za</strong>posleni študentje v zdravstvu cepijo pogosteje kot ne<strong>za</strong>posleni.<br />

Možni vzroki so lahko brezplačno cepljenje, boljša osveščenost, večji stik z bolniki in<br />

posledično bolj realna slika možnih <strong>za</strong>pletov.<br />

Zdravstveni delavci se ne <strong>za</strong>vedajo dovolj pomembnosti cepljenja, in sicer tako <strong>za</strong>se<br />

kot <strong>za</strong> bolnike (Poland et al., 2005). Napačne predstave o gripi in cepljenju proti njej je<br />

mogoče izboljšati z izobraževanjem, organi<strong>za</strong>cijske ovire pa premostiti s trajnostnimi,<br />

strukturnimi spremembami in <strong>za</strong>gotoviti cepljenje na delovnem mestu (Hollmeyer et<br />

al., 2009). Izobraževanje in dobro poznavanje priporočil lahko prispevata k povečanju<br />

pokritosti cepljenja (Loulergue et al., 2009). Na splošno imajo medicinske sestre, ki<br />

se cepijo, več znanja o cepljenju in gripi, dojemajo resnost bolezni, občutljivosti in<br />

zdravstveno motivirajo vse, ki se ne cepijo (Shahrabani, 2009). Izvajanje cepljenja in<br />

prepričevanje osebja, predvsem medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, v<br />

koristnost cepljenja sta nujno potrebni <strong>za</strong> doseganje ustrezne precepljenosti in omejitev<br />

bolnišnične gripe (Loulergue et al., 2009).<br />

Kljub temu, da so zdravstveni delavci zdrava populacija in da potrebe po cepljenju<br />

mogoče ne čutijo, so <strong>za</strong>posleni v zdravstvenih ustanovah, ki morajo <strong>za</strong>gotavljati varno<br />

oskrbo in zdravstveno nego bolnikov v času hospitali<strong>za</strong>cije oziroma oskrbo v <strong>za</strong>vodih in<br />

domovih <strong>za</strong> ostarele. Poka<strong>za</strong>ti jim je potrebno, da je cepivo varno in stranski učinki<br />

prehodni.<br />

Varnost zdravstvenih delavcev bi se moralo izenačiti z varnostjo bolnikov. Povečati je<br />

potrebno znanje o gripi in bolezen predstaviti z vsemi možnimi <strong>za</strong>pleti, ki se pri hospitaliziranih<br />

bolnikih lahko pojavijo. Skratka, povečati se mora <strong>za</strong>vedanje zdravstvenih<br />

delavcev o nevarnosti gripe <strong>za</strong> bolnike. Potrebno bi bilo določiti sistem spremljanja<br />

bolnišničnih okužb gripe v bolnišnici. Z nedvoumnimi dokazi je potrebno predstaviti<br />

odgovornost in nedoslednost zdravstvenih delavcev v zvezi z gripo.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Bistveno je, da so zdravstveni delavci cepljeni, saj so vzorniki ostalemu prebivalstvu.<br />

Njihovo početje mora biti podrejeno varnosti bolnikov, <strong>za</strong> katere skrbijo in ohranjajo<br />

zdravstveno infrastrukturo. Ljudje veliko lažje sprejmejo cepljenje, če ga priporoči<br />

<strong>za</strong>upanja vreden zdravnik ali drug zdravstveni delavec. Glavna naloga vlade, javnega<br />

zdravstva in izvajalcev zdravstvenih storitev je prepričati javnost, da obstaja resnična<br />

nevarnost gripe (sezonske in pandemske). Prav tako pa mora <strong>za</strong>gotoviti realistično,<br />

široko oceno tveganja in tudi učinkovitost intervencije (Poland, 2010).<br />

Podatek, pridobljen v študiji, ki ga je vredno izpostaviti, je mnenje študentov o cepljenju<br />

proti gripi. Le-ti so izobraženi in imajo sveže pridobljeno znanje. Če potrebe po<br />

cepljenju ne čutijo, to pomeni, da nimajo dovolj znanja o preprečevanju bolnišničnih<br />

okužb in o učinkovitosti in pomembnosti cepljenja. To znanje bi morali kot bodoči<br />

zdravstveni delavci v času študija pridobiti. Ko bodo sami zdravstveno vzgojeni, bodo<br />

lahko zdravstveno vzgajali bolnike in svoje znanje prenašali tudi na starejše kolege, s<br />

katerimi se bodo srečevali po končanem študiju.<br />

LITERaTURa<br />

1. 1. Burns SM. H1N1 influen<strong>za</strong> is here. Journal of Hospital Infection. 2009;73:200−2.<br />

2. 2. Hofmann F, Ferracin C, Marsh G, Dumas R. Influen<strong>za</strong> vaccination of health care<br />

workers: a literature review of attitudes and beliefs. Infection. 2006;34(3):142−7.<br />

<strong>3.</strong> <strong>3.</strong> Hollmeyer HG, Hayden F, Poland G, Buchholz U. Influen<strong>za</strong> vaccination of<br />

health care workers in hospitals – a review of studies on attitudes and predictors.<br />

Vaccine. 2009;27:3935−44.<br />

4. 4. Kotnik Kevorkijan B. Bolnišnične okužbe. Medicinski mesečnik, februar<br />

2006;41−5. Dostopno na: http://www.medicinski-mesecnik.com (29.10.2010).<br />

5. 5. Loulergue P, Moulin F, Vidal-Trecan G et al.. Knowledge, attitudes and<br />

vaccination coverage of health care workers regarding occupational vaccinations.<br />

Vaccine. 2009;27(31):4240−<strong>3.</strong><br />

6. 6. Maltezou HC, Dedoukou X, Patrinos S et al.. Determinants of intention to get<br />

vaccinated against novel (pandemic) influen<strong>za</strong> A/H1N1 among health care<br />

workers in a nationwide survey. Journal of Infection. 2010;61:252−8. Dostopno<br />

na: http://www.elsevierhealth.com/journals/jinf (17.9.2010).<br />

7. 7. Patel M. Pandemic (H1N1) 2009 influen<strong>za</strong>. British Journal of Anaesthesia.<br />

2010;104(2):128−42.<br />

8. 8. Poland GA, Tosh P, Jacobson RM. Requiring influen<strong>za</strong> vaccination for health<br />

care workers: seven truths we must accept. Vaccine. 2005;23:2251−5.<br />

9. 9. Poland GA. The 2009–2010 influen<strong>za</strong> pandemic: effects on pandemic<br />

and seasonal vaccine uptake and lessons learned for seasonal vaccination<br />

campaigns. Vaccine. 2010;28:D3−D1<strong>3.</strong><br />

10. 10. Rehmani R. Influen<strong>za</strong> immuni<strong>za</strong>tion of the health care workers: a patient<br />

safety issue. J Pak Med Assoc. 2009;59(6):338−9.<br />

11. 11. Shahrabani S, Bention U, Yom Din G. Factors affecting nurses decision to<br />

get the flu vaccine. Eur J Health Econ. 2009;10:227−31.<br />

12. 12. Talbot TR. Improving rates of influen<strong>za</strong> vaccination among health care<br />

workers: educate; motivate; mandate? Infect Control Hosp Epidemiol.<br />

2008;29:107–9.<br />

112 113

Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi<br />

1<strong>3.</strong> 1<strong>3.</strong> Torun SD, Torun F. Vaccination against pandemic influen<strong>za</strong> A/H1N1 among<br />

health care workers and reasons for refusing vaccination in Istanbul in last<br />

pandemic alert phase. Vaccine. 2010;28:5703−10.<br />

14. 14. Mandating influen<strong>za</strong> vaccination for health care workers: Putting patients<br />

and professional ethics over personal preference. Vaccine. 2010;28(36):5757−9.<br />

15. 15. Žohar Čretnik T. Bolnišnične okužbe. Zavod <strong>za</strong> zdravstveno varstvo Celje,<br />

Mikrobiološki laboratorij. Dostopno na: http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/<br />

a081ec599d04daebab131650040638fe.pdf (29.10.2010).<br />

16. 16. Yonge O, Rosychuk R, Bailey T, Lake R, Marrie TJ. Nursing Students general<br />

knowledge and risk perception of Pandemic influen<strong>za</strong>. The Canadian Nurse.<br />

2007;103(9):23−8.<br />

OCENA POTEKA ZDRAVSTVENE VZGOJE<br />

PRI PACIENTIH, KI SE ZDRAVIJO<br />

S SPECIfIČNO IMUNOTERAPIJO<br />

ZARADI PREOBČUTLJIVOSTI NA PIKE<br />

KOŽEKRILCEV<br />

aSSESSMENT OF THE HEaLTH EDUCaTION FOR<br />

PaTIENTS TREaTED WITH SPECIFIC IMMUNOTHERaPY<br />

BECaUSE OF HYPERSENSITIVITY TO<br />

HYMENOPTERa STINGS<br />

POVZETEK<br />

Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič<br />

Teoretična izhodišča: Preobčutljivost na<br />

pik kožekrilcev je ena od oblik alergij, ki<br />

so tudi v Sloveniji pomemben zdravstveni<br />

problem. Zdravstvena vzgoja je poleg<br />

zdravljenja s specifično imunoterapijo<br />

bistven element v procesu zdravljenja.<br />

Cilj: Namen raziskave je bil ugotoviti,<br />

ali je pri pacientih, ki so preobčutljivi<br />

na pike kožekrilcev in se zdravijo s SIT,<br />

potek zdravljenja in <strong>zdravstvene</strong> vzgoje<br />

učinkovit.<br />

Metoda: Podatki so bili zbrani z anketnim<br />

vprašalnikom <strong>za</strong>prtega tipa, uporabili smo<br />

petstopenjsko Likartovo lestvico odgovorov.<br />

Raziskovalni vzorec je <strong>za</strong>jemal 49 pacientov.<br />

Rezultati: Pacienti, ki so dobili jasna navodila<br />

o poteku SIT, bili natančno sprem-<br />

114 115<br />

VŠZNJ<br />

aBSTRaCT<br />

Avrea Šuntar Erjavšek - avrea.suntar-erjavsek@klinika-golnik.si<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si<br />

Background: Hypersensitivity to hymenoptera<br />

stings is one form of allergies which<br />

is an important public health problem in<br />

Slovenia. Health education and treatment<br />

with specific immunotherapy (SIT) are two<br />

essential elements in the treatment process.<br />

Aim: The purpose of the study was to determine<br />

whether the course of treatment<br />

and health education are effective in patients<br />

who are hypersensitive to hymenoptera<br />

stings and treated with SIT, and what<br />

are the views of nurses about the progress<br />

of health education and where they see<br />

room for improvement.<br />

Methods: Data were collected using a<br />

closed questionnaire with a five-point Likert-type<br />

scale. The research sample consisted<br />

of 49 patients.

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič<br />

ljani in spoštljivo obravnavani, so z<br />

medicinskimi sestrami razvili partnerski<br />

in spoštljiv odnos (p

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič<br />

Raziskovalne hipoteze<br />

H 1 - Pacienti, ki so prejeli vsa pisna gradiva in bili deležni razumljive razlage o izogibanju<br />

kožekrilcev v okolju, ustreznem ukrepanju ob piku imajo statistično pomembno višji<br />

nivo samo<strong>za</strong>upanja, kot ostali.<br />

H 2 - Pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku izvajanja s SIT, so podali statistično<br />

pomembno višjo oceno, da so medicinske sestre z njimi razvile partnerski odnos in bile<br />

vredne njihovega <strong>za</strong>upanja.<br />

H 3 - Pacienti, ki so izrazili večje strinjanje <strong>za</strong> podpis pisnega privoljenja o zdravljenju s<br />

SIT pred pričetkom zdravljenja, so statistično bolje razumeli potek in način zdravljenja.<br />

METODE<br />

Opis inštrumentarija<br />

Uporabili smo metodo anketiranja. Merjenci so izpolnjevali anketni vprašalnik <strong>za</strong>prtega<br />

tipa. Demografski podatki so <strong>za</strong>jemali spol, starost in izobrazbo. Sledilo je 6 vprašanj<br />

ve<strong>za</strong>nih na stopnjo anafilaktične reakcije in poteka zdravljenja. V drugem delu je bilo<br />

postavljenih 22 trditev o delu medicinskih sester in 6 trditev o delu zdravnikov. Uporabili<br />

smo pet stopenjsko Likertovo lestvico stališč, kjer je bila 1-nikakor se ne strinjam, 2-se<br />

ne strinjam, 3-delno se strinjam, 4-se strinjam, 5-popolnoma se strinjam. Za ugotavljanje<br />

<strong>za</strong>nesljivosti drugega dela anketnega vprašalnika, ki se nanaša na delo medicinskih<br />

sester in zdravnikov, je bil uporabljen izračun Cronbachovega alfa koeficienta. Cronbachov<br />

alfa koeficient, ki se je nanašal na delo medicinskih sester je znašal 0,95 ter 0,84<br />

<strong>za</strong> odgovore, ki so se nanašali na delo zdravnikov. Cronbachov koeficent alfa kaže, da je<br />

instrument visoko notranje konsistenten in primeren <strong>za</strong> nadaljnjo uporabo.<br />

Opis vzorca<br />

Anketni vprašalnik je bil razposlan 90 pacientom, odzvalo se jih je 49, od tega 21 (42,9%)<br />

žensk in 28 (57,1%) moških. Vzorec je bil homogen. V raziskavo so bili vključeni pacienti<br />

iz cele Slovenije, ki smo jih pričeli zdraviti s SIT med 0<strong>3.</strong>01.2010 in 04.05.2010 v<br />

bolnišnici Golnik. Vzorec v raziskavi je bil nerandomiziran in namenski. Preobčutljivost<br />

na pike kožekrilcev se pri anketirancih v vzorcu pojavlja vse od 18 do 66 leta. Največ<br />

anketirancev ima osnovno šolo (22,4%), poklicno (28,6%) ter srednješolsko izobrazbo<br />

(24,5%). Pri 89,8% vseh anketirancev je bila prisotna 3 in 4 stopnja anafilaktične reakcije.<br />

68, 8% anketirancev ima doma adrenalin v avtoinjektorju in 91,7% anketirancev<br />

ima pri sebi vedno set <strong>za</strong> samopomoč. 87,8% anketirancev je bilo <strong>za</strong>radi zdravljenja s<br />

SIT prvič hospitaliziranih v bolnišnici Golnik, pri ostalih 12,2% pa je <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>pletov prišlo<br />

do ponovne hospitali<strong>za</strong>cije.<br />

Opis obdelave podatkov<br />

Podatke smo obdelali z računalniškim programom SPSS 15.0. Demografski podatki, osnovni<br />

podatki o alergiji na pike kožekrilcev in trditve o delu medicinskih sester do pacientov<br />

so bili predstavljeni na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve oziroma<br />

povprečna vrednosti (PV) in standardnega odklona (SO). Hipoteze smo preverjali na pod-<br />

lagi t-testa <strong>za</strong> neodvisne vzorce in Pearsonovega korelacijskega koeficienta. P-vrednost<br />

< 0,05 je pomenila statistično pomembnost.<br />

Za sklop trditev o delu in odnosu medicinskih sester je bila <strong>za</strong>nesljivost vzorca preverjena.<br />

Izračunan je bil Cronbach alfa koeficienta, ki je znašal 0,95, kar pomeni, da je presegel<br />

prag 0,7, ki na intervalu od 0 do 1 predstavlja spremenljivo stopnjo <strong>za</strong>nesljivosti<br />

vzorca.<br />

REZULTaTI<br />

Pacienti so na podlagi povprečnih vrednosti dali najvišje ocene splošni oceni dela<br />

medicinskih sester (PV 4,71; SO 0,50), izročitvi pisnega gradiva o poteku SIT (PV 4,74;<br />

SO 0,79) in možnosti telefonskega ali osebnega kontakta medicinske sestre v alergološki<br />

enoti v primeru dilem, stiske ali vprašanj (PV 4,59; SO 0,61).<br />

Najnižjo oceno so pacienti glede na povprečno vrednost dali trditvi izročitve pisnega<br />

gradiva o izogibanju kožekrilcev v okolju (PV 3,92; SO 1,44), razlagi kaj vsebuje set<br />

<strong>za</strong> samopomoč (PV 3,98; SO 1,21) in trditvi o občutku pacienta, da je ob odhodu iz<br />

bolnišnice z medicinsko sestro razvil partnerski odnos (PV 4,00; SO 0,99).<br />

Pri vseh odgovorih je bila dosežena maksimalna ocena 5 in minimalna ocena od 1-<strong>3.</strong><br />

Kakovost<br />

informiranja in<br />

razlage<br />

Samo<strong>za</strong>upanje<br />

pacienta<br />

Pearsonov<br />

korelacijski<br />

koeficient<br />

Pearsonov<br />

korelacijski<br />

koeficient<br />

Kakovost<br />

informiranja in<br />

razlage<br />

Samo<strong>za</strong>upanje<br />

pacienta<br />

1 0,773**<br />

0,773** 1<br />

118 119<br />

**p

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič<br />

Navodila Pearsonov<br />

korelacijski<br />

koeficient<br />

Partnerski odnos Pearsonov<br />

korelacijski<br />

koeficient<br />

**p

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič<br />

Carollino s sodelavci (2007) navajajo, da je SIT <strong>za</strong>radi dolgega zdravljenja in visoko kvalificiranega<br />

osebja zelo drago. Dejstvo je, da je izvajanje kožnih testov zelo <strong>za</strong>mudno,<br />

natančno delo, a najbolj <strong>za</strong>nesljiva oblika diagnosticiranja. Ravno tako samo injiciranje<br />

injekcij pri SIT. Corallino s sodelavci (2007), Rank, Li (2007) ter Greco (2000) navajajo<br />

kako zelo pomembno je dosledno spoštovanje standardiziranih pravil in metodološke<br />

natančnosti opravljanja kožnih testov in, da je to odlika najboljših alergoloških centrov.<br />

Potreben je zelo strog in stalen nadzor kakovosti. Vsa izvedba kožnih testov tako v Sloveniji<br />

kot v tujini pa je v domeni medicinske sestre.<br />

Putman, Badzek (2005) navajata, da je partnerski odnos, kjer je pacient lahko aktiven<br />

partner, edinstvenega pomena pri zdravljenju s SIT. V nasprotnem primeru pacienti trpijo<br />

<strong>za</strong> anksioznostjo, omejitvami v življenju, ki drastično posegajo v kvaliteto življenja<br />

in so še vedno izpostavljeni alergenu. V raziskavi so imeli pacienti občutek, da so z<br />

medicinskimi sestrami razvili partnerski in spoštljiv odnos. Tukaj se dokazuje, da je<br />

delo v majhnih skupinah učinkovito in kvalitetno, ne zgublja se pristnega, profesionalnega<br />

in odkritega odnosa. V večini so pacienti v ambulanti obravnavani individualno, v<br />

alergološki enoti pa največ po 5 skupaj. To daje pacientom možnost, da delijo mnenje,<br />

ga preverijo pri medicinski sestri, se odkrito pogovarjajo o vseh dilemah in težavah<br />

kajti skupaj preživijo najmanj 2 dni. Medicinska sestra je ves čas dosegljiva, v bližini,<br />

vedo, da so opazovani, <strong>za</strong>to se počutijo varne, obenem pa jih sestre vzgajajo, aktivno<br />

vključujejo z opazovanjem in preverjanjem znanja.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Zdravljenje s SIT temelji na partnerskem odnosu. Zdravstvena vzgoja je bistvenega pomena<br />

pri zdravljenju, <strong>za</strong>to ji medicinske sestre namenjajo veliko pozornosti, diskutirajo<br />

o novih načinih, pristopih in se veliko učijo tudi v tujini. Pacienti so do dela medicinskih<br />

sester zelo kritični, veliko opazujejo, delijo svoje mnenje z njimi in drugimi pacienti<br />

<strong>za</strong>torej so rezultati raziskave toliko bolj spodbudni. Očitno je <strong>za</strong>črtana pot pravilna, pacienti<br />

so z delom medicinskih sester v večini <strong>za</strong>dovoljni, rezultati uspešnosti zdravljenja<br />

so mednarodno primerljivi, kar nam daje motivacijo <strong>za</strong> še boljše delo in obravnavo.<br />

LITERaTURa<br />

1. Bilo BM, Bonifazi F. Epidemiology of insect-venom anaphylaxis. Current<br />

Opinion in Allergy and Clinical Immunology. 2008;8:330-7.<br />

2. Bonifazi F, Jutel B, Bilo BM, Birnbaum J, Muller U. Prevention and treatment<br />

of hymenoptera venom allergy: guidelines for clinical practice. Allergy.<br />

2005;60:1459-70.<br />

<strong>3.</strong> Corallino M, Nico A, Kourtis G, Caiaffa MF, Macchia L. Skin testing technique and<br />

precision in stinging insect allergy. Journal of Clinical Nursing. 2007;16:1256-<br />

64.<br />

4. Greco LK. Hymenoptera Stings. Top Emerg Med. 2000;22(2):37-4<strong>3.</strong><br />

5. Putman H, Badzek L. Liability Issues Associated With the Administration of<br />

Allergen Immunotherapy. Journalof Nursing Law. 2005;10(2):131-6.<br />

6. Rank MA, Li JT. Allergen Immunotherapy. Mayo Clin Proc. 2007;82(9):1119-2<strong>3.</strong><br />

7. Rathkopf MM, Quinn JM, Proffer DL, Napoli DC. Patient knowledge of immunotherapy<br />

before and after an educational intervention: a comparison of 2<br />

methods. Ann Allergy Asthma Immunol. 2004;93:147–5<strong>3.</strong><br />

8. Stevens D. Insect bites and stings. Practice Nursing. 2008;19(8):411-<strong>3.</strong><br />

9. Žitnik S. Zgodnja imunoterapija alergijskih bolezni. In: Košnik M. Zbornik<br />

sestanka: Zgodnja terapija alergijskih bolezni. Zagotavljanje kakovosti v<br />

alergologiji. 18. Nov 2006. Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Medicinska fakulteta;<br />

2006.<br />

122 123

ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI CEPIV –<br />

HLADNA VERIGA<br />

POVZETEK<br />

QUALITy ASSURANCE VACCINE - COLD CHAIN<br />

Pri rokovanju s cepivi – transportu, je<br />

potrebno izvajati poseben nadzor, ter<br />

izpolnjevati določene pogoje. Ta postopek<br />

se imenuje »hladna veriga«, ki pa ne<br />

sme biti prekinjena. To pomeni obvezno<br />

shranjevanje cepiv v hladilnikih, z ustreznimi<br />

indikatorji temperature, ki naj bo<br />

med +2 in +8 st. C . Prevoz zdravil/cepiv<br />

opravljajo s posebnimi kombiniranimi vozili<br />

v skladu z <strong>za</strong>htevami in standardi. Obveznost<br />

in naloga zdravstvenih delavcev je<br />

<strong>za</strong>gotavljanje varnosti in kvalitete cepiv s<br />

pomočjo obvladovanja »hladne verige«.<br />

Shranjevanje cepiv in rokovanje s cepivi<br />

je zelo pomembno, kajti manjša neprevidnost,<br />

napaka, lahko pri<strong>vede</strong> do neuporabnosti<br />

cepiva. Vso pozornost zdravstveni<br />

delavci namenijo rokovanju, shranjevanju,<br />

da ne prekinejo hladne verige in <strong>za</strong>gotovijo<br />

vse predpisane pogoje in tako varno<br />

cepljenje.<br />

KLJUČNE BESEDE: cepivo, hladna veriga,<br />

transport, skladiščenje cepiva.<br />

VZŠ CE<br />

Bernardka Krumpak - berni.krumpak@gmail.com<br />

pred. mag. Brigita Putar - brigita.putar@vzsce.si<br />

Bernardka Krumpak, Brigita Putar<br />

SUMMARY<br />

When handling the vaccine - the transportation<br />

necessary to implement special<br />

supervision and meet certain conditions.<br />

This process is called “cold chain” that<br />

must not be interrupted. This means the<br />

compulsory storage of vaccines in refrigerators,<br />

with appropriate indicators of temperature<br />

should be between +2 and +8 st.<br />

C. Transport of drugs / vaccines are performed<br />

with special vans in accordance<br />

with the requirements and standards. Obligations<br />

and duties of health workers is to<br />

ensure the safety and quality control of<br />

vaccines using the “cold chain”. How to<br />

store and handle vaccines is very important<br />

because the less carelessness, failure<br />

may lead to the inapplicability of the vaccine.<br />

All the attention devoted to health<br />

care workers handling, storage, not to interrupt<br />

the cold chain and ensure that all<br />

regulatory conditions, and thus safe vaccination.<br />

KEYWORDS: vaccine, cold chain, transport,<br />

storage of vaccine<br />

Bernardka Krumpak, Brigita Putar<br />

124 125<br />

UVOD<br />

V članku je predstavljeno <strong>za</strong>gotavljanje ustrezne kakovosti cepiv pri vzdrževanju<br />

hladne verige, transportiranju in shranjevanju. Transport cepiv opravlja pooblaščeni<br />

prevoznik Inštituta <strong>za</strong> varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ RS) od IVZ Ljubljana do<br />

Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah oziroma do vseh zdravstvenih postaj v Sloveniji.<br />

Za prevzem cepiv so na vseh mestih določene pooblaščene osebe (zdravstveni delavci),<br />

ki cepivo sprejmejo in ga ustrezno shranijo. Shranjevanje cepiv in rokovanje s cepivi<br />

je zelo pomembno, kajti manjša neprevidnost, napaka lahko pri<strong>vede</strong> do neuporabnosti<br />

cepiva.<br />

ROKOVaNJE S CEPIVOM<br />

Glavna medicinska sestra oz. pomočnica direktorice <strong>za</strong> področje <strong>zdravstvene</strong> nege ZD<br />

Šmarje pri Jelšah, zbira naročila iz vseh zdravstvenih postaj. Cepivo je možno naročiti<br />

po faksu, pisno z naročilnico, po predhodnem telefonskem dogovoru ali po elektronski<br />

pošti in po pošti na IVZ RS v Ljubljani. Vpisati je potrebno vrsto cepiva, količino, datum<br />

in kraj dostave cepiva. Ob naročilu cepiva je potrebno <strong>vede</strong>ti kolikšno število odmerkov<br />

cepiva bo naročenih, koliko je obstoječih hladilnih naprav, kako velika je <strong>za</strong>loga cepiva,<br />

urnik izvajanja cepljenja in ali je obstoječi naročnik izvajalec <strong>zdravstvene</strong>ga varstva.<br />

Naročilo se odda dva delovna dni pred dostavo cepiva.<br />

Prevzem cepiva<br />

Primopredaja cepiva je možna na določen dan dostave v dopoldanskem času, predvidoma<br />

do 14. ure. Prevzem cepiva opravita prevoznik in kontaktna oseba <strong>za</strong> prevzem cepiva,<br />

ki mora biti strokovno usposobljena. Ob prevzemu cepiv prevoznik preda pooblaščeni<br />

osebi <strong>za</strong> prevzem cepiva prevoznico, potrdilo o prevzemu in cepivo <strong>za</strong> celotno ustanovo.<br />

Obojestransko izpolnita podatke prevoznice in dostavo potrdita s podpisom.<br />

Prispelo pošiljko cepiva pooblaščena oseba <strong>za</strong> prevzem cepiva najprej zloži iz transportne<br />

ovojnine, nato sortira po nazivu cepiva, pregleda kvalitativno in kvantitativno,<br />

primerja s priloženimi potrdili o prevzemu cepiva, nato pa čim hitreje shrani v<br />

hladilnik/e. Reklamacijo je potrebno javiti in posredovati Enoti <strong>za</strong> nabavo in distribucijo<br />

cepiv najkasneje v roku treh delovnih dni. Izvajalec cepljenja prejme navodila in ukrepe<br />

<strong>za</strong> odpravo reklamacije.<br />

Naloge skrbnika oz. »medicinske sestre <strong>za</strong> cepiva«<br />

Vsako prispelo pošiljko je potrebno zložiti, sortirati, pregledati in primerjati s priloženim<br />

potrdilom ob prevzemu cepiva in ga shraniti v hladilnik, ki je opremljen z redno umerjenim<br />

termometrom. Temperatura v hladilniku mora biti med +2 in +8 0 C.<br />

Pri sprejemanju in oddaji cepiva iz hladilnika je potrebno vpisati v evidenčni zvezek o<br />

cepivih naslednje podatke:

Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga Bernardka Krumpak, Brigita Putar<br />

• datum sprejema cepiva,<br />

• serijo cepiva,<br />

• rok veljave cepiva,<br />

• ostanek cepiva,<br />

• podpis medicinske sestre,<br />

• temperaturo v hladilniku,<br />

• obvezno preveriti, če je hladilnik <strong>za</strong>prt<br />

Cepivo mora biti v hladilniku:<br />

• zloženo na policah,<br />

• ločeno med seboj in sortirano,<br />

• vrste cepiv naj se ne dotikajo, da med njimi kroži zrak,<br />

• ospredju mora biti cepivo s krajšim rokom uporabe (Židanik, 2010).<br />

Cepivo se ne sme shranjevati na vratih in v spodnjem delu hladilnika, kjer sta posodi<br />

<strong>za</strong> zelenjavo, saj temperatura na omenjenih mestih ni primerna. V hladilnik <strong>za</strong> shranjevanje<br />

cepiva ne sodi pijača, laboratorijski material in podobno. Temperatura se<br />

mora odčitati najmanj trikrat dnevno in <strong>za</strong>beležiti v evidenčni zvezek. V hladilniku je<br />

nameščen tudi merilec temperature (dataloggar), ki vsako uro <strong>za</strong>beleži temperaturo v<br />

hladilniku. Računalniški izpis temperature v hladilniku se opravi enkrat mesečno. Izpis<br />

pripravi medicinska sestra, ki je »skrbnica« procesa hladne verige. V primeru spremembe<br />

temperature je potrebno takojšnje ukrepanje.<br />

Cepivom, ki poteče rok trajanja, odprte neuporabljene ampule cepiv ali v primeru<br />

daljšega izpada električne energije in s tem posledično spremembe temperature, se<br />

cepivo vrne z <strong>za</strong>pisnikom o vračilu neuporabljenega cepiva na IVZ RS, kjer poskrbijo <strong>za</strong><br />

strokovno uničenje. (www.Spm.si., dostopno 21.6.2011)<br />

Ob prekinitvi hladilne verige je potrebno ravnati v skladu s predpisanim protokolom.<br />

Poskrbeti je potrebno, da cepivo čim prej shranimo v skladu z navodili proizvajalca, nato<br />

moramo cepivo ločiti od ostalega in ga primerno ustrezno označiti. Pisno posredujemo<br />

podatke o prekinitvi hladilne verige (maks. čas, maks. temperatura, intaktnost cepiva,<br />

ime cepiva, serija, rok uporabe).<br />

Transport cepiv<br />

Prevoz cepiva je eden od členov hladne verige, ki je zelo pomemben.<br />

IVZ RS organizira prevoze cepiv z ustreznim transportnim vozilom, ki mora biti<br />

opremljeno z Equiterm fiksno torbo oz. termoizolacijskimi kontejnerji, ki omogočajo<br />

vzdrževanje ustrezne temperature in so izdelani v skladu z evropskimi standardi. Za<br />

vzdrževanje temperatur se uporablja termo - kemijski sistem, ki omogoča do 24 - urno<br />

delovanje. Nato pa se preko vtičnice napaja v vozilu. Dostava cepiv je na vse lokacije – v<br />

vse <strong>zdravstvene</strong> postaje ob petkih dopoldan. V vseh zdravstvenih postajah so določene<br />

pooblaščene medicinske sestre, ki cepivo prev<strong>za</strong>mejo in ga takoj namestijo v hladilnik.<br />

V primeru, da je potrebno cepivo premestiti iz ene <strong>zdravstvene</strong> postaje v drugo, ga je<br />

potrebno prenesti v hladilni torbi s hladilnimi telesi.<br />

Vzdrževanje in čiščenje hladilnikov<br />

Za čiščenje hladilnika je <strong>za</strong>dolžena medicinska sestra, ki izvaja postopke hladne verige.<br />

Samo izvedbo postopka čiščenja pa lahko iz<strong>vede</strong> čistilno osebje pod nadzorom<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga tehnika.<br />

Za vzdrževanje hladilnikov je <strong>za</strong>dolžena vzdrževalna služba. V primeru okvare, jo je<br />

potrebno obvestiti, navesti inventarno številko hladilnika in lokacijo. Napaka se mora<br />

odpraviti takoj.<br />

POGOJI ZA DELOVANJE CEPILNEGA MESTA oz.<br />

SHRaNJEVaNJE CEPIVa<br />

Za izvajanje cepljenja in skladiščenje cepiv morajo biti <strong>za</strong>gotovljeni naslednji pogoji:<br />

• Ustrezni kadri (ustrezno število strokovnjakov z ustreznimi strokovnimi in<br />

praktičnimi izkušnjami, ki morajo biti vestni in odgovorni; imenovan mora biti<br />

vodja skladišča cepiva, ki nadzira delovanje; vzpostavljena morata biti kontrola in<br />

nadzor).<br />

• Primerni prostori (stene in tla morajo biti iz materialov, ki omogočajo enostavno<br />

mokro čiščenje; prostori morajo biti lahko dostopni, <strong>za</strong>ščiteni pred naravnimi<br />

pojavi, čisti, vzdrževani, suhi, primerno osvetljeni, z možnostjo prezračevanje,<br />

<strong>za</strong>ščiteni pred vstopom insektov in drugih živali, <strong>za</strong>ščiteni pred vstopom<br />

nepooblaščenih oseb; omogočati morajo izvedbo cepljenja in urejeno shranjevanje<br />

cepiv; z ustrezno število sanitarij, garderobami in prostori <strong>za</strong> odmor in malico).<br />

• Ustrezna oprema in pribor (ustrezen informacijski in komunikacijski sistem;<br />

ustrezna oprema, ki omogoča mokro čiščenje in razkuževanje; hladilne naprave;<br />

indikatorji temperature in vlage).<br />

• Delovna in <strong>za</strong>ščitna obleka (rokavice, halje, topla oblačila, …).<br />

• Dogovorjeni procesi (splošni postopki, navodila <strong>za</strong> delo in čiščenje, …).<br />

• Predpisani sanitarno - tehnični in drugi pogoji (protipožarni in okoljevarstveni<br />

predpisi, predpisi o varstvu pri delu, …).<br />

• Dokumentacija.<br />

Izdelava in arhiviranje dokumentov<br />

Dokumentacija mora biti napisana urejeno, pregledno in jasno, prav tako mora biti datirana,<br />

odobrena in podpisana s strani pooblaščene osebe. Dokumentacijo je potrebno<br />

redno pregledovati in jo sproti obnavljati. Periodični dokumenti morajo biti napisani v<br />

knjigo/zvezek z v naprej oštevilčenimi stranmi, ki onemogočajo poneverbe teh dokumentov.<br />

Arhiv mora biti urejen in <strong>za</strong>varovan pred zlorabo in uničenjem. Vse dokumente se mora<br />

arhivirati skladno z <strong>za</strong>konodajo, s finančnimi predpisi oziroma po navodilih osebe, ki<br />

je odgovorna <strong>za</strong> kontrolo kakovosti. Dokumente o cepivih se mora hraniti najmanj<br />

povprečno dvojno dobo roka uporabe, to pa je pet let.<br />

126 127

Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga<br />

ZAKLJUČEK<br />

Pri transportu cepiv je potrebno upoštevati hladno verigo in dobro skladiščno prakso,<br />

ki jo določa pravilnik. Pooblaščena oseba, ki sprejema cepivo, mora imeti opravljen<br />

tečaj hladilne verige, dobre skladiščne prakse in tečaj postopkov <strong>za</strong> ravnanje in shranjevanje<br />

cepiv. Izvajajo se nadzori, izvaja jih pooblaščena oseba, kjer pregledujejo<br />

hladilnike, liste izmerjenih temperatur, hranjenje in uporabnost cepiv. Pomembno je,<br />

da se sproti vodi evidenca, da ne prihaja do napak. Ob ugotovitvi, da cepivo ni več<br />

uporabno, ga je potrebno vrniti v <strong>za</strong>prti originalni embalaži ali v kontejnerju skupaj z<br />

izpolnjenim <strong>za</strong>pisnikom o vračilu neporabljenega cepiva enoti <strong>za</strong> nabavo in distribucijo<br />

zdravil. Zadolžena oseba <strong>za</strong> naročanje cepiv vedno naroči toliko cepiv, kolikor se jih bo<br />

potrebovalo. Da je cepivo primerno shranjeno, pa je potrebno imeti ustrezen kader,<br />

primerne prostore, ustrezno opremo in pribor, pravilno delovno in <strong>za</strong>ščitno obleko, dogovorjene<br />

procese, predpisane sanitarno - tehnične pogoje in dokumentacijo.<br />

Le z vestno opravljenim delom vseh <strong>za</strong>poslenih bomo prispevali kanček h kakovosti v<br />

zdravstveni dejavnosti.<br />

LITERaTURa<br />

1. Cepljenje 2010. Spm.si. Dostopno na: http://www.spm.si/novice/5-evropskiteden-cepljenja-2010<br />

(21.06.2011).<br />

2. Židanik A. et. al. Program <strong>za</strong> obvladovanje bolnišničnih okužb v ZD Maribor<br />

str. 74 -77, Maribor, 2010. Dostopno na: http://www.zdmb.si/fileadmin/Dokumenti/ISO/Program%20KOBO.pdf<br />

(21.06.2011).<br />

JAVNA PODOBA MEDICINSKIH SESTER V<br />

SLOVENIJI: SPREMEMBE PO LETU 2004<br />

POVZETEK<br />

PUBLIC IMAGE Of SLOVENIAN NURSES:<br />

CHANGES AfTER 2004<br />

Teoretična izhodišča: Časopisna sporočila<br />

- podobe - o medicinskih sestrah pomagajo<br />

ustvarjati javno mnenje o pomembni vlogi<br />

medicinskih sester v <strong>zdravstvene</strong>m varstvu.<br />

Kar javnost vé in verjame o obstoju in<br />

učinkovitosti medicinskih sester igra <strong>za</strong>to<br />

ključno vlogo pri dodelitvi finančnih sredstev,<br />

ki bodo podpirala stroko in skrbela <strong>za</strong><br />

njen napredek.<br />

Cilj: Cilj je bil ugotoviti javno podobo<br />

medicinskih sester, kot je bila prika<strong>za</strong>na v<br />

časopisu Delo <strong>za</strong> leto 2007.<br />

Metode: Besedila časopisa so bila analizirana<br />

s kvalitativno analizo vsebine.<br />

Kodiranje podatkov je potekalo po vnaprej<br />

določenih temah, kategorijah in<br />

podkategorijah.<br />

Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da<br />

je časopis predstavil relativno pozitivno<br />

podobo medicinskih sester. Medtem ko se<br />

je večina besedil osredotočala na pomanjkanje<br />

medicinskih sester, njihovo nizko<br />

plačilo in slabe delovne pogoje, pa so bile<br />

medicinske sestre prika<strong>za</strong>ne tudi kot profesionalke<br />

z visokošolsko izobrazbo, ki so<br />

se ukvarjale s sodobno zdravstveno nego,<br />

ki je vključevala zdravstveno vzgojo bolnikov<br />

in preventivno dejavnost.<br />

Petra Popović, Majda Pahor<br />

128 129<br />

ZF UL<br />

Petra Popović - petra2535@hotmail.com<br />

izr. prof. dr. Majda Pahor - majda.pahor@zf.uni-lj.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: News media messages - images<br />

- about nurses help create public<br />

opinion about nurses’ significant role in<br />

health care. What the public knows and<br />

believes about the existence and effectiveness<br />

of nurses therefore plays a key<br />

role in determining the resources that will<br />

be allocated to support and advance nursing<br />

profession.<br />

Aim: The aim was to determine the public<br />

image of nurses as it was depicted in<br />

newspaper Delo in 2007.<br />

Methods: The articles of the newspaper<br />

were analyzed using qualitative content<br />

analysis. The coding of data was guided by<br />

the advance prepared themes, categories<br />

and sub-categories.<br />

Results: The results of the research indicate<br />

that the newspaper has projected a<br />

relatively positive image of nurses. While<br />

the majority of newspaper articles concentrated<br />

on nurses’ poor working conditions,<br />

low salaries and nurse shortages,<br />

the nurses were also shown as professionals<br />

with high education who were involved<br />

in modern nursing practice, such as<br />

patient education and preventive health<br />

care.

Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 Petra Popović, Majda Pahor<br />

Razprava: Ugotovitve kažejo potrebo po<br />

raziskovanju medijskih podob medicinskih<br />

sester, še posebej <strong>za</strong>to, ker so mediji<br />

pomemben vir informacij o medicinskih<br />

sestrah in njihovem delu in tudi pomemben<br />

element promocije poklica medicinske<br />

sestre.<br />

Zaključek: Medicinske sestre bi lahko<br />

izboljšale svojo časopisno podobo in pridobile<br />

kakovostna novinarska besedila tako,<br />

da bi npr. ob svojem prazniku v bolnišnice<br />

povabile novinarje in jih seznanile z nalogami<br />

in odgovornostmi medicinskih sester.<br />

Ta besedila bi odsevala pozitivno podobo<br />

poklica, saj bi predstavila samostojno in<br />

kompleksno vlogo medicinskih sester.<br />

KLJUČNE BESEDE: časopisna besedila,<br />

kvalitativna anali<strong>za</strong> vsebine, kodiranje<br />

podatkov<br />

UVOD<br />

Discussion: The findings point to the need<br />

for research on media images of nurses,<br />

especially considering that the media are<br />

an important sources of information about<br />

nurses and their work and also they are<br />

an important component of promoting the<br />

nursing profession.<br />

Conclusion: Nurses could enhance their<br />

press image and gain quality newspaper<br />

articles, e.g., by inviting journalists to<br />

the hospital on International Nurses Day<br />

and introducing them to the professional<br />

duties and rensposibilities of nurses. This<br />

articles would reflect a positive image<br />

of nursing profession since they would<br />

present nurses′ autonomous and complex<br />

role.<br />

KEY WORDS: newspaper articles, qualitative<br />

content analysis, coding of data<br />

Kakšen je splošen vtis o medicinskih sestrah, ki ga naredijo mediji, tako tiskani kot tudi<br />

radio, televizija in internet, na javnost v našem prostoru? Pri prebiranju časopisja, pa<br />

tudi v že omenjenih medijih velikokrat opazimo, da je poklic medicinske sestre pove<strong>za</strong>n<br />

s težkimi delovnimi pogoji in slabim plačilom, največkrat se medicinska sestra pojavlja<br />

v pove<strong>za</strong>vi z zdravnikom. Poročanje medijev se dotakne tudi slabih odnosov <strong>za</strong>poslenih<br />

v zdravstvu ter dobrih možnosti <strong>za</strong>poslitve medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo<br />

skoraj povsod po Evropi. Podobe medicinskih sester so zelo <strong>za</strong>skrbljujoče v ameriških<br />

nadaljevankah in filmih, ki medicinske sestre najpogosteje kar ignorirajo, trivializirajo<br />

ali pa ne predstavijo prave narave njihovega dela. Medicinske sestre iz Združenih držav<br />

Amerike take podobe obsojajo in jih krivijo <strong>za</strong> <strong>za</strong>puščanje delovnih mest in pomanjkanje<br />

medicinskih sester (Sussman, 2000).<br />

Časopisna sporočila - podobe - o medicinskih sestrah pomagajo ustvarjati javno mnenje<br />

o pomembni vlogi medicinskih sester v <strong>zdravstvene</strong>m varstvu. Kar javnost vé in verjame<br />

o obstoju in učinkovitosti medicinskih sester, igra <strong>za</strong>to ključno vlogo pri dodelitvi<br />

finančnih sredstev, ki bodo podpirala stroko in skrbela <strong>za</strong> njen napredek (Kalisch,<br />

Kalisch, 1985). Podobe medicinskih sester pa ne vplivajo samo na stališča uporabnikov<br />

zdravstvenih storitev in politikov, temveč pomagajo oblikovati predstavo, ki jo imajo<br />

medicinske sestre o sebi, in tudi predstavo in odločitev mladih <strong>za</strong> poklic medicinske<br />

sestre. Glede na to, da so medicinske sestre v večini ženske, lahko pri mladih te podobe<br />

oblikujejo dojemanje spolnih vlog in njihovih prihodnjih vlog v poklicu (Steinke, 2005).<br />

Dve raziskavi, ki sta se ukvarjali s pojavnostjo medicinskih sester v medijih, sta bili na<br />

Zdravstveni fakulteti v Ljubljani v okviru diplomskih del iz<strong>vede</strong>ni <strong>za</strong> leto 1995 in 2003<br />

(Žvižaj, 1996; Karoli, 2005). Empirični del te <strong>za</strong>dnje diplomske naloge se nanaša na<br />

novinarska besedila (Košir,1988), objavljena v časopisu Delo v letu 2003 in obravnava pojavnost<br />

pojmov medicinska sestra, »sestra«, zdravstvena nega in pojavnost ostalih poklicev<br />

v zdravstveni negi ter primerja zbrane podatke s podatki v diplomski nalogi <strong>za</strong> leto<br />

1995. Podoba poklica medicinske sestre, njegova prepoznavnost in uveljavljenost, se<br />

tako pokaže s povečanim številom omemb posameznega pojma, s povečanjem števila in<br />

raznolikosti pri omembi višje ali visokošolske izobrazbe medicinskih sester ter z velikim<br />

številom omenjenih strokovnjakov <strong>zdravstvene</strong> nege pri nas in v tujini. Karoli (2005)<br />

omeni tudi strani in čas, v katerem so se v časopisu določena besedila pojavila.<br />

Vsi ti podatki so <strong>za</strong> javno podobo poklica zelo pomembni, je pa res, da je medicinska<br />

sestra omenjena tudi v tekstih, ki jo postavljajo v povsem drugačen kontekst, ki nima<br />

nobene pove<strong>za</strong>ve ne z njo ne z njenim poklicem, <strong>za</strong>to včasih njene podobe ne moremo<br />

primerjati s številom objavljenih besedil. Kdo drži v rokah zrcalo podobe medicinskih<br />

sester? So to družba in mediji ali kar medicinske sestre same? Če se naslonimo na besede<br />

Tamlyn (2005), ki pravi, da imamo na razpolago samo štiri poti, preko katerih komuniciramo<br />

s svetom: kaj počnemo, kako izgledamo, kaj povemo in kako povemo, lahko<br />

rečemo, da gre <strong>za</strong> tisto slednje. Cilj raziskave torej ni samo ugotoviti kolikokrat, ampak<br />

tudi kako oz. na kakšen način so se medicinske sestre v besedilih pojavljale. Pojem<br />

medicinska sestra bo pri tem postavljen v vsebinski okvir, ki ga bodo določale že vnaprej<br />

pripravljene teme, kategorije in podkategorije, v katere se bodo uvrstila analizirana<br />

besedila. Del kategorij se bo nanašal na domnevo, da je največ besedil, v katerih je<br />

<strong>za</strong>stopana medicinska sestra, pove<strong>za</strong>nih z njenim delovnim okoljem, kamor sodi npr.<br />

<strong>za</strong>poslovanje medicinskih sester. Del kategorij pa bo namenjen pomembnim temam s<br />

področja <strong>zdravstvene</strong> nege, obravnavanih tekom študija na fakulteti, ki so aktualne tudi<br />

v širšem družbenem smislu, npr. skrb <strong>za</strong> starostnika.<br />

Vsebina besedila v časopisu je pomemben poka<strong>za</strong>telj družbenega dogajanja in s tem<br />

tudi javnega mnenja (Vreg, 2002). Na svojo aktualnost še posebej opo<strong>za</strong>rjajo vsebine,<br />

ki se nahajajo na prvih straneh časopisa. Kakšna je javna podoba medicinskih sester v<br />

Sloveniji po letu 2004, v katerem je Slovenija postala članica Evropske unije? To bomo<br />

poskušali ugotoviti z analizo besedil Dela <strong>za</strong> leto 2007 <strong>za</strong>to, ker je bilo to leto pomembno<br />

v smislu izobraževanja na področju <strong>zdravstvene</strong> nege in ga je <strong>za</strong>znamovalo odpiranje<br />

novih visokih strokovnih šol <strong>za</strong> zdravstveno nego.<br />

METODE<br />

V raziskavi je bila <strong>za</strong> besedila, ki so bila objavljena v časopisu Delo in Sobotni prilogi<br />

v letu 2007, kot metoda uporabljena kvalitativna anali<strong>za</strong> vsebine. Za iskalni kriterij po<br />

besedilih je bil uporabljen pojem medicinska sestra. Besedila s tem pojmom so bila<br />

analizirana po metodi kodiranja, pri čemer so bile dobljene kode razvrščene v vnaprej<br />

določene podkategorije, kategorije in teme, kot jih prikazuje Tabela 1. Vse podkategorije,<br />

kategorije in teme so obenem služile kot izključevalni kriterij <strong>za</strong> tista besedila,<br />

ki se z njimi niso ujemala in ki v večini primerov niso imela neposredne pove<strong>za</strong>ve z<br />

medicinsko sestro in je bila ta v njih samo omenjena (npr. medicinska sestra je poklic<br />

mame znanega športnika). Drugi izključevalni kriterij so bila besedila, ki so vsebovala<br />

pojem »sestra« in so bila iz analize vsebine avtomatsko izključena. Skupno število besedil,<br />

ki je vsebovalo pojem medicinska sestra je bilo 153, po končani analizi vsebine je<br />

teh ostalo 80.<br />

130 131

Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 Petra Popović, Majda Pahor<br />

Kvalitativna anali<strong>za</strong> vsebine, ki je potekala po metodi kodiranja, je bila narejena tako,<br />

da so se posamezne besede, stavki, izjave in odstavki v besedilu uvrstili v vnaprej<br />

določene podkategorije, ki jih določajo kategorije, te pa v dveh primerih tudi teme. Sam<br />

proces analize vsebine je bil narejen tako, kot predlagata Graneheim, Lundman (2004).<br />

Enota analize (unit of analysis), ki jo v tem primeru predstavlja besedilo časopisa, je<br />

bila skrajšana do te mere, da se je med besedami, stavki, izjavami in odstavki še vedno<br />

ohranila vsebina prvotnega besedila. Nova enota, ki je nastala na ta način, je dobila ime<br />

pomenska enota (meaning unit). Pomenska enota je bila zopet skrajšana in nastala je<br />

zgoščena pomenska enota (condensed meaning unit). Zadnja fa<strong>za</strong> v procesu skrajševanja<br />

teksta je bila nastanek kod. Skozi celoten postopek skrajševanja enot, vključno s<br />

kodami, je prisoten pomemben vpliv konteksta.<br />

Po zgledu raziskave, ki jo je opravila Pahor (2002), so bila besedila, ki so se uvrstila<br />

v podkategorijo MS - delovni pogoji, <strong>za</strong>radi njihove kompleksne zgradbe, analizirana<br />

glede na značilnosti, pogoje in posledice oz. ukrepe. Ta raziskava je prišla v poštev tudi<br />

pri tistih besedilih, ki so se uvrstila v kategorijo MS in odnosi na delovnem mestu in so<br />

bila analizirana glede na dimenzije, kot so pozitivno - negativno - nevtralno. Za prikaz<br />

frekvence rezultatov kvalitativne analize vsebine je bila uporabljena kvazi-statistika<br />

(Becher, 1958 cit. po Pahor, 1995).<br />

Teme, kategorije, podkategorije *Medicinske sestre (MS);<br />

Zdravstvena nega (ZN)<br />

1 MS IN DELOVNO OKOLJE<br />

1.1 MS in položaj na delovnem mestu<br />

1.1.1 MS - <strong>za</strong>poslovanje<br />

1.1.2 MS - plačilo<br />

1.1.3 MS - delovni pogoji<br />

1.2 MS in odnosi na delovnem mestu<br />

1.2.1 Odnos MS - <strong>za</strong>posleni v ZN<br />

1.2.2 Odnos MS - zdravnik<br />

1.2.3 Odnos MS - bolnik<br />

2 MS IN ZN<br />

2.1 MS in teorija ZN<br />

2.1.1 Pojavnost ZN<br />

2.1.2 MS - negovalna diagnostika<br />

2.1.3 MS - kakovost v ZN<br />

2.2 MS in praksa ZN<br />

2.2.1 MS - preventivno zdravstveno varstvo, zdravstvena vzgoja in promocija zdravja<br />

2.2.2 MS - skrb <strong>za</strong> starostnika<br />

2.2.3 MS - skrb <strong>za</strong> marginalne skupine<br />

2.2.4 MS - paliativna ZN<br />

3 Izobraževanje MS<br />

<strong>3.</strong>1 Izobraževanje MS na visokih šolah <strong>za</strong> zdravstvo in klinikah<br />

<strong>3.</strong>2 Izobraževanje MS v okviru lastne stroke<br />

<strong>3.</strong>3 MS - vodja izobraževanja<br />

4 Identiteta MS<br />

4.1 MS v besedi in sliki<br />

4.2 12. maj - mednarodni dan MS<br />

Tabela 1: Pregled nad temami, kategorijami in podkategorijami<br />

Tabela 1 predstavlja temi, kategorije in podkategorije, ki so bile določene vnaprej, še<br />

pred pričetkom analize vsebine. Temi predstavljata MS IN DELOVNO OKOLJE in MS IN ZN<br />

<strong>za</strong> <strong>za</strong>porednima številkama 1 in 2. Vse ostalo so kategorije, ki so napisane s krepkimi<br />

črkami in podkategorije, ki so napisane z navadnimi. V tabeli predstavljajo teme latentno<br />

vsebino besedila, kategorije in podkategorije pa manifestno (Graneheim, Lundman,<br />

2004).<br />

REZULTaTI<br />

Slika 1: Število kod po temah in kategorijah<br />

Slika 1 prikazuje število kod po posameznih temah in kategorijah oziroma število besedil,<br />

iz katerih so bile kode izpeljane. Črni stolpec predstavlja na sliki tista besedila, ki<br />

so bila objavljena v Delovih sekcijah Naslovnica in Dogodki dneva. Ti dve sekciji sta, ker<br />

sta se pojavili na prvih straneh časopisa, pretresali aktualne dogodke, tudi v pove<strong>za</strong>vi z<br />

medicinsko sestro. Beli stolpec je <strong>za</strong>jel besedila Sobotne priloge in ostalih sekcij Dela,<br />

v katerih so bile medicinske sestre omenjene. Te sekcije so bile Mnenja, Iz naših krajev,<br />

Zdravje, Delova bor<strong>za</strong> dela, Znanost, Panorama in Zadnja stran. Števila v oklepaju <strong>za</strong><br />

temami in kategorijami pomenijo skupno število kod posamezne teme in kategorije ne<br />

glede na mesto - sekcijo objave besedila. Iz skupnega števila kod je tudi razvidno, da<br />

sta temi im kategorije na sliki razvrščene po pojavnosti, od največjega do najmnajšega<br />

števila kod.<br />

Največ besedil, v katerih so nastopale medicinske sestre, se je uvrstilo v temo MS in<br />

delovno okolje in njeno podrejeno kategorijo MS in položaj na delovnem mestu, ki je<br />

<strong>za</strong>jela podkategorije MS - <strong>za</strong>poslovanje, MS - plačilo in MS - delovni pogoji. V podkategoriji<br />

MS - <strong>za</strong>poslovanje so kode oz. besedila, iz katerih so bile kode izpeljane, govorile<br />

predvsem o pomanjkanju medicinskih sester na celotnem območju Slovenije in v Evropi.<br />

V podkategoriji MS - plačilo so se besedila v večini osredotočala na slabe plače medicinskih<br />

sester, nekaj besedil pa je primerjalo plače medicinskih sester s plačami moških<br />

v zdravstvu, s plačami policistov in s plačami moških, ki imajo isto stopnjo izobrazbe<br />

in podobne izkušnje. Pomanjkanje medicinskih sester in njihovo nizko plačilo sta bili<br />

težavi, ki sta bili aktualni tudi v podkategoriji MS - delovni pogoji, katere besedila so<br />

še poka<strong>za</strong>la, da so slovenske in tudi tuje medicinske sestre obremenjene, da delajo v<br />

slabih razmerah, so utrujene, <strong>za</strong>puščajo delovna mesta ipd. Ker je bila anali<strong>za</strong> vsebine<br />

besedil v tej podkategoriji narejena glede na značilnosti, razloge in posledice oz.<br />

ukrepe, se je izka<strong>za</strong>lo, da npr. obremenjenost medicinskih sester ni samo značilnost<br />

132 133

Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 Petra Popović, Majda Pahor<br />

nekega stanja, temveč pomeni tudi posledico in razlog <strong>za</strong> <strong>za</strong>puščanje delovnih mest.<br />

Občutek »<strong>za</strong>čaranega kroga«, ki ga je dala na ta način narejena anali<strong>za</strong>, je pogosto<br />

prisoten tudi na realnih delovnih mestih medicinskih sester. Žal so <strong>za</strong> odpravo slabih<br />

delovnih pogojev medicinske sestre v besedilih navedle le malo rešitev oz. ukrepov.<br />

Kategorija MS in odnosi na delovnem mestu, ki se je ravnotako uvrstila v temo MS in<br />

delovno okolje, je razkrila, da odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki, bolniki in<br />

ostalimi <strong>za</strong>poslenimi v zdravstveni negi v časopisu Delo niso bili posebej izpostavljeni.<br />

V temi MS in ZN ter kategoriji MS in teorija ZN izstopa podkategorija MS - kakovost<br />

v ZN, ki s svojimi besedili opo<strong>za</strong>rja na pomankljive standarde in kriterije v nekaterih<br />

zdravstvenih ustanovah po Sloveniji. Strokovnjaka <strong>zdravstvene</strong> nege še menita, da je pri<br />

nas ogrožena varnost bolnikov ter da medicinske sestre ne kažejo interesa <strong>za</strong> kakovostno<br />

delo. Sodeč po besedilih podkategorije MS - kakovost v ZN opravljajo najkakovostnejšo<br />

zdravstveno oskrbo <strong>za</strong>posleni v celjski bolnišnici, v kateri so bolniki še posebej <strong>za</strong>dovoljni<br />

z delom in odnosom medicinskih sester.<br />

Kategorija MS in praksa ZN, ki se je tudi uvrstila v temo MS in ZN, prikazuje v podkategoriji<br />

MS - preventivno zdravstveno varstvo, zdravstvena vzgoja in promocija zdravja<br />

najbolj pozitivno podobo poklica medicinske sestre. Kot pove že naslov podkategorije,<br />

so medicinske sestre v besedilih prika<strong>za</strong>ne v pove<strong>za</strong>vi s sodobno zdravstveno<br />

nego, aktivnosti primarne in terciarne preventive in <strong>zdravstvene</strong> vzgoje so enakomerno<br />

porazdeljene med 10 besedil. Promocija zdravja se odraža že s samo objavo teh besedil<br />

v časopisu, na podlagi katerih je mogoče tudi sklepati, da opisujejo medicinske sestre<br />

z visokošolsko izobrazbo. Besedila podkategorije MS - paliativna ZN dokazujejo, da je<br />

področje paliativne oskrbe pri nas še v povojih.<br />

Kategorija Izobraževanje medicinskih sester in kategorija Identiteta MS sta samostojni in<br />

ju ne določa nobena tema. Podkategorijo Izobraževanje MS na visokih šolah <strong>za</strong> zdravstvo<br />

in klinikah je v polovici besedil <strong>za</strong>znamovalo ustanavljanje novih visokih strokovnih šol<br />

<strong>za</strong> zdravstveno nego, ki pa je hkrati pomenilo tudi rešitve <strong>za</strong> potrebe po medicinskih<br />

sestrah na celotnem območju Slovenije, omenjene že v podkategoriji MS - <strong>za</strong>poslovanje.<br />

Iz podkategorije Izobraževanje medicinskih sester v okviru lastne stroke je <strong>za</strong>znati<br />

potrebo medicinskih sester po izobraževanju iz paliativne oskrbe.<br />

Podkategorija MS v besedi in sliki je <strong>za</strong>jela samo tri besedila, v sklopu katerih so se<br />

medicinske sestre pojavile na fotografiji, pri tem pa ni nobeno od besedil, ki imajo bolj<br />

ali manj politično o<strong>za</strong>dje, neposredno pove<strong>za</strong>no s poklicem medicinske sestre. Tako po<br />

količini kot po vsebini je skromna tudi podkategorija 12. maj - mednarodni dan MS. Glavni<br />

kontekst, v katerega sta bili postavljeni obe kodirani besedili, je proslava ob mednarodnem<br />

dnevu medicinskih sester. Kodi sta v tej podkategoriji <strong>za</strong>jeli opozorila predsednic<br />

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov iz Celja in Maribora, ki se<br />

nanašajo predvsem na problematiko poklica, kot je pomanjkanje kadra, <strong>za</strong>htevno delo,<br />

nizka plača, obremenjenost in prenizko vrednotenje dela medicinskih sester.<br />

RaZPRaVa<br />

Rezultati raziskave so potrdili domnevo, da se je največ besedil časopisa Delo <strong>za</strong> leto<br />

2007, nanašalo na pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabe delovne<br />

pogoje. Poleg tega, da so medicinske sestre slabo plačane, se je izka<strong>za</strong>lo, da so tudi<br />

tipične predstavnice »ženskega« poklica, saj je nekaj besedil primerjalo plače medicin-<br />

skih sester s plačami moških. Za izboljšanje svojih delovnih pogojev so medicinske sestre<br />

navedle le malo rešitev oz. ukrepov, a vseeno niso poka<strong>za</strong>le take požrtvovalnosti kot<br />

operacijske medicinske sestre v raziskavi Kalisch, Kalisch (1985), ki prevelike količine<br />

dela in dolgih ur, ki jih preživijo v službi, niso videle kot težavo, temveč so jih pripisale<br />

naravi svojega dela.<br />

Področje <strong>za</strong>poslovanja je bilo v besedilih tesno pove<strong>za</strong>no s področjem izobraževanja<br />

medicinskih sester. Nekatere nove visoke šole <strong>za</strong> zdravstveno nego so se ustanavljale<br />

<strong>za</strong>radi potreb po medicinskih sestrah na celotnem območju Slovenije in tudi v tujini,<br />

pri tem pa ni bila nikjer omenjena potreba bolnikov po kakovostni zdravstveni oskrbi. Iz<br />

tega sledi, da bi v zdravstvenih <strong>za</strong>vodih <strong>za</strong>poslili diplomirane medicinske sestre <strong>za</strong>radi<br />

potreb po tem kadru in ne <strong>za</strong>radi njihovega prispevka h kakovostni obravnavi bolnikov.<br />

O tem, ali je zdravstvena nega kakovostna po slovenskih zdravstvenih <strong>za</strong>vodih, obstaja<br />

še veliko dvomov, v povojih pa je tudi paliativna zdravstvena nega, vendar se kažejo<br />

potrebe medicinskih sester po izobraževanju iz tega področja.<br />

Besedila, ki so bila najbolj odgovorna <strong>za</strong> pozitivno podobo medicinskih sester, prikazujejo<br />

medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo, ki se ukvarjajo s sodobno zdravstveno<br />

nego, kot npr. s preventivno dejavnostjo in zdravstveno vzgojo bolnikov. Te aktivnosti<br />

so odsevale pozitivno podobo poklica in izobraževale javnost o široki vlogi medicinskih<br />

sester. Kljub njihovi pozitivni naravi, pa je bilo teh aktivnosti vendarle premalo, da bi<br />

lahko razvile svoj pravi potencial v smeri promocije poklica in njegove pozitivne podobe.<br />

Najmanj izkoriščene so bile tiste vsebine, ki so se nanašale na praznovanje ob mednarodnem<br />

dnevu medicinskih sester. Na to tematiko sta bili v časopisu Delo objavljeni samo<br />

dve besedili, v katerih sta medicinski sestri govorili o pomanjkanju kadra, <strong>za</strong>htevnem<br />

delu, nizkem plačilu in obremenjenosti medicinskih sester. Prav je, da medicinske sestre<br />

opo<strong>za</strong>rjajo na slabe delovne pogoje, vendar bi bilo njihovo reševanje potrebno podkrepiti<br />

še s kakovostnim delom, ki bi se v časopisu pojavljal v obliki prika<strong>za</strong> aktivnosti<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege. Medicinske sestre bodo lažje pričakovale podporo <strong>za</strong> reševanje problemov<br />

poklica s strani javnosti, če bo le ta seznanjena z njihovim delom.<br />

Medicinske sestre so bile v večini novinarskih besedil predstavljene nevtralno. Nevtralno<br />

so jih prikazovala celo tista besedila, v katerih so medicinske sestre nastopale v<br />

pove<strong>za</strong>vi z negativnimi dogodki. Poler Kovačič, Erjavec (2011), ki sta ugotavljali javno<br />

podobo zdravnikov na podlagi besedil, ki so v šestmesečnem obdobju izšli v najbolj branih<br />

slovenskih dnevnikih (Slovenske novice, Žurnal 24, Večer, Delo, Dnevnik), sta razkrili, da<br />

je največ prispevkov zdravnike predstavilo nevtralno, sledi negativno vrednotenje, temu<br />

pa pozitivno vrednotenje. Tabloid Slovenske novice je kot najbolj bran dnevnik redko<br />

predstavljal zdravnike, če pa jih že je, so bile te predstave vglavnem negativne. Rečemo<br />

lahko, da je bila podoba medicinskih sester v časopisu bolj pozitivna od časopisne<br />

podobe zdravnikov. Je razlog <strong>za</strong> to v časopisu Delo, ki je <strong>za</strong> razliko od Slovenskih novic in<br />

Žurnala 24, predstavil tudi bolj pozitivno podobo zdravnikov? So medicinske sestre bolj<br />

pozitivno predstavljene <strong>za</strong>to, ker so pri uveljavljanju svojih <strong>za</strong>htev skorajda neslišne in<br />

<strong>za</strong>to tudi manj »na udaru«? Ali pa gre <strong>za</strong> to, da se novinarji <strong>za</strong>radi svojega ne<strong>za</strong>vidljivega<br />

položaja lažje identificirajo z medicinskimi sestrami in ne s privilegiranimi zdravniki?<br />

Bi bile podobe medicinskih sester v Slovenskih novicah podobne negativnim podobam<br />

zdravnikov v tem časopisu? Langer (1998 cit. po Poler Kovačič, Erjavec, 2011) navaja,<br />

da se negativna podoba zdravnikov lažje ustvari pri bralcih tabloidov kot pri bralcih oz.<br />

134 135

Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 Petra Popović, Majda Pahor<br />

občinstvu drugih medijev. Avtorici <strong>za</strong>to predlagata tudi raziskovanje bolj popularnih in<br />

regionalnih časopisov.<br />

Ugotovitve kažejo potrebo po raziskovanju medijskih podob medicinskih sester, še posebej<br />

<strong>za</strong>to, ker so mediji pomemben vir informacij o medicinskih sestrah in njihovem delu<br />

in tudi pomemben element promocije poklica medicinske sestre. Kot dejavnik sociali<strong>za</strong>cije<br />

služijo tudi kot vir informacij o ženskah in spolnih vlogah in imajo kot taki vpliv na<br />

odločitev <strong>za</strong> poklic, še posebej pri mladih dekletih. Podobe medicinskih sester, ki prikazujejo<br />

ženske kot profesionalke, ki pomembno prispevajo k zdravju in življenju ljudi,<br />

lahko postanejo mladim <strong>za</strong> vzor.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabi delovni pogoji so bile<br />

dominantne teme večine besedil, v katerih so se medicinske sestre pojavljale. Njihova<br />

pozitivna podoba je bila predstavljena v tistih besedilih, v katerih so bile medicinske<br />

sestre prika<strong>za</strong>ne v pove<strong>za</strong>vi s sodobno zdravstveno nego.<br />

Medicinske sestre bi lahko izboljšale svojo časopisno podobo in pridobile kakovostna<br />

novinarska besedila tako, da bi npr. ob svojem prazniku v bolnišnice povabile novinarje<br />

in jih seznanile z nalogami in odgovornostmi medicinskih sester. Ta besedila bi odsevala<br />

pozitivno podobo poklica, saj bi predstavila samostojno in kompleksno vlogo medicinskih<br />

sester.<br />

LITERaTURa<br />

1. Graneheim UH, Lundman B. Qualitative content analysis in nursing research:<br />

concepts, procedures and measures to achieve trustworthiness. Nurse Educ<br />

Today. 2004; 24 (2): 105-12.<br />

2. Kalisch PA, Kalisch BJ, Petrescu OE. Newspapers and nursing: the print media<br />

image of perioperative nurses. AORN J. 1985; 42 (1): 30-41.<br />

<strong>3.</strong> Karoli B. Pojavnost medicinskih sester v javnih medijih [diplomsko delo].<br />

Ljubljana: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstvo; 2005.<br />

4. Košir M. Nastavki <strong>za</strong> teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Državna <strong>za</strong>ložba<br />

Slovenije; 1988: 27.<br />

5. Pahor M. Raziskovanje na področju <strong>zdravstvene</strong> nege in <strong>zdravstvene</strong> vzgoje in<br />

uporabnost kvalitativnih metod. Obzor Zdr N. 1995; 29 (3-4): 107-11.<br />

6. Pahor M. Medicinske sestre v očeh študentov <strong>zdravstvene</strong> nege: kvalitativna<br />

študija. Obzor Zdr N. 2002; 36 (2): 79-8<strong>3.</strong><br />

7. Poler Kovačič M, Erjavec K. The image of doctors in the Slovenian daily press:<br />

white mafia or hardworking altruists? Zdrav Vestn. 2011; 80 (3): 182-7.<br />

8. Steinke J. Cultural representations of gender and science: portrayals of female<br />

scientists and engineers in popular films. Sci Commun. 2005; 27 (1): 27-6<strong>3.</strong><br />

9. Sussman D. Image overhaul. Media still are off-target portraying nurses;<br />

2000. Dostopno na: http://www.nurseweek.com/news/features/00-10/tv.asp<br />

(30.6.2011).<br />

10. Tamlyn D. The importance of image. Can Nurse. 2005; 101 (4): 26.<br />

11. Vreg F. Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem.<br />

Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>; 2002: 42.<br />

12. Žvižaj M. Podoba medicinskih sester v nekaterih slovenskih medijih<br />

[diplomsko delo]. Ljubljana: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstvo; 1996.<br />

136 137

NALOGE MEDICINSKE SESTRE PRI<br />

NADZORU BOLEČINE<br />

TaSKS OF THE NURSES IN THE CONTROL OF PaIN<br />

POVZETEK<br />

Bolečina je neprijetna izkušnja človeka, ki<br />

mu ostane <strong>za</strong> vedno v spominu. Povzroča<br />

mu trpljenje in občutek manjvrednosti,<br />

ker si sam ne more ali ne zna pomagati.<br />

Zato mora biti medicinska sestra dobra<br />

poslušalka in še boljša opazovalka, da<br />

opazi bolečino po verbalnem in neverbalnem<br />

obnašanju pacienta, ker nekateri<br />

pacienti ne morejo ali ne znajo povedati,<br />

da jih kaj boli, na primer dojenčki ali pacienti,<br />

ki imajo duševne bolezni, ali ker<br />

je nekaterih pacientov sram priznati ali pa<br />

mislijo, da jih mora boleti, če so bili na<br />

operativnem posegu.<br />

Namen tega prispevka je pojasniti kaj<br />

je bolečina, kako je razdeljena in kako<br />

jo v zdravstvenih ustanovah ocenjujejo<br />

in merijo. Uporabljajo se najrazličnejše<br />

ocenjevalne lestvice, s katerimi se meri<br />

jakost bolečine in vpliv bolečine na kakovost<br />

življenja in funkcionalnost posameznika,<br />

ob prisotnosti bolečine. Namen prispevka<br />

je tudi pojasniti kako se bolečino lajša<br />

oziroma zdravi in katere cilje poskušajo<br />

doseči pri lajšanju le-te. Predstavljena je<br />

tudi zdravstvena nega in vloga medicinske<br />

sestre pri lajšanju bolečine, kajti bolečino<br />

je potrebno pravočasno prepoznati in<br />

zdraviti, ker lahko dolgotrajna bolečina<br />

preide v kronično in s tem povzroči pacientu<br />

dodatne težave.<br />

VŠZ NM<br />

Andreja Žižek - zi.andreja@gmail.com<br />

pred. Mojca Saje - mojca.saje1@guest.arnes.si<br />

Andreja Žižek, Mojca Saje<br />

aBSTRaCT<br />

For a human being, pain is an unpleasant<br />

experience, which stays in one’s memory<br />

forever. It causes suffering and a feeling<br />

of inferiority, because one cannot or is unable<br />

to help himself. That is why a nurse<br />

has to be a good listener and an even<br />

better observer in order to notice pain<br />

from verbal or non-verbal behavior of a<br />

patient since some patients cannot or do<br />

not know how to tell that something hurts<br />

them, for example babies or patients who<br />

have mental illnesses. Some patients are<br />

ashamed to admit pain or they think that<br />

they have to feel pain after an operation.<br />

The purpose of this article is to explain<br />

what pain is, how it is distributed and how<br />

it is assessed and measured in health institutions.<br />

A variety of assessment scales,<br />

which measure the strength of the pain<br />

and the influence of pain on the quality<br />

of life and functionality of an individual<br />

with the presence of pain, are used. The<br />

purpose of the article is also to explain<br />

how pain is reduced or treated and which<br />

goals are being tried to achieve with pain<br />

reduction. At the end of the article health<br />

care and the role of a nurse with pain reduction<br />

are presented as well, since pain<br />

needs to be recognized and treated in<br />

time, because a long-term pain can become<br />

chronic, which will cause additional<br />

problems for a patient.<br />

Ključne besede: bolečina, ocenjevanje<br />

bolečine, medicinska sestra, zdravstvena<br />

nega.<br />

Key words: pain, pain assessment, nurse,<br />

nursing care.<br />

138 139<br />

UVOD<br />

Medicinska sestra se zelo pogosto srečuje z bolečino na vseh področjih svojega delovanja.<br />

Bolečina je subjektivna izkušnja, na katero vplivajo osebnostni, biološki in kulturni<br />

dejavniki. Za pacienta je bolečina najbolj neprijetna bolnišnična izkušnja, in če ni<br />

zdravljena, povzroča trpljenje. Pri ugotavljanju potreb po zdravstveni negi mora imeti<br />

prednost ocenjevanje bolečine, ki je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri<br />

obravnavi pacienta z bolečino. Medicinska sestra je stalno prisotna ob pacientu in je<br />

prva, ki opazi težave. Njena ključna naloga je pravočasno prepoznavanje in ocenjevanje<br />

bolečine. Ocenjevanje bolečine je postopek, ki se <strong>za</strong>čne ob sprejemu pacienta v<br />

bolnišnico, že med negovalno anamnezo.<br />

H kakovostni zdravstveni negi prispevata dobra verbalna in neverbalna komunikacija.<br />

Učinkovita komunikacija je pogoj <strong>za</strong> vzpostavljanje <strong>za</strong>upnega in terapevtskega odnosa<br />

med pacientom in medicinsko sestro, ki je tudi pogoj <strong>za</strong> uspešno ocenjevanje bolečine.<br />

Pomemben del osebnosti posameznika in poklicne skupine v zdravstveni negi je kakovostna<br />

zdravstvena nega, ki temelji na vrednotah in motivaciji. Motivacija pa predstavlja<br />

gonilno silo posameznika <strong>za</strong> doseganje cilja. Večji uspeh pri delu bo poka<strong>za</strong>la visoko<br />

motivirana medicinska sestra in samo delo bo kvalitetnejše opravljeno. Za izboljšanje<br />

kakovosti v zdravstveni negi se je potrebno posvetiti in prilagoditi vsakemu posameznemu<br />

pacientu. To dosežemo, če upoštevamo bolnikovo individualnost in spoštujemo<br />

njegove pravice. Pacienta aktivno vključujemo v proces ocenjevanja bolečine, mu damo<br />

možnost izbire ter vključujemo tudi njegove najbližje. Zagotavljamo mu tudi fizično in<br />

psihično ugodje.<br />

BOLEČINA<br />

Andreja Žižek, Mojca Saje<br />

Bolečina je redni spremljevalec našega življenja, spremlja nas od rojstva do smrti. Predstavlja<br />

tako pomemben medicinski, družbeni, socialni in ekonomski problem. Načeloma<br />

je bolečina <strong>za</strong> življenje koristna. Pri poškodbi dela telesa živ organizem refleksno<br />

reagira na te dražljaje in prepreči še večjo poškodbo. Bolečina je koristna tudi kot<br />

klinično znamenje bolezni, lahko pomeni zgodnjo diagnozo in učinkovitejše zdravljenje<br />

(Obran, 2000).<br />

Pozitivna vloga bolečine je opo<strong>za</strong>rjanje, da se v našem telesu dogaja nekaj neobičajnega,<br />

saj bolečina spremlja številne bolezni, poškodbe, degenerativne procese. Druga pozitivna<br />

vloga bolečine je varovalna vloga, saj bolnika prisili k mirovanju ali k omejeni uporabi<br />

obolelega ali poškodovanega dela telesa. Doživljanje bolečine je individualno in subjektivno.<br />

Le bolnik sam lahko pove, kako močna je njegova bolečina. Pacientove izjave v<br />

zvezi z bolečino so edini ka<strong>za</strong>lec prisotnosti, moči in razsežnosti bolečine. Bolniki se na<br />

bolečino odzovejo različno. Na odziv vplivajo čustveno stanje bolnika, njegove prejšnje<br />

izkušnje, starost, spol, okolje, iz katerega izhaja, socialno-ekonomsko stanje, vrednote,<br />

prepričanje, pomen bolečine, mehanizmi prilagajanja (Šmitek, 2008).

Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Andreja Žižek, Mojca Saje<br />

Vrste bolečin<br />

Poznamo več različnih opredelitev bolečine. Glede na trajanje ločimo akutno in kronično<br />

bolečino, pri kronični pa ločimo bolečino, pove<strong>za</strong>no z malignimi obolenji, kronično bolečino<br />

pri nemalignih obolenjih in kronični bolečinski sindrom. Glede na izvor bolečinskega dražljaja<br />

ločimo nociceptivno bolečino (receptorji bolečine se odzivajo na poškodbe, bolezenske<br />

ali vnetne dejavnike, delovanje živčnega sistema je normalno) ali nevropatsko bolečino<br />

(bolečina je posledica poškodbe ali nepravilnosti živčnega sistema). Nociceptivna bolečina<br />

je lahko prisotna na površini telesa – površinska somatska bolečina, v globljih tkivih –<br />

globoka somatska bolečina, ali v notranjih organih – visceralna bolečina. Nevropatsko<br />

bolečino, ki nima nobene <strong>za</strong>ščitne vloge v telesu in jo <strong>za</strong>to imenujemo tudi patološka<br />

bolečina, je veliko težje zdraviti kot somatsko bolečino.Psihogena bolečina nastane na<br />

duševni osnovi brez patoloških sprememb v telesu. Fantomska bolečina je občutek bolečine<br />

v okončini, ki je bila kirurško odstranjena (Šmitek, 2008).<br />

Akutna ali prehodna bolečina nastane v času bolezni ali po poškodbi, medicinskih<br />

posegih ali operaciji. Vzrok je znan, nastane hitro, je različne intenzivnosti, na splošno<br />

preneha z zdravljenjem (Ivanuša, Železnik, 2008). Lahko traja tudi do tri mesece in<br />

njeno mesto je običajno lahko določljivo. Bolečino sproži odziv nocioreceptorjev in/ali<br />

centralnih nevronov. Huda akutna bolečina lahko sproži stresni odziv z dvigom krvnega<br />

pritiska, tahikardijo, pospešenim dihanjem, razširjenimi zenicami in znojenjem. Zaskrbljenost<br />

pripomore k povečanemu občutenju bolečine. Huda bolečina pacienta trenutno<br />

onesposobi in pacient običajno išče načine <strong>za</strong> lajšanje bolečine (Šmitek, 2008).<br />

Kronična ali nenehna bolečina traja tudi po zdravljenju, pogosto <strong>za</strong>radi nepoznane<br />

patologije, je redkeje spremljana s samostojnimi znaki, nima <strong>za</strong>ščitne funkcije, prekinja<br />

spanje in dnevne aktivnosti, zmanjšuje kakovost zdravja in delovanja posameznika,<br />

lahko je rakavega ali nerakavega izvora (Ivanuša, Železnik, 2008). O kronični bolečini<br />

govorimo takrat, ko je prisotna dlje od treh mesecev. Pogosto je občutek bolečine<br />

difuzen, razpršen. Lahko se razvije iz akutne ali pa je njen <strong>za</strong>četek počasen in tako<br />

nespecifičen, da se posameznik niti ne spomni, kdaj natanko je nastala. Kronična bolečina<br />

je lahko občasna, obdobja bolečine se pojavljajo od časa do časa, vmes je pacient brez<br />

neprijetnih občutkov. Kronično bolečino spremljajo razdražljivost, nemoč, brezvoljnost,<br />

depresija, osrediščenost na doživljanje bolečine in izogibanje stikom z drugimi. Fizična<br />

sposobnost se <strong>za</strong>radi izogibanja določenih gibov zmanjša. Kronična bolečina celovito<br />

spremeni kakovost življenja (Šmitek, 2008).<br />

Maligna bolečina pa je lahko akutna, kronična ali nastopa v presledkih (Ivanuša,<br />

Železnik, 2008). Pove<strong>za</strong>na je z vraščanjem malignih celic ali pritiskanjem tumorja na<br />

živčna vlakna. Stopnja bolečine je pove<strong>za</strong>na s stadijem bolezni. Bolečina pri malignih<br />

obolenjih nastopa tudi kot posledica diagnostičnih ali terapevtskih posegov pri teh<br />

boleznih (Šmitek, 2008).<br />

Kronična benigna bolečina je oblika kronične bolečine. Stopnja bolečine in patologija<br />

nista neposredno pove<strong>za</strong>ni. Bolečina postane bolezen, ki pri<strong>za</strong>dene katerikoli organski<br />

sistem. Ima znaten učinek na vsako področje posameznikovega življenja. Kronični<br />

bolečinski sindrom je stanje, ko kronična bolečina pri<strong>za</strong>dene posameznika do te mere,<br />

da se ne more več normalno odzivati na notranje in zunanje potrebe in <strong>za</strong>hteve. Kakovost<br />

življenja je bistveno pri<strong>za</strong>deta ali pa je sploh več ne <strong>za</strong>znava. Posameznik se usmeri<br />

samo še v iskanje načinov lajšanja bolečine (Šmitek, 2008).<br />

OCENJEVANJE BOLEČINE<br />

Ključna sestavina skrbi <strong>za</strong> pacienta je nadzor nad bolečino. Ocenjevanje bolečine se<br />

prične med negovalno anamnezo ob/po sprejemu v bolnišnico. Poleg znanja, kako ocenjevati<br />

bolečino, je pomembno tudi vzpostavljanje terapevtskega medsebojnega odnosa<br />

s pacientom. Odnos, v katerem je zdravstveni delavec usmerjen k pacientu, njegovim<br />

potrebam in problemom, z željo, da mu pomaga, in v katerem se pacient s svojimi<br />

individualnimi problemi počuti sprejetega in pomembnega. Medicinske sestra ugotavlja<br />

mesto in moč bolečine ter trajanje. Pacient naj sam opiše obliko bolečine (ostra,<br />

topa, trgajoča, stiskajoča), izžarevanje, čas ali okoliščine pojavljanja. Medicinska<br />

sestra vpraša tudi o načinih lajšanja bolečine, ki se jih poslužuje doma, kadar je bolečina<br />

prisotna in o učinkih. Pacienta poučimo že ob sprejemu, da je pomembno, da med zdravljenjem<br />

takoj poroča o prisotnosti bolečine, ker jo le na ta način lahko zdravstveno<br />

osebje učinkovito nadzoruje in lajša (Šmitek, 2008).<br />

Opazovanje je spretnost ter pomemben element nebesedne komunikacije pri ocenjevanju<br />

bolečine. Pomeni videti znake bolečine (položaj telesa, mimiko obra<strong>za</strong>, videz<br />

kože, gibljivost, <strong>vede</strong>nje), znati poslušati in razumeti vsebino in način govora, tipati in<br />

občutiti <strong>za</strong>trdlino, krč pa tudi vohati izločke, rane. Z ocenjevanjem bolečine medicinska<br />

sestra pride do <strong>za</strong>ključka o naravi bolečine; prepozna bolečino in njen verjeten vzrok,<br />

prepozna znake in simptome bolečine, oceni možne ovire <strong>za</strong> obravnavo, ocenjuje jo<br />

celovito glede na fizični, psihosocialni in duhovni vidik, upošteva tudi nebesedno<br />

izražanje in okoliščine, ki dodatno vplivajo na pojav bolečine (Ščavničar, 2004).<br />

OCENJEVaLNE LESTVICE<br />

Za ocenjevanje bolečine se uporabljajo različne lestvice, po katerih pacient oceni stopnjo<br />

prisotne bolečine. Pri novorojenčkih in dojenčkih se ocenjuje bolečina po številnih<br />

lestvicah, ki vključujejo opazovanje vitalnih znakov in <strong>vede</strong>nja. Za ocenjevanje kronične<br />

bolečine se uporabljajo obširni vprašalniki (Šmitek, 2008).<br />

ENODIMENZIONaLNE LESTVICE<br />

Pri odraslih se uporabljajo <strong>za</strong> ocenjevanje jakosti bolečine in <strong>za</strong> ocenjevanje učinka<br />

zdravljenja bolečine različne enodimenzionalne lestvice. Najpogosteje se uporabljajo<br />

vizualno analogna lestvica, besedno opisna lestvica, in številčna lestvica <strong>za</strong> oceno<br />

bolečine (Kamenik, 2008).<br />

Vizualna analogna lestvica<br />

Vizualna analogna lestvica (VAS) predstavlja 10 centimetrov ravna črta, na eni strani<br />

je oznaka »brez bolečine« na drugi strani pa »najhujša možna bolečina«. Pacient sam<br />

označi mesto na črti, ki pona<strong>za</strong>rja njegovo bolečino (Kamenik, 2008). Na hrbtni strani je<br />

analogna številčna lestvica v razponu od 1 do 10. Ocena 0 pomeni stanje brez bolečine,<br />

ocena 1 do 3 pomeni znosna bolečina, ki je še ni potrebno lajšati, ocena od 4 do 5<br />

(in več) predstavlja hujšo bolečino, ki že <strong>za</strong>hteva zdravljenje, medtem ko 10 pomeni<br />

neznosna bolečina (Šmitek, 2008).<br />

140 141

Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Andreja Žižek, Mojca Saje<br />

Besedno opisna lestvica<br />

Besedno opisne lestvice so sestavljene iz besed, ki opisujejo intenziteto bolečine. Besede<br />

so razvrščene tako, da opisujejo intenziteto bolečine od stopnje brez bolečine,<br />

do stopnje najhujše možne bolečine. Sodelovanje pacientov je dobro, <strong>za</strong>to so primerne<br />

tudi <strong>za</strong> paciente z omejenimi kognitivnimi sposobnostmi. Slabost te lestvice je prevedba<br />

zelo subjektivnih besed v enakomerno številčno <strong>za</strong>poredje ter majhno število opisnih<br />

možnosti (Kamenik, 2008).<br />

Številčna lestvica<br />

Številčne lestvice obsegajo razpon števil od 0 do 10 (11-točkovna lestvica) ali od 0 do<br />

100 (101-točkovna lestvica). Številka 0 pomeni stanje brez bolečin, največja številka<br />

(10 ali 100) pa najhujšo možno bolečino. Pacient napiše ali pove številko, ki najbolj<br />

ustre<strong>za</strong> intenziteti njegove bolečine. Te lestvice so enostavne, hitro izvedljive in<br />

dobro pokažejo intenziteto bolečine. Omogočajo tudi oceno učinkovitosti zdravljenja.<br />

Slabost teh lestvic je, da napačno predpostavljajo enakomerne razmake med posameznimi<br />

številčnimi ocenami (Kamenik, 2008).<br />

Naštete lestvice ocenjujejo samo jakost bolečine. Primerne so <strong>za</strong> merjenje akutne<br />

in pooperativne bolečine vedno, kadar je pomembno, da pacient hitro oceni intenziteto<br />

bolečine in stopnjo olajšanja po analgetiku. Tako je vizualna analogna lestvica<br />

nepogrešljiv pripomoček pri zdravljenju onkoloških bolnikov, predvsem ob uvajanju<br />

zdravljenja z opioidi, pri določanju <strong>za</strong>četnega odmerka in kasneje med potekom bolezni<br />

<strong>za</strong> prilagajanje odmerka pacientovim potrebam (Pirc, 2005).<br />

MULTIDIMENZIONaLNE LESTVICE<br />

Multidimenzionalne lestvice poleg ocene jakosti bolečine dajo širšo, celotnejšo informacijo<br />

o vplivu bolečine na pacientovo kvaliteto življenja ter na njegovo funkcionalno<br />

sposobnost – bolečino se ocenjuje. Multidimenzionalni vprašalniki <strong>za</strong>htevajo določeno<br />

razumevanje pacienta in terapevtov čas <strong>za</strong> pomoč pri izpolnjevanju. Povedo, kako je<br />

bolečina spremenila življenje pacienta, kako jo doživlja in koliko bolečina vpliva na<br />

njegovo funkcionalno sposobnost (Pirc, 2005).<br />

McGillov vprašalnik<br />

McGillov vprašalnik o bolečini <strong>za</strong>jema tri dimenzije bolečine: senzorno, čutno in ocenjevalno.<br />

Sestavljen je iz seznama 87 opisnih izrazov bolečine, ki <strong>za</strong>jemajo pacientovo<br />

bolečino, njegova čustva in sliko, na kateri pacient označi lokali<strong>za</strong>cijo svoje bolečine.<br />

Zaradi <strong>za</strong>htevnosti izpolnjevanja vprašalnika se ga ne uporablja <strong>za</strong> merjenje pooperativne<br />

bolečine (Kamenik, 2008).<br />

Kratek vprašalnik<br />

Kratek vprašalnik o bolečini je namenjen <strong>za</strong> hitro merjenje v ambulanti <strong>za</strong> zdravljenje<br />

bolečin z namenom ugotavljanja vpliva bolečine na pacientovo vsakodnevno življenje<br />

(Pirc, 2005).<br />

Dermatomska bolečinska risba<br />

Dermatomska bolečinska risba, je risba na kateri pacient <strong>za</strong>senči mesto in širitev<br />

bolečine. Uporablja se kot opisna ocena pri meritvi bolečine (Pirc, 2005).<br />

Vedenjske in fiziološke lestvice<br />

Vedenjske in fiziološke lestvice <strong>za</strong> ocenjevanje bolečine se uporabljajo pri pacientih,<br />

ki ne zmorejo podati oceno o jakosti bolečine s samoocenjevanjem. Te lestvice so<br />

primerne <strong>za</strong> ocenjevanje bolečine pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki še ne govorijo, ali<br />

pri odraslih z mentalno <strong>za</strong>mračenostjo ali zmedenostjo, ki ne morejo <strong>za</strong>dovoljivo sodelovati<br />

v oceni bolečine. Vedenjski znaki, ki kažejo na bolečino, so izraz obra<strong>za</strong> (pačenje,<br />

mrk pogled, stiskanje zob, vek in ustnic, gubanje čela, solzenje), vokali<strong>za</strong>cija (ječanje,<br />

stokanje, vzdihovanje, jok, kričanje), govorica telesa (motorični nemir, prijemanje <strong>za</strong><br />

boleč predel telesa, umaknitveni refleks, vzdrževanje določene lege telesa). Pogosti<br />

fiziološki znaki bolečine pa so povišan ali zmanjšan krvni tlak, povišan ali zmanjšan srčni<br />

utrip, povišana ali zmanjšana frekvenca dihanja, razširjene zenice, bledica ali rdečica<br />

obra<strong>za</strong>, potenje, slabost (Kamenik, 2008).<br />

LAJŠANJE – ZDRAVLJENJE BOLEČIN<br />

Medicinska sestra lahko na več načinov lajša bolečino. Ker je bolečina individualna<br />

izkušnja vsakega posameznika, <strong>za</strong>hteva individualen pristop. Najbolj uspešno zdravljenje<br />

bolečine je kombinacija nefarmakoloških metod in farmakoloških sredstev.<br />

Pravočasno aplicirati zdravilo, preden postane bolečina hujša, je zelo pomembno <strong>za</strong><br />

optimalno lajšanje bolečine. V nekaterih primerih je potrebno dajati analgetike tako,<br />

kot so predpisani, na ure in ne po potrebi. Ta pristop je primernejši, posebno v zgodnji<br />

pooperativni dobi. Drugi način lajšanja bolečine je uporaba dopolnilnih nefarmakoloških<br />

intervencij. Te intervencije dajejo pacientu priložnost, da se aktivno vključi v doseganje<br />

višje ravni udobja in, v nekaterih primerih, tudi neodvisnost v lajšanju bolečin.<br />

Ko enostavna analgezija ne olajša pacientu bolečin, se priporoča uporaba farmakološke<br />

in nefarmakološke terapije (Ivanuša, Železnik, 2008).<br />

Cilji pri lajšanju bolečin<br />

Cilj lajšanja prisotne bolečine je zmanjšati občutek bolečine do take mere, da pacientu<br />

ne bo povzročala neugodja in ovirala običajnih življenjskih aktivnosti. Za doseganje<br />

tega cilja morajo zdravstveni delavci <strong>vede</strong>ti, da je stopnja bolečine in neugodja, ki jo<br />

spremlja, in pri kateri je že potrebno analgetično zdravljenje, opredeljena z oceno 3,<br />

na deset stopenjski lestvici. Pacient, ki svojo bolečino na ocenjevalni lestvici oceni s<br />

številom 3 ali višje, potrebuje sredstvo <strong>za</strong> lajšanje bolečin. Namen zdravljenja bolečine<br />

je vzdrževanje bolečini pri oceni do največ <strong>3.</strong> Tudi pacient mora <strong>vede</strong>ti, da je potrebno<br />

z lajšanjem bolečine pričeti, še preden se bolečina razvije v polni meri (Šmitek, 2008).<br />

Lajšanje trpljenja je dolžnost <strong>zdravstvene</strong> nege. Ker je bolečina pogosto sestavni del<br />

trpljenja, je lajšanje bolečine ena od prednostnih nalog. Pri natančnem ocenjevanju<br />

bolečine <strong>za</strong>čne medicinska sestra razumevati vpliv bolečine na pacientovo življenje.<br />

Po ocenjevanju pacientove bolečine ali neugodja je lahko odstranitev bolečinskega<br />

142 143

Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Andreja Žižek, Mojca Saje<br />

dražljaja hitra in učinkovita pomoč pacientu, da doseže olajšanje. Vzroki <strong>za</strong> neugodje<br />

so lahko vlažne, mokre ali tesne obveze, zgubana rjuha, dražljaji v okolju, hrup<br />

televizije, aktivnosti, ki presegajo bolnikove zmožnosti. Neugodna lega dalj časa<br />

pri odvisnem pacientu prav tako lahko povzroča bolečino. Če je pacient utrujen ali<br />

prestrašen, lahko celo blagi dražljaji postanejo vzrok <strong>za</strong> bolečino. Medicinska sestra<br />

mora spremljati pacienta tako, da odkriva morebitne dražljaje <strong>za</strong> bolečino. Odstranitev<br />

bolečinskih dražljajev, pazljivo obračanje, <strong>za</strong>ščita rane med dihanjem, kašljanjem ali<br />

gibanjem lahko pacientu zmanjša neugodje (Ivanuša, Železnik, 2008).<br />

BOLEČINA IN ZDRAVSTVENA NEGA<br />

Margo McCafery, medicinska sestra, ki je sestavila definicijo bolečine, ki poudarja individualnost<br />

in subjektivnost doživljanja bolečine, pravi, da je bolečina prisotna, kadarkoli<br />

jo bolnik opisuje, tam, kjer jo opisuje in da je tako močna, kot jo opisuje (McCafery,<br />

1968, cit. v Ščavničar, 2004). Definicija je <strong>za</strong> medicinske sestre <strong>za</strong>vezujoča. Medicinska<br />

sestra mora bolniku verjeti kje ga boli, kaj ga boli in kako močno ga boli. Znanje, ki ga<br />

ima medicinska sestra o bolečini, pomenu bolečine <strong>za</strong> bolnika ter celostna obravnava<br />

bolečine so elementi, od katerih je odvisna kakovost obravnave bolnika, ki trpi bolečino.<br />

Učinkovito lajšanje bolečine je veliko bolj odvisno od aktivnosti s področja <strong>zdravstvene</strong><br />

nege kot pa od aplikacije protibolečinske terapije (Ščavničar, 2004). Za učinkovito<br />

obvladovanje bolečine je pomemben odnos, ki ga ima medicinska sestra do bolečine<br />

in njeno znanje o tem. Njeno delo in ravnanje usmerja kodeks etike, ki je vodilo pri<br />

oblikovanju etičnih vrednot in spodbuda pri delu v praksi <strong>zdravstvene</strong> nege. Medicinska<br />

sestra je <strong>za</strong>govornica koristi bolnika in mu nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter<br />

moralno podporo (Kodeks etike, 2006).<br />

Vloga medicinske sestre<br />

Sodobna zdravstvena nega omogoča kakovostno, kontinuirano in avtonomno stroko,<br />

ki omogoča timski model organiziranja, delo po procesu <strong>zdravstvene</strong> nege, poudarja<br />

holistični pristop k bolniku, individualno obravnavo bolnika. Zdravstvena nega je v celoti<br />

dokumentirana v negovalni dokumentaciji. Vrednotenje uspešnosti na osnovi iz<strong>vede</strong>nega<br />

in doseženega se kaže v <strong>vede</strong>nju in stanju bolnika. Poudarek je na enakopravni in aktivni<br />

vlogi bolnika v zdravstveni negi ter v partnerskem odnosu (Hajdinjak, 1999).<br />

Naloge medicinske sestre do bolnika, ki ima bolečino, so (Ščavničar, 2004):<br />

• ocenjevati stanje in ugotavljati potrebe,<br />

• preprečevati pojav bolečine tako, da z intervencijami <strong>zdravstvene</strong> nege ne izzove<br />

ali poveča bolečine,<br />

• spremljati stanje tudi skozi besedno in nebesedno komunikacijo,<br />

• podpirati bolnikove metode <strong>za</strong> odpravo bolečine, kot sta višanje tolerance <strong>za</strong><br />

bolečino ali <strong>za</strong> zmanjševanje jakosti že prisotne bolečine,<br />

• izvajati nefarmakološke in farmakološke intervencije ter ocenjevati njihov učinek<br />

oziroma stranske učinke,<br />

• je zdravstvena vzgojiteljica <strong>za</strong> pridobitev kontrole nad bolečino, moči in dostojanstva<br />

ter mu pomaga razumeti pojav bolečine, učinkovitost analgetikov, trajanje<br />

bolečine in pomen določenih izrazov.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Ocenjevanje in prepoznavanje bolečine predstavlja pomembno izhodišče pri ugotavljanju<br />

potreb po zdravstveni negi. Je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri<br />

obravnavi pacienta z bolečino. Pri tej nalogi je medicinska sestra samostojna. Uspešno<br />

ocenjevanje in nadzor nad bolečino je delno odvisen tudi od pozitivnega odnosa,<br />

znanja, intuicije ter izkušenj, ki jih ima medicinska sestra. Pri ocenjevanju bolečine<br />

velja pravilo, da mora medicinska sestra pacientu verjeti, da ga boli in ne sme jo<br />

skrbeti, da se bolnik mogoče pretvarja. Lajšanju in nadzoru nad bolečino posvečamo<br />

premalo pozornosti. Veliko pacientov, po mojem mnenju in izkušnjah, ni deležnih<br />

primerne protibolečinske obravnave. Vzroki <strong>za</strong> neprimerno protibolečinsko obravnavo<br />

so tako na strani zdravstvenih delavcev, kot na strani pacientov. Napake, ki se dogajajo<br />

pri ocenjevanju in prepoznavanju bolečine s strani zdravstvenih delavcev, se pojavljajo<br />

<strong>za</strong>radi negativnega odnosa do bolečine in <strong>za</strong>radi neznanja. Vzroki s strani pacientov <strong>za</strong><br />

neprimerno lajšano bolečino pa so v njihovi neosveščenosti in neznanju ter neinformiranosti<br />

v zvezi z lajšanjem bolečine.<br />

LITERaTURa<br />

1. Hajdinjak A. Pomen teoretičnih modelov <strong>za</strong> sodobno zdravstveno nego. Obzor<br />

Zdr N. 1999; 33 (3–4): 137–140.<br />

2. Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege. Maribor: Univer<strong>za</strong><br />

v Mariboru, <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>; 2008.<br />

<strong>3.</strong> Kamenik M. Slovensko združenje <strong>za</strong> zdravljenje bolečine. Merjenje in ocenjevanje<br />

bolečine v perioperativnem obdobju. Zbornik Pooperacijska bolečina<br />

12. seminar o bolečini z mednarodno udeležbo. Maribor, 6.–7. junij 2008.<br />

Splošna bolnišnica Maribor.<br />

4. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana:<br />

Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije; 2006.<br />

5. Obran S. Ocenjevanje in merjenje akutne pooperativne bolečine. Obzor Zdr N.<br />

2000; 34 (5–6): 215–220.<br />

6. Pirc J. Prepoznavanje, ocenjevanje in merjenje bolečine. Zbornik predavanj, 9.<br />

seminar o bolečini. Maribor, 10.–11. junij 2005. Maribor.<br />

7. Ščavničar E. Celotna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Obzor Zdr<br />

N. 2004; 38 (2): 101–111.<br />

8. Šmitek J, Krist A. Venski pristopi, odvzemi krvi in dajanje zdravil. Ljubljana: Univerzitetni<br />

klinični center Ljubljana; 2008.<br />

144 145

POJASNJEVALNA VLOGA MEDICINSKE<br />

SESTRE PRI SEZNANJANJU PREISKOVANCA<br />

Z GASTROENDOSKOPSKO PREISKAVO<br />

THE NURSE’S ROLE OF EXPLaNaTION IN INFORMING aN<br />

EXaMINEE ON THE GaSTROENDOSCOPIC PROCEDURE<br />

Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Gastroendoskopska<br />

preiskava je ena izmed nenadomestljivih<br />

invazivnih preiskav, <strong>za</strong>radi katere preiskovanci<br />

še zmeraj poročajo o nelagodju<br />

in strahu pred preiskavo ter neprijetnih<br />

občutkih tekom preiskave, <strong>za</strong>to<br />

je največkrat ravno medicinska sestra<br />

tista, ki se mora osredotočiti na preiskovanca<br />

in njegovo počutje, ter ga s svojimi<br />

veščinami komunikacije in znanjem<br />

poskusi kvalitetno psihično pripraviti, da<br />

lažje prestane preiskavo.<br />

Cilj: Z raziskavo v UKCM na Oddelku <strong>za</strong><br />

gastroenterologijo in endoskopijo smo<br />

želeli ugotoviti seznanjenost preiskovancev<br />

s preiskavo ter morebiten efekt<br />

uporabljenih metod seznanjanja na njihovo<br />

počutje, ter ali so bile te metode<br />

dovolj razumljivo predstavljene.<br />

Metode: Uporabljena sta bila dva anketna<br />

vprašalnika, pred in po preiskavi.<br />

Pred preiskavo smo uporabili tri metode<br />

seznanjanja: video posnetek, šolski model<br />

endoskopa in demonstracijski fizikalni<br />

poskus.<br />

FZV UM<br />

Maja Küčan - majaaa1988@gmail.com<br />

prof. dr. Milan Brumen - milan.brumen@uni-mb.si<br />

doc. dr. Marjan Skalicky - koimed@ukc-mb.si<br />

predav. mag. Mateja Lorber - mateja.lorber@uni-mb.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: The procedure known as<br />

gastric endoscopy is one of the irreplaceable<br />

examinations because of which examinees<br />

regularly report unease, fear and<br />

awkwardness prior to the procedure. The<br />

medical nurse, to whom belongs the honour<br />

to focus on the examinee and his/her<br />

condition, is the one possessing skills and<br />

knowledge that enable a high quality psychological<br />

preparation of the examinee to<br />

go through the procedure more easily.<br />

Aim: The aim of the research paper was to<br />

ascertain the informedness of examinees<br />

on the procedure of gastric endoscopy and<br />

to determine the effect of methods of informing<br />

on examinees’ condition.<br />

Methods: The research was based on quantitative<br />

methodology. Two questionnaires<br />

were used in the research prior to and after<br />

the procedure. The research included<br />

30 randomly selected examinees, who had<br />

been given an appointment for a procedure<br />

of upper gastrointestinal endoscopy.<br />

Three methods of informing were used<br />

prior to the procedure: a video recording,<br />

Rezultati: Od vseh preiskovancev jih je<br />

90 % seznanjenih z endoskopsko preiskavo.<br />

Vsem preiskovancem se je zdela<br />

naša metoda seznanjanja razumljiva,<br />

ni pa bistveno vplivala na spremembo<br />

počutja. Največ vpliva na počutje je imel<br />

video posnetek, ki je 33 % preiskovancev<br />

pomiril, šolski model endoskopa je pri 23<br />

% preiskovancev vzbudil napet občutek,<br />

fizikalni prikaz pa pri 87 % ni imel nobenega<br />

vpliva na počutje.<br />

Razprava: Ugotovili smo, da je seznanjenost<br />

s preiskavo dobra, metode seznanjanja<br />

pa so dobrodošle in po mnenju<br />

preiskovancev potrebne <strong>za</strong> boljše razumevanje<br />

preiskave. Predvsem je bilo <strong>za</strong>slediti<br />

<strong>za</strong>nimanje <strong>za</strong> video posnetek, predvsem<br />

predvajanje tistim, ki pridejo na preiskavo<br />

prvič.<br />

Zaključek: Pomembno vlogo pri seznanjanju<br />

ima medicinska sestra, ki s svojim<br />

pristopom psihične priprave preiskovanca<br />

poskuša vplivati na njegovo sproščenost in<br />

s tem posledično na lažji potek preiskave.<br />

KLJUČNE BESEDE: pojasnjevalne metode,<br />

seznanjenost preiskovancev, gastroskopija<br />

a teaching model of an endoscope and a<br />

demonstration of a physics experiment.<br />

Results: We found that 90% of all interviewees<br />

were informed on the gastric endoscopy<br />

procedure. All examinees seemed<br />

to understand the entire method, but it<br />

did not significantly affect the change of<br />

condition. The greatest effect was exerted<br />

by the video recording that relaxed<br />

33% of examinees. The teaching model of<br />

an endoscope evoked feelings of tension<br />

in 23% of interviewees. The physical demonstration<br />

did not have any effect on the<br />

condition in 87% of cases.<br />

Discussion: We ascertained that the informedness<br />

on the procedure was good,<br />

while the methods of informing were welcome<br />

and, according to the examinees,<br />

needed for a better understanding of the<br />

procedure. There was a greter interest in<br />

the video recording, which was especially<br />

expressed by examinees undergoing the<br />

procedure for the first time.<br />

Conclusion: The nurse’s skills and knowledge<br />

play an important part in enabling a<br />

high quality psychological preparation of<br />

the examinee to go through the procedure<br />

more easily and to relax the examinee.<br />

KEY WORDS: methods of informing, informedness<br />

of examinees, gastric endoscopy.<br />

146 147<br />

UVOD<br />

Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber<br />

Gastroendoskopska preiskava je diagnostični in/ali terapevtski postopek, s pomočjo katerega<br />

zdravnik lažje postavi diagnozo, locira in zdravi morebitne patološke spremembe.<br />

Je ena izmed nepogrešljivih in najbolj <strong>za</strong>nesljivih preiskav, kjer zdravnik s posebnim<br />

inštrumentom, endoskopom, dobi točen in jasen vpogled v notranjost požiralnika,<br />

želodca ter prvi del tankega črevesa. Omogoča odvzem bioptičnih vzorcev, v urgentnih<br />

situacijah zdravljenje krvavečih žil in varic, ter tudi odstranjevanje pogoltnjenih objektov<br />

(Turk, 2007).<br />

Preiskovanci, napoteni na takšno preiskavo velikokrat ne vedo kako dejansko sploh poteka<br />

ta preiskava. Prav iz tega primarnega razloga se jim največkrat poraja strah pred<br />

neznanim, nelagodje ob misli na nekaj, kar si ne znajo predstavljati kako točno poteka,<br />

<strong>za</strong>to pride v ospredje medicinska sestra in njena pojasnjevalna vloga, katere namen je

Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca... Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber<br />

obveščanje in seznanjanje preiskovanca s potekom preiskave, pripravo na njo in vplivati<br />

na sproščenost preiskovancev pred in med invazivno endoskopsko preiskavo. Pajnkihar<br />

(1999) navaja, da je pomembno, da medicinska sestra preiskovanca obravnava kot subjekt<br />

ter da pokaže skrb in <strong>za</strong>vzetost <strong>za</strong>nj, na preiskavo pa ga mora pripraviti tako, da bo<br />

izvedba le-te <strong>za</strong>nj predstavljala čim manj neugodja.<br />

Medicinska sestra vrši svojo pojasnjevalno vlogo na različne načine z uporabo različnih<br />

metod seznanjanja. Da preiskovanec lažje razume, kaj se bo z njim dogajalo tekom<br />

preiskave, medicinska sestra uporablja elemente <strong>zdravstvene</strong> vzgoje, kot so metoda<br />

pogovora in/ali ilustrativno demonstracijske metode, pri čemer uporabi avdiovizualna<br />

sredstva in/ali slikovno gradivo (Hoyer, 2005).<br />

POJaSNJEVaLNa VLOGa MEDICINSKE SESTRE<br />

Pojasnjevalna vloga medicinske sestre v endoskopski enoti je timsko delo in deluje<br />

zdravstveno vzgojno. V okviru tega je ključna vloga medicinske sestre kvalitetna priprava<br />

preiskovanca na preiskavo, s primarnim ciljem ugodnega počutja pred, med in po<br />

preiskavi (Hekič, 2006). Z zdravstveno vzgojo, ki predstavlja pomoč preiskovancem,<br />

da predstavljene informacije razumejo in razjasnijo svoja stališča, skušamo vplivati na<br />

preiskovance, da postanejo v procesu <strong>zdravstvene</strong> nege dejavni, kar je mogoče le, če<br />

so ustrezno obveščeni in motivirani. Da to dosežejo, morajo imeti dostop do osnovnih<br />

informacij, ki pa jim jih največkrat poleg zdravnika posreduje tudi diplomirana medicinska<br />

sestra (Hoyer, 2005).<br />

Zdravstveni delavci se <strong>za</strong>vedamo, da je veliko ljudi, ki ne poznajo in ne vedo kako<br />

poteka endoskopski poseg, na katerega so napoteni. Prihajajo s strahom, neodločeni in<br />

z negativnimi predsodki do določenega posega. Vemo, da so vse preiskave v endoskopiji<br />

neprijetne <strong>za</strong> preiskovance in menimo, da sta strah in negotovost bolnikov velikokrat<br />

pogojena s slabo pripravljenostjo preiskovancev na preiskavo (La<strong>za</strong>r et al., bd). Posredovanje<br />

informacij vidno zmanjša prisotno anksioznost, kar ima ugoden vpliv na preiskovanca<br />

ter posledično na izvedbo posega. Da pa posredovane informacije dosežejo svoj<br />

pravi namen je bistvena vzpostavitev učinkovite komunikacije med preiskovancem in<br />

medicinsko sestro, <strong>za</strong> kar je pomembno medsebojno <strong>za</strong>upanje in spoštovanje. Podane<br />

informacije morajo biti predvsem jasne in preiskovancu razumljive (Pajnkihar, 1999)<br />

Medicinska sestra se osredotoči na psihično pripravo preiskovanca, ki v endoskopski<br />

enoti temelji na informiranju in učenju preiskovancev, <strong>za</strong>dovoljevanju njihovih potreb<br />

in vključevanju v proces <strong>zdravstvene</strong> nege (Hekič, 2006). Ustrezna psihična priprava<br />

preiskovanca na preiskavo je ključnega pomena, saj je doka<strong>za</strong>no, da preiskovanci z nižjo<br />

stopnjo strahu, nelagodja in anksioznosti lažje prestanejo poseg, kar vodi k večjemu <strong>za</strong>dovoljstvu<br />

preiskovanca. V kolikor preiskovanec s preiskavo, njenim namenom in potekom<br />

ni ustrezno in dovolj seznanjen se lahko stres pojavi še bolj intenzivno, <strong>za</strong>to mora<br />

medicinska sestra s primernim pristopom in ravnanjem bolniku zmanjšati ta morebiten<br />

prisoten strah ter negotovost (Ivanuša in Železnik, 2000).<br />

Obseg informacij je odvisen od prejšnjih izkušenj, <strong>za</strong>nimanja in pri<strong>za</strong>detosti preiskovanca.<br />

Najboljši način je, da preiskovanca povprašamo, kaj želi <strong>vede</strong>ti o preiskavi. Bolnik,<br />

ki doživlja velik strah, informacij običajno ne sliši ali pa si jih ne <strong>za</strong>pomni. Ustrezne<br />

brošure, plakati in vizualna sredstva pomagajo medicinski sestri pri poučevanju preiskovanca.<br />

Preiskovančevo sodelovanje pa je odvisno od njegove starosti, inteligentnosti,<br />

izobrazbe, izkušenj in navad (Ivanuša in Železnik, 2000).<br />

RaZISKOVaLNI DEL<br />

Namen in cilji raziskave<br />

Namen raziskave je bil ugotoviti seznanjenost preiskovancev z gastroendoskopsko<br />

preiskavo ter oceniti uspešnost pojasnjevalnih metod na preiskovančevo počutje.<br />

Cilj raziskave je bil analizirati dobljene podatke ter jih primerjati z rezultati prejšnjih<br />

raziskav s tega področja.<br />

Raziskovalna vprašanja<br />

V raziskovalnem delu smo si <strong>za</strong>stavili tri raziskovalna vprašanja:<br />

• Ali so preiskovanci seznanjeni z gastroendoskopsko preiskavo?<br />

• Ali postopek informiranja (video posnetek, šolski model endoskopa, demonstracijski<br />

fizikalni poskus) učinkuje na sproščenost in počutje preiskovanca pred in med<br />

endoskopsko preiskavo?<br />

• Ali je celoten postopek informiranja (video posnetek, šolski model endoskopa,<br />

demonstracijski fizikalni poskus) preiskovancu dovolj razumljiv?<br />

Metode dela<br />

V raziskavi sta bila uporabljena dva anketna vprašalnika. Prvega so preiskovanci izpolnili<br />

preden so pristopili na preiskavo, njegov namen pa je bil ugotoviti seznanjenost preiskovancev<br />

z gastroendoskopsko preiskavo. Drugi anketni vprašalnik so preiskovanci izpolnili<br />

po končani preiskavi, nanašal pa se je na prezentirane pojasnjevalne metode.<br />

Pred preiskavo smo preiskovancem prezentirali tri različne metode pojasnjevanja s<br />

ciljem doseči boljšo informiranost ter ugotoviti morebiten vpliv teh metod na njihovo<br />

počutje.<br />

Metode seznanjanja so bile:<br />

• video posnetek, ki je prikazoval potek endoskopske preiskave,<br />

• šolski model endoskopa, ki je na preprost način prika<strong>za</strong>l delovanje instrumenta z<br />

lučko ter kamero,<br />

• demonstracijski fizikalni poskus, ki je prika<strong>za</strong>l fizikalne osnove endoskopije, in<br />

sicer totalni odboj svetlobe na lečnem modelu optičnega vlakna.<br />

Rezultati odgovorov, dobljenih z anketnima vprašalnikoma so bili statistično obdelani s<br />

programoma Microsoft Excel 2007 in Microsoft Word 2007 ter ponazorjeni z grafičnimi<br />

prikazi.<br />

Raziskovalni vzorec<br />

V raziskavo je bilo vključenih 30 naključno izbranih preiskovancev. Kriterijev <strong>za</strong><br />

izključitev v raziskavi nismo postavljali, edini pogoj <strong>za</strong> sodelovanje je bil podpisan pri-<br />

148 149

Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca... Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber<br />

volitveni obrazec <strong>za</strong> sodelovanje v raziskavi. Preiskovanci so imeli možnost odklonitve<br />

sodelovanja v raziskavi kadarkoli, tekom izvedbe raziskave pa smo upoštevali načela<br />

Kodeksa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.<br />

Spolna struktura je <strong>za</strong>jemala 17 (57 %) žensk ter 13 (43 %) moških. 10 % anketiranih je<br />

bilo starih med 21-30 let, 14 % med 41-50 let, 38 % med 51-60 let, 24 % med 61-70 let in<br />

14 % med 71-80 let. Z osnovnošolsko izobrazbo je bilo 23 % anketirancev, s srednjo šolo<br />

54 % in fakultetno izobrazbo 23 %.<br />

REZULTaTI<br />

Preiskovance smo grupirali v dve skupini.<br />

Prva skupina je obravnavala tiste preiskovance, ki so že kdaj bili na gastroendoskopski<br />

preiskavi, teh je bilo 19 (63 %). Že pri prejšnji gastroendoskopski preiskavi jih je bilo s<br />

potekom preiskave 17 (89 %) seznanjenih, le 2 (11 %) nista bila seznanjena. Pred sedanjo<br />

preiskavo so z njo vsi seznanjeni, od tega jih je 16 (84 %) seznanjenih s preiskavo isto kot<br />

prejšnjič, 3 (16 %) pa so bili s preiskavo seznanjeni bolje. Največ informacij o preiskavi<br />

jim je pri prejšnji preiskavi posredoval zdravnik, kar 9 (53 %) preiskovancem. 7 (41 %)<br />

preiskovancem je informacije posredovala medicinska sestra, 1 (6 %) preiskovanec pa<br />

je pojasnila in navodila poiskal kar sam. 16 (94 %) preiskovancem so bile informacije<br />

posredovane s pogovorom, ustno, le 1 (6 %) preiskovancu so bila navodila predložena<br />

pisno. Obetavno je, da so bila posredovana pojasnila vsem preiskovancem dovolj jasna<br />

in razumljiva. Preiskovanci so kljub informacijam pred preiskavo občutili nelagodje,<br />

strah in/ali nervozo.<br />

Druga skupina preiskovancev je <strong>za</strong>jemala tiste, ki so prišli na preiskavo prvič, teh je bilo<br />

11 (37 %). Od teh jih je 8 (73 %) seznanjenih s preiskavo in 3 (27 %) niso bili seznanjeni<br />

s preiskavo. Razlogi <strong>za</strong> neseznanjenost tičijo v tem, da preiskovanci niso dobili nobenih<br />

informacij o preiskavi. 3 (37,5 %) so največ informacij dobilo s strani prijateljev, ki so že<br />

opravili preiskavo, 3 (37,5 %) od zdravnika, 1 (12,5 %) se je sam po<strong>za</strong>nimal o preiskavi,<br />

1 (12,5 %) preiskovanec pa je pojasnila dobil s strani medicinske sestre. 7 (87 %) jih je<br />

dobilo informacije preko pogovora na ustni način, bila pa so dovolj jasna in razumljiva,<br />

1 (13 %) pa je jih je dobil preko interneta.<br />

Skupno jih je torej 27 (90 %) seznanjenih s preiskavo, 3 (10 %) pa ne (Graf 1).<br />

Graf 1: Seznanjenost z gastroendoskopsko preiskavo<br />

Vpliv pojasnjevalnih metod na počutje preiskovancev je bil sledeč (Tabela 1): v primeru video<br />

posnetka je predvajana vsebina 10 (33 %) preiskovancev pomirila, 3 (10 %) preiskovancem je<br />

dala občutek napetosti, na 17 (57 %) preiskovancev pa video posnetek ni imel efekta na počutje.<br />

Na 6 (20 %) preiskovancev je predstavitev šolskega modela endoskopa delovala<br />

sproščujoče, 7 (23 %) jih je razburila, 17 (57 %) preiskovancev pa efekta na počutje po<br />

ogledu modela ni občutilo. Poleg podanih odgovorov so svoje občutke po ogledu modela<br />

opisovali še kot nelagodje, nekateri so o njem razmišljali, nekateri so se ga ustrašili.<br />

Pri 26 (87 %) preiskovancev prikaz fizikalne lastnosti totalnega odboja v modelu optičnega<br />

vlakna ni imel vpliva na počutje, 3 (10 %) se jih je počutilo sproščenih, 1 (3 %) pa napeto.<br />

Video posnetek Model endoskopa Fizikalni prikaz<br />

Pomirjeno/sproščeno 10 (33 %) 6 (20 %) 3 (10 %)<br />

Napeto/razburjeno 3 (10 %) 7 (23 %) 1 (3 %)<br />

Ni vpliva na počutje 17 (57 %) 17 (57 %) 26 (87 %)<br />

Tabela 1: Vpliv pojasnjevalnih metod na počutje preiskovancev<br />

Iz pridobljenih podatkov glede razumljivosti pojasnjevalnih metod (Tabela 2) je moč<br />

razbrati, da so bili video posnetek, šolski model endoskopa ter fizikalni prikaz totalnega<br />

odboja vsem preiskovancem razumljivi; tako tistim, ki so že bili kdaj na preiskavi,<br />

kot tistim, ki so prišli na preiskavo prvič. Le 1 (3 %) preiskovancu fizikalni prikaz ni bil<br />

razumljiv.<br />

Video posnetek Model endoskopa Fizikalni prikaz<br />

DA 100 % 100 % 97 %<br />

NE 3 %<br />

RaZPRaVa<br />

Tabela 2: Razumljivost pojasnjevalnih metod<br />

Duh (2002) je v raziskavi ugotavljal, da so preiskovanci z endoskopsko preiskavo slabo<br />

seznanjeni - 27,6 % preiskovancev je trdilo, da dobijo informacije s strani zdravnika in<br />

da so premalo razumljive. Hekič (2006) je v raziskavi na Oddelku <strong>za</strong> gastroenterologijo<br />

in endoskopijo UKC Maribor ugotovila da so informacije s strani zdravnika dovolj jasne.<br />

To je potrdilo 87,5 % preiskovancev. V našem primeru so preiskovanci dobili največ informacij<br />

ravno tako s strani zdravnika, kar 44,4 %. Pojasnila preiskovancem so bila večini<br />

anketiranih jasna in razumljiva, prav tako pa je seznanjenost s preiskavo kar 90 %.<br />

Iz rezultatov naše raziskave je moč razbrati, da je 92,6 % preiskovancev dobilo pojasnila<br />

ustno, torej s pogovorom bodisi z zdravnikom, bodisi z medicinsko sestro. 3,7 %<br />

so navodila dobili pisno in 3,7 % na internetu. V raziskavi smo želeli v prakso vpeljati<br />

malo drugačne metode seznanjanja, kot je zgolj pogovor. Uporabili smo video posnetek,<br />

model endoskopa ter demonstracijski fizikalni poskus. V Bolnišnici Golnik že vrsto let<br />

prav tako uporabljajo video posnetek, ki si ga preiskovanci ogledajo preden pristopijo<br />

na preiskavo. Pilar in Petrinec Primožič (2008) navajata, da bi po mnenju preiskovancev<br />

moral biti ogled video posnetka obvezen. To lahko delno primerjamo z našimi ugotovit-<br />

150 151

Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca... Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber<br />

vami, kjer je 27 (90 %) preiskovancev v raziskavi omenilo, da bi bil video posnetek prav<strong>za</strong>prav<br />

potreben, da bi ga ljudje videli preden bi pristopili k preiskavi in si s tem pridobili<br />

določene informacije ter da bi lažje razumeli princip poteka preiskave. Ravno tako Duh<br />

(2002) v raziskavi ugotavlja, da bi jih 13,3% želelo dodatne informacije s pomočjo video<br />

posnetka, dodatno pa bi si jih 2,8 % ogledalo endoskopski oddelek. Knafelc (2005) v<br />

raziskavi prihaja do <strong>za</strong>ključka, da bi 20 % anketiranih želelo pridobiti dodatna pojasnila<br />

ustno, s pogovorom, 24 % pa v pisni obliki. V naši raziskavi se številka pisnih in ustnih<br />

želja dodatnih informacij povzpne še višje. Kar 40 % bi si želelo dodatnega pogovora z<br />

zdravnikom in/ali medicinsko sestro, 27,5 % preiskovancev je izrazilo povpraševanje po<br />

pisnih zloženkah, enak delež pa bi si jih želelo ogledati video posnetek. Med drugim so<br />

izrazili željo tudi po ogledu modela endoskopa in ogleda sobe, kjer se izvaja preiskava.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Rezultati raziskave dajejo možnosti <strong>za</strong> nadaljnje raziskovanje v tej smeri in nadgrajevanje<br />

že usvojenega in ustaljenega načina dela na oddelkih. Poleg video posnetka,<br />

ki je dal izjemno pozitiven odziv sodelujočih v raziskavi, smo uporabili še dodatni dve<br />

metodi pojasnjevanja. Preiskovanci so kompletno pojasnjevalno metodo ocenili z visokimi<br />

ocenami in nam dali <strong>vede</strong>ti, da je dosegla svoj namen: morda ni imela toliko<br />

vpliva na počutje, a so dobili potrebne informacije, da so seznanjeni s tem, kar jih čaka<br />

<strong>za</strong> zidovi endoskopske ambulante. Zelo pozitivna bi bila vpeljava video posnetka kot<br />

pojasnjevalno metodo medicinske sestre v prakso psihične priprave preiskovanca, ki je<br />

še tako pomembna, tako <strong>za</strong> preiskovanca samega, kakor tudi <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> delavce, ki<br />

bodisi sodelujejo, bodisi izvajajo preiskavo.<br />

Izsledki raziskave medicinskim sestram lahko bistveno pomagajo, da izboljšajo svoje<br />

delovanje v smislu kvalitetnejše obravnave preiskovancev v prihodnje. Predstavljene<br />

metode seznanjanja lahko služijo kot dodatno orodje pri pojasnjevanju in podajanju<br />

informacij preiskovancem, naročenim na endoskopsko preiskavo, na nekoliko drugačen<br />

način, kot je zgolj pogovor z zdravnikom ali medicinsko sestro.<br />

LITERaTURa<br />

1. Duh Š. Ali so bolniki <strong>za</strong>dostno obveščeni o poteku endoskopske preiskave?<br />

Endoskopska revija 2002;18(7):126-128.<br />

2. Hekič B. Zdravstvena vzgoja preiskovanca endoskopske diagnostike [diplomsko<br />

delo]. Maribor: Univer<strong>za</strong> v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2006.<br />

<strong>3.</strong> Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola <strong>za</strong><br />

zdravstvo; 2005.<br />

4. Ivanuša A, Železnik D. Osnove <strong>zdravstvene</strong> nege kirurškega bolnika, izbrana<br />

področja. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 2000.<br />

5. Knafelc T. Vloga medicinske sestre pri endoskopskih preiskavah [diplomsko<br />

delo]. Maribor: Univer<strong>za</strong> v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2005.<br />

6. La<strong>za</strong>r M. Navodila in pojasnila bolnikom pred endoskopsko preiskavo. Klinični<br />

center Ljubljana: SPS interna klinika, Klinični oddelek <strong>za</strong> gastroenterologijo,<br />

Oddelek <strong>za</strong> endoskopijo. (bd). Dostopno na: http://www4.kclj.si/admin/<br />

dokumenti/00000116-0000007f-interna_endoskopija.pdf (27.01.2011).<br />

7. Pajnkihar M. Teoretične osnove <strong>zdravstvene</strong> nege. Maribor: Visoka zdravstvena<br />

šola; 1999.<br />

8. Pilar K, Petrinec Primožič M. Ali člani <strong>zdravstvene</strong>ga tima naredijo vse <strong>za</strong> dobro<br />

seznanjenost pacienta pred bronhoskopijo - prospektivna randomizirana<br />

raziskava. (2008). Dostopno na: http://www.zbornica-zve<strong>za</strong>.si/dokumenti/<br />

kongres_zbn/pdf/142C.pdf (27.1.2011).<br />

9. Turk H. Ezofagogastroduodenoskopija (EGDS). In: Ivetić V, Kersnik J, eds.<br />

Diagnostične preiskave <strong>za</strong> vsakdanjo uporabo. Ljubljana: Zavod <strong>za</strong> razvoj<br />

družinske medicine; 2007:191- 94.<br />

152 153

OPREDELITEV POSLOVNIH ZAHTEV ZA<br />

E – NAPOTNICO<br />

POVZETEK<br />

VŠZI UP<br />

DEFINING THE BUSINESS REQUIREMENTS FOR<br />

E – REfERRAL<br />

Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut<br />

Glavni problem: Problem se pojavlja v izmenjavi<br />

podatkov med osebnih zdravnikom<br />

in zdravnikom specialistom, dostopanju<br />

do ključnih podatkov pacienta <strong>za</strong> kvalitetno<br />

obravnavo, zmanjšana produktivnost<br />

tako zdravnikov kot medicinskih sester,<br />

povečanje stroškov in nepotrebnih poti<br />

pacienta.<br />

Namen: Opredelitev poslovnih <strong>za</strong>htev<br />

<strong>za</strong> e – napotnico in s tem <strong>za</strong>gotoviti inovativnost<br />

na področju zdravstva ter<br />

izboljšanje kvalitete obravnave pacienta.<br />

Strokovna vsebina: Dotika se pregleda literature<br />

s tega področja in preučevanja<br />

možnosti <strong>za</strong> uvedbo izboljšav.<br />

Zaključki: E – napotnica bi omogočila<br />

direktno komunikacijo med zdravniki<br />

različnih strok, <strong>za</strong>gotovljena bi bila<br />

kakovostnejša, strokovna in hitrejša<br />

obravnava pacienta.<br />

KLJUČNE BESEDE: e – napotnica, komunikacija,<br />

pacient, <strong>zdravstvene</strong> ustanove<br />

Aleksandar Pavlović - aco.pai2010@yahoo.com<br />

Katja Pavić - pavic.katja@gmail.com<br />

doc. dr. Boštjan Žvanut - bostjan.zvanut@vszi.upr.si<br />

aBSTRaCT<br />

The main problem: The problem occurs<br />

in the exchange of information between<br />

physician and physician specialist, access<br />

to critical patient data for quality treatment,<br />

reduces productivity of doctors and<br />

nurses, increased cost and unnecessary<br />

may of patient.<br />

The purpose: The definition of business<br />

requirements for e – referral in order to<br />

ensure innovation in the health sector and<br />

improve the quality of patient treatment.<br />

Expert content: It touches upon a review<br />

of the literature in this area and examining<br />

options for introducing improvements.<br />

Conclusions: E – referral allows direct<br />

communication between physicians of<br />

different disciplines, ensured would be<br />

higher quality, professional and speedier<br />

treatment of the patient.<br />

KEY WORDS: e – referral, communication,<br />

patient, health facilities<br />

154 155<br />

UVOD<br />

V slovenskem zdravstvu so v preteklem obdobju uspešno izvedli prve korake opismenjevanja<br />

ob osnovnem opremljanju z računalniško tehnologijo, uvedbo računalniške<br />

izmenjave poslovnih podatkov, vzpostavitvijo standardov in podatkov zbirk ter uvedbi<br />

sistema KZZ-kartice <strong>zdravstvene</strong>ga <strong>za</strong>varovanja (Kodele et all, 2006). Posredovanje<br />

informacij je postalo pomembno kognitivno orodje človeka, ki je porodilo marsikatero<br />

težavo (npr. varnost podatkov, <strong>za</strong>sebnost, integriteto človeka). Predmet obravnave so<br />

tako informacije predstavljene v obliki različnih dokumentov, ki lahko med drugim potujejo<br />

med samimi organi<strong>za</strong>cijami (npr. napotnica) (Rajkovič, 2010).<br />

OPREDELITEV PROBLEMa<br />

Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut<br />

Zdravstvena informatika je postala zrela dejavnosti, ki ne postavlja več informacijskih<br />

sistemov povsem na novo, ampak jih menja, nadgrajuje in predvsem povezuje (Grašič,<br />

2007). V tujini (npr. na Danskem) se že izvaja elektronsko izmenjevanje dokumentacije<br />

(npr. recepti, napotnice, izvidi preiskav) in vse to se <strong>za</strong>čne v ambulantah splošne<br />

medicine z obiskom pacienta. Po samem pregledu zdravnik splošne medicine napiše<br />

e – napotnico, ki jo elektronsko pošlje v ustrezno ustanovo <strong>za</strong> nadaljnjo obravnavo<br />

(npr. bolnišnico, inštitut). E – napotnica vsebuje vse potrebne in pomembne podatke <strong>za</strong><br />

pacientov proces zdravljenja. Dostop do ključnih podatkov, je v nasprotju s staro<br />

papirnato metodo, neverjetno učinkovit in uporaben. V ambulantah splošne medicine so<br />

izračunali kar 30% večjo produktivnost, saj so se izognili administraciji in papirnatemu<br />

poslovanju, ki prinaša več napak in <strong>za</strong>hteva več časa. Sedaj je povprečen čas prejemanja<br />

in obravnave napotnice zmanjšan iz 28 na kar 19 minut. (Grašič, 2007)<br />

Pri nas vsa ta komunikacija še vedno poteka preko papirnatih dokumentov, včasih celo<br />

kar telefona. Potrebno je pisati izvide, mnenja, preiskave, itd. Skladišči se ogromna<br />

količina papirnate dokumentacije, kar posledično predstavlja tudi velik strošek. Torej<br />

nepove<strong>za</strong>nost med ambulanto splošne medicine in neke druge organi<strong>za</strong>cije vodi do<br />

pomanjkanja podatkov o pacientu. Zdravnik specialist o pacientovem stanju ne izve nič<br />

več podatkov kot le tiste, ki so napisani na napotnici. (Grašič, 2007) Površinsko gledano,<br />

se to ne zdi nič kaj dramatično, toda življenjske razmere danes so povsem drugačne kot<br />

nekoč. Dejstvo je, da so podatki ključnega pomena in vsak zdravnik želi iz<strong>vede</strong>ti kar<br />

največ pomembnih podatkov o pacientu. To bi bilo mogoče, če bi se podatki vnašali v<br />

računalnik in postali dostopnejši vsem tistim, ki bi jih v določenem trenutku potrebovali.<br />

Bistvo vsega je, da bi bilo nujno potrebno omogočiti e-izmenjavo dokumentov (Knafeljc<br />

et all, 2010).<br />

Dobro opredeljena strategija inovacije je podkrepljena z raziskavami, strategijo razvijanja<br />

in oceno končnega plasiranja v okolje, da bi kar najbolje <strong>za</strong>dovoljila potrebe<br />

družbe in istočasno tudi potrebe ustanove. Inovacija se mora ujemati z dejavniki notranjega<br />

in zunanjega okolja; uglašena mora biti z internimi možnostmi organi<strong>za</strong>cije ter<br />

potrebami zdravstva v našem primeru. Pri vpeljavi e – napotnice bi bila <strong>za</strong>nimiva funkcionalna<br />

(dejavnostna) strategija, saj se le – ta nanaša na težnjo po hitrejšemu razvoju<br />

e – oblik poslovanja in hitrejši obravnavi pacientov. Do rasti razvoja in napredka, ter<br />

s tem do <strong>za</strong>ključnega cilja »biti boljši, narediti več«, in kar je še pomembnejše – do<br />

»kakovosti preseganja obstoječega« - lahko pridemo samo z vzpostavitvijo stalnega<br />

procesa inoviranja. Poglavitna stvar pri vpeljavi e – napotnice je pospešeno večanje

Opredelitev poslovnih <strong>za</strong>htev <strong>za</strong> e – napotnico Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut<br />

vrednosti zdravstvenih storitev; osredotočiti se je potrebno na »kupca« - torej pacienta,<br />

ki potrebuje specialistično obravnavo, saj je slednji središče skrbi in njegovo <strong>za</strong>dovoljstvo<br />

je ključ do uspešnosti. Prav <strong>za</strong>radi tega mora organi<strong>za</strong>cija izhajati iz misli<br />

po <strong>za</strong>dovoljitvi ali preseganju <strong>za</strong>htev/pričakovanj pacienta ter <strong>za</strong>gotoviti dolgoročni<br />

uspeh e – oblike poslovanja. Nujno potrebno je slediti njihovim pričakovanjem, razvoju<br />

inovacij,… Zagotoviti je potrebno strateško skladnost med prednostmi in slabostmi<br />

sedanjega procesa in v predlagani rešitvi videti priložnost <strong>za</strong> izboljšanje. Vidni znaki pri<br />

izboljšavi poslovanja, <strong>za</strong>radi vpeljave e – napotnic in kasneje e – dokumentacije, bi bile:<br />

nižji stroški/ekonomičnost, doseganje inovativnosti, doseganje fleksibilnosti in prilagodljivosti<br />

glede na potrebe okolja (obravnava pacienta) in razvija tehnologije (medmrežje)<br />

ter doseganje visokih delovnih rezultatov <strong>za</strong>poslenih (zdravniki in medicinske sestre), ki<br />

bi lahko preostali čas namenili samemu pacientu in ne administraciji. V končni fazi pa bi<br />

se tudi samemu pacientu prihranilo veliko časa in nepotrebnih stroškov.<br />

UPORaBLJENE METODE DELa<br />

Pri samem raziskovanju stanja na področju e – napotnic, smo uporabili naslednje metode<br />

dela in sicer pregled ključne literature s tega področja, metodo opazovanja in metodo<br />

modeliranja, kjer smo s pomočjo jezika UML 2.0 izdelali model želenega informacijskega<br />

sistema. Za izdelavo samih pove<strong>za</strong>m med določenimi spremenljivkami pa smo uporabiti<br />

orodje BoUML 4.32 patch 3 »ultimate«.<br />

OPREDELITEV POSLOVNIH ZaHTEV<br />

Poslovne <strong>za</strong>hteve <strong>za</strong> uvedbo e – napotnice smo naka<strong>za</strong>li preko diagrama primera uporabe,<br />

razrednega diagrama in diagrama aktivnosti.<br />

V samem diagramu primera uporabe, je predstavljen informacijski sistem, kakor tudi<br />

njegovi akterji in potek izdaje e – napotnice. Akterji, ki vstopajo v informacijski sistem so<br />

pacient (oseba, ki vstopa v informacijski sistem z namenom po odkritju svojih zdravstvenih<br />

težav in pridobitvijo napotnice <strong>za</strong> obisk specialista), osebni zdravnik (oseba, ki na primarni<br />

ravni sprejme pacienta, opravi osnovni pregled in osnovno diagnostiko ter na podlagi<br />

pridobljenih podatkov poda svoje mnenje in izda napotnico <strong>za</strong> napotitev pacienta na nadaljnje<br />

zdravljenje k zdravniku specialistu) in zdravnik specialist (oseba, ki ima strokovno<br />

znanje z določenega področja medicine in ki sprejme pacienta na specialistično obravnavo<br />

po predhodnem mnenju njegovega osebnega zdravnika – preko napotnice).<br />

Slika 1: Informacijski<br />

sistem<br />

E – napotnico lahko izda tako osebni zdravnik kot tudi zdravnik specialist, na podlagi<br />

predhodnega pregleda in ugotovljenega stanja. Ta mora vsebovati potrebne podatke o<br />

pacientu in o njegovi diagnozi. Specialistična obravnava se vrši na sekundarni ali terciarni<br />

ravni <strong>zdravstvene</strong>ga varstva, kjer zdravnik specialist opravi vso dodatno diagnostiko<br />

<strong>za</strong> ugotavljanje pacientovega bolezenskega stanja in izvaja tudi vso potrebno<br />

zdravljenje. Sama identifikacija pacienta <strong>za</strong>jema njegove podatke in družinsko anamnezo.<br />

V pregledovanje sodi skupek preiskav, ki jih izvaja zdravnik specialist, da pride<br />

do ustrezne diagnoze pacientove <strong>zdravstvene</strong>ga stanja. Zajema vrsto preiskovalnih prijemov<br />

in analiz stanja (npr. odvzem krvi), ki so v pomoč. Hkrati pa se tudi načrtujejo<br />

dodatne diagnostične preiskave na osnovi anamneze in primarnega pregleda pacienta.<br />

Slednje so v pomoč pri identifikaciji nespecifičnih in specifičnih simptomov določenega<br />

bolezenskega stanja. V <strong>za</strong>dnji fazi pa sledi pripravljanje e – dokumentacije, ki sestoji iz<br />

vnosa vseh informacij, opažanj, rezultatov izvidov, aktualnih medicinskih in negovalnih<br />

diagnoz, terapije, rehabilitacije, itd. V ta del so vneseni tudi specifični podatki s strani<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege.<br />

Razredni diagram predstavlja posamezne razrede in njihove atribute, ki so pomembni <strong>za</strong><br />

boljše informacijsko evidentiranje. Med posameznimi razredi je vidno tudi njihovo povezovanje.<br />

Osrednji razred predstavlja napotnica, ki je neposredno ve<strong>za</strong>na na pacienta.<br />

Vsaka napotnica pa lahko ima kot posledico pregleda tudi več izvidov.<br />

Slika 2: Razredni diagram<br />

156 157

Opredelitev poslovnih <strong>za</strong>htev <strong>za</strong> e – napotnico Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut<br />

Oseba (pacient) se mora identificirati z imenom in priimkov, spolom, naslovom bivanja,<br />

EMŠO, <strong>za</strong>varovalnico; osebni zdravnik in zdravnik specialist pa se identificirata z imenom<br />

in priimkom, specialnostjo in številko licence. Razred napotnica definira podatke, ki so<br />

<strong>za</strong>beleženi na napotnici (izvajalec, <strong>za</strong>varovana oseba, trajanje pooblastila in njegov<br />

obseg, razlog obravnave, konvencija, ocena zmožnosti <strong>za</strong> delo in neoštevilčeni podatki).<br />

Izvid mora biti definira z veljavnostjo, datumom, anamnezo in statusom, laboratorijskimi<br />

izvidi, potekom hospitali<strong>za</strong>cije, ter šifro in nazivom. Poseben razred definira tudi<br />

zdravstveno organi<strong>za</strong>cijo in šifro, s katero je razvidna prepoznavnost ustanove, v kateri<br />

je bil iz<strong>vede</strong>n specialistični pregled. Razred, ki definira <strong>za</strong>varovanje pa vsebuje številko<br />

<strong>za</strong>varovalne police, registracijsko številko, podatke o <strong>za</strong>varovani osebi, tip <strong>za</strong>varovanja<br />

in samo <strong>za</strong>varovalnico.<br />

Diagram aktivnosti prikazuje uporabo napotnice v neki dani situaciji. Ključno je, da se<br />

pred izdajo nove napotnice pregleda že obstoječe, kar je v obstoječi situaciji praktično<br />

nemogoče.<br />

Slika 3: Diagram aktivnosti od izdaje napotnice naprej<br />

Prikaz veljavnih izvidov omogoča prikaz vseh veljavnih dosedanjih izvidov in njihove<br />

rezultate. Prikaz veljavnih napotnic omogoči vpogled v vse izdane veljavne napotnice,<br />

in na tej podlagi se prikaže upravičenost do izdaje nove napotnice, <strong>za</strong> katero pa mora<br />

biti na razpolaga trenutna diagno<strong>za</strong> in vidna potreba po specialistični obravnavi. V<br />

primeru, da bolezensko stanje ni življenjsko ogrožajoče in se lahko obravnava vrši ambulantno,<br />

se to pacientu tudi na dostojanstveni način razloži in ne izda napotnice <strong>za</strong><br />

nadaljnjo specialistično obravnavo. V primeru, da se ugotovi zloraba in izsiljevanje <strong>za</strong><br />

specialistično obravnavo, se le to prijavi na ZZZS čemur sledi podrobna preiskava.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Vezni člen med dvema organi<strong>za</strong>cijama je pacient, ki prenaša dokumente in omogoča<br />

komunikacijo. Zaradi tega je velika poraba časa in papirja <strong>za</strong> administracijo, izmenjavanje<br />

podatkov in nezmožnosti dostopanja do vseh pacientovih podatkov. Komunikacija<br />

preko e-napotnice bi omogočala direktno komuniciranje med osebnim zdravnikom in specialistom,<br />

ki bi se lahko dogovarjala o želenih preiskavah, diagno<strong>za</strong>h, itd. z uresničitvijo<br />

tega bi organi<strong>za</strong>cije <strong>za</strong> <strong>za</strong>gotovljeno varnostjo podatkov, <strong>za</strong>gotovile kakovostnejšo,<br />

strokovno in predvsem hitrejše delo s pacienti, usklajeno z veljavno <strong>za</strong>konodajo.<br />

LITERaTURa<br />

1. Kodele D, Košir F, Marušič D, Šušelj M. E-zdravje2010: strategija informati<strong>za</strong>cije<br />

slovenskega <strong>zdravstvene</strong>ga sistema 2005 – 2010. Republika Slovenija, Ministrstvo<br />

<strong>za</strong> zdravje, Ljubljana 2006.<br />

2. Rajkovič U. Sistemski pristop k oblikovanju e-dokumentacije <strong>zdravstvene</strong><br />

nege: doktorska disertacija. Kranj: Univer<strong>za</strong> v Mariboru, <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijske<br />

<strong>vede</strong>, 2010.<br />

<strong>3.</strong> Grašič B. Prototipna rešitev e-napotnice in e-odpustnega pisma: primer<br />

Bolnišnica Golnik Kopa in Dagra D.O.O Ljubljana: diplomska naloga. Kranj: Univer<strong>za</strong><br />

v Mariboru, <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijske <strong>vede</strong>, 2007.<br />

4. Knafeljc B, Slavec SV, Laura G, Drnovšek S. Nacionalna informacijska podpora<br />

e-naročanju na <strong>zdravstvene</strong> storitve: tehnična dokumentacija. Republika Slovenija,<br />

Ministrstvo <strong>za</strong> zdravje, Ljubljana 2010.<br />

158 159

POKLICNA MOLČEČNOST IN VAROVANJE<br />

OSEBNIH PODATKOV PACIENTA NA<br />

PODROČJU ZDRAVSTVENE NEGE<br />

PROFESSIONaL DISCRETION aND PROTECTING<br />

PaTIENT’S DaTa PRIVaCY IN THE FIELD OF<br />

NURSING CaRE<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Poklicna molčečnost<br />

in varovanje osebnih podatkov je v<br />

današnjem času razvite informacijske<br />

tehnologije in amoralnosti tema, ki jo<br />

je potrebno raziskovati in na podlagi dobljenih<br />

rezultatov predlagati spremembe,<br />

ki bi lahko privedle do izboljšav.<br />

Cilj: Cilj raziskave je bilo ugotoviti ali izvajalci<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege poznajo <strong>za</strong>konodajo<br />

in etični kodeks na področju poklicne<br />

molčečnosti in varovanja osebnih<br />

podatkov, prav tako pa smo želeli ugotoviti<br />

ali le-to upoštevajo pri vsakodnevnem<br />

delu.<br />

Metode: Raziskava je temeljila na deskriptivni<br />

metodi empiričnega raziskovanja.<br />

Uporabili smo anketni vprašalnik. Zbiranje<br />

podatkov smo izvedli v manjši slovenski<br />

bolnišnici.<br />

Rezultati: Zakonodajo s področja poklicne<br />

molčečnosti in varovanja osebnih podatkov<br />

pacienta je ocenilo, da pozna 73,4<br />

% anketirancev. Le 17,2 % anketirancev<br />

ve, kdo lahko odreši medicinsko sestro<br />

VŠZNJ<br />

Katja Terseglav, Brigita Skela Savič<br />

Katja Terseglav - gahonagliha@hotmail.com<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Professional discretion and<br />

protection of data privacy is an important<br />

issue in today’s world, marked by rapid<br />

development of information technology<br />

and amorality, and must therefore be<br />

constantly put under research in order to<br />

obtain results which would help us to implement<br />

changes leading to improvement.<br />

Aim: The purpose of this research was to<br />

determine how familiar the nursing staff<br />

is with legislation from this field and with<br />

the code of ethics, and if they incorporate<br />

this knowledge in their daily work.<br />

Methods: The research was based on the<br />

descriptive method of empirical research.<br />

A questionnaire was used. The data collection<br />

was done in one of the smaller Slovenian<br />

hospitals.<br />

Results: 73,4 % of respondents estimate<br />

they are familiar with legislation from the<br />

field of professional discretion in protection<br />

of patients’ data privacy. Only 17,2<br />

% of respondents know, who can release<br />

a nurse of professional discretion. 55,8 %<br />

dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti.<br />

To, da ima <strong>za</strong>kon prednost pred etičnim<br />

načelom, meni 55,8 % anketiranih. Kar<br />

78,6 % anketirancev ve, kdaj se medicinska<br />

sestra moralno ni dolžna držati poklicne<br />

molčečnosti, 73,5 % pa jih ve, kdo<br />

obravnava kršitve Kodeksa etike medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.<br />

Razprava in <strong>za</strong>ključek: Anketiranci menijo,<br />

da ne kršijo III. načela Kodeksa etike<br />

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov<br />

Slovenije oziroma da ustrezno postopajo<br />

glede varovanja osebnih podatkov. Anketiranci<br />

so poka<strong>za</strong>li dokaj slabo znanje<br />

pri poznavanju <strong>za</strong>konodaje, kar je verjetno<br />

posledica pomanjkljive izobrazbe<br />

in tudi premajhne stopnje <strong>za</strong>vedanja<br />

pomembnosti tega znanja.<br />

KLJUČNE BESEDE: poklicna molčečnost,<br />

osebni podatek, etični kodeks, <strong>za</strong>konodaja,<br />

pravica do <strong>za</strong>sebnosti, zdravstvena<br />

nega.<br />

of respondents think, law is above ethic<br />

principles. 78,6 % of respondents know,<br />

when a nurse is not morally bound to professional<br />

discretion, and 73,5 % know, who<br />

is competent to deal with violation of the<br />

Slovenian code of ethics for nurses.<br />

Discussion and conclusion: The respondents<br />

think they do not violate the III. principle<br />

of the Slovenian code of ethics for<br />

nurses and that their actions considering<br />

professional discretion are appropriate.<br />

Respondents lack knowledge in legislation,<br />

probably because they were not given<br />

sufficient education and are not fully<br />

aware of its importance.<br />

KEY WORDS: professional discretion, personal<br />

data, code of ethics, legislation,<br />

right to privacy, nursing care.<br />

160 161<br />

UVOD<br />

Katja Terseglav, Brigita Skela Savič<br />

Slovenska ustava je pri komunikacijski <strong>za</strong>sebnosti med najstrožjimi v Evropi, a to še<br />

ne pomeni, da jo lahko <strong>za</strong>radi “višjih ciljev” preziramo. Ali resnično plemenit cilj ne<br />

opravičuje sredstev? Nataša Pirc Musar pravi, da je v tem bistvo demokratične igre, ki<br />

je utemeljena na spoštovanju pravil postopka in ne zgolj na še tako legitimnih namenih<br />

oblastnih organov (Pirc Musar, 2008). Temu nasprotuje trditev, da imajo v primeru, ko so<br />

etična načela navzkriž z obstoječimi <strong>za</strong>konskimi določili, le-ta prednost pred <strong>za</strong>konom<br />

(Poredoš, 1998).<br />

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta sta torej temi, ki združujeta<br />

zdravstveno <strong>za</strong>konodajo in zdravstveno etiko. Zdravstveni delavci in sodelavci vsak dan<br />

rešujejo vrsto medicinskih, zdravstveno negovalnih in drugih strokovnih problemov. Usposobljeni<br />

pa bi morali biti tudi <strong>za</strong> reševanje pravnih problemov, s katerimi se prav tako,<br />

<strong>za</strong>vedajoč se ali ne, vsak dan srečujemo pri svojem delu. Ob vsakem stiku zdravnika,<br />

medicinske sestre in pacienta se namreč medicina, zdravstvena nega in pravo močno<br />

prepletajo, prav tako pa živimo v družbi, v kateri smo vedno bolj <strong>za</strong>ve<strong>za</strong>ni k pravnim<br />

normativom (Krušič, 2010; Tingle in Cribb, 2007).<br />

Ni težko uvideti, da je <strong>za</strong>upnost v <strong>zdravstvene</strong>m varstvu pogosto bolj stvar želje kot pa<br />

dejstvo. Verjetno ima vsak pacient številne <strong>zdravstvene</strong> kartoteke pri splošnih zdravnikih,<br />

zobozdravnikih in na klinikah, da ne govorimo o različnih bolnišnicah, kjer je bil<br />

mogoče samo na manjših pregledih (Tschudin, 2004). Rešitev vprašanja v zvezi s pok-

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov Katja Terseglav, Brigita Skela Savič<br />

licno molčečnostjo v zdravstvu ni v tem, da bi vpeljali nekakšno absolutno prepoved<br />

razkrivanja zdravstvenih podatkov, oz. da bi vpeljali poseben, strožji režim varstva.<br />

Rešitev bi morala biti v pravilnem izobraževanju <strong>zdravstvene</strong>ga osebja o pomenu in<br />

pravnih okvirih varstva osebnih podatkov z vidika poklicne molčečnosti v zdravstvu ter v<br />

učinkovitem kazenskopravnem in odškodninskem sistemu sankcij (Starc, 2006)<br />

Nenehno smo priča aferam v medijih, ki nas opo<strong>za</strong>rjajo na to, kako zelo zmotljivi smo<br />

strokovnjaki v zdravstvu in da smo tudi mi le ljudje. Npr. objava <strong>zdravstvene</strong>ga stanja<br />

dveh vidnejših slovenskih politikov s strani upokojenega zdravnika (Starc, 2006).<br />

Pri preučevanju problemov <strong>za</strong>ščite in varovanja osebnih podatkov in <strong>za</strong>gotavljanja informacijske<br />

<strong>za</strong>sebnosti v zdravstvu se kažejo različni problemi in etične dileme, ki jih bo<br />

treba reševati interdisciplinarno. Temeljni vzrok <strong>za</strong> te probleme je hiter razvoj informatike,<br />

ki z novimi tehničnimi možnostmi odpira nova vprašanja na tem področju. Zato je<br />

treba področje informacijske <strong>za</strong>sebnosti, ki temelji na Deklaraciji o človekovih pravicah<br />

in Deklaraciji o pravicah pacientov v Evropi, ustrezno vključiti v programe <strong>zdravstvene</strong><br />

vzgoje in izobraževanja. Zaščito pravic in interesov bolnikov lahko dosežemo s skupnim<br />

delovanjem na področjih, kot so <strong>za</strong>konodaja, poklicni kodeksi, lista pravic bolnikov,<br />

strokovne in znanstvene <strong>konference</strong>, seminarji ter vključevanje medijev v informiranje<br />

javnosti o pravicah bolnikov in odgovornostih zdravstvenih delavcev. Osebni podatki<br />

posameznika morajo biti obravnavani tako, da je ohranjena osebnostna integriteta<br />

človeka, in da so spoštovane njegove naravne, socialne in kulturne pravice (Bohinc,<br />

Gradišar, 1999).<br />

Zdravstveni delavci se moramo <strong>za</strong>vedati, da če je nekaj legalno, torej <strong>za</strong>konito, to<br />

še ne pomeni, da je to tudi etično. Če so etična načela navzkriž z obstoječimi <strong>za</strong>konskimi<br />

določili, ima etično načelo celo prednost pred <strong>za</strong>konom. Najbolj skrajen primer so<br />

medicinske sestre (npr. Helene Wieczor), ki so jim sodili v štiridesetih letih prejšnjega<br />

stoletja na Nürnberških procesih <strong>za</strong>radi umorov mentalno pri<strong>za</strong>detih otrok. Ali je bilo to<br />

takrat legalno? Da, vsekakor. Vendar, ali je to etična zdravstvena nega? Seveda ne (Kay<br />

Hall, 1996; Kraljič, 2006; Poredoš, 1998).<br />

CILJI<br />

Namen raziskave je bil ugotovit, kakšno je poznavanje <strong>za</strong>konodaje in Kodeksa etike<br />

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije glede poklicne molčečnosti in varovanja<br />

osebnih podatkov. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali to znanje upoštevajo pri<br />

vsakodnevnem delu.<br />

METODE DELa<br />

Izbrali smo kvantitativni raziskovalni pristop. Raziskava je temeljila na deskriptivni<br />

neeksperimentalni metodi raziskovanja, uporabili smo metodo anketiranja.<br />

Instrumentarij. Za izvedbo raziskave smo izdelali strukturiran pisni vprašalnik, namenjen<br />

je bil diplomiranim medicinskim sestram in tehnikom <strong>zdravstvene</strong> nege v manjši<br />

slovenski bolnišnici. Vprašalnik smo pripravili na osnovi študija literature o poklicni<br />

molčečnosti medicinskih sester in varovanju osebnih podatkov pacienta v zdravstveni<br />

negi.<br />

Vzorec. Anketirali smo 50,79 % vseh <strong>za</strong>poslenih v zdravstveni negi. Razdelili smo 160<br />

anketnih vprašalnikov. Vrnjenih je bilo 128 anketnih vprašalnikov, kar pomeni, da smo<br />

<strong>za</strong>jeli v vzorcu 40,63 % opazovane populacije anketirancev (Tabela 1). Reali<strong>za</strong>cija vzorca<br />

je bila 80 %.<br />

162 163<br />

Spol<br />

Starost<br />

Delovna<br />

doba<br />

Izobrazba<br />

Moški Ženski<br />

Število Odstotek Število Odstotek<br />

11 9 % 116 91 %<br />

20 do 30 let 31 do 40 let 41 do 50 let 51 let in več<br />

Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek<br />

48 40 % 31 26 % 31 26 % 9 8 %<br />

0 do 5 let 6 do 10 let 11 do 15 let 16 do 20 let 21 let in več<br />

Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek<br />

38 30 % 22 18 % 15 12 % 13 10 % 37 30 %<br />

Srednješolska Višješolska Visokostrokovna Univerzitetna<br />

Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek<br />

84 67 % 4 3 % 36 28 % 2 2 %<br />

Tabela 1: Demografski podatki anketirancev (n=128)<br />

Zbiranje in obdelava podatkov. Raziskavo smo izvedli v času od 4. do 11. novembra 2010<br />

po predhodni pridobitvi soglasja s strani vodstva raziskovalnega okolja. Rezultati so bili<br />

obdelani v statističnem programu SPSS 15.0 ter v programu Microsoft Excel. Demografski<br />

podatki vzorca so podani na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve. Vpliv demografskih<br />

podatkov na percepcijo negovalnega osebja o poklicni molčečnosti, varovanju<br />

osebnih podatkov in <strong>za</strong>konodaji je izračunan na podlagi hi-kvadrat testa, t-testa <strong>za</strong><br />

neodvisne vzorce ali analize variance. Statistična anali<strong>za</strong> je izdelana s programom SPSS<br />

15.0. P-vrednost ≤ 0,05 pomeni statistično pomembnost.<br />

REZULTaTI<br />

Zanimalo nas je, kakšno je poznavanje <strong>za</strong>konodaje s področja varovanja osebnih podatkov<br />

in poklicne molčečnosti ter poznavanje III. načela Kodeksa medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov Slovenije (Tabela 2).<br />

Vsebino <strong>za</strong>konov, ki urejajo področje varovanja osebnih podatkov pacienta oziroma poklicne<br />

molčečnosti, pozna 47,7 % anketirancev – od tega jih 39,8 % meni, da vsebino<br />

okvirno poznajo, 7,8 % pa jih meni, da vsebino poznajo dokaj dobro. T-test <strong>za</strong> neodvisne<br />

vzorce je poka<strong>za</strong>l med skupinami, ki se razlikujejo glede na število let delovne<br />

dobe statistično pomembno razliko v povprečni oceni (p=0,026). Na vprašanje, kdo lahko<br />

medicinsko sestro razreši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti, je 53,3 % vprašanih<br />

odgovorilo, da pacient sam, 31,7 % Ministrstvo <strong>za</strong> zdravje RS, 47,5% Častno razsodišče<br />

Zbornice-Zveze, 5,8 % Ministrstvo <strong>za</strong> delo, družino in sociale <strong>za</strong>deve RS, 64 % sodišče, 2,5<br />

% center <strong>za</strong> socialno delo, 30,8 % <strong>za</strong> mladoletne osebe in osebe pod skrbništvom starši<br />

oziroma skrbniki. Pravilnih odgovorov pri tem vprašanju – to je tistih, ki so obkrožili<br />

samo vse tri pravilne odgovore – je le 17,2 %, napačnih pa 82,8 %. Pravilni odgovor na<br />

vprašanje, ali <strong>za</strong>kon o pacientovih pravicah določa, da ima 15 letni pacient pravico pisno<br />

ali ustno določiti komu, kdaj in katere informacije o njegovem <strong>zdravstvene</strong>m stanju sme<br />

zdravnik ali medicinska sestra sporočiti, je <strong>vede</strong>lo le 46,1 % vprašanih.

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov Katja Terseglav, Brigita Skela Savič<br />

Če so etična načela v navzkrižju z obstoječimi <strong>za</strong>konskimi določili, ima etično načelo<br />

prednost pred <strong>za</strong>konom, je menilo 41,1 % vprašanih. T-test <strong>za</strong> neodvisne vzorce je<br />

poka<strong>za</strong>l med skupinami, ki se razlikujejo glede na število let delovne dobe, statistično<br />

pomembno razliko v povprečni oceni (p=0,009).<br />

Celotna<br />

populacija<br />

moški (n=11)<br />

Spol Starost Delovna doba Izobrazba<br />

ženske<br />

(n=126)<br />

p<br />

(n=48)20 – 30<br />

31 – 40(n=31)<br />

41 ali<br />

več(n=39)<br />

p<br />

v % v % v % v % v %<br />

Ali veste, kateri <strong>za</strong>koni urejajo področje varovanja osebnih podatkov pacienta oziroma poklicne molčečnosti?<br />

0,365 0,399 0,026 * 0,132<br />

- Ne<br />

26,6 10,0 28,3 29,8 36,7 17,9 29,8 35,7 13,9 30,5 20,0<br />

- Da, vendar le, kako se imenujejo<br />

24,2 30,0 23,9 27,7 13,3 23,1 31,6 7,1 25,0 28,0 17,5<br />

- Da, okvirno poznam tudi vsebino<br />

41,1 60,0 38,9 38,3 40,0 46,2 35,1 39,3 52,8 32,9 55,0<br />

- Da, vsebino poznam dokaj dobro<br />

8,1 0,0 8,8 4,3 10,0 12,8 3,5 17,9 8,3 8,5 7,5<br />

Kdo lahko medicinsko sestro razreši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti (molčečnosti)?<br />

- Pacient sam, sodišče in <strong>za</strong> mladoletne starši oz. skrbniki<br />

17,2 9,1 18,1 0,450 20,8 16,1 17,5 0,854 20,0 7,1 21,6 0,251 13,1 26,2 0,068<br />

Zakon o pacientovih pravicah določa, da ima 15 letni pacient pravico pisno ali ustno določiti, komu, kdaj in<br />

katere informacije o njegovem <strong>zdravstvene</strong>m stanju sme zdravnik ali medicinska sestra sporočiti.<br />

- Drži<br />

47,6 36,4 48,2 0,452 38,3 56,7 56,4 0,156 41,4 48,1 55,6 0,405 45,7 51,2 0,563<br />

Če so etična načela v navzkrižju z obstoječimi <strong>za</strong>konskimi določili, ima etično načelo prednost pred <strong>za</strong>konom.<br />

- Drži<br />

44,2 54,5 43,5 0,483 43,5 31,0 56,8 0,111 40,4 29,6 66,7 0,009 ** 45,0 44,7 0,979<br />

Kdaj se glede na Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije medicinska sestra<br />

moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti?<br />

- Če bi bila <strong>za</strong>radi pomanjkanja informacij ogrožena varnost pacienta, družine ali skupnosti<br />

78,6 66,7 79,4 0,373 67,4 75,0 94,3 0,015 * 71,7 72,0 93,8 0,040 * 72,2 89,7 0,032 *<br />

Kdo obravnava kršitve Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije?<br />

- Častno razsodišče Zbornice – Zveze<br />

73,5 72,7 73,3 0,969 64,4 70,0 90,6 0,031 * 63,6 73,1 90,0 0,033 * 72,6 74,4 0,842<br />

Legenda: n = število enot v populaciji; % = odstotek posameznih odgovorov; p = p-vrednost (vrednost ≤ 0,05<br />

pomeni statistično značilnost; rezultati, pri katerih ugotavljamo statistično pomembno razliko znotraj demografske<br />

skupine, so označeni z *, kadar gre <strong>za</strong> vrednost p≤0,05, oziroma z **, kadar gre <strong>za</strong> vrednost p≤0,01).<br />

0 – 10(n=60)<br />

11 – 20(n=28)<br />

21 ali<br />

več(n=36)<br />

p<br />

srednja<br />

(n=83)<br />

Tabela 2: Poznavanje <strong>za</strong>konodaje in poklicne etike pri medicinskih sestrah (n=128),<br />

primerjava po spolu, starosti, delovni dobi in izobrazbi<br />

Na vprašanje, kdaj se po Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov<br />

Slovenije medicinska sestra moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti, je 4,7 %<br />

vprašanih odgovorilo, da v primeru, če sta pri otroku starša neprištevna ali, če otrok<br />

<strong>za</strong>radi določenih okoliščin nima staršev in skrbnikov. 68,8 % je odgovorilo, da če bi bila<br />

<strong>za</strong>radi pomanjkanja informacij ogrožena varnost pacienta, družine ali skupnosti, kar<br />

je bil tudi pravilni odgovor. 2,3% je odgovorilo, da pri množičnih nesrečah, 2,3% pa<br />

pri <strong>za</strong>pornikih, saj so dolžne poročati vse podatke <strong>za</strong>vodu, kjer je le-ta v času prestajanja<br />

<strong>za</strong>porne kazni, ter 9,4 % je odgovorilo, da v vojni, saj se le-ta šteje kot posebna<br />

okoliščina. T-test <strong>za</strong> neodvisne vzorce je poka<strong>za</strong>l med skupinami, ki se razlikujejo glede<br />

na starost (p=0,015), število let delovne dobe (p=0,040) in glede na izobrazbo, (p=0,032)<br />

statistično pomembno razliko v povprečni oceni. Pri vprašanju, kdo obravnava kršitve<br />

višja (n=42)<br />

p<br />

Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, jih je 64,8 % <strong>vede</strong>lo,<br />

da je to Častno razsodišče Zbornice-Zveze, 12,5 % jih je odgovorilo, da upravni odbor<br />

Zbornice-Zveze, 2,3 %, da izvršni odbor regijskega strokovnega društva, 3,1 % predsednik<br />

Zbornice-Zveze, 3,1 %, da odbor regijskih strokovnih društev in strokovnih sekcij pri<br />

Zbornici-Zvezi, 2,3 % pa je odgovorilo, da nihče od naštetih. T-test <strong>za</strong> neodvisne vzorce<br />

je poka<strong>za</strong>l med skupinami, ki se razlikujejo glede na starost, statistično pomembno<br />

razliko v povprečni oceni (0,031).<br />

RaZPRaVa<br />

Rezultati pokažejo, da na področju poklicne molčečnosti ni statistično pomembnih razlik<br />

glede na stopnjo izobrazbe. Menimo, da <strong>za</strong>to, ker gre pri tem predvsem <strong>za</strong> moralno držo,<br />

ki ni toliko pove<strong>za</strong>na z izobrazbo, saj, kot ugotavljata Tabak in Ozon (2004), navodila<br />

oziroma <strong>za</strong>hteve, kadar le-te izhajajo iz moralne drže, izvajalci ponotranjijo in zvesto<br />

izpolnjujejo.<br />

Velika večina anketirancev sicer meni, da vedo, kateri so ključni <strong>za</strong>konski akti s področja<br />

varovanja osebnih podatkov, a več kot ena četrtina jih je priznala, da ne ve niti tega,<br />

kako se imenujejo. Pri obeh vprašanjih, s katerima smo preverjali, koliko anketiranci<br />

te <strong>za</strong>kone resnično poznajo, so poka<strong>za</strong>li dokaj slabo znanje. Zanimivo pri tem je, da ni<br />

bilo nobene statistično pomembne razlike v uspešnosti reševanja teh dveh vprašanj med<br />

tistimi, ki so se opredelili, da <strong>za</strong>konodajo poznajo in tistimi, ki so priznali, da je ne, kar<br />

spet morda nakazuje na pomanjkanje samokritičnosti. Manj kot ena petina anketirancev<br />

je pravilno odgovorila, kdo lahko razreši medicinsko sestro dolžnosti varovanja poklicne<br />

skrivnosti (molčečnosti), ali ima 15 letni pacient pravico določiti, kako se sme sporočati<br />

informacije o njegovem <strong>zdravstvene</strong>m stanju, pa je <strong>vede</strong>la (le) slaba polovica anketirancev.<br />

Slabo poznavanju <strong>za</strong>konodaje s področja varovanja osebnih podatkov bi verjetno<br />

lahko pripisali predvsem pomanjkljivi izobrazbi s tega področja, pa tudi premajhni stopnji<br />

<strong>za</strong>vedanja o pomembnosti tega znanja. Človekove pravice in predvsem pacientove<br />

pravice bi morale biti obvezen sestavni del študijskega programa pri študiju <strong>zdravstvene</strong><br />

nege, poleg tega pa bi morali redno organizirati izobraževanja s področja pacientovih<br />

pravic <strong>za</strong> medicinske sestre, ki so že <strong>za</strong>poslene, da bi to znanje lahko takoj prenesle v<br />

prakso (Tabak in Ozon, 2004).<br />

Predpostavljali smo, da se bodo anketiranci z visokošolsko izobrazbo pri poznavanju<br />

<strong>za</strong>konodaje bolje izka<strong>za</strong>li od tistih s srednjo, a ni bilo nobenih statistično pomembnih<br />

razlik. Ta rezultat nakazuje, da se očitno pri študijskih programih, ki so jih anketiranci z<br />

visokošolsko izobrazbo obiskovali, temu področju ni posvečalo dovolj pozornosti ali pa,<br />

da te vsebine niso bile podane na ustrezen način. So pa rezultati poka<strong>za</strong>li, da obstaja<br />

statistično pomembna razlika glede na delovno dobo, saj anketiranci z višjo delovno<br />

dobo menijo, da bolje poznajo <strong>za</strong>konodajo kot tisti z nižjo. To razlika je verjetno posledica<br />

tega, da je z dolžino poklicnega delovanja pove<strong>za</strong>no tudi število izobraževanj.<br />

Prav tako smo ugotavljali statistično pomembno razliko, kar <strong>za</strong>deva starost. To, da so<br />

anketiranci starejše generacije poka<strong>za</strong>li statistično pomembno slabše znanje od mlajših,<br />

bi morda lahko pripisali temu, da starejši delavci kažejo manjši interes <strong>za</strong> napredovanje<br />

in pridobivanje novega znanja (Bertolino, Truxillo in Fraccaroli, 2009).<br />

Zanimalo nas je, kakšno je stališče anketirancev do vprašanja, kaj ima prednost, <strong>za</strong>kon<br />

ali etična načela, kadar so etična načela v navzkrižju z obstoječimi <strong>za</strong>konskimi<br />

določili. Tukaj ni pravilnega ali napačnega odgovora, saj to vprašanje predstavlja etično<br />

164 165

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov Katja Terseglav, Brigita Skela Savič<br />

dilemo. Vsak pravnik bi gotovo dal prednost <strong>za</strong>konu – vendar, “leges sine moribus vanae”<br />

(“<strong>za</strong>koni brez morale so jalovi”). Tukaj se je potrebno spomniti, da je osnovni princip v<br />

zdravstvu “primum non nocere” (“najprej ne škoduj”) in ob tem medicinskih sester, ki so<br />

v nacistični Nemčiji <strong>za</strong>grešile zločine, ko so dajale <strong>za</strong>konu prednost pred etičnimi načeli<br />

(Kraljič, 2006), kar je argument <strong>za</strong> to, da naj bi bilo etično načelo nad <strong>za</strong>konom. Pri<br />

tem vprašanju je <strong>za</strong>nimivo dvoje. Prvič, da je manj kot 45 % medicinskih sester mnenja,<br />

da ima etično načelo prednost. In drugič, da na razliko v odnosu do tega vprašanja<br />

statistično pomembno vpliva le delovna doba (predpostavljali smo namreč, da tudi spol,<br />

izobrazba in starost – slednja <strong>za</strong>radi zgodovinskega spomina o zlorabi <strong>za</strong>konodaje v preteklosti).<br />

Pri delovni dobi opažamo poleg statistično pomembne razlike tudi <strong>za</strong>nimivo<br />

nihanje pri odgovorih: etičnemu načelu bi dalo prednost skoraj polovica tistih z 0 – 10 let<br />

delovne dobe, le slaba tretjina tistih z 11 – 20 let delovne dobe in kar več kot polovica<br />

tistih z 21 ali več leti delovne dobe (pri razdelitvi po starosti sicer opažamo enako nihanje).<br />

Menimo, da so anketiranci z 11 – 20 let delovne dobe najbolj vpeti v klinično<br />

okolje, v katerem vladajo stroga pravila in se le-teh držijo kljub morebitnim osebnim<br />

pomislekom. Anketiranci z 0 – 10 let delovne dobe so sicer prav tako naučeni, da se<br />

morajo držati napisanih pravil, <strong>za</strong>radi česar jih je več kot polovica mnenja, da ima <strong>za</strong>kon<br />

prednost, vendar so <strong>za</strong>radi svoje neizkušenosti manj legalistični. Anketiranci z 21 in več<br />

let delovne dobe imajo verjetno že toliko izkušenj, da se <strong>za</strong>vedajo, da narava poklica od<br />

medicinske sestre <strong>za</strong>hteva, da je etično ravnanje pri njenem delovanju na prvem mestu<br />

in so poleg tega dovolj samo<strong>za</strong>vestni na svojem področju, da to načelnost <strong>za</strong>govarjajo.<br />

Pri poznavanju Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije so<br />

anketiranci poka<strong>za</strong>li dobro znanje – pravilnih odgovorov pri obeh vprašanjih, s katerima<br />

smo preverjali znanje anketirancev, je bilo skoraj tri četrtine, kar pomeni, da so s<br />

kodeksom etike medicinske sestre očitno dobro seznanjeni. Odgovori so potrdili našo<br />

predpostavko, da na poznavanje kodeksa etike vpliva dolžina izobraževanja. Pri tem<br />

sklopu je bilo med anketiranci z visokošolsko izobrazbo statistično pomembno več pravilnih<br />

odgovorov. Prav tako so odgovori potrdili, da je število pravilnih odgovorov premo<br />

sorazmerno z leti delovne dobe oziroma s starostjo, saj je bilo njihovo število pri vsaki<br />

naslednji skupini statistično pomembno višje kot pri prejšnji. Menimo, da <strong>za</strong>to, ker z<br />

leti in delovnimi izkušnjami narašča <strong>za</strong>vest o pomembnosti poznavanja lastnega kodeksa<br />

etike.<br />

V prispevku smo predstavili problematiko, ki se je marsikateri zdravstveni delavec niti<br />

ne <strong>za</strong>veda. Čeprav se nam zdi tema zelo pogosto obravnavana, temu ni tako.<br />

V prihodnosti bi bilo produktivno našo raziskavo ponoviti tako, da bi jo izvedli v več<br />

bolnišnicah po Sloveniji (pri čemer bi uporabili tudi čim bolj reprezentativen vzorec) ter<br />

da bi večji poudarek namenili ugotavljanju vzrokov. Dobljene rezultate bi veljalo primerjati<br />

z rezultati nemške Študije upoštevanja varovanja osebnih podatkov v bolnišnici, ki<br />

trenutno še poteka na več nemških bolnišnicah in jo izvaja Univer<strong>za</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong><br />

znanosti, medicinsko informatiko in tehniko (Foth, 2010). S tem bi lahko ugotovili<br />

prednosti in pomanjkljivosti določenega <strong>zdravstvene</strong>ga sistema in se tako učili drug od<br />

drugega. Prav tako bi bilo dobro izbrati še druge metode raziskovanja <strong>za</strong> postavljena<br />

raziskovalna vprašanja, kot je na primer opazovanje v kliničnem okolju, saj bi tako lahko<br />

primerjali rezultate različnih raziskovalnih metod.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Menimo, da je poznavanje <strong>za</strong>konodaje ključni element osnovne izobrazbe vsake medicinske<br />

sestre. Neznanje na tem področju je s pravnega vidika tudi nevarno <strong>za</strong> zdravstveno<br />

ustanovo. Le-ta bi morala poskrbeti <strong>za</strong> več izobraževanj na področju <strong>za</strong>konodaje – kajti,<br />

kot smo povedali že na <strong>za</strong>četku prispevka – pravo, zdravstvena nega in medicina se tesno<br />

prepletejo. Znanja na področju <strong>za</strong>konodaje so tudi del obveznih vsebin, da si <strong>za</strong>posleni<br />

v zdravstveni negi lahko pridobijo licenco <strong>za</strong> delo, <strong>za</strong>to se lahko v prihodnosti pričakuje,<br />

da se bo nivo znanja na tem področju povečal.<br />

Ljudje so vse bolj osveščeni in se vedno bolj <strong>za</strong>vedajo svojih pravic. Bolnišnice bodo <strong>za</strong>to<br />

morale v prihodnosti izvesti ukrepe, ki bodo izboljšale kakovost na področju <strong>za</strong>gotavljanja<br />

<strong>za</strong>sebnosti in varovanja osebnih podatkov. Poleg izobraževanja <strong>za</strong>poslenih bodo<br />

morale uvesti tudi spremembe na področju organi<strong>za</strong>cije dela.<br />

O<strong>za</strong>veščeni izvajalci in klinično okolje, ki pacientom (in <strong>za</strong>poslenim) omogoča spoštovanje<br />

<strong>za</strong>sebnosti, bodo bodočim študentom omogočili, da bodo tekom izobraževanja pridobljeno<br />

teoretično znanje med opravljanjem prakse ponotranjili in se naučili, kako to<br />

znanje tudi uporabiti v konkretni situaciji.<br />

Vedno bolje izobraženo osebje, ki bo poznalo pomen znanja s področja varovanja<br />

osebnih podatkov, bo tudi motivirano <strong>za</strong> nadaljnje raziskovanje, kar bo pomembno <strong>za</strong><br />

<strong>zdravstvene</strong> ustanove, ki bodo hotele doseči izboljšave na tem področju, poleg tega pa<br />

bo tudi dodatno pripomoglo k <strong>za</strong>vedanju pomembnosti te problematike.<br />

LITERaTURa<br />

1. Bertolino M, Truxillo DM in Fraccaroli F. Age as moderator of the relationship of<br />

proactive personality with training motivation, perceived development from<br />

training, and training behavioral intentions. JOBE. 2009;30:1–16.<br />

2. Bohinc M, Gradišar M. Informacijska <strong>za</strong>sebnost pacientov v zdravstvu. Obzor<br />

Zdr N. 1999;33:239–42.<br />

<strong>3.</strong> Foth M. Akzeptanzstudie zum Datenschutz im Krankenhaus. UMIT, 2010.<br />

Dostopno na:<br />

4. http://www.umit.at/page.cfm?vpath=departments/human/forschung/<br />

akzeptanzstudie_zum_datenschutz_im_krankenhaus&expanddiv=subDeptIt<br />

em188 (18.10.2010).<br />

5. Kay Hall J. Nursing ethics and law. Philadelphia. Saunders, 1996.<br />

6. Kraljič S. Pravna vprašanja v delu medicinskih sester. In: Reberšek Gorišek J,<br />

Rijavec V, Flis V, Planinšec V, Kraljič S, eds. Medicina in pravo: sodobne dileme.<br />

Maribor: Pravna fakulteta Univerze v Mariboru; 2006: 325–37.<br />

166 167

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov<br />

7. Pirc Musar N. Ne boli, dokler se ne zgodi nam. Pravna praksa. 2008; 7(33),<strong>3.</strong><br />

8. Poredoš P. Zdravnik bolnikov <strong>za</strong>govornik. Zdrav Vestn. 1998;10:557–60.<br />

9. Starc I. Poklicna molčečnost v zdravstvu. Pravna praksa. 2006;25(33):<strong>3.</strong><br />

10. Tabak N, Ozon M. The influence of nurses’ attitudes, subjective norms and perceived<br />

behavioral control on maintaining patients’ privacy in a hospital setting.<br />

Nurs Ethics. 2004;11(4):366–77.<br />

11. Tingle J, Cribb A. Nursing Law and Ethics. Oxford: Blackwall Publishing; 2007.<br />

12. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Društvo medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov; 2004.<br />

ODSEV ETIKE SKRBI S POUDARKOM<br />

NA ZAUPANJU<br />

REFLECTION OF ETHICS OF CaRING WITH<br />

aN EMPHaSIS ON TRUST<br />

Anica Brezovnik, Lucija Mithans, Ana Mithans, Petrischa Robnik,<br />

Danica Železnik<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Skrb <strong>za</strong> sočloveka<br />

predstavlja etično dejanje, ki je v skladu<br />

z <strong>za</strong>htevami in pravili družbe ter temelji<br />

na <strong>za</strong>upanju, ki je osnova medsebojnega<br />

odnosa.<br />

Cilj raziskave je bil ugotoviti, kakšno<br />

mnenje imajo ljudje o <strong>za</strong>upanju in etiki<br />

skrbi v zdravstvu.<br />

Metode: Raziskava je bila iz<strong>vede</strong>na na<br />

območju občine Slovenj Gradec v drugi<br />

polovici marca 2011. Raziskovalni vzorec<br />

je <strong>za</strong>jemal šest naključno izbranih anketirancev,<br />

ki so bili pripravljeni sodelovati.<br />

Podatke smo obdelali s pomočjo analize<br />

vsebine.<br />

Rezultati: Vsi anketirani dojemajo etiko,<br />

skrb in <strong>za</strong>upanje v zdravstvu kot izjemno<br />

pomembne, izpostavljajo pa svoje ne<strong>za</strong>dovoljstvo,<br />

ki temelji na slabih izkušnjah.<br />

Iz analize vsebine smo oblikovali dve kategoriji:<br />

malomarnost in izgubo <strong>za</strong>upanja.<br />

Razprava: Etika, skrb in <strong>za</strong>upanje so<br />

pomembni elementi vsakega odnosa in<br />

pomembno pripomorejo k profesionalnemu<br />

delu v zdravstvu.<br />

168 169<br />

VŠZV SG<br />

Anica Brezovnik - anica.brezovnik@gmail.com<br />

doc. dr. Danica Železnik - dekanica@vszv-sg.si<br />

aBSTRaCT<br />

Theoretical starting points: Caring for a<br />

fellow human is an ethical deed that is in<br />

compliance with the rules of society and is<br />

based on trust, which is the base for mutual<br />

relation.<br />

Goal of the research was to determine<br />

what opinions do people have about trust<br />

and ethics of caring in health care.<br />

Method: The research was carried out in<br />

the Slovenj Gradec municipality in the<br />

second half of March 2011. The sample<br />

included 6 random respondents that were<br />

willing to participate. Data were processed<br />

with the help of content analysis.<br />

Results: All respondents are understanding<br />

ethics, caring, and trust in health care<br />

as very important, but are also stressing<br />

their dissatisfaction, which is based on<br />

bad experiences. From the content analysis<br />

we have formed 2 categories: carelessness<br />

and loss of trust.<br />

Discussion: Ethics, caring, and trust are<br />

important elements of every relationship<br />

and are significantly contributing to professional<br />

work in health care.

Odsev etike skrbi s poudarkom na <strong>za</strong>upanju A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik<br />

Zaključek: Pomanjkanje <strong>za</strong>upanja v<br />

zdravstvu pomeni izgubo ugleda tako<br />

posameznega <strong>zdravstvene</strong>ga delavca kot<br />

zdravstva na splošno.<br />

KLJUČNE BESEDE: etika, skrb, <strong>za</strong>upanje.<br />

UVOD<br />

Conclusion: Lack of trust in health care<br />

means the loss of reputation of individual<br />

health care workers and health care in<br />

general.<br />

KEY WORDS: ethics, caring, trust<br />

Etika skrbi je družbeno pomembna in vključuje prvine skrbstva. Etika je nauk o dobrem,<br />

pravilnem delovanju v odnosu do drugega človeka. Nanaša se na človekova dejanja in<br />

delovanja, ki so izbrana <strong>za</strong>vestno in namensko. V zgodovini predstavlja etična misel<br />

večno temo človeškega duha, ki je vodilo <strong>za</strong> njegovo bivanje in sobivanje na svetu,<br />

nikoli pa ni dokončno dorečena in definirana. Izhodišče vsake etike je moralna drža<br />

človeka, vsak posameznik je nosilec etike, ki ravna v skladu s svojim prepričanjem,<br />

kaj je dobro in prav. Človek ni samo individualno, temveč tudi družbeno bitje, deluje<br />

v družbi, v poklicu, nanj vplivajo družbene sestavine ter poklicne <strong>za</strong>hteve in vrednote.<br />

Etika je zlato pravilo, ki določa, da moramo obravnavati drugega tako, kot bi želeli biti<br />

obravnavani sami (Šmitek, 2003, str. 13). Etika pomeni jasnost, poštenost, odgovornost<br />

oz. prevzemanje stališč <strong>za</strong> določene javne razprave ali proti njim. Nedvomno je etika<br />

postala pomemben način življenja v postmoderni družbi, ki ne priznava nobenih nespremenljivih<br />

omejitev (Tschudin, 2004, str. 37). Kaj je prav in kaj ne, je možno presojati<br />

na podlagi veljavnih norm – <strong>za</strong>konov, predpisov. Pri tem moramo <strong>vede</strong>ti, da ravnanje<br />

po teh normah ne izpolnjuje vedno pogojev etičnega ravnanja. Zaposleni v nekaterih<br />

poklicih so še posebej izpostavljeni in jih »uporabniki« zelo kritično ocenjujejo in tudi<br />

pričakujejo, da bo njihovo delo opravljeno v skladu s splošno veljavnimi etičnimi normami<br />

(Mohar, 2003, str. 117). Skrb oz. pomoč drugemu je vrlina, ki ima pozitiven prizvok<br />

ter označuje človečnost. Pomembna je v vsakem odnosu, v vsaki kulturi. Človeku<br />

vrača dostojanstvo in moč ter mu daje občutek varnosti. V sodobnem <strong>za</strong>hodnem svetu je<br />

močno ukoreninjeno prepričanje, da skrb potrebujejo le odvisne osebe (invalidi, otroci,<br />

bolni, starejši ipd.), medtem ko večina ljudi skrbi ne potrebuje. Skrb je razumljena kot<br />

enosmeren odnos med tistim, ki skrb daje, in tistim, ki jo prejema (Švab, 2003). Korenine<br />

takšnega razmišljanja so nedvomno v razvrednotenju skrbi kot nepomembnega,<br />

težaškega, pogosto neplačanega ženskega dela. Skrb se pogosto enači z <strong>za</strong>sebnostjo,<br />

družino, ženskami. Danes je takšno pojmovanje skrbi vedno očitneje ozko in ne<strong>za</strong>dostno.<br />

Na mesto redukcionistične definicije skrbi vse bolj persistentno stopa etika skrbi, po<br />

kateri je skrb mnogo več, je »dejavnost človeštva, ki vključuje vse tisto, kar delamo, da<br />

ohranjamo, nadaljujemo in popravljamo naš svet, da lahko v njem kar najbolje živimo.<br />

Ta svet vključuje naša telesa, nas in naše okolje, kar poskušamo preplesti v kompleksno<br />

mrežo, ki vzdržuje naše življenje« (Švab, 2003). Etika skrbi pomeni v zdravstvu,<br />

predvsem pa v zdravstveni negi, temelj <strong>za</strong> profesionalno delo in <strong>za</strong>dovoljstvo pacienta.<br />

Skrb v vseh pogledih vsebuje elemente altruizma. V koliko se osredotočimo na skrb v<br />

zdravstvu, mislimo predvsem na pomoč pacientom s strani bolniškega osebja. Postaviti<br />

pacienta (bolnika, varovanca, uporabnika, klienta) v središče dogajanja pomeni <strong>za</strong>vedati<br />

se številnih in različnih pristopov k njegovi celostni obravnavi (Klemenc, 2003).<br />

V prispevku obravnavamo pojem skrbi z etičnega vidika. Skrb <strong>za</strong> sočloveka predstavlja<br />

etično dejanje, ki je v skladu z <strong>za</strong>htevami in pravili družbe.<br />

Etika skrbi<br />

Etiko v zdravstveni negi pomembno <strong>za</strong>znamuje profesionalna vloga medicinskih sester<br />

– skrb <strong>za</strong> pacienta. Skrb ne more biti neosebna, načelna. Skrb <strong>za</strong>hteva povezovanje z<br />

bolnikom, razumevanje njegovih potreb in doživljanj in individualno ukrepanje (Šmitek,<br />

2004).<br />

Znanstvene temelje etike skrbi je postavila psihologinja Carol Gilligan, ki je pri raziskovanju<br />

moralnega razvoja žensk ugotovila, da ženske pri svojem moralnem odločanju<br />

izhajajo iz drugačnega načina razmišljanja kot moški in da ima to razmišljanje korenine<br />

v moralnem razvoju, ki se pri moških in ženskah razlikuje. Po njenem mnenju moški pri<br />

moralno etičnem presojanju izhajajo iz stališč pravičnosti, ženske pa iz stališč, ki so<br />

pove<strong>za</strong>ne s skrbjo (Šmitek, 2004).<br />

Skrb v zdravstveni negi pomeni biti navzoč ob sočloveku, <strong>za</strong>znati, da potrebuje pomoč,<br />

ga negovati, tolažiti, <strong>za</strong>govarjati, skrbeti <strong>za</strong>nj v najširšem pomenu besede: skušati<br />

<strong>za</strong>dovoljevati njegove telesne, duhovne, psihične in socialne potrebe, kjer so izpostavljeni<br />

medosebni odnosi, vključno z odgovornostjo in izborom najboljšega delovanja v<br />

danem trenutku. (Klemenc, 2003) Skrb <strong>za</strong> človeka ni preprosta, je najpomembnejša v<br />

poklicu <strong>zdravstvene</strong> nege. Vodi do profesionalne odgovornosti, <strong>za</strong>to <strong>za</strong>hteva ustrezno<br />

mero znanja in spretnosti. Skrb torej pomeni več kot čustveno pove<strong>za</strong>vo ali odnos do<br />

sočloveka. Pomeni ustrezno voljo, moč in znanje, česar pa pacient velikokrat ni sposoben<br />

realizirati. V tej skrbi je temelj poklicne etike v zdravstveni negi (povz. po Šmitek<br />

1998 v: Železnik, 2003 str. 113). Bishop in Scudder pa strokovnost in etiko <strong>za</strong>radi njune<br />

neločljive pove<strong>za</strong>nosti enačita – kar je strokovno, je po njunem mnenju tudi etično<br />

(<strong>za</strong> bolnika dobro, pravilno, koristno) in etično je v abstraktnem pogledu tudi strokovno<br />

(gl. Šmitek, 2004, cit. po Bishop in Scudder, 1990).<br />

Za delo medicinskih sester je središčnega pomena beseda skrb (care). Skrb, skrbstveno<br />

delo in profesionalna skrb so izrazi, ki jih Davies ločuje. Davies definira besedo skrb kot<br />

dejavnost <strong>za</strong>dovoljevanja fizičnih, duševnih in čustvenih potreb drugega, <strong>za</strong>ve<strong>za</strong>nost<br />

podpori tistemu, <strong>za</strong> katerega skrbimo (Klemenc, 2003, cit. po Davies 1995).<br />

Tronto ugotavlja, da je etika skrbi družbeno pomembna. V skrbi se <strong>za</strong>poredoma odvijajo<br />

štiri aktivnosti: skrbeti <strong>za</strong> – na splošno, prevzeti skrb oziroma poskrbeti <strong>za</strong>, posredovati<br />

skrb in prejemati skrb (Šmitek, 2004, cit. po Tronto 1993).<br />

Ključna razlika med domačo skrbjo in zdravstveno skrbjo/skrbjo v zdravstveni negi<br />

(health care) je, da se prva odvija v <strong>za</strong>sebnem življenju, često s pomočjo ženskega<br />

neplačanega doprinosa, kot še številne druge vloge v družini, medtem ko je druga<br />

dejavnost pove<strong>za</strong>na s specialno usposobljenostjo, zdravstvenimi ustanovami, <strong>za</strong>poslenimi,<br />

ki delajo tudi <strong>za</strong> status, plačilo in moč pod hierarhično organiziranostjo (Klemenc,<br />

2003, cit. po James, 1992).<br />

Skrb pa se ne nanaša samo na pacienta, temveč tudi na okolje izvajanja <strong>zdravstvene</strong><br />

obravnave ter na medicinske sestre same. Ko v središče našega delovanja postavimo<br />

pacienta, lahko ugotovimo, da v tem okolju delujejo zdravniki, ki ga zdravijo ali preiskujejo;<br />

medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki izvajamo zdravstveno nego; drugi<br />

zdravstveni delavci in nezdravstveno osebje. V tem okolju, neposredno ob pacientu oz.<br />

z njim, delujejo tudi <strong>za</strong>posleni v oskrbovalnih službah, ki <strong>za</strong>gotavljajo primerne pogoje,<br />

170 171

Odsev etike skrbi s poudarkom na <strong>za</strong>upanju A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik<br />

da se lahko izvajajo temeljne dejavnosti <strong>za</strong>voda. Sem je všteta še skrb <strong>za</strong> ustrezno<br />

okolje in <strong>za</strong> druge dejavnosti, ki so potrebne <strong>za</strong> delovanje <strong>za</strong>voda (Klemenc, 2003).<br />

Etika sprašuje in skuša ugotoviti, kaj je dobro in prav, ter kaj je slabo in narobe. V vsaki<br />

situaciji, ko nekdo potrebuje pomoč, igrajo pri odločitvi <strong>za</strong> pomoč pomembno vlogo<br />

posameznikov sistem vrednot, njegove čustvene potrebe, spomin in »dober občutek«<br />

(Tschudin, 2004).<br />

Načela medicinske etike niso vedno povsem ustrezna <strong>za</strong> zdravstveno nego, saj razmerja<br />

med medicinskimi sestrami in bolniki ter med zdravniki in bolniki temeljijo na različnih<br />

osnovah. Razmerje med medicinsko sestro in bolnikom je bolj intimne in dolgoročne<br />

narave. Razmerje med bolnikom in zdravnikom pa je pogosto <strong>za</strong>znamovano z vmesnimi<br />

instrumenti, kot sta stetoskop in informiranje, hkrati pa zdravnikom omogočajo beg<br />

pred osebnim stikom (Tschundin, 2004).<br />

Zaupanje<br />

Ena izmed zelo pomembnih etičnih sestavin skrbi je <strong>za</strong>upanje. Vzpostavljanje <strong>za</strong>upanja<br />

je osnova medsebojnega odnosa, ki omogoča udejanjanje skrbi. Johns (1996) opisuje <strong>za</strong>upanje<br />

kot proces, ki se <strong>za</strong>čne z informiranjem in <strong>za</strong>znavo informacij na strani bolnika, o<br />

možnih koristih in o morebitnih tveganjih v medsebojnem odnosu (Šmitek, 2004, cit. po<br />

Johns 1996). Če posameznik <strong>za</strong>zna prednosti povezovanja in <strong>za</strong>upa izvajalcu (medicinski<br />

sestri), bo to v obojestransko korist in se bo proces ponavljal, dokler bo potreben. Če<br />

pride do okoliščin, ki porušijo <strong>za</strong>upanje bolnika v dobronamernost izvajalca, medsebojni<br />

odnos ne bo več »dober« v etičnem pogledu. Pri bolniku se razvije več oblik <strong>za</strong>upanja,<br />

ki jih je potrebno upoštevati, da je medsebojni odnos dober, pravilen (Šmitek, 2004).<br />

Zaupanje je definirano kot kakovost, ki goji <strong>za</strong>upne odnose (Tschudin, 2004, cit. po<br />

Roach 1992, str. 9). Večina medicinskih sester bi se strinjala, da je temelj skrbstvenega<br />

dela <strong>za</strong>upen odnos. Zaupanje je obojestransko: oba udeleženca v razmerju si morata<br />

medsebojno <strong>za</strong>upati. Če je eden od udeležencev v odnosu poklicno, mora biti drugi<br />

popolnoma prepričan, da mu lahko <strong>za</strong>upa. Odkritost je temelj medsebojnega <strong>za</strong>upanja<br />

(Tschudin, 2004).<br />

Medicinska sestra naj bi k bolniku pristopila z veliko mero razumevanja <strong>za</strong> stisko, prijaznosti,<br />

topline, pozornosti, spoštljivosti, sprejemanja drugačnosti in hkrati odločnosti,<br />

vztrajnosti, doslednosti. Prav odločnost medicinske sestre je poglavitnega pomena, kajti<br />

le-ta v bolnikih vzbudi občutek varnosti. Bolniku naj bi <strong>za</strong>gotovila varno, podporno in<br />

strukturirano okolje. V pogovoru naj bi ga motivirala, ga spodbujala, razbremenjevala,<br />

mu pomagala in ga spodbujala pri vseh življenjskih aktivnostih. To čustveno <strong>za</strong>htevno<br />

delo <strong>za</strong>hteva od medicinske sestre aktivno poslušanje, pogovarjanje, prisotnost. Le tako<br />

si lahko pridobi bolnikovo <strong>za</strong>upanje <strong>za</strong> sodelovanje med zdravljenjem (gl. Šolc, 2004).<br />

Ko je enkrat storjena škoda, je zelo težko vnovič pridobiti <strong>za</strong>upanje (Tschudin, 2004).<br />

Oseba, ki nudi skrb, mora imeti odgovornost in velik občutek <strong>za</strong> drugega človeka. Empatija<br />

in ustrezna komunikacija imata izjemno pomembno vlogo (gl. Tschudin, 2004).<br />

Komuniciranje oz. odnos z zdravnikom in drugim zdravstvenim osebjem pomembno<br />

vpliva na bolnikovo psihološko pripravljenost, da se sooči z boleznijo, s spremenjeno<br />

samopodobo, pričakovanji v prihodnosti, s spremenjenimi odnosi do bližnjih, do dela<br />

itd. To soočenje je pogosto celo bolj obremenilno kot bolečina <strong>za</strong>radi bolezni. Bolezen<br />

je včasih tudi reakcija bolnika na konfliktne socialne odnose in protislovja v komunikaciji<br />

med bolnikom in pomembnimi osebami iz njegovega socialnega okolja, med katere sodi<br />

tudi zdravstveno osebje (Ule, 2003).<br />

METODE<br />

Raziskava je bila iz<strong>vede</strong>na v marcu 2011 na naključnem vzorcu šestih ljudi različnih<br />

starosti in poklicev, od katerih smo pridobili soglasje. Sodelovanje je bilo prostovoljno<br />

in anonimno. Uporabljena je bila deskriptivna raziskovalna metoda. Podatke smo zbirali<br />

s tehniko delno strukturiranega vprašalnika, s petnajstimi vprašanji odprtega tipa.<br />

Vprašanja so bila <strong>za</strong> vse udeležence enaka. Posamezno anketiranje ni bilo časovno omejeno<br />

in je v povprečju trajalo dvajset minut. Zapisi anketiranja so sestavljali empirično<br />

izhodišče raziskave, s katero smo ugotavljali utemeljenost raziskovalnega vprašanja,<br />

»kaj menijo ljudje o etiki, skrbi in <strong>za</strong>upanju v zdravstvu«. Gradivo je bilo analizirano<br />

brez uporabe merskih postopkov, uporabili smo metodo analize vsebine, ki so jo sestavljali<br />

pojmi, kategorije in trditve. Oblikovali smo dve osnovni kategoriji: malomarnost in<br />

izguba <strong>za</strong>upanja.<br />

REZULTaTI<br />

Rezultati raziskave so poka<strong>za</strong>li, da imajo sodelujoči v raziskavi več slabih kot dobrih<br />

izkušenj z zdravstvom in zdravstvenimi delavci v smislu etike skrbi in <strong>za</strong>upanja. Na<br />

podlagi odgovorov na raziskovano vprašanje sta bili oblikovani dve kategoriji.<br />

MALOMARNOST }<br />

• površnosti <strong>zdravstvene</strong>ga osebja<br />

• negativne izkušnje<br />

• smrt iz malomarnosti, kar postane javno<br />

znano s pomočjo medijev<br />

• neurejenost<br />

• izgubljena dokumentacija<br />

Slika 1: Prikaz kategorije malomarnost v odnosu do podkategorij<br />

}<br />

• ne<strong>za</strong>interesiranost<br />

• nekorektnost<br />

IZGUBA ZAUPANJA<br />

• naveličanost<br />

• strah<br />

• skrb <strong>za</strong> »poznane« paciente/klientelizem<br />

Slika 2: Prikaz kategorije izguba <strong>za</strong>upanja v odnosu do podkategorij<br />

172 173

Odsev etike skrbi s poudarkom na <strong>za</strong>upanju A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik<br />

RaZPRaVa<br />

V prispevku podrobneje obravnavamo eno izmed glavnih etičnih sestavin – <strong>za</strong>upanje.<br />

Izhajamo iz predpostavke, da brez <strong>za</strong>upanja ni ustreznega odnosa in rezultata.<br />

Na splošno se etične vrednote in pravila nanašajo na odnos do drugih ljudi, do ostalih<br />

živih bitij in do samega sebe. Vsebujejo vzorce o tem, kako naj bi človek živel, katere<br />

pravice in dolžnosti ima ter kako mora in sme delati (Grbec, 1992). Pregovor »motiti se<br />

je človeško« velja v vsakdanjem življenju, v medicini in tudi v zdravstveni negi in ga<br />

moramo imeti v mislih, ko se srečujemo z odkloni od pričakovanega načina dela in od<br />

pričakovanih izidov. Ker taki dogodki niso vsakdanji, jih imenujemo izjemni dogodki.<br />

Da s svojo dejavnostjo ne smemo povzročati škode bolniku, je načelo, ki ga moramo<br />

imeti ves čas v mislih. Po mnenju Ivanuše in Železnik (2008) je komunikacija bistvenega<br />

pomena <strong>za</strong> etično obravnavo bolnika. Pri delu se moramo navaditi shajati s tveganji, ki<br />

jih zdravstvena nega prinaša, <strong>za</strong>to se mora vsak od nas <strong>za</strong>vedati možnih posledic in <strong>za</strong>to<br />

pri delu uporabljati strokovna spoznanja in smernice. Cilj delovanja v zdravstvu je varno<br />

delo in poštena obravnava neugodnih izidov. Lahko rečemo, da je pravilna zdravstvena<br />

oskrba tista, pri kateri so bili pravočasno opravljeni pravi ukrepi pri pravem bolniku na<br />

pravi način. Vse drugo je odklon od pravilne <strong>zdravstvene</strong> oskrbe (Kersnik, 2002). Odstopanja<br />

lahko pri<strong>vede</strong>jo do slabših izidov od pričakovanih in pri tem povzročijo škodo<br />

bolniku ali varovancu. Kadar pride do neugodnega izida, je pomembno identificirati<br />

posamezne faze negovalnega postopka in jih primerjati z ukrepi, ki jih predvideva stroka<br />

(negovalni standard, smernica, protokol). V primeru vzročne pove<strong>za</strong>nosti neugodnega<br />

izida <strong>za</strong>radi očitnega odstopanja od pravil stroke govorimo o zdravstveni napaki. Pri napaki<br />

torej ne gre <strong>za</strong> vsak odklon od norm, ki jih določa stroka, temveč <strong>za</strong> tista dejanja, ki<br />

bolniku povzročijo bistveno škodo na zdravju ali premoženju in so v <strong>za</strong>konu <strong>za</strong>radi načina<br />

izvršitve opredeljena kot napaka (Kersnik, 2002).<br />

Vse izjave, ki smo jih pridobili v raziskavi, govorijo o tem, da se v zdravstvu prevečkrat<br />

delajo napake ali prihaja do neželenih dogodkov, <strong>za</strong>radi česar ljudje izgubljajo <strong>za</strong>upanje,<br />

jih je strah. Sprašujejo se, ali zdravstveni delavci dejansko delajo v dobro pacientov.<br />

Dobronamernost pomeni dolžnost medicinske sestre, da dela dobro, v skladu z dobrim in<br />

pospeševanjem dobrega, medtem, ko načelo neškodljivosti pomeni preprečevati škodo<br />

ali zmanjšati škodo, kjer je že prisotna. Neškodljivost pomeni tudi upoštevanje negovalnih<br />

standardov, ki vključujejo preventivne ukrepe <strong>za</strong> izogibanje nevarnostim, ki so<br />

jim bolniki lahko izpostavljeni (Šmitek, 1998). Zaupanje je po mnenju večine vprašanih<br />

odvisno od posameznega <strong>zdravstvene</strong>ga delavca, ki naj bi bil iskren in tudi profesionalen,<br />

saj si edino na tak način lahko pridobi <strong>za</strong>upanje. Pomembna sestavina <strong>za</strong> pridobitev<br />

<strong>za</strong>upanja je po mnenju nekaterih tudi skrbnost.<br />

Sodelujoči v raziskavi razumejo <strong>za</strong>upanje kot:<br />

• »način, da se informacije, ki jih nekomu poveš, ne širijo naprej«;<br />

• »občutek, da lahko nekomu verjameš glede določenih storitev, ki jih opravlja in o<br />

katerih sam nimaš dosti izkušenj«;<br />

• »nekaj, brez česar kakršenkoli odnos med ljudmi ne funkcionira v pravo smer«;<br />

• »kot korektnost in v<strong>za</strong>jemnost«;<br />

• »kot izredno pomembno sestavino srečnega odnosa«;<br />

• »<strong>za</strong>upanje je v vsakem odnosu vse«;<br />

• »<strong>za</strong>upanje lahko definiramo tudi kot temelj družbe«.<br />

V zdravstvu je <strong>za</strong>upanje pomembno, kot navajajo vprašani, <strong>za</strong> boljše zdravljenje,<br />

zmanjšanje strahu, napetosti in stresa, <strong>za</strong> dober odnos med zdravstvenim delavcem in<br />

pacientom. Eden od vprašanih je dejal, da prinaša <strong>za</strong>upanje dvojno <strong>za</strong>dovoljstvo, tako<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga delavca kot tudi pacienta. Navajajo, da si je <strong>za</strong>upanje moč pridobiti na<br />

več načinov, med katerimi so največkrat izpostavili poštenost, strokovnost ter sposobnost<br />

obdržati informacijo <strong>za</strong>se.<br />

Zanimiva je bila naslednja ugotovitev, da nekateri vprašani <strong>za</strong>radi večje strokovnosti<br />

bolj <strong>za</strong>upajo zdravnikom. Dva od vprašanih sta odgovorila, da <strong>za</strong>upata zdravstvenim<br />

delavcem, ki jih poznata. Po njunem mnenju se takšni zdravstveni delavci bolj posvetijo<br />

posamezniku ter vložijo več truda <strong>za</strong> rešitev problema. Slednje je po našem mnenju<br />

dokaj <strong>za</strong>skrbljujoče v smislu etične obravnave in skrbi <strong>za</strong> tiste paciente, ki nikogar ne<br />

poznajo, saj po njihovem mnenju zdravniki in ostalo zdravstveno osebje ne obravnavajo<br />

vseh pacientov na isti način.<br />

Vsi vprašani so mnenja, da <strong>za</strong>upanje v zdravstvo pozitivno vpliva na zdravljenje, kar je<br />

še večji dokaz, da ima <strong>za</strong>upanje v zdravstvu velik pomen. Uspešno zdravljenje pomeni<br />

dvojno <strong>za</strong>dovoljstvo – pacienta in <strong>zdravstvene</strong>ga delavca. Slednjemu daje pozitivno<br />

povratno informacijo, da je delo dobro opravil, kar posledično zmanjšuje stres na<br />

delovnem mestu.<br />

Kljub vsem pozitivnim učinkom, ki jih ima <strong>za</strong>upanje v zdravstvu, pa le-to ni vedno prisotno.<br />

Kot smo ugotovili, je s strani uporabnikov precej ne<strong>za</strong>upanja v <strong>zdravstvene</strong> delavce;<br />

vsi vprašani so navedli primer ne<strong>za</strong>upanja v zdravstveno osebje.<br />

Nadalje smo ugotovili, da si po mnenju vprašanih <strong>za</strong>upanja v zdravstvu ni mogoče<br />

ponovno povrniti. Eden od vprašanih je sicer na<strong>vede</strong>l, da si je <strong>za</strong>upanje težko ponovno<br />

pridobiti, kar sicer pomeni, da določen odstotek možnosti ponovne pridobitve obstaja.<br />

Pri tem je odvisno od situacije, v kateri so se pacienti znašli oz. ob kateri so izgubili<br />

<strong>za</strong>upanje v zdravstveno osebje.<br />

Raziskava kaže, da zdravstveno osebje vpliva na <strong>za</strong>upanje bolnikov s pozitivno osebnostjo,<br />

z usposobljenostjo, iskrenostjo, korektnostjo, s samim načinom dela, z ustreznim<br />

odnosom do pacienta, poslušnostjo, predanostjo, nično malomarnostjo in nena<strong>za</strong>dnje<br />

tudi s skrbnostjo – iz tega lahko potrdimo teoretične ugotovitve, da je <strong>za</strong>upanje pomemben<br />

element etike skrbi.<br />

Zanimiva je ugotovitev, da <strong>za</strong>upanje ni ve<strong>za</strong>no na določeno območje oz. kraj, da ga<br />

ni mogoče posplošiti na celotno zdravstveno ustanovo, nanaša se na posameznega<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga delavca. Glede pozitivnih izkušenj v zvezi z zdravstvenimi delavci so bili<br />

anketirani bolj skopi. Vsi so potrdili, da imajo oz. so imeli pozitivne izkušnje z zdravniki,<br />

katerim <strong>za</strong>upajo, pa najsi gre <strong>za</strong> zdravnike specialiste, kot so okulist, ginekolog in<br />

doktor dentalne medicine ali <strong>za</strong> zdravnike oz. zdravstveno osebje, ki jih anketirani osebno<br />

poznajo. Kot smo ugotovili, anketirani kljub slabim izkušnjam ter izgubljenemu <strong>za</strong>upanju<br />

določenemu <strong>zdravstvene</strong>mu osebju še vedno <strong>za</strong>upajo, najbolj pogosto določenim<br />

zdravnikom. Zaključimo lahko, da je <strong>za</strong>upanje potrebno in da ga uporabniki zdravstvenih<br />

uslug nujno potrebujejo, saj je od tega odvisen sam potek obravnave kakor tudi rezultat.<br />

174 175

Odsev etike skrbi s poudarkom na <strong>za</strong>upanju A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik<br />

ZAKLJUČEK<br />

V prihodnosti bo potrebno dati poudarek aktivnostim, ki lahko pomembno vplivajo<br />

na izboljšanje kakovosti etike skrbi in <strong>za</strong>upanja v zdravstvo ter zdravstveno nego<br />

kot njen integralni del. Že v času izobraževanja je potrebno študente <strong>zdravstvene</strong><br />

nege opolnomočiti z znanji iz etike, ki ji je potrebno dati poseben pomen. Aktivnosti<br />

v kliničnem okolju naj bi omogočale bolj etično ravnanje v timskem delu, dodatne<br />

možnosti izobraževanja zdravstvenih delavcev, projekte kakovosti, spodbujanje <strong>za</strong>poslenih<br />

k izboljšavam utečenega, <strong>za</strong>koreninjenega načina dela ter stalnim zbiranjem in<br />

vrednotenjem predlogov. Na področju <strong>za</strong>gotavljanja etičnega ravnanja bi lahko uvajali<br />

sistem, ki vključuje razpravo o aktualnih problemih, o pojavljanju etičnih dilem, o etiki<br />

skrbi in <strong>za</strong>upanju.<br />

V zdravstveni negi je etika skrbi nujno potrebna, saj pomeni človečnost v smislu<br />

razumevanja bolnikovih problemov ter reševanje le-teh s pomočjo empatije. Pacienti se<br />

v trenutni nelagodni situaciji počutijo nesrečne in negotove, <strong>za</strong>to je potrebna njihova<br />

profesionalna obravnava. S pomočjo skrbnosti zdravstveno osebje gradi na <strong>za</strong>upanju, ki<br />

je sestavina etike skrbi. Zaupanje je namreč osnova medsebojnega odnosa.<br />

LITERaTURa<br />

1. Grbec V. Etika v zdravstveni negi. I. del. Zdrav Obzor 1992; 26: 3–6.<br />

2. Ivanuša A. Železnik D, Standardi aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege. Maribor : <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong><br />

<strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>, Univer<strong>za</strong> v Mariboru, 2008.<br />

<strong>3.</strong> Klemenc D. Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr N.<br />

2003;37 (99–106).<br />

4. Kersnik J. Zdravstvene napake. V: Zdravstvene napake. 19. učne delavnice <strong>za</strong> zdravnike<br />

družinske medicine. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2002:<br />

1–6.<br />

5. Mohar P. Vzgoja mladostnikov <strong>za</strong> etičen odnos v zdravstveni negi. V:Klemec, D.,Kvas,<br />

A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester<br />

in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003 (str.116 – 121).<br />

6. Šmitek J. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,<br />

Šmitek, J. Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003 (str. 13 – 19).<br />

7. Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32: 127 38.<br />

8. Šmitek J. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Obzor Zdr N. 2004;38:205–209.<br />

9. Šolc S. 2004. Vloga medicinske sestre pri bolniku. Dostopno na http://www.revijavita.com/Vita_40/Vloga_medicinske_sestre_pri_bo/vloga_medicinske_sestre_pri_<br />

bo.html (11. marec 2011).<br />

10. Švab A. Etika skrbi – teorija, politike, prakse. Teorija in Praksa. 2003;40(6):1094–1096.<br />

11. Tschudin V. 2004. Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy.<br />

12. Ule M. 200<strong>3.</strong> Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor:<br />

Aristej.<br />

1<strong>3.</strong> Železnik D. Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc D (ur.).<br />

Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih<br />

tehnikov, 2003: 111–115.<br />

14. Grbec, V. (1992). Etika v zdravstveni negi. I. del. Zdrav Obzor, 26: 3–6.<br />

15. Ivanuša, A. in Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege. Maribor :<br />

<strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>, Univer<strong>za</strong> v Mariboru.<br />

16. Kersnik, J. (2002). Zdravstvene napake. V: Zdravstvene napake. 19. učne delavnice<br />

<strong>za</strong> zdravnike družinske medicine, str. 1–6. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske<br />

medicine SZD.<br />

17. Klemenc, D. (2003). Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr<br />

N, 37: 99–106.<br />

18. Mohar, P. (2003). Vzgoja mladostnikov <strong>za</strong> etičen odnos v zdravstveni negi. V: Klemenc,<br />

D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 116–121. Ljubljana: Društvo medicinskih sester<br />

in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.<br />

19. Šmitek, J. (1998). Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 32: 127−38.<br />

20. Šmitek, J. (2003). Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V: Klemenc, D. idr.,<br />

Zdravstvena nega v luči etike, str. 13–19. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov Ljubljana.<br />

21. Šmitek, J. (2004). Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 38: 205–209.<br />

22. Šolc, S. (2004). Vloga medicinske sestre pri bolniku. Dostopno na http://www.revijavita.com/Vita_40/Vloga_medicinske_sestre_pri_bo/vloga_medicinske_sestre_pri_<br />

bo.html (11. marec 2011).<br />

2<strong>3.</strong> Švab, A. (2003). Etika skrbi – teorija, politike, prakse. Teorija in Praksa, 40(6): 1094–1096.<br />

24. Tschudin, V. (2004). Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy.<br />

25. Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor:<br />

Aristej.<br />

26. Železnik, D. (2003). Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc,<br />

D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 111–115. Ljubljana: Društvo medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov.<br />

176 177

KONfLIKT IN REŠEVANJE KONfLIKTOV V<br />

ZDRAVSTVENI NEGI Z METODAMI<br />

SUPERVIZIJE<br />

CONFLICT aND RESCUING OF CONFLICTS IN NURSING<br />

CaRE WITH PROCEDURES OF SUPERVISION<br />

Nastja Slokar, Mihal Nanut, Kim Grudina, Tadeja Podobnikar Janežič,<br />

Klavdija Pungartnik, Vesna Čuk<br />

POVZETEK<br />

Konflikti so prisotni povsod. Posledice konflikta<br />

so odvisne od odziva posameznika.<br />

Neobvladani konflikti so lahko vir nasilja<br />

ter poslabšanja ali prekinitve odnosov.<br />

Notranje napetosti, ki jih ob nerazrešenih<br />

konfliktih doživlja posameznik, lahko<br />

prispevajo k duševnim ali psihosomatskim<br />

motnjam. Konflikti nastajajo tudi v<br />

zdravstveni negi. Obvladovanje konfliktov<br />

je pogosto pove<strong>za</strong>no z nesodelovanjem.<br />

Namesto k iskanju rešitev se <strong>za</strong>tekamo k<br />

obtoževanju, nasilju ali prekinitvi komunikacije.<br />

Če v konfliktu predpostavljamo<br />

usklajenost, ostanemo nepripravljeni in<br />

brez moči. Namen prispevka je predstaviti<br />

primer iz klinične prakse študentov.<br />

Predstavljena je izkušnja študentov pri<br />

reševanju konflikta z uporabo izkustvene<br />

metode učenja. Z učenjem v skupini smo<br />

ugotovili, da je pomembno prepoznavanje<br />

konfliktov in poznavanje konstruktivnih<br />

načinov <strong>za</strong> soočanje z njimi. V supervizijskem<br />

procesu vsako konkretno izkušnjo<br />

lahko uporabimo <strong>za</strong> učenje in <strong>za</strong> osebno<br />

rast. Z izboljšanjem medosebnih odnosov<br />

vplivamo na izboljševanje organi<strong>za</strong>cijske<br />

klime in reševanje konfliktov.<br />

VŠZI UP<br />

Nastja Slokar - slokar.nastja@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Vesna Čuk - vesna.cuk@vszi.upr.si<br />

aBSTRaCT<br />

Conflicts are present everywhere. It is<br />

dependent considering response, consequences<br />

of a war will be some. Uncontrollable<br />

conflicts can be source of violence<br />

and a aggravation or break of attitudes.<br />

Inner tensions, that a individual is experiencing<br />

them at unresolved wars, they can<br />

contribute to mental or psychosomatic<br />

disturbances. On the other hand light,<br />

if we are aware of presence of conflicts<br />

and if we know creative manners for confronting<br />

with them, we use conflicts as<br />

source of personal growth and improvement<br />

of situation and attitudes.The article<br />

present the case of experiance of<br />

students in clinical setting and problem<br />

solving group in supervision section. Conflicts<br />

are occurring also in nursing care.<br />

Restraining of conflicts is often conected<br />

with noncompliance. Instead of to search<br />

of solutions, turn to accusing, to violence<br />

or breaks of communication. If we are<br />

supposing congruency within a war, stay<br />

unprepared and without strength. We find<br />

out that with learning in supervision process,<br />

we can use rescuing of conflicts for<br />

improving attitudes, better interpersonal<br />

relationships and developement of organisational<br />

climate.<br />

N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk<br />

KLJUČNE BESEDE: Konflikt, rešitev, konfliktna<br />

situacija, zdravstvena nega, supervizija.<br />

KEY WORDS: Conflict, solution, conflict<br />

situation, nursing care, supervision.<br />

178 179<br />

UVOD<br />

Konflikt je neizogiben del življenja, <strong>za</strong>to je pomembno, kakšne strategije <strong>za</strong> reševanje<br />

konfliktov uporabimo. Večina ljudi razume konflikt kot prepir ali celo pretep ter meni,<br />

da so konflikti škodljivi in da se jim je najbolje izogibati. Strokovnjaki (Lipičnik, 1998,<br />

Možina, 2002; Kobolt, 2004; Glasser, 2007; Ule, 2009) ugotavljajo, da so konflikti v<br />

medosebnih odnosih neizogibni in da je ključnega pomena, kako jih obvladujemo. Eden<br />

od štirih glavnih vzrokov <strong>za</strong> neuspeh v medsebojnih odnosih je prav pomanjkanje spretnosti<br />

<strong>za</strong> reševanje problemov in konfliktov. Smiselno je torej, da razvijamo svoje sposobnosti<br />

<strong>za</strong> njihovo obvladovanje in reševanje (Glasser, 2007).<br />

Konflikti prinašajo tudi vrsto pozitivnih posledic. Pripomorejo, da o<strong>za</strong>vestimo probleme<br />

in najdemo ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo<br />

energijo. Konflikti omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo<br />

in obogatimo medosebne odnose. Razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja<br />

in poglabljanju razumevanja sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje,<br />

prinašajo višjo raven kulture v interakciji ter omogočajo večje <strong>za</strong>upanje tako sebi kot<br />

drugemu (Payne, Walker, 2002). Za konstruktivno odzivanje na konflikte je potrebno, da<br />

se jih naučimo prepoznavati in ustrezno reševati. Na ta način bomo imeli več možnosti<br />

<strong>za</strong> izbor ustrezne strategije in pravilnega reševanja (Ule, 2009).<br />

Ključna sposobnost ljudi je v zmožnosti reševanja konfliktov (Možina, 2002). Pomembna<br />

je odzivnost na konfliktne situacije. Kolikor hitreje konflikt opazimo ali celo predvidimo,<br />

toliko lažje ga rešimo ali obvladamo. Če ga prepoznamo šele takrat, ko se dva že divje<br />

prepirata ali celo stepeta, so možnosti <strong>za</strong> uspešno obvladovanje precej manjše. Poleg<br />

tega, da konflikte čim prej opazimo, pa je potrebno tudi, da pridobivamo veščine <strong>za</strong><br />

obvladovanje konfliktne situacije (Rungapadiachy, 2003). Reševanja konfliktov se lahko<br />

naučimo, izkušnje pa pridobivamo vsak dan, npr. v reševanju in obvladovanju majhnih<br />

konfliktov v odnosih, kjer obe strani hočeta dobro sodelovanje ali dober odnos. Sčasoma<br />

se lahko izučimo v konstruktivnem obvladovanju konfliktov do te mere, da nam tudi večji<br />

konflikti ali konflikti v slabših odnosih ne bodo povzročali več težav (Van Sell, 2001).<br />

Teoretična izhodišča<br />

Ravnanje s konflikti je pomemben vidik organi<strong>za</strong>cijske kulture. Konflikt je v širšem<br />

pomenu vsako delovanje neusklajenih dejavnikov ali neharmonije Sistem <strong>za</strong>radi neusklajenosti<br />

na tak ali drugačen način ne deluje optimalno, <strong>za</strong>to so potrebne spremembe.<br />

Konflikt lahko predstavlja nevarnost, hkrati pa je priložnost <strong>za</strong> razvoj posameznikov,<br />

odnosov in skupnosti (Almost, 2005).<br />

Konflikt nastane, ko se interesi vpletenih oseb med seboj izključujejo. Ločimo tekmovalni<br />

konflikt, ko zmaga enega, pomeni poraz drugega in razdiralni konflikt, ki ima namen<br />

škodovanje drugim.

Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk<br />

Značilnosti konflikta so:<br />

• vsaj dve osebi sta vpleteni v neke vrste interakcijo<br />

• vrednote se medsebojno izključujejo<br />

• v interakciji je poudarek na porazu ali oškodovanju nasprotnika<br />

• dejanja obeh oseb so v neposrednem nasprotju ( Možina, 2002).<br />

Motivacijo <strong>za</strong> razvijanje umetnosti obvladovanja konfliktov pridobimo, če vključimo koristi,<br />

ki jih razrešeni konflikti prinašajo in možne negativne posledice nerazrešenih konfliktov.<br />

Če konfliktov ne razrešujemo, tvegamo poslabšanje vzdušja v organi<strong>za</strong>ciji, upad<br />

komunikacije in slabitev odnosa, ter sčasoma njegovo prekinitev ali pa porast nasilja v<br />

odnosu (Možina, 2002). Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki nerazrešenih konfliktov,<br />

saj dokler le teh ne razrešimo, odnos ne more napredovati na nobenem področju. V<br />

še težjih primerih lahko nerazrešeni konflikti povzročijo tudi duševne ali psihosomatske<br />

bolezni. Posledica nerazrešenih konfliktov je motnja optimalnega delovanja tako<br />

posameznikov kot tudi odnosa ali skupine kot celote (Gale Zidar, 2005).<br />

Odzivi na konflikte<br />

Konflikt sproža napetost in bolečino, <strong>za</strong>to je nujno delovanje. Odzovemo se lahko na<br />

različne načine:<br />

• ga odrinemo in se delamo, kot da ga ni, ter se izogibamo področju, kjer je;<br />

• izvajamo pritisk na druge z namenom, da bi se drugi podredili ali razrešili problem<br />

(<strong>za</strong>hteve, izsiljevanje, obtoževanje...);<br />

• se uklonimo pritisku oz. naredimo tako, kot da ga ne bi bilo in se <strong>za</strong>res ali navidezno<br />

prilagodimo oz. podredimo;<br />

• iščemo kompromis, ki ga bolj ali manj hitro dosežemo;<br />

• <strong>za</strong>čnemo konflikt razreševati, kar terja precej več časa in napora, vendar<br />

običajno pripelje do bolj kakovostnih rešitev (Možina, 2002).<br />

Pri reševanju konfliktov je pomembno, do katere stopnje je oseba pripravljena sodelovati<br />

pri <strong>za</strong>dovoljevanju potreb drugih ljudi. Blake in Mouton (1964 v Almost, 2005)<br />

sta opredelila pet načinov reševanja konfliktov. Prvi je umik, kadar ne verjamemo,<br />

da je možno problem rešiti, sam konflikt pa doživljamo kot nevarnost. Drugi način je<br />

podreditev, ki nastane običajno iz strahu, čeprav se ga morda ne <strong>za</strong>vedamo ali <strong>za</strong>radi<br />

možnega pritiska, ki bi lahko nastal, če se ne bi podredili, ampak bi problem izrazili.<br />

Tretji način je izvajanje pritiska, ki ga izvajamo, kadar so nam lastni interesi ali ideje<br />

najpomembnejši. Drugo osebo običajno obravnavamo kot sredstvo in če se nam ne<br />

prilagaja, kot vir težav. Dober način reševanja konfliktov je kompromis, na katerega<br />

pristanemo, kadar se nam zdi, da bomo na ta način vsi nekaj pridobili<br />

Reševanje konfliktov<br />

Razreševanje konflikta je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša <strong>za</strong> vse vključene, pri<br />

čemer vsak ohrani lastne interese in tudi dober odnos. Razrešeni konflikti prinašajo<br />

celo vrsto pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da o<strong>za</strong>vestimo probleme in najdemo<br />

ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo<br />

energijo, omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo<br />

odnos. Poleg tega razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja in poglabljanju razumevanja<br />

sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje, prinašajo višjo<br />

raven kulture v interakciji ter omogočajo večje <strong>za</strong>upanje tako sebi kot drugemu.<br />

Za razreševanje je pogosto potrebno več truda, časa in energije, pa tudi dobra mera<br />

ustvarjalnosti, da se domislimo novih rešitev. Pri sodelovanju se vzpostavi komunikacija<br />

in rešitve, katerih se sicer sami (ali brez konflikta) mogoče sploh ne bi domislili (Lipičnik,<br />

1998; Možina, 2002).<br />

Konflikti, ki niso učinkovito razrešeni <strong>za</strong>radi izogibanja ali <strong>za</strong>radi neuspešnih poskusov<br />

razreševanja, se bodo pogosto ponavljali ter postali vir frustracije in sovražnosti<br />

(Ule, 2009). Če konfliktov ne razrešujemo, lahko postanemo njihovi ujetniki, tvegamo<br />

poslabšanje vzdušja, upad komunikacije in slabitev odnosa ter sčasoma njegovo prekinitev<br />

ali pa posledično tudi porast nasilja v odnosu. Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki<br />

nerazrešenih konfliktov, saj dokler le-teh ne razrešimo, na <strong>za</strong>devnem področju odnos<br />

ne more napredovati. V še težjih primerih pa lahko nerazrešeni konflikti prispevajo tudi<br />

k nastanku duševnih ali psihosomatskih motenj. Najmilejša posledica konfliktov, ki bi jih<br />

morali razrešiti, a jih ne, pa je motnja optimalnega delovanja tako posameznikov kot<br />

tudi odnosa ali skupine kot celote (Glasser, 2007).<br />

Strategije reševanja konfliktov so v različnih situacijah lahko različne. Na primer, če smo<br />

pod časovnim pritiskom, lahko izberemo kompromis ali prevlado oz. podreditev, odvisno<br />

pač od tega, koliko nam je <strong>za</strong>devna stvar pomembna. Če včasih popustimo, da drugemu<br />

olajšamo rešitev, bo kdaj drugič tudi drugi lažje popustil nam, ko bomo v časovni stiski<br />

ali nam bo stvar zelo pomembna. Prepogosta uporaba katerega koli načina prinese s<br />

seboj neželene stranske učinke. Kdor se vedno podredi, se ne počuti upoštevanega in<br />

se zdi sam sebi nemočen in izkoriščan. Kdor vedno sklepa kompromise, se mora stalno<br />

pogajati <strong>za</strong> svoje pravice in je vedno delno prikrajšan. Kdor skuša vedno prevladati,<br />

uničuje odnose in postane nepriljubljen. Kdor poskuša vedno razreševati konflikt, lahko<br />

po nepotrebnem izgublja čas in energijo, saj ni vedno vse zelo pomembno. Najbolje<br />

je torej vzdrževati ravnovesje med občutkom <strong>za</strong>se (pomembnost lastnih interesov) in<br />

občutkom <strong>za</strong> drugega (pomembnost dobrih odnosov). Svoje interese ne moremo uveljaviti<br />

na račun drugih. Predpogoj, da <strong>za</strong>čnemo razvijati sposobnost obvladovanja konfliktov<br />

je, da verjamemo, da se konflikte da razreševati. Poznamo različne vloge pri spoprijemanju<br />

s konflikti. Pri načinu zmaga – poraz obstaja en zmagovalec in en poraženec<br />

in razdelitev vlog temelji na moči. Pri načinu poraz – poraz ni zmagovalca. Najboljši<br />

način je zmaga – zmaga, ker sta obe strani sta z rezultatom <strong>za</strong>dovoljni (Lipičnik, 1998;<br />

Možina, 2002).<br />

Konflikti v zdravstvu in zdravstveni negi<br />

V vsakodnevni klinični praksi je pomembno, da se zdravstveni delavci izogibamo konfliktom<br />

v komunikaciji s pacienti. Pomembno je, da upoštevamo načela terapevtske komunikacije:<br />

da si v<strong>za</strong>memo čas in poslušamo paciente; jih informiramo o zdravstveni negi,<br />

nudimo ustrezno podporo in svetovanje; smo pristni in spoštljivi, vzdržujemo <strong>za</strong>upnost<br />

in se izogibamo javnemu kritiziranju pacientov; se izogibamo preveliki meri vpletenosti<br />

v odnosu do pacienta, ki bi lahko vodila v neprofesionalno razmerje in se izogibamo<br />

neprimernemu razkrivanju samega sebe (Payne Walker, 2002; Kobolt, 2004).<br />

Gregorc (2010) ugotavlja, da so konflikti prisotni tudi v slovenskem zdravstvu, kar doka-<br />

180 181

Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk<br />

zujejo tudi rezultati raziskav o sodelovanju, komunikaciji, delovnih obremenitvah,<br />

stresnih dejavnikih in o nasilju med zdravstvenimi delavci. Med medicinskimi sestrami<br />

in zdravniki je izogibanje najpogostejši način reševanja konfliktov ne glede na organi<strong>za</strong>cijske<br />

dejavnike, delovno dobo in spol <strong>za</strong>poslenih. Zdravstveni delavci veliko časa<br />

preživimo v službi, kjer delamo z drugimi ljudmi (skupaj kot tim ali vsaj v družbi drugih).<br />

Vodilna organi<strong>za</strong>cijska kultura v zdravstvu je hierarhija (Skela Savič, 2006) Konflikt na<br />

delovnem mestu zelo oteži življenja drugih, saj ga pogosto odnesemo s seboj domov.<br />

Organi<strong>za</strong>cija dela v zdravstvu <strong>za</strong>hteva neprekinjeno zdravstveno varstvo, delitev del in<br />

nalog je neenakomerna; <strong>za</strong>to so delovne obremenitve visoke in pogosto so zdravstveni<br />

delavci izpostavljeni izgorevanju na delovnem mestu, posebej tam, kjer so konfliktne<br />

situacije v odnosu do <strong>za</strong>poslenih in pacientov pogostejše. Kobal Štravs (2006) je ugotovila,<br />

da dodatne obremenitve na delovnem mestu zmanjšujejo <strong>za</strong>dovoljstvo <strong>za</strong>poslenih<br />

v domu upokojencev. Čuk in Klemen (2010) v raziskavi med <strong>za</strong>poslenimi v psihiatričnih<br />

bolnišnicah ugotavljata, da je delo stresno in obremenjujoče. Najpogostejši dejavniki<br />

izgorevanja pri osebju so utrujenost, izčrpanost, čustvene težave in motnje spanja. Na<br />

stopnjo izgorevanja ne vpliva stopnja izobrazba ampak delovna doba. Gregorc (2010) v<br />

raziskavi med medicinskimi sestrami in zdravniki ugotavlja, da vodilni v zdravstvu konfliktom<br />

ne povzročajo dovolj pozornosti, jih ignorirajo, <strong>za</strong>to medicinske sestre in zdravniki<br />

konflikte rešujejo sami. Ugotovitve raziskav kažejo, da izobraževanje o upravljanju s<br />

konflikti ni izboljšalo sodelovanja med <strong>za</strong>poslenimi v zdravstvu. Vodenje je neustrezno,<br />

stopnja odgovornosti je precej večja kot so sposobnosti, pomanjkljive so možnosti rasti<br />

in razvoja posameznikovih ambicij (Skela Savič, 2006; Gregorc, 2010).<br />

PREDSTAVITEV PRIMERA IZ KLINIČNEGA USPOSABLJANJA<br />

ŠTUDENTOV<br />

Kobolt (2004) navaja, da je intervizijska metoda učenje, pri kateri mala skupina kolegov<br />

s podobno stopnjo profesionalne usposobljenosti in delovnih izkušenj opravlja supervizijo<br />

drug z drugim s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v delovnem okolju ali v<br />

času kliničnega usposabljanja. V okviru seminarjev pri predmetu Supervizija v 2. letniku<br />

visokošolskega programa Zdravstvena nega smo študenti v skupini po pet izvedli primer<br />

izkustvenega učenja. Vsebina intervizije je bila konkretna delovna izkušnja članov skupine<br />

in proces reševanja. Cilj skupine je bilo iskanje rešitev na osnovi preteklih izkušenj,<br />

ki pomenijo možnost <strong>za</strong> uporabo in ravnanje v drugih situacijah v bodoče.<br />

Opis dogodka<br />

Pripoved študentk 2. letnika o dogodku na kliničnih vajah v splošni bolnišnici. Klinične<br />

vaje so potekale po ustaljenem redu, da so na bolniškem oddelku vsako jutro <strong>za</strong>čeli<br />

najprej z odvzemom krvi, nato pa so jim naročili, da se vključijo v izvajanje aktivnosti<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege. Po pripravi materiala in pripomočkov sta študentki odšli v sobo. Ko<br />

sta <strong>za</strong>ključevali z delom, je v sobo prišel eden izmed zdravstvenih tehnikov iz oddelka<br />

in ju pričel žaliti, da ne znata postiljati postelje in da ne znata izvajati postopkov<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege. S sošolko sta ostali brez besed. Po opravljeni zdravstveni negi je<br />

prišel na vrsto <strong>za</strong>jtrk, pri katerem sta pomagali pri hranjenju tistih, ki so bolj oslabeli<br />

in niso mogli samostojno jesti. Ena izmed študentk je spet poslušala žaljivke, da ne zna<br />

nalivati hrane v skodelice, ne zna hraniti, <strong>za</strong>kaj hrani, kdo ji je naročil. Mentorica ni bila<br />

prisotna, s sošolko nista <strong>vede</strong>li, kaj storiti, počutili sta se užaljeno in jezno. Napetost<br />

se je stopnjevala in žaljivke so se ponavljale tekom celega tedna. Na koncu tedna sta<br />

študentki odreagirali tako, da sta se sprli s sodelavcem, ker sta se počutili pri<strong>za</strong>deti in<br />

užaljeni. Ena študentka je konflikt poskušala ublažiti s humorjem, druga študentka pa je<br />

izzvala konflikt, saj ni mogla <strong>za</strong>drževati jeze v sebi.<br />

Postopek reševanja problema<br />

Refleksijo delovne izkušnje na kliničnem usposabljanju so študenti izvedli s komunikacijo<br />

in interakcijo v skupini z namenom predelave delovne izkušnje in problema. Cilj<br />

skupinske supervizije je bila evalvacija poklicnih izkušenj in razvijanje poklicnih kompetenc<br />

v zdravstveni negi. V skupini smo se srečali štirikrat po enkrat tedensko. V skupini<br />

smo razpravljali o na<strong>vede</strong>nem primeru iz prakse po korakih: pripravljalna fa<strong>za</strong>, uvodna<br />

in osrednja fa<strong>za</strong> ter <strong>za</strong>ključna evalvacija.<br />

Supervizijsko vprašanje: Kakšni so načini premagovanja in obvladovanja konflikta v<br />

kliničnem okolju, kako ga lahko rešujemo, kako ukrepamo v primeru konflikta in kako<br />

se mu izognemo?<br />

Potek dela v skupini<br />

Usmerili smo se na vsebino dogodka in si <strong>za</strong>stavili supervizijsko vprašanje. Sledila je<br />

komunikacija vseh članov skupine tako, da je vsak povedal svoje misli, ocene, doživljanje<br />

in razmišljanje. Sledila je skupinska izmenjava, ki je vključevala odziv in povratno informacijo.<br />

Nato je sledilo iskanje možnosti reševanja ali profesionalnega ravnanja.<br />

Ukvarjali smo se s problemom, ki se nam je zgodil na našem kliničnem usposabljanju.<br />

Na <strong>za</strong>četku vsakega srečanja smo opredelili cilje oz. vrednotili prejšnje srečanje. V<br />

skupini smo bili vsi člani aktivni, <strong>za</strong> komunikacijo smo si vzeli čas ter prisluhnili drug<br />

drugemu, nismo se prekinjali, vsak je lahko povedal svoje mnenje. Ob <strong>za</strong>ključku smo<br />

izvedli <strong>za</strong>ključno evalvacijo.<br />

V skupini smo bili sami odgovorni <strong>za</strong> usmerjanje in skupinsko dinamiko in iskanje alternativ.<br />

V skupini smo si člani bili sposobni dajati podporo, si dajati povratne informacije in<br />

jasna sporočila. Cilj izkustvene skupine je bil učenje iz lastnih izkušenj in izkušenj kolegov,<br />

soočanje s problemskimi in stresnimi vidiki v izobraževanju <strong>za</strong> poklic in razvoj novih<br />

strategij. Učili smo se veščin komunikacije, prisluhniti drugim, deliti mnenje z drugimi,<br />

da se bomo v bodoče lažje soočali z problemskimi in stresnimi vidiki našega poklica.<br />

Uvodna fa<strong>za</strong> je pomenila spoznavanje članov skupine. Preden smo se v skupini lotili<br />

reševanja problema smo se na hitro spoznali med seboj, saj kljub temu da smo sošolci,<br />

se mnogi izmed nas sploh ne dobro poznamo. V skupini, ki je sestavljena iz petih članov<br />

smo si porazdelili vloge. Ena študentka je imela vlogo vodje skupine, ki je usmerjala<br />

skupino, vodila diskusijo v skupini in pogovor, da je lahko vsak povedal svoje stališče.<br />

Druga študentka je prevzela vlogo predstavljalca problema in je predstavila svoj problem,<br />

to je bila konfliktna situacija, ki se ji je zgodila na praksi in na osnovi katere smo<br />

si potem tudi <strong>za</strong>stavili vprašanje. Tretji študent je imel vlogo opazovalca, dogajanje je<br />

opazoval in si <strong>za</strong>pisal ter o tem poročal v <strong>za</strong>ključnem delu. Analiziral je, kakšen je bil<br />

problem, kako ga je predstavljalec povedal, kako smo v skupini sodelovali, kakšno vlogo<br />

je prevzela v skupini vodja ter kako se je sam počutil kot opazovalec, ker ni sodeloval<br />

aktivno v diskusiji. Dve študentki pa sta bili aktivni članici skupine in delovali po načelu<br />

metode ter upoštevali navodila študentke, ki je vodila skupino. Vsi študenti smo aktivno<br />

sodelovali pri reševanju problema. Ob <strong>za</strong>ključku smo si vsi člani <strong>za</strong>stavili vprašanje, kaj<br />

smo spoznali in občutili, kako se nas je primer dotaknil in ali je imel kakšen pomen <strong>za</strong><br />

nas?<br />

182 183

Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk<br />

Potek analize dogodka<br />

V skupini smo izbrali metodo reševanja konflikta, ki je predstavljena v Tabeli 1.<br />

KORaKI STOPNJa NAČIN REFLEKSIJa IZKUŠNJE<br />

1. OPIS Opisovanje<br />

delovne izkušnje<br />

2. ZBIRANJE<br />

PODATKOV<br />

Seznam<br />

pomembnih<br />

dejavnikov<br />

pove<strong>za</strong>nih s tem<br />

problemom<br />

<strong>3.</strong> PRESOJA Ovrednotenje:kaj<br />

je bilo slabo in<br />

kaj dobro pri tej<br />

izkušnji<br />

4. ANALIZA Pregled vidikov<br />

problema,<br />

postavitev<br />

<strong>za</strong>ključkov<br />

5. ALTERNATIVE<br />

REŠITEV<br />

PROBLEMA<br />

Razmišljanje o<br />

rešitvah<br />

V našem primeru je prišlo do konflikta med<br />

študenti in zdravstvenimi delavci na klinični praksi.<br />

Zdravstveni delavec se je nesramno in žaljivo<br />

obnašal do študentov.<br />

Čustvene reakcije študentov so bile užaljenost,<br />

pri<strong>za</strong>detost in je<strong>za</strong>. Razmišljali smo, da ne cenijo<br />

dela in da se norčujejo. V tej situaciji je bilo<br />

pomembno racionalno razmišljanje, prevladovali so<br />

močni občutki, da bi se od situacije oddaljili. Drugi<br />

delavci so delno sočustvovali s študenti, ki so bili<br />

žrtev konflikta.<br />

Situacija je bila zelo neprijetna in težka, saj<br />

je predstavljala <strong>za</strong> študente psihičen stres in<br />

razočaranje nad nekaterimi sodelavci.<br />

Pomen situaciji je bil velik, ker je vplival na<br />

stanje in počutje študentov na oddelku. Vzrok <strong>za</strong><br />

to situacijo vidimo v tem, da je bil zdravstveni<br />

delavec živčen, je imel slab dan ali osebne težave<br />

in <strong>za</strong>to je napetost prenesel na druge. Zdelo se<br />

nam je krivično, da se je znesel na druge, saj so<br />

študentke svoje delo opravile profesionalno. V<br />

službi se moramo obnašati vedno korektno do naših<br />

sodelavcev v <strong>zdravstvene</strong>m timu. Napetosti in<br />

osebne težave ne smemo prenašati na druge. Tudi,<br />

če naletimo na slabo opravljeno delo pri drugem, mu<br />

to povemo na miren način in ne žaljivo in nesramno<br />

ne glede na vlogo in položaj.<br />

Ker konflikt sproža napetost in bolečino je nujno, da<br />

se nanj odzovemo. Odzvali bi se lahko na različne<br />

načine: odrinili problem in se delali, kot da ga ni;<br />

se umaknili, če bi mislili, da ni možno rešiti problem<br />

in konflikt doživeli kot nevarnost; izvajali pritisk<br />

na druge z namenom, da bi se nam drugi podredili<br />

(<strong>za</strong>hteve, izsiljevanje, obtoževanje...). Pritisk<br />

izvajamo, kadar so nam lastni interesi ali ideje<br />

najpomembnejši. Drugo osebo obravnavamo kot<br />

sredstvo, in če se nam ne prilagaja, kot vir težav;<br />

Če bi se uklonili pritisku oz. naredili tako, kot da<br />

ga ne bi bilo in se <strong>za</strong>res ali navidezno prilagodili oz.<br />

podredili, podredimo se običajno iz strahu (čeprav<br />

se ga morda ne <strong>za</strong>vedamo) pred možnim pritiskom<br />

– ta bi verjetno nastal, če se ne bi podredili, ampak<br />

bi problem izrazili;Lahko bi poiskali kompromis,<br />

ki ga bolj ali manj hitro dosežemo, na kompromis<br />

pristanemo, kadar se nam zdi, da bomo na ta način<br />

iztržili vsaj nekaj, sicer pa bi tvegali, da ostanemo<br />

praznih rok;<br />

Najboljši način je reševanje konflikta, kar terja<br />

precej več časa in napora, vendar običajno pripelje<br />

do bolj kakovostnih rešitev. Razreševanje konflikta<br />

je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša <strong>za</strong> oba,<br />

pri čemer vsak ohrani lastne interese in tudi<br />

dober odnos. V tem primeru bi izbrali pogovor z<br />

zdravstvenim delavcem in kliničnim mentorjem.<br />

6. EVALVACIJA<br />

ALTERNATIV<br />

184 185<br />

IZBOR<br />

REŠITVE<br />

7. NAČRT<br />

DEJAVNOSTI<br />

8. IZVEDBA<br />

AČRTOVANIH<br />

AKTIVNOSTI<br />

9. PREGLED<br />

REZULTATOV<br />

Izbira najboljše<br />

rešitve<br />

Izdelovanje načrta<br />

<strong>za</strong> doseganje cilja<br />

Izbrali smo način razreševanja konfliktov, <strong>za</strong><br />

katerega smo ocenili, da nas pripelje do najboljših<br />

rešitev. Prednosti te rešitve so, da je dobra <strong>za</strong> vse<br />

udeležene v konfliktu in se tudi ohrani dober odnos.<br />

Tako reševanje pa je pogosto tudi naporno in <strong>za</strong>hteva<br />

dosti časa. Razrešeni konflikti prinašajo veliko<br />

pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da o<strong>za</strong>vestimo<br />

probleme in najdemo ustrezne rešitve, spodbujajo<br />

spremembe, omogočajo, da bolj spoznamo sebe<br />

in drugega ter poglobimo in obogatimo odnos.<br />

Omogočajo tudi bolj intenzivno sodelovanje.<br />

Za rešitev konflikta smo načrtovali, da bi se z<br />

zdravstvenim delavcem, s katerim smo bili v<br />

konfliktu pogovorili, <strong>za</strong>kaj je tako ravnal z nami.<br />

Kadar pride do prepira, pogosto krivimo drug<br />

drugega, <strong>za</strong>to ne bomo druge krivili po nepotrebnem,<br />

ampak bomo prevzeli odgovornost <strong>za</strong> svoje <strong>vede</strong>nje.<br />

Prevzemanje odgovornosti tudi pomeni, da namesto<br />

izgubljanja časa z ugotavljanjem ali dokazovanjem,<br />

kdo je kriv, iščemo rešitev <strong>za</strong> nastalo situacijo. Za<br />

uspešno rešitev je pomembno, da komunikacije ne<br />

bomo prekinili. Če je ne bomo mogli vzdržati, lahko<br />

'v<strong>za</strong>memo odmor, komunikacijo prekinemo le <strong>za</strong><br />

toliko časa, da se pomirimo.<br />

Pogosto smo pri<strong>za</strong>deti ali jezni <strong>za</strong>to, ker si napačno<br />

razlagamo, napačno dojemamo situacijo, drugi (v<br />

tem primeru zdravstveni tehnik) pa isti dogodek<br />

drugače razlaga. Preverili bomo ali smo prav<br />

razumeli dogajanje, kar nam je bilo rečeno in kako<br />

je drugi razmišljal. Če se v takem primeru odzovemo<br />

le na to, kar je bilo rečeno, se bo konflikt po<br />

nepotrebnem poglobil. Namesto tega bomo preverili<br />

ali drugi izrečeno resno misli.<br />

Odločanje Ocenjujemo, da je reševanje konflikta najboljši<br />

način. Počutimo se bolj sprejeto smo mirni in<br />

nepri<strong>za</strong>deti.<br />

Spoznanje Prednost rešitve konflikta je boljše počutje med<br />

sodelavci v timu in bolj kakovostna zdravstvena<br />

nega. Po doživetem konfliktu razširimo svoje<br />

poglede na svet in pridobimo mnogo spoznanj ter<br />

se tako naučimo marsikaterih izkušenj. Ko pride<br />

v timu do konfliktov, je <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> delavce<br />

stresna situacija. Na delovno mesto ne prihajajo<br />

tako z veseljem in niso motivirani, kot bi bili če do<br />

konflikta ne bi prišlo.<br />

10. EVALVACIJA Vrednotenje Pri obravnavanju tega konflikta in ugotavljanju<br />

rešitev smo se veliko naučili o konfliktih, ki se nam<br />

zgodijo v različnih okoljih. Da ne bomo postali<br />

ujetniki konfliktov, se jih moramo naučiti učinkovito<br />

reševati, da se bomo bolje počutili in ohranjali<br />

boljše odnose s sodelavci in ljudmi, ki nas obkrožajo.<br />

Tabela 1: Postopek reševanja problema iz klinične prakse<br />

Evalvacija supervizijske skupine<br />

V študiji primera smo uporabili metodo izkustvenega učenja, saj smo na primeru iz<br />

klinične prakse raziskovali teoretične vsebine ter spoznavali, kako bi jih lahko prenesli<br />

v prakso. V skupinski dinamiki smo dobili izkušnjo interakcije med člani skupine in se<br />

spoznavali v različnih vlogah. Z refleksijo izkušnje smo analizirali mišljenje, počutje in

Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk<br />

<strong>vede</strong>nje. V diskusiji smo prišli do <strong>za</strong>ključka, da je <strong>za</strong> preprečevanje konfliktov v zdravstvu<br />

pomemben pogovor brez motečih dejavnikov, preveriti je potrebno razumljivost<br />

informacij ter znati pozorno poslušati. V skupini petih članov smo uporabili intervizijsko<br />

metodo izkustvenega učenja, ki vključuje vpogled v lastne profesionalne postopke in<br />

razvijanje profesionalnih kompetenc. To je integracija praktičnih izkušenj s teoretičnim<br />

znanjem. Vključili smo konkretno delovno izkušnjo, refleksijo in razmislek o njej,<br />

primerjavo izkušenj in učenje, kako bi lahko delovali na nov način v bodoče.<br />

3 ZAKLJUČEK<br />

Za reševanje konfliktov je pomembno ugotavljanje vzrokov konfliktov, strpno upoštevanje<br />

obojestranskih interesov, konstruktivni cilji in izdelana strategija reševanja.<br />

Z metodo supervizije in izkustvenega učenja v zdravstveni negi, ki je didaktična in<br />

podporna metoda, lahko spodbudimo profesionalni razvoj in osebno rast. Pri svojem<br />

delu se medicinska sestra srečuje z mnogo pacienti. Dejavniki, ki vplivajo na konfliktne<br />

situacije v zdravstveni negi so delovni čas, pomanjkanje osebja, potreba po formalnem<br />

izobraževanju in stalnem strokovnem izpopolnjevanju, psihične in fizične obremenitve,<br />

odgovornost do dela in kontakti s svojci. Od znanja, motivacije in čustev je odvisno,<br />

kako jih bomo obravnavali. Zdravstvena nega je emocionalno zelo <strong>za</strong>htevno delo. Emocionalno<br />

delo v zdravstveni negi <strong>za</strong>jema široko paleto pozitivnih in negativnih čustev in<br />

je poleg komunikacije tisti element, ki najbolj vpliva na njeno učinkovitost in kakovost<br />

na eni strani ter na profesionalno identiteto, osebno samopodobo, zdravje in dobro<br />

počutje delavcev na drugi strani. Pri svojem delu se v zdravstvu pogosto srečujemo s<br />

pacienti v težkih ali negotovih situacijah, kar <strong>za</strong>hteva neprestano upravljanje in nadzorovanje<br />

lastnih in pacientovih čustev, ki vodi v oblikovanje določenih strategij, ki so nam<br />

v pomoč tudi pri obvladovanju konfliktov.<br />

4 LITERATURA<br />

1. Almost J. Conflict within nursing work environment: concept analysis, J Adv<br />

Nurs. 2005, 53(4): 444-49<strong>3.</strong><br />

2. Čuk V, Klemen J. Izgorevanje osebja v zdravstveni negi na psihiatričnem<br />

področju. Obzor Zdr N. 2010; 44(4): 179-188.<br />

<strong>3.</strong> Gale Zidar T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV<br />

Izobraževanje;2005.<br />

4. Glasser W. Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem. Ljubljana:<br />

samo<strong>za</strong>l. Urbančič; 2007: 144-156.<br />

5. Gregorc C. Reševanje konfliktov:medicinske sestre, zdravniki. Obzor Zdr N.<br />

2009: 43(3): 155-162.<br />

6. Kobolt A.: Metode in tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2004.<br />

7. Kobal Štravs K. Zadovoljstvo zdravstveno negovalnega kadra v zdravstveni<br />

negi in oskrbi v Domu upokojencev Idrija. Obzor Zdr N 2006; 40(4):229-236.<br />

8. Lipičnik B. Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: GV izobraževanje; 1998: 263-<br />

265.<br />

9. Možina S: Odnosi in nasprotja v organi<strong>za</strong>ciji In: Možina S( ur. ) Management -<br />

nova znanja <strong>za</strong> uspeh. Radovljica: Didakta; 2002: 561- 616.<br />

10. Payne S, Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy; 2002: 63-<br />

105.<br />

11. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy;<br />

2003: 231-240.<br />

12. Skela Savič B. Organi<strong>za</strong>cijska klima in uvajanje sprememb v slovenskih<br />

bolnišnicah: subkulture in mesto <strong>zdravstvene</strong> nege. Obzor Zdr N. 2006: 40(4):<br />

187-196.<br />

1<strong>3.</strong> Ule M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong><br />

<strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>; 2009: 315-409.<br />

14. Van Sell M.: Role Conflict and Role Ambiguity. London: Human Relations;<br />

2001,34: 43-71.<br />

186 187

POVZETEK<br />

VŠZI UP<br />

POMANJKANJE EMPATIJE PRI<br />

ZDRAVSTVENIH DELAVCIH KOT<br />

SUPERVIZIJSKI PROBLEM<br />

LaCK OF EMPaTHY aT HEaLTH WORKERS aS<br />

a SUPERVISION PROBLEM<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk<br />

Empatija je racionalno in čustveno dogajanje,<br />

ki temelji na sposobnosti postavljanja<br />

v položaj drugega in vživljanja vanj.<br />

Prispevek obravnava primer pomanjkanja<br />

empatije pri zdravstvenih delavcih, pri obvladovanju<br />

bolečine, ki študentom pogosto<br />

predstavlja težave tekom usposabljanja<br />

v kliničnih okoljih. Namen prispevka je<br />

predstaviti študijo primera in izkušnje<br />

študentov v prvem letniku izobraževanja<br />

tekom usposabljanja v domu starejših<br />

občanov. Pomanjkanje empatije v praksi<br />

se pogosto razlaga s pomanjkanjem<br />

kadra, časovno stisko in prevelikim obsegom<br />

dela. Metode reševanja problemov<br />

v procesu izobraževanja, problemsko<br />

učenje in kritično razmišljanje študentov<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege, so pomembne učne<br />

metode, ki se uporabljajo pri izkustvenem<br />

učenju. Študenti preko konkretne izkušnje<br />

in refleksije izkušnje poiščejo nove načine<br />

<strong>za</strong> reševanje in nove oblike <strong>vede</strong>nja v<br />

klinični praksi.<br />

KLJUČNE BESEDE: empatija, zdravstvena<br />

nega, motivacija, bolečina.<br />

Anita Bratuž - anitabratuz@gmail.com<br />

Bianka Vodovnik - bianka.vodovnik@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Vesna Čuk - vesna.cuk@vszi.upr.si<br />

aBSTRaCT<br />

Empathy is rational and emotional activity,<br />

which is based on the ability to understand<br />

patients and to familiarize oneself<br />

with patients and their situation. The<br />

article present the case study about the<br />

lack of empathy at health workers in pain<br />

management, as appears to students a<br />

problem during training in clinical setting.<br />

The purpose of the article is to present<br />

the case study and the experience of students<br />

in their first year of training in the<br />

nursing home. The reason for the lack of<br />

empathy in practice is shortage of nursing<br />

staff, lack of time and comprehensive<br />

amount of work. Methods of problem solving<br />

in the process of education, problem<br />

based learning and critical thinking of<br />

students in nursing, are important teaching<br />

methods, which are use in experience<br />

learning. Students can find new ways to<br />

solve the problems and new forms of behavior<br />

in clinical practice through explicit<br />

experience and reflective thinking.<br />

KEY WORDS: empathy, nursing care, motivation,<br />

pain.<br />

188 189<br />

UVOD<br />

Teorija izkustvenega učenja in teorija vseživljenjskega razvoja nudita osnovo <strong>za</strong><br />

učinkovito predelavo delovnih izkušenj in njihovo integracijo v proces vseživljenjskega<br />

učenja in s tem razvoja profesionalnih kompetenc. Motivacija odraslega je energija,<br />

ki vpliva in usmerja proces učenja (Kobolt, Žorga, 2000). Dewey (1938 v Kobolt, 2004)<br />

je v svoji teoriji izkustvenega učenja poudaril kontinuiteto in integracijo kot osnovni<br />

kategoriji izkustvenega učenja. Teorijo je nadgradil Kolb (1984 v Kobolt, 2004), ki je<br />

<strong>za</strong>govarjal stališče, da se pri učenju ustvari znanje na osnovi spremembe izkušnje ter<br />

neposrednega dojemanja, ki traja celo življenje. Sodobni koncepti supervizije so integrativni<br />

in združujejo elemente sistemske teorije, psihodinamskega razumevanja,<br />

upoštevajo teorije učenja, spoznanja o socialni percepciji, o vlogah in odnosih med<br />

strokovnjakom in pacientom ter o odnosih med podsistemi in skupinami ter posamezniki<br />

znotraj celotne ustanove. Supervizija je oblika izkustvenega učenja, ki jo Kobolt (2009)<br />

opredeli kot posebno učno, razvojno in podporno metodo, ki delavcem <strong>za</strong>poslenim na<br />

področju psihosocialnih in zdravstvenih poklicev omogoča, da preko lasnih izkušenj<br />

prihajajo do novih strokovnih in osebnih spoznanj. V različnih oblikah omogoča supervizija<br />

udeležencem v individualnem ali skupinskem okolju pri integraciji praktičnih izkušenj<br />

s teoretičnim znanjem, razbremenitvi napetosti in stresov (Kobolt, Žorga, 2000; Kobolt,<br />

2004; Kobolt, 2009) Z refleksijo poklicnih problemov v procesu izkustvenega učenja raste<br />

strokovna kompetentnost in kakovost dela.<br />

Podporno komuniciranje nam omogoča, da v zdravstveni negi izvajamo aktivnosti komuniciranja<br />

z namenom dajanja iskanja in pomoči ljudem v stiski. Pomoč lahko dajemo v<br />

obliki pozitivne čustvene podpore ali v interakciji s situacijami pri reševanju problemov.<br />

Podporno socialno <strong>vede</strong>nje in komuniciranje lahko zmanjša bolečino. Najpomembnejša<br />

dejavnika sta empatija in sočutje (Ule, 2009).<br />

Empatija<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk<br />

Empatija je racionalno in čustveno dogajanje, ki temelji na sposobnosti postavljanja v<br />

položaj drugega in vživljanja vanj (Ule, 2009). Poklic medicinske sestre nedvomno sodi<br />

med poklice, kjer je sposobnost empatičnega odnosa zelo pomembna, saj nam le-ta<br />

omogoča delo z ljudmi, da drugega razumemo in z njim sočustvujemo. Empatija pomeni<br />

<strong>za</strong>znavanje duševnega doživljanja drugega človeka vendar ne sodoživljanje. Empatijo<br />

opredeljujemo kot vživljanje, akt projiciranja samega sebe v določen položaj, kot obliko<br />

identificiranja z nekom. Omogoča nam, da se vživimo v počutje druge osebe, vendar se<br />

z njo ne poistovetimo. Empatija omogoča tudi, da se postavimo na stališče drugega in<br />

analiziramo svet iz perspektive drugega (Ule, 2009). Empatija olajša interakcijo, saj<br />

nam pomaga predvideti, kaj bo storil drugi, in se tako lahko pripravimo na ustrezen<br />

odziv. Besedo empatija so razvili psihologi in jo opredelili kot ohranitev ideje ja<strong>za</strong>,<br />

projiciranega v <strong>za</strong>znavni objekt. Empatija je domišljijsko <strong>za</strong>vedanje emocij drugega<br />

(Payne, Walker, 2002). Empatija je sposobnost prepoznavanja drugega prek verbalnega<br />

in neverbalnega <strong>vede</strong>nja, njegovih čustev in doživljanja. Pomemben cilj empatije je<br />

prepoznavanje skritih čustev in namenov, ki se jih opazovana oseba niti sama ne <strong>za</strong>veda<br />

(Kralj v Kobolt, 2004).<br />

Empatija ima kognitivno, čustveno in etično dimenzijo. Vedenje in obnašanje <strong>za</strong>poslenih<br />

v zdravstvenih dejavnostih je pogosto pogojeno z njihovo čustveno inteligenco,

Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem<br />

stabilnostjo in določenimi osebnostnimi lastnostmi. Empatija je pove<strong>za</strong>na z etiko skrbi<br />

in odgovornosti <strong>za</strong> ljudi v težkih okoliščinah. Za delo v zdravstveni negi potrebujemo<br />

pozitivna stališča do pomoči drugim in <strong>za</strong>upanje, da drugim ljudem dovolimo, da se<br />

odzovejo, da se <strong>za</strong>nesemo na kompetentnost in pripravljenost drugih <strong>za</strong> pomoč (Ule,<br />

2009).<br />

Sposobnost empatičnega odnosa ni pri vseh ljudeh enaka. Če posameznik ni sposoben<br />

empatije v odnosu z drugim, potem to pomeni izgubo <strong>za</strong> oba. Ljudje navadno iščemo<br />

družbo tistih ljudi, pri katerih vzbujamo <strong>za</strong>želene interpretacije o sebi oziroma si želimo,<br />

da bi nas videli take, kot se vidimo sami. V nasprotnem primeru se v svoji identiteti<br />

čutimo ogrožene. To vpliva na naše <strong>vede</strong>nje in s tem, tudi na odnos kot celoto. Občutek,<br />

da razumemo drugega in da drugi razume nas, nas ponavadi navdaja z <strong>za</strong>dovoljstvom.<br />

Če med dvema prevladuje medsebojno ne<strong>za</strong>upanje, enak občutek lahko povzroči tudi<br />

strah. Empatični odnos je samo ena izmed sposobnosti, ki jih mora medicinska sestra<br />

pri svojem delu razviti. Terapevtski odnosi in komunikacija s pacienti in varovanci<br />

omogočajo aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege, izvajanje intervencij in skrb <strong>za</strong> bolnike,<br />

<strong>za</strong>upanje, empatijo in v<strong>za</strong>jemnost. Prepreke, ki nam terapevtski odnos onemogočajo,<br />

pa so strah, stereotipno <strong>vede</strong>nje, nesposobnost osebnega - telesnega stika in pretirana<br />

radovednost (Payne, Walker, 2002; Rungapadiachy, 2003; Tschudin, 2004; Kobolt, 2009).<br />

Motivacija<br />

Motivacija je med najpomembnejšimi psihološkimi procesi. Je proces izzivanja, usmerjanja<br />

in uravnavanja človekove aktivnosti k cilju oziroma <strong>za</strong>dovoljitvi potrebe, ki je<br />

bila izvor motivacije. Potrebe in nagoni nas spodbujajo, vrednote, ideali ter drugi motivacijski<br />

cilji pa so tiste prvine motivacijske situacije, ki nas privlačijo. Motivov ne<br />

moremo uresničiti, če se ne pojavi ustrezno motivirano obnašanje ali »notranje stanje,<br />

ki zbuja, usmerja in vzdržuje <strong>vede</strong>nje«. Vsaka človekova dejavnost je motivirana.<br />

Motivacija omogoči človeku, da <strong>za</strong>dovolji potrebo, cilj, ki si ga je <strong>za</strong>stavil ali pa mu je<br />

bil postavljen (Musek et all, 1999).<br />

Kobal in Musek (2009) opisujeta notranjo in zunanjo motivacijo. Notranja motivacija je<br />

prirojeno in naravno nagnjenje <strong>za</strong> razvoj naših notranjih sposobnosti prek učenja, <strong>za</strong><br />

katerega ni potrebna zunanja spodbuda. To pomeni, da se notranje motiviran človek ne<br />

oklepa zunanjih ciljev, kot so nagrada, dobra ocena, priznanje in uveljavitev v javnosti,<br />

saj so <strong>za</strong>nj značilne notranje motivacijske spodbude(radovednost, interesi, vzburjenje,<br />

<strong>za</strong>nos, pozitivna samopodoba), ki neposredno spodbudijo motivacijski proces. Cilj<br />

delovanja je v dejavnosti sami. Proces je pomembnejši od rezultata in je vir podkrepitve<br />

v človeku. Za zunanjo motivacijo so značilne motivacijske vzpodbude, ki izhajajo iz<br />

okolja. So posredne in jih uporablja oseba od zunaj (starši, učitelji, sošolci, vrstniki), da<br />

bi z njimi sprožili motivacijski proces. Zunanje motiviran človek deluje <strong>za</strong>radi zunanjih<br />

posledic (pohvala, graja, nagrada, kazen, preverjanje in ocenjevanje). Aktivnost ga ne<br />

<strong>za</strong>nima, delo je le sredstvo <strong>za</strong> doseganje pozitivnih in izogibanje negativnih posledic.<br />

Zunanja motivacija pogosto ni trajna (Kobal, Musek, 2009). Posameznika motivira neki<br />

pričakovan rezultat, ki si ga postavi <strong>za</strong> cilj delovanja in je pomembnejši od procesa<br />

samega. Učna motivacija pomembno vpliva na razlike glede uspešnosti v izobraževalnem<br />

procesu (Juriševič, 2006).<br />

Bolečina<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk<br />

Bolečina po je definiciji združenja <strong>za</strong> proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in<br />

čustvena <strong>za</strong>znava, pove<strong>za</strong>na z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vzrok bolečine<br />

ni nujno poškodba tkiva in tudi ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina.<br />

Bolečino občutimo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno <strong>za</strong>znamo in se nanj<br />

različno čustveno odzovemo. Sleherni posameznik doživlja bolečino tudi pod vplivom<br />

različnih psiholoških dejavnikov (Payne Walker, 2002; Lawson, et al. 2004). Doživljanje<br />

bolečine je odvisno od prepletanja dejavnikov kot so narava okvare tkiva, duševnega<br />

stanja in od družbenih dejavnikov. Poteka na štirih nivojih:<br />

• Nivo: občutenja bolečine - neprijeten občutek, ko bolečino <strong>za</strong>znamo.<br />

• Nivo: <strong>za</strong>vedanja bolečine - subjektivna ocena bolečine, opredeljena v času in<br />

prostoru.<br />

• Nivo: čustveni odziv na bolečino - neugodje, trpljenje, ki povzroča tesnobo,<br />

žalost,obup, brezvoljnost in strah.<br />

• Nivo: <strong>vede</strong>njski odziv na bolečino. Besedno se lahko kaže kot stokanje, ječanje,<br />

kričanje, opisovanje bolečine in nebesedno kot <strong>za</strong>ščita, umik okončin ali telesa od<br />

bolečinskega povzročitelja, določena drža, ležanje, ki olajša bolečino, jemanje<br />

protibolečinskih zdravil, iskanje zdravniške pomoči (McCaffery, Beebe, 1994).<br />

Osebnostna struktura in duševno stanje bistveno vplivata na doživljanje in izražanje<br />

bolečine – na prag <strong>za</strong> bolečino, zmožnost oziroma nezmožnost prenašanja bolečine<br />

glede na trajanje in jakost bolečine (toleranca na bolečino), na <strong>vede</strong>nje obolelega ter<br />

na razumsko kontrolo nad bolečinskim dražljajem in <strong>vede</strong>njem (Payne, Walker, 2002,<br />

65). Bolečina, bolezen, okvara tkiva, izguba zdravja, izguba funkcije telesa povzročijo<br />

žalost, depresijo in tesnobo (Musek, Tušak, Zalokar Divjak, 1999). Nekateri ljudje se<br />

burno, silovito in dramatično odzivajo že na blage bolečinske dražljaje, drugi mirno,<br />

tiho in neopazno trpijo ter prenašajo tudi močnejšo bolečino. V tretji skupini so ljudje,<br />

ki čutijo in tožijo nad trajno, hudo in skrb zbujajočo bolečino, ki je v medicini ni mogoče<br />

razložiti s telesno motnjo ali okvaro ampak s čustvenim konfliktom, psihičnimi ali<br />

socialnimi problemi, ki so vzročno pove<strong>za</strong>ni z njihovo bolečino (t.i. psihogena bolečina).<br />

V četrti skupini so pacienti s telesno okvaro, ki povzroča bolečino, vendar so telesni znaki<br />

pretirano poudarjeni, podaljšanega trajanja, kot je pričakovano glede na poškodbo ali<br />

bolezen. V peti skupini so ljudje, ki <strong>za</strong>vestno, namerno upri<strong>za</strong>rjajo stanje bolezni, z<br />

jasnim namenom in ciljem npr. pridobiti si finančno korist ali izogniti se kazenski odgovornosti.<br />

Njihovo telesno in duševno stanje, ki ga ocenjuje zdravnik, pa tudi njihovi izvidi<br />

raznih preiskav ne potrdijo »stanja, ki ga bolnik opisuje«. V šesti skupini so pacienti,<br />

ki si namerno povzročijo poškodbo, okvaro tkiva in s tem bolečino, z namenom, da<br />

si pridobijo status bolnika. Njihova dejanska motivacija <strong>za</strong> takšno dejanje ni povsem<br />

jasna ali razumljiva, večinoma pa imajo težave v medosebnih odnosih. Želijo si sprejema<br />

in bivanja v bolnišnicah. V sedmi skupini so bolniki z duševno motnjo v čustvovanju<br />

(depresijo, tesnobnostjo), motnjo v prilagajanju na stresne in obremenilne situacije ali<br />

kakšno drugo nevrotično motnjo (McCaffery, Beebe, 1994). Payne in Walker (2002,168)<br />

navajata raziskave, da zdravstveno osebje v bolnišnicah pogosto podcenjuje intenzivnost<br />

bolečine in pacienti <strong>za</strong>to prejemajo premajhne količine zdravil. Poznavanje in razumevanje<br />

bolečine je pomembno. Razlikujemo bolečino, ki je povzročena s telesno okvaro<br />

ali boleznijo, od psihogene bolečine, ki nastane brez telesne okvare. Obe vrsti bolečine<br />

moramo ločiti od duševne bolečine, ki predstavlja trpljenje ob telesni ali duševni bolezni<br />

<strong>za</strong>radi izgube zdravja, telesne in duševne zmogljivosti (Payne, Walker, 2002).<br />

190 191

Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem<br />

ŠTUDIJA PRIMERA: PRIKAZ IZKUŠNJE ŠTUDENTOV IZ<br />

KLINIČNE PRAKSE<br />

V okviru seminarjev pri predmetu Supervizija v 2. letniku visokošolskega programa<br />

Zdravstvena nega smo v skupini po pet študentov izvedli primer supervizijske metodo<br />

učenja. Miloševič, (1999, 38) navaja, da je to supervizija metoda učenja, pri kateri se v<br />

mali skupini s podobno stopnjo profesionalne usposobljenosti in delovnih izkušenj izvaja<br />

refleksijo izkušnje med seboj s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v delovnem okolju ali<br />

v času kliničnega usposabljanja. Vsebina intervizijske skupine se nanaša na konkretno<br />

delovno izkušnjo članov skupine, ki so bile <strong>za</strong>nje aktualne. Iskanje rešitev na osnovi<br />

preteklih izkušenj pomeni možnost <strong>za</strong> uporabo in ravnanje v drugih podobnih situacijah.<br />

Supervizijsko vprašanje:<br />

Ali so zdravstveni delavci v domu starostnikov sposobni empatije?<br />

Kako izboljšati motivacijo zdravstvenih delavcev, da bi bili bolj empatični pri obvladovanju<br />

bolečine stanovalcev v domu starostnikov?<br />

Za obravnavo in rešitev supervizijskega problema smo uporabili izkustveno metodo<br />

učenja z diskusijo v skupini in metodo reševanja problemov po korakih.<br />

Etična dilema: Stanovalec v domu potoži o hudi bolečini, glavobolu; medicinska sestra<br />

ga <strong>za</strong>vrne z odgovorom, da ga ne boli tako močno in da tudi njo boli glava.<br />

1. fa<strong>za</strong>: Informacija o dogodku<br />

Študenti opišejo, kako so v poteku kliničnega usposabljanja doživeli slabo izkušnjo. V<br />

domu upokojencev je stanovalec potožil, da ga boli glava, medicinska sestra pa ga je<br />

<strong>za</strong>vrnila, da kaj sitnari, da ga ne boli, da se vedno pritožuje in da tudi njo boli glava,<br />

da samo joka, ker ga vendar ne boli tako močno? Ob dogodku so študenti <strong>za</strong>skrbljeni in<br />

počutili so se nemočne. Razmišljali so o neetičnem ravnanju in pomanjkanju empatije<br />

s strani medicinske sestre. V intervizijski skupini so se študenti v diskusiji v mali skupini<br />

in refleksijo izkušnje ob dogodku, poskušali vživeti v vlogo in počutje stanovalca in<br />

medicinske sestre.<br />

Opis problema in zbiranje podatkov o dogodku<br />

Kot študenti na praksi, si v tej situaciji niso upali odreagirati. Niso si upali povedati<br />

medicinski sestri, kaj si mislijo in da se jim njena reakcija ne zdi profesionalna.<br />

Razmišljali so, kako se bi se sami počutili in se poskušali vživeti v vlogo starostnika, ki je<br />

tožil o glavobolu. V tem trenutku so doživljali občutek tesnobe, nelagodja, pomislili so,<br />

kako se počuti starostnik v domu upokojencev, kako se sami počutimo, ko nas je nečesa<br />

strah in nam nekdo odgovori: »ah, saj to ni pa res nič takega«. V tej situaciji je bila <strong>za</strong><br />

študente pomembna empatija, ki pa je s strani medicinske sestre ni bilo. Ob tej situaciji<br />

je bilo tudi drugim stanovalcem in študentom na praksi, ki so bili priča temu dogodku,<br />

nelagodno, saj niso razumeli reakcije medicinske sestre. Iskali so različne razloge in v<br />

diskusiji se je pojavila tudi etična dilema, da morda starostnik res prepogosto, brezpredmetno<br />

toži in vzrok ni glavobol, vendar občuti pomanjkanje družbe/topline? Niso se<br />

mogli strinjati z reakcijo in odnosom medicinske sestre v tem primeru.<br />

Presoja dogodka<br />

V izkustvenem učenju po fazi opisa konkretne izkušnje sledi refleksija in razmišljujoče<br />

opazovanje dogodka. V diskusijski skupini smo študenti razpravljali o dogodkih in izmenjali<br />

različna stališča. Z presojo te in podobnih situacij, ki je bila <strong>za</strong> nas težka, smo se<br />

iz te izkušnje tudi veliko naučili. Razmišljali smo ali bi bilo mogoče stanovalcu najlažje<br />

dati tableto proti bolečinam. Veliko težje je vzpostaviti empatijo in dati stanovalcem toplo<br />

besedo, si vzeti čas in poka<strong>za</strong>ti skrb, ki velikokrat hitreje prežene glavobol kot samo<br />

tableta proti bolečinam. Pomembno se nam je zdelo, da bi ugotovili različne vzroke, ki<br />

vplivajo na to, da je stanovalec pogosto tožil v glavobolu.<br />

2. fa<strong>za</strong>: Oblikovanje mnenja<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk<br />

Potek analize dogodka<br />

V intervizijski skupini smo študenti izvedli refleksijo te izkušnje in razpravljali o vzrokih.<br />

Vzroka, <strong>za</strong>kaj se je to zgodilo nismo ugotovili, niti razumeli. Ob tem primeru se je ena od<br />

študentk spomnila in nam predstavila svojo izkušnjo, ki jo je doživela, ko je delala v domu<br />

upokojencev, kjer so imeli mlajšega pacienta, ki je imel mišično distrofijo. Povedala je,<br />

kako <strong>za</strong>posleni v domu starostnikov, kjer je gospod bival večinoma niso razumeli potreb,<br />

ki jih je gospod imel, zdel se jim je tečen in če se je le dalo, so se izogibali dela z njim.<br />

Gospod je imel pogoste <strong>za</strong>hteve, želel je prisotnost medicinske sestre, se pritoževal (»to<br />

ni v redu, še to bi rad, še to bi rad,…). Zaradi pogostih problemov in pritožb <strong>za</strong>poslenih<br />

o <strong>za</strong>htevnosti stanovalca, so se v <strong>za</strong>vodu odločili, da organizirajo predavanje o mišični<br />

distrofiji. Predaval je gospod, ki je bil že 25 let na vozičku <strong>za</strong>radi mišične distrofije in je<br />

na koncu predavanja rekel. »Vem, da se vam zdimo tečni, ker želimo da nas popravite,<br />

ker ne sedimo udobno, da nas počešete, nam umijete zobe, vendar je to osnova. Vsakdo<br />

izmed nas si želi biti urejen in lahko ste srečni, dokler to zmorete sami. Da bi nas lažje<br />

razumeli, pomislite kako je, če vas nekje nekaj srbi in se ne morete popraskati? Danes<br />

zvečer, ko boste gledali televizijo in vam na določenem programu film ne bo <strong>za</strong>nimiv in<br />

ga ne boste mogli <strong>za</strong>menjati, tako kot mi, ker se ne moremo premikati«. Poskušali smo<br />

se vživeti v stisko oseb z omejitvijo gibanja, tako, da smo simulirali omejitev gibanja<br />

in skozi svojo izkušnjo doživeli, kako se počutiš, če si negiben. Študentka pove, da si je<br />

zvečer pustila predvajanje neželenega programa z narodno <strong>za</strong>bavno glasbo, ki ji sicer ni<br />

bila všeč in je že po dvajsetih minutah postala nestrpna in živčna.<br />

Na osnovi lastne izkušnje torej lahko ugotovimo, da lahko lažje razumemo stiske in<br />

potrebe stanovalcev, če si <strong>za</strong>mislimo, kako se oni počutijo? Z refleksijo, ki je pomenila<br />

vračanje k izkušnji z uporabo občutkov in razmišljanjem, smo dobili nov pogled na<br />

izkušnjo. Spremenili smo stališča in pripravljeni smo bili na spremenjeno ravnanje in uporabo<br />

v praksi. Ugotavljamo, da zdravstvenim delavcem pogosto primanjkuje empatije<br />

tako pri delu v domu starejših kot tudi v bolnišnicah. Potreben bi bil pogovor o bolečini<br />

s varovancem. Ugotavljamo, da bi s stanovalci v domu upokojencev <strong>za</strong>posleni morali<br />

veliko več komunicirati, ker je <strong>za</strong> njih zelo pomembna prijazna beseda. To nam ne<br />

v<strong>za</strong>me veliko časa, čeprav je prav pomanjkanje časa najpogostejše opravičilo. Sposobnost<br />

empatije in sočutja nam omogoča, da bolje razumemo potrebe stanovalcev. Motil<br />

nas je neprofesionalen odnos <strong>za</strong>poslenih do starostnikov v domu upokojencev. Zavedati<br />

se je potrebno, da je dom upokojencev <strong>za</strong> starostnika »njegov dom« in da zdravstveni<br />

delavci predstavljajo in nadomeščajo družinske člane ter so z njimi v različnih obdobjih<br />

življenja.<br />

192 193

Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem<br />

<strong>3.</strong> fa<strong>za</strong>: Reševanje problema<br />

Z metodo poučevanja problema smo spoznali pomen podpornega komuniciranja.<br />

Študenti smo se počutili nemočno. Stanovalcu smo želeli pomagati, ampak nas je bilo<br />

strah reakcije medicinske sestre. Ob tem dogodku smo se naučili, da bi v situaciji, ki se<br />

je zgodila, s stanovalcem vzpostavili terapevtsko komunikacijo, se s stanovalcem pogovorili,<br />

<strong>za</strong>kaj ga boli glava in si vzeli čas <strong>za</strong> poslušanje. S pogovorom o bolečini bi ugotovili<br />

objektivne in subjektivne razloge <strong>za</strong> glavobol in bi lahko načrtovali in izvedli ustrezne<br />

aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege glede na stopnjo in vrsto bolečine. Pogosto se stanovalci v<br />

domu upokojencev počutijo nemočne, občutijo osamljenost, pogrešajo svoje sorodnike<br />

ali imajo druge potrebe, <strong>za</strong> katere sami ne morejo poskrbeti in potrebujejo pomoč<br />

zdravstvenih delavcev. Pomembna je tudi odkrita in profesionalna komunikacija med<br />

<strong>za</strong>poslenimi v timu. Pomembno bi bilo, da bi medicinski sestri povedali svoje stališče, da<br />

se nam tako <strong>vede</strong>nje ne zdi pravilno in ji konstuktivno predlagali, naj pomisli, kako bi se<br />

sama počutila v podobni situaciji. V izkustvenem učenju je <strong>za</strong> razumevanje, spremembo<br />

stališč in <strong>vede</strong>nja, potrebna konkretna izkušnja in refleksija te izkušnje. V supervizijskem<br />

procesu z refleksijo izkušnje in opazovanjem ter presojanjem svojega <strong>vede</strong>nja<br />

načrtujemo boljše oblike <strong>vede</strong>nja.<br />

Evalvacija alternativ, izbor rešitve<br />

Predlagali smo, da bi se medicinska sestra udeležila izobraževanja, delavnice o komunikaciji,<br />

obvladovanju bolečine, da bi bila bolj sposobna empatije. Če bi se bolje vživela<br />

v vlogo in počutje stanovalca, ne bi ravnala tako kot je. S tem bi se izognila konfliktom<br />

in nerazumevanju s stanovalcem, ki bi ji imel možnost <strong>za</strong>upati in povedati o svojem<br />

počutju. Situacijo bi lahko bolj konstruktivno rešila v pogovoru. Take situacije so negativne<br />

tudi <strong>za</strong> usposabljanje študentov.<br />

Načrt dejavnosti<br />

Kot študenti opazujemo in ugotavljamo, da je v zdravstvenih in socialnih ustanovah<br />

pri obravnavi s strani zdravstveni delavcev pogost problem neustrezna medosebna in<br />

terapevtska komunikacija. V zdravstveni negi smo pogosto v procesu izobraževanja in<br />

usposabljanja <strong>za</strong> delo preveč usmerjeni v pridobivanje tehničnih spretnosti in sposobnosti,<br />

dobro se naučimo ravnanja z zdravili, diagnostično terapevtske postopke in<br />

posege, različne aplikacije zdravil, izvajanja negovalnih aktivnosti, po<strong>za</strong>bljamo pa, kako<br />

pomemben je tudi odnos, s katerim delamo in komunikacija, ki jo uporabljamo. Prav na<br />

teh področjih bi bilo potrebno več delati z raznimi predavanji, delavnicami, izkustvenimi<br />

skupinami, supervizijskimi srečanji in raznimi diskusijskimi skupinami. Zdravstveni<br />

delavci bi morali biti bolj aktivno vključeni na ta način, da bi sami naredili kakšne<br />

seminarje, npr. pacient in bolečina, empatija, pogovarjati bi se morali o stvareh, ki<br />

jim niso všeč in pomisliti kako takrat reagirajo. Tako je bil na primer podan predlog <strong>za</strong><br />

menjavo kadra med oddelki na eno leto, saj je delo z enimi in istimi ljudmi ves čas zelo<br />

naporno, obremenjujoče in stresno, še posebej <strong>za</strong> poklic medicinske sestre. Predlagane<br />

organi<strong>za</strong>cijske spremembe bi lahko povečale kakovost dela, preprečili bi rutinsko delo in<br />

izboljšali medsebojne odnose med osebjem ter stanovalci - starostniki in zdravstvenim<br />

osebjem.<br />

4. fa<strong>za</strong>: Evalvacija konkretne izkušnje<br />

Pričakovani izidi - pregled učinkov<br />

Kot študenti, še nismo dovolj aktivno udeleženi pri načrtovanju in izvedbi aktivnostiv<br />

kliničnem okolju. Če bi bili <strong>za</strong>posleni, bi predlagali supervizijske skupine, predavanja<br />

in razne delavnice. Če bi imeli <strong>za</strong>posleni več predavanj in bi bili motivirani, da aktivno<br />

tudi sami sodelujejo v skupinah ali na predavanjih, bi imeli več možnosti <strong>za</strong> razmislek in<br />

spremembo stališč ter spremembo <strong>vede</strong>nja. Z uporabe metode izkustvenega učenja in<br />

refleksije v diskusijski skupini, bi se <strong>za</strong>posleni lahko pogosteje pogovarjali in bi se sami<br />

pri sebi vprašali, ali je prav, da tako ravnajo, kaj bi lahko naredili drugače, kaj bi lahko<br />

naredili, da bi se stanovalci boljše počutili, povečalo pa bi se tudi <strong>za</strong>dovoljstvo <strong>za</strong>poslenih.<br />

Iz analize primera smo se naučili, kako je pomembna podporna komunikacija,<br />

sočutje, empatija ter odnos do sočloveka.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk<br />

Izkustveno učenje kot oblika supervizije je edukativna, podporna in usmerjevalna metoda.<br />

Omogoča nam, da se preko lastnih izkušenj in izkušenj drugih, z diskusijo v supervizijski<br />

skupini učimo, se soočamo z problemskimi in stresnimi vidiki poklicev v zdravstveni<br />

negi in tako razvijamo kompetence in strategije <strong>za</strong> reševanje. S konkretno izkušnjo,<br />

opazovanjem in analizo dogodka v delovnem okolju, ki so ga študenti doživeli v času<br />

kliničnega usposabljanja v domu upokojencev so pridobili na izkušnjah. Ugotovili smo,<br />

da je empatija poleg znanja in motivacije, glavno vodilo pri delu medicinskih sester To<br />

potrjuje tudi raziskava med študenti (Čuk, 2010), ki je potrdila pomen izkustvenega<br />

učenja v kliničnem okolju in kako podpora, razumevanje in pozitiven zgled tistih, ki<br />

študente poučujejo, pomembno vpliva na uspešnost kliničnega usposabljanja. Študenti<br />

so izrazili <strong>za</strong>skrbljenost in ne želijo, da bi pri opravljanju poklica postali roboti, ampak<br />

medicinske sestre s srcem, ki so sposobne empatije in sočutja. Študenti pričakujejo,<br />

da bodo znanje, ki ga bodo pridobili z izobraževanjem in izkušnjami, lahko širili naprej<br />

in se želijo izpopolnjevati v sočutju in empatiji. Hvalec in Kobal Štravs (2010), ki sta<br />

ugotavljali značilnosti oseb, ki izvajajo zdravstveno nego in oskrbo v domu upokojencev,<br />

sta ugotovili, da višjo stopnjo empatije izkazujejo posamezniki, ki so v odnosih do drugih<br />

bolj umirjeni, bolj občutljivi in izkazujejo socialno samo<strong>za</strong>upanje.<br />

V analizi študije primera ugotavljamo, da <strong>za</strong> boljšo komunikacijo ni toliko potreben čas,<br />

kot je potrebna volja in pripravljenost zdravstveno negovalnega osebja. Ko študenti<br />

opazujejo klinično prakso, pogosto poslušajo izgovore, da ni časa, vendar mislijo, da<br />

to pogosto ne drži. Ocenjujejo, da če bi <strong>za</strong>posleni imeli več motivacije in se aktivno<br />

udeleževali predavanj, diskusijskih skupin in supervizijskih srečanj, bi lahko veliko<br />

aktivnosti v terapevtski komunikaciji izboljšali. Z empatijo in sočutjem bi bolj strokovno<br />

izvajali intervencije <strong>zdravstvene</strong> nege. Z osebnimi spremembami lahko dosežemo boljšo<br />

komunikacijo v praksi (Gale Zidar, 2005)<br />

Etika skrbi je vodilo <strong>za</strong> delo in strokovni kodeks navaja, da je temeljna naloga medicinske<br />

sestre krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obravnavanje zdravja ter lajšanje<br />

trpljenja. S tem je pove<strong>za</strong>no spoštovanje življenja, dostojanstvo in pravice človeka.<br />

Študent ali delavec v zdravstveni negi in oskrbi, ki je vključen v delovni in učni proces,<br />

194 195

Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem<br />

novo znanje ustvarja s transformacijo konkretnih delovnih izkušenj. Izkušnja in refleksija<br />

v supervizijskem procesu pomeni kakovosten in integriran proces učenja, usposabljanja<br />

in osebne rasti.<br />

LITERaTURa<br />

1. Čuk V. Izkustveno učenje in profesionalni razvoj v kliničnem okolju. In:Skela<br />

Savič, Kavčič BM, Zurc J, Hvalič TS. (ur.). Trajnostni razvoj <strong>zdravstvene</strong> nege v<br />

sodobni družbi-na razvoju temelječi razvoj <strong>zdravstvene</strong> nege. <strong>3.</strong> mednarodna<br />

konferenca s področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu. Ljubljana,:<br />

Visoka šola <strong>za</strong> zdravstveno nego Jesenice; 2010:342-352.<br />

2. Gale Zidar T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV<br />

Izobraževanje; 2005.<br />

<strong>3.</strong> Hvalec Š, Kobal Štravs K. Empatija in značilnosti udeležencev izobraževanja v<br />

programu bolničar-negovalec. Obzor Zdr N. 2010;44(4):245-252.<br />

4. Juriševič M. Učna motivacija in razlike med učenci. Ljubljana: Pedagoška<br />

fakulteta, 2006: 33-58.<br />

5. Kobal G.D., Musek J. Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena <strong>za</strong>ložba<br />

Filozofske fakultete; 2009.<br />

6. Kralj D. Empatija - metoda v supervizijskem procesu. In: Kobolt A. Metode in<br />

tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2004: 119 -130.<br />

7. Kobolt. A: Supervizija- prispevek k poklicnemu razvoju in kvaliteta dela. V:<br />

Pregelj P. Kobentar R: Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem<br />

zdravju. Ljubljana; Rokus Klett, 2009: 369-376.<br />

8. Kobolt A.: Metode in tehnike supervizije, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2004.<br />

9. Kobolt A., Žorga S., Supervizija: proces razvoja in učenja v poklicu. Ljubljana:<br />

Pedagoška fakulteta; 2000.<br />

10. Lawson T,Jones M, Moores R.Sociologija. Ljubljana:Tehnična <strong>za</strong>ložba Slovenije;<br />

2004: 34-48.<br />

11. McCaffery M, Beebe A(ur.) Pain Clinical manual of Nursing practice. London: C.<br />

V Mosby; 1994.<br />

12. Miloševič V.: Supervizija: znanje <strong>za</strong> ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica<br />

Slovenije;1999.<br />

Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk<br />

1<strong>3.</strong> Musek J, Tušak M, Zalokar Divjak Z. Osebnost in zdravje. Ljubljana: Educy; 1999:<br />

22-4<strong>3.</strong><br />

14. Payne S., Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy; 2002:161-<br />

184.<br />

15. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy;<br />

2003: 231-240.<br />

16. Ule M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong><br />

<strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>; 2009: 295-314.<br />

17. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy ; 2004: 23-99.<br />

18. Zidar Gale T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana:<br />

GV izobraževanje; 2005: 139-159.<br />

19. Žorga S. Ciljno delo z učnimi hipote<strong>za</strong>mi, študijsko gradivo na usposabljanju<br />

<strong>za</strong> supervizijo. In: Miloševič Arnold V. Supervizija - znanje <strong>za</strong> ravnanje. Ljubljana:<br />

Socialna zbornica;1999:76.<br />

196 197

PODOBA MEDICINSKE SESTRE V OČEH<br />

ŠTUDENTOV ZDRAVSTVENE NEGE<br />

POVZETEK<br />

VŠZ NM<br />

THE IMaGE OF a NURSE IN THE EYES<br />

OF THE HEaLTH CaRE STUDENTS<br />

Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser<br />

Teoretična izhodišča: Prispevek govori o<br />

podobi medicinske sestre v očeh študentov.<br />

Medicinska sestra je dolžna pomagati<br />

posamezniku, družini in družbeni skupnosti<br />

pri ohranjanju zdravja, preprečevanju<br />

bolezni in skrbi <strong>za</strong> invalidne osebe.<br />

Cilj raziskave: Z raziskavo smo želeli ugotoviti,<br />

kakšno podobo o medicinski sestri<br />

imajo študentje.<br />

Metoda: Uporabili smo kav<strong>za</strong>lno neeksperimentalno<br />

metodo raziskovanja, instrument<br />

<strong>za</strong> zbiranje podatkov je bil anketni<br />

vprašalnik <strong>za</strong>prtega tipa. Anketa je<br />

vsebovala osem vprašanj in je bila anonimna.<br />

Razdeljenih je bilo enaindvajset<br />

anket študentom Visoke šole <strong>za</strong> zdravstvo<br />

Novo mesto, prav toliko jih je bilo tudi<br />

vrnjenih. Raziskavo smo izvedli na Visoki<br />

šoli <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto v decembru<br />

leta 2010.<br />

Rezultati: Rezultati raziskave so poka<strong>za</strong>li,<br />

da ima 72% anketiranih pozitivne izkušnje<br />

z medicinskimi sestrami, 19% jih je bilo<br />

srednje <strong>za</strong>dovoljnih, 9% pa jih je navedlo,<br />

da so bili ne<strong>za</strong>dovoljni. 76% anketiranih<br />

je bilo mnenja, da je medicinska sestra<br />

Tjaša Čampa - campa.tjasa@gmail.com<br />

Hana Kastelic - hana.kastelic@gmail.com<br />

Liljana Gajser - lili.gajser@gmail.com<br />

aBSTRaCT<br />

Background: This article presents the image<br />

of nurses in the eyes of students. Her<br />

job is to help individuals, families and the<br />

community in keeping their health, preventing<br />

illnesses and taking care of disabled<br />

persons.<br />

Aim: We wanted to find out how students<br />

perceive nurses.<br />

Methods: The casual nonexperimental<br />

method was used. The instrument for collecting<br />

opinions was a questionnaire of<br />

closed type. It contained eight questions<br />

and was anonymous. Twenty-one questionnaires<br />

were distributed and just as<br />

many were returned. The inquiry was carried<br />

out at School of Health Science Novo<br />

mesto in December 2010.<br />

Results: The results of the research show<br />

that 72% of interviewees have positive<br />

experiences with nurses, 19% were satisfied<br />

in secondary school, 9% stated that<br />

they were unsatisfied. 76% of the interviewees<br />

were of the opinion that a nurse<br />

is overloaded with tasks which she is incompetent<br />

to perform. 76% of the interviewees<br />

stated that is the most disruptive<br />

preobremenjena z deli, <strong>za</strong> katere ni kompetentna.<br />

76% anketiranih navaja, da je<br />

najbolj moteče, če je medicinska sestra<br />

ukazovalna in neprijazna, 14% pa je najbolj<br />

motila nestrokovnost medicinskih<br />

sester.<br />

Razprava: Anketiranci so trditvi, da<br />

medicinska sestra ni kompetentna večini<br />

del, ki jih opravlja, pritrdili. Zanimiv je<br />

tudi paradoks, da ima kljub temu še vedno<br />

veliko študentov pozitivne izkušnje<br />

z njenim delom. V naši raziskavi je bil<br />

ovržen stereotip o tem, da vloga medicinske<br />

sestre pripada ženskam. Veseli smo<br />

bili takšnega izida, saj spol nikakor ne sme<br />

vplivati na delo, ki ga medicinske sestre<br />

opravljajo. Zanimivi so tudi rezultati <strong>za</strong>dnjega<br />

vprašanja, predvsem <strong>za</strong>to, ker smo<br />

ugotovili, da študente najbolj moti neprijaznost,<br />

ukazovalnost, šele nato nestrokovnost<br />

in ostale morebitne negativne lastnosti<br />

medicinske sestre.<br />

Zaključek: Podoba medicinske sestre je<br />

med študenti realna in pozitivna. Menimo,<br />

da si medicinske sestre to vsekakor<br />

<strong>za</strong>služijo, saj je opravljanje njihovega<br />

dela vse prej, kot lahko. Potrebno bi bilo<br />

opraviti še kakšno raziskavo v širši javnosti,<br />

na anketirancih različne starosti in izobrazbe.<br />

KLJUČNE BESEDE: Podoba medicinske sestre,<br />

vrednote, stereotipi, samopodoba<br />

if a nurse is bossy and unkind, 14% were<br />

most disturbed by the unprofessionalism<br />

of nurses.<br />

Discussion: The interviewees have confirmed<br />

the statement that a nurse is not<br />

competent for most of the tasks she performs.<br />

So it was interesting to find out<br />

that most students still felt their work is<br />

done very well. The stereotype that nurses<br />

should only be female was busted in<br />

our questionnaire. We were happy to see<br />

this, because gender should not affect our<br />

work. It was also surprising to see that a<br />

nurse being rude and bossy is more irritating<br />

than being incompetent for certain<br />

tasks or other potentialy negative characteristics.<br />

Conclusion: Writing this article leads us to<br />

the conclusion that the image of a nurse<br />

is realistic and fairly positive among students.<br />

We think that nurses definitely deserve<br />

that, because our work is anything<br />

but easy. We believe that more researches<br />

should be carried out in public among people<br />

of various age and education.<br />

KEY WORDS: The image of a nurse, values,<br />

stereotypes, self-esteem.<br />

198 199<br />

UVOD<br />

Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser<br />

Podoba medicinske sestre se je skozi obdobja močno spremenila. Včasih so vlogo<br />

medicinske sestre prevzemale neizobražene, necenjene ženske in redovnice, ki so bile<br />

priučene le <strong>za</strong> skrb bolnika. Danes je medicinska sestra usposobljena strokovnjakinja<br />

<strong>za</strong> celostno (holistično) obravnavo posameznikov in skupin, ki avtonomno prevzema<br />

naloge in odgovornosti v sistemu <strong>zdravstvene</strong>ga varstva, socialnega varstva in področja<br />

šolstva (Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije, 2003). Biti vsestranski je vse prej kot<br />

lahka naloga. Medicinska sestra naj bi obvladala tako strokovno področje, kot tudi<br />

humanost, vendar je razlika v tem, da se strokovnosti z leti naučimo in postane rutina,<br />

humanost pa je kakovost človeka, sposobnost, ki se je ne da naučiti in ravno <strong>za</strong>to je<br />

neprecenljive vrednosti.

Podoba medicinske sestre v očeh študentov <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

Ali se je skozi razvoj sveta in tehnologije razvilo tudi naše mišljenje o tem, kako cenjene<br />

bi morale biti medicinske sestre? Skozi ta članek vam bomo skušali orisati podobo<br />

medicinske sestre, njene naloge, vrednote in lastnosti ter predstaviti raziskavo, ki smo<br />

jo izvedli na Visoki šoli <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto.<br />

KDO JE MEDICINSKa SESTRa?<br />

Medicinska sestra je oseba, ki je <strong>za</strong>ključila najmanj dvanajstletno splošno in/ali strokovno<br />

izobraževanje in končala visoko strokovno izobraževanje s področja <strong>zdravstvene</strong><br />

nege ter ji je ustrezni organ podelil pravico <strong>za</strong> samostojno delo v zdravstveni dejavnosti.<br />

V okviru svojih kompetenc je usposobljena <strong>za</strong> <strong>za</strong>dovoljevanje potreb po zdravstveni<br />

negi in oskrbi, <strong>za</strong> zdravstveno vzgojo in izobraževanje, <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijo dela in razvojno<br />

raziskovalno dejavnost (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije,<br />

2005).<br />

Naloge medicinske sestre:<br />

Področje dela medicinske sestre je zdravstvena nega, ki je pomemben del <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

sistema v družbi. Medicinska sestra je nosilka in izvajalka <strong>zdravstvene</strong> nege, ki jo<br />

je definiral Mednarodni svet medicinskih sester – International Council of Nurses – ICN:«<br />

Zdravstvena nega obsega samostojno, soodvisno in sodelujočo obravnavo posameznikov<br />

vseh starosti, družin, skupin in skupnosti, bolnih in zdravih in v vseh okoljih. Človek,<br />

zdrav ali bolan je osrednji namen njenega delovanja, enkraten in neponovljiv v času in<br />

prostoru in <strong>za</strong>to najvišja vrednota vrednostnega sistema medicinske sestre. Vrednota<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege je tudi znanje, <strong>za</strong>to medicinska sestra nenehno vzpodbuja strokovno<br />

okolje <strong>za</strong> nadaljnje pridobivanje znanja in spretnosti, <strong>za</strong> strokovni razvoj in izgradnjo<br />

osebne in strokovne rasti (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije,<br />

2005).<br />

PODOBa MEDICINSKE SESTRE DaNES<br />

Predstava javnosti o medicinskih sestrah in o tem, v čem medicinske sestre pripomorejo<br />

k blaginji bolnikov, širše vplivajo na prihodnost <strong>zdravstvene</strong> nege. Medicinske sestre<br />

naj bi se <strong>za</strong>mislile nad svojo podobo predvsem <strong>za</strong>to, ker lahko le-ta vpliva na stališča<br />

bolnikov in na sprejemanje pomembnih odločitev. S prikazovanjem medicinske sestre v<br />

televizijskih zgodbah, kot pomembnejši vir informacij, te pogosto ne igrajo samostojnih<br />

in stvarnih vlog. Pogosto predstavljajo le sceno bolniškega o<strong>za</strong>dja <strong>za</strong> zdravnikov nastop.<br />

Zdravnikova kariera je prika<strong>za</strong>na kot pomembnejša, zdravnik pa velja <strong>za</strong> ambicioznega,<br />

inteligentnega, racionalnega, odločnega, samo<strong>za</strong>vestnega in nesebičnega. Ko medicinske<br />

sestre nastopajo v samostojnih vlogah, je večina pozornosti usmerjene v reševanje<br />

njihovih osebnih problemov, kar nasprotuje vlogi, ki jo imajo kot medicinske sestre.<br />

Najpogosteje so prika<strong>za</strong>ne kot »služkinje« zdravniku, njihove lastnosti pa naj bi bile<br />

ubogljivost, podrejenost, prilagodljivost in mirnost. Zanimivo je, da so bile medicinske<br />

sestre ovrednotene nižje kot zdravniki, ko je šlo <strong>za</strong> humanizem, samoodrekanje, odgovornost<br />

in skrb <strong>za</strong> družino. Navadno je tradicija te vrednote pripisovala medicinskim<br />

sestram.<br />

Javna podoba medicinskih sester ni samo na<strong>za</strong>dovala kot odsev sprememb v profesionalnih<br />

razmerah, ampak prevzema celo poniževalne poteze, ki rušijo <strong>za</strong>upanje in<br />

spoštovanje javnosti do profesionalnosti poklica <strong>zdravstvene</strong> nege (Kvas in Seljak, 2004).<br />

Samopodoba medicinske sestre<br />

Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser<br />

Škerbinek (2000) navaja, da je poklicno delo zelo pomembna človekova dejavnost,<br />

saj <strong>za</strong>polnjuje kar tretjino dneva. Pri razvoju identitete je najpomembnejši element,<br />

brez katerega ne moremo govoriti o razviti identiteti, sprejetje samega sebe z vsemi<br />

svojimi omejitvami, prednostmi in pomanjkljivostmi. Vse te spretnosti in sposobnosti<br />

pa se lahko pridobijo v procesih vsakodnevnega komuniciranja v socialnih okoljih. Tako<br />

kot <strong>za</strong> vsako družbeno vlogo, veljajo tudi <strong>za</strong> medicinsko sestro določena pravila, norme<br />

<strong>vede</strong>nja, nanjo se vežejo posebna pričakovanja in predstave, kakšen naj bo posameznik,<br />

ki je sprejel vlogo medicinske sestre. Zdravstveno nego <strong>za</strong>dnja leta opredeljujemo kot<br />

samostojno stroko. Pri dokazovanju samostojnosti pri drugih poklicnih skupinah naletimo<br />

na nasprotovanje, nerazumevanje in nepriznanje. S preoblikovanjem <strong>zdravstvene</strong><br />

nege v samostojno stroko se je posledično spremenila tudi vloga medicinske sestre.<br />

Iz pomočnice zdravniku medicinska sestra postaja strokovni sodelavec, ki se mora<br />

samostojno odločati, kaj narediti <strong>za</strong> bolnika, kaj je strokovna vsebina njenega dela in<br />

<strong>za</strong> to tudi odgovarjati.<br />

V splošnem velja mnenje, da so kljub odgovornemu in stresnemu delu, ki ga opravljajo,<br />

premalo cenjene. Prvi stik s pacientom, ki je zelo pomemben, opravijo ravno medicinske<br />

sestre, pri tem pa so velikokrat deležne izrazov ne<strong>za</strong>dovoljstva, neprimernega <strong>vede</strong>nja,<br />

včasih se pojavi celo dvom in negotovost glede njihovega dela. Vsakodnevna administracija<br />

v<strong>za</strong>me preveč časa, premalo pa ga ostane <strong>za</strong> pogovor s pacienti.<br />

Včasih se sploh ne <strong>za</strong>vedamo, kako močno vlogo pri oblikovanju mnenj imajo mediji.<br />

Ravno ti jih velikokrat predstavijo v napačni luči in jim ne dajo priložnosti, da bi<br />

povedale še svojo plat zgodbe. Mislimo, da bi se podoba medicinskih sester močno spremenila,<br />

če bi mediji izpostavili tudi njihovo skrb in pri<strong>za</strong>devanja <strong>za</strong> dobrobit pacientov.<br />

VREDNOTE IN LaSTNOSTI MEDICINSKE SESTRE<br />

Ljudje si besedo vrednota lahko razlagajo na različne načine. Za nekatere vrednota<br />

pomeni idejo o tem, kaj je pravilno, dobro ali slabo, <strong>za</strong> druge pomeni pojmovanje<br />

<strong>za</strong>želenega, lahko so tudi smernice odločanja, včasih tudi <strong>za</strong>držki. Nekaterim pomeni<br />

vrednota nekaj pozitivnega, nekaj <strong>za</strong> kar se je treba <strong>za</strong>vzemati in k temu tudi stremeti<br />

(Kvas, Seljak, 2004).<br />

Vrednote so odvisne od osebnostnih potez, kulturnih razlik, starosti, družbe. Individualni<br />

uspeh in materialno bogastvo pogosto navajajo kot glavni vrednoti <strong>za</strong>hodne družbe.<br />

Nekateri pravijo, da seznam vrednot pomaga narediti družba - menimo, da gre tu predvsem<br />

<strong>za</strong> tiste ljudi, ki so čustveno nestabilni in potrebujejo »pomoč družbe«, da se lahko<br />

uveljavijo in tako najdejo svojo identiteto.<br />

V <strong>za</strong>dnjem času na področju zdravstva vse več govorimo o kakovosti dela. Le ta je v<br />

veliki meri odvisna od vrednot, ki jih ima posameznik in od vrednot, ki jih imajo pripadniki<br />

določene profesionalne skupine. Vsak človek ima svojo etiko, svoj pogled na<br />

200 201

Podoba medicinske sestre v očeh študentov <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

svet in življenje, svoj vrednostni sistem, ki določa njegovo ravnanje. Določene strokovne<br />

discipline, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na druge ljudi, so oblikovale svojo<br />

profesionalno etiko in jo <strong>za</strong>pisale v kodeksih. Zato je pri ugotavljanju kakovosti dela prva<br />

in najpomembnejša fa<strong>za</strong> identifikacija vrednot. Med vrednotami, ki jih goji posameznik<br />

in tistimi, ki jih postavlja profesija, je najpogosteje glavni vzrok, da kljub enakim<br />

zunanjim dejavnikom nastanejo tako velike razlike kakovosti dela med posameznimi<br />

zdravstvenimi delavci (Grbec, 2000).<br />

Po našem mnenju bi morala imeti medicinska sestra naslednje lastnosti in vrednote:<br />

odgovornost, natančnost, <strong>za</strong>nesljivost, človekoljubnost, humanost, strpnost do<br />

drugačnih, prijaznost, altruizem, dobronamernost, sposobnost empatije, vsak dan mora<br />

biti pripravljena na stresne dogodke in se v službo vračati nasmejana, kljub težavam,<br />

ki jih ima doma, mora biti psihično močna in imeti železno voljo ter veliko mero<br />

potrpežljivosti.<br />

Prav posebno mesto imajo naslednje zmožnosti, ki so prav tako pomembne pri delu, ki<br />

ga opravljamo – samopreseganje, samopremagovanje in samouresničevanje (Podhostnik,<br />

2010).<br />

Poznavanje vrednot ni dovolj, pomembno je znati po vrednotah tudi živeti. Včasih ni<br />

potrebno, da sprejemamo tuje vrednote, dovolj je že to, da jih spoštujemo.<br />

RaZISKOVaLNE METODE<br />

Uporabili smo kav<strong>za</strong>lno neeksperimentalno metodo raziskovanja. Za potrebe priprave<br />

članka smo uporabili monografske publikacije (knjige), serijske publikacije (razni članki,<br />

obrazci), internet in kot instrument zbiranja podatkov anketni vprašalnik, ki je vseboval<br />

vprašanja <strong>za</strong>prtega tipa. Iskanje gradiva je potekalo s pomočjo bibliografskih baz podatkov<br />

ter po ključnih besedah.<br />

Opis vzorca<br />

Raziskavo smo izvedli na Visoki šoli <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto, med enaindvajsetimi<br />

študenti <strong>zdravstvene</strong> nege.<br />

Instrument<br />

Anketa je bila anonimna, <strong>za</strong>prtega tipa. Vsebovala je osem vprašanj, ki so se nanašala<br />

na mnenja o stereotipih in o splošni podobi medicinskih sester. Razdeljenih je bilo enaindvajset<br />

anket, prav toliko jih je bilo vrnjenih, kar predstavlja 100 % reali<strong>za</strong>cijo vzorca.<br />

Zbiranje in obdelava podatkov<br />

Raziskava je potekala v mesecu decembru in sicer od 1<strong>3.</strong> do 16. decembra 2010. V uvodnem<br />

delu smo se predstavili anketirancem in jim pojasnili namen ankete ter se <strong>za</strong>hvalili<br />

<strong>za</strong> sodelovanje. Podatki so bili obdelani v programu MS Excel.<br />

REZULTaTI<br />

Prvo vprašanje v anketi se je glasilo: «Kakšne so vaše izkušnje z medicinskimi sestrami?«<br />

Pri tem vprašanju je bilo petnajst anketirancev (72 %) zelo <strong>za</strong>dovoljnih, štirje (19 %)<br />

srednje <strong>za</strong>dovoljni in dva (9 %) ne<strong>za</strong>dovoljna. Pri drugem vprašanju nas je <strong>za</strong>nimalo,<br />

kakšno je njihovo mnenje o tem, da medicinska sestra opravlja veliko del, <strong>za</strong> katere<br />

ni kompetentna. Kar šestnajst anketiranih (76 %) je mnenja, da je medicinska sestra<br />

preobremenjena z deli, ki niso v skladu z njenimi kompetencami, pet (24 %) jih je<br />

neodločenih. Tretje vprašanje, ki smo jim ga <strong>za</strong>stavili je bilo: «Koga si bolj predstavljate<br />

v vlogi medicinske sestre, moškega ali žensko?« Rezultati so bili deljenih mnenj,<br />

enajst (52 %) jih je odgovorilo, da si v vlogi medicinske sestre predstavljajo žensko,<br />

deset (48 %) pa moškega. Naslednje vprašanje se je glasilo: »Ali v splošnem medicinske<br />

sestre pacientom posvečajo dovolj pozornosti in skrbi?« Odgovori so bili sledeči. Trinajst<br />

študentov (57 %) se je z na<strong>vede</strong>no trditvijo strinjalo, sedem (38 %) se jih je delno strinjalo,<br />

eden (5 %) pa se s trditvijo ni strinjal. Peto vprašanje: »Ali medicinska sestra velja<br />

<strong>za</strong> seksualni simbol?« Kar štirinajst (66 %) jih je menilo, da medicinska sestra ne velja<br />

<strong>za</strong> seksualni simbol, pet (24 %) jih je bilo neodločenih, dva (10 %) pa sta vprašanju pritrdila.<br />

Šesta trditev je bila, da so vodilne medicinske sestre samovšečne in avtoritativne.<br />

Šest študentov (29 %) se je strinjalo, osem (38 %) jih je bilo v dvomih in sedem (33 %)<br />

se jih ni strinjalo. Sedmo vprašanje se je glasilo: »Čemu namenite največ pozornosti pri<br />

medicinski sestri?« Odgovori so bili sledeči: šestnajst študentov (76 %) je odgovorilo,<br />

da je najpomembnejša prijaznost, sledi natančnost s štirimi glasovi (19 %) in humanost<br />

– en glas (5 %). Zadnje vprašanje, ki smo ga <strong>za</strong>stavili je bilo: »Kaj vas najbolj moti pri<br />

medicinski sestri?« Šestnajst anketirancev (76 %) je odgovorilo, da je najbolj moteče, če<br />

je medicinska sestra ukazovalna in neprijazna, tri (14 %) je najbolj motila nestrokovnost<br />

in dva (10 %) neprijeten vonj.<br />

RaZPRaVa<br />

Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser<br />

Raziskava je prika<strong>za</strong>la vzpodbudne rezultate. Veseli smo, da ima večina mladih anketirancev<br />

pozitivne izkušnje z medicinskimi sestrami, da jim posvečajo dovolj pozornosti<br />

in skrbi, saj se tudi trudijo delovati v korist pacienta in lepo je, da se tudi študentje<br />

tega <strong>za</strong>vedajo. Pričakovali smo, da bodo anketiranci trditvi, da medicinska sestra ni<br />

kompetentna večini del, ki jih opravlja, pritrdili. Zanimiv je tudi paradoks, da ima kljub<br />

temu še vedno veliko študentov pozitivne izkušnje z njenim delom. V naši raziskavi je<br />

bil ovržen stereotip o tem, da vloga medicinske sestre pripada ženskam. Veseli da smo<br />

bili takšnega izida, saj spol nikakor ne sme vplivati na delo, ki ga opravljamo. Res pa je,<br />

da so moški zelo <strong>za</strong>željeni v poklicu <strong>za</strong>radi fizično težkih del. Večina študentov meni,<br />

da medicinska sestra ne velja <strong>za</strong> seksualni simbol. Treba je poudariti, da je anketo<br />

reševalo le pet moških in <strong>za</strong>nimivo je dejstvo, da je večina moških vprašanju o seksualni<br />

podobi pritrdila. Vprašanje smo izbrali <strong>za</strong>to, ker je lik medicinske sestre s strani medijev<br />

velikokrat očrnjen, prika<strong>za</strong>n žaljivo in nespoštljivo. Zanimalo nas je, kakšen vpliv ima<br />

to na mnenja mladih anketirancev. Študentje največ pozornosti namenijo prijaznosti,<br />

natančnosti in humanosti. Zelo lepe vrline, ki pa jih je v poklicu medicinske sestre<br />

včasih zelo težko izka<strong>za</strong>ti pacientom. Ugotovili smo, da daje ženski del anketiranih<br />

več poudarka na lastnosti, kot so natančnost, posluh <strong>za</strong> sočloveka, humanost, moški pa<br />

najprej opazijo postavo, prijaznost in ustrežljivost. Zanimivi so bili rezultati <strong>za</strong>dnjega<br />

vprašanja, študentje so odgovorili, da jih najbolj moti neprijaznost, ukazovalnost, šele<br />

nato nestrokovnost in ostale morebitne negativne lastnosti medicinske sestre.<br />

202 203

Podoba medicinske sestre v očeh študentov <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

SKLEP<br />

Zaključimo lahko, da je podoba medicinske sestre med študenti realna in pozitivna.<br />

Menimo, da si medicinske sestre to vsekakor <strong>za</strong>služijo, saj je opravljanje njihovega<br />

dela vse prej, kot lahek. Biti strokoven, hiter, natančen, odgovoren in hkrati prijazen je<br />

včasih kar težko delo. In kje potem tiči razlog, da se vedno znova rade vračamo v službo?<br />

Odgovor je preprost. Tega, kar ti podarijo pacienti – topel pogled, hvaležen nasmeh,<br />

občutek <strong>za</strong>dovoljstva, se ne da opisati z besedami, ne da se poplačati in ravno <strong>za</strong>to je<br />

neprecenljive vrednosti.<br />

LITERaTURa<br />

1. Grbec V. Kakovost dela v zdravstvu temelji na vrednotah. Obzor Zdr N. 2000;<br />

34(3):101-2.<br />

2. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005.<br />

Dostopno na: http://www.dmszt-nm.si/media/pdf/kodeks-etike. pdf .(29.6.2011).<br />

<strong>3.</strong> Kvas A., Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno.<br />

Ljubljana: Društvo Medicinskih sester in zdravstvenih tehnikon; 2004.<br />

4. Podhostnik A. Vrednote v poklicu medicinske sestre. 2010. Dostopno na:<br />

http://www.sb- um.si/Portals/0/Content/<strong>zbornik</strong>_DMT_2010.pdf.( 16.6.2011).<br />

5. Škerbinek AL. Poklicna identiteta slovenskih medicinskih sester. Obzor Zdr N.<br />

2000; 34 (11-5):11-15.<br />

6. Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije – Zve<strong>za</strong> društev medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov Slovenije. Podoba medicinske sestre. Utrip. 2003; 5: 5.<br />

PRIDOBLJENE KOMPETENCE V ČASU<br />

ŠTUDIJA ZDRAVSTVENE NEGE NA VISOKI<br />

ŠOLI ZA ZDRAVSTVENO NEGO JESENICE –<br />

VIDIK MEDICINSKO TEHNIČNIH POSEGOV<br />

aQUIRED COMPETENCES IN THE TIME OF STUDY<br />

NURSING CARE AT COLLEGE Of NURSING JESENICE -<br />

aSPECT OF TECHNICaL MEDICaL INTERVENTIONS<br />

Janita Tepina, Brigita Skela Savič<br />

204 205<br />

POVZETEK<br />

Izhodišča: Po Bolonjski direktivi so študenti<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege po končanem študiju in<br />

opravljeni diplomi pripravljeni <strong>za</strong> samostojno<br />

delo brez pripravništva.<br />

Cilj:Namen raziskave je bil predstaviti<br />

usposobljenost študentov <strong>za</strong> opravljanje<br />

medicinsko tehničnih posegov in ugotoviti<br />

napredek v znanju pri izvajanju medicinsko<br />

tehničnih posegov.<br />

Metode: V raziskavi smo uporabili kvantitativni<br />

raziskovalni pristop. Podatke smo<br />

zbrali s strukturiranim anonimnim anketnim<br />

vprašalnikom, sestavljenim iz več<br />

sklopov. Uporabili smo namenski vzorec<br />

med študenti 1. in <strong>3.</strong> letnika dodiplomskega<br />

študija <strong>zdravstvene</strong> nege na Visoki šoli<br />

<strong>za</strong> zdravstveno nego Jesenice. Pridobljene<br />

podatke smo analizirali s programom SPSS<br />

verzija 15.0. Pri posameznem sklopu meritev<br />

so bili <strong>za</strong> vse pripadajoče dejavnike<br />

izračunani povprečna vrednost (PV),<br />

standardni odklon (SO) ter modus (M).<br />

VŠZNJ<br />

Janita Tepina - huanitat@gmail.com<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si<br />

ABSTRACT<br />

Background: According to the Bologna<br />

Directive, nursing students are qualified<br />

to work independently upon successfully<br />

completing their studies, without any clinical<br />

practice being required.<br />

Aim: The purpose of this thesis is to examine<br />

the actual abilities of students for<br />

performing technical medical interventions<br />

and to follow students’ progress in<br />

implementing these interventions during<br />

the course of their study.<br />

Methods: A quantitative research approach<br />

was used. Data for the empirical part was<br />

collected based on a structured questionnaire.<br />

The purposive sample included<br />

first- and third-year undergraduate nursing<br />

students from the College of Nursing<br />

Jesenice. Software SPS V 15.0 was used to<br />

analyse acquired data. Average value (AV),<br />

standard deviation (SD) and modus (M) of<br />

all corresponding factors were calculated<br />

at each measurement.

Pridobljene kompetence v času študija <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

Rezultati: Najpogostejši motivi <strong>za</strong> vpis na<br />

študij so »želja po nadaljnjem šolanju«<br />

(PV=4,2), »izvajanje medicinsko tehničnih<br />

posegov« (PV=4,2), napredovanje na<br />

delovnem mestu (PV=4,1), in pridobitev<br />

večjega obsega kompetenc (PV=4,0).<br />

Gledano v celoti študenti tretjega letnika<br />

statistično pomembno bolje ocenjujejo<br />

svoje znanje (p=

Pridobljene kompetence v času študija <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

ljanju spodbude k nadaljnjem šolanju oziroma študiju. S tretjim sklopom smo želeli<br />

ugotoviti, <strong>za</strong>kaj je izvajanje medicinsko tehničnih posegov študentom pomembno. Sledil<br />

je sklop, kjer smo izpostavili 25 medicinsko tehničnih posegov, <strong>za</strong> katere smo želeli<br />

ugotoviti dejansko pridobljene kompetence študentov po njihovi oceni. Anketiranci so<br />

odgovarjali na Likertovi lestvici od 1 do 5, kjer je 5 pomenilo največje strinjanje, 1 pa<br />

najmanjše strinjanje s trditvijo.<br />

Zanesljivost zbranih podatkov posameznih sklopov vprašanj je presegala prag 0,6.<br />

Opis vzorca<br />

Vzorec je bil izbran namensko. Raziskava je <strong>za</strong>jemala redne in izredne študente 1. in <strong>3.</strong><br />

letnika na VŠZN Jesenice. Po elektronski pošti je bila na 163 naslovov poslana anketa.<br />

Vključenih je bilo 56 rednih in 49 izrednih študentov prvega in 34 rednih ter 24 izrednih<br />

študentov tretjega letnika. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 99 anketirancev, kar<br />

predstavlja 60,7 % reali<strong>za</strong>cijo vzorca. Med njimi je bilo 86 (86,9 %) žensk in 13 (13,1 %)<br />

moških. 54 (54,5 %) je bilo rednih in 45 (45,5 %) izrednih študentov. Največ odgovorov<br />

smo prejeli od študentov prvega letnika 71 (71,7 %) od študentov tretjega pa 28 (28,3%).<br />

Večina (88,9 %) anketiranih je imela <strong>za</strong>ključeno srednjo zdravstveno šolo, ostali (11,1<br />

%) pa drug štiriletni srednješolski program (splošno gimnazijo, ekonomsko gimnazijo,<br />

vzgojiteljsko srednjo šolo, zobotehnično srednjo šolo).<br />

Opis obdelave podatkov<br />

Opis vzorca je podan na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve vrednosti. Pri<br />

posameznem sklopu meritev so <strong>za</strong> vse pripadajoče dejavnike izračunani povprečna<br />

vrednost (PV), standardni odklon (SO) in modus (M). Primerjava ocen o pridobljenem<br />

znanju je izračunana na podlagi t-testa <strong>za</strong> neodvisne vzorce. Rezultati so bili analizirani<br />

s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0<br />

REZULTaTI<br />

S postavljenimi trditvami smo ugotavljali razlog <strong>za</strong> vpis na Visokošolski študijski program<br />

zdravstvena nega. Ugotovili smo, da so se anketiranci odločali <strong>za</strong> nadaljevanje šolanja<br />

<strong>za</strong>radi: »želje po izpolnjevanju in usposabljanju«, »boljšega delovnega mesta« s (PV =<br />

4,4), »želje po nadaljnjem šolanju« (PV=4,2), »izvajanja medicinsko tehničnih posegov«<br />

(PV=4,2), »napredovanja na delovnem mestu« (PV=4,1) in »pridobitve večjega obsega<br />

kompetenc« (PV=4,0). Manj so se <strong>za</strong> študij odločali <strong>za</strong>radi »mentorstva študentom«<br />

(PV=2,9), »raziskovalnega dela« (PV=2,7) in »manj dela ob pacientu« (PV=1,8).<br />

Naslednji sklop trditev je bil namenjen ugotavljanju pomembnosti izvajanja medicinsko<br />

tehničnih posegov. Najvišjo povprečno vrednost so dosegle trditve: »na delovnem mestu<br />

me bodo prepoznali kot dobro medicinsko sestro/zdravstvenika, če bom usposobljen/a<br />

v izvajanju medicinsko tehničnih posegov« (PV=3,9), »učitelji na šoli so me usmerjali<br />

v pomembnost celostnega pristopa do pacienta« (PV=3,9) in »zdravstvena nega ima<br />

svoje lastne kompetence v procesu obravnave pacienta« (PV=3,9). Naslednje trditve<br />

z nizkimi povprečnimi vrednostmi (PV

Pridobljene kompetence v času študija <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

na nega v okviru temeljnih življenjskih aktivnosti, kot so umivanje, hranjenje, pomoč pri<br />

gibanju, sodi v delokrog visoko strokovno izobražene medicinske sestre. Ena od možnosti<br />

<strong>za</strong> potrditev naših ugotovitev bi bila izvedba raziskave na večjem vzorcu. Delno bi naše<br />

ugotovitve lahko primerjali z raziskavo Mežik Veber, Kaučič, Kastelic, Skinder Savić<br />

in Romih (2009), ki so ugotovili, da tako redni kot izredni študenti (vključeni so bili<br />

samo študenti prvega letnika) niso <strong>za</strong>dovoljni s pridobljenimi kompetencami v kabinetu<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege, saj prihajajo s pričakovanji, da bodo izvajali samo medicinsko<br />

tehnične posege, na celostno obravnavo pacienta pa po<strong>za</strong>bijo. Naši rezultati kažejo,<br />

da študenti le ne pričakujejo, da bodo po opravljeni diplomi izvajali samo medicinsko<br />

tehnične posege.<br />

Znanje in sposobnosti <strong>za</strong> izvajanje medicinsko tehničnih posegov so del kompetenc<br />

diplomirane medicinske sestre. Z njimi se dnevno srečujemo pri obravnavi pacientov.<br />

Z našo raziskavo smo ugotovili, da je v primerjavi prvega in tretjega letnika statistično<br />

značilna razlika pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov. Razlika v znanju je bila<br />

pričakovana. V prvem letniku je razlika v pridobljenem znanju statistično značilna, tako<br />

pri posamičnih medicinsko tehničnih posegih, kot tudi v skupnem vrednotenju, v prid<br />

izrednih študentov. V primerjavi rednih in izrednih študentov tretjega letnika, pa je<br />

slika ocenjenih znanj popolnoma drugačna. Razlika je manj očitna, skupaj tudi ni več<br />

statistično pomembna. Raziskava pokaže, da se razlike v znanju med rednimi in izrednimi<br />

študenti na področju medicinsko tehničnih posegov izravnajo, kar je dober rezultat<br />

<strong>za</strong> izvajalce študijskega programa.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Z našo raziskavo smo ugotovili, da redni in izredni študenti tretjega letnika menijo, da<br />

so usposobljeni <strong>za</strong> izvajanje medicinsko tehničnih posegov. Po mnenju rednih študentov<br />

<strong>za</strong>radi obsežne in kakovostne klinične prakse, izredni študenti pa menijo, da so se <strong>za</strong><br />

izvajanje medicinsko tehničnih posegov bolj usposobili na delovnem mestu kot pa na<br />

klinični praksi v času študija. Prav tako smo ugotovili, da obstaja razlika med prvim in<br />

tretjim letnikom v pridobljenih kompetencah z vidika medicinsko tehničnih posegov. Po<br />

pridobljenih rezultatih se kaže napredek v tretjem letniku, na kar kažejo minimalne<br />

razlike v ocenah pridobljenih kompetenc <strong>za</strong> izvajanje medicinsko tehničnih posegov med<br />

rednimi in izrednimi študenti tretjega letnika.<br />

Pomembna ugotovitev je, da študentom študij <strong>zdravstvene</strong> nege ne pomeni odmika<br />

od neposredne <strong>zdravstvene</strong> nege pri pacientu. Niso jim pomembni samo medicinsko<br />

tehnični posegi, ki so samo del kompetenc diplomirane medicinske sestre. Zavedajo se,<br />

da ima zdravstvena nega svoje lastne kompetence, kjer je v središču pacient, ki od nas<br />

pričakuje več kot samo dobro iz<strong>vede</strong>n medicinsko tehnični poseg.<br />

Za izboljšanje znanja v izvajanju medicinsko tehničnih posegov, pa tudi samega znanja<br />

v izvajanju intervencij <strong>zdravstvene</strong> nege, bi predlagali izvedbo večjega števila ur<br />

klinične prakse v enotah intenzivne nege in terapije. Študenti bi imeli možnost izvajanja<br />

večine medicinsko tehničnih posegov, srečali pa bi se tudi z <strong>za</strong>htevnejšimi intervencijami<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege.<br />

Pridobljenih ugotovitev ne moremo posploševati. Raziskava je bila narejena na majhnem<br />

vzorcu, prav tako pa nam v podatkovnih ba<strong>za</strong>h ni uspelo pridobiti primernih<br />

raziskav, s katerimi bi lahko primerjali naše ugotovitve. Vsekakor pa se v njih kaže odsev<br />

dobrega dela visokošolskih učiteljev in kliničnih mentorjev Visoke šole <strong>za</strong> zdravstveno<br />

nego Jesenice ter nam daje pomembne usmeritve <strong>za</strong> nadaljnje izboljševanje pedagoškega<br />

dela visokošolskega <strong>za</strong>voda.<br />

LITERATURA:<br />

Janita Tepina, Brigita Skela Savič<br />

1. Filej B. Pomen povezovanja teorije in prakse v zdravstveni negi. In: Skela<br />

Savič B, Kaučič BM, Filej B, Skinder Savić K, Mežik Veber M, Romih K, et al, eds.<br />

Teoretične in praktične osnove <strong>zdravstvene</strong> nege: izbrana poglavja. Jesenice:<br />

Visoka šola <strong>za</strong> zdravstveno nego; 2010: 103-5.<br />

2. Gruban B. Kako definirati ključne kompetence. Finance; 2004;(175):19.<br />

<strong>3.</strong> Mežik Veber M, Kaučič B M, Kastelic M, Skinder Savič K. Zadovoljstvo študentov s<br />

konceptom integriranega učenja v kabinetu <strong>zdravstvene</strong> nege na Visoki šoli <strong>za</strong><br />

zdravstveno nego Jesenice. In: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič B M, Železnik<br />

D, Klemenc D, eds. »Medicinske sestre in babice – znanje je naša moč« <strong>zbornik</strong><br />

predavanj in posterjev [CD ROM]. 7 kongres <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege<br />

Slovenije; 2009 maj 11 – 13; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zbornica <strong>zdravstvene</strong><br />

in babiške nege Slovenije – Zve<strong>za</strong> strokovnih društev medicinskih sester, babic<br />

in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009.<br />

4. Robinson S, Griffiths P. Nursing education and regulation: international profiles<br />

and perspectives. National nursing research unit. London: Florence<br />

Nightingale School of Nursing & Midwifery; King´s College London; 2007.<br />

Dostopno na: http://www.kcl.ac.uk/content/1/c6/03/07/33/NurseEduProfiles.<br />

pdf (2<strong>3.</strong>1.2011).<br />

5. Skela Savič B. Vplivni dejavniki <strong>za</strong> razvoj <strong>zdravstvene</strong> nege kot znanstvene<br />

discipline. In: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D,<br />

eds. Zbornik predavanj in posterjev [CD ROM] 7. kongresa <strong>zdravstvene</strong> in<br />

babiške nege, Ljubljana, 11. – 1<strong>3.</strong> Maj 2009. Ljubljana: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> in<br />

babiške nege Slovenije, Zve<strong>za</strong> strokovnih društev medicinskih sester, babic in<br />

zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009.<br />

6. Skela Savič B, Mežik Veber M, Romih K, Kastelic M, Skinder Savić K, Filej B, et<br />

al. Zbir intervencij v zdravstveni negi <strong>za</strong> klinično usposabljanje – vodnik <strong>za</strong><br />

študente in mentorje. Jesenice: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstveno nego; 2009.<br />

7. Skela Savič B, Kaučič BM, eds. Študij <strong>za</strong> poklic prihodnosti – postanite diplomirana<br />

medicinska sestra / diplomirani zdravstvenik: Informativna publikacija<br />

<strong>za</strong> bodoče študentke in študente Visoke šole <strong>za</strong> zdravstveno nego Jesenice.<br />

Jesenice: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstveno nego; 2010.<br />

8. Železnik D. Kompetencam na pot. Obzor Zdr N. 2008;42(3):165-7.<br />

210 211

VPLIV INTERNETA NA MLADE IN VZGOJA<br />

ZA ZDRAVJE V OSNOVNEM<br />

ZDRAVSTVENEM VARSTVU<br />

IMPaCT OF INTERNET ON aDOLESCENTS aND HEaLTH<br />

EDUCaTION IN PRIMaRY HEaLTH CaRE<br />

IZVLEČEK<br />

Teoretična izhodišča: Internet je ena<br />

največjih tehnoloških iznajdb sodobnega<br />

časa, ki prinaša v naša življenja številne<br />

prednosti in tudi številne slabosti in nevarnosti.<br />

Prav otroci in mladostniki so tisti,<br />

ki so še posebej podvrženi številnim nevarnostim,<br />

saj jih v večini primerov premalo<br />

dobro poznajo ali pa so o njih premalo<br />

poučeni s strani staršev, učiteljev in<br />

zdravstvenih delavcev.<br />

Metoda: Iz<strong>vede</strong>na je bila kvantitativna<br />

presečna raziskava o rabi interneta pri<br />

mladostnikih na področju občine Ljubljana<br />

Polje, ki imajo svojega izbranega<br />

zdravnika v Zdravstvenem varstvu šolskih<br />

otrok in mladine Moste Polje. Uporabljena<br />

je bila deskriptivna raziskovalna metoda.<br />

Sodelovali so naključno izbrani mladostniki<br />

v dveh starostnih skupinah od 10 do<br />

15 let, in od 16 do 20 let (n=200).<br />

Rezultati: Prekomerna uporaba računalnika<br />

in interneta je pri mladih poka<strong>za</strong>la slabši<br />

učni uspeh (p=0,039) in prve znake<br />

zdravstvenih težav, med drugim tudi<br />

bolečino v hrbtenici (p=0,019). Mladostniki<br />

so navajali, da so se starši le v četrtini<br />

VŠZNJ<br />

Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič<br />

Jožica Pirnat - jozica.pirnat@zd-lj.si<br />

doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si<br />

aBSTRaCT<br />

Introduction: Internet represents a major<br />

technological invention in modern era,<br />

and is connected to several advantages<br />

and also to several threats. Especially<br />

school children or adolescents are exposed<br />

to these threats, because they are<br />

unaware about this, and they also lack education<br />

from parents, teachers and health<br />

care workers.<br />

Methods: A cross-sectional descriptive research<br />

design was used to analyse internet<br />

usage of adolescents in communality<br />

Ljubljana Polje. Questionnaires were distributed<br />

after adolescents visited general<br />

practitioners in the Health Care Centre.<br />

Convenience sampling was used stratified<br />

by two age groups of adolescents: from<br />

10 to 15 years and from 16 to 20 years<br />

(n=200).<br />

Results: Excessive internet usage of adolescents<br />

was connected to worsened<br />

school grades (p=0,039) and also to first<br />

signs of health problems, as for example<br />

back pain (p=0,019). Only a quarter of<br />

adolescents expressed that parents were<br />

engaged in their internet usage.<br />

primerov vključevali v njihovo uporabo<br />

računalnika in interneta.<br />

Razprava: Mladostniki se preveč navezujejo<br />

na računalnik, ki postaja <strong>za</strong>nje<br />

najboljša <strong>za</strong>bava. Razkrila se je skupina<br />

mladostnikov, ki poleg prekomerne<br />

uporabe interneta preveč časa igra<br />

računalniške igre in gleda televizijo. Za<br />

varno rabo interneta se lahko pri<strong>za</strong>deva<br />

tudi primarno zdravstveno varstvo, ki se<br />

mora povezovati s šolami in vključevati<br />

tudi starše.<br />

KLJUČNE BESEDE: mladostnik, uporaba<br />

interneta, internetna varnost, vzgoja <strong>za</strong><br />

zdravje<br />

Discussion: Adolescents are too tied with<br />

the computer for their pleasure activities.<br />

We identified are group adolescents who<br />

beside excessive internet usage also plays<br />

computer games and watches TV. Primary<br />

health care can also endeavour for safer<br />

usage of internet by closer collaboration<br />

with education institutions and parents.<br />

KEYWORDS: adolescent, internet usage,<br />

internet safety, health education<br />

212 213<br />

UVOD<br />

Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič<br />

Uporaba interneta in drugih komunikacijskih tehnologij, kot so mobilni telefoni, v Evropski<br />

uniji še vedno zelo narašča in ponuja vsem državljanom velike priložnosti, kot<br />

so udeležba, interaktivnost in ustvarjalnost. Vendar tveganja <strong>za</strong> otroke in zloraba tehnologij<br />

še vedno obstajajo, <strong>za</strong>radi spreminjajočih se tehnologij in socialnega <strong>vede</strong>nja pa<br />

nenehno nastajajo nova tveganja in zlorabe (Šterk et al., 2006). Tudi stanje v Sloveniji<br />

je podobno. Statistični urad Republike Slovenije ugotavlja, da je bilo v prvem četrtletju<br />

leta 2007 v Sloveniji 907 tisoč rednih uporabnikov interneta. Med njimi so najštevilnejši<br />

otroci stari od 10 do 15 let, saj je v omenjeni starostni kategoriji kar 95 odstotkov rednih<br />

uporabnikov interneta (Statistični urad Republike Slovenije, 2008). Mladi tako ure in ure<br />

deskajo po internetu, se predajajo njegovim užitkom in hkrati ne <strong>za</strong>vedajoč sprejemajo<br />

njihove negativne učinke in škodljive posledice.<br />

Uporaba interneta prinaša v naša življenja številne prednosti, ki pa jih spremljajo tudi<br />

številne slabosti in nevarnosti. V prvi vrsti je to naraščajoča odvisnost od takšnih omrežij<br />

in vedno večja ranljivost <strong>za</strong>radi t.i. internetnega kriminala, kamor lahko uvrstimo vse<br />

grožnje od ne<strong>za</strong>želene e-pošte (spama) do virusov, črvov, trojanskih konjev, vdiranja v<br />

računalnike, pa tudi kraja identitete, prevar ali zlorabe otrok. Prav otroci so tisti , ki so<br />

še posebej podvrženi omenjenim nevarnostim, saj jih v večini primerov premalo dobro<br />

poznajo ali pa so o njih premalo poučeni s strani staršev in tudi učiteljev (Šterk et al.,<br />

2006). Uporaba interneta je na pomemben način spremenila in ustvarila nove oblike<br />

delovanja in interakcij ter hkrati spremenila način odziva posameznikov v družbenem<br />

okolju (Čeru, 2006).<br />

Poleg tega je pri mladih uporabnikih interneta veliko večja verjetnost <strong>za</strong> nastop odvisnosti,<br />

denimo od računalniških iger ali spletnih iger na srečo. Kar dve raziskavi sta poka<strong>za</strong>li<br />

<strong>za</strong>skrbljujoč visok odstotek mladih, ki se soočajo s tovrstnimi težavami. Nizozemska<br />

raziskava, fokusirana na računalniške igre, je preverjala stanje z longitudinalno<br />

raziskavo na dveh velikih skupinah šolskih otrok oz. mladostnikov v starosti med 13 in<br />

16 let – kompulzivna raba interneta, tedensko število ur internetnega igranja iger in psi-

Vpliv interneta na mlade in vzgoja <strong>za</strong> zdravje v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu<br />

hosocialne spremenljivke. Ta študija potrjuje obstoj manjše skupine <strong>za</strong>svojenih spletnih<br />

igralcev (3 %), kar predstavlja 1,5 % vseh nizozemskih otrok v tej starostni skupini. Kljub<br />

simptomom odvisnosti pa so bili rezultati zmanjšanega psihosocialnega stanja manj razvidni<br />

(van Rooij et al., 2010).<br />

Ameriška raziskava o <strong>za</strong>svojenosti z igrami na srečo pa je poka<strong>za</strong>la, da je med 1356<br />

študenti kar 23% že kdaj stavilo ali sodelovalo v drugih spletnih igrah na srečo, kar 6,3 %<br />

pa se tako udejstvuje tedensko. Več kot polovica slednjih (61.6 %) je bila patološko odvisna<br />

od tovrstnih iger. Pogostost te odvisnosti oz. prostočasne aktivnosti je bila pomembno<br />

pove<strong>za</strong>na s slabim mentalnih zdravjem. Ti podatki kličejo k preprečevanju in zdravljenju<br />

internetnih iger na srečo in stav pri študentih (Petry, Weinstock, 2007).<br />

Uporaba interneta strmo narašča. Ugotoviti smo želeli kakšna je uporaba interneta med<br />

mladimi na področju občine Ljubljana Polje, ki imajo svojega izbranega zdravnika v<br />

Zdravstvenem varstvu šolskih otrok in mladine Moste Polje (ZDL), in kakšen vpliv ima<br />

internet na omenjeno populacijo.<br />

METODE<br />

Metoda in potek raziskave<br />

Raziskava je imela kvantitativni značaj. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo.<br />

Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom. Anketni vprašalnik so delile medicinske<br />

sestre v čakalnici pred ambulanto Dispanzerja <strong>za</strong> zdravstveno varstvo šolskih otrok<br />

in mladine Moste Polje. Način zbiranja podatkov z anketnim vprašalnikom je bil osebni<br />

pristop medicinskih sester, podatke smo zbirali z enkratnim zbiranjem, v mesecu marcu<br />

2011. S strani Zdravstvenega doma Ljubljana smo pridobili dovoljenje <strong>za</strong> raziskavo.<br />

Instrumentarij<br />

Anketni vprašalnik <strong>za</strong>prtega tipa je <strong>za</strong>jemal 4 vprašanja, ki so se klasificirala kot<br />

neodvisne spremenljivke (spol mladostnika, učni uspeh, starost mladostnika in izobrazba<br />

staršev) in 49 vprašanj, ki so se klasificirala kot odvisne spremenljivke. Odvisne<br />

spremenljivke so po sklopih <strong>za</strong>jemale preživljanje prostega časa, uporabo interneta,<br />

internetno varnost in nadzor staršev pri uporabi interneta. Vprašalnik je bil izdelan na<br />

podlagi literature, ki opisuje in razpravlja o različnih odvisnostih (Kuipers, 2006; Petry,<br />

Weinstock, 2007; Valcke et al., 2009). Za vsak sklop vprašalnika smo preverili tudi <strong>za</strong>nesljivost<br />

vzorca na podlagi koeficienta Cronbach alfa (preživljanje prostega časa – 0,66;<br />

uporaba interneta – 0,83; internetna varnost – 0,76; nadzor staršev pri uporabi interneta<br />

– 0,60). Koeficient Cronbach alfa je pri vseh sklopih dosegel prag 0,6, ki v strokovni<br />

literaturi predstavlja sprejemljivo stopnjo <strong>za</strong>nesljivosti vzorca (Bullinger et al., 1996).<br />

Opis vzorca<br />

Vzorec je <strong>za</strong>jemal priročno izbrane mladostnike (n=200), ki živijo na območju občine<br />

Ljubljana Moste Polje in imajo izbranega osebnega zdravnika na tem področju ter so<br />

v obdobju zbiranja podatkov (marec 2011) osebnega zdravnika tudi obiskali. Območje<br />

pripada mestnemu, primestnemu in vaškemu okolju. Vzorec je bil dvostopenjski glede<br />

na starost od 10 do 15 let (n=79) in od 16 do 20 let (n=121). V raziskavi je sodelovalo več<br />

deklet (68,5 %) kot fantov (30,0 %). Njihov učni uspeh je bil pretežno prav dober (43,5<br />

%). Izobrazba staršev je bila pretežno srednješolska (41,5 %). Razdeljenih je bilo 300<br />

vprašalnikov in vrnjenih 200, stopnja odzivnosti je znašala 67 %. Podroben opis vzorca<br />

je predstavljen v tabeli 1.<br />

n=200 % n=200 %<br />

Spol Dosežena izobrazba staršev<br />

fantje 60 30,0 osnovna šola 10 5,0<br />

dekleta 137 68,5 poklicna šola 26 13,0<br />

b.o. 3 1,5 srednja šola 83 41,5<br />

Učni uspeh v lanskem šolskem letu višja šola 31 15,5<br />

1 (ne<strong>za</strong>dosten) 6 3,0 fakulteta 35 17,5<br />

2 (<strong>za</strong>dosten) 3 1,5 magisterij 10 5,0<br />

3 (dober) 50 25,0 doktorat 3 1,5<br />

4 (prav dober) 87 43,5 b.o. 2 1,0<br />

5 (odličen) 46 23,0<br />

b.o. 8 4,0 Starost v letih (PV, SO) 15,8 2,5<br />

*PV – povprečna vrednost, SO – standardni odklon<br />

Obdelava podatkov<br />

Tabela 1: Opis vzorca<br />

Vzorec preiskovancev je bil opisan na podlagi frekvenc in odstotkov <strong>za</strong> kategorične spremenljivke<br />

in povprečne vrednosti ter standardnega odklona <strong>za</strong> numerične spremenljivke.<br />

Statistični izračuni so bili napravljeni na podlagi hi-kvadrat testa (χ2) in eno-faktorske<br />

analize variance (ANOVA). Statistična anali<strong>za</strong> je bila napravljena s programom SPSS 15.0.<br />

P-vrednost < 0,05 je pomenila statistično pomembnost.<br />

REZULTaTI<br />

Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič<br />

Tako fantje (36,7 %) kot dekleta (40,0 %) so navedli, da pretežno uporabljajo internet<br />

1-2 uri na dan, hi-kvadrat test ne pokaže statistično pomembne razlike med fanti in<br />

dekleti (χ2=4,251; p=0,236). V tabeli 2 so prika<strong>za</strong>ni rezultati povprečne dnevne uporabe<br />

interneta, kjer je razvidno, da večjih odstotnih razlik med fanti in dekleti ni bilo.<br />

skupaj (n=197) fantje (n=60) dekleta (n=137) p-vrednost<br />

Povprečna dnevna<br />

uporaba interneta<br />

% % % 0,236<br />

manj kot 1h 22,1 18,3 23,7<br />

1-2 h 39,0 36,7 40,0<br />

2-3 h 31,3 31,7 31,1<br />

več kot 3h 7,7 13,3 5,2<br />

Tabela 2: Povprečna dnevna uporaba interneta med fanti in dekleti<br />

Mladostniki nižje izobraženih staršev so navedli, da imajo nekoliko več svobode pri<br />

časovni uporabi interneta. Starši mladostnikov, ki so uporabljali internet več kot 3<br />

ure dnevno, so imeli osnovnošolsko izobrazbo(12,5%), poklicno (18,8) in srednješolsko<br />

izobrazbo(56,3%). Nismo pa doka<strong>za</strong>li pove<strong>za</strong>ve med izobrazbo staršev in povprečno<br />

dnevno uporabo interneta (χ2=17,754; p=0,472).<br />

214 215

Vpliv interneta na mlade in vzgoja <strong>za</strong> zdravje v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu<br />

Rezultati v tabeli 3 kažejo, da so imeli najboljši uspeh v lanskem šolskem letu mladi, pri<br />

katerih je povprečna dnevna uporaba interneta manjša. Fantje in dekleta, ki so navedli,<br />

da povprečno uporabljajo internet manj kot 1 uro dnevno, imajo povprečni uspeh 4,2,<br />

ostali pa od 3,6 do 3,8. Eno-faktorska anali<strong>za</strong> variance pokaže statistično pomembno<br />

razliko med skupinami (F=2,489; p=0,039).<br />

Povprečni učni uspeh<br />

Povprečna dnevna uporaba interneta PV SO<br />

manj kot 1h 4,2 0,9<br />

1-2 h 3,8 0,9<br />

2-3 h 3,6 0,8<br />

več kot 3h 3,8 1,2<br />

*PV – povprečna vrednost, SO – standardni odklon<br />

Tabela 3: Povprečna dnevna uporaba interneta in dosežen uspeh v<br />

lanskem šolskem letu<br />

Vključenost staršev pri poučevanju o različnih vsebinah na internetu pri mladostnikih<br />

je slaba, na<strong>vede</strong>na je bila v 24,5 %. Le 4,1 % mladostnikov je predvidevalo, da so starši<br />

<strong>za</strong>ščitili njihov računalnik in s tem onemogočili dostop do neustreznih spletnih vsebin.<br />

Mladostniki so približno v polovici primerov uporabljali internet tudi po 22 uri (44,5 %).<br />

Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno so v 43,8 % večkrat dnevno<br />

gledali TV. Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno so v 31,3 %<br />

večkrat dnevno igrali tudi računalniške igrice.<br />

V raziskavi smo merili fizične težave mladih v petih kategorijah: neprespanost, rdeče<br />

oči, poslabšanje vida, bolečina v hrbtenici in občutek pomanjkanja gibanja. Vse naštete<br />

težave so bile statistično pomembno odvisne od časovne uporabe interneta. Mladostniki<br />

so pretežno ali v 46,7 % odgovarjali, da niso neprespani. Pogosta in zelo pogosta neprespanost<br />

je bila na<strong>vede</strong>na v 5,6 % oz 3,6 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno<br />

razliko med časom uporabe interneta in neprespanostjo (χ2=38,244; p

Vpliv interneta na mlade in vzgoja <strong>za</strong> zdravje v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu<br />

Pretirana uporaba interneta se je v naši raziskavi zrcalila v prvih znakih fizičnih težav.<br />

Čeprav odstotki niso bili zelo visoki, je vseeno stanje alarmantno, saj gre skupino<br />

ljudi na <strong>za</strong>četku življenjske poti. Še posebej bolečina v hrbtenici je bila na<strong>vede</strong>na kot<br />

problem pri približno 20 % mladostnikov. Mladi se premalo <strong>za</strong>vedajo kako velik problem<br />

lahko predstavlja bolečina v hrbtenici v kasnejšem življenjskem obdobju. Medicinske<br />

raziskave ugotavljajo, da tisti, ki imajo težave že v mladosti so prav gotovo potencialni<br />

bodoči kronični bolniki in bodo predstavljali veliko breme sebi in <strong>za</strong> družbo (Turk, 2005).<br />

Naši rezultati tudi kažejo, da starši glede interneta ne izobražujejo svojih otrok, saj<br />

je le četrtina mladostnikov navedla, da jih starši opo<strong>za</strong>rjajo in nadzirajo. Rezultati so<br />

poka<strong>za</strong>li, da starši otrokom dovoljujejo uporabljati računalnik več ur dnevno in tudi v<br />

poznih večernih urah. Starši imajo z računalnikom in še posebej internetom težave, saj<br />

ne dohajajo sprememb in ne morejo slediti znanju svojih otrok (Lee, Chae, 2007). Na<br />

primer, generacija Y, ki <strong>za</strong>jema dijake in sredješolce je tipična »Facebook« generacija in<br />

generacija spletnih igric. Tuji strokovnjaki ugotavljajo, da starši teh in podobnih storitev<br />

manj poznajo, jih ne uporabljajo in se raje umaknejo ali ne vpletajo (Steeves, Webster,<br />

2008).<br />

V raziskavi smo ugotavljali uporabo interneta in preučevali učinke na učni uspeh in<br />

zdravje mladih. Poka<strong>za</strong>l se je kritični rezultat, da se dnevna večurna uporaba interneta<br />

pri mladih zrcali v poslabšanem šolskem uspehu. Prekomerna uporaba interneta<br />

je bila pove<strong>za</strong>na s prenašanjem slik, videa, glasbe in podobno ter gledanjem spletne<br />

televizije. Mladi, ki so bili pogosto na internetu, so deskali tudi v poznih urah, kar se je<br />

v manjšem deležu na koncu zrcalilo tudi v fizičnih težavah, kot so nespečnost, rdeče oči<br />

in poslabšanje vida. Tožili so tudi <strong>za</strong>radi bolečin v hrbtenici. Tveganje <strong>za</strong> prekomerno<br />

uporabo interneta je predstavljalo poleg že omenjenega prenašanja digitalnega gradiva<br />

in e-TV tudi klepetanje (Facebook), uporaba elektronske pošte in poslušanje spletnega<br />

radia. Zelo negativni rezultat je predstavljala še pove<strong>za</strong>va med pogosto uporabo interneta<br />

in pogostim sedenjem pred televizijo ter igranjem računalniških igric. Obstaja torej<br />

skupina mladostnikov, ki je ves čas brez telesne aktivnosti. Le ta sedi <strong>za</strong> računalnikom<br />

ali pa preživlja svoj prosti čas pred televizijo. Te mladostnike je treba podučiti, da<br />

lahko takšno ravnanje dolgoročno pri<strong>vede</strong> do številnih <strong>za</strong>pletov, tako socialnih kot<br />

zdravstvenih. Primarno zdravstveno varstvo se lahko močneje vključi v izobraževanje<br />

mladih, vendar se mora pri tem tesneje povezovati s šolami in starši, ter tako s skupnimi<br />

močmi ponuditi najkvalitetnejšo vzgojo <strong>za</strong> zdravje mladih.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Preventivno zdravstveno varstvo otrok in mladine je opredeljeno z <strong>za</strong>koni in pod<strong>za</strong>konskimi<br />

akti. Natančneje je opredeljeno z Navodili <strong>za</strong> izvajanje preventivnega <strong>zdravstvene</strong>ga v<br />

arstvom na primarni ravni iz leta 1998 in kasnejšimi navodili o spremembah in dopolnitvah<br />

prvih navodil (Koprivnikar, Pucelj, 2010). Zdravstveni dom, kakršen je sedaj, ne odgovarja<br />

več potrebam moderne dobe in je potreben prenove, je pa še vedno ustrezen temelj<br />

osnovnega zdravstva. Temeljna naloga <strong>zdravstvene</strong> dejavnosti na osnovni ravni je <strong>za</strong>gotavljanje<br />

čim boljšega zdravja prebivalstva, ki ga ustanova oskrbuje. Zdravstveni dom bi <strong>za</strong>radi<br />

tega moral postati središče načrtovanja in izvajanja promocije zdravja in preventivnih<br />

programov, usmerjenih v ohranitev in krepitev zdravja. Postati bi moral središče zdravstveno<br />

vzgojne dejavnosti na lokalni ravni (Klančar et al., 2010). Naša raziskava opozori na področje<br />

delovanja, ki ga v okviru krepitve zdravja pri mladostnikih, ne smemo spregledati.<br />

LITERaTURa<br />

Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič<br />

1. Brandtzeg PB, Heim J, Karahasanović A. Understanding the new digital divide - a<br />

typology of Internet users in Europe. Int J Hum Comput Stud. 2011;69(3):123–38.<br />

2. Bullinger M, Power MJ, Aaronson NK, Cella DF, Anderson RT. Creating and Evaluating<br />

Cross-Cultural Instruments. In: Spilker, B, eds. Quality of Life and Pharmacoeconomics<br />

in Clinical Trials. Volume 69. Second Edition edition. Philadelphia:<br />

Lippincott-Raven; 1996: 659–68.<br />

<strong>3.</strong> Čeru J. Internet – svoboda, brezmejnost? [seminarsko delo] Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong><br />

<strong>za</strong> podiplomski humanistični študij, Antropologija vsakdanjega življenja; 2006.<br />

4. Klančar D, Švab I, Kersnik J. The vision of health centers in Slovenia. Zdrav Var.<br />

2010;49(1):37–4<strong>3.</strong><br />

5. Koprivnikar H, Pucelj V. Vzgoja <strong>za</strong> zdravje <strong>za</strong> otroke in mladostnike (0-19 let)<br />

v primarnem <strong>zdravstvene</strong>m sistemu v Sloveniji:pregled stanja s predlogi.<br />

Ljubljana: Inštitut <strong>za</strong>varovanje zdravja Republike Slovenije; 2010.<br />

6. Kuipers G. The social construction of digital danger: debating, defusing and<br />

inflating the moral dangers of online humor and pornography in the Netherlands<br />

and the United States. New Media Soc. 2006;8(3):379–400.<br />

7. Lee S-J, Chae Y-G. Children’s Internet use in a family context: influence on<br />

family relationships and parental mediation. Cyber Psychology and Behavior.<br />

2007;10(5):640–4.<br />

8. Mythily S, Qiu S, Winslow M. Prevalence and correlates of excessive Internet<br />

use among youth in Singapore. Ann Acad Med Singapore. 2008;37(1):9–14.<br />

9. Petry N, Weinstock J. Internet gambling is common in college students and<br />

associated with poor mental health. Am J Addict. 2007;16(5):325–30.<br />

10. van Rooij AJ, Schoenmakers TM, Vermulst AA, van den Eijnden RJJM, van de<br />

Mheen D. Online video game addiction: identification of addicted adolescent<br />

gamers. Addiction. 2010;106(1):205–12.<br />

11. Statistični urad Republike Slovenije. Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri<br />

posameznikih, Slovenija, 1. četrtletje 2008. Ljubljana: SURS; 2008. Dostopno<br />

na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1907 (15.6.2011).<br />

12. Steeves V, Webster C. Closing the barn door: the effect of parental supervision<br />

on Canadian children’s online privacy. Bull Sci Tech Soc. 2008;28(1):4–19.<br />

218 219

Vpliv interneta na mlade in vzgoja <strong>za</strong> zdravje v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu<br />

1<strong>3.</strong> Šterk T, Zupančič T, Kovačič M, Dolenc T. Kako varno uporabljati internet?<br />

Gradivo <strong>za</strong> učitelje. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>; 2006.<br />

14. Turk Z. Socialnomedicinski vidiki bolečine v križu. Rehabilitacija. 2005;4(3-4):9–12.<br />

15. Valcke M, Schellens T, Van Keer H, Gerarts M. Primary school children’s safe and<br />

unsafe use of the Internet at home and at school: an exploratory study. Comput<br />

Hum Behav. 2008;23(6):2838–50.<br />

KAKOVOST ŽIVLJENJA MLADOSTNIKOV<br />

S CELIAKIJO<br />

POVZETEK<br />

QUaLITY OF LIFE OF aDOLESCENTS WITH<br />

CELIaC DISEaSE<br />

Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl<br />

Teoretična izhodišča: Celiakija je kronična<br />

bolezen tankega črevesa, ki je posledica<br />

preobčutljivosti na gluten. Pojavi se lahko<br />

v katerem koli življenjskem obdobju.<br />

Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti ali<br />

bolezen vpliva na življenje mladostnikov.<br />

Metode: Raziskava je potekala s pomočjo<br />

anketnega vprašalnika, ki je vseboval 18<br />

vprašanj. Anketiranih je bilo 50 mladostnikov<br />

starih od 10 do 24 let, članov Slovenskega<br />

društva <strong>za</strong> celiakijo.<br />

Rezultati: Ugotovili smo, da mladostniki<br />

zelo dobro poznajo bolezen in brezglutensko<br />

dieto, kljub temu jih kar 37 %<br />

občasno krši dieto, predvsem ob posebnih<br />

priložnostih. Največ jih posega po<br />

hrani z glutenom iz radovednosti, <strong>za</strong>radi<br />

prijateljev in ker ne zbolijo takoj. 22 %<br />

mladostnikov prijatelji ne podpirajo in ne<br />

razumejo, <strong>za</strong>radi tega se v družbi počutijo<br />

neprijetno. Prav tako jih 30 % meni, da bi<br />

bila njihova kakovost življenja boljša, če<br />

ne bi imeli celiakije.<br />

Razprava: Vzdrževanje dosledne brezglutenske<br />

diete je zelo <strong>za</strong>htevno in vpliva<br />

na vsakodnevno življenje mladostnikov,<br />

220 221<br />

FZV UM<br />

Megi Šućurović - megi.sucurovic@gmail.com<br />

predav. mag. Mateja Lorber - mateja.lorber@uni-mb.si<br />

predav. Barbara Kegl - barbara.kegl@uni-mb.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Celiac disease is a chronic<br />

disease of the small intestine, resulting as<br />

sensitivity to gluten. It may occur in any<br />

age.<br />

Aim: The aim of this study was to determinate<br />

whether the disease affects the life<br />

of adolescents.<br />

Methods: The research was made by a<br />

survey, which contained 18 questions. We<br />

questioned 50 adolescents in age of 10 to<br />

24. All of them are members of Slovenian<br />

society for celiac disease.<br />

Results: We have found that adolescents<br />

know their disease and gluten-free diet,<br />

despite that 37 % adolescent occasionally<br />

violate diet, especially by special occasions.<br />

Mostly they consume gluten food –<br />

because of curiosity, friends and because<br />

they don’t get ill in the moment. Friends<br />

don’t support and understand 22 % of<br />

adolescents. Because of that adolescents<br />

don’t fill comfortable. 30 % of adolescents<br />

think that their quality of life would be<br />

better if they won’t have celiac disease.<br />

Discussion: Being on gluten free diet is<br />

very difficult and affect on their everyday

Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo<br />

saj ko le-ti izvedo, da imajo celiakijo se<br />

njihovo življenje običajno zelo spremeni.<br />

Velik vpliv na življenje mladostnikov pa<br />

imajo poleg družine tudi prijatelji.<br />

Zaključek: Vloga medicinske sestre je pri<br />

mladostnikih s celiakijo zelo pomembna,<br />

saj se prav v tem obdobju poleg bolezni<br />

spopadajo še s pričakovanji, potrebami in<br />

<strong>za</strong>htevami.<br />

KLJUČNE BESEDE: celiakija, brezglutenska<br />

dieta, mladostniki, zdravstvena vzgoja.<br />

UVOD<br />

life. When they are diagnosed as celiac<br />

patient’s their life usually changes. Not<br />

only theirs family but also their friends<br />

have big affect on their life.<br />

Conclusion: The role of a nurse is very<br />

important by adolescents with celiac disease,<br />

because they have to face with expectations,<br />

needs and requirements.<br />

KEY WORDS: celiac disease, gluten, gluten-free<br />

diet, youth, health education.<br />

Celiakija je avtoimunska sistemska bolezen, pri kateri uživanje glutena pri osebah z<br />

genetskim nagnjenjem povzroči okvaro tankega črevesa in drugih organov. Bolezen se<br />

pojavlja pri gensko predisponiranih osebah, ki uživajo prolamine pšenice, rži, ječmena<br />

in ovsa (Mičetić-Turk, 2002). Leta 1888 je Angleški zdravnik Samuel Gee prvič uporabil<br />

ime celiakija ter opisal značilne znake bolezni pri otrocih (Homšak in Gorenjak,<br />

2002). Pojavi se lahko v katerem koli življenjskem obdobju. Zaradi zelo različnih znakov<br />

bolezni, pri mnogih ni odkrita. Žužej-Urlep in sodelavci (2002, str.44) ugotavljajo,<br />

da glavno težavo bolnikom s celiakijo predstavlja pomanjkljiva označba sestavin<br />

prehrambenih izdelkov in višja cena brezglutenskih izdelkov. Hkrati predstavljajo dodatno<br />

težavo določene življenjske okoliščine, kot so potovanja, praznovanja, obedovanja v<br />

krogu sorodnikov, restavracijah,… .<br />

CELIaKIJa<br />

Pri bolnikih s celiakijo postanejo resice na sluznici ozkega črevesa <strong>za</strong>radi določene<br />

beljakovine iz žitnih vrst, kot so pšenica, rž, oves in ječmen, poškodovane. Ta beljakovina<br />

se imenuje lepek ali gluten. Če bolniki uživajo živila, ki vsebujejo gluten, so<br />

resice ozkega črevesa napadene in se končno razkrojijo. Zdravniki govorijo o atrofiji<br />

resic. Nujen prevzem hranilnih snovi, vitaminov in mineralnih snovi je močno omejen<br />

(Hiller, 2003, str. 9). Najpogosteje se prvi bolezenski znaki pojavijo pri majhnih otrocih,<br />

ko z brezglutenske prehrane ali materinega mleka preidejo na običajno prehrano, ki<br />

vsebuje gluten (zdrobova kašica, kašica s prepečencem, keksi ipd.). Običajno pri otroku<br />

nastopijo ponavljajoče se driske, blato je značilnega vide<strong>za</strong>: penasto, svetlo, obilno<br />

in smrdeče. Poleg tega lahko otrok bruha, je zelo razdražljiv in jokav, ima napihnjen,<br />

izbočen trebušček, tanke okončine, krhke lase in zelo slab apetit ter ne napreduje na<br />

telesni teži in višini. Simptomi pri odraslih najprej večinoma niso tako očitni. Pogosto se<br />

vse <strong>za</strong>čne z bolečinami v kosteh, krči (tetanijami), ki so pogostejši zlasti zvečer. Tipični<br />

simptomi celiakije pri odraslih so kronična diareja, anemija, bolečine v kosteh in krči.<br />

Pri večjih otrocih in mladostnikih običajno ni klasične tipične oblike celiakije. Lahko se<br />

pojavijo driske, a so bolj mile in/ali intermitentne. Lahko nastopi nauzea z bruhanjem,<br />

bolj pogosto pa je napenjanje in nelagodje v trebuhu (Sedmak, 2002).<br />

Diagno<strong>za</strong> celiakija večinoma najprej izzove negotovost in strah. Treba je osvojiti veliko<br />

novega in opustiti tisto, na kar smo bili navajeni. Hiller (2003, str. 14) navaja, da je po<br />

postavljeni diagnozi <strong>za</strong> vse pri<strong>za</strong>dete <strong>za</strong>radi celiakije na voljo samo ena učinkovita terapija -<br />

brezglutenska prehrana. Bolnik s celiakijo mora iz prehrane izključiti vsa živila, ki vsebujejo<br />

gluten ali druge škodljive prolamine (pšenica, pira, rž, kamut, ječmen, oves) in vse izdelke,<br />

ki v svoji sestavi vsebujejo našteta živila ali pšenični škrob (Brecelj et al., 2008, str. 7).<br />

Če s hrano ni <strong>za</strong>užitega nič glutena, se vnovič tvorijo črevesne resice in prev<strong>za</strong>mejo<br />

svojo običajno vlogo. Najmanjše dietne napake vnovič izničijo ta uspeh, zlasti če se<br />

nenehno ponavljajo.<br />

Razširjenost celiakije v Sloveniji in svetu<br />

Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl<br />

Zaradi zelo različnih znakov bolezni, le ta pri mnogih ni odkrita. Na področjih, kjer<br />

aktivno iščejo bolnike s celiakijo, se pogostost bolezni močno poveča. To kaže, da je<br />

bolnikov s celiakijo precej več, kot jih odkrijemo samo na podlagi bolezenskih znakov<br />

(Brecelj et al., 2008, str. 3). Zadnji podatki <strong>za</strong> Slovenijo kažejo, da ima celiakijo 1<br />

odstotek prebivalstva. To je <strong>za</strong>gotovo še vedno manj kot je prostovoljnih gasilcev, hkrati<br />

pa več kot dovolj, da lahko dosežemo, da naše želje upoštevajo proizvajalci prehranskih<br />

izdelkov, lastniki gostinskih obratov in še kdo (Ornik 2011). Velja pa, da so tipične oblike<br />

do sedemkrat redkejše kot atipične oblike, <strong>za</strong>to je tudi v Sloveniji pričakovati podobno<br />

epidemiološko sliko kot v drugih evropskih državah.<br />

Glede na pogostost bolezni Association of European Coeliac Societies (AOECS) ocenjuje,<br />

da v Evropi živi med 4 in 5 milijonov ljudi, obolelih s celiakijo. Najmočnejše evropsko<br />

društvo je društvo Coeliac iz Velike Britanije, ki povezuje že več kot 81.000 obolelih.<br />

V Sloveniji je v društvo včlanjenih skoraj 1400 obolelih, vsa društva v okviru AOECS pa<br />

povezujejo že več kot 270.000 obolelih (Dolinšek, 2007 b).<br />

VLOGa MEDICINSKE SESTRE PRI MLaDOSTNIKIH S CELIaKIJO<br />

Vloga medicinske sestre je pri mladostnikih s celiakijo zelo pomembna, saj se v tem<br />

obdobju spopadajo s številnimi pričakovanji, potrebami in <strong>za</strong>htevami. S pomočjo<br />

zdravstveno vzgojnega dela se oboleli <strong>za</strong> celiakijo naučijo, kaj smejo jesti in kaj ne, ter<br />

na kaj morajo biti pozorni. Medicinska sestra v svoji dejavnosti mladostnike s celiakijo,<br />

poučuje o njihovi bolezni, zdravem načinu življenja, nudi jim psihično podporo in jih<br />

seveda tudi uči. Pomembno je, da je medicinska sestra poučena o celiakiji, saj lahko le<br />

s pridobljenim znanjem pomaga mladostnikom. Potrebno je upoštevati, da oboleli izgubijo<br />

ves pogum, ko izvedo, da se bodo morali soočati z dosledno doživljenjsko dieto. Bolnikom<br />

je potrebno nuditi podporo, vzpodbudo in pravilna navodila glede dietne prehrane.<br />

Ko je celiakija diagnosticirana, je potrebno bolnike poučiti tudi o vzroku in zdravljenju<br />

bolezni. Bolniki, ki razumejo celiakijo, dosti lažje sledijo predpisani dieti. Najprej se<br />

morajo naučiti in sprejeti, da je upoštevanje brezglutenske diete nujno potrebno.<br />

Clark – Albert (2003) navaja naslednje naloge, ki bi jih naj medicinska sestra v okviru<br />

zdravstveno vzgojnega dela predstavila staršem in otrokom s celiakijo:<br />

• poudarjati staršem in otrokom, kako pomembna je brezglutenska dieta, <strong>za</strong> zdravljenje<br />

celiakije;<br />

• staršem razložiti etiologijo bolezni, zlasti posebno vlogo glutena v patofiziologiji;<br />

• svetovati pacientu in staršem, da skrbno preberejo vse oznake na živilih;<br />

222 223

Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo<br />

• priporočati, da se dieta izvaja doživljenjsko;<br />

• <strong>za</strong>gotoviti prehrano brez glutena, ki je prilagojena apetitu otroka;<br />

• naučiti starše, kako nadzirati dieto;<br />

• poudariti pomen dobrega zdravja in preprečevanja infekcij; pomagati staršem in<br />

otrokom pri prilagajanju na dolgotrajno spremembo prehranjevalnih navad;<br />

• pozitivno razmišljati glede brezglutenske diete.<br />

Glede na prebrano strokovno literaturo lahko na<strong>vede</strong>mo naslednje negovalne diagnoze,<br />

ki se najpogosteje pojavljajo pri mladostnikih s celiakijo: nevarnost nizkega<br />

samospoštovanja <strong>za</strong>radi določene situacije, socialna izolacija, neučinkovito vzdrževanje<br />

zdravja in pomanjkljiva skrb <strong>za</strong> zdravje. Prav tako lahko izpostavimo negovalne diagnoze<br />

pri mladostnikih v primeru poslabšanja bolezni: diareja, hujšanje, nauzea, bruhanje in<br />

utrujenost.<br />

Medicinska sestra mora poučiti mladostnike in njihove starše tudi o pripravljanju<br />

brezglutenske prehrane v kuhinji. Brezglutenska živila morajo biti shranjena ločeno od<br />

glutenskih živil, posoda, ki jo uporabljajo <strong>za</strong> pripravo in termično obdelavo hrane, mora<br />

biti temeljito očiščena in pomita. V lesene <strong>za</strong>reze in pore kuhinjske deske z lahkoto<br />

pronica gluten, <strong>za</strong>radi tega takšna deska ni primerna <strong>za</strong> pripravo brezglutenskih jedi.<br />

Nož, s katerim režemo glutenski kruh, je treba dobro očistiti, prav tako je med pripravo<br />

brezglutenske prehrane je uporaba vlažnih kuhinjskih krp nedopustna, saj se lahko<br />

gluten, skrit v tekstilnih vlaknih, prenese v hrano (Kojc, 2007). Ne smejo uporabljati olja<br />

<strong>za</strong> cvrtje, ki je bilo uporabljeno <strong>za</strong> pripravo pomokanih ali z drobtinami pripravljenih<br />

živil, ne uporabljati vode <strong>za</strong> kuhanje, ki je bila že uporabljena <strong>za</strong> testenine z glutenom,<br />

na ploščah in površinah, ki bi lahko bile kontaminirane pa naj uporabijo papir <strong>za</strong> peko ali<br />

aluminijasto folijo (Catassi, 2006).<br />

METODOLOGIJa<br />

V raziskavi je uporabljena deskriptivna metoda dela. Kot raziskovalni instrument,<br />

smo uporabili anketni vprašalnik, ki vsebuje 18 vprašanj <strong>za</strong>prtega tipa. V raziskavi je<br />

sodelovalo 50 mladostnikov s celiakijo, ki so<br />

lani Slovenskega društva <strong>za</strong> celiakijo. Raziskavo smo izvedli v Slovenskem društvu <strong>za</strong> celiakijo.<br />

Za odobritev in izvedbo raziskave smo <strong>za</strong>prosili omenjeno vodstvo in si pridobili<br />

njihovo dovoljenje <strong>za</strong> izvedbo raziskave.<br />

Sodelujoči v raziskavi, so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave. Anketiranci so v<br />

raziskavi sodelovali prostovoljno, predstavili smo jim tudi možnost odklonitve sodelovanja.<br />

Anketirancem je bila <strong>za</strong>gotovljena anonimnost.<br />

REZULTaTI<br />

Anketni vprašalnik je izpolnilo 14 (28 %) mladostnikov in 36 (72 %) mladostnic. 10 (20 %)<br />

anketirancev je bilo starih od 10 – 14 let, 6 (12 %) anketirancev od 15 – 19 let in 34 (86<br />

%) anketirancev starih od 20 – 24 let.<br />

Mladostnikom je bila celiakija odkrita pri različni starosti. V najzgodnejšem obdobju<br />

življenja, do 1. leta je bila celiakija diagnosticirana pri 12 (24 %) mladostnikih, od 1. –<br />

Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl<br />

10. leta je bila diagnosticirana pri 11 (22 %) mladostnikih, od 10. – 14. leta pri 8 (16 %)<br />

mladostnikih, od 14. – 19. leta pri 5 (10 %) mladostnikih in od 19. – 24. leta pri 14 (28 %)<br />

mladostnikih. Najpogosteje je bila celiakija diagnosticirana v starosti od 19 – 24 leta. Vsi<br />

mladostniki so <strong>vede</strong>li, kdaj jim je bila diagnosticirana celiakija. Vsi (100%) mladostniki<br />

so natančno <strong>vede</strong>li, kaj je gluten in katerih žit ne smejo uživati. To nam pove, da so zelo<br />

dobro poučeni o svoji bolezni. Slika 1 prikazuje, da so največ, 33 (40 %) mladostnikov o<br />

brezglutenski dieti poučili starši, ki so v mladostnikovem življenju zelo pomembni. Takoj<br />

<strong>za</strong> starši se nahaja zdravstveno osebje, saj je 23 (27 %) mladostnikov o bolezni poučil<br />

zdravnik, 4 (5 %) mladostnike je o bolezni poučila medicinska sestra. Kljub temu se je<br />

kar 19 (23 %) mladostnikov o bolezni naučilo samih. 4 (5 %) mladostnike pa so o bolezni<br />

poučili prijatelji in Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo.<br />

Slika 1: Osebe, ki so mladostnike poučile o brezglutenski dieti<br />

Mladostniki so najbolj rizična skupina bolnikov s celiakijo, ki velikokrat samovoljno<br />

prenehajo z dieto ali večkrat ponavljajo dietne prekrške, <strong>za</strong>to nas je <strong>za</strong>nimalo katera<br />

so tista živila z glutenom, ki jih želijo poskusiti. Slika 2 prikazuje, da 39 (63 %) mladostnikov<br />

nikoli ne posega po živilih, ki bi vsebovala gluten. To nam pove, da se le-ti zelo<br />

dobro <strong>za</strong>vedajo posledic uživanja glutena.<br />

Slika 2: Glutenski izdelki, po katerih mladostniki s celiakijo najpogosteje posegajo<br />

Kljub temu 7 (11 %) mladostnikov pogosto poseže po sladoledu, 5 (8 %) mladostnikov<br />

pogosto uživa pizzo, 4 (7 %) mladostniki pogosto uživajo hamburger, 2 (3 %) mladostnika<br />

najpogosteje uživata žemljo in 5 (8 %) mladostnikov najpogosteje uživa glutenske kekse,<br />

bombone, različne sladkarije in juhe. Glede na rezultate lahko opazimo, da je kar veliko<br />

izdelkov, <strong>za</strong>radi katerih mladostniki kršijo dieto. Ker smo ugotovili, da mladostniki kršijo<br />

224 225

Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo<br />

dieto, nas je <strong>za</strong>nimalo tudi kdaj, kje in <strong>za</strong>kaj. Noben mladostnik ne posega po glutenskih<br />

živilih vsak dan ali enkrat na teden, kar je zelo dobro. 6 (12 %) mladostnikov krši dieto<br />

vsaj enkrat na mesec, 10 (20 %) mladostnikov pa krši dieto občasno, predvsem ob posebnih<br />

priložnostih. Večina dieto krši, ker jih premaga želja po glutenskih izdelkih. Največ<br />

(24 %) mladostnikov dieto krši, ko so v družbi prijateljev, kar se najverjetneje dogaja<br />

<strong>za</strong>to, ker v bližini ni staršev. Veliko manj (2 %), jih dieto krši tudi doma in v šoli.<br />

V nadaljevanju so predstavljeni vzroki, <strong>za</strong>radi katerih mladostniki kršijo brezglutensko<br />

dieto. Največ, 9 (18 %) mladostnikov krši dieto <strong>za</strong>to, ker ne zbolijo takoj, saj se znaki,<br />

kot so diareja, napihnjenost, hujšanje ne pokažejo takoj ob <strong>za</strong>užitju glutena. 3 (6 %)<br />

mladostniki kršijo dieto, ker so radovedni kakšen okus ima glutenska prehrana. 3 (6 %)<br />

mladostniki pa so navedli, da so prijatelji tisti, ki jih prepričajo v kršenje diete, in da je<br />

to <strong>za</strong>nje najenostavnejša rešitev v trenutni situaciji.<br />

Največ, 40 (80 %) mladostnikov je svoje prijatelje samo poučilo o bolezni, 5 (10 %)<br />

prijateljev mladostnikov se je o celiakiji učilo v šoli, medtem ko 5 (10 %) mladostnikov<br />

ne ve, če njihovi prijatelji vedo, kaj je celiakija. Znano je, da ima bolezen močan vpliv<br />

na počutje mladostnikov, predvsem v družbi svojih prijateljev. 40 (80 %) mladostnikov se<br />

v družbi prijateljev počutijo prijetno in jih bolezen pri tem ne ovira, medtem ko je 10<br />

(20 %) mladostnikom <strong>za</strong>radi bolezni neprijetno. Podpora prijateljev je ključnega pomena,<br />

saj je mladostnikom lažje če jih prijatelji podpirajo pri izvajanju brezglutenske<br />

diete. 42 (84 %) mladostnikov meni, da jih prijatelji vedno podpirajo pri brezglutenski<br />

dieti. Kljub temu 5 (10 %) mladostnikov meni, da prijatelje ne <strong>za</strong>nima njihova dieta,<br />

3 (6 %) mladostniki pa so celo navedli, da njihovi prijatelji mislijo, da njihova dieta ni<br />

pomembna.<br />

Kar 46 (92 %) mladostnikov uživa obroke pripravljene v restavracijah, medtem ko 4 (8 %)<br />

mladostniki ne uživajo hrane pripravljene v restavracijah. Vzroki, <strong>za</strong>kaj mladostniki ne<br />

uživajo hrane v restavracijah so različni, 4 (67 %) mladostniki ne <strong>za</strong>upajo gostincem pri<br />

pripravi brezglutenske prehrane, 2 (33 %) mladostnika menita, da je hrana, ki jo jedo<br />

doma oziroma si jo pripravijo sami veliko boljša.<br />

Zanimalo nas je, kako se mladostniki počutijo v družbi prijateljev. 44 (88 %) mladostnikov<br />

se rado druži s prijatelji in jih bolezen pri tem ne ovira. 4 (8 %) mladostnike prijatelji<br />

ne razumejo, 2 (4 %) mladostnika pa ne hodita ven s svojimi prijatelji <strong>za</strong>radi bolezni.<br />

Slika 3 predstavlja kakovost življenja mladostnikov s celiakijo.<br />

Slika 3: Kakovost življenja mladostnikov brez celiakije<br />

15 (30 %) mladostnikov meni, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno, če ne bi imeli<br />

celiakije. Medtem, ko 29 (58 %) mladostnikov meni, da njihovo življenje ne bi bilo bolj<br />

kakovostno če nebi imeli celiakije.<br />

RaZPRaVa<br />

Mladostniki se v svojem obdobju odraščanja srečujejo s številnimi pričakovanji, potrebami<br />

in <strong>za</strong>htevami. Ko izvedo, da imajo celiakijo se njihovo življenje običajno zelo spremeni.<br />

Najbolj so obremenjeni tisti, ki z brezglutensko dieto ne <strong>za</strong>čnejo takoj po rojstvu, saj<br />

so navajeni na navadno prehrano. Bolezen jih lahko zelo obremeni in večkrat <strong>za</strong>idejo v<br />

skušnjave, saj se ne morejo odpovedati nekaterim glutenskih izdelkom. Dolinšek (2007a)<br />

ugotavlja, da so mladostniki med 15 in 19 letom starosti glede upoštevanja brezglutenske<br />

diete ena izmed najranljivejših populacij in prav v tem obdobju pogosto samovoljno<br />

prenehajo z dieto. Glede na rezultate raziskave ugotovimo, da je večina mladostnikov<br />

osebnostno zrela, da se dobro <strong>za</strong>vedajo škodljivih posledic in se diete strogo držijo,<br />

kljub temu pa kar nekaj mladostnikov sorazmerno pogosto krši dieto.<br />

Ugotovili smo, da imajo prijatelji zelo velik vpliv na mladostnike. Zato bi bilo dobro če bi<br />

starši mladostnikov s celiakijo poučili o bolezni tudi prijatelje. Starejši mladostniki pa bi<br />

lahko to storili tudi sami. Ugotovili smo, da mladostniki največkrat kršijo dieto v družbi<br />

prijateljev, ki ne razumejo bolezni in o njej niso poučeni. Ugotovili smo, da nimajo vsi<br />

mladostniki dobrih izkušenj z družbo. Saj se jih še vedno 20 % ne počuti dobro v družbi<br />

prijateljev <strong>za</strong>radi svoje bolezni.<br />

Glede na rezultate lahko sklepamo, da mladostniki največkrat kršijo dieto, ker se znaki<br />

na njihovem telesu ne pokažejo takoj po <strong>za</strong>užitju, so radovedni glede okusa hrane,<br />

prav tako pa imajo velik vpliv nanje tudi prijatelji. Najpogosteje so prekrški pove<strong>za</strong>ni s<br />

socialnimi dogodki (<strong>za</strong>bave, zmenki, obisk restavracije s prijatelji…), pogosto pa mladi<br />

omenjajo tudi nedostopnost ustrezne diete v času pouka. Vemo je najbolje, da oboleli<br />

<strong>za</strong> celiakijo uživajo hrano, ki je pripravljena doma, saj tako vemo kakšne so sestavine<br />

in kako je hrana pripravljena. Kar 92 % mladostnikov uživa tudi obroke pripravljene<br />

v restavracijah. Žužej-Urlep in sodelavci (2002) navajajo, da je dosledno upoštevanje<br />

brezglutenske diete zelo <strong>za</strong>htevno in vpliva na vsakodnevni življenjski stil bolnikov s<br />

celiakijo in njihovo kakovost življenja. Iz rezultatov raziskave ugotovimo, da kar 30 %<br />

mladostnikov meni, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno, če ne bi imeli celiakije.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl<br />

Mladostniki so glede upoštevanja brezglutenske diete ena izmed najranljivejših populacij,<br />

saj v tem obdobju zelo pogosto samovoljno prenehajo z dieto. Kljub temu so<br />

nekateri mladostniki osebno tako zreli, da se dobro <strong>za</strong>vedajo škodljivih posledic<br />

in se diete strogo držijo. Na splošno gledano so v tej starostni skupini prekrški sorazmerno<br />

pogosti. Težko je sicer reči kako pogosto delajo prekrške. Podatek, ki ga<br />

podajo ob obisku pri zdravniku, je namreč lahko daleč od dejanskega stanja, <strong>za</strong>to<br />

je pogostost prekrškov težko opredeliti. Nekateri delajo prekrške skoraj vsak dan,<br />

nekateri večkrat mesečno, nekateri pa le občasno. Najpogosteje so prekrški pove<strong>za</strong>ni<br />

s socialnimi dogodki, kot so <strong>za</strong>bave, zmenki, obisk restavracije s prijatelji… .<br />

Vloga medicinske sestre je pri bolnikih, še posebej pri mladostnikih s celiakijo zelo<br />

226 227

Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo<br />

pomembna, saj se prav v tem obdobju spopadajo s številnimi pričakovanji, potrebami in<br />

<strong>za</strong>htevami. Hkrati je potrebno k temu dodati tudi podporo družine in prijateljev.<br />

Vsekakor pa ne smemo po<strong>za</strong>biti na seznanjanje javnosti s problemi bolnikov s celiakijo<br />

in pri<strong>za</strong>devanje, da bo preventivno ukrepanje in zdravljenje pravočasno in dosegljivo<br />

vsem bolnikom.<br />

LITERaTURa<br />

1. Brecelj, J, Kamhi Kiauta, T, Homan, M, Orel, R, Zupani, A, Širca Čampa, N, Uranker,<br />

N, Sedmak, M. Celiakija. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana, 2008.<br />

2. Catassi, C. Vprašanja in odgovori o celiakiji. V: Dr. Schär (ur.). Vprašanja in odgovori<br />

o celiakiji. Postal: Athesia, 2006.<br />

<strong>3.</strong> Clark-Albert, G. Celiac Sprue. V: Rodwell Williams, S, Schlenker, E (ur.). Esencials<br />

of nutrition diet therapy. St. Louis: Mosby, 200<strong>3.</strong><br />

4. Dolinšek, J. Celiakija. V: La<strong>za</strong>r, M, Miler, M, Verbek, S (ur.). Prehrana dijakov v<br />

primeru celiakije na srednjih šolah. Celje: Poslovno – komercialna šola Celje,<br />

2007 a: 44, 45.<br />

5. Dolinšek, J. Ali imaš celiakijo? 24 ur. 2007 b. Dostopno na: http://24ur.com/<br />

servisi/vizita/ali-imas-celiakijo.html (1<strong>3.</strong><strong>3.</strong>2011).<br />

6. Hiller, A. Raznolika dieta pri celiakiji. Ptuj: In obs medicus, 200<strong>3.</strong><br />

7. Homšak, E, Gorenjak, M. Pojav protiteles pri celiakiji – osnova sodobne laboratorijske<br />

diagnostike. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes.<br />

Maribor: Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2002: 54-59.<br />

8. Janša, R. Raznolikost celiakije pri odraslih. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.).<br />

Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2002: 19-21.<br />

9. Kojc, B. Nakupovanje prehranskih izdelkov. Brezglutenska kuharica. Maribor:<br />

Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2007: 1.<br />

10. Mičetić Turk, D. Celiakija nekoč in danes. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.).<br />

Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2002: 8–12.<br />

11. Ornik, T. Celiakija je drugačen okus življenja.Celiakija. Maribor: Slovensko<br />

društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2011: 4, 5.<br />

12. Sedmak, M. Atipi na celiakija. V: Mietić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija<br />

danes. Maribor: Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2002: 13-18.<br />

1<strong>3.</strong> Žužej Urlep, D, Mičetić Turk, D, Dolinšek, J, Urlep, D. Kakovost življenja otrok in<br />

mladostnikov s celaikijo. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes.<br />

Maribor: Slovensko društvo <strong>za</strong> celiakijo, 2002: 44-49.<br />

POVZETEK<br />

ŽIVIM SAM, NISEM OSAMLJEN<br />

I LIVE ALONE, I’M NOT LONELy<br />

Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar<br />

Teoretična izhodišča: Prebivalstvo po vsem<br />

svetu se hitro in ne<strong>za</strong>držno stara, družina<br />

kot pomembna vrednota posameznika pa<br />

je vse bolj okrnjena in starostniki večinoma<br />

živijo v eno- ali dvo članskih gospodinjstvih.<br />

Razne izgube v starosti, pove<strong>za</strong>ne<br />

s smrtjo, izgubo družbenega položaja in<br />

tudi izgubo zdravja, počasi krčijo socialno<br />

mrežo starostnika, kar vodi v osamljenost.<br />

Boleča izkušnja osamljenosti vpliva na kakovost<br />

življenja v starosti in se povezuje z<br />

nastankom depresije.<br />

Cilj: Namen je bil ugotoviti koliko starostnikov<br />

živi samih in jih je pri tem osamljenih,<br />

raziskati kakšen vpliv ima slaba<br />

socialna mreža na osamljenost ter poiskati<br />

morebitno pove<strong>za</strong>vo med osamljenostjo<br />

ter občutenjem depresije.<br />

Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo<br />

s pregledom literature, <strong>za</strong> empirični<br />

del pa kvantitativno metodo dela z uporabo<br />

vprašalnika, kjer prvi del ugotavlja<br />

socio-demografske ka<strong>za</strong>lnike, v drugem<br />

delu pa je uporabljena lestvica <strong>za</strong> ugotavljanje<br />

depresivnosti. Vzorec je bil izbran<br />

priložnostno. Odgovorilo je 100 od 126<br />

vključenih starostnikov, kar predstavlja 79%<br />

reali<strong>za</strong>cijo vzorca. Pred izvedbo raziskave<br />

je bilo pridobljeno soglasje Komisije Republike<br />

Slovenije <strong>za</strong> medicinsko etiko.<br />

228 229<br />

VŠZNJ<br />

Marija Sabrina Vratarič - brina@siol.net<br />

asist. dr. Radojka Kobentar - rkobentar@vszn-je.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Population across the globe is<br />

ageing quickly and unstoppably. The concept<br />

of family as an individual’s core value<br />

is being abridged increasingly and the<br />

elderly mostly live in one or two person<br />

households. Various losses in old age, such<br />

as death of a loved one, loss of social status<br />

and loss of health are slowly shrinking<br />

the social network of an elderly person,<br />

which leads to loneliness. The painful experience<br />

of loneliness influences the quality<br />

of life in old age and is linked with the<br />

onset of depression.<br />

Aim: The purpose of the research paper<br />

was to ascertain how many elderly people<br />

live alone and are also lonely, how a deficient<br />

social network affects loneliness and<br />

to find a possible link between loneliness<br />

and the feeling of depression.<br />

Methods: We used a descriptive method<br />

by reviewing literature and a quantitative<br />

method by using a questionnaire in<br />

the empirical section of the paper. The<br />

first part of the questionnaire assesses the<br />

socio-demographic indicators, the second<br />

part implements a scale for determining<br />

depression. The sample was chosen randomly.<br />

100 out of 126 participants filled<br />

out the questionnaire, which represents a<br />

79% sample reali<strong>za</strong>tion. Prior to executing<br />

the research project, approval was ob-

Živim sam, nisem osamljen<br />

Rezultati: Samih živi 30% anketiranih,<br />

osamljenost, tako vsakodnevna kot<br />

občasna, pa je v celotnem vzorcu izražena<br />

v 18%. Tisti, ki živijo sami, v večji meri<br />

izražajo osamljenost kot poročeni, živeči<br />

v razširjeni družini, pa osamljenosti sploh<br />

ne občutijo. Med ovdovelimi (N = 32) je<br />

osamljenost izražena v dobri tretjini (N<br />

= 11). V vzorcu tistih, ki vsakodnevno<br />

občutijo osamljenost (N = 12), je velika<br />

večina (N = 10) z blagimi ali izrazitimi<br />

znaki depresije.<br />

Razprava: V raziskavi je ugotovljena dobra<br />

socialna mreža starostnikov, kar zmanjšuje<br />

osamljenost. Najpomembnejši vir socialne<br />

opore starostnikom predstavlja družina.<br />

Tisti, ki živijo sami, so pogosteje osamljeni,<br />

prav tako so pogosteje osamljeni<br />

ovdoveli. Iskanje morebitne pove<strong>za</strong>nosti<br />

osamljenosti s pojavom depresivne motnje<br />

kaže, da odsotnost osamljenosti v<br />

večini primerov kaže tudi na odsotnost<br />

depresije.<br />

Zaključek: Ob upoštevanju dejstva, da<br />

je starost posebno obdobje in da se naše<br />

prebivalstvo stara, bodo v bodoče potrebna<br />

dodatna znanja s področje gerontologije,<br />

spremeniti bo potrebno tudi negativno<br />

mišljenje o sami starosti in staranju<br />

nasploh, k zmanjšanju osamljenosti pa bi<br />

veliko pripomogla tudi ponovna oživitev<br />

tradicionalne družine, ki bi združila »staro<br />

in mlado« ter tako poskrbela <strong>za</strong> nujno<br />

potrebno izmenjavo nematerialnih dobrin.<br />

KLJUČNE BESEDE: starostnik, medsebojni<br />

odnosi, socialna mreža, osamljenost,<br />

depresija<br />

UVOD<br />

tained from The National Medical Ethics<br />

Committee of the Republic of Slovenia.<br />

Results: 30% of the surveyed individuals<br />

live alone, loneliness; both daily and occasional<br />

is expressed in 18% across the<br />

entire sample. Those, who live alone, express<br />

loneliness in greater numbers than<br />

those who are married, while those who<br />

live in an extended family, experience no<br />

loneliness at all. Among the widowed (N =<br />

32) loneliness is felt in over a third of respondents<br />

(N = 11). In the sample of those<br />

who experience loneliness daily (N = 12),<br />

most (N = 10) exhibit mild or pronounced<br />

signs of depression.<br />

Discussion: The research determined a<br />

good social network of elderly people and<br />

that diminishes loneliness. The most important<br />

source of social support presents<br />

family. Those who live alone are frequently<br />

lonely; the same is true for the widowed.<br />

The search for a potential connection between<br />

loneliness and the appearance of a<br />

depressive disorder reveals that the absence<br />

of loneliness in most cases indicates<br />

the absence of depression.<br />

Conclusion: Considering the facts, that old<br />

age is a unique period and that our population<br />

is ageing, further study in the field<br />

of gerontology will be required. A change<br />

in attitude towards old age and ageing in<br />

general will also be needed. A revival of<br />

a traditional family, which combines the<br />

old and the young, would contribute to<br />

the reduction of loneliness and enable a<br />

necessary exchange of immaterial goods.<br />

KEY WORDS: elderly, interpersonal relations,<br />

social networks, loneliness, depression<br />

Statistični podatki kažejo, da se naše prebivalstvo hitro in ne<strong>za</strong>držno stara (Statistični<br />

urad Republike Slovenije, 2010). Predvideva se, da bo ob enaki rodnosti in smrtnosti, leta<br />

2030 v <strong>za</strong>hodni Evropi že 35% ljudi, starejših od 60 let (Ramovš, 2003), <strong>za</strong> Slovenijo pa do<br />

leta 2025 napovedujejo porast števila starejših iz dosedanjih 16% na 20% (Pečjak, 2007).<br />

STaRaNJE<br />

Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar<br />

Staranje je neizogiben proces vseh živih bitij, ki poteka od rojstva dalje (Ramovš,<br />

2003; Skela Savič, 2010; Kristančič, 2005; Gašparovič, 2007). Kljub temu, da staranje ni<br />

enoznačen proces in tudi starostniki niso enoznačna skupina (Skela Savič, 2010), pa je v<br />

naši družbi prisotnih še veliko predsodkov in stereotipov o samem staranju, prisoten je<br />

tudi strah pred staranjem (gerontofobija) in celo ageizem, ki je opredeljen kot diskriminacija<br />

starejših in jih izloča iz družbenih skupin predvsem na podlagi koledarske starosti,<br />

ne pa njihovih sposobnosti (Mali, 2002; Kristančič, 2005; Pečjak, 2007). Za našo družbo<br />

je značilen tudi razpad tradicionalne družine, ki jo nadomešča nuklearna in tako vse več<br />

starostnikov živi samih ali pa v dvo- članski skupnosti s partnerjem (Gašparovič, 2007;<br />

Kobentar, 2003; Pečjak 2007).<br />

Medčloveški odnosi<br />

V vsakem obdobju življenja ima posameznik določene potrebe in ravno tako je v starosti.<br />

Po navedbah avtorjev se določene potrebe z leti umikajo v ospredje pa prihajajo<br />

druge (Ramovš, 2003; Kogoj, 2004; Kobentar, 2003). Ena izmed najbolj temeljnih je<br />

potreba po medčloveških odnosih, ki so <strong>za</strong> človeka kot mreža v katero je ujet celo<br />

življenje (Ramovš, 2003). Našo socialno mrežo tvorijo torej ljudje, ki so <strong>za</strong> posameznika<br />

kakorkoli pomembni ((Hlebec, Kogovšek, Domajnko in Pahor, 2009). Družina, kljub temu<br />

da ni več tradicionalna, predstavlja pomemben vir socialne opore, saj je običajno tudi<br />

prva vpletena v nudenje pomoči (Čačinovič Vogrinčič, 2001; povz. po Kobentar, 2003,<br />

str. 56; Gašparovič, 2007). Slaba socialna mreža lahko vodi v občutenje depresije, večja<br />

so tveganja <strong>za</strong> <strong>za</strong>plete pri raznih, predvsem kroničnih obolenjih, višja je tudi stopnja<br />

prezgodnje smrti, predvsem pa vodi v osamljenost (Pahor, Domajnko in Hlebec, 2009;<br />

Kobentar, 2003).<br />

Osamljenost in depresija v starosti<br />

Osamljenost je opredeljena kot subjektivna in negativna boleča izkušnja, ki se, <strong>za</strong> razliko<br />

od socialne izolacije, zgodi, brez da bi se posameznik sam odmaknil iz osebnih<br />

odnosov (Nilsson, Lindstrom in Naden, 2006). Običajno vsebuje čustva <strong>za</strong>puščenosti<br />

in <strong>za</strong>vrženosti s strani drugih oseb. Vzroki <strong>za</strong> osamljenost so lahko tako osebni kot<br />

socialni dejavniki. Osebni izvirajo iz nas samih (negotovost, sramežljivost, slabe izkušnje,<br />

individualizem), socialni dejavniki pa izvirajo iz okolja in so običajno pove<strong>za</strong>ni s pomanjkanjem<br />

časa <strong>za</strong> oblikovanje v<strong>za</strong>jemnih in prijateljskih odnosov (Kristančič, 2005).<br />

Najpogostejši vzrok, ki povečuje verjetnost osamljenosti z leti pa so izgube, ki so lahko<br />

vseh vrst. Lahko so pove<strong>za</strong>ne s smrtjo prijateljev, znance ali partnerja, lahko gre <strong>za</strong><br />

izgube, ki nastanejo z upokojitvijo, ko se porazgubijo sodelavci in se izgubi nek statusni<br />

položaj, ki ga je posameznik v službi imel, ali pa gre <strong>za</strong> izgubo zdravja, ki pa ravno tako<br />

lahko močno okrni socialne kontakte, saj je tako manj priložnosti in možnosti <strong>za</strong> stike<br />

(Kogoj, 2004; Mali, 2002; Kobentar 2003).<br />

Osamljenost v starostnem obdobju je dokaj pogosta, saj so v veliki Švedski raziskavi<br />

ugotovili, da je osamljenih 35% starostnikov, na Finskem pa 36% (Routasalo, Savikko,<br />

Tilvis, Strandberg in Pitkälä, 2006). Za slovenski prostor Ramovš (2003) navaja, 33%<br />

osamljenih, vendar meni da je občasno osamljenih celo več, kar dve tretjini starost-<br />

230 231

Živim sam, nisem osamljen<br />

nikov. Taki podatki pa so <strong>za</strong>skrbljujoči, saj osamljenost spremljata tesnoba ter strah<br />

pred prihodnostjo in bližajočo smrtjo (Pečjak, 2007). V negativni pove<strong>za</strong>vi je s samo<strong>za</strong>vestjo<br />

(Bekhet, Zauszniewski in Nakhla, 2008), močno pa je pove<strong>za</strong>na tudi s slabšim<br />

zdravjem, oslabljeno funkcijo ter depresijo (Routasalo idr., 2006), ki je v starosti težje<br />

prepoznavna (Pečjak, 2007). Depresija je pri starejših pogosta bolezen (Rudolf, 2004),<br />

čeprav je pojavnost le-te ocenjena nekje med 8-10% v razvitem svetu, kar pa je ravno<br />

tako <strong>za</strong>skrbljujoče, saj je najhujša posledica depresije samomor, ki ga starostniki, ko<br />

se <strong>za</strong>nj odločijo, največkrat tudi uspešno iz<strong>vede</strong>jo (Pečjak, 2007). Najpogostejši vzrok<br />

<strong>za</strong> občutenje depresije pa so stresni dogodki, ki jih je v starosti veliko in so največkrat<br />

pove<strong>za</strong>ni z izgubami (Kogoj, 2004).<br />

Namen raziskave je bil ugotoviti, kolikšen delež starostnikov živi samih in jih je pri tem<br />

tudi osamljenih, raziskati kakšen vpliv ima slaba socialna mreža na osamljenost ter<br />

poiskati morebitno pove<strong>za</strong>vo med osamljenostjo ter občutenjem depresije.<br />

METODE DELa<br />

Metode in tehnike zbiranja podatkov<br />

V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop in opisno metodo dela.<br />

Podatke <strong>za</strong> potrebe raziskave smo zbrali priložnostno preko patronažnega varstva v<br />

Ljubljani s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketiranim je bila <strong>za</strong>gotovljena anonimnost,<br />

podatki pa anonimizirani tako, da nikjer v vzorcu ni razpoznaven posameznik.<br />

Raziskava je potekala v času od 29. novembra 2010 do 1<strong>3.</strong> decembra 2010, po predhodni<br />

pridobitvi soglasja <strong>za</strong>voda (Zdravstveni dom Ljubljana) ter soglasja Komisije Republike<br />

Slovenije <strong>za</strong> medicinsko etiko.<br />

Opis instrumentarija<br />

Anketni vprašalnik je sestavljen iz dveh delov, kjer v prvem delu sprašujemo po<br />

socio-demografskih ka<strong>za</strong>lnikih in so odgovori že predvideni, obstaja pa možnost dopisa<br />

odgovora, ki ni predviden. V drugem delu pa je uporabljena mednarodna lestvica depresivnosti<br />

s 30-imi vprašanji, na katera so odgovarjali zgolj <strong>za</strong> da ali ne, pri čemer je vsak<br />

poševni odgovor štel eno točko. V primeru zbranih 0–10 točk depresija ni prisotna, v<br />

primeru zbranih 11–20 točk se govori o blagi depresiji, 21 ali več točk pa pomeni izrazito<br />

depresijo. Zanesljivost merskega instrumenta je bila preverjena na podlagi Cronbach<br />

alfa koeficienta, ki je <strong>za</strong> 30 vprašanj pove<strong>za</strong>nih z doživljanjem depresije je znašal 0,87<br />

in s to vrednostjo presegel priporočljivi prag, ki se v strokovni literaturi navaja kot 0,70<br />

(Nunnally in Bernstein, 1994).<br />

Opis vzorca<br />

Vzorec je bil izbran priložnostno, naša ciljna skupina pa so bili starostniki nad 65<br />

let, ki bivajo na območju Ljubljane in imajo ohranjene sposobnosti <strong>za</strong> izpolnjevanje<br />

anketnega vprašalnika samostojno. Preko patronažnega varstva je bilo razdeljenih 126<br />

vprašalnikov, obravnavanih je bilo 100. Reali<strong>za</strong>cijo vzorca smo ocenili na 79%. Sodelovalo<br />

je 68 žensk in 32 moških, povprečna starost je bila 76 let, razpon starosti pa med 65 in<br />

92 let. Najstarejši moški udeleženec raziskave je imel 86 let. Večina ima srednješolsko<br />

izobrazbo (37%), najmanj pa je tistih z univerzitetno izobrazbo (5%), pri čemer je večji<br />

delež moških (60%). Pri demografskih podatkih izstopata dva rezultata in sicer visok<br />

delež anketiranih žensk (68%) ter dva rezultata pri spremenljivki <strong>za</strong>konski stan, kjer<br />

ugotavljamo visok delež poročenih moški (84,4%) ter visok delež ovdovelih žensk (87,5%).<br />

Večina (92%) anketiranih ima otroke, prevladujejo tisti z dvema (45%), 15% pa je tistih,<br />

ki imajo tri otroke ali več. Velika večina (72,8%) anketiranih ima vsaj enega otroka v<br />

bližini svojega doma, delež starostnikov, ki ima otroke v tujini pa je najmanjši in predstavlja<br />

5,4%<br />

Opis obdelave podatkov<br />

Vzorec je opisan na podlagi frekvenc in odstotkov <strong>za</strong> kategorične dejavnike oziroma<br />

povprečne vrednosti (PV) in standardnega odklona (SO) <strong>za</strong> numerične dejavnike. Vplivi<br />

med občutki osamljenosti, depresijo in demografskimi podatki so bili izračunani na<br />

podlagi hi-kvadrat testa (χ²). P-vrednost enaka ali več kot 0.05 je pomenila statistično<br />

pomembnost. Statistična anali<strong>za</strong> je bila obdelana s programom SPSS 15.0.<br />

REZULTaTI<br />

Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar<br />

Rezultati ankete kažejo, da 30% anketiranih živi samih, pri čemer je izredno velik delež<br />

žensk (90%). Slaba polovica, 43% jih živi s partnerjem, torej v dvočlanski družini, v<br />

razširjeni pa jih je zgolj 17%. Za ugotavljanje socialne mreže sta bili postavljeni dve<br />

vprašanji na katera so lahko odgovarjali z več odgovori hkrati. Prvo vprašanje je bilo,<br />

kdo je <strong>za</strong> njih pomemben in tudi pomembno vpliva na njihovo življenje. Najpogostejši<br />

odgovor anketiranih predstavljajo otroci (N=75), sledijo vnuki in nečaki (N=56) ter<br />

partner (N=48). Drugo vprašanje pa je ugotavljalo na koliko možnih virov pomoči lahko<br />

računajo, kadar bi bila le-ta potrebna. Najpogostejši odgovor ponovno predstavljajo<br />

otroci (N=67), sledi partner (N=50), prijatelji (N=17) ter drugi sorodniki (N=11).<br />

Vsakodnevno osamljenih v celotnem vzorcu je 12%, 6% pa jih je občasno osamljenih.<br />

Blago občutenje depresije je prisotno v 34%, izrazito pa v 7%.<br />

<strong>za</strong>konski stan osamljenost skupaj<br />

nikoli včasih vsak dan<br />

N % N % N % N %<br />

Samski/a in ločeni 7 87,5 0 0,0 1 12,5 8 100,0<br />

Poročen/a oz i.z. Skupnost 54 90,0 2 3,3 4 6,7 60 100,0<br />

Vdova/ec 21 65,6 4 12,5 7 21,9 32 100,0<br />

Skupaj 82 82,0 6 6,0 12 12,0 100 100,0<br />

Tabela 1: Delež osamljenih glede na <strong>za</strong>konski stan (N = 100)<br />

Vse naše spremenljivke smo nato poskušali pove<strong>za</strong>ti z osamljenostjo, pri čemer ugotavljamo<br />

blago pove<strong>za</strong>nost pri dveh spremenljivkah. Prva je <strong>za</strong>konski stan [χ²(4)=9,013;<br />

p=0,061], kjer rezultati kažejo, da so najbolj osamljeni ovdoveli, saj jih kar dobra tretjina<br />

(N = 11) občuti tako občasno kot vsakodnevno osamljenost (Tabela 1).<br />

232 233

Živim sam, nisem osamljen<br />

Gospodinjstvo osamljenost skupaj<br />

nikoli včasih vsak dan<br />

N % N % N % N %<br />

Sam 19 63,3 3 10,0 8 26,7 30 100,0<br />

S partnerjem 37 86,0 2 4,7 4 9,3 43 100,0<br />

S partnerjem in otroki 17 100 0 0,0 0 0,0 17 100,0<br />

Drugo 9 90,0 1 10,0 0 0,0 10 100,0<br />

Skupaj 82 82,0 6 6,0 12 12,0 100 100,0<br />

Tabela 2: Delež osamljenih glede na način bivanja v skupnem gospodinjstvu (N = 100)<br />

Druga blaga pove<strong>za</strong>nost [χ²(6)=13,206; p=0,040] pa se je poka<strong>za</strong>la pri načinu bivanja<br />

v skupnem gospodinjstvu, kjer ugotavljamo, da so tisti, ki živijo sami (N = 30), hkrati<br />

tudi najbolj osamljeni (N = 11). Izstopa pa podatek, da jih manj kot 1/5 (N = 17) živi v<br />

razširjeni družini, vendar niti eden od njih ne navaja osamljenosti (Tabela 2).<br />

Osamljenost depresija skupaj<br />

brez blaga izrazita<br />

N % N % N % N %<br />

Nikoli 56 68,3 25 30,5 1 1,2 82 100,0<br />

Občasno 1 16,7 4 66,6 1 16,7 6 100,0<br />

Vsak dan 2 16,6 5 41,7 5 41,7 12 100,0<br />

Skupaj 59 59,0 34 34,0 7 7,0 100 100,0<br />

Tabela 3: Delež depresije glede na delež osamljenosti<br />

Signifikantno pomembna pove<strong>za</strong>nost pa je ugotovljena pri deležu depresije glede na<br />

delež osamljenih, saj tisti, ki so vsakodnevno osamljeni (N = 12) v visokem deležu<br />

(N = 10) izražajo tako blago (N = 5), kot izrazito (N = 5) depresijo (Tabela 4).<br />

RaZPRaVa<br />

Slaba tretjina starostnikov živi samih, največ jih živi v skupnem gospodinjstvu s partnerjem,<br />

izredno malo pa v razširjeni družini, kar potrjuje navedbe avtorjev o razpadu<br />

tradicionalne družine. Kljub temu razpadu, pa je družina <strong>za</strong> starostnike izredno pomembna,<br />

saj so jim glede na naše rezultate najpomembnejši ravno družinski člani. Tudi pri<br />

morebitnem iskanju pomoči, bi se v največji meri obračali na svojo družino, predvsem<br />

na partnerja in še v večji meri na otroke. Otroci so jim najpomembnejši in jim hkrati<br />

predstavljajo najpomembnejši vir pomoči ter socialne opore. Pri tem ni pomembno<br />

koliko otrok imajo in koliko so oddaljeni od njihovega doma. Ti dve spremenljivki (število<br />

in oddaljenost otrok) tudi ne vplivata na osamljenost starostnika. Tudi ostali pomembni<br />

drugi količinsko ne vplivajo na osamljenost, ravno tako ne število možnih virov pomoči.<br />

Tako vsakodnevno kot občasno osamljenih starostnikov, je v našem vzorci zgolj 18%, kar<br />

je bistveno manj, kot je na<strong>vede</strong>no <strong>za</strong> slovenski prostor (33%). Zakaj je temu tako ne<br />

vemo, ker tega nismo raziskovali, možen razlog pa je dobra socialna mreža, ki jo ima<br />

prav vsak posameznik ali pa se morda skriva možen vzrok v sami definiciji osamljenosti,<br />

ki je izredno subjektivno čustvo in morda <strong>za</strong>to o tem ne želijo govoriti.<br />

Pri spremenljivki način bivanja v skupnem gospodinjstvu smo dobili pričakovan izstopajoč<br />

podatek, da so tisti, ki živijo sami, najbolj osamljeni. Morda pa ob tem še bolj izstopa<br />

podatek, da živeči v razširjeni družini, nikdar ne občutijo osamljenosti. S tem rezultatom<br />

lahko ponovno izpostavimo pomen družine <strong>za</strong> starostnika. Pričakovan rezultat smo<br />

dobili tudi pri spremenljivki <strong>za</strong>konski stan, kjer so najbolj osamljeni ovdoveli, kar pomeni,<br />

da so se srečali z izgubo svojega partnerja, ki pa je po navedbah avtorjev (Kogoj,<br />

2004; Pečjak, 2007; Ramovš, 2003) ena izmed najbolj bolečih izgub, saj so izgubili ne le<br />

partnerja, temveč tudi dolgoletnega prijatelja, sogovornika, skratka nekoga, ki jim je<br />

bil dolga leta v pomoč, oporo in veselje. Med obema kategorijama (živi sam, ovdovel)<br />

pa lahko potegnemo vzporednico, saj je v večini primerov edini razlog, da živijo sami,<br />

ravno vdovstvo.<br />

Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da tisti, ki so vsakodnevno osamljeni, hkrati tudi v<br />

visokem deležu izražajo blago depresivno razpoloženje, v manjšem deležu pa izrazito,<br />

kar nas je privedlo do sklepa, da je lahko prisotnost pogoste osamljenosti eden od<br />

možnih vzrokov <strong>za</strong> razvoj depresije.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Naša raziskava je ugotavljala zgolj količino pomembnih oseb, ki jih ima vsak posameznik,<br />

kar pa morda <strong>za</strong> še realnejšo sliko ni dovolj. Raziskavo bi bilo dobro razširiti tudi v smislu<br />

same kvalitete odnosov in morebitne obojestranske dinamike.<br />

Ob upoštevanju dejstva, da je starost posebno obdobje in da se naše prebivalstvo<br />

stara, bodo v bodoče potrebna dodatna znanja s področje gerontologije, spremeniti<br />

bo potrebno tudi negativno mišljenje o sami starosti in staranju nasploh, k zmanjšanju<br />

osamljenosti pa bi veliko pripomogla tudi ponovna oživitev tradicionalne družine, ki bi<br />

združila »staro in mlado« ter tako poskrbela <strong>za</strong> nujno potrebno izmenjavo nematerialnih<br />

dobrin.<br />

LITERATURA:<br />

Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar<br />

1. Bekhet AK, Zauszniewski JA, Nakhla WE. Loneliness: A Concept Analysis. Nursing<br />

Forum. 2008; 43(4):207-1<strong>3.</strong> Dostopno na: http://web.ebscohost.com/<br />

ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 54&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-45b8-<br />

97b1-b559dd8353e6%40sessionmgr113 (14.04.2010).<br />

234 235

Živim sam, nisem osamljen<br />

2. D’Ath P, Katona P, Mullan E, Evans S, Katona C. Screening, detection and management<br />

of depression in elderly primary care attenders. I: The acceptability<br />

and performance of the 15 item Geriatric Depression Scale (GDS15) and the<br />

development of short versions. Fam Pract 1994; 11(3): 260-6.<br />

<strong>3.</strong> Gašparovič M. Priročnik <strong>za</strong> družinske negovalce. Grosuplje: Dom starejših<br />

občanov Grosuplje; 2007<br />

4. Hlebec V, Kogovšek T, Domajnko B, Pahor M. Kako misliti, opazovati in razumeti<br />

omrežja starejših ljudi v Sloveniji. In: Hlebec V, edt. Starejši ljudje v družbi<br />

sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 153-68.<br />

5. Kobentar R. Socialni odnosi v starosti [magistrsko delo]. Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v<br />

Ljubljani; 200<strong>3.</strong><br />

6. Kogoj A. Psihološke potrebe v starosti. Starost, staranje in skrb <strong>za</strong> stare – XI.<br />

kongres in 141. skupščina slovenskega zdravniškega društva; 2004 Okt 15-<br />

16; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zdrav Vestn. 2004;73:749-51. Dostopno na:<br />

http://vestnik.szd.si/st4-10/749-751.pdf (15.0<strong>3.</strong>2010).<br />

7. Kristančič A. Nova podoba staranja – siva revolucija. Ljubljana: AA Inserco;<br />

2005.<br />

8. Mali J. Starost, emocije in emocionalno delo v domovih <strong>za</strong> stare. Socialno delo.<br />

2002; 41(6): 317-23<br />

9. Nilsson B, Lindström U. A, Naden D. Is loneliness a psychological dysfunction.<br />

A literary study of the phenomenon of loneliness. Scand J Caring<br />

Sci. 2006; 20: 93-101. Dostopno na: http://web.ebscohost.com/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid<br />

= 25&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-45b8-97b1b559dd8353e6%40sessionmgr113<br />

(31.0<strong>3.</strong>2010).<br />

10. Nunnally JC, Bernstein IH. Psychometric theory (3rd ed). New York:<br />

McGraw-Hill; 1994.<br />

11. Pahor M, Domajnko B, Hlebec V. splet zdravja in bolezni: socialna omrežja<br />

starejših kot dejavnik zdravja. In: Hlebec V, edt. Starejši ljudje v družbi<br />

sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 221-36.<br />

12. Pečjak V, Pečjak M. Psihologija staranja. Bled: Samo<strong>za</strong>ložba; 2007.<br />

1<strong>3.</strong> Ramovš J. Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika.<br />

Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in<br />

umetnosti; 200<strong>3.</strong><br />

Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar<br />

14. Routasalo PE, Savikko N, Tilvis RS, Strandberg TE, Pitkälä KH. Social Contacts and<br />

Their Relationship to Loneliness among Aged People – A Population-Based<br />

Study. Gerontology. 2006; 52:181-187. Dostopno na: http://web.ebscohost.<br />

com/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 29&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-<br />

45b8-97b1-b559dd8353e6%40sessionmgr113 (14.04.2010).<br />

15. Rudolf M. Depresija v starosti. In: Pišljar M, edt. Obravnava bolnikov z<br />

demenco in starostno depresijo; 2004 Okt 29; Idrija, Slovenija. Idrija: Psihiatrična<br />

bolnišnica Idrija; 2004.<br />

16. Skela Savič B. Staranje in zdravje-izzivi <strong>za</strong> zdravstveno nego. In: Hvalič-Touzery<br />

S, Kaučič BM, Kocijančič M, Rustja N, eds. Priložnosti <strong>za</strong> izboljševanje klinične<br />

prakse na področju <strong>zdravstvene</strong> nege starostnika – 1.strokovni posvet z učnimi<br />

delavnicami z mednarodno udeležbo; 2010 Jun 21-22; Ljubljana, Slovenija.<br />

Jesenice: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstveno nego; 2010.<br />

17. Statistični urad Republike Slovenije. Popis prebivalstva, gospodinjstev in<br />

stanovanj, 2002. Dostopno na: http://www.stat.si/popis2002/si/default.html<br />

(15.0<strong>3.</strong>2010)<br />

236 237

POVZETEK<br />

FZV UM<br />

STAROSTNIK IN TEHNOLOGIJA<br />

THE ELDERLY aND TECHNOLOGY<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun<br />

Dandanes je podaljševanje življenjske<br />

dobe realnost sodobne družbe, in v prihodnosti<br />

lahko pričakujemo, da bo skoraj<br />

tretjina Slovencev starejša od 64 let.<br />

S ciljem izboljšanja zdravja in povečanja<br />

kakovosti življenja starejših ljudi, nastajajo<br />

nove tehnološke rešitve, ki so <strong>za</strong>snovane<br />

na gerontoloških znanstvenih<br />

spoznanjih o procesu staranja. V strokovnemu<br />

članku je analizirana prilagoditev<br />

naprednih tehnologij starejši generaciji<br />

(starim nad 65 let) ter omejitve in prednosti<br />

v interakciji starostnika in napredne<br />

informacijsko komunikacijske tehnologije<br />

(IKT). Cilj članka je predstaviti nekatere<br />

aspekte razvoja IKT, ki je prilagojena lažji<br />

uporabi s strani starostnika in izpostaviti<br />

priložnosti, ki lahko izboljšajo starostniku<br />

dostopnost do naprednih IKT. Omejitve, ki<br />

jih prinaša starost kot na primer slabši vid,<br />

sluh, nemobilnost in številne druge morajo<br />

biti osnova <strong>za</strong> nadgradnjo programov<br />

izobraževanj s področja IKT namenjenih<br />

starostnikom ter razvoja IKT. Primer dobre<br />

prakse na področju izobraževanja<br />

starostnikov na področju IKT je evropski<br />

transver<strong>za</strong>lni projekt z naslovom “Promoting<br />

the improvement of elderly ICT skills<br />

and well-being by inter-generational and<br />

multi-sectoral education” (akronim PRIM-<br />

ER-ICT), ki ga je koordinirala <strong>Fakulteta</strong><br />

<strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong> Univerze v Mariboru<br />

ter je vključeval še partnerje iz Avstrije,<br />

Irske in Velike Britanije. Eden poglavitnih<br />

Maja Dijanič - majchy111@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Milica Lahe - milica.lahe@uni-mb.si<br />

asist. mag. Helena Blažun - helena.blazun@uni-mb.si<br />

aBSTRaCT<br />

Nowadays the prolongation of life is reality<br />

in the modern society; therefore in<br />

future we can expect that almost a third<br />

of Slovenian population will be older than<br />

64 years. Many new technological solutions<br />

are invented, according to evidence<br />

based gerontological nursing in order to<br />

enhance the health and increase the quality<br />

of elderly’s people life. The professional<br />

article analyses the adaptations of<br />

the advanced technologies to the elderly<br />

generation (elderly aged over 65 years)<br />

and the limitations and advantages of the<br />

elderly using the information and communication<br />

technologies (ICT). The object of<br />

the article is to present some aspects of<br />

the ICT development, which is adjusted<br />

and easy to use by elderly people and to<br />

highlight the opportunities, which can improve<br />

the access of the advanced ICT to<br />

elderly people. In old age elderly people<br />

experience many old age disabilities (e.<br />

g. hearing impairment, vision impairment,<br />

immobility etc.) and those disabilities<br />

have to be the guidelines for the development<br />

of ICT training programs for the<br />

elderly people. An European transversal<br />

project entitled“Promoting the improvement<br />

of elderly ICT skills and well-being<br />

by inter-generational and multi-sectoral<br />

education” (acronym PRIMER-ICT) is an<br />

example of good practice in the field of<br />

educating elderly people the ICT skills.<br />

The project was coordinated by the Fac-<br />

ciljev projekta je bilo izobraževanje starostnikov<br />

na področju IKT z uporabo intergeneracijskih<br />

in multisektorskih pristopov<br />

na treh nivojih.<br />

KLJUČNE BESEDE: Starostnik, informacijska<br />

in komunikacijska tehnologija,<br />

računalnik, svetovni splet (Internet),<br />

izobraževanje<br />

ulty of Health Sciences at the University<br />

of Maribor and included project partners<br />

from Austria, Ireland and Great Britain.<br />

One of the basic aim of the project was to<br />

educate the elderly in the field of ICT by<br />

using intergenerational and multisectoral<br />

approaches on three levels.<br />

KEYWORDS: Elderly person, Information<br />

and communication technology, computer,<br />

World Wide Web (Internet), education<br />

238 239<br />

UVOD<br />

Vsi se staramo vse življenje. Vsak se stara drugače, na svoj način. Mnogi ljudje na starost<br />

gledajo z negativnimi očmi, s pesimizmom, kar ne preseneča, saj je v naši družbi starost<br />

označena kot nekaj ne<strong>za</strong>želenega. Spet drugi pa sprejmejo staranje bolj pozitivno in<br />

živijo aktivno in zdravo ter starost sprejemajo kot priložnost in se tretjega življenjskega<br />

obdobja neverjetno veselijo.<br />

Podaljševanje življenjske dobe je najbolj značilen demografski pojav sodobne družbe, ki<br />

skupaj z nižanjem rodnosti vodi v staranje prebivalstva (Malačič, 2008). Leta 2050 lahko<br />

pričakujemo, da bo skoraj tretjina Slovencev starejša od 64 let, <strong>za</strong>to je pomembno, da<br />

se družba pripravlja na potrebe starostnikov in premostitve omejitve, ki jih staranje<br />

prinaša (United Nations, 2007).<br />

Starost je naraven pojav vsakega živega bitja in je neizogibno pove<strong>za</strong>n z upadom<br />

biološkega, psihološkega in socialnega delovanja. Kadar govorimo o starosti, imamo v<br />

mislih nekaj statičnega, življenjsko obdobje, medtem ko pojem staranje opredeljujemo<br />

kot kompleksen proces, ki traja od rojstva do smrti (Accetto, 1987).<br />

S starostjo se manjšajo možnosti <strong>za</strong> ustvarjalno uresničevanje vrednot, večajo pa<br />

možnosti <strong>za</strong> <strong>za</strong>vzemanje smiselnega stališča do dosežkov v življenju in do starostnih<br />

težav. S staranjem slabijo moči <strong>za</strong> telesno delo in napore, peša spomin in druge duševne<br />

zmožnosti. Upada torej večina zmožnosti, ki jih potrebuje <strong>za</strong> kakovostno staranje.<br />

Vse pogostejši sopotnik postaja bolezen, osamljenost in družbena odrinjenost (Hojnik-<br />

Zupanc, 1999).<br />

STaROST IN STaRaNJE<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun<br />

O tem, <strong>za</strong>kaj se ljudje staramo, obstaja več teorij, vsaka od njih pa s svojega zornega<br />

kota pojasnjuje proces staranja. Razlikujemo biološke, psihološke in sociološke teorije<br />

staranja (Pečjak, 2007; Požarnik, 1981). Ena najbolj znanih teorij staranja je biološka<br />

teorija nošnje in trganja, ki primerja telo z obleko, ki se z nošenjem trga ali pa s strojem<br />

katerega deli se izrabljajo. Zato je staranje neizogibno in sorazmerno z dolžino življenja.<br />

Vendar če sklepamo po tej teoriji, bi se morali hitreje starati posamezniki, ki so v<br />

življenju aktivnejši, v resnici pa vemo, da ni vedno tako. Staranje je odvisno od stopnje<br />

posameznikove zrelosti, kako se v starosti počuti, koliko sožitja z ljudmi lahko zgradi in

Starostnik in tehnologija<br />

podobno. Po psihološki teoriji staranja se osebnostno manj zreli in manj sposobni ljudje<br />

starajo prej, ljudje z veliko interesi, aktivni in samostojni pa pozneje. Sociološke teorije<br />

staranja pa ugotavljajo, da lahko razumemo spremembo osebnosti v procesu staranja le,<br />

če opazujemo odnose, ki jih imajo ljudje med seboj. Osredotočajo se predvsem na to,<br />

kako posameznik vpliva na družbo in pa kako družba vpliva na posameznika, ko se le ta<br />

postara. Po tej teoriji, je človekovo počutje v starosti odvisno predvsem od pričakovanj<br />

okolja (Pečjak, 2007; Požarnik, 1981).<br />

PREDSTAVITEV INTERAKCIJE TEHNOLOGIJA-STAROSTNIK,<br />

STAROSTNIK-TEHNOLOGIJA<br />

Živimo v družbi, ki temelji na znanju, informacijah, v svetu svetovnega spleta (Interneta)<br />

in najrazličnejših vrst komunikacij, ki temeljijo prav na računalniku, svetovnemu<br />

spletu (Internetu) ter spletnih ali informatiziranih socialnih mrežah. Imeti pravilno informacijo<br />

v pravem trenutku na pravem mestu in v času, ko jo potrebujemo, pomeni biti<br />

bogat, pomeni biti samo<strong>za</strong>vesten in močan.<br />

Na vsakem koraku smo priča bliskovitemu tehnološkemu razvoju. Že preprosti vsakodnevni<br />

opravki so pove<strong>za</strong>ni z vrsto tehnoloških naprav in s tem sposobnostmi njihovega<br />

upravljanja. Še pred nekaj desetletji v vsakdanjem življenju nismo uporabljali tehnologije,<br />

danes pa lahko že obisk trgovine, banke ali zdravnika predstavlja precejšen<br />

problem predvsem <strong>za</strong> starostnike. Le teh pa je vedno več. Z leti starostniki vse težje<br />

dojemajo, kako je lahko njihovo hranilno knjižico, ki so jo uporabljali dolga leta, <strong>za</strong>menjala<br />

plastična kartica, s katero namesto uslužbencu na banki, rokujejo na bančnem<br />

avtomatu ali z njo plačajo svoj nakup v trgovini.<br />

Starostnik kot specifični uporabnik računalniško podprtih rešitev je in mora biti del<br />

vpliva razvoja informacijsko komunikacijskih tehnologij na družbo, ki nadalje vpliva na<br />

posameznika – starostnika kot uporabnika, ter se skladno s potrebami najprej posameznika<br />

– starostnika kot uporabnika ter posledično s tem vpliva na družbo, spreminja, prilagaja<br />

(Slika 1). In predvsem <strong>za</strong>vedanje tega lahko doprinese k boljšim rezultatom, tako<br />

iz aspekta razvoja IKT, kakor kasneje pri sami uporabi IKT s strani starostnika (Blažun,<br />

2010). V članku bomo opredeljevali tudi ovire oziroma <strong>za</strong>držke uporabnika - starostnika<br />

<strong>za</strong> uporabo informacijske tehnologije ter diskutirali o možnostih <strong>za</strong> premostitev le teh<br />

v smislu predstavitve pozitivnega vpliva IKT na uporabnika - starostnika in ob uporabi<br />

informacijske tehnologije njihove boljše vključitve v družbo in s tem povečanje njihove<br />

aktivnosti v družbi <strong>za</strong> boljšo kakovost življenja starostnika.<br />

Slika 1: Interakcija; IKT-Družba-Starostnik<br />

Vir: Blažun, 2010, slika 2<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun<br />

Ena izmed glavnih smernic Svetovne <strong>zdravstvene</strong> organi<strong>za</strong>cije (v nadaljevanju SZO)<br />

je predstaviti aktivno staranje kot vseživljenjski proces, ter vključitev mest, da le ta<br />

postanejo prijaznejša do starejših ljudi in s tem tudi o<strong>za</strong>veščati vse prebivalce, da so<br />

starostniki del družbe. Da bi ostali v stiku z ljudmi, dejavnostmi in s svetom je potreba<br />

po IKT še večja. Pri SZO so ugotovili, da je precejšnja razlika med razvitimi in nerazvitimi<br />

državami. V nerazvitih državah in Ruski federaciji večina starejše populacije<br />

nima možnosti do uporabe svetovnega spleta(Interneta). Dostop do računalnika je ponekod<br />

mogoč, vendar je starostnike strah pred uporabno tovrstne tehnologije, saj jim<br />

ni poznana. Zato so v nerazvitih državah mediji pri starejši populaciji omejeni na radio,<br />

televizijo in časopis. Medtem ko sta v razvitih državah računalnik in svetovni splet<br />

(Internet) zelo cenjena, predvsem <strong>za</strong>radi vsestranskosti in razumljivosti. Se pa starostniki<br />

srečujejo z drugimi težavami in sicer kako ob poplavi informacij, najti iskano<br />

informacijo pravočasno (World Health Organi<strong>za</strong>tion, 2007).<br />

Mlajši sloji prebivalstva uporabljajo nove IKT in jemljejo informacijsko pismenost kot<br />

nekaj samoumevnega. Na drugi strani pa populacija starejših ljudi ostaja»informacijsko<br />

revna« (Lenarčič, 2005). Starejši gledajo na novosti z negativnimi očmi, kot na primer:<br />

»to ni <strong>za</strong>me», »nisem sposoben, da bi se tega naučil uporabljati«, »sem prestar« ipd.<br />

Starejši ljudje ne <strong>za</strong>upajo vase in niso dovolj motivirani <strong>za</strong> učenje računalniških spretnosti,<br />

vse to pa v veliki meri vpliva na predsodke, ki jih imajo starejši do uporabe<br />

tehnologije. Ne obstaja soodvisnost med starostjo in <strong>za</strong>nimanjem <strong>za</strong> tehnologijo. Sposobnosti<br />

v starosti res upadajo, a ne tako hitro in intenzivno kot mnogi mislijo. Raziskave so<br />

poka<strong>za</strong>le, da izkušnje z računalnikom večajo njihovo dojemanje uporabe računalnika kot<br />

enostavnega <strong>za</strong> uporabo ter učinkovitosti interneta ter zmanjšuje občutek, da je z njim<br />

<strong>za</strong>pleteno (Adams, Stubbs in Woods, 2005). Če starostniki pozitivno doživljajo ˝dojemanje<br />

uporabnosti˝, ˝enostavnost uporabe˝ in ˝učinkovitost interneta˝, ga uporabljajo<br />

bolj pogosto (Kim, 2008). Mnogi starostniki se novih IKT prav<strong>za</strong>prav bojijo uporabljati,<br />

ne vidijo prednosti uporabe le teh ali pa preprosto nimajo interesa. V današnjem času<br />

nove IKT ponujajo toliko novih možnosti in prepričani smo, da bi marsikateremu starostniku<br />

olajšali življenje ali pa izboljšali kakovost življenja.<br />

Najpogostejša oblika preživljanja prostega časa pri starejših ljudeh je gledanje televizije<br />

in poslušanje radia. Nove IKT bi starejšim ljudem omogočile bolj raznoliko preživljanje<br />

prostega časa. Veliko starejših ljudi ima sorodnike ali pa znance v tujini in se <strong>za</strong>radi<br />

visokih stroškov telefonskega pogovora ne pokličejo pogosto. Preko komunikacijskega<br />

omrežja, kot je na primer program Skype bi se lahko pogovarjali vsak dan, kadarkoli<br />

bi želeli. Program Skype je brezplačen, plačati je potrebno le naročnino ponudniku, ki<br />

omogoča dostop do svetovnega splet (Interneta) Za video klic, v katerem sogovornika<br />

lahko vidite preko kamere, pa potrebujete še spletno kamero. Spletne kamere so odlična<br />

rešitev <strong>za</strong> ohranjanje stikov, so enostavne <strong>za</strong> uporabo in cenovno ugodne. Starejši ljudje<br />

bodo veseli, ker se bodo lahko pogovarjali in hkrati videli družino, prijatelje ali znance.<br />

S starostjo se lahko zmanjšajo socialni stiki <strong>za</strong>radi upokojitve, selitve otrok, izgube<br />

partnerja ali nemobilnosti. Nove IKT pa jim omogočajo da so še vedno v stiku z<br />

svojimi bližnjimi in da z njimi delijo pomembne trenutke ne glede na geografsko razdaljo.<br />

Predvsem imajo nove IKT pomembno vlogo pri starostnikih, ki <strong>za</strong>radi bolezni, ne<br />

morejo <strong>za</strong>pustiti svojega stanovanja (Adler, 2002). Strategija i2010 izpostavlja neodvisno<br />

življenje, pri čemer pomaga IKT. Starejšim ljudem bi bilo omogočeno živeti dalj<br />

časa v svojem okolju in tako bi jim <strong>za</strong>gotovili avtonomijo in visoko kakovost življenja.<br />

Po potrebi bi namreč dobili pomoč pri dnevnih opravilih, lahko bi se nadzorovalo njihovo<br />

240 241

Starostnik in tehnologija<br />

zdravje in dejavnosti, s tem pa bi se zmanjšala potreba po institucionalnem varstvu.<br />

IKT naj bi povečala tudi varnost starih ljudi in jim omogočila hiter dostop do socialnih,<br />

zdravstvenih in urgentnih storitev. Najbolj pomembno pa je, da bi jim omogočala<br />

ohraniti stike z družino in pripomogla, da bi ostali aktivni član družbe (European Communities,<br />

2007).<br />

Ena izmed rešitev so tudi storitve oskrbe na daljavo ali »telecare« in »telemedicine«, ki<br />

omogočajo <strong>za</strong>menjavo <strong>za</strong> osebne stike med zdravstvenim osebjem in bolnikom (Adler,<br />

2002) Primer dobre prakse so izvedli v Edinburgu na Škotskem. Nove tehnologije so<br />

namestili v tri tisoč običajnih hiš. Vsi imajo paket Tele-oskrba, ki vključuje detektorje<br />

dima, poplav, visokih temperatur ipd. Dodatno, pa jim je na voljo še, detektor inkontinence<br />

in avtomatična opozorilna sporočila (npr. »mami, čas je <strong>za</strong> tvoje zdravilo«,<br />

»mami, kam greš sredi noči«) in video nadzor ob vhodu (Eurofamcare consortium, 2006).<br />

Najpreprostejša rešitev je posebni telefon <strong>za</strong> klic na pomoč, ki je v Sloveniji poznan kot<br />

telefon z rdečim gumbom (ang. lifeline). Oskrba na daljavo je sodoben pristop k pomoči<br />

starejšim, trajno bolnim in invalidnim osebam, ki sami živijo v svojem domačem okolju.<br />

Uporaba IKT pomaga pri <strong>za</strong>gotavljanju vsesplošnih koristi <strong>za</strong> kakovost in učinkovitost<br />

zdravstva (t.i.«e-zdravje«). IKT pomagajo s postavljanjem diagnoz na daljavo ter spremljanje<br />

bolnikovega stanja na daljavo. Tako tehnologija ne olajša življenja samo starostniku<br />

in <strong>zdravstvene</strong>mu osebju, temveč pomaga tudi sorodnikom starostnika, njegovi<br />

družini oziroma neformalnim oskrbovalcem. Oskrbovalci starejših oseb, bodisi sorodniki<br />

ali znanci so pogosto v strahu, da starejši osebi ne bodo vedno na voljo, ko jih bo<br />

le ta potrebovala. Soočajo se z strahom, kako bodo uskladili službo, svojo družino in<br />

oskrbo starejše osebe. Oskrbovalce starejših oseb lahko razbremeni pametna domača<br />

tehnologija, saj nudi pomoč pri nadzorovanju oskrbovanih oseb ali pa olajša vodenje in<br />

načrtovanje oskrbe.<br />

Raziskovalci pa <strong>za</strong>čenjajo posvečati pozornost psihološkemu učinku uporabe svetovnega<br />

spleta (Interneta) in raziskave so poka<strong>za</strong>le, da ima svetovni splet (Internet) pozitivni<br />

vpliv na starejše ljudi in njihovo psihično počutje. (White, 1998, v Persson in Yiwei,<br />

2002) je iz<strong>vede</strong>l študijo, v domu starostnikov in sicer med tistimi, ki so dobili priložnost,<br />

da se naučijo uporabljati svetovni splet (Internet). Po končanem tečaju so starejši ljudje<br />

bili manj osamljeni in bolj družabni, kot pa pred tečajem, bili so ponosni, da so se<br />

naučili nekaj novega. Svetovni splet (Internet) jim je spremenil pogled na svet in dobili<br />

so veliko novih prijateljev po vsem svetu. Druga raziskava, ki jo je iz<strong>vede</strong>l (White, 2000,<br />

v Persson in Yiwei, 2002) je odkrila pozitivne odzive na različna spletna socialna omrežja<br />

kot so Facebook in Twitter. Raziskava je bila narejena v sodelovanju z internetno stranjo<br />

Senior Net, kjer uporabniki komunicirajo in si izmenjujejo mnenja o različnih temah,<br />

ki so njim aktualne. Vzorec je vključeval 136 starejših ljudi, ki uporabljajo imenovano<br />

internetno stran. Večina (86%) jih dnevno uporablja svetovi splet (Internet) in preživijo<br />

tudi do 17 ur tedensko na svetovnem spletu (Internetu). Starejši ljudje, ki preživijo več<br />

časa na svetovnem splet (Internetu)u, so bili manj pod stresom, v primerjavi s tistimi, ki<br />

spleta sploh ne uporabljajo (Persson in Yiwei, 2002).<br />

Znanstveniki s področja nevrologije na University of California Los Angeles so odkrili,<br />

da uporaba svetovnega spleta (Interneta) bolj stimulira delovanje možganov kot navadno<br />

branje časopisa ali knjig. Pri izvedbi raziskave na skupini starostnikov, so ugotovili<br />

povečano aktivnost možganov še nekaj ur potem, ko so prenehali brskati po svetovnem<br />

spletu (Internetu). Sklepajo, da lahko uporaba svetovnega spleta (Interneta) pomaga<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun<br />

starostnikom pri premagovanju demence in nekaterih drugih s starostjo pove<strong>za</strong>nih<br />

nevroloških motenj (Science Daily: The Gerontological Society of America, 2007).<br />

Trenutno lahko rečemo, da so starostniki v večini izključeni iz informacijske družbe,<br />

saj je v Sloveniji informati<strong>za</strong>cija potekala predvsem v okviru izobraževanj in delovnega<br />

procesa, iz katerega pa so bili današnji starostniki že izključeni, saj so bili že upokojeni.<br />

Izraz digitalni razkorak oziroma digitalna ali informacijska ločnica na splošni ravni<br />

označuje prepad med tistimi, ki imajo dostop in tistimi, ki nimajo dostopa do novih IKT<br />

ter storitev poveznih z njimi (Lenarčič, 2005).<br />

Ko govorimo o digitalnem razkoraku, se moramo <strong>za</strong>vedati, da pomemben ali celo<br />

najpomembnejši dejavnik dostopnosti do tehničnih novosti predstavlja ustrezna<br />

informiranost potencialnih uporabnikov (Lenarčič, 2005). Vprašanje je, kako o<strong>za</strong>veščati<br />

starostnike s prednostim, ki jih ponujajo nove IKT? Veliko starejših ljudi je težje<br />

mobilnih, bolnih in so <strong>za</strong>to omejeni zgolj na lastno stanovanje, ne vključujejo se<br />

v društva in <strong>za</strong>to so mediji omejeni na radio, televizijo in časopis. Zelo cenjene so<br />

informacije, ki jih starejši dobijo na oglasnih deskah, v lokalni skupnosti, bolnišnicah<br />

in javnih prevozih. Takšne informacije so <strong>za</strong>nje najbolj pomembne. Informacija iz ust<br />

do ust je ključna in najbolj cenjena <strong>za</strong> starejšo populacijo pri vseh kontaktih z družino,<br />

prijatelji, preko združenj, verske skupnosti itd. Ustna informacija je zelo pomembna<br />

tudi <strong>za</strong> tiste, ki so nepismeni in slabovidni. Stopnja nepismenosti pri starejših je še<br />

vedno visoka v razvijajočih državah, kakor tudi v že razvitih državah. Starostniki si želijo<br />

informacij, ki so lahko dostopne in širše razpršene po celi skupnosti in tem informacijam<br />

<strong>za</strong>upajo. Največja ovira pri komunikaciji z starostniki, je kako vidno in slušno predstaviti<br />

informacijo. Velikost črk v časopisih, na televizijskih sprejemnikih je premajhna. Slušna<br />

informacija je prevečkrat podana prehitro, tako oglaševanje na televiziji in radiu, kot<br />

tudi pogovori v vsakdanjem življenju in tako se izgubi glavna nit informacije. Jezik je<br />

pre<strong>za</strong>hteven, z veliko nepoznanih terminov (World Health Organi<strong>za</strong>tion, 2007). Da je<br />

starost zelo pomemben dejavnik dostopa in uporabe novih IKT, potrjuje tudi angleška<br />

empirična študija o uporabi novih IKT, ki je bila iz<strong>vede</strong>na med posamezniki starih nad 60<br />

let (Selwyn, Gorard, Furlong in Madden, 2003).Mobilni telefon je v primerjavi z svetovnim<br />

spletom lažje dosegljiv in tudi enostavnješi <strong>za</strong> uporabo, <strong>za</strong>to je v populaciji starejših<br />

ljudi tudi vse bolj priljubljen (Rice in Katz, 2003).<br />

Ne glede na možnosti, ki jih ponuja svetovni splet (Internet) že vrsto let, se vsebine, ki<br />

so namenjene tretji generaciji, <strong>za</strong>dnja leta šele razvijajo. Lansko leto je Ministrstvo <strong>za</strong><br />

javno upravo pripravilo državni postal <strong>za</strong> starejše in upokojence. Namen tega portala<br />

je približati svetovni splet tretji generaciji in olajšati iskanje pomembnih informacij.<br />

Portal je pohvale vreden, poleg koristnih informacij <strong>za</strong> starejše ljudi, jim ponuja tudi<br />

vodič po strojni opremi, vodič po svetovnem spletu (Internetu), vodič po osnovah spletnega<br />

iskanja in tudi vodič o varnosti na svetovnem spletu. Ob vsem tem, na spletni<br />

strani obstaja možnost povečanja pisave, kar starostniku olajša pregledovanje vsebin<br />

(Ministrstvo <strong>za</strong> javno upravo, 2009).<br />

Kljub omenjenemu pa večina tehnologije ni prilagojena starejši populaciji oziroma ni<br />

razvita z mislijo na starejše uporabnike, <strong>za</strong>radi česar nove IKT niso <strong>za</strong>nimive oziroma<br />

uporabne <strong>za</strong> večino starejših ljudi (Lenarčič, 2005).<br />

Med najpogostejšimi razlogi, <strong>za</strong>kaj starostniki ne uporabljajo računalnika bolj pogosto,<br />

so pomanjkanje potreb starostnikov ali <strong>za</strong>htevnost računalniškega znanja, pomanjkanje<br />

242 243

Starostnik in tehnologija<br />

priložnosti <strong>za</strong> učenje dela z računalniki in občutek da so računalniki pre<strong>za</strong>htevni. Pomanjkanje<br />

izobraževanja, velja izpostaviti kot največjo oviro, <strong>za</strong>radi katere se starostniki ne<br />

odločajo <strong>za</strong> nakup računalnika (Kim, 2008).<br />

Eden izmed poglavitnih razlogov <strong>za</strong> neuporabo novih IKT je tudi neznanje uporabe le-te,<br />

saj do pred nekaj leti programov računalniške pismenosti <strong>za</strong> starejše ljudi niso izvajali<br />

v tako velikem obsegu. Leto 2012 je Evropska unija razglasila <strong>za</strong> leto aktivnega staranja<br />

in medgeneracijske solidarnosti. Verjetno je <strong>za</strong>radi tega opaziti povečano aktivnost na<br />

tem področju. Tudi na Fakulteti <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong> se <strong>za</strong>vedamo, da IKT predstavlja<br />

<strong>za</strong> starejše ljudi precej novo področje in da potrebujejo čim več možnosti <strong>za</strong> pridobitev<br />

računalniških spretnosti, predvsem pa je pomembno raziskati in ugotoviti pravilne<br />

didaktične pristope, ki bodo starostnikom v pomoč in motivacijo <strong>za</strong> učenje IKT veščin.<br />

Prav <strong>za</strong>radi tega je nastala ideja o izvedbi projekta PRIMER ICT, ki se je <strong>za</strong>čel januarja<br />

2009 in je trajal 24 mesecev. V sklopu projekta so raziskovalci razvili inovativno metodo<br />

poučevanja starostnikov IKT veščin in sicer so bili v prvi fazi vključeni učitelji (študenti<br />

zdravstvenih ved in računalništva ter informatike), ki so v drugi fazi učili multiplikatorje<br />

(prostovoljce najrazličnejših profilov od medicinskih sester do upokojencev) ter<br />

obe skupini, ki sta v tretji fazi z metodo individualnega poučevanja delovali s starostnikom.<br />

V okviru projekta so bili razviti učni materiali <strong>za</strong> učitelje, multiplikatorje<br />

in starostnike, ki so bili iz angleškega jezika pre<strong>vede</strong>ni tako v slovenski, kakor tudi<br />

nemški jezik. IKT tečaji so bili tudi primerno promovirani, da so dosegli najširši spekter<br />

posameznikov tako učiteljev, multiplikatorjev, kakor starostnikov v sklopu organi<strong>za</strong>cije<br />

promocijskih delavnic, na katerih so bili predstavljeni materiali projekta, e-učni<br />

materiali, udeleženci so lahko med seboj diskutirali in najpomembneje se navadili<br />

drug drugega, da so v nadaljnjem procesu izobraževanja dosegali čim boljše rezultate<br />

(University of Maribor, University College Dublin, University of Surrey, University of<br />

Applied Sciences, 2011).<br />

Ob navdušenju nad vsemi možnostmi in obljubami, ki jih prinaša tehnološki razvoj na<br />

področju novih IKT, prevečkrat po<strong>za</strong>bljamo, da je informacijska družba tudi vse bolj<br />

stara družba. Tega dejstva se premalo <strong>za</strong>vedajo zlasti proizvajalci in načrtovalci novih<br />

IKT ter storitev, ki jih slednje omogočajo, saj se posvečajo predvsem potrebam in <strong>za</strong>htevam<br />

večinskih uporabnikov, med katerimi so ljudje iz prvega in drugega življenjskega<br />

obdobja. Posledica tega je relativno visoka stopnja izključenosti starejših ljudi iz informacijske<br />

družbe (Lenarčič, 2005). Nekateri proizvajaci in načrtovalci novih IKT pa se že<br />

<strong>za</strong>vedajo vedno večjega števila povpraševanja po izdelkih prilagojenih starejšim ljudem.<br />

V ta namen prihaja vedno več izdelkov, ki so namenjeni prav njim. V Veliki Britaniji<br />

je bil predstavljen nov računalnik, prilagojen starejšim uporabnikom. Ima poenostavljeno<br />

namizje imenovano SimplicITy-ima le šest programov, ki uporabnike usmerjajo na<br />

osnovne funkcije, kot so e-pošta in brskanje po spletu. Ko se uporabnik odloči, da<br />

preprostega namizja SimplicITy ne potrebuje več, ga lahko preprosto nadomesti s<br />

klasičnim Linux namizjem (BBC, 2009).<br />

Kot primer dobre prakse smo že omenili projekt PRIMER-ICT v nadaljevanju pa predstavljamo<br />

nekaj izjav sodelujočih multiplikatorjev in starostnikov ob izvedbi IKT tečajev:<br />

“Naša prva učna ura je bila neverjetna. Na računalniku smo sestavili rojstnodnevno<br />

voščilo na katero smo vključili tudi fotografije, ki smo jih sneli iz Interneta. Fotografije<br />

smo oblikovali v programu Word, jih shranili, natisnili, ter nena<strong>za</strong>dnje ne najmanj<br />

pomembno tudi priložili kot priponko k elektronskemu sporočilu. To je bilo resnično<br />

doživetje! Vendar smo <strong>za</strong> vse to potrebovali 2 uri – po tečaju so bili udeleženci resnično<br />

utrujeni. V nadaljevanju bom pripravila tečaj na podlagi iz<strong>vede</strong>nih učnih ur, da bodo<br />

lahko udeleženci vadili neodvisno. Seveda pa bomo vse ponovili na naslednji učni uri.”<br />

(Multiplikatorka, 25 let, Avstrija) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of<br />

Surrey, 2011)<br />

“Kot <strong>za</strong>četnik sem doživljal drugačno zmedeno izkušnjo, vendar se prav zdaj <strong>za</strong>čenjam<br />

<strong>za</strong>vedati pomembnosti … Zdaj je <strong>za</strong>prto področje jasno, hvala vsem vključenim.” (Starostnik,<br />

72 let, VB) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011)<br />

“Še vedno imam težave z obvladovanjem miške, čeprav uporabljam prilagojeno miško,<br />

imam močan artritis, vendar mi študenti <strong>zdravstvene</strong> nege pomagajo.” (Starostnik, 74<br />

let, Irska) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011)<br />

ZAKLJUČEK<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun<br />

Staranje družbe ne smemo razumeti kot nekaj negativnega, saj pomeni, da ljudje živimo<br />

dlje in to je pozitivno, saj lahko dlje prispevamo k večji blaginji in h višji kakovosti<br />

življenja. Da pa bi bilo to mogoče, morajo imeti starostniki možnost <strong>za</strong> dostojno<br />

življenje in možnost, da izberejo sebi čim bolj ustrezen življenjski slog. IKT so se v<br />

<strong>za</strong>dnjem desetletju poka<strong>za</strong>le kot učinkoviti pripomoček kakovostnejšega življenja in<br />

to dejstvo lahko opredelimo z razširjenostjo uporabe računalnika, svetovnega spleta<br />

(Interneta) in mobilne tehnologije. Nove IKT lahko starostniku omogočajo raznovrstno<br />

preživljanje prostega časa, ohranjanje stikov s sorodniki in prijatelji ter bolj samostojno<br />

in neodvisno življenje. Sodobne IKT pa ne nudijo pomoč zgolj starostniku, temveč tudi<br />

zdravstvenim delavcem in oskrbovalcem starostnika, kar posredno vpliva tudi na kakovost<br />

življenja starejših oseb. Pomembno je seznanjati starejšo generacijo z novostmi, ki<br />

jih prinašata sodobna družba in moderna tehnologija. Tako pri oblikovanju slednje, kot<br />

tudi predstavitvi le te posameznikom je potrebno upoštevati omejitve in ovire starejših<br />

ljudi in tehnologijo predstaviti njim razumljivo. Zavedati se namreč moramo, da se<br />

prebivalstvo stara in bo tudi vedno več starejših ljudi. Vedno pomembnejše tako postaja<br />

medgeneracijsko sodelovanje. Strokovnjaki s področja gerontologije in gerontagogike<br />

v Sloveniji opo<strong>za</strong>rjajo na nevarnost zloma medgeneracijske solidarnosti. Da do tega<br />

ne bi prišlo, Ramovš (2003) predlaga, da bi bilo med drugim potrebno oblikovati nove<br />

socialne mreže <strong>za</strong> sožitje generacij v današnjih življenjskih razmerah ter oblikovati<br />

ugodne razmere <strong>za</strong> osebno pripravo na kakovostno starost. Za današnjo srednjo generacijo<br />

je sedaj pravi čas, da <strong>za</strong>čne pripravljati sebe in družbene razmere <strong>za</strong> svojo starost.<br />

Starejši ljudje imajo še veliko življenjske energije in izkušenj, ki jih mora vsaka družba<br />

vključiti v svoje delovanje. Če hoče družba napredovati, mora imeti izdelane modele<br />

<strong>za</strong> sožitje starejših, srednjih in mlajših rodov, da prek njih starejši spontano vnašajo<br />

svoje izkušnje v življenje jutrišnjega dne. Ves kulturni napredek človeštva temelji na<br />

človekovi temeljni potrebi, da v drugem, zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju<br />

preda svoje življenjske izkušnje ter spoznanja drugim ljudem in kulturi nasploh (Ramovš,<br />

2003).<br />

V današnjem času računalnik postaja vse pomembnejši tudi v zdravstvu in zdravstveni<br />

negi. Pri celostni obravnavi pacienta nastaja ogromna zbirka podatkov, ki se v veliki<br />

večini še vedno beležijo na papirju. Z ustanovitvijo enotne baze podatkov, bi bili<br />

vsi pacientovi podatki shranjeni na enem mestu. Ba<strong>za</strong> bi vsebovala osnovni obrazec,<br />

244 245

Starostnik in tehnologija<br />

katerega bi lahko uporabljale vse bolnišnice. Na takšen način bi olajšali delo zdravstvenim<br />

delavcem in poenostavili morebitno nadaljnje zdravljenje. V prihodnje bi lahko uvedli<br />

»posvet z zdravnikom« preko spletne kamere, predvsem <strong>za</strong> delo v ustanovah, kjer ni<br />

stalne prisotnosti zdravnika. To so predvsem domovi <strong>za</strong> starejše, zdravilišča ter v okviru<br />

patronažne <strong>zdravstvene</strong> nege. S tem bi prihranili tako čas, kakor tudi denar, obenem pa<br />

bi omogočili hitrejše ukrepanje in izvedbo <strong>zdravstvene</strong> nege pri pacientu. Da pa bi bile<br />

IKT uporabne in funkcionalne pa je potrebno izobraziti <strong>zdravstvene</strong> delavce <strong>za</strong> pravilno<br />

uporabo IKT ter jih seznaniti s prednostmi uporabe le teh, <strong>za</strong>radi česar je izobraževanje<br />

iz IKT nujno v izobraževalnem procesu diplomiranih medicinskih sester na vseh nivojih.<br />

Seveda se je potrebno obenem <strong>za</strong>vedati, da IKT nikoli ne morejo nadomestiti človeškega<br />

stika, lahko pa pripomorejo k učinkovitejšemu zdravljenju.<br />

ZAHVALA:<br />

Evropski projekt z naslovom “Promoting the improvement of elderly ICT skills and wellbeing<br />

by inter-generational and multi-sectoral education -PRIMER-ICT”je bil financiran s<br />

strani Evropske komisije pod številko sporazuma 2008-4279/001-001, ter številko projekta<br />

143665-LLP-1-2008-1-SI-KA3-KA3MP. Zahvaljujemo se glavnima koordinatorjema prof.<br />

dr. Petru Kokolu in asist. mag. Heleni Blažun <strong>za</strong> dovoljenje uporabe podatkov projekta.<br />

LITERaTURa<br />

1. Accetto, B. (1987). Starost in staranje: osnove medicinske gerontologije.<br />

Ljubljana: Cankarjeva <strong>za</strong>ložba.<br />

2. Adams, N., Stubbs, D. in Woods, V. (2005). Psychological barriers to Internet usage<br />

among older adults in the UK. Medical Informatics and the Internet in the<br />

Medicine , 30 (1), 3-17.<br />

<strong>3.</strong> Adler, R. (2002). The Age Wave Meets The Technology Wave: Broadband And<br />

Older Americans. Prevzeto 17. februar 2011 iz SeniorNet: http://www.seniornet.org/downloads/broadband.pdf<br />

4. BBC. (11. november 2009). New PC to encourage older adults. Prevzeto 12.<br />

april 2011 iz News: http://news.bbc.co.uk/2/hi/8352606.stm<br />

5. Blažun, H. (2010). Vključevanje starostnikov v informatizirane socialne mreže.<br />

Maribor: Osebni arhiv - neobjavljeno.<br />

6. Eurofamcare consortium. (2006). Examples of good and inovative practices in<br />

supporting family carers in Europe. Prevzeto 19. april 2011 iz http://www.uke.<br />

de/extern/eurofamcare/documents/deliverables/good_practice.pdf<br />

7. European Communities. (2007). Independt Living for the Ageing Society.<br />

Prevzeto 21. februar 2011 iz http://ec.europa.eu/information_society/activities/policy_link/brochures/documents/independent_living.pdf<br />

8. Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey. (16. februar 2011).<br />

PRIMER-ICT: Final exploitation report. Guildford, UK.<br />

9. Hojnik-Zupanc, I. (1999). Samostojnost starega človeka v družbenoprostorskem<br />

kontekstu. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete <strong>za</strong> družbene<br />

<strong>vede</strong>.<br />

10. Kim, Y. S. (2008). Reviewing and critiquing computer learning and usage<br />

among older adults. Educational Gerontology , 34, 709-735.<br />

11. Lenarčič, B. (2005). Nove tehnologije pomagajo starim ljudem pri ohranjanju<br />

samostojnosti. Kakovostna starost , 8 (3), 42-46.<br />

12. Malačič, J. (2008). Socialnoekonomske posledice staranja. Zdravniški vestnik ,<br />

793-798.<br />

1<strong>3.</strong> Ministrstvo <strong>za</strong> javno upravo. (2009). STAREJŠI, Državni portal <strong>za</strong> starejše in upokojence.<br />

Prevzeto 2<strong>3.</strong> maj 2011 iz http://www.starejsi.gov.si/index.php<br />

14. Pečjak, V. (2007). Psihologija staranja. Bled: samo<strong>za</strong>ložba.<br />

Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun<br />

15. Persson, A. in Yiwei, C. (2002). Internet use among young and older<br />

adults:Relation to Psychological Well-Being. Prevzeto 4. april 2011 iz Educational<br />

Gerontology: http://www.informaworld.com/smpp/content~db=all~c<br />

ontent=a713844206<br />

16. Požarnik, H. (1981). Umetnost staranja: leta, predsodki in dejstva. Ljubljana:<br />

Cankarjeva <strong>za</strong>ložba.<br />

17. Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.<br />

18. Rice, E. R. in Katz, E. J. (2003). Comparing internet and mobile phone<br />

usage:digital divides of usage, adoption and dropouts. Telecommunications<br />

Policy , 27, 597-62<strong>3.</strong><br />

19. Science Daily: The Gerontological Society of America. (20. november 2007).<br />

Brain Exercise Can Enhance Memory, Thinking, In Older Adults. Prevzeto<br />

30. junij 2011 iz Science Daily: http://www.sciencedaily.com/releases/2007/11/071119100331.htm<br />

20. Selwyn, N., Gorard, S., Furlong, J. in Madden, L. (2003). Older adults use of information<br />

and communications technology in everyday life. Ageing and society,<br />

23 (5), 561-582.<br />

21. United Nations. (2007). World Population Ageing 1950-2050. Prevzeto <strong>3.</strong> junij<br />

246 247

Starostnik in tehnologija<br />

2011 iz http://www.un.org/esa/population/publications/WPA2007/Full_text.<br />

pdf<br />

22. University of Maribor,University College Dublin,University of Surrey,University<br />

od Applied Sciences. (2011). Final report:promoting the improvement of elderly<br />

ICT skills and well being by inter-generational and multi-sectoral educational<br />

(Primer-ICT). Maribor: Faculty of Health Sciences, University of Maribor.<br />

2<strong>3.</strong> World Health Organi<strong>za</strong>tion. (2007). Global age friendly cities: A guide. Prevzeto<br />

11. marec 2011 iz Ageing and life course, family and community health: http://<br />

www.who.int/ageing/publications/Global_age_friendly_cities_Guide_English.pdf<br />

TVEGANJE ZA PADCE MED STAROSTNIKI<br />

V DOMU UPOKOJENCEV<br />

POVZETEK<br />

RISK OF FaLLS aMONG THE ELDERLY IN<br />

RESIDENTIaL HOME<br />

Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko<br />

Teoretična izhodišča: Ta študija je<br />

pomembna <strong>za</strong>to, ker prikazuje problematiko<br />

padcev, dejavnikov tveganja <strong>za</strong> padce<br />

in njihovih posledic.<br />

Cilj: Glavni cilj raziskovanja je ugotoviti,<br />

katera so tveganja ter kateri so<br />

najpogostejši dejavniki tveganja <strong>za</strong> padce<br />

in ali obstajajo dejavniki tveganja <strong>za</strong> padce<br />

med starostniki, ki so pomični oziroma<br />

delno pomični.<br />

Metode: Študija je bila opravljena s<br />

pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval<br />

šest vprašanj <strong>za</strong>prtega tipa.<br />

Rezultati: Študija kaže, da je 70 % anketirancev<br />

ogrožena <strong>za</strong> padce, večina jih jemlje<br />

več kot štiri zdravila na dan in ne more<br />

vstati s stola v višini kolen brez uporabe<br />

rok.<br />

Razprava: Študija nakazuje, da so padci<br />

najpogostejši vzrok poškodb pri starostnikih<br />

v Sloveniji. Dejavnikov tveganja<br />

<strong>za</strong> padce je veliko, med najpogostejše<br />

spadajo neravna tla, mokre kopalnice, slaba<br />

osvetljenost ter neprimerni pripomočki<br />

<strong>za</strong> hojo.<br />

248 249<br />

VŠZI UP<br />

Matej Butala - matej.butala@gmail.com<br />

Teja Eržen - teja.upfzzi@gmail.com<br />

Ajda Plos - Ajda23@gmail.com<br />

Ester Benko - ester.benko@vszi.upr.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: The study is important because<br />

it deals with falls, risk factors of<br />

falls and their consequences.<br />

Aim: The main aim of the study is to find<br />

out which are the risks and which are the<br />

most common risk factors of falls among<br />

elderly.<br />

Methods: The study was run on survey<br />

questionnaire on six questions of a closed<br />

type.<br />

Results: The results of the study show that<br />

70 % of the interviewees are endangered<br />

for falls. Most of them take more than four<br />

different drugs a day and are not able to<br />

stand up on their feet without using their<br />

hands.<br />

Discussion: The study confirms that falls<br />

are the most frequent causes of injuries<br />

among elderly in Slovenia. Risk factors<br />

for falls are many, the most frequent are<br />

uneven floor, slippy floor, poor light and<br />

unadequate walking instruments.<br />

Conclusion: Falls are the most common<br />

factors of injuries among elderly people.

Tveganje <strong>za</strong> padce med starostniki v domu upokojencev<br />

Zaključek: Padci spadajo med najpogostejše<br />

dejavnike <strong>za</strong> poškodbe pri starostnikih.<br />

Preventivo pred padci bi močno olajšala<br />

uvedba Obrazca <strong>za</strong> ocenitev tveganja<br />

<strong>za</strong> padce pacienta. Tako bi pripomogli k<br />

boljši zdravstveni oskrbi in zmanjšanju<br />

števila padcev.<br />

KLJUČNE BESEDE: starostnik, padci,<br />

dejavniki tveganja <strong>za</strong> padce<br />

UVOD<br />

The introduction of the Form to asses<br />

risks for patient falls would be the way of<br />

improving nursing care and reducing falls<br />

with elderly people.<br />

KEY WORDS: elderly, falls, fall’s risk<br />

factors<br />

Zdravo staranje je <strong>za</strong>radi naraščanja števila starejših ljudi izziv s katerim se danes<br />

soočajo tako v Evropi, kot tudi v Sloveniji. Delež ljudi starejših od 65 let, je v Sloveniji<br />

leta 2010 po podatkih Statističnega urada RS (2011) dosegel že 16,5 % in še narašča.<br />

Pri ohranjanju zdravja starostnikov imajo medicinske sestre pomembno vlogo. Na tem<br />

področju so v pomoč različni programi, med katerimi so najpomembnejši tisti, ki se<br />

osredotočajo na zdravo prehrano, varnost ter telesno, duševno in ekonomsko blaginjo<br />

(Hostnik, 2010).<br />

Padci so eden izmed poka<strong>za</strong>teljev kakovosti <strong>zdravstvene</strong> oskrbe in se, kot meni Čuk<br />

(2010), uvrščajo med tri najmanj želene dogodke pri zdravstveni negi v psihiatričnih<br />

bolnišnicah. Definirani so kot nenamerni, nepričakovani pristanek na tleh oziroma na<br />

nižji ravni. Večina padcev se <strong>za</strong>čne v pokončnem položaju, vendar se padec prav tako<br />

zgodi pri vstajanju s stola ali postelje. Poškodba <strong>za</strong>radi padca je opredeljena kot motnja<br />

v strukturi ali funkciji nekaterih delov telesa, ki je nastala <strong>za</strong>radi nenačrtovanega<br />

dogodka (Psihiatrična bolnišnica Ormož, 2007).<br />

Padci so vodilni mehanizem poškodb pri starostnikih, ki so posledica fizioloških sprememb<br />

v starosti, kar se kaže kot spremembe vida, ravnotežja in propriocepcije, podaljšanega<br />

motoričnega reakcijskega časa ter nevroloških in mišično kostnih bolezni, kot je na<br />

primer osteoporo<strong>za</strong>. Obolevnost in umrljivost starostnikov pri poškodbah <strong>za</strong>radi padcev,<br />

sta ne glede na stopnjo poškodbe, <strong>za</strong>radi sprememb, ki se zgodijo v obdobju staranja,<br />

večji kot v drugih starostnih skupinah (Grmec, 2007). Saj starostniki dandanes živijo<br />

mnogo bolj aktivno življenje in imajo <strong>za</strong>to ob dejavnostih, ki jih opravljajo, še toliko več<br />

možnosti, da se poškodujejo.<br />

Padci predstavljajo splošen in kritičen problem starostnikov. Zaradi njih prihaja do<br />

velikega obsega obolelosti, smrtnosti in uporabe zdravstvenih storitev. Pogosto so resne<br />

poškodbe ob padcu vzrok <strong>za</strong> predčasno namestitev v institucionalno varstvo (Tomšič,<br />

2011; Tomšič, Rugelj, 2011). Včasih pa se starostniki in svojci odločijo <strong>za</strong> namestitev v<br />

institucionalno varstvo, misleč, da bo starostnik tam bolj varen, da bo <strong>za</strong> njega dobro<br />

poskrbljeno. Dejstvo je, da je to <strong>za</strong> starostnika, vsaj na <strong>za</strong>četku, tuje okolje, v tujem<br />

okolju pa se ljudje sprva ne znajdejo tako dobro, kot v tistem okolju, na katerega so<br />

bili doslej navajeni. Zato je v domovih <strong>za</strong> ostarele povečana možnost, da pride do padca<br />

(Krapež, 2010). Keys in Tress (2004) ugotavljata, da ima 40 % starostnikov v domovih<br />

upokojencev <strong>za</strong>beležen v anamnezi padec in nestabilnost ter v nadaljevanju opo<strong>za</strong>rjata,<br />

da ima približno polovica starostnikov, ki so že padli, večjo verjetnost, da bodo ponovno<br />

padli, na kar opo<strong>za</strong>rja še veliko drugih avtorjev (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Jensen,<br />

2002). Ob spoznanju problema morajo biti zdravstveni delavci pozorni na dejavnike<br />

tveganja <strong>za</strong> padce preko celotne obravnave starostnika, kajti mnogi pravočasno ugotovljeni<br />

dejavniki tveganja so v pomoč pri odpravljanju nastalih <strong>za</strong>pletov, kot so padci in<br />

težje poškodbe ob padcih.<br />

Dejavniki tveganja <strong>za</strong> padce<br />

Dejavniki, ki vplivajo na pojav ali možnost padcev, se nanašajo na starostnike, okolje,<br />

materialne razmere in sposobnost zdravstvenih delavcev, da odkrijejo nevarnosti in te nevarnosti<br />

odstranijo, s čimer dodatno poskrbijo <strong>za</strong> varnost starostnikov. Poznanih je veliko<br />

vzrokov <strong>za</strong> padce pri starostnikih, ki so najpogosteje kombinacija bioloških, <strong>vede</strong>njskih,<br />

socioekonomskih in dejavnikov fizičnega okolja. Biološki dejavniki, ve<strong>za</strong>ni na človeka, so<br />

predvsem posledica naravnega procesa staranja, kroničnih in akutnih obolenj (degenerativne<br />

spremembe sklepov, osteoporo<strong>za</strong>, Parkinsonova bolezen, bolezni ožilja, nevrološke<br />

motnje) (Rok Simon, 2004; Rok Simon, 2006). V starosti pogosto <strong>za</strong>čne pešati telesna<br />

moč, kar povzroča poslabšanje hoje, težave z ravnotežjem, poslabša se nadzor drže in<br />

refleksi, staranje vpliva tudi na poslabšanje vida in sluha. Ti dejavniki pa zmanjšujejo<br />

sposobnost izogibanja padcem ob nepričakovanemu napačnemu koraku ali zdrsu. Strategije<br />

<strong>za</strong> lovljenje ravnotežja v starosti pri zdrsu naslednje: izogibanje padca s prenosom<br />

teže v kolkih ali s hitrimi koraki. Prav tako lahko nepravilno vstajanje s stola ali postelje<br />

predstavlja nevarnost <strong>za</strong> padce. Vzroki <strong>za</strong> padec so lahko tudi nepravilna obutev starostnika<br />

ter dejavniki iz okolja kot so mokra ali neravna tla, slaba osvetljenost prostorov,<br />

stopnice in drugo (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Keys, Tress, 2004; Rok Simon, 2006).<br />

Za starostnike je značilno, da jemljejo več zdravil dnevno, nekatera zdravila ali kombinacije<br />

zdravil, lahko povzročijo stranske učinke kot so omotica ali vrtoglavico, ki<br />

povečujejo verjetnost <strong>za</strong> padec (Bloch et al., 2011; Jensen, 2002; Rok Simon, 2006;<br />

Šiljeg, Turk, Kersnik, 2006; Todd, Skelton, 2004; Zeimer, 2008;). Prav tako pa je tudi koncentracija<br />

alkohola v krvi pri starostnikih večja v primerjavi z mladimi pri enaki količini<br />

popitega alkohola, ki je prav tako lahko dejavnik tveganja <strong>za</strong> padec (Rok Simon, 2006).<br />

NaMEN RaZISKaVE<br />

Pregled literature (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Keys, Tress, 2004;Čuk, 2010; Tomšič,<br />

2011; Tomšič, Rugelj, 2011) kaže, da so padci pri starostnikih pogosti in so velikokrat<br />

vzrok <strong>za</strong> hospitali<strong>za</strong>cijo ali celo predčasen sprejem v institucionalno varstvo. Namen<br />

raziskave je predstaviti stopnjo tveganja ter dejavnike tveganja <strong>za</strong> padce pri starostnikih<br />

v institucionalnem varstvu.<br />

Cilji raziskave so:<br />

Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko<br />

• Ugotoviti stopnjo tveganja <strong>za</strong> padce med starostniki, ki so pomični ali delno<br />

pomični v domu upokojencev,<br />

• Ugotoviti najpogostejši dejavnik tveganja <strong>za</strong> padce med starostniki v domu<br />

upokojencev in.<br />

• Pripraviti ustrezno dokumentacijo <strong>zdravstvene</strong> nege, ki bi ugotavljala dejavnike<br />

tveganja <strong>za</strong> padce med starostniki v institucionalni oskrbi.<br />

250 251

Tveganje <strong>za</strong> padce med starostniki v domu upokojencev<br />

Postavljeni hipotezi:<br />

• H 1: Med starostniki, ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko<br />

tveganje <strong>za</strong> padce.<br />

• H 1: Med pomičnimi oziroma delno pomičnimi starostniki je najpogostejši dejavnik<br />

tveganja <strong>za</strong> padce jemanje več kot štiri zdravila na dan.<br />

METODOLOGIJa<br />

Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja. Za zbiranje podatkov je bila<br />

uporabljena metoda anketiranja s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil povzet po<br />

ZZV Kranj (ZZV Kranj, 2010). Vprašalnik je poimenovan »Samoocenitveni vprašalnik <strong>za</strong><br />

ugotavljanje stopnje tveganja <strong>za</strong> padce pri starejših«, ki vsebuje šest vprašanj <strong>za</strong>prtega<br />

tipa, na katera so anketiranci odgovarjali z »DA« ali NE«. Trije ali več pritrdilni odgovori,<br />

predstavljajo <strong>za</strong> starostnika relativno visoko tveganje <strong>za</strong> padec.<br />

Raziskava je potekala v enem izmed domov upokojencev na Obali decembra 2010, v<br />

okviru izobraževalnega procesa študentov 1. letnika smeri zdravstvena nega Visoke šole<br />

<strong>za</strong> zdravstvo Izola. Študenti so pripravili <strong>za</strong> stanovalce srečanje, v katerem so stanovalcem<br />

predstavili pomen varnega gibanja, s poudarkom na preventivi ter dejavnikih<br />

tveganja <strong>za</strong> padce.<br />

V raziskavo so bili vključeni le stanovalci, ki so se udeležili srečanja in so bili starejši od<br />

65 let ter so bili pomični ali delno pomični (tisti, ki so uporabljali tehnične pripomočke).<br />

Srečanja se je udeležilo 27 stanovalcev, od katerih je bilo 23 (85 %) starejših od 65<br />

let. Med temi je bilo 16 žensk in 7 moških. Sodelovanje v raziskavi je bilo anonimno<br />

in prostovoljno. Študenti so pomagali pri izpolnjevanju vprašalnika starostnikom, ki so<br />

potrebovali pomoč.<br />

Pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo programa Microsoft Excell 2007. Rezultati<br />

so prika<strong>za</strong>ni numerično in grafično.<br />

REZULTaTI<br />

Rezultati kažejo, da je na vprašanja v anketnem vprašalniku s tremi ali več pritrdilnimi<br />

odgovori odgovorilo 16 anketirancev (glej Tabela 1.), kar predstavlja kar dobri dve<br />

tretjini vseh anketiranih (glej Slika 1.).<br />

Tabela 1: Odgovori na<br />

samoocenitveni vprašalnik <strong>za</strong><br />

ugotavljanje stopnje tveganja <strong>za</strong><br />

padce pri starostnikih<br />

Slika 1: Frekvenca razmerja med<br />

pritrdilnimi in nikalnimi odgovori na<br />

samoocenitveni vprašalnik <strong>za</strong><br />

ugotavljanje stopnje tveganja <strong>za</strong><br />

padce pri starostnikih<br />

Tabela 2. prikazuje rezultate odgovorov na samoocenitveni vprašalnik <strong>za</strong> ugotavljanje<br />

stopnje tveganja <strong>za</strong> padce pri starostnikih. Iz rezultatov je razvidno, da je največ anketirancev<br />

pritrdilno odgovorilo na vprašanje »Ali jemljete več kot štiri zdravila na dan?«<br />

medtem, ko je najmanj anketirancev pritrdilo, da imajo postavljeno diagnozo kapi ali<br />

Parkinsonove bolezni.<br />

Odgovor DA<br />

Odgovor NE<br />

N (%) N (%)<br />

Ali ste v <strong>za</strong>dnjem letu padli? 9 (39,1 %) 14 (60,9 %)<br />

Ali jemljete več kot štiri zdravila na dan? 17 (73,9 %) 6 (26,1 %)<br />

Ali imate postavljeno diagnozo kapi ali Parkinsonove<br />

bolezni?<br />

8 (34,8 %) 15 (65,2 %)<br />

Imate težave z ravnotežjem? 12 (52,2 %) 11 (47,8%)<br />

Ali se ustavite pri hoji, ko se pogovarjate? 14 (60,9 %) 9 (39,1 %)<br />

Ali ne morete vstati s stola v višini kolen brez uporabe rok 16 (69,6 %) 7 (30,4 %)<br />

Tabela 2: Odgovori na samoocenitveni vprašalnik <strong>za</strong> ugotavljanje stopnje tveganja <strong>za</strong><br />

padce pri starostnikih<br />

RaZPRaVa<br />

Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko<br />

Z raziskavo, v kateri so bili anketirani starostniki v domu upokojencev, sta bili potrjeni<br />

obe <strong>za</strong>stavljeni hipotezi. In sicer je prva hipote<strong>za</strong> poka<strong>za</strong>la, da med starostniki, ki so<br />

pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje <strong>za</strong> padce. Anali<strong>za</strong> raziskave<br />

je poka<strong>za</strong>la, da je kar 70 % anketirancev navedlo tri ali več pritrdilnih odgovorov, ki<br />

so predstavljali dejavnike tveganja <strong>za</strong> padce, kar predstavlja <strong>za</strong> starostnike relativno<br />

visoko tveganje <strong>za</strong> padec. Rezultati raziskave so primerljivi tako s slovenskimi kot<br />

tujimi raziskavami, kar navaja tudi raziskava (Rok Simon, 2006), ki pravi, da so padci<br />

najpogostejši vzroki poškodb pri starostnikih in ti predstavljajo tudi velik problem v<br />

252 253

Tveganje <strong>za</strong> padce med starostniki v domu upokojencev<br />

Sloveniji. V nadaljevanju avtor poudarja, da je letno sprejetih na zdravljenje v bolnišnico<br />

okoli 6500 starostnikov, od katerih med vzroki <strong>za</strong> hospitali<strong>za</strong>cijo <strong>za</strong>radi poškodb prevladujejo<br />

padci. Tomšič in Rugelj (2011) navajata raziskavo, v kateri je <strong>za</strong>beleženo, da<br />

vsako leto pade med populacijo približno 30 % starostnikov, od katerih 20 % potrebuje<br />

zdravstveno pomoč. Pogosto pa so posledice padcev lahko vzrok <strong>za</strong> predčasno namestitev<br />

starostnika v dom <strong>za</strong> ostarele (Tomšič Rugelj, 2011) . Zeimer (2008) prav tako<br />

poudarja, da so padci največji vzrok <strong>za</strong> poškodbe pri starostnikih, 30 % starostnikov, ki<br />

živi v različnih skupnostih, vsako leto pade. Todd in Skelton (2004) opo<strong>za</strong>rjata, da imajo<br />

starostniki, ki so predhodno imeli <strong>za</strong>beležen padec, dva do trikrat večjo verjetnost, da<br />

bodo ponovno padli v roku enega leta. Medtem pa Jensen s sodelavci (2002) ugotavlja,<br />

da je med starostniki največ padcev v domovih <strong>za</strong> ostarele, saj imajo kar trikrat večjo<br />

verjetnost <strong>za</strong> padce in pri tem devet krat večjo verjetnost, da pride do zloma.<br />

Z raziskavo je bila potrjena tudi druga hipote<strong>za</strong> in sicer, da je najpogostejši dejavnik<br />

tveganja <strong>za</strong> padce med starostniki jemanje več kot štirih zdravil na dan. Raziskava je<br />

poka<strong>za</strong>la, da skoraj tri-četrt (73,9 %) anketirancev jemlje štiri ali več zdravil na dan.<br />

Kar je primerljivo z drugimi raziskavami, ki kažejo, da na padce močno vplivajo tudi<br />

zdravila, saj starostniki pogosto <strong>za</strong>radi težav jemljejo več zdravil dnevno. Nekatera<br />

zdravila (kot so benzodiazepini, antidepresivi in antipsihotiki) ali kombinacije le - teh<br />

lahko povzročajo stranske učinke (vrtoglavico ali omotico), kar še poveča tveganje <strong>za</strong><br />

padec (Bloch et al., 2011; Fuller, 2000; Rok Simon, 2006; Šiljeg, Turk, Kersnik, 2006;<br />

Todd, Skeleton, 2004). Tudi Zeimer (2008) opo<strong>za</strong>rja, da pri starostnikih, ki jemljejo več<br />

kot štiri zdravila na dan, je večja verjetnost <strong>za</strong> padec. Primerljiva je tudi raziskava, ki<br />

jo je iz<strong>vede</strong>l Šiljeg s sodelavci (2006) v enem izmed slovenskih domov upokojencev, v<br />

kateri je bilo vključenih 364 starostnikov, rezultati so poka<strong>za</strong>li, da imajo starostniki v<br />

povprečju predpisana štiri zdravila na dan.<br />

Dejavnikov tveganja <strong>za</strong> padce je še veliko. V literaturi je <strong>za</strong>slediti, da so vzroki <strong>za</strong><br />

padce pogosti tudi <strong>za</strong>radi mokrih stopnic, neravnih tal, slabe osvetljenosti in neprimernih<br />

pripomočkov <strong>za</strong> hojo ter <strong>za</strong>radi dejavnikov, kot so mišično skeletni problemi, deformirana<br />

stopala ter razna druga zdravstvena stanja (npr. infarkt, Parkinsonova bolezen,<br />

epilepsija, demenca, motnje ravnotežja, slab vid) (Berry, Miller, 2008; Shanthl, Krishnaswamy,<br />

2005; Rok Simon, 2006).<br />

ZAKLJUČEK<br />

Kljub prika<strong>za</strong>nim rezultatom, ki pa seveda niso reprezentativni in jih ne moremo<br />

posploševati, so rezultati raziskave poka<strong>za</strong>li, da med starostniki v domu upokojencev,<br />

ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje <strong>za</strong> padce ter, da je<br />

najpogostejši dejavnik tveganja <strong>za</strong> padce jemanje več kot štirih zdravil na dan.<br />

Ker je v domovih upokojencev vedno večje število starostnikov, je potrebno <strong>za</strong> njihovo<br />

varnost ustrezno poskrbeti. To je možno doseči z ustrezno opremljenostjo prostorov<br />

in pogostejšim nadzorom starostnikov s strani zdravstvenih delavcev. Delo bi močno<br />

olajšala tudi ustrezna dokumentacija, kot na primer univer<strong>za</strong>lni obrazec <strong>za</strong> ugotavljanje<br />

dejavnikov tveganja <strong>za</strong> padce med starostniki. To je tudi namen naše raziskave,<br />

nekakšna smernica <strong>za</strong> nadaljnje delo. Uvedba Obrazca <strong>za</strong> ocenitev tveganja <strong>za</strong> padce<br />

pacienta, bi pripomogla h kakovostnejši zdravstveni oskrbi in zmanjšanju števila padcev.<br />

Le tako je mogoče starostnikom omogočiti zdravo staranje.<br />

LITERaTURa<br />

Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko<br />

1. Berry SP, Miller RR. Falls: Epidemiology, Pathophysiology, and Relationship to<br />

fracture. Cur Ost Reports. 2008; 6(4): 149-54.<br />

2. Bloch F, Thibaud M, Dugue B, Breque C, Rigaud AS, Kemoun G. Psychotropic<br />

drugs and falls in the elderly people: updated literature review and meta –<br />

analysis. J Aging Health. 2011; 23(2): 329-46.<br />

<strong>3.</strong> Čuk V. Obvladovanje neželenih dogodkov v zdravstveni negi v psihiatričnih<br />

bolnišnicah. Obzor Zdr N. 2010; 44(1): 21-6.<br />

4. Fuller GF. Falls in in the elderly. Am Fam Physician. 2000; 61(1): 2159-68.<br />

5. Grmec Š. Posebnost poškodb pri starostniku. In: Černivec J, eds. Zbornik<br />

predavanj 22. strokovno srečanje Strokovne sekcije medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov v socialnih <strong>za</strong>vodih, Maribor, 16. in 17. oktober 2007.<br />

Ljubljana: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege Slovenije - Zve<strong>za</strong> društev<br />

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 7- 11.<br />

6. Hostnik B. Veljavnost napovedi hitrih testov <strong>za</strong> povečano tveganje zloma kolka<br />

pri starostniku [magistrsko delo]. Maribor: Univer<strong>za</strong> v Mariboru <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong><br />

Zdravstvene <strong>vede</strong>; 2010.<br />

7. Jensen J, Ollson-Lundin L, Nyberg L, Gustafson Y. Falls among frail older<br />

people in residential care. Scand J Public Health. 2002; 30(1): 54-61.<br />

8. Keys PA, Tress DR. Preventing falls in the elderly: The role of the Pharmacist. J<br />

Pharm Pract. 2004;17(2):149-52.<br />

9. Krapež P. Dejavniki tveganja <strong>za</strong> nastanek padcev v starosti [diplomsko delo].<br />

Visoka šola <strong>za</strong> zdravstvo Izola; 2010.<br />

10. Psihiatrična bolnišnica Ormož. Padci v bolnišničnem okolju in primerjava v<br />

letih 2005 in 2006: Prikaz ka<strong>za</strong>lnika. 2007. Dostopno na: http://www.pb_ormoz.si/PDF/ka<strong>za</strong>lnik-padci.pdf.<br />

(10.7.2011).<br />

11. Rok Simon M, Šelb Šemerl J. Epidemiologija poškodb pri starejših. In: Smrkolj V,<br />

Komadina R, eds. Gerontološka travmatologija. Celje: Grafika Gacer; 2004: 3-17.<br />

12. Rok Simon M. Preprečevanje padcev starejših ljudi doma: Seznam <strong>za</strong> preverjanje<br />

varnosti doma. Ljubljana: Inštitut <strong>za</strong> varovanje zdravja RS; 2006.Statistični<br />

urad Republike Slovenije. Projekcije prebivalstva <strong>za</strong> Slovenijo, 2010–2060<br />

- končni podatki: 2011. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.<br />

aspx?id=3989 (18.7.2011).<br />

254 255

Tveganje <strong>za</strong> padce med starostniki v domu upokojencev<br />

1<strong>3.</strong> Shanthl GS, Krishnaswamy B. Risk Factors for Falls in Elderly. J Indian Acad Geriatr.<br />

2005; 1(2): 57-60.<br />

14. Šiljeg G, Turk H, Kersnik J. Predpisovanje neustreznih zdravil pri starostnikih.<br />

In: Kersnik J, Turk H, eds. Zbornik predavanj VI. Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora,<br />

6. – 8. April 2006. Ljubljana: Združenje Zdravnikov družinske medicine, SZD;<br />

2006: 4(1).<br />

15. Todd C, Skelton D. What are the main risk factors for falls amongst older people<br />

and what are the most effective interventions to prevent these falls? Copenhagen:<br />

WHO Regional Office for Europe. 2004. Dosegljivo na: http://www.<br />

euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0018/74700/E82552.pdf. (10.7.2011).<br />

16. Tomšič M. Zakaj starejši padejo in kako padce preprečiti. 2011. Dostopno na:<br />

http://www.zf.uni-lj.si/ri/publikacije/staranje2011/index.html (10.7.2011).<br />

17. Tomšič M, Rugelj D. Ugotavljanje dejavnikov tveganja <strong>za</strong> padce pri starejših.<br />

2011. Dostopno na: http://www.zf.uni-lj.si/ri/publikacije/staranje2011/10.pdf<br />

(10.7.2011).<br />

18. Zavod <strong>za</strong> zdravstveno varstvo Kranj. Preprečevanje poškodb: Samoocenitveni<br />

vprašalnik <strong>za</strong> ugotavljanje stopnje tveganja <strong>za</strong> padce pri starejših (65 in več<br />

let). Dostopno na: http://www.zzv-kr.si/promocija-zdravja/preprecevanjepoškodb<br />

(1.12.2010).<br />

19. Zeimer H. Medications and Falls in Older People. In: Woodward M, ed. J Pharm<br />

Pract Res. 2008; 28(2):148-151.<br />

POMEN KOMUNIKACIJE V PALIATIVNI<br />

ZDRAVSTVENI NEGI<br />

POVZETEK<br />

PaLLIaTIVE CaRE aND<br />

THE IMPORTaNCE OF COMMUNICaTION<br />

Teoretična izhodišča: Namen prispevka<br />

je predstavitev paliativne oskrbe, s poudarkom<br />

na pravilni komunikaciji tako med<br />

pacientom kot med svojci. Na pravilno<br />

komunikacijo pa je potrebno paziti predvsem<br />

pri sporočanju slabe novice. Pri tem<br />

pa je zelo pomembno, da se medicinske<br />

sestre <strong>za</strong>vedamo svojih kompetenc in<br />

odgovornosti.<br />

Cilji: Doka<strong>za</strong>ti, da je <strong>za</strong> uspešno sodelovanje<br />

med zdravstvenimi delavci, pacienti in<br />

svojci potrebna pravilna komunikacija.<br />

Metode: Teoretični del prispevka temelji<br />

na študiji literature, kot so knjige, <strong>zbornik</strong>i<br />

ter strokovno-znanstveni časopisi.<br />

Raziskovalni del je pridobljen z anketo, ki<br />

je bila iz<strong>vede</strong>na med študenti Visoke šole<br />

<strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto.<br />

Rezultati: Iz rezultatov je razvidno, da<br />

se študentje <strong>za</strong>vedajo pomena paliativne<br />

oskrbe ter pravilne komunikacije med pacienti<br />

in zdravstvenimi delavci. Študentje<br />

se strinjajo, da je beseda smrt oziroma<br />

umiranje pri nas še vedno tabu tema. Prav<br />

tako dajejo velik pomen komunikaciji z<br />

otroki.<br />

Razprava: Študentom je najpomembnejša<br />

Neža Sašek, Mojca Saje<br />

256 257<br />

VŠZ NM<br />

Neža Sašek - ne<strong>za</strong>.sasek@gmail.com<br />

pred. Mojca Saje - mojca.saje1@guest.arnes.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: The purpose of this paper is<br />

the presentation of palliative care, focusing<br />

on good communication both, among<br />

patients and among relatives. The proper<br />

communication is extremely important<br />

especially when dealing with bad news.<br />

However, it is very important that health<br />

care professionals are aware of their<br />

working competence.<br />

Aim: To prove that the successful participation<br />

between the health care professionals,<br />

patients and relatives need proper<br />

communication.<br />

Methods: The theoretical part of the paper<br />

is based on a study of literature, such<br />

as books, anthologies, and professionalscientific<br />

journals. The research part is<br />

obtained from a survey conducted among<br />

students of the School of Health Science<br />

Novo mesto.<br />

Results: The questionnaire has shown that<br />

students are aware of the importance of<br />

palliative care and proper communication<br />

between patients and health care<br />

professionals. Students agree that the<br />

word death or dying is still a taboo subject.<br />

They also placed great importance<br />

on communication with children.

Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi<br />

komunikacija z odprtimi vprašanji, saj pacientu<br />

s tem lažje nudijo podporo in razumevanje.<br />

Zaključek: Pravilna komunikacije je izrednega<br />

pomena <strong>za</strong> vzpostavitev partnerskega<br />

odnosa med pacientom in zdravstvenim<br />

osebjem. Zdravstveni delavci bi morali biti<br />

še posebej pozorni na nebesedno komunikacijo.<br />

Posebno pozornost bi morali nameniti<br />

tudi otrokom in se z njimi odkrito<br />

na njim razumljiv način pogovoriti o smrti.<br />

KLJUČNE BESEDE: medicinska sestra, pacient,<br />

svojci, slaba novica, podpora pacienta,<br />

paliativna oskrba.<br />

UVOD<br />

Discussion: The most important issue for<br />

students is open communication, because<br />

they offer patients better support and understanding.<br />

Conclusion: Proper communication is vital<br />

to establish a relationship between<br />

patient and health care professionals.<br />

Health care professionals should pay attention<br />

particular to non-verbal communication.<br />

Special attention should be placed<br />

to the child, and talk with them openly on<br />

their way to understand about death.<br />

KEYWORDS: nurse, patient, family members,<br />

bad news, support for the patient,<br />

palliative care.<br />

Ena od temeljnih resnic v življenju je, da vsi umiramo. Življenja ne moremo dajati ali<br />

jemati, lahko ga le podaljšujemo ali skrajšujemo. Sprejemanje umiranja oziroma smrti<br />

pa se razlikuje od človeka do človeka. Pri oskrbi pacienta, ki je obravnavan v paliativni<br />

oskrbi, skušamo doseči najboljšo kakovost njegovega preostalega življenja, vendar ob<br />

tem ne smemo po<strong>za</strong>biti na njegove svojce. Tudi oni v tem obdobju svojega življenja<br />

potrebujejo podporo in razumevanje. Za podporo in razumevanje pa se moramo s<br />

pacientom in svojci pogovarjati, saj le tako lahko izvemo <strong>za</strong> njihove stiske in težave. Pri<br />

tem moramo biti pozorni na svoje kompetence. Predvsem medicinske sestre se moramo<br />

<strong>za</strong>vedati, da je sporočanje prognoze izključno zdravnikovo delo. Naše delo je podpora in<br />

pomoč pacientu in svojcem pri sprejemanju prognoze.<br />

PaLIaTIVNa OSKRBa<br />

Svetovana zdravstvena organi<strong>za</strong>cija definira paliativno oskrbo kot aktivno, celostno<br />

oskrbo pacienta: zdravstveno nego, obvladovanje bolečine in drugih spremljajočih<br />

simptomov bolezni, kot tudi lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov. Pacientu<br />

omogoča dostojno življenje in smrt z različnimi oblikami pomoči. Umiranje sprejemajo<br />

kot naravno dogajanje (Červek, 2005). Paliativna oskrba je samostojna in priznana veja<br />

medicine, ki se je razvila v <strong>za</strong>dnjih dveh desetletjih. Deluje na strokovno priporočenih<br />

načelih kot so: individualno blaženje simptomov bolezni, multiprofesionalna oskrba,<br />

obvladovanje veščin komunikacije, spoštovanje pacientove volje in njegovih odločitev<br />

glede predlaganih postopkov. Obvešča pacienta o bolezni, zdravljenju in oskrbi. Podpira<br />

svojce, predvsem pa skrbi <strong>za</strong> stalno oskrbo pacienta ne gleda na kraj in ustanovo v kateri<br />

je bolnik do smrti (Červek, Zakotnik, 2009).<br />

Pri paliativni zdravstveni negi gre predvsem <strong>za</strong> širšo obravnavo pacienta z boleznijo,<br />

ki se zdravi simptomatsko, potrebuje pa veliko <strong>zdravstvene</strong> nege. Pacient postane<br />

aktivni udeleženec v procesu sprejemanja odločitev o njegovi nadaljnji obravnavi.<br />

Aktivni udeleženec postane v procesu zdravljenja in <strong>zdravstvene</strong> nege s tem, ko spre-<br />

jme odločitve, ki jih sam razume. Za popolno razumevanje pa je pomembna seznanitev<br />

s svojim zdravstvenim stanjem in prognozo. Tako ima osrednjo vlogo pri paliativni<br />

zdravstveni negi vedno pacient ter njegova družina, in s tem pove<strong>za</strong>ne potrebe in ne<br />

progno<strong>za</strong> bolezni. Izhodišče <strong>za</strong> razvoj paliativne <strong>zdravstvene</strong> nege pa je interdisciplinarni<br />

timski pristop (Savić, 2005).<br />

V oskrbi pacienta sodelujejo timsko. Ta tim sestavljajo zdravniki, medicinske sestre,<br />

socialni delavci, psihoterapevti, delovni terapevti, fizioterapevti, duhovniki, prostovoljci,<br />

svojci in še kdo. Te vloge se med seboj prekrivajo in dopolnjujejo (Brumec,<br />

2002). Osnovni namen paliativna oskrbe je vzdrževati optimalno kakovost življenja, z<br />

upoštevanjem pacientovih potreb, s tem pa pomagati svojcem med boleznijo in v času<br />

žalovanja (Červek, Zakotnik, 2009). Od samega <strong>za</strong>četka je bila paliativna oskrba usmerjena<br />

v obravnavo pacientov z napredovalnim rakom, pacientov s HIV ter z boleznijo<br />

motornega nevrona. Vendar se vse znanje o lajšanju simptomov ter paliativni oskrbi<br />

lahko uporablja tudi pri pacientih z drugimi napredovalnimi neozdravljivimi boleznimi<br />

(Salobir, 2002).<br />

Največji izziv v paliativni oskrbi je sklepna fa<strong>za</strong> ob koncu življenja. Problemi s katerimi<br />

se srečujemo v <strong>za</strong>dnjih tednih, dnevih in urah življenja, navadno niso edinstveni in so<br />

lahko v večini primerov predvidljivi. Poglaviten je naš pristop, ki <strong>za</strong>hteva vnaprejšnje<br />

pričakovanje in predvidevanje problemov in izzivov. Samo taka obravnava lahko <strong>za</strong>gotovi<br />

najprimernejšo kakovost umiranja pacientov in obravnavo njegovih svojcev. Priprava<br />

na <strong>za</strong>dnje obdobje življenja ter pomoč kako stopati skozi njo, je naloga zdravstvenih<br />

delavcev (Zavratnik, Trontelj, 2011).<br />

KOMUNIKaCIJa<br />

Dobra komunikacija je pomemben del <strong>zdravstvene</strong> nege, predvsem pa takrat, ko je<br />

človek bolan in umira. Izredno pomembna je <strong>za</strong> pacienta samega, <strong>za</strong> njegove svojce<br />

ter <strong>za</strong> vse, ki ga spremljajo (Klevišar, 2006). Poseben izziv v komuniciranju predstavlja<br />

uravnoteženo sporočanje resnice s tem pa ohranjanje upanja (Benedik, Červek, 2011).<br />

S pravilno komunikacijo moramo pacientu povedati v kakšni situaciji je, saj mu s tem<br />

omogočimo, da iz<strong>vede</strong> aktivnosti, ki si jih želi in zmore izvesti v preostanku svojega<br />

življenja (Savić, 2005).<br />

Komunikacija s pacientom<br />

Neža Sašek, Mojca Saje<br />

Najpomembnejši vidik oskrbe pacienta je dobro sporazumevanje, saj predstavlja osnovo<br />

<strong>za</strong> izgradnjo odnosov s pacientom vse od postopkov diagnosticiranja, ocene stanja,<br />

zdravljenja in blaženja simptomov do smrti. Dobre veščine sporazumevanja so izredno<br />

pomembne predvsem, ko se sporoča slaba novica, ob pacientovem in svojčevem <strong>za</strong>nikanju<br />

bolezni, ob neposrednih vprašanjih in ob zelo močnih čustvenih reakcijah (Lunder,<br />

2005).<br />

Vsaka komunikacija s hudo bolnim in umirajočim pacientom je lahko pot v neznano.<br />

Vedno znova si <strong>za</strong>četnik, vedno moraš sproti presoditi, kaj storiti in kaj reči. Pri takem<br />

komuniciranju prihajajo do izra<strong>za</strong> vse oblike človeške komunikacije tako besedna<br />

kot nebesedna. Za vse spremljevalce, ki so ob umirajočem velja načelo, da se je ob<br />

umirajočem treba vesti tako, kot da vse sliši in vse vidi, saj on doživlja življenje drugače<br />

258 259

Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi<br />

(Klevišar, 2006). Zdravstvene nege ni brez ustrezne komunikacije. Ključnega pomena je<br />

soodločanje pacienta saj moramo z njim vzpostaviti partnerski odnos, ki pa ni mogoč<br />

brez ustrezne komunikacije (Švab, 2009).<br />

Komunikacija s svojci<br />

Vstop v terminalno fazo bolezni je <strong>za</strong> paciente z napredovalno boleznijo postopen. Svojci<br />

pa ne glede na to ali je poslabšanje nenadno ali postopno, potrebujejo jasne informacije<br />

o pričakovanem izidu, saj tako lažje razumejo zdravnikove odločitve glede obravnave<br />

pacienta in se pripravijo na smrt (Salobir, 2005). Izrednega pomena je predvsem komunikacija<br />

z najbližjimi svojci umirajočega, ki je prav tako pomembna kot sama komunikacija<br />

z umirajočim. Komuniciranje s svojci je pogosteje težje kot s pacientom samim,<br />

ker imajo navadno bolj stvaren odnos do svojega stanja. Pomembno pri komunikaciji s<br />

svojci je, da jih opogumljamo <strong>za</strong> odkrit odnos do umirajočega. Umirajočemu morajo dati<br />

<strong>vede</strong>ti, da se z njimi lahko pogovarjajo o vsem, o čemer se želijo pogovarjati. Svojci<br />

pa pri tem ne smejo ustvarjati zidu in s tem potiskati umirajočega v izolacijo, saj mu s<br />

tem dajejo občutek, da do njega niso iskreni in da se z njim nočejo pogovarjati. Pacient<br />

mora biti tisti, ki določa predmet pogovora. Strah in nemoč svojcev se pogosto kaže<br />

tako, da podcenjujejo pacientove sposobnosti in mu ne pripisujejo toliko notranje moči,<br />

da bi bil lahko sam kos bolezni in umiranju. Svojci predvsem v tem strahu in negotovosti<br />

potrebujejo veliko pogovora, ki jim daje občutek, da lahko vedno pridejo po pomoč.<br />

Imeti morajo priložnost, da spregovorijo o svoji stiski, saj njihova stiska največkrat ni<br />

nič manjša od pacientove. Tudi v odnosu do svojcev moramo biti pozorni na vse oblike<br />

besedne in nebesedne komunikacije (Klevišar, 2006).<br />

SPOROČANJE SLABE NOVICE<br />

Eden najtežjih izzivov tako <strong>za</strong> zdravnike kot tudi <strong>za</strong> vse ostale člane <strong>zdravstvene</strong>ga tima<br />

je sporočanje slabe novice. Diagnozo in prognozo sporoča zdravnik, saj je tako določeno<br />

v Kodeksu <strong>zdravstvene</strong> etike in v določilih medicinske deontologije (Lunder, 2002). Slaba<br />

novica je opredeljena glede na vpliv, ki ga pusti na pacienta ali na njegove svojce. Slaba<br />

novica je tako vsaka novica, ki negativno vpliva na pacientovo prihodnost. Dokler pa<br />

ne vemo, kaj pacient o svojem <strong>zdravstvene</strong>m stanju že ve, in kaj pričakuje ne moremo<br />

poznati težo slabe novice. Vsaka novica, ki jo zdravnik ali medicinska sestra sporočita<br />

bolniku ali njegovim svojcem lahko <strong>za</strong>radi vsebine ali razmer kako je bila povedana,<br />

negativno vpliva na prejemnikovo sposobnost delovanja na telesnem, duševnem, delovnem,<br />

socialnem in družinskem področju. Pravica pacienta je, da mu zdravnik posreduje vse<br />

informacije o njegovem <strong>zdravstvene</strong>m stanju. Te informacije pa morajo biti posredovane<br />

v tolikšni meri in v takih potankostih, kot želi pacient sam. Seveda pa morajo biti vse te<br />

informacije pacientu razumljive (Lunder, Kersnik, 2003).<br />

Sporočanje slabe novice je <strong>za</strong>pleten proces in potrebno je veliko izkušenj, znanja in<br />

veščin komuniciranja, predvsem pa izoblikovano osebno stališče in sočuten odnos. Vse to<br />

je izredno pomembno <strong>za</strong> podporo sočloveka v stiski, vendar brez smiljenja temveč samo<br />

s sočutnim podpiranjem (Lunder 2002).<br />

Del znanj in spretnosti se lahko naučimo tudi s pomočjo kanadskega modela po imenu<br />

SPIKES. Ta model je zelo prilagodljiv saj poteka v šestih korakih.<br />

1. Priprava: Ob sporočanju slabe novice je najbolje da pacient in sporočevalec sedita, v<br />

drugi sobi. Če pa pacient leži, mi sedemo k njemu, da je razlika v višini s katere govorimo<br />

čim manjša. Svojce v pogovor vključimo samo, če tako želi pacient.<br />

2. Ugotoviti, kaj pacient že ve: Po<strong>za</strong>nimamo se, kaj so pacientu že povedali na<br />

preiskavah, kaj si on sam predstavlja kot vzrok <strong>za</strong> njegove težave. Šele tako lahko izvemo<br />

kaj pacient že ve in si tako prilagodimo informacijo, ki mu jo moramo povedati.<br />

<strong>3.</strong> Ugotoviti, koliko in do kakšnih potankostih pacient želi iz<strong>vede</strong>ti ali se pogovoriti<br />

o svoji bolezni. Če pa teh informacij ne želi, ga povprašamo, če to raje sporočimo<br />

svojcem. Vendar mu ob tem <strong>za</strong>gotovimo, da nas vedno lahko vpraša o svojem <strong>zdravstvene</strong>m<br />

stanju.<br />

4. Sporočanje dejstev: sporočanje u<strong>vede</strong>mo z opozorilom, ki lahko zmanjša <strong>za</strong>četni šok.<br />

S tem se pacient vsaj nekoliko prilagodi novi situaciji. Pri posredovanju informacij se<br />

izogibamo medicinskim izrazom. Posredovanje informacij pa naj poteka po majhnih<br />

delih s počasnim stopnjevanjem in s presledki.<br />

5. Podpora pacientovim čustvenim odzivom: pacientove čustvene reakcije so prav gotovo<br />

najtežji del sporočanja slabe novice. Te reakcije so najrazličnejše: tišina, onemelost,<br />

jok, pri<strong>za</strong>detost, je<strong>za</strong> in še druge. Vse reakcije pa so izraz pacientove globoke žalosti,<br />

šoka, nemoči. S tem, ko dovolimo izražanje vseh skrbi, kot so na primer: izguba statusa<br />

v družini, nesposobnost <strong>za</strong> skrb <strong>za</strong> družino, strah pred bolečino, slabo gibljivostjo, strah<br />

pred izgubo samostojnosti, strah pred osamljenostjo, omogočimo soočanje z resnostjo<br />

bolezni v naši prisotnosti. Naša prisotnost lahko pomaga razjasniti tiste strahove, ki so<br />

neutemeljeni.<br />

6. Strategija <strong>za</strong> prihodnost in povzetek: to je tisti del pogovora, ki pacientu poda oporne<br />

točke. Pacient izbere možnosti <strong>za</strong> soodločanje v prihodnosti in upanje <strong>za</strong> najboljšo<br />

možno kakovost življenja v poslabšanih okoliščinah. Če to <strong>za</strong> pacienta v prvem obdobju<br />

sprejemanja slabe novice ni sprejemljivo se dogovorimo <strong>za</strong> ponovni pogovor. Povzetek,<br />

ki ga pacientu povemo na koncu pogovora, mu pomaga, da ponovno sliši ključne informacije<br />

in dogovorjeno strategijo ukrepanj <strong>za</strong> naprej (Lunder 2002).<br />

Načini podpiranja pacienta<br />

Neža Sašek, Mojca Saje<br />

Podpiranje pacienta je zelo pomembno predvsem, ko zdravnik pacienta seznani z<br />

diagnozo ali prognozo. Pri spodbudi pacienta so zelo pomembni štirje pristopi oziroma<br />

besedne in nebesedne veščine, ki jih upoštevamo medicinske sestre. Te veščine so<br />

aktivno poslušanje, sledenje pacientovim namigom, postavljanje odprtih vprašanj ter<br />

izražanje empatije oziroma sočutja (Lunder, 2005).<br />

Aktivno poslušanje je veščina, ki <strong>za</strong>hteva umirjenost, pozornost in trud. Zelo pogosto<br />

se zgodi, da pacientu odgovarjamo še preden on <strong>za</strong>ključi svojo misel, saj mislimo, da<br />

bomo s tem skrajšali pogovor. Velikokrat oblikujemo svoje odgovore že med pacientovim<br />

govorjenjem, s tem pa preslišimo pacientove prave skrbi. Pacient nam svoje <strong>za</strong>plete in<br />

probleme praviloma sporoča proti koncu pogovora, ko ugotovi, da ga poslušamo, in ga<br />

jemljemo resno. Bistvo aktivnega poslušanja pa je prav v pozornem poslušanju pacienta.<br />

S tem odkrivamo namige, ki so nam lahko v pomoč pri oblikovanju iztočnic <strong>za</strong> razvijanje<br />

pogovora. Ko sprašujemo pacienta po namigu, to storimo z odprtimi vprašanji, saj mu s<br />

260 261

Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi<br />

tem damo možnost, da se on odloči kaj nam bo povedal. Zaprta vprašanja z odgovorom<br />

»da/ne« pa pacienta prisilijo v zožitev njegove pripovedi (Lunder, Kersnik, 2003).<br />

Uporaba besednih in nebesednih veščin sočutja je lahko zelo uspešna. Sočutje v največji<br />

meri kaže širino stališč do soljudi in sebe. Sočutje so opisovali na mnoge načine in<br />

definicije (Lunder, Kersnik, 2003). Nekateri so menja, da je to tista sposobnost, ki nam<br />

omogoča, da se vživimo v pacientove občutke med pogovorom, poskušamo razumeti<br />

pacientovo doživljanje in mu s tem pomagamo prebroditi težave. Namen v vživljanje<br />

pacienta ni v tem, da bi v celoti delili občutke z njim, temveč da bi razumeli njegove<br />

občutke v času posveta. Ti pa nam bi bili lahko v pomoč pri reševanju njegovih težav<br />

(Lunder, 2005). Največji izziv ob nekom, ki trpi, je ohranitev svoje pristnosti ter bivati<br />

ob njem z odprtostjo <strong>za</strong> njegove porajajoče potrebe. Ohranitev svoje pristnosti pa je<br />

velik izziv pri učenju komunikacijskih veščin (Lunder, Kersnik, 2003).<br />

METODE RaZISKaVE<br />

V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo raziskovanja. V ta namen smo izdelali<br />

anketni vprašalnik, ki je vseboval 8 anketnih vprašanj, ki so bila <strong>za</strong>prtega tipa. Anketirancem<br />

je bila <strong>za</strong>gotovljena anonimnost. Anketni vprašalnik je bil razdeljen 45<br />

študentom Visoke šole <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto. Vrnjenih je bilo 40 pravilno in veljavno<br />

rešenih vprašalnikov. Postavljena vprašanja so se nanašala na paliativno oskrbo, kaj je<br />

najpomembnejše pri tem. Zanimalo nas je, ali so anketiranci že sodelovali pri oskrbi<br />

pacientov, ki so obravnavani v paliativni oskrbi. Ali bi <strong>za</strong> obravnavo pacienta vključili cel<br />

zdravstveni tim, ter na kakšen način bi komunicirali z njim. Z anketnim vprašalnikom smo<br />

želeli iz<strong>vede</strong>ti, kaj se jim zdi najbolj pomembno pri sporočanju slabe novice. Postavili<br />

smo tudi vprašanje, ali se strinjajo, da je v današnjem svetu beseda smrt oziroma smrt<br />

še vedno tabu tema. Dotaknili smo se tudi otrok, saj nas je <strong>za</strong>nimalo, kakšnega mnenja<br />

so anketiranci o tem, da se pogovarjamo o smrti.<br />

REZULTaTI IN RaZPRaVa<br />

Na prvo vprašanje, ki se je glasilo: Ali je paliativna oskrba pomembna <strong>za</strong> bolnike z napredovano<br />

boleznijo, so vsi anketiranci odgovorili z odgovorom da. Naslednje vprašanje je<br />

bilo: »Kaj je <strong>za</strong> anketirance najbolj pomembno pri paliativni oskrbi?« 52,5% anketirancev<br />

je menilo, da je to pravilna komunikacija in 30% je menilo, da je to spoštovanje. Za<br />

anketirance je najmanj pomembno razumevanje,( 5%).<br />

V paliativni oskrbi je že sodelovalo 5 anketirancev to je 12,5%. Ostalih 87,5% anketirancev<br />

pa še ni sodelovalo v paliativni oskrbi. Vseh 40 anketirancev je v četrtem<br />

vprašanju odgovorilo, da je <strong>za</strong> oskrbo pacienta potrebna timska obravnava. Prav tako so<br />

vsi menja, da je s pacientom najbolje komunicirati z odprtimi vprašanji.<br />

Šesto vprašanje se je glasilo, kaj se jim zdi najbolj pomembno pri sporočanju slabe<br />

novice. Najbolj pomembna se jim zdi nebesedna komunikacija, (38%), nato ton glasu<br />

(26%) ter pravilno izbran prostor. Najmanj pomembno se jim zdi uporaba tujk, kajti <strong>za</strong><br />

ta ponujeni odgovor se ni odločil noben anketiranec.<br />

85% anketirancev se popolnoma strinja, da je beseda smrt in umiranje pri nas še vedno<br />

tabu tema in 2.5% se s trditvijo ne strinja. Z <strong>za</strong>dnjim vprašanjem pa se vsi popolnoma<br />

strinjajo, da se je z otroki potrebno pogovarjati o smrti, seveda na njim razumljiv način.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Paliativna oskrba pomeni široko obravnavo pacienta z napredovano boleznijo. Medicinske<br />

sestre poskušamo vzdrževati optimalno kakovost življenja s potrebami pacienta.<br />

Ob tem pa pomagamo svojcem že med boleznijo kot tudi v času žalovanja. V tem času<br />

potrebujejo tako svojci kot tudi pacienti sami <strong>za</strong>gotovitev, da jih ne bomo pustili samih.<br />

Dati jim moramo občutek, da ne bodo ostali prepuščeni sami sebi. Vse to pa lahko<br />

dosežemo s pravilno komunikacijo, ki se jo učimo ob samih pacientih z opazovanjem<br />

in igranjem vlog. Za tako obravnavo pacientov pa je potrebna ustrezna izobrazba tako<br />

zdravnikov kot <strong>zdravstvene</strong>ga osebja, saj le tako lahko dosežemo celovito in timsko<br />

obravnavo pacienta.<br />

LITERaTURa<br />

1. Benedik J, Červek J. Komunikacija na prehodu v paliativno zdravljenje.In:<br />

Matković M, Petrijevčanin B. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim<br />

pacientom. Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v<br />

onkologiji pri Zbornici <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege – Zvezi strokovnih društev<br />

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011: 51.<br />

2. Brumec M. Vloga medicinske sestre pri umirajočem bolniku v domu <strong>za</strong> stare<br />

ljudi. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6. november<br />

2002. Litija: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije, Zve<strong>za</strong> društev medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih <strong>za</strong>vodih; 2002: 48.<br />

<strong>3.</strong> Červek J. Principi paliativne oskrbe. In: Novakovič S. Paliativna oskrba bolnikov<br />

z rakom : <strong>zbornik</strong>, 18. onkološki vikend, Laško, 10. in 11. junij 2005. Ljubljana:<br />

Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva: Onkološki inštitut:<br />

Zve<strong>za</strong> slovenskih društev <strong>za</strong> boj proti raku; 2005: 9-10.<br />

4. Červak J, Zakotnik B. Paliativna (blažilna) oskrba in obvladovanje najpogostejših<br />

simptomov. In: Novaković S, Hočevar M, Jezeršek Novaković B, Strojan P,<br />

Žgajnar J. Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana:<br />

Mladinska knjiga; 2009: 202.<br />

5. Klevišar M. Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina; 2006.<br />

Neža Sašek, Mojca Saje<br />

6. Lunder U, Kersnik J. Sporočanje slabe novice. Med Razgl. 2003; 42: 73-9.<br />

7. Lunder U. Sporočanje slabe novice – vloga medicinske sestre in <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

tehnika. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6.<br />

november 2002. Litija: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije, Zve<strong>za</strong> društev<br />

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija<br />

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih <strong>za</strong>vodih; 2002: 54-60.<br />

262 263

Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi<br />

8. Lunder U. Sporazumevanje z bolnikom, ko mu je najtežje. In: Novakovič S.<br />

Paliativna oskrba bolnikov z rakom : <strong>zbornik</strong> 18. onkološki vikend, Laško, 10.<br />

In 11. junij 2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega<br />

društva: Onkološki inštitut: Zve<strong>za</strong> slovenskih društev <strong>za</strong> boj proti raku; 2005:<br />

83-5.<br />

9. Salobir U. Komunikacija v času umiranja. In: Novakovič S. Paliativna<br />

oskrba bolnikov z rakom : <strong>zbornik</strong> 18. onkološki vikend, Laško, 10. In 11. junij<br />

2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva:<br />

Onkološki inštitut: Zve<strong>za</strong> slovenskih društev <strong>za</strong> boj proti raku; 2005: 91.<br />

10. Salobir U. Paliativna oskrba in pristop k zdravljenju slabosti, bruhanja in <strong>za</strong>prtja<br />

pri bolnikih z napredovalnim rakom. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje,<br />

Kranjska Gora, 5 in 6. november 2002. Litija: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije,<br />

Zve<strong>za</strong> društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije,<br />

Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih <strong>za</strong>vodih;<br />

2002: 27-8.<br />

11. Skela Savič B. Od besed k dejanju: zdravstvena nega ko integralni del<br />

paliativne oskrbe onkoloških bolnikov. Obzor Zdr N. 2005; 39: 245-5<strong>3.</strong><br />

12. Švab I. Ovire, ki jih srečamo pri obravnavi bolnika z rakom. In: Rotar Pavlič D.<br />

Obravnava bolnika z rakom v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu: <strong>zbornik</strong> predavanj<br />

na strokovnem srečanju, Ljubljana, 16. Januar 2009. Ljubljana: Zavod <strong>za</strong><br />

razvoj družinske medicine; 2009:9.<br />

1<strong>3.</strong> Zavratnik B, Trontelj M. Komunikacija ob koncu življenja. In: Matković M,<br />

Petrijevčanin B. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom.<br />

Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri<br />

Zbornici <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege – Zvezi strokovnih društev medicinskih<br />

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011:78.<br />

TEORETIČNO ZNANJE PRVE POMOČI MED<br />

ALPINISTI IN ŠPORTNIMI PLEZALCI<br />

THEORETICaL KNOWLEDGE OF FIRST aID BETWEEN<br />

aLPINISTS aND SPORT CLIMBERS<br />

POVZETEK:<br />

Teoretična izhodišča: Alpinizem in športno<br />

ple<strong>za</strong>nje sta športa, ki poleg koristnosti<br />

<strong>za</strong> zdravje predstavljata tudi tveganje<br />

različnih poškodb in celo smrti. Dajanje<br />

prve pomoči ob nesrečah, ki se zgodijo<br />

pri alpinizmu ali športnem ple<strong>za</strong>nju, <strong>za</strong>hteva<br />

<strong>za</strong>radi pogosto nevarnih okoliščin,<br />

veliko znanja. Cilj: ugotoviti in primerjati<br />

raven znanja prve pomoči med alpinisti<br />

in športnimi ple<strong>za</strong>lci v Sloveniji. Metode<br />

dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda<br />

dela. Zbiranje podatkov je potekalo<br />

v aprilu in maju 2011 s pomočjo anonimnega<br />

spletnega anketnega vprašalnika.<br />

Rezultati: Število anketirancev znaša 25<strong>3.</strong><br />

Moških je 77.7 %, žensk 22.3 %. Z alpinizmom<br />

se ukvarja 70.7 %, s športnim ple<strong>za</strong>njem<br />

pa 29.3% anketirancev. Osem od<br />

desetih alpinistov in vsak drugi športni<br />

ple<strong>za</strong>lec vedno v<strong>za</strong>me s seboj komplet <strong>za</strong><br />

prvo pomoč. 13 % večji delež alpinistov<br />

je kot prvi ukrep ob dajanju prve pomoči<br />

navedlo skrb <strong>za</strong> lastno varnost. Več kot<br />

90 % odstotkov anketiranih alpinistov in<br />

športnih ple<strong>za</strong>lcev pozna številko <strong>za</strong> klic<br />

v sili v Sloveniji, dobro je ta številka<br />

poznana tudi kot številka <strong>za</strong> klic v sili v<br />

Franciji in na Hrvaškem. 98 % alpinistov in<br />

93 % športnih ple<strong>za</strong>lcev pozna tudi pravilno<br />

uporabo dvostranske metalizirane foli-<br />

Eva Dolenc, Damjan Slabe<br />

264 265<br />

ZF UL<br />

Eva Dolenc - evkc.dolenc@gmail.com<br />

viš. pred. mag. Damjan Slabe - damjan.slabe@zf.uni-lj.si<br />

ABSTRACT:<br />

Background: Mountaineering and sport<br />

climbing are very healthy, but there are<br />

chances of diefferent injures or even<br />

death. The sucessful use of first aid in<br />

mountaineering, which often takes place<br />

in ha<strong>za</strong>rdous conditions, requirs high level<br />

of knowledge. The Aim: of the survey is to<br />

research and compare the level of knowledge<br />

of first aid between alpinists and<br />

sport climbers in Slovenija. Methods: the<br />

study used descriptive methods of work.<br />

The research took place in April and May<br />

2011 as an anonymous online questionnaire.<br />

Results: the research included 253<br />

units, of these 77.7% were male and 22.3%<br />

female. 70.7% of the respondents engaged<br />

with alpinism, and 29.3% with climbing.<br />

Eight out of ten climbers and every other<br />

sport climber take their first aid kit everywhere.<br />

13% higher proportion of alpinists<br />

put care for their own safety on the first<br />

place, when giving first aid. More than 90%<br />

percent of respondents sport climbers and<br />

mountaineers are aware of the emergency<br />

helpline in Slovenia, well, this number is<br />

also known as the number of emergency<br />

calls in France and Croatia. 98% alpinists<br />

and 93% sport climbers are familiar with<br />

the proper use of metallized plastic sheeting.<br />

The minimum level of knowledge is

Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci<br />

je. Nižja ravne znanja je bila ugotovljena<br />

pri temeljnih postopkih oživljanja ter pri<br />

pristopu k ne<strong>za</strong>vestnemu poškodovancu s<br />

sumom na poškodbo hrbtenice. Razprava:<br />

Rezultati kažejo, da je teoretično znanje<br />

prvi pomoči pri obeh skupinah dobro. Razlike<br />

v znanju so ugotovljene predvsem pri<br />

opremljenosti s kompletom <strong>za</strong> prvo pomoč<br />

ter pri skrbi <strong>za</strong> lastno varnost ob dajanju<br />

prve pomoči. Ob primerjavi znanja prve<br />

pomoči alpinistov in športnih ple<strong>za</strong>lcev z<br />

raziskavami narejenimi med planinci in<br />

splošno javnostjo, so anketiranci poka<strong>za</strong>li<br />

višjo raven znanja. Določene vsebine<br />

prve pomoči (klic na 112, prvo pomoč<br />

pri krvavitvi, uporabo dvostranske metalizirane<br />

folije) anketiranci zelo dobro<br />

poznajo. Najnižja raven znanja je ugotovljena<br />

v zvezi s temeljnimi postopki<br />

oživljanja in nameščanjem poškodovanca<br />

s sumom na poškodbo hrbtenice v stabilni<br />

bočni položaj. Zaključek: Teoretično<br />

znanje alpinistov in športnih ple<strong>za</strong>lcev<br />

je v splošnem dobro. Pri njihovem<br />

izobraževanju je potrebno v prihodnje<br />

dati večji poudarek temeljnim postopkom<br />

oživljanja in pristopu k poškodovancu s<br />

sumom na poškodbo hrbtenice. Smiselno<br />

bi bilo preučiti tudi praktično znanje prve<br />

pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci.<br />

KLJUČNE BESEDE: prva pomoč, alpinizem,<br />

športno ple<strong>za</strong>nje<br />

IZHODIŠČA<br />

established in relation to the fundamental<br />

resuscitation procedures and in the approach<br />

to an unconscious injured person<br />

with suspected spinal injury. Discussion:<br />

The results showed that the theoretical<br />

knowledge of first aid is well in both<br />

groups. If this is compared with a research<br />

among other hikers and the general public,<br />

the knowledge of mountaineers and<br />

sport climbers is even above average. Respondents<br />

are very well familiar with specific<br />

contents of first aid (call 112, first aid<br />

for severe bleeding, proper use of metallized<br />

plastic sheeting). The minimum level<br />

of knowledge is established in relation to<br />

the fundamental resuscitation procedures<br />

and installing injured with suspected spinal<br />

injury in a stable lateral position. Conclusion:<br />

Theoretical knowledge of sport<br />

climbers and mountaineers is generally<br />

good. In future education is necessary to<br />

put more attention on fundamental resuscitation<br />

procedures and approach the injured<br />

person with suspected spinal injury.<br />

It would be reasonable to consider the<br />

practical knowledge of first aid.<br />

KEY WORDS: first aid, mountaineering,<br />

rock (sport) climbing<br />

Promocija zdravega, aktivnejšega načina življenja, je učinkovito pripomogla k odločitvi,<br />

da posameznik preživlja prosti čas v okviru različnih športnih dejavnosti. Med njimi sta<br />

vse bolj priljubljeni alpinizem in športno ple<strong>za</strong>nje (Golnar, 1996). Z vidika <strong>zdravstvene</strong><br />

preventive je to vzpodbudno, saj različne raziskave potrjujejo koristnost omenjenih<br />

dejavnosti <strong>za</strong> posameznika; tako na telesni, duševni kot na duhovni ravni (Strojin, 1999;<br />

Moscha, 2004). Po drugi strani pa športa <strong>za</strong>radi svoje specifičnosti predstavljata tudi<br />

tveganje nesreč. Te imajo lahko <strong>za</strong> posledico enostavne poškodbe ali celo človeške<br />

žrtve. Število nesreč v gorah in ple<strong>za</strong>liščih se, kljub o<strong>za</strong>veščanju, z leti celo povečuje<br />

(Podobnik, 2010). Pomembno vlogo pri dejavnosti ima <strong>za</strong>gotavljanje varnosti in s tem<br />

preprečevanje nesreč in poškodb, v primeru nezgode pa predvsem učinkovito dajanje<br />

prve pomoči. S pravilnim ukrepanjem preprečimo poslabšanje <strong>zdravstvene</strong>ga stanja,<br />

pri<strong>za</strong>detost ali celo smrt poškodovanca (Ahčan, 2006). Zaradi pogosto nevarnih okoliščin<br />

<strong>za</strong>hteva dajanje prve pomoči ponesrečenim v gorah ali ple<strong>za</strong>liščih veliko znanja (Tomazin,<br />

Avbelj, 2006). V izobraževanje alpinistov in športnih ple<strong>za</strong>lcev so uvrščene tudi vsebine<br />

prve pomoči, kar je tudi formalno opredeljeno (Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na<br />

področju športnega ple<strong>za</strong>nja). Do sedaj nismo <strong>za</strong>znali celovitejše domače raziskave, ki<br />

bi ugotavljala raven znanje prve pomoči med ciljnima skupinama.<br />

266 267<br />

CILJI<br />

Cilj raziskave je bil ugotoviti kakšna je raven znanja prve pomoči med alpinisti in<br />

športnimi ple<strong>za</strong>lci v Sloveniji. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v znanju prve pomoči<br />

med tema skupinama ter kakšna je raven znanja anketiranih v primerjavi z rezultati<br />

podobnih raziskav, iz<strong>vede</strong>nih med planinci in med splošno javnostjo.<br />

METODOLOGIJa<br />

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in<br />

maju 2011 s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik<br />

je bil oblikovan v programu <strong>za</strong> izdelavo spletnih anket (http://beta.1ka.si/). Hiperpove<strong>za</strong>va<br />

na spletno stran z vprašalnikom je bila objavljena na spletnih straneh gore-ljudje,<br />

friko.si ter nekaterih spletnih straneh alpinističnih in ple<strong>za</strong>lnih klubov v Sloveniji. Zastavljena<br />

vprašanja so bila <strong>za</strong>prtega in odprtega tipa. Vprašanja iz prve pomoči so bila oblikovana<br />

glede na posebnosti nesreč in poškodb v gorah in ple<strong>za</strong>liščih. Predmet raziskave<br />

so bili posamezniki z nazivom alpinist, športni ple<strong>za</strong>lec, inštruktor alpinist ali inštruktor<br />

športni ple<strong>za</strong>lec, pridobljenim in potrjenim s strani Komisije <strong>za</strong> alpinizem ali Komisije<br />

<strong>za</strong> športno ple<strong>za</strong>nje Planinske zveze Slovenije. Anketiranci so bili obeh spolov, starostna<br />

omejitev je bila 16 let pri športnih ple<strong>za</strong>lcih in 18 let pri alpinistih, kar določa že kriterij<br />

<strong>za</strong> pridobitev naziva. Anketirane smo razdelili v dve skupini glede na dejavnost s katero<br />

se ukvarjajo, alpinizem ali športno ple<strong>za</strong>nje. Anketirane, ki so navedli obe področji, smo<br />

izključili pri primerjavi znanja med skupinama. Načrtovan je bil vzorec približno 200<br />

anketiranih. Anketni vprašalnik je <strong>za</strong>čelo reševati 326 oseb, 253 ga je izpolnilo v celoti.<br />

Pridobljene podatke smo obdelali kvantitativno s pomočjo programov Excel in SPSS.<br />

REZULTaTI<br />

V nadaljevanju so tabelarično in grafično prika<strong>za</strong>ni nekateri rezultati raziskave.<br />

alpinisti športni ple<strong>za</strong>lci skupaj<br />

frekvenca odstotek frekvenca Odstotek frekvenca<br />

ženske 36 20.1% 19 25.7% 55<br />

moški 143 79.9% 55 74.3% 198<br />

skupaj 179 100% 74 100% 253<br />

Število vseh anketiranih je 25<strong>3.</strong> Prevladujejo moški (tabela 1).<br />

Tabela 1: Struktura anketirancev po spolu<br />

Eva Dolenc, Damjan Slabe

Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci<br />

Graf 1: Delež odgovorov anketiranih alpinistov v zvezi z vprašanjem:<br />

Katero številko bi poklicali <strong>za</strong> klic v sili v primeru nesreče v gorah ali ple<strong>za</strong>lišču,<br />

če bi se nahajali v spodaj na<strong>vede</strong>nih državah<br />

Graf 2: Delež odgovorov anketiranih športnih ple<strong>za</strong>lcev v zvezi z<br />

vprašanjem: Katero številko bi poklicali <strong>za</strong> klic v sili v primeru nesreče v gorah ali ple<strong>za</strong>lišču,<br />

če bi se nahajali v spodaj na<strong>vede</strong>nih državah<br />

Številka <strong>za</strong> klic v sili v Sloveniji, na Hrvaškem in v Franciji je med anketiranimi alpinisti<br />

(graf 1) in športnimi ple<strong>za</strong>lci (graf 2) dobro poznana.<br />

Graf 3: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem odgovorov<br />

anketiranih športnih ple<strong>za</strong>lcev pri vprašanju o prvem ukrepu ob nesreči<br />

(primer padca sople<strong>za</strong>lca, ki pade na bližnjo polico iz višine 15m)<br />

Anketiranci so kot prvi ukrep pri nesreči največkrat izbrali varnost (graf 3); alpinisti<br />

skoraj v 50 %, športni ple<strong>za</strong>lci pa v slabih 36 %. Sledi preverjanje dihanja in utripa.<br />

Eva Dolenc, Damjan Slabe<br />

Graf 4: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih ple<strong>za</strong>lcev v zvezi<br />

z vprašanjem o oskrbi krvaveče rane na roki, iz katere brizga kri svetlo rdeče barve<br />

Anketirani alpinisti in športni ple<strong>za</strong>lci v približno 80 % dobro poznajo načina <strong>za</strong>ustavljanja<br />

krvavitve s kompresijsko obvezo in neposrednim pritiskom na rano (graf 4).<br />

Graf 5: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih<br />

ple<strong>za</strong>lcev v zvezi z vprašanjem ali v<strong>za</strong>mejo s seboj komplet prve pomoči<br />

Komplet s prvo pomočjo vedno v<strong>za</strong>me s seboj v gore ali ple<strong>za</strong>lišče osem od desetih alpinistov,<br />

med športnimi ple<strong>za</strong>lci pa vsak drugi (graf 5).<br />

Graf 6: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem<br />

odgovorov anketiranih športnih ple<strong>za</strong>lcev pri vprašanju, ki preverja<br />

poznavanje uporabe dvostranske metalizirane folije<br />

Dvostransko metalizirano folijo poznajo anketirani alpinisti nekoliko bolje kot športni<br />

ple<strong>za</strong>lci (graf 6), s seboj jo nosi 8 od 10 anketiranih.<br />

268 269

Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci<br />

Graf 7: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem<br />

odgovorov anketiranih športnih ple<strong>za</strong>lcev pri vprašanju: Kako ukrepate, ko<br />

sople<strong>za</strong>lec po pade iz višine 7m, po padcu obleži v ne<strong>za</strong>vesti, a še vedno diha<br />

Polovica anketiranih alpinistov (graf 7) in nekoliko manjši delež športnih ple<strong>za</strong>lcev, bi<br />

padlega ple<strong>za</strong>lca, ki je obležal ne<strong>za</strong>vesten a diha, namestila v stabilen bočni položaj.<br />

Med anketiranimi pa obstaja tudi 5 odstotni delež tistih, ki bi v tem primeru izvedli<br />

prilagojen trojni manever.<br />

Zaporedna št.: 1 2 3 4 5 6<br />

preverjanje odzivnosti 74,00% 15,00% 5,30% 1,20% 1,60% 2,40%<br />

sprostitev dihalnih poti 0,80% 14,30% 40,00% 42,90% 0,80% 0,00%<br />

ugotavljanja dihanja 9,40% 55,70% 29,90% 4,50% 0,40% 0,00%<br />

klic reševalcev 14,20% 13,80% 21,10% 25,60% 2,00% 22,40%<br />

masaža srca 0,00% 0,80% 1,70% 12,80% 55,40% 29,30%<br />

umetno dihanje 0,40% 0,00% 1,20% 12,90% 40,20% 45,2%<br />

Tabela 2: Rezultati odgovorov anketiranih alpinistov in športnih ple<strong>za</strong>lcev skupaj v zvezi z<br />

pravilnim <strong>za</strong>poredjem ukrepov temeljih postopkov oživljanja<br />

Več kot dve tretjini anketirancev (alpinistov in športnih ple<strong>za</strong>lcev) bi pri osebi, ki negibno<br />

leži, najprej preverila odzivnost, sledi sprostitev dihalne poti in ugotavljanje dihanja<br />

(tabela 2).<br />

RaZPRaVa<br />

Rezultati ankete kažejo, da je alpinist ali športni ple<strong>za</strong>lec v Sloveniji najpogosteje<br />

moški, v starostnem obdobju od 21 do 40 let, z dokončano srednjo šolo ali fakulteto.<br />

Znanje prve pomoči obeh anketiranih skupin je podobno. Večje razlike v znanju med<br />

alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci so bile ugotovljene v zvezi z <strong>za</strong>gotavljanjem lastne varnosti<br />

ob dajanju prve pomoči, uporabo dvostranske metalizirane folije ter pri opremljenosti<br />

s kompletom <strong>za</strong> prvo pomoč. Alpinisti so večji poudarek dali skrbi <strong>za</strong> lastno varnost<br />

kot prvi ukrep ob dajanju prve pomoči, kar je ustrezno. Tudi dvostransko metalizirano<br />

folijo poznajo anketirani alpinisti nekoliko bolje kot športni ple<strong>za</strong>lci, s seboj jo nosi 8<br />

od 10 anketiranih. Komplet <strong>za</strong> prvo pomoč vedno v<strong>za</strong>me s seboj 80.7 % alpinistov in<br />

le 49.3 % športnih ple<strong>za</strong>lcev. Rožančeva (2009) in Prezeljeva (2005) ugotavljata, da je<br />

o<strong>za</strong>veščenost gornikov o uporabi kompleta <strong>za</strong> prvo pomoč nizka, s seboj ga ima manj<br />

kot 50 % anketirancev. Ugotovljena je bila tudi nizka raven poznavanja vsebine kompleta<br />

<strong>za</strong> prvo pomoč med vozniki motornih vozil (Šterbenc, Slabe, 2009). Razlik med<br />

alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci nismo <strong>za</strong>znali v zvezi s poznavanjem številke 112 <strong>za</strong> klic v<br />

sili. Anketirani jo v približno 90 % poznajo kot enotno evropsko številko <strong>za</strong> klic v sili. Ta<br />

rezultat je v primerjavi z raziskavo med splošno javnostjo, precej spodbudnejši, saj kar<br />

dobra polovica anketirane javnosti (56 %) ne pozna enotne evropske številke <strong>za</strong> klic v sili<br />

(Slabe, Medja, 2009).<br />

Nejasnosti v znanju se kažejo pri <strong>za</strong>poredju temeljnih postopkov oživljanja. Ob tem,<br />

da je veliki večini anketiranih (74 %) poznano preverjanje odzivnosti kot prvi ukrep,<br />

bi jih le 14,3 % kot drugi ustrezen ukrep ob osebi brez znakov življenje, sprostilo<br />

dihalno pot. Tudi pravilna prva pomoč ob sumu na poškodbo hrbtenice približno polovici<br />

anketiranih ni znana. Ta delež anketiranih ne ve, da ima reševanje življenja prednost<br />

pred morebitno poškodbo hrbtenice. 42.5 % anketiranih alpinistov in 47.9 % športnih<br />

ple<strong>za</strong>lcev bi poškodovanca kljub temu, da je v ne<strong>za</strong>vesti, pustilo pri miru in le poklicalo<br />

reševalce. Anketirani ne predvidevajo, da pri ne<strong>za</strong>vestnem, ki ni na boku, obstaja<br />

možnost <strong>za</strong>dušitve. Podobne rezultate je poka<strong>za</strong>la tudi raziskava iz<strong>vede</strong>na med tujimi<br />

alpinisti, kjer je bilo prav tako največ napak pri ukrepih ob sumu na poškodbo vratne<br />

hrbtenice (Kuepper T et al., 2003). Eno izmed večjih nevarnosti pri ple<strong>za</strong>nju predstavlja<br />

tudi padajoče kamenje, ki lahko povzroči rano na različnih delih telesa (Schubert, 2001).<br />

Spodbudno je, da bi 80 % anketirancev pravilno oskrbelo krvavečo rano s kompresijsko<br />

obvezo ali z neposrednim pritiskom na rano, manj pa, do bi 30 % nad isto rano naredili<br />

prevezo uda, kar naredimo v prvi pomoči izjemoma (npr. pri amputacijah roke nad<br />

komolcem ali noge nad kolenom).<br />

ZAKLJUČEK<br />

Eva Dolenc, Damjan Slabe<br />

Rezultati ankete kažejo, da določene vsebine prve pomoči alpinisti in športni ple<strong>za</strong>lci<br />

dobro poznajo (klic 112, prvo oskrbo rane, uporabo dvostranske metalizirane folije).<br />

Znanje anketiranih je v primerjavi s rezultati ugotavljanja znanja prve pomoči med<br />

planinci in splošno javnostjo boljše. Kljub temu bi bilo potrebno pri usposabljanju alpinistov<br />

in športnih ple<strong>za</strong>lcev nekaterim vsebinam v prihodnje nameniti več pozornosti; to<br />

so predvsem temeljni postopki oživljanja, pristop k poškodovancu s sumom na poškodbo<br />

hrbtenice in pravilna uporaba preveze uda ob hudi krvavitvi. Čeprav se športno ple<strong>za</strong>nje<br />

pogosto odvija na umetnih stenah v dvoranah, kjer bi upravljavec moral imeti tudi opre-<br />

270 271

Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci<br />

mo <strong>za</strong> prvo pomoč, si je potrebno pri<strong>za</strong>devati, da bi v prihodnje več športnih ple<strong>za</strong>lcev<br />

imelo v svoji opremi komplet prve pomoči.<br />

Ker se doktrina prve pomoči spreminja, je potrebno v ple<strong>za</strong>lskih klubih <strong>za</strong>gotoviti<br />

različne oblike obnavljanja znanja prve pomoči. Smiselno bi bilo preveriti tudi praktično<br />

znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci. Obiskovanje gora in ple<strong>za</strong>lišč ima<br />

koristen vpliv na kakovost življenja posameznika, vendar sta to dejavnosti, ki pomenita<br />

tudi tveganje <strong>za</strong> zdravje posameznika. Populari<strong>za</strong>cija obeh športov <strong>za</strong>hteva večjo skrb<br />

<strong>za</strong> <strong>za</strong>gotavljanje visoke ravni znanja prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci.<br />

LITERaTURa<br />

1. Ahčan U (2006). Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči<br />

križ Slovenije.<br />

2. Golnar T (1996). Gorniška vzgoja, osnove didaktike in pedagogike gorniške<br />

vzgoje. Ljubljana: Planinska zve<strong>za</strong> Slovenije.<br />

<strong>3.</strong> Keggenhoff F (2006). Prva pomoč – pomagam prvi. Ljubljana: Prešernova<br />

družba.<br />

4. Kuepper T et al. (2003). First aid knowledge of alpine mountaineers. Resuscitation<br />

58: 159-69.<br />

5. Moscha L (2004). Ple<strong>za</strong>nje kot igra. Ljubljana: Modrijan <strong>za</strong>ložba.<br />

6. Podobnih P (2011). Anali<strong>za</strong> nesreč in reševalnega dela v letu 2010. Kranj:<br />

Komisija <strong>za</strong> informiranje in analizo GRZS. Dostopno na: http://www.grzs.<br />

si/?MenuID= 17 <br />

7. Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na področju športnega ple<strong>za</strong>nja. Planinska<br />

zve<strong>za</strong> Slovenije, Komisija <strong>za</strong> športno ple<strong>za</strong>nje, 1994. Dostopno na: http://ksp.<br />

pzs.si/ Struktura/dokumenti.html <br />

8. Prezelj M (2005). Varno v gore in na<strong>za</strong>j. Diplomsko delo. Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v<br />

Ljubljani, Visoka šola <strong>za</strong> zdravstvo.<br />

9. Rožanec A (2009). O<strong>za</strong>veščenost gornikov o prvi pomoči. Diplomsko delo.<br />

Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.<br />

10. Schubert P (2001). Siecherheit und Risiko in Fels und Eis. Munchen: Bergvelag<br />

Rother GmbH<br />

11. Schubert P (2004). Nevarnosti v gorah. Ljubljana: Planinska zve<strong>za</strong> Slovenije.<br />

12. Slabe D, Medja M (2009). Poznavanje evropske številke <strong>za</strong> klic v sili 112. Ujma<br />

23: 170-5.<br />

Eva Dolenc, Damjan Slabe<br />

1<strong>3.</strong> Strojin T (1999). Gorništvo: Izbrana dela iz sociologije gorništva. Ljubljana:<br />

Založba Tuma.<br />

14. Šterbenc I, Slabe D (2009). Poznavanje vsebine kompleta <strong>za</strong> prvo pomoč med<br />

vozniki motornih vozil. Obz Zdr N 43 (1): 45-52.<br />

15. Tomazin I, Avbelj M (2006). Reševanje v gorah s helikopterjem. Planinski vestnik<br />

111 (11): 21-5.<br />

16. Wilkerson JA, Moore E (2010). Medicine for mountaineering & other wilderness<br />

activities. Seattle (WA) : Mountaineers Books.<br />

272 273

VLOGA MEDICINSKE SESTRE V TIMU<br />

ULTRAMARATONSKEGA KOLESARJA<br />

POVZETEK<br />

THE ROLE OF a NURSE IN THE<br />

ENDURaNCE CYCLIST TEaM<br />

Teoretična izhodišča: Pomoč medicinske<br />

sestre pri <strong>za</strong>gotavljanju osnovnih<br />

življenjskih aktivnosti ni le omejena na<br />

paciente znotraj institucionalnih zidov in<br />

v oskrbi na domu, ampak se lahko nanaša<br />

tudi na delo z zdravimi osebami, med katere<br />

spadajo tudi športniki. Medicinske sestre<br />

s svojim znanjem in pripravljenostjo<br />

pomagati, lahko slednjim v določeni meri<br />

pomagajo pri doseganju vrhunskih rezultatov.<br />

Cilj: Prika<strong>za</strong>ti vlogo medicinske sestre v<br />

timu ultramaratonskega kolesarja.<br />

Metode: Uporabljena je bila študija primera.<br />

Opisana je bila vloga medicinske<br />

sestre, ki se je udeležila dirke RAAM (dirka<br />

preko Amerike) kot članica tima kolesarja<br />

Marka Baloha.<br />

Rezultati: Medicinska sestra je skrbela<br />

med dirko predvsem <strong>za</strong> kolesarjevo hidracijo,<br />

prehranjenost, primerno <strong>za</strong>ščito<br />

pred soncem, <strong>za</strong> njegova zdravila, higieno<br />

in nego kože ter prvo pomoč. Dodatno je<br />

pomagala pri vseh opravilih, ki niso direktna<br />

domena njene stroke, vendar so<br />

pripomogla k uspehu kolesarja.<br />

VŠZ NM<br />

Špela Pungeršek - spela999@gmail.com<br />

dr. Vladka Lešer - vladka.leser@guest.arnes.si<br />

Špela Pungeršek, Vladka Lešer<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Nurses assistance in the basic<br />

life activities is not only limited to the<br />

patients within the institutional walls or<br />

at the home care, but it can also refer to<br />

work with healthy people, which include<br />

also athletes. Nurses can with knowledge<br />

and willingness to help to some extent<br />

help the athletes in achieving excellent<br />

results.<br />

Aim: To demonstrate the role of a nurse in<br />

the endurance cyclist team.<br />

Method: The case study was used. The role<br />

of a nurse who attended the RAAM (Race<br />

Across America) with the Marko Baloh<br />

team was described.<br />

Results: The nurse took care of the cyclist<br />

hydration, nutrition, sun protection, medicines,<br />

hygiene and skin care and first aid.<br />

In addition she helped with other chores<br />

that were not directly her domain expertise<br />

but contributed to the success of the<br />

cyclist.<br />

Discussion: In addition to the previous<br />

good physical and mental preparation of<br />

the cyclist and team member, a high degree<br />

of professionalism, flexibility and co-<br />

Razprava: Za uspešno dokončanje kolesarske<br />

preizkušnje so, poleg predhodne<br />

dobre fizične in psihične priprave kolesarja<br />

in članov ekipe, ključnega pomena<br />

visoka stopnja profesionalnosti, prilagodljivosti<br />

in usklajenosti med člani tima.<br />

Zaključek: Vloga medicinske sestre v timu<br />

ultramaratonskega kolesarja je izrednega<br />

pomena, saj v njem deluje kot strokovna<br />

delavka s svojega področja ter pomaga po<br />

svojih močeh tudi pri ostalih opravilih. Za<br />

skupen uspeh je najpomembnejše dobro<br />

sodelovanje celotnega tima.<br />

KLJUČNE BESEDE: medicinska sestra, tim,<br />

ekstremni šport, življenjske aktivnosti<br />

UVOD<br />

Ultramaratonsko kolesarjenje<br />

Špela Pungeršek, Vladka Lešer<br />

ordination among team members are vital<br />

for the successful completion of the race.<br />

Conclusion: The role of the nurse in the<br />

endurance cyclist team is extremely important<br />

because she acts as an expert in<br />

her field and she also helps with other<br />

tasks. Good collaboration of the entire<br />

team is the most important for a mutual<br />

success.<br />

KEY WORDS: nurse, team, extreme sport,<br />

life activities<br />

Ekstremni športi neko lastnost razvijejo, izrazijo, poudarijo oz. prakticirajo do skrajnosti<br />

v primerjavi z ostalimi športi. Športniki so pri njihovem izvajanju pogosto izpostavljeni<br />

velikemu tveganju in sicer tvegajo izgubo zdravja, dela telesa ali celo življenja. Kljub<br />

temu so <strong>za</strong> uresničitev svojih ciljev pripravljeni storiti marsikaj, vsekakor pa svoj način<br />

življenja podredijo športu (Kavčič, 2006). Z ekstremnimi športi se ukvarja tudi vedno več<br />

rekreativnih športnikov (Sladič, 2008).<br />

Zaradi ekstremno velikih naporov in velikokrat prisotnih ekstremnih pogojev na poti<br />

med ekstremne športe prištevamo tudi ultramaratonsko kolesarjenje oz. kolesarjenje na<br />

velike razdalje (Rauter, 2011). Ena bolj znanih dirk je dirka preko Amerike (RAAM, Race<br />

Accross America), ki jo uvrščajo v sam vrh težavnostnih športnih preizkušenj (Robič,<br />

Kovšca, 2006). Dirka poteka od vzhodne do <strong>za</strong>hodne obale Združenih držav Amerike.<br />

Dolžina proge je vsako leto okoli 3000 milj oziroma 4800 km, ki jo najboljši kolesarji<br />

prevozijo v približno 9 dneh. Kolesarji so na poti izpostavljeni velikim višinskim razlikam<br />

(čez 3000 m); na najvišjih točkah je prisoten tudi sneg. Pri vožnji preko puščav so prisotne<br />

zelo visoke temperature, ki tudi ponoči ne padejo pod 30 °C. Kolesarjem otežuje<br />

delo še spremenljivo vreme (mraz, vročina, dež, veter) ter nepredvidljiv potek prometa.<br />

Eden naših najboljših ultramaratonskih kolesarjev je Marko Baloh, ki se je dirke RAAM<br />

udeležil šestkrat in dosegel več uvrstitev med najboljše (leta 2003 in 2005 je odstopil<br />

<strong>za</strong>radi zdravstvenih težav, 2006 osvojil 2. mesto v solo kategoriji, 2008 je zmagal v kategoriji<br />

dvojic skupaj s Tomažem Perčičem, leta 2009 in 2011 pa je osvojil <strong>3.</strong> mesto v solo<br />

kategoriji) (Baloh, 2011).<br />

274 275

Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

Vloga medicinske sestre in njeno sodelovanje timu<br />

Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester večinoma temelji na delu v multidisciplinarnem<br />

timu, kjer sodeluje z ostalimi strokovnjaki v zdravstvu (zdravniki, fizioterapevti<br />

in drugimi). Vsi pa imajo isti cilj, ki se nanaša na kakovost <strong>zdravstvene</strong> oskrbe,<br />

<strong>za</strong>dovoljstvo pacientov in uspešnost pri samem delu (Klemenc, 2007). Medsebojno<br />

sodelovanje ne more potekati brez dobre komunikacije med člani tima. Le kontinuiteta<br />

pogovorov z ostalimi člani tima, izmenjava in primerjanje mnenj, izkušenj, ravnanj in<br />

presojanje lastnega čustvenega odzivanja na dogajanje, pa tudi skupno razmišljanje o<br />

postopkih in dogajanjih je nepogrešljiv in utrjen prispevek k dobremu delu multidisciplinarnega<br />

tima (Ovsenik, 1983). Timska organiziranost nam omogoča, da se hitreje<br />

prilagajamo potrebam in <strong>za</strong>htevam uporabnika, stalnim izboljšavam našega dela in tudi<br />

večji ekonomičnosti (Oštir, 2009).<br />

Z vidika <strong>zdravstvene</strong> nege v primeru oskrbe ultramaratonskega kolesarja ne moremo<br />

govoriti o klasični oskrbi, kot v primeru pacienta v zdravstveno negovalni obravnavi.<br />

Lahko pa povežemo delovanje medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

predvsem z <strong>za</strong>dovoljevanjem temeljnih človekovih potreb, na katerih temelji teorija<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege Virginie Henderson. Leta 1955 je V. Henderson objavila štirinajst osnovnih<br />

potreb človeka, pri katerih naj bi medicinska sestra, pri zdravem ali bolnem<br />

človeku, pomagala. Osnovne človekove potrebe je razdelila v štirinajst življenjskih<br />

aktivnosti: (a) dihanje, (b) prehranjevanje in pitje, (c) izločanje in odvajanje, (d)<br />

gibanje in ustrezna lega, (e) spanje in počitek, (f) oblačenje, (g) vzdrževanje telesne<br />

temperature, (h) osebna higiena in urejenost, (i) izogibanje nevarnostim v okolju, (j)<br />

odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in doživljanj ter duševne, duhovne, socialne<br />

in seksualne potrebe (komuniciranje), (k) izražanje verskih čustev, (l) koristno delo, (m)<br />

razvedrilo, rekreacija ter (n) učenje, pridobivanje znanja o razvoju človeka in njegovem<br />

zdravju (Verčko Pernat et al., 2006).<br />

METODE<br />

V prispevku je bila uporabljena kvalitativna deskriptivna metoda in sicer študija primera.<br />

Prva avtorica prispevka, ki je medicinska sestra, se je kot članica ekipe ultramaratonskega<br />

kolesarja Marka Baloha udeležila dirke RAAM v letih 2009 in 2011. Opisana<br />

je njena vloga v interdisciplinarnem timu v obeh letih, s poudarkom na letu 2011. Start<br />

dirke je bil 15. junija 2011, cilj je Marko Baloh dosegel po devetih dneh dveh urah in<br />

59 minutah. Preizkušnja je potekala preko 12 zveznih držav Združenih držav Amerike<br />

(Kalifornija – Arizona – Kolorado – Kansas – Missouri – Illinois – Indiana – Ohio – Zahodna<br />

Virginija – Pensilvanija – Maryland).<br />

REZULTaTI IN RaZPRaVa<br />

Tim ultramaratonskega kolesarja Marka Baloha<br />

Bolj <strong>za</strong>htevne dirke ekstremni kolesarji vsekakor ne bi mogli odpeljati brez usklajene<br />

spremljevalne ekipe. V preteklih letih je bila Markova ekipa na RAAM-u sestavljena iz:<br />

vodje ekipe, pomočnika vodje ekipe, voznikov avtomobila, mehanika, kuharja, navigatorja<br />

in medicinske sestre. V Markovi ekipi na RAAM-u 2011 je prisostvovalo štirinajst<br />

članov in sicer: vodja ekipe, dva voznika spremljevalnega avta, voznik avtodoma, voznik<br />

Špela Pungeršek, Vladka Lešer<br />

drugega spremljevalnega avtomobila (namenjenega medijem), mehanik, kuhar, dva<br />

navigatorja, dva novinarja, fotograf, snemalec, medicinska sestra in žena kolesarja. Kar<br />

nekaj članov ekipe je po navadi iz kolesarskih vod, <strong>za</strong>to se vsi dokaj dobro spoznajo na<br />

kolesa.<br />

Vodja ekipe ima zelo <strong>za</strong>htevno delo, saj mora bdeti nad vsem dogajanjem skozi celotno<br />

dirko in seveda že mnogo prej na pripravah. Ob sebi ima tudi pomočnika, s katerim<br />

skupaj koordinirata delo in se spopadata z morebitnimi težavami, ki se jim na tako dolgi<br />

in <strong>za</strong>htevni dirki vsekakor ne da izogniti.<br />

Člani odprave RAAM so razdeljeni v »avtodom ekipo«, ki šteje tri člane (kuhar, šofer avtodoma<br />

in žena), ter dve ekipi, ki se izmenjujeta v spremljevalnem vozilu (ekipa A in B).<br />

Vsaka šteje tri člane (voznik spremljevalnega avta, navigator in oskrbovalec kolesarja),<br />

poleg njih pa še novinarja ali snemalca, ki prisedeta po potrebi. Na RAAM-u leta 2011 je<br />

prisostvoval še tretji avto, ki je bil namenjen <strong>za</strong> potrebe fotografa in spremljanju ostalih<br />

tekmovalcev na progi.<br />

Navigator je član ekipe v spremljevalnem avtomobilu, ki ima zelo <strong>za</strong>htevno nalogo<br />

usmerjanja kolesarja na pravo pot. V kolikor se kolesar izgubi, lahko pride do precejšne<br />

izgube časa, kar je lahko usodno <strong>za</strong> vrhunski rezultat. Naloga navigatorja je, da<br />

natančno spremlja potno knjigo in elektronsko navigacijsko napravo in s pomočjo teh<br />

dveh pripomočkov točno usmerja kolesarja na pravi poti, do cilja. Poleg tega izračunava<br />

vse prevožene kilometre, vodi statistiko o prevoženih kilometrih, višinskih razlikah in<br />

ažurno sporoča podatke organi<strong>za</strong>torju dirke na vsaki izmed 54. časovnih postajah.<br />

Voznik spremljevalnega vozila ima zelo odgovorno delo, saj mora neprestano slediti<br />

kolesarju v varni razdalji in se mu s posebno natančnostjo približevati med tem, ko le<br />

ta sprejema hrano, pijačo in ostale potrebščine iz avtomobila. Vsaka najmanjša napaka<br />

voznika je lahko <strong>za</strong> kolesarja usodna in ni redkost, ko se na dirki zgodi, da kolesarja<br />

povozi spremljevalni avtomobil.<br />

Kuhar se po navadi nahaja v avtodomu, ki je namenjen <strong>za</strong> počitek kolesarja in spremljevalne<br />

ekipe. V njem kuhar pripravlja hrano <strong>za</strong> kolesarja in ekipo.<br />

Medicinska sestra odigra svojo vlogo skozi celotno dirko preko negovanja in oskrbe kolesarja<br />

s hrano in ostalimi potrebščinami tako v spremljevalnem avtu kot članica ekipe,<br />

kot tudi v avtodomu med pripravo na počitek in po počitku kolesarja.<br />

Odprava v letu 2011 je bila medijsko bolj podprta in <strong>za</strong>to so se standardni ekipi pridružili<br />

predstavniki sedme sile, ki so profesionalno opravljali svoje delo in so tudi nesebično<br />

priskočili na pomoč pri motivaciji kolesarja.<br />

Trije izmed članov ekipe so na dirkah RAAM že sodelovali <strong>za</strong> ostale pa je to predstavljal<br />

svojevrsten izziv. Poleg tega pa sta bila dva člana odprave Američana, kar pa ni predstavljalo<br />

večjih komunikacijskih ovir, saj je uporaba angleškega jezika na mednarodnih<br />

ultramaratonskih kolesarskih dirkah prej pravilo kot izjema. Zaradi omejitev tako prostorskih,<br />

kot finančnih je ekipa sorazmerno majhna. Pomembno pa je, da deluje usklajeno<br />

in, da je vsak član pripravljen postoriti kar največ, kar je v njegovi moči <strong>za</strong> skupni<br />

uspeh. Ekipa deluje po načelu vsi <strong>za</strong> enega, eden <strong>za</strong> vse.<br />

276 277

Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

Proces <strong>zdravstvene</strong> nege na RAAM-u<br />

V nadaljevanju so predstavljene tiste osnovne življenjske aktivnosti po V. Henderson,<br />

pri katerih prihaja do največjih odmikov od normalnega stanja in pri katerih kolesar<br />

potrebuje največjo podporo ne le medicinske sestre, temveč celotnega tima.<br />

Dihanje<br />

»Dihanje je alfa in omega življenja« (Juchli,1994). Marko Baloh je astmatičen bolnik<br />

in pri njem igra pomembno vlogo pravilno in pravočasno jemanje zdravil proti astmi<br />

in preprečevanje negativnih vplivov, ki bi stanje bolezni lahko poslabšali (dehidracija,<br />

podhladitev). V dnevniku prehrane in tekočin je natančno <strong>za</strong>beležen čas jemanja<br />

predpisane terapije. Vsi člani ekipe morajo poznati zdravila in <strong>vede</strong>ti, kje se nahajajo.<br />

Marko si na kolesu sam aplicira zdravila, ki mu jih poda član, ki ima nalogo oskrbovalca.<br />

Naloga medicinske sestre v timu je, da ga večkrat povpraša po počutju, skrbi <strong>za</strong> njegova<br />

zdravila in ostalim članom tima predstavi njegovo bolezen in pomen konstantne in točne<br />

uporabe predpisanih zdravil.<br />

Prehranjevanje in pitje<br />

Osnovni cilj prehrane pri povečani telesni aktivnosti je <strong>za</strong>dostiti energijskim potrebam<br />

posameznika, ki ima povečano telesno aktivnost. Količina energije ter posameznih hranil<br />

(ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, mikrohranil in vode) je individualno odmerjena<br />

glede na vsakega posameznika. Te potrebe so odvisne predvsem od: spola, starosti,<br />

pogostosti, intenzivnosti, trajanja aktivnosti, dejavnikov okolja (vročina, vlaga,<br />

mraz, ekstremni pogoji,...) in genetskih faktorjev (Rotovnik, 2004). Za posameznika ni<br />

važno le koliko poje in čas prehranjevanja, temveč tudi kaj, kje in kako je hrana servirana<br />

(Pokorn, 1998). Na kolesu so možnosti prehranjevanja omejene, predvsem <strong>za</strong>radi<br />

nepraktičnosti, majhnega manevrskega prostora in <strong>za</strong>htevnih pogojev. Poleg tega tudi<br />

navodila organi<strong>za</strong>torjev dirke nalagajo pravilo, da se sme spremljevalni avto kolesarju<br />

približati le štirikrat v polni uri. V teh srečanjih je potrebno <strong>za</strong>gotoviti popolno oskrbo s<br />

pijačo, prehrano in ostalimi potrebščinami, ki jih kolesar potrebuje.<br />

Ultramaratonsko kolesarjenje je ekstremno tudi z vidika porabljene energije kolesarja.<br />

V prvih dneh je izmerjeno porabo energije do 20000 kcal na 24 ur praktično nemogoče<br />

popolnoma nadomestiti. Trudimo pa se čim bolj optimalno pokriti manjko, predvsem v<br />

obliki pomembnih hranil, vitaminov in mineralov. Nadomeščanje tekočine je prav tako<br />

izrednega pomena; količine napitkov se dnevno sučejo okoli 30 litrov. Letošnji RAAM<br />

je Marko želel prevoziti le s pomočjo športne prehrane švicarskega proizvajalca Winforce,<br />

ki temelji na prehrani v obliki gelov in v obliki praškov, ki se pred <strong>za</strong>užitjem<br />

mešajo z vodo, tako da dobimo tekočo substanco <strong>za</strong> uživanje. Vsa ta prehrana <strong>za</strong>gotavlja<br />

športniku kar najbolj optimalno pokrivanje potreb po vseh hranilih, prednost pa je tudi<br />

v tem, da zelo majhne količine te prehrane vsebujejo visoko kalorično vrednost (npr. en<br />

25 g gel vsebuje cca. 300 kcal). Med samo dirko, pa je Marko <strong>za</strong>čutil praznino v svojem<br />

želodcu in si <strong>za</strong>želel običajne trde prehrane. Seveda mu je ekipa omogočila tudi tako<br />

prehrano, je pa z običajno prehrano zelo težko <strong>za</strong>dovoljiti vse potrebe po hranilih v<br />

ekstremnih pogojih. Upoštevati je potrebno tudi to, da so hladilni viri v spremljevalnem<br />

avtomobilu zelo omejeni in je že logistično zelo težko priskrbeti in vzdrževati <strong>za</strong>dostne<br />

količine zdrave prehrane <strong>za</strong> kolesarja.<br />

Odvajanje in izločanje<br />

Odvajanje in izločanje med samimi tekmami je zelo oteženo. Nemalokrat se zgodi, da se<br />

Špela Pungeršek, Vladka Lešer<br />

<strong>za</strong>radi slabih pogojev prehranjevanja, ekstremnih naporov in enolične prehrane pojavijo<br />

<strong>zdravstvene</strong> težave pove<strong>za</strong>ne z odvajanjem (driska, bruhanje, dehidracija). Temu se v<br />

največji meri izognemo s poostreno higieno pri pripravljanju hrane. Kolesarja skušamo<br />

spodbujati k pitju <strong>za</strong>dostnih količin tekočin, kar ima <strong>za</strong> posledico tudi redno odvajanje<br />

tekočine. Izločanje urina kolesar po navadi opravi kar s kolesa, čeprav je to proti<br />

pravilom organi<strong>za</strong>torja. Za odvajanje blata pa skuša ekipa v danem trenutku najti čim<br />

bolj intimne razmere, kjer kolesar opravi svojo potrebo. Posebno pozornost je potrebno<br />

nameniti negi kože po odvajanju, saj se nečista in ne negovana koža rada vname.<br />

Spanje in počitek<br />

Za spanje je na sami dirki namenjeno malo časa, <strong>za</strong> počitek tega časa praktično ni. Kolesar<br />

prvih 36 ur dirke ne spi. Nato pa od vsakih naslednjih 24 ur nameni le tri ure spanju.<br />

Za spanje nameni tudi morebitne neljube trenutke, kot je »gumi defekt« spremljevalnega<br />

avtomobila. Ko ekipa menja kolo na avtomobilu, kolesarju omogočimo počitek ob<br />

cesti na improviziranem ležišču. Marko Baloh ima odmerjen čas spanja točno določen<br />

glede na njegove potrebe. V primeru, da v naprej določen čas spanja <strong>za</strong>radi potreb kolesarja<br />

ni mogoče izpeljati, se ga prilagodi glede na trenutne potrebe.<br />

Oblačenje<br />

Na kolesu je oblačenje še posebej <strong>za</strong>pleteno, lahko tudi nevarno početje. Kljub temu,<br />

da kolesar tehniko oblačenja pozna do vsake potankosti, se <strong>za</strong>radi velike utrujenosti<br />

rada pripeti nesreča. Kolesar predhodno preko mikrofona ali ob srečanju s spremljevalnim<br />

avtom sporoči, kakšno potrebo v zvezi z oblačenjem ima. V kolikor se želi samo<br />

sleči, to stori sam in obleko samo izroči članu ekipe v spremljevalnem avtomobilu. Če se<br />

želi preobleči, pa v naprej pove kakšne želje ima, kaj želi obleči. Ko je obleka pripravljena,<br />

se spremljevalni avtomobil približa in se poda obleka kolesarju. Ta se potem na<br />

kolesu sam obleče. Vsak dan <strong>za</strong>gotovimo kolesarju ob počitku tudi tuširanje v avtodomu<br />

in takrat se preobleče v sveža kolesarska oblačila. Posebej pomembno vlogo ima obleka<br />

kot <strong>za</strong>ščita pred soncem, mrazom, dežjem in vetrom. Vsekakor oblačila prilagodimo<br />

razmeram v katerih vozi kolesar.<br />

Vzdrževanje telesne temperature<br />

Izpostavljenost ekstremnim pogojem lahko pri<strong>vede</strong> do podhladitev ali pregrevanja<br />

športnika. Da bi se temu izognili je potrebno biti pozoren na različnih področjih delovanja.<br />

V prvi vrsti je potrebno <strong>za</strong>gotoviti <strong>za</strong>dostno rehidracijo kolesarja. Točno merjenje<br />

<strong>za</strong>užite tekočine in opominjanje kolesarja na pitje <strong>za</strong>dostnih količin tekočine, nam je<br />

lahko v veliko pomoč pri vzdrževanju telesne temperature. V ekstremno mrzlih pogojih,<br />

ki nastopijo na dirki <strong>za</strong>radi visoke višinske razlike ali ob deževnem vremenu, kolesarju<br />

ponudimo tople napitke v obliki sladkega čaja ali juhe.<br />

Skrb <strong>za</strong> čistočo in urejenost<br />

Skrb <strong>za</strong> čistočo je posebej pomembna predvsem pri pripravi hrane in pijače, saj kaj<br />

hitro <strong>za</strong>radi slabih pogojev, ki vladajo med dirko, lahko s tega naslova pride do driske,<br />

posledično do izsušenost, kar je lahko usodno <strong>za</strong> kolesarja. Vsekakor pa kolesar posveti<br />

pozornost tudi osebni higieni, čeprav so čas in možnosti zelo omejene. Redna nega zob<br />

in ustne votline sodita v osebno nego kolesarja, ki ju opravi na kolesu večkrat dnevno.<br />

Posebna pozornost pa je namenjena tudi spiranju ustne votline po uporabi inhalacijskih<br />

zdravil proti astmi. Prav tako kolesar na kolesu skrbi tudi <strong>za</strong> britje brade, ki ga iz<strong>vede</strong><br />

enkrat dnevno. Umivanje telesa predstavlja <strong>za</strong> kolesarja med samo dirko prav posebno<br />

sprostitev in osvežitev, z njim dosežemo tudi znižanje telesne temperatura pogosto<br />

278 279

Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

pregretega telesa. Kolesarju se omogoči tuširanje v avtodomu med postankom, ki je<br />

namenjen spanju. V kolikor daljši postanek ni v planu, se kolesarju podaja vlažne<br />

umivalne krpice kar na kolo, on si nato postopoma umije obraz, roke in del nog. Pomembnosti<br />

intimne nege se dobro <strong>za</strong>vedajo vsi kolesarji, saj je ta predel izpostavljen velikim<br />

trenjem na kolesu, s tem pa se še povečajo možnosti infekcij, ki že tako niso <strong>za</strong>nemarljive.<br />

Prav infekcije anogenitalnega dela so pogosto vzrok <strong>za</strong> odstop kolesarjev na<br />

dirkah. Medicinska sestra pomaga kolesarju pri vzdrževanju osebne higiene in izkoristi<br />

vsak trenutek <strong>za</strong> opazovanje kože in vidnih sluznic z namenom preprečitve morebitnih<br />

<strong>za</strong>pletov.<br />

Izogibanje nevarnostim v okolju<br />

V kolikor hočemo obvarovati kolesarja pred nevarnostmi, moramo delovati varno vsi<br />

člani njegove ekipe. Organi<strong>za</strong>tor vsake dirke že pred samo dirko izda pisna pravila, ki<br />

se jih mora vsaka ekipa in kolesar striktno držati. Navodila se nanašajo tako na cestnoprometne<br />

predpise in kršenje le teh kot na približevanje spremljevalnega avtomobila<br />

kolesarju, <strong>za</strong>sledovanje kolesarja v primerni razdalji, uporabo sredstev <strong>za</strong> razsvetljavo,<br />

varnostne čelade in same označbe spremljevalnega avtomobila s svetlobnimi telesi.<br />

Dirka poteka v aktivnem prometu po cestah, ki jih ne <strong>za</strong>pirajo <strong>za</strong> ostali promet. Zato<br />

predstavljajo veliko nevarnost <strong>za</strong> kolesarja prav ostali prometni udeleženci. V naši<br />

ekipi se skušamo izogniti nesrečam tako, da ves čas sledimo kolesarju in ga ne puščamo<br />

samega v prometu.<br />

Komunikacija<br />

Medsebojno sporazumevanje med kolesarjem in ekipo, ter med samimi člani ekipe je<br />

zelo pomembno <strong>za</strong> doseganje vrhunskih rezultatov. V veliko pomoč v komunikaciji med<br />

kolesarjem in ekipo nam je moderna tehnologija, ki s pomočjo priročnih malih naprav<br />

prenaša glasove od enega k drugemu in obratno. Pomembna pa je tudi neverbalna<br />

komunikacija, ki poteka med kolesarjem in spremljevalci. Že pred samo dirko se ekipa<br />

in kolesar dogovorijo <strong>za</strong> določene znake, s katerimi kolesar sporoča o stanju svojega<br />

počutja. Predvsem v težkih trenutkih je neverbalna komunikacija s strani kolesarja v<br />

ospredju. Kolesar s svojim telesom lahko marsikaj sporoči, npr. da je zelo <strong>za</strong>span, da ga<br />

kaj boli, da ima dovolj vsega. Tu pa nastopi novo poglavje <strong>za</strong> člane ekipe – motivacija.<br />

Prvih nekaj dni člani ekipe v zvezi z motivacijo res nimajo veliko dela, se pa s trajanjem<br />

dirke potrebe po motiviranju povečujejo. Za motiviranje kolesarja so pripravljeni storiti<br />

marsikaj. Pokliče se domov v Slovenijo Markove starše in otroke, s katerimi se pogovarja<br />

preko telefona, berejo se sporočila prijateljev in znancev, ki jih <strong>za</strong>pišejo in pošljejo<br />

preko interneta in »ušpiči« se še marsikatero prigodo ob samem cestišču.<br />

Medicinska sestra v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

Medicinska sestra kot članica multidisciplinarnega tima ultramaratonskega kolesarja<br />

svoje delo doživljaja kot skrb <strong>za</strong> čim bolj ugodno počutje kolesarja na dirki. Pri svojem<br />

delu se v timu srečuje s kolegi, ki niso <strong>zdravstvene</strong> stroke, kar pa ne sme ovirati samega<br />

procesa dela, ker imajo vsi člani tima isti cilj. Skupni cilj Baloh tima je bil varno in<br />

uspešno pospremiti Marka Baloha do cilja dirke RAAM 2011 in mu skušati kar najbolj<br />

pomagati pri uresničitvi njegovih želja. Izka<strong>za</strong>lo se je, da medicinska sestra s svojim<br />

znanjem in odprtostjo do drugih strok lahko veliko doprinese v multidisciplinarnih timih,<br />

tudi tistih kateri niso direktno ve<strong>za</strong>ni na zdravstveno stroko. Temelj dobrega sodelovanja<br />

je različna strokovna usposobljenost in usklajeno sodelovanje na osnovi odgovornosti<br />

vsakega posameznega člana. Dobro medsebojno sodelovanje prinese s seboj tudi dobre,<br />

če ne že vrhunske rezultate. Vsekakor pa je pomembno, da se vsak izmed članov ekipe<br />

že pred samim odhodom na dirko seznani s svojimi nalogami in kompetencami, ki ga<br />

čakajo na sami dirki, da je vsak član ekipe psihično in fizično dovolj pripravljen, da ga<br />

morebitne težave ne bi ovirale pri samem delu s kolesarjem in pri sodelovanju z ostalimi<br />

člani ekipe. Marsikdaj je treba na sami dirki iti preko svojih želja in misli usmeriti v<br />

skupno dobro. Brez visoke stopnje tolerance in prilagodljivosti na ekstremne razmere<br />

vsakega posameznega člana ekipe ni možno prispevati k skupnemu cilju. Zavedati se<br />

je potrebno, da na sami dirki ni prostora <strong>za</strong> lastna čustva, težave in tegobe. Prostor na<br />

katerem se srečujejo člani ekipe je minimalno odmerjen in kaj hitro lahko pomanjkanje<br />

intimnega prostora in zvišana stopnja napora pri<strong>vede</strong>ta do razdora v ekipi. To pa še prej<br />

kot bi si mislili in če na to ne opozorimo kolesarja z besedami, lahko nanj močno vpliva.<br />

Od medicinske sestre kot članice ekipe se pričakuje, da ne bo delovala zgolj in samo v<br />

okviru svoje stroke, prav tako se to pričakuje tudi od ostalih članov ekipe, saj so sredstva<br />

in prostor zelo omejena. Ni pričakovati, da bo medicinska sestra menjala zračnice<br />

na kolesu in opravljala mehanična dela, prav tako kot mehanik ali novinar ne moreta<br />

opravljati njenega strokovnega dela, bo pa poprijela <strong>za</strong> vsako delo, ki mu je kos (npr.<br />

pranje perila, priprava hrane <strong>za</strong> ekipo, <strong>za</strong> kolesarja, oblačenje kolesarja, morebitno<br />

navigiranja ob izpadu navigatorja, nabava hrane, sporočanje rezultatov organi<strong>za</strong>torju,<br />

motivacija ekipe in kolesarja, in še mnoge druge majhne, a pomembne naloge). Tako kot<br />

je potrebno vsakodnevno pri svojem poklicu ohranjati visoko stopnjo profesionalnosti v<br />

procesu <strong>zdravstvene</strong> nege pacienta, je to stopnjo profesionalnosti potrebno ohraniti tudi<br />

v timu ultramaratonskega kolesarja.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Špela Pungeršek, Vladka Lešer<br />

Zahtevnejših dirk kor je RAAM kolesarji ne bi mogli odpeljati brez dobro usklajene ekipe,<br />

katere del je tudi medicinska sestra. V večjih ekipah je poleg nje prisoten tudi zdravnik.<br />

Medicinska sestra je pomemben član ekipe, saj skrbi <strong>za</strong> dobro počutje kolesarja med<br />

samo dirko, <strong>za</strong> njegovo hidracijo, prehranjenost, primerno <strong>za</strong>ščito pred soncem, skrbi<br />

<strong>za</strong> kolesarjeva zdravila, higieno in nego kože, ob morebitnih poškodbah prva priskoči<br />

na pomoč in na njej je odločitev, kdaj poklicati na pomoč zdravnika. Naloge in dela na<br />

sami dirki se ne navezujejo le na strokovna znanja. Poleg vseh naštetih nalog se med<br />

samo dirko najde še tisoč in ena malenkost, ki jo je potrebno postoriti <strong>za</strong> dobro počutje<br />

kolesarja in članov ekipe in v kolikor je v moči medicinske sestre, da to postori, bo<br />

to vsekakor storila. Prav tako kot ostali člani ekipe se bo trudila, da skupaj dosežejo<br />

skupni cilj. Da pa do želenega cilja lahko pridejo vsi, tako člani ekipe kot kolesar, je<br />

potrebno opraviti dolgo in naporno pot, ki se <strong>za</strong>čne že kar lep čas pred odhodom na<br />

določeno dirko. Same priprave na dirko ter spoznavanje svojih del in nalog na sami dirki<br />

so poglavitnega pomena <strong>za</strong> uspeh. Pomembno je, da vsak posameznik, ki pristopi k ekipi<br />

skuša razumeti kolesarja, njegovo žejo po uspehu in ga pri tem maksimalno podpira,<br />

čeravno se včasih <strong>za</strong>zdi, da premaguje meje nemogočega. Brez dobrega medsebojnega<br />

sodelovanja, brez usklajenosti in pozitivne komunikacije med člani ekipe in kolesarjem<br />

in brez kančka drznosti stopiti korak dlje, ni možno doseči želenega cilja. Marku Balohu<br />

in njegovi ekipi je na naj<strong>za</strong>htevnejši preizkušnji RAAM-u 2011, to uspelo z osvojenim <strong>3.</strong><br />

mestom.<br />

280 281

Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja<br />

LITERaTURa<br />

1. Baloh M. Dosežki. 2011. Dostopno na: http://www.markobaloh.com/si//index.<br />

php?option=com_content&task=view&id=17&Itemid=47 (6. 7. 2011).<br />

2. Hosta M. Etika športa – manifest <strong>za</strong> 21. stoletje. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> šport,<br />

Inštitut <strong>za</strong> šport; 2007.<br />

<strong>3.</strong> Juchli J. Pflege. Stuttgart, New York: George Thieme Verlag; 1994.<br />

4. Kavčič M. Ekstremni športi: sociološka obravnava tveganja in nevarnosti pri<br />

ekstremnih športih. Družboslovne razprave. 2006;22(52):85-101.<br />

5. Klemenc D. Medpoklicno sodelovanje v <strong>zdravstvene</strong>m timu med medicinskimi<br />

sestrami in zdravniki - priložnost <strong>za</strong> nenehno izboljševanje kakovosti. Zdr<br />

Vest. 2007;76(1):55-9.<br />

6. Oštir M. Medicinska sestra - koordinatorica v multidisciplinarni obravnavi otrok<br />

s kronično boleznijo. In: Majcen Dvoršak S. et al., eds. Medicinske sestre in<br />

babice - znanje je naša moč, 7. kongres <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege Slovenije,<br />

Ljubljana, 11.-1<strong>3.</strong> maj 2009. Ljubljana: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege<br />

Slovenije - Zve<strong>za</strong> strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih<br />

tehnikov Slovenije; 2009:123C. Dosegljivo na: www.zbornica-zve<strong>za</strong>.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/123C.pdf<br />

(6. 7. 2011)<br />

7. Ovsenik N. 198<strong>3.</strong> Vloga medicinske sestre v terapevtski skupnosti. Zdrav Obzor.<br />

1983;17(1-2):60-<strong>3.</strong><br />

8. Pokorn D. Gorivo <strong>za</strong> zmagovalce. Ljubljana: Forma 7; 1998.<br />

9. Rauter S. Stališče splošne javnosti o ekstremnih športih oziroma športnikih.<br />

Dostopno na: http://keda.blog.siol.net/files/2008/10/stalisce-splosne-javnosti-o-ekstremnih-sportih-oziroma-sportnikih2.pdf<br />

(6.7.2011).<br />

10. Robič J, Kovšca T. Samo človek sem. Tržič: Učila; 2006.<br />

11. Rotovnik Kozjek N. Gibanje je življenje. Ljubljana: Domus; 2004.<br />

12. Sladič A. Ekstremni – adrenalinski športi v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana:<br />

Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>; 2008.<br />

1<strong>3.</strong> Verčko Pernat S., Kisner M., Rozman M., Klasinc M. Zdravstvena nega 1. Maribor:<br />

Založba Pivec; 2006.<br />

EVALVACIJA USPEŠNOSTI<br />

INDIVIDUALNEGA PROGRAMA HUJŠANJA<br />

PERFORMaNCE EVaLUaTION OF INDIVIDUaL WEIGHT<br />

LOSS PROGRaM<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Debelost je bolezen.<br />

Vzrokov <strong>za</strong> nastanek je veliko, med njimi<br />

imajo pomemben vpliv socialni, kulturni,<br />

<strong>vede</strong>njski, biološki in genski dejavniki.<br />

Debelost je pove<strong>za</strong>na z nizom kroničnih<br />

bolezni in stanj. Velik del teh bolezni lahko<br />

pripišemo nezdravemu prehranjevanju in<br />

pomanjkanju redne telesne vadbe.<br />

Cilj: Cilj članka je predstaviti uspešnost<br />

individualnega programa hujšanja (HIP).<br />

Metoda dela: Uporabljena je bila deskriptivna<br />

metoda dela, kot tehnika pa akcijsko<br />

raziskovanje. Na <strong>za</strong>četku in ob koncu programa<br />

hujšanja je bila iz<strong>vede</strong>na anketa z<br />

enakim vprašalnikom, ob koncu programa<br />

pa so udeleženci izpolnili še dodaten krajši<br />

evalvacijski vprašalnik. V raziskavi, ki je<br />

potekala od aprila 2010 do junija 2010,<br />

je sodelovalo 30 udeležencev, 15 oseb<br />

ženskega spola in 15 oseb moškega spola.<br />

Rezultati: Primerjava rezultatov meritev<br />

telesne teže in sestave telesa je poka<strong>za</strong>la,<br />

da so ženske v povprečju izgubile 5,39<br />

kg, moški pa 9,57 kg, ob tem so ženske<br />

povprečno pridobile tudi 1 % mišične mase,<br />

moški pa v povprečju 1,5 %. Povprečni ITM<br />

je bil ob <strong>za</strong>ključku programa pri ženskah<br />

nižji <strong>za</strong> 1,91 kg/m² in pri moških <strong>za</strong> 3,0<br />

kg/m². Primerjava odgovorov v obeh an-<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Obesity is a disease. There are<br />

many causes of obesity, among them is a significant<br />

impact of social, cultural, behavioral,<br />

biological and genetic factors. Many of<br />

those diseases can be attributed to unhealthy<br />

diet and lack of regular physical activity.<br />

Aim: The aim of this article is to present the<br />

performance of individual weight loss program.<br />

Methods: Descriptive work method<br />

and action research have been used in this<br />

work. Survey was conducted with the same<br />

questionnaire at the beginning and at the<br />

end of weight-loss program. The participants<br />

completed a further short evaluation<br />

questionnaire when the program was finished.<br />

The research, which took place from<br />

April 2010 to June 2010, was attended by 30<br />

participants, 15 females and 15 males.<br />

Results: Participants of weight-loss program<br />

(HIP), which lasted three months, had<br />

various success in weight loss and changes<br />

in living habits. Comparison of results of<br />

measurements of body weight and body<br />

composition showed, that women on average<br />

lost 5,39 kg, while men at the same<br />

time lost 9,57 kg, on the other hand women<br />

on average increase their muscle mass<br />

for 1 %, while men increase it for 1,5 %.<br />

At the end of the program the average BMI<br />

282 283<br />

ZF UL<br />

Tina Bevc - tina_bevc@yahoo.com<br />

viš. pred. dr. Ruža Pandel Mikuš - ru<strong>za</strong>.pandel@zf.uni-lj.si

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

ketnih vprašalnikih je poka<strong>za</strong>la, da so se<br />

udeleženci ob koncu programa več gibali<br />

in bolj zdravo prehranjevali.<br />

Razprava in sklep: Rezultati raziskave<br />

iz<strong>vede</strong>ne v programu hujšanja z individualnim<br />

pristopom (HIP) so potrdili<br />

uspešnost tega shujševalnega programa,<br />

izboljšanje <strong>zdravstvene</strong>ga stanja in korenito<br />

spremembo življenjskega sloga pri<br />

udeležencih.<br />

KLJUČNE BESEDE: debelost, zdrav<br />

življenjski slog, programi <strong>za</strong> hujšanje.<br />

UVOD<br />

in women decreased by 1,91 and in men<br />

decreased by 3,0. Comparison of responses<br />

in the survey questionnaire revealed, that<br />

the participants at the end of the program,<br />

were more varied and had healthier diet.<br />

Discussion and conclusion: The results of<br />

research, carried out by the participants in<br />

the weight-loss program with individual approach<br />

(HIP), have confirmed the efficacy<br />

of this weight reduction program, improvement<br />

of health status and radical changes<br />

in lifestyle.<br />

KEY WORDS: obesity, healthy lifestyle,<br />

programs for weight loss.<br />

Debelost je socialna, civili<strong>za</strong>cijska bolezen, ki jo povzročajo psihološki, sociološki in<br />

genetski dejavniki. Je posledica življenja v današnji družbi (Pandel Mikuš, 2001). Včasih<br />

so bile razlog <strong>za</strong> debelost hormonske težave, v času velikih civili<strong>za</strong>cij je bila debelost<br />

usoda dobro preskrbljenih, danes pa se dogaja obratno, največ debelih je med<br />

revnejšimi. Da bi to bolje razumeli, je ta pojav najbolje preučevati v državi, kjer se je<br />

to razmahnilo že v nekakšno nacionalno katastrofo. Kar 64 % Američanov je predebelih v<br />

primerjavi z 28 % Francozov, kar 20 % Američanov pa je pravih debeluhov v primerjavi s<br />

3-5 % Francozov (Montignac, 2001).<br />

Kljub ponudbi lahke hrane, hrane, ki vsebuje manj kalorij predvsem na račun maščob,<br />

debelost še vedno narašča. Pogosto uživanje hrane in hrana z več ogljikovih hidratov je<br />

povečala količino <strong>za</strong>užitih kalorij. Novejše raziskave so poka<strong>za</strong>le, da <strong>za</strong>menjava maščob<br />

z ogljikovimi hidrati nima shujševalnega učinka (Pokorn, 1997).<br />

Sprehod skozi živilsko trgovino namiguje na enega izmed razlogov <strong>za</strong> nastalo problematiko.<br />

Ponudba živil je komaj še pregledna. Na trgu je več kot 14.000 prehrambenih<br />

izdelkov, vsako leto se pojavi cela vrsta novih. Strokovnjaki so si edini: jemo preveč in<br />

še napačno. Približno 80 % našega obilnega vnosa kalorij izvira iz industrijsko predelanih<br />

in izboljšanih živil. Večini njih delno ali popolnoma primanjkuje hranilnih snovi kot<br />

so vitamini, minerali, vlaknine in mikroelementi. Tako se dogaja, da veliko ljudi kljub<br />

čezmerni prehrani ni preskrbljenih z življenjsko pomembnimi hranili. Posledice so lahko<br />

premajhna odpornost in presnovne motnje (Pospisil et al., 2004).<br />

Z debelostjo so pove<strong>za</strong>ne številne <strong>zdravstvene</strong> težave: povečana stopnja smrtnosti,<br />

povišan krvni tlak, bolezni srca in žilja, nekatere vrste rakavih obolenj, sladkorna<br />

bolezen in bolezni žolčnika (Karpljuk in sod., 2003; Fras, 2006).<br />

Če je prva polovica problema debelosti prehrana, je druga polovica problema vsekakor<br />

pomanjkanje telesne dejavnosti med ljudmi (Howley, Franks, 2003; Fras in sod., 2007).<br />

Negibanje ali pomanjkanje gibanja je v današnjem času vse hujši dejavnik tveganja, ki<br />

ogroža naše zdravje. Telesna nedejavnost in sedeč življenjski slog sta najtesneje pove<strong>za</strong>na<br />

s prej omenjenimi zdravju škodljivimi stanji (Sila, 2007; Fras, Zaletel, 2004).<br />

ZDRAV NAČIN HUJŠANJA V PROGRAMU »HUJŠANJE Z INDI-<br />

VIDUALNIM PRISTOPOM« - HIP<br />

Če želimo uspešno in trajno izgubiti odvečne kilograme, oziroma prekomerno telesno<br />

težo, se moramo držati načel zdrave prehrane, upoštevajoč piramido zdrave prehrane,<br />

potrebno pa je vključiti tudi redno telesno dejavnost, vsaj 30 minut dnevno. V programu<br />

hujšanja (HIP) lahko posamezniki uspešno in zdravo izgubljajo odvečne kilograme pod<br />

budnim očesom strokovnjakov različnih profilov.<br />

Osnove hujšanja<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

Ljudje se <strong>za</strong> zmanjševanje kilogramov in maščobnega tkiva odločajo iz različnih razlogov.<br />

Motivacija <strong>za</strong> dosego cilja je najmočnejša takrat, ko je ogroženo zdravje in<br />

življenje (sladkorna bolezen, povišan holesterol, preobremenjenost sklepov, izguba<br />

vitalnosti, kronična utrujenost in podobno). Pojem dieta nosi negativno konotacijo izogibanja,<br />

pomanjkanja in kazni. Hujšanje z dietami daje lažne upe, prispeva k stresu,<br />

ruši koncentracijo, povzroča utrujenost in pogosto vodi še do večjega povečanja telesne<br />

mase in maščobe. Vzponi in padci stalnega hujšanja z dietami (nihanje telesne teže)<br />

povečajo možnosti psihopatologije, ne<strong>za</strong>dovoljstva z življenjem, prenažiranja, morbidnosti<br />

in ne na<strong>za</strong>dnje tudi smrtnosti (Brownell, Rodin, 1995; Pandel Mikuš, 2001).<br />

Majerle (2005) podaja naslednja navodila oziroma pravila, ki nam pomagajo pri zdravem<br />

in uspešnem izgubljanje odvečne telesne mase:<br />

• ne izgubite več kot 0,5 – 1 kg tedensko;<br />

• 1x mesečno izmerite telesno sestavo, tehtajte se 1x tedensko;<br />

• izogibajte se maščobam;<br />

• izogibajte se popularnim dietam, čudežnim kremam in preparatom;<br />

• ne jejte hrane z visokim glikemičnim indeksom;<br />

• pojejte najmanj 30 – 50 g balastnih snovi na dan;<br />

• obroke načrtujte vnaprej;<br />

• obroke imejte vsak dan približno ob istem času;<br />

• ne jejte iz embalaže ali večje posode;<br />

• ne izpuščajte obrokov;<br />

• berite nalepke o vsebnosti in biološki vrednosti hrane;<br />

• ne jejte preveč slane hrane (<strong>za</strong>drževanje vode);<br />

• uživajte L-carnitin (samo pri ljudeh, ki ne jedo mesa);<br />

• uživajte omega-3 maščobne kisline, ki povzročajo učinkovito kurjenje maščob<br />

• (losos, ribje olje);<br />

• ob obrokih pijte zeleni čaj, ki znižuje glikemični indeks obroka;<br />

• 3 – 4 krat tedensko vadite anaerobno, 4 – 6 krat tedensko vadite aerobno;<br />

• aerobna vadba naj bo zjutraj na tešče.<br />

Če želimo izgubiti telesno maso, je bistveno, da imamo negativni energijski vnos<br />

(Sharkey, 1990). Negativna energijska bilanca, ki je dosežena samo z restriktivno<br />

dieto lahko pripelje do neproporcionalnega znižanja metaboličnih funkcij in skoraj <strong>za</strong>gotovo<br />

povrnjene oziroma še povišane telesne teže (Liebel et al., 1995). Prav <strong>za</strong>radi tega<br />

je zelo pomembna tudi telesna dejavnost, oziroma gibanje. Edini način, da izgubimo<br />

uskladiščeno maščobo je, da jo pokurimo s pomočjo telesne dejavnosti (Sharkey, 1990).<br />

284 285

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

Ross in sodelavci (1995) so v svoji raziskavi, v kateri je sodelovalo 24 zelo debelih žensk,<br />

ugotovili, da je najboljša kombinacija <strong>za</strong> izgubljanje telesne mase kombinacija diete<br />

in telesne dejavnosti, saj so na ta način ugotovili največjo izgubo maščobne mase in<br />

hkrati ohranitev puste telesne mase, predvsem skeletnih mišic. Tudi Pokorn in Čajavec<br />

(2006) trdita, da lahko le s pravo kombinacijo telesne dejavnosti in ustrezne prehrane<br />

zmanjšamo količino maščevja in hkrati ohranimo oziroma povečamo pusto telesno maso.<br />

Prav tako so ugotovili pozitivne učinke telesne dejavnosti v raziskavi, ki je <strong>za</strong>jemala 16<br />

zelo debelih ljudi v obdobju šestih mesecev. Skupina, ki je hujšala s telesno vadbo, je<br />

izgubila več maščobne mase kot skupina, ki je hujšala le z dieto, poleg tega pa so se<br />

pojavili še drugi pozitivni učinki vadbe: na primer nižji srčni utrip v mirovanju (Kenrick<br />

et al., 1972, cit. po Sharkey, 1990).<br />

Kempen in sodelavci (1995) so ugotovili, da dieta v kombinaciji z zmerno telesno<br />

dejavnostjo pospešuje razgradnjo maščob, izgubo maščobne mase in energijsko<br />

porabo. Ryan in sodelavci (1995) pa ugotavljajo, da je anaerobni trening znotraj programa<br />

izgubljanja telesne mase koristen <strong>za</strong> ohranjanje puste telesne mase (mišic) in<br />

ohranjanje stopnje ba<strong>za</strong>lnega metabolizma v mirovanju.<br />

Shujšati torej pomeni odpraviti maščobo, ne pa samo izgubiti odvečne kilograme. Pri<br />

nizkokalorični dieti izgubimo predvsem vodo in mišično maso, količina odvečne maščobe<br />

pa ostane nespremenjena. Estetski videz našega telesa se poslabša, ker postane tkivo<br />

uvelo in brez prave oblike. Maščoba je toplotni izolator, telo pa jo porabi tudi kot vir energije.<br />

Shujšati pomeni uporabiti maščobo kot vir energije. Pri hujšanju si je priporočljivo<br />

poiskati podporo v skupini <strong>za</strong> samopomoč, zdravniškem nadzoru ali posebnih strokovnih<br />

institucijah. Glavni cilj terapije je vzpostaviti ravnovesje v telesu, naučiti se pravilnega<br />

prehranjevanja in gibanja ter vzdrževati dolgoročni nadzor nad telesno težo (Dudek,<br />

2006, Pandel Mikuš, 2009).<br />

Telesna dejavnost kot nujni spremljevalec programa<br />

hujšanja<br />

Pri načrtovanju programa vadbe, s katerim bomo uspešno dosegli <strong>za</strong>stavljene cilje, je<br />

potrebno poznavanje nekaterih teoretičnih osnov vadbe in vpliva vadbe na človeško telo.<br />

Aerobna vadba oziroma aerobni napor so vsi nizko oziroma srednje intenzivni napori,<br />

v katerih prevladujejo aerobni energijski procesi. Meja aerobnega napora seže nekje<br />

do 50 % največje porabe kisika. Če je intenzivnost napora večja, se že aktivirajo tudi<br />

anaerobni, laktatni energijski procesi. Aerobni napor uporablja dve vrsti goriv; tista, ki<br />

izhajajo iz ogljikovih hidratov (gluko<strong>za</strong>, glikogen) in tista, ki izhajajo iz maščob (glicerol<br />

in proste maščobne kisline) (Ušaj, 2003). Intenzivnost vadbe določimo z odstotki od maksimalnega<br />

srčnega utripa. Poznamo dve ciljni območji in sicer: ciljno območje uravnavanja<br />

telesne teže (60 – 70 % maksimalnega srčnega utripa) in ciljno območje aerobnega<br />

treninga (70 – 85 % maksimalnega srčnega utripa). Ciljno območje uravnavanja telesne<br />

teže je najprimernejše <strong>za</strong> programe hujšanja in vzdrževanje mišičnega tonusa. Glavna<br />

goriva pri vadbi take intenzivnosti so maščobe in glikogen. Trening naj traja najmanj<br />

20 minut. Med vadbo pazimo na dihanje, ker je <strong>za</strong> izgorevanje maščob potrebno veliko<br />

kisika (Petrović in sod., 2005).<br />

Anaerobna vadba so dejavnosti, ki se napajajo preko energijskih procesov, ki ne <strong>za</strong>htevajo<br />

kisika. Energija prihaja iz visoko-energijskih fosfatnih substanc v mišici ali iz uporabe<br />

glikogena v mišici, kar povzroči proizvodnjo mlečne kisline. Anaerobni sistem obnove<br />

molekul ATP (adenozin trifosfat) poteka po dveh poteh: anaerobni laktatni poti in anaerobni<br />

alaktatni poti. Anaerobna laktatna pot oziroma laktatni sistem omogoča resintezo<br />

ATP s pomočjo glikolize, kot stranski produkt pa se tvori mlečna kislina. Ta proces<br />

<strong>za</strong>gotavlja energijo <strong>za</strong> kratkotrajnejšo vadbo visoke intenzivnosti. Anaerobna alaktatna<br />

pot oz. fosfatni sistem pa omogoča hitrejšo resintezo ATP s pomočjo kreatinfosfata. Ta<br />

proces poteka zelo hitro, dogaja se le pri nekaj sekund trajajočih visoko-intenzivnih<br />

naporih, saj <strong>za</strong>loge kreatinfosfata <strong>za</strong>doščajo le <strong>za</strong> nekaj sekund (Petrović in sod., 2005).<br />

Vadba <strong>za</strong> mišično definiranost je namenjena predvsem tistim, ki imajo prevelik odstotek<br />

maščobne mase, sicer pa niso močno predebeli. Navadno vadba <strong>za</strong> mišično definiranost<br />

sledi po izgubi telesne mase, ko želimo doseči še boljšo izraznost mišic. Cilj je izguba<br />

maščobne mase in vidnost mišic. Količina vadbe je visoka, intenzivnost pa nizka, vadba<br />

vključuje tudi dolgotrajnejšo nizko-intenzivno aerobno vadbo. Poleg vadbe je potrebno<br />

prirediti tudi režim prehrane (Petrović in sod., 2005).<br />

Šest osnovnih pravil zdrave prehrane<br />

Prehranjevanje mora biti v prvi vrsti zdravo, pri čemer upoštevamo šest osnovnih pravil:<br />

• Priporočljivo je <strong>za</strong>užiti 5-6 manjših obrokov dnevno, na ta način pospešimo presnovo.<br />

• Vsak obrok naj vsebuje vse potrebne hranilne snovi, sestavljen naj bo iz 3/6<br />

ogljikovih hidratov, 2/6 beljakovin in 1/6 maščob.<br />

• Vnos ogljikovih hidratov prilagodimo dejavnosti, ki sledi v 2-3 urah po obroku.<br />

• Maščobno maso lahko izgubimo le z dieto, ki ima negativno energijsko bilanco.<br />

• Zaužiti moramo torej manj kalorij, kot jih čez dan porabimo. Če se ukvarjamo s<br />

katerokoli obliko športne rekreacije, lahko uporabljamo tudi prehranska dopolnila<br />

k športni prehrani (multivitaminsko-mineralni preparati, nadomestki obrokov in<br />

drugo).<br />

• Odvisno od telesne teže in podnebnih pogojev je priporočljivo popiti od 2 do 4 l<br />

tekočine dnevno (Majerle, 2002).<br />

Najboljše razumevanje priporočil zdrave prehrane omogočajo različne prehranske piramide.<br />

Prehranska piramida omogoča, da si vsak posameznik hitro in preprosto sestavi<br />

uravnoteženo prehrano glede na svoje energetske potrebe, življenjski slog, priljubljenost<br />

hrane in ne na<strong>za</strong>dnje tudi denarne zmogljivosti (Peternelj, 2003).<br />

Za izboljšanje naše prehrane je potrebno veliko več kot samo prehranska piramida in<br />

nasveti <strong>za</strong> zdravo prehranjevanje. Potrebni so motiviranost, <strong>za</strong>vedanje in spoznanje, da<br />

je jesti dobro lahko celo bolj <strong>za</strong>bavno, kot če jemo slabo hrano. Za to ne potrebujemo<br />

velikega znanstvenega odkritja. Potrebno je preprosto delovati (Gabrijelčič Blenkuš,<br />

2009).<br />

Program hujšanja z individualnim pristopom<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

Hujšanje z individualnim pristopom (HIP) je program hujšanja in oblikovanja telesa, ki<br />

ga podjetje MojTrener izvaja že od leta 2005. Program v skupini se izvaja tri mesece<br />

z možnostjo nadaljevanja. Hujšanje v skupini ima številne prednosti, saj so v skupi-<br />

286 287

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

ni ljudje, ki imajo podobne težave in so drug drugemu v oporo. Udeleženci spoznajo<br />

načela zdravega prehranjevanja, zdravega hujšanja, se seznanijo s pomenom duševnega<br />

zdravja <strong>za</strong> obvladovanje telesne teže, spoznajo vse pozitivne učinke telesne dejavnosti<br />

<strong>za</strong> zdravje in se seznanijo z njeno vlogo pri <strong>za</strong>gotavljanju uspešnega hujšanja in<br />

vzdrževanja telesne teže. Skupina se sestaja dvakrat tedensko po dve uri, od tega je<br />

60 – 90 minut namenjenih vodeni skupinski vadbi (fitnes in kardio vadba). Udeležencem<br />

se ob pričetku programa izmeri telesna teža, telesna višina, telesna sestava, izračuna<br />

se jim indeks telesne mase (ITM). Na podlagi teh podatkov se izračuna ba<strong>za</strong>lni metabolizem<br />

posameznika in določi individualni načrt prehrane in individualni načrt vadbe, ki<br />

se ga mora posameznik natančno držati, da je hujšanje uspešno. Uspešnost sodelovanja<br />

v programu se tedensko spremlja s tehtanjem in mesečno z analizo telesne sestave.<br />

Ob <strong>za</strong>ključku programa sledi podroben pregled doseženih rezultatov in evalvacija <strong>za</strong><br />

pretekle tri mesece sodelovanja v skupini.<br />

Smernice zdravega hujšanja v programu HIP :<br />

• jesti manjše količine hrane večkrat na dan;<br />

• jesti vsaj 5 obrokov dnevno;<br />

• obrokov ne izpuščamo;<br />

• telovadba naj bo sestavni del življenja (vsaj 3x na teden);<br />

• izogibati se je potrebno hitro pripravljeni hrani;<br />

• jesti čim več svežega sadja in zelenjave;<br />

• jesti počasi, hrano dobro prežvečiti;<br />

• tehtati se samo 1x tedensko (Lorencin, 2010).<br />

NaMEN IN CILJ<br />

Namen članka je predstaviti smernice zdrave prehrane in zdrav način hujšanja. Želi<br />

opozoriti tudi na pomen rednega telesnega gibanja pri zdravem hujšanju in opredeli<br />

načine zmanjšanja maščobne mase v programu HIP - hujšanje z individulanim pristopom.<br />

ki <strong>za</strong>jema individualni načrt telesne vadbe in individualni načrt prehrane v programu.<br />

Cilj našega dela je z analizo strokovne ter znanstvene literature in analizo raziskave<br />

udeležencev programa <strong>za</strong> hujšanje odgovoriti na naslednji raziskovalni vprašanji:<br />

• Ali lahko z izbranim programom prehrane in vadbe uspešno vplivamo na<br />

zmanjšanje telesne mase in podkožnega maščevja?<br />

• Ali lahko z izbranim programom prehrane in vadbe ob izgubi podkožnega maščevja<br />

povečamo delež mišične mase?<br />

METODE<br />

Uporabljena je deskriptivna metoda dela. Iskanje literature je potekalo s pomočjo elektronskih<br />

podatkovnih baz: Cinahl, Cochrane, Medscape, Jupsline, National Institutes of<br />

Health, Food and Drug Administration, bibliografske baze MedlinePlus in sistem Cobiss.<br />

Ključne besede, ki so bile uporabljene <strong>za</strong> iskanje, so bile: debelost, zdrav življenjski<br />

slog, programi <strong>za</strong> hujšanje, healthy nutrition, weight managemnet, weight loss program.<br />

Vzorec<br />

V raziskavo so bili vključeni udeleženci programa hujšanja z individualnim pristopom<br />

(HIP). Narejene so bile študije na 30 udeležencih programa, 15 oseb je bilo moškega<br />

in 15 oseb ženskega spola. Ženske so bile stare od 20 do 60 let, moški pa od 25 do 55<br />

let. Vsi udeleženci so pred <strong>za</strong>četkom raziskave podpisali privoljenje <strong>za</strong> raziskavo in bili<br />

seznanjeni, da lahko kadarkoli v teku raziskave od nje tudi odstopijo.<br />

Raziskovalni instrument<br />

Podatki so se zbirali na način akcijskega raziskovanja. Uporabljen je bil anketni<br />

vprašalnik, ki se običajno uporablja pri izvajanju tega programa. Vsebuje vprašanja o<br />

<strong>zdravstvene</strong>m stanju in načinu življenja, meritve telesne mase in sestave ob pričetku<br />

programa hujšanja. Z enakim vprašalnikom smo vse udeležence ponovno anketirali ob<br />

<strong>za</strong>ključku programa. Po končanem programu je bila iz<strong>vede</strong>na še dodatna anketa s 4<br />

vprašanji, s katerimi so udeleženci na kratko evalvirali uspešnost programa.<br />

Potek raziskave<br />

Raziskava se je pričela aprila 2010 in končala junija 2010. Časovni odmik med prvim in<br />

drugim anketiranjem z enakim vprašalnikom je bil tri mesece. Rezultati so statistično<br />

obdelani in prika<strong>za</strong>ni s pomočjo grafov.<br />

REZULTaTI<br />

V raziskavi je sodelovalo 30 udeležencev, 15 oseb ženskega spola in 15 oseb moškega<br />

spola.<br />

Ženske udeleženke programa so bile stare povprečno 31,8 let, moški pa 36,1 leta.<br />

Slika 1: Izobrazba udeležencev programa<br />

Največ udeležencev je imelo srednješolsko izobrazbo.<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

288 289

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

Slika 2: Primerjava povprečne telesne mase udeležencev<br />

na <strong>za</strong>četku in ob <strong>za</strong>ključku programa<br />

Od pričetka programa do <strong>za</strong>ključka so moški izgubili povprečno 9,57 kg in ženske 5,39 kg.<br />

Slika 3: Primerjava povprečnega ITM na <strong>za</strong>četku in ob <strong>za</strong>ključku programa<br />

ITM se je pri ženskah v povprečju zmanjšal <strong>za</strong> 1,91 kg/m² in pri moških <strong>za</strong> 3,06 kg/m².<br />

Slika 4: Povprečna sprememba količine mišične mase udeležencev ob <strong>za</strong>ključku programa<br />

Do konca programa so ženske v povprečju pridobile 1% mišične mase, moški pa 1,5 %.<br />

Slika 5: Število dnevno <strong>za</strong>užitih obrokov, primerjava med<br />

udeleženci na <strong>za</strong>četku in ob <strong>za</strong>ključku programa<br />

Ob prihodu v program je večina udeležencev imela do 3 obroke dnevno, ob <strong>za</strong>ključku pa<br />

ženske <strong>za</strong>užijejo 4 obroke ali več, moški pa v večini več kot 5 obrokov dnevno.<br />

RaZPRaVa<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

Debelost je v večini primerov posledica nezdrave prehrane in telesne nedejavnosti. V<br />

Sloveniji je prisotna pri 20 % celotne odrasle populacije (Maučec Zakotnik, Pavčič, 2000).<br />

Program hujšanja HIP želi vplivati na oboje, tako na nezdrav način prehranjevanja kot na<br />

vse večjo neaktivnost in je trajal tri mesece, od aprila do junija 2010. Vseh udeležencev<br />

v programu je bilo 30, 15 žensk in 15 moških. Udeleženci so bili stari med 20 in 60 let,<br />

povprečna starost pri ženskah je bila 31,8 let in pri moških 36,1 leta. Po izobrazbeni<br />

strukturi so prevladovali udeleženci s srednješolsko izobrazbo.<br />

V raziskavi nas je tako na <strong>za</strong>četku kot ob <strong>za</strong>ključku, poleg osnovnih podatkov o<br />

udeležencih, <strong>za</strong>nimala tudi telesna masa in anali<strong>za</strong> telesne sestave posameznikov (delež<br />

maščobe, delež vode in delež mišic v telesu). Meritve so bile narejene s posebno tehtnico<br />

ob pričetku programa in ob koncu. Skozi vprašanja nas je <strong>za</strong>nimalo tudi, kakšne so<br />

njihove prehranjevalne navade, kako in koliko so telesno dejavni, kako ocenjujejo svoje<br />

zdravstveno stanje, koliko truda so pripravljeni vložiti <strong>za</strong> dosego <strong>za</strong>dovoljivih rezultatov<br />

in kaj pričakujejo od programa HIP. Opravili smo primerjavo med odgovori, ki so jih<br />

<strong>za</strong>pisali ob prihodu in ob <strong>za</strong>ključku programa.<br />

Meritev telesne višine, telesne teže in analize telesne sestave je poka<strong>za</strong>la naslednje<br />

rezultate in ugotovitve :<br />

• na <strong>za</strong>četku programa je bila povprečna telesna masa pri ženskah 78,91 kg, ob<br />

<strong>za</strong>ključku pa 73,52 kg, kar pomeni, da se je telesna masa pri ženskah v treh<br />

mesecih zmanjšala <strong>za</strong> povprečno 5,39 kg;<br />

• na <strong>za</strong>četku programa je bila povprečna telesna masa pri moških 102 kg, ob<br />

<strong>za</strong>ključku pa 92,43 kg, kar pomeni, da se je telesna masa pri moških v treh<br />

mesecih zmanjšala <strong>za</strong> povprečno 9,57 kg;<br />

290 291

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

• na <strong>za</strong>četku programa je bil povprečni ITM pri ženskah 27,96, ob <strong>za</strong>ključku pa<br />

26,05, kar pomeni, da se je ITM pri ženskah v treh mesecih zmanjšal <strong>za</strong> povprečno<br />

1,91;<br />

• na <strong>za</strong>četku programa je bil povprečni ITM pri moških 32,39, ob <strong>za</strong>ključku pa 29,33,<br />

kar pomeni, da se je ITM pri moških v treh mesecih zmanjšal <strong>za</strong> povprečno 3,06;<br />

• na <strong>za</strong>četku programa je bil povprečni delež telesne maščobe pri ženskah 37,23 %,<br />

ob <strong>za</strong>ključku pa 32,35 %, kar pomeni, da se je delež telesne maščobe pri ženskah v<br />

treh mesecih zmanjšal <strong>za</strong> povprečno 4,88 %;<br />

• na <strong>za</strong>četku programa je bil povprečni delež telesne maščobe pri moških 36,47 %,<br />

ob <strong>za</strong>ključku pa 32,93 %, kar pomeni, da se je delež telesne maščobe pri moških v<br />

treh mesecih delež zmanjšal <strong>za</strong> povprečno 3,54 %;<br />

• povprečni delež količine mišične mase pri ženskah se je v treh mesecih programa<br />

povečal <strong>za</strong> 1 %;<br />

• povprečni delež količine mišične mase pri moških se je v treh mesecih programa<br />

povečal <strong>za</strong> 1,5 %.<br />

Rezultati kažejo na uspešnost programa, saj so udeleženci z izbranim načrtom prehrane<br />

in vadbe uspeli zmanjšati prvotno telesno maso in delež podkožnega maščevja. Kljub<br />

izgubi podkožnega maščevja so povečali delež mišične mase, kar potrjuje, da so dejansko<br />

izgubljali telesno težo na račun maščobne mase in ne na račun mišične mase, kot se<br />

to dogaja pri večini hitrih in restriktivnih diet. Z zgoraj na<strong>vede</strong>nimi rezultati in ugotovitvami<br />

smo pozitivno odgovorili na <strong>za</strong>stavljeni raziskovalni vprašanji.<br />

Zanimiv podatek je tudi, da se je pri obeh spolih ob koncu programa zmanjšal delež tistih,<br />

ki so uživali zdravila, pri ženskah se je v povprečju zmanjšal <strong>za</strong> 13 % in pri moških <strong>za</strong> 20 %.<br />

Na vprašanje, kakšno je trenutno njihovo zdravstveno stanje, se je večina udeležencev<br />

ob koncu programa opredelila kot trenutno zdrave (30 %), oziroma popolnoma zdrave<br />

(63,5 %). Iz pridobljenih rezultatov lahko <strong>za</strong>ključimo, da imata zdrava prehrana in redna<br />

telesna vadba pozitiven vpliv na zdravstveno stanje in počutje posameznikov.<br />

Ob <strong>za</strong>ključku programa so bile vse ženske dejavne vsaj 2 krat tedensko, 2 (13 %) sta bili<br />

dejavni celo vsak dan, kar je zelo pohvalno. Rezultati kažejo tudi bistveno izboljšanje<br />

pri moških udeležencih, ki se danes nedvomno <strong>za</strong>vedajo koristnosti redne telesne dejavnosti.<br />

Ob <strong>za</strong>ključku programa so bili vsi moški udeleženci dejavni več kot 2 krat<br />

tedensko, še vedno pa ni bilo nobenega, ki bi zmerno vadil vsak dan.<br />

Sila (2005) priporoča, da naj odrasli postopoma večajo telesno dejavnost do stopnje, ko<br />

bodo vsaj petkrat tedensko pol ure na dan zmerno telesno dejavni. Priporočene telesne<br />

dejavnosti so: hitra hoja, kolesarjenje, plavanje, ples in vrtnarjenje.<br />

Na <strong>za</strong>četku programa je imela večina udeležencev do 3 obroke dnevno, ob koncu<br />

programa so prevladovali tisti s 5 ali več obroki dnevno. Dnevni kalorični vnos so<br />

udeleženci na <strong>za</strong>četku programa ocenili kot velik ali prevelik, ob koncu pa jih je večina<br />

menila, da je njihov kalorični vnos normalen. Rezultati kažejo na pozitivno spremembo<br />

prehranjevalnih navad.<br />

Okoli 80 % vzrokov <strong>za</strong> prekomerno telesno težo je potrebno poiskati v motnjah prehranjevanja,<br />

kot so neredno hranjenje, preveliki obroki, napačno pripravljena hrana,<br />

uživanje hrane iz dolgočasja in razvade (Stare, 2007, Pandel Mikuš, 2009).<br />

Odgovor na vprašanje o pogostosti uživanja hitro pripravljene hrane se je v treh mesecih<br />

izboljšal, ostala sta le 2 (13 %) moška, ki še vedno večkrat tedensko uživata hitro pripravljeno<br />

hrano. Uživanje sladkarij večkrat na dan je prvič navedlo dobrih 35% udeležencev,<br />

ob <strong>za</strong>ključku programa ni bilo več takih, ki bi uživali sladkarije večkrat na dan. Odstotek<br />

pogostosti uživanja sladkarij je po treh mesecih še vedno visok. Sladkarije spadajo med<br />

živila, ki nimajo posebne prehranske vrednosti, imajo pa zelo veliko kalorično vrednost.<br />

Pri prvem anketiranju je največ udeležencev uživalo sadje in zelenjavo več kot 3 do 5<br />

krat tedensko, danes pa jih večina uživa sadje in zelenjavo vsak dan ali celo večkrat na<br />

dan.<br />

Ob koncu programa smo med udeleženci izvedli dodatno anketo, ki je vsebovala<br />

4 vprašanja, s katerimi so se udeleženci opredelili, ali je program izpolnil njihova<br />

pričakovanja, kako so bili <strong>za</strong>dovoljni z različnimi strokovnjaki, ali bodo uspeli obdržati<br />

način življenja, ki so ga osvojili v programu in ali bi kaj v programu spremenili,<br />

oziroma izboljšali. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da je program hujšanja izpolnil<br />

pričakovanja večine udeležencev. Nekoliko so nas razočarali odgovori na vprašanje, ali<br />

bodo tudi v bodoče obdržali osvojene navade. 47 % žensk je odgovorilo z da, 13 % delno<br />

in 40 % z ne vem, pri moških pa jih je 53 % odgovorilo z da, 47 % pa z ne vem.<br />

ZAKLJUČEK<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

V članku je prestavljen trimesečni program <strong>za</strong> izgubljanje telesne mase, ki se je izka<strong>za</strong>l<br />

<strong>za</strong> uspešnega, predvsem pri tistih udeležencih, ki so se natančno držali individualno<br />

predpisanega načrta prehrane in dvakrat tedensko prihajali na vodeno skupinsko vadbo<br />

v fitnes center, kjer so izvajali kardio in fitnes vadbo.<br />

Med udeleženci v programu hujšanja smo želeli z individualno predpisanim programom<br />

prehrane in vadbe zmanjšati količino maščobne mase, hkrati pa smo želeli obdržati<br />

količino mišične mase. Program prehrane je temeljil na osnovnih načelih zdrave<br />

prehrane. Ob pričetku programa so vsi udeleženci dobili individualni načrt prehrane s<br />

točno določenimi predpisanimi živili, količino in pogostostjo obrokov, pri izdelavi načrta<br />

so bile upoštevane tudi njihove želje.<br />

Z meritvami telesne sestave v <strong>za</strong>četku in na koncu hujšanja smo pridobili podatke, ki<br />

so potrdili uspešnost programa v smislu zmanjševanja telesne mase, predvsem na račun<br />

maščobne mase in ob tem ohranjanje deleža mišične mase.<br />

Uspeh tega programa hujšanja je rezultat timskega dela strokovnjakov različnih profilov.<br />

Za učinkovito in dolgoročno hujšanje brez tveganja <strong>za</strong> zdravje je potreben daljši časovni<br />

termin, tudi več let.<br />

292 293

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja<br />

LITERaTURa IN VIRI<br />

1. Brownell K, Rodin J (1995). Medical, metabolic, and physiological effects of<br />

weight cycling. Arch Intern Med 154 (8): 1325-30.<br />

2. Dudek SG (2006). Nutrition essentials for nursing practice. 5th ed.<br />

Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, 372-91.<br />

<strong>3.</strong> Fras Z, Zaletel L (2004). Pove<strong>za</strong>nost telesne dejavnosti in nekaterih bolezenskih<br />

stanj pri Slovencih ter nekatere možnosti <strong>za</strong> izboljšanje. V: Zbornik<br />

Slovenskega kongresa športne rekreacije, Laško, 26. november 2004. Ljubljana:<br />

Univer<strong>za</strong> v Ljubljani, <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> šport, 27-39.<br />

4. Fras Z (2006). Čezmerna telesna teža in debelost v odrasli dobi. V: Debelost<br />

2. strokovno srečanje Slovenskega združenja <strong>za</strong> klinično prehrano. Ljubljana:<br />

Združenje <strong>za</strong> klinično prehrano, 15-21.<br />

5. Fras Z, Maučec Zakotnik J, Berčič H, Dodič Fikfak M, Gaber G (2007). Strategija<br />

Vlade Republike Slovenije na področju spodbujanja telesne (gibalne)<br />

dejavnosti <strong>za</strong> krepitev zdravja od leta 2007 - 2012. Ljubljana: Ministrstvo <strong>za</strong><br />

šolstvo in šport, 18-21.<br />

6. Gabrijelčič Blenkuš M (2009). Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije<br />

z vidika varovanja zdravja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.<br />

7. Howley ET, Franks BD (2003). Health Fitness Instructor’s Handbook. Lower Mitcham:<br />

Human Kinetics.<br />

8. Karpljuk D, Videmšek M, Derviševič E, Rožman F, Novak M, Suhadolnik G (2003).<br />

Z gibanjem nad odvečne kilograme. Za srce 12 (3): 12-<strong>3.</strong><br />

9. Leibel R, Rosenbaum M, Hirsch J (1995). Changes in energy expenditure resulting<br />

from atered body weight. NEJM 332 (17): 621-28.<br />

10. Lorencin MG (2010). Individualni načrt prehrane. Ljubljana: samo<strong>za</strong>ložba.<br />

11. Majerle T (2002). Šest osnovnih nasvetov <strong>za</strong> pravilno prehrano. http://mojtrener.com/prehrana/est-osnovnih-nasvetov-<strong>za</strong>-pravilno-prehrano/.<br />

<br />

12. Maučec Zakotnik J, Pavčič M (2000). Uravnavanje telesne teže. V: Maučec Zakotnik<br />

J, Pavčič M (ur). Priročnik <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> delavce in druge strokovnjake:<br />

Ljubljana: CINDI Slovenija.<br />

1<strong>3.</strong> Montignac M (2001). Jem, torej hujšam. Ljubljana: Vale Novak.<br />

Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš<br />

14. Pandel Mikuš R (2001). Sociološki, medicinski in psihosocialni vidik motenj<br />

hranjenja pri ženskah. Magistrsko delo. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>.<br />

15. Pandel Mikuš R (2009). Telesna samopodoba in motnje hranjenja pri ženskah v<br />

post-socialistični Sloveniji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.<br />

16. Peternelj K (2003). Zdrava prehrana vsakič drugače. Vita 40 (3): 13-4.<br />

17. Petrović S, Sepohar J, Zaletel P, Černoš T, Praprotnik U, Mrak M (2005). Pot do<br />

uspeha. Ljubljana: Palestra.<br />

18. Pokorn D (1996). Preventiva debelosti je predvsem socialno–medicinski problem.<br />

Zdrav Vest 35 (7-8): 24<strong>3.</strong><br />

19. Pokorn D (1997). Uravnotežena prehrana. V: Lajovic J (ur). Prehrana vir zdravja.<br />

Ljubljana: Društvo <strong>za</strong> srce in ožilje Slovenije, 45-54.<br />

20. Pokorn D, Čajavec R (2006). Prehrana rekreativca in vrhunskega športnika.<br />

Celje: Diagnostični center Celje.<br />

21. Pospisil E, Schwandt P, Richter WO (2004). Grižljaji zdravja. Jedi z malo holesterola.<br />

Ptuj: Inobsmedicus.<br />

22. Ross R, Pedwell H, Rissanen J (1995). Effects of energy restriction and exerciseon<br />

skeletal muscle and adipose tissue in women as measured by mgnetic<br />

resonance imaging. Am J Clin Nutr 61 (2): 1179-85.<br />

2<strong>3.</strong> Ryan A, Pratley R, Elahi D, Goldber A (1995). Resistive training increases fat-free<br />

mass and maintains RMR despite weight loss in postmenopausal women. J<br />

Appl Physiol 109 (5): 818-2<strong>3.</strong><br />

24. Sharkey BJ (1990). Fitness and health. Lower Mitcham: Human Kinetics.<br />

25. Sila B (2007). Pogostost ukvarjanja s posameznimi športi. Šport 55 (3): 37-42.<br />

26. Stare R (2007). Stres in bolezni. Od stresa do debelosti, zvišanih maščob, arterijske<br />

hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Ljubljana:<br />

Sirius Ap.<br />

27. Ušaj A (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong><br />

<strong>za</strong> šport, Inštitut <strong>za</strong> šport.<br />

294 295

POVZETEK<br />

SAUVAKäVELy - LAHKOTNOST<br />

POUDARJENIH GIBOV<br />

SAUVAKäVELy - THE EASE Of<br />

EMPHaSIZED MOVEMENTS<br />

Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe<br />

Teoretična izhodišča: Ugodnosti sodobnega<br />

sedečega načina življenja nam nudijo<br />

krasno možnost <strong>za</strong>nemariti bistveni generator<br />

slednjega – kulturo gibanja.<br />

Cilj: Cilj dela je bil ugotoviti, kako z<br />

uporabo namenskih palic vključiti v vsakodnevno<br />

hojo, ki je sicer domena mišic<br />

lokomotorne enote, še mišice potovalne<br />

enote in tako med izvajanjem souvakävelyja<br />

aktivirati skoraj celotno mišično maso<br />

telesa.<br />

Metode: Kot instrument <strong>za</strong> zbiranje podatkov<br />

je bila uporabljena digitalna obdelava<br />

fotografij in FLIR termografija<br />

raziskovalnega modela, v katerem sta bila<br />

<strong>za</strong>stopana oba spola različnih starosti.<br />

Rezultati: Termografije raziskovalnega<br />

modela med izvajanjem sauvakävelyja<br />

kažejo izredno povečanje termolize v predelih<br />

potovalne enote, katere muskulatura<br />

je med navadno hojo minimalno metabolno<br />

obremenjena. Uporaba palic poveča<br />

amplitudo gibov, samo gibanje pa pohitri.<br />

Razprava: Ugotovili smo, da s pravilno tehniko<br />

izvajanja aktivnosti sauvakävely akti-<br />

FZV UM<br />

aBSTRaCT<br />

Martin Erak - kankubla@gmail.com<br />

viš. predav. mag. Aleš Demšar - ales.demsar@guest.arnes.si<br />

viš. predav. mag. Milica Lahe - milica.lahe@uni-mb.si<br />

Background: Benefits of a modern sedentary<br />

lifestyle offers us a great opportunity<br />

for neglecting the essential generator of<br />

our life – the culture of movement. The<br />

aim of this study was to recognize how,<br />

with the use of dedicated poles included<br />

in normal daily walking, which is a domain<br />

of muscles of locomotor unit, to activate<br />

the muscles of the passenger unit too, and<br />

by doing sauvakävely activating almost all<br />

body muscle mass.<br />

Methodology: As a tool for collecting data<br />

we used digital image processing and FLIR<br />

thermography of research model in which<br />

both sexes of various ages were represented.<br />

Results: The thermographies of the research<br />

model made during sauvakävely<br />

demonstrate the remarkable increase of<br />

thermolysis in areas of passenger unit,<br />

which muscles during regular walk carry<br />

minimal metabolic load. The use of poles<br />

increases the amplitude of movements as<br />

well as it speeds up the movement.<br />

Discussion: We found that muscles of passenger<br />

unit can be activated by proper<br />

viramo mišično maso potovalne enote, pri<br />

tem pa še vedno ohranjamo vse elemente<br />

navadne hoje in njen fiziološki vzorec,<br />

le amplituda posameznih gibov je večja.<br />

Zaradi individualno nastavljive intenzitete<br />

vadbe je ta primerna <strong>za</strong> oba spola in vse<br />

starostne skupine.<br />

Zaključek: Z raziskavo smo potrdili del<br />

navedb o koristnosti telesne aktivnosti<br />

sauvakävely kot jih navajajo različne organi<strong>za</strong>cije<br />

v svojih akcijah promocije<br />

zdravja in aktivnega načina življenja.<br />

Aplikacijo aktivnosti v zdravstvo vidimo<br />

predvsem kot obliko promocije zdravja in<br />

aktivnega življenjskega sloga; medicinsko<br />

sestro pa kot promotorko obojega.<br />

KLJUČNE BESEDE: telesna dejavnost, hoja,<br />

dvotaktni diagonalni korak, sauvakävely,<br />

promocija zdravja.<br />

Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe<br />

performance of technique of sauvakävely,<br />

while still preserving all common elements<br />

of gait and its physiological pattern only<br />

the amplitude of individual movements is<br />

emphasized. As the intensity is individually<br />

adjustable, the exercise is appropriate<br />

for both sexes and all age groups.<br />

Conclusion: The study confirmed the benefits<br />

of the information regarding physical<br />

activity of sauvakävely as indicated<br />

by the organisations in their campaigns<br />

promoting health and active lifestyle. The<br />

activity can be applied in the health care<br />

mainly as a form of health and activelife<br />

style promotion and a nurse as promoter<br />

of them both.<br />

KEY WORDS: physical activity, two-stroke<br />

diagonal step, sauvakävely, health promotion.<br />

296 297<br />

UVOD<br />

Sodobna družba je skoraj popolnoma <strong>za</strong>nemarila bistveni generator svojega življenja –<br />

gibanje. Postala je gibalno pasivna, motorično pa postaja vedno manj sposobna. Ravno<br />

<strong>za</strong>radi tega dobi odnos vsakega posameznika do tega najbolj rednega in enostavnega<br />

sredstva njegove telesne vadbe - hoje, izjemen pomen.<br />

Evolucijski proces nas je iz vseh štirih okončin v obdobju dvajset do petindvajset milijonov<br />

let bolj kot ne uspešno postavil na le dve, to je nogi, in nam podaril unikatno<br />

svojstvo – pokončno držo oz. pokončno hojo. Uspešnost človeške evolucije se danes kaže<br />

med drugim tudi v tem, da smo se nekje med dvanajstim in šestnajstim mesecem po<br />

rojstvu sposobni postaviti na nogi in shoditi.<br />

HOJa<br />

Hoja je glavni način premikanja človeka in ga kot taka spremlja v vseh življenjskih<br />

obdobjih ter do smrti ostane njegova glavna gibalna komunikacija z ljudmi; je tipična<br />

športno – rekreativna aktivnost, ki je prim erna <strong>za</strong> od pasivnega načina življenja opešano<br />

populacijo ne glede na starost. Omogoča, da posameznik izoblikuje pozitivne navade<br />

<strong>za</strong> ohranjanje in krepitev svojega zdravja, hkrati pa <strong>za</strong>dovolji vsa priporočila glede<br />

ustreznosti gibalne dejavnosti <strong>za</strong> krepitev zdravja po Strategiji Vlade RS na področju<br />

telesne dejavnosti <strong>za</strong> krepitev zdravja od 2007 do 2012.<br />

Bolj kot se <strong>za</strong>vedamo vsakodnevnega psihofizičnega napora oz. stresa, bolj se <strong>za</strong>vedamo<br />

pomena preproste hoje “v boju” proti njemu. Ta boj lahko bijemo na višji ravni, ne le<br />

z navadno hojo, ampak v obliki sauvakävelyja (izg.: [sauvakæveļy], kar v dobesednem<br />

prevodu iz finščine, od koder aktivnost izvira, pomeni hojo s palicami). Sauvakävely v

Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe<br />

slovenščino sicer prevajajo kot nordijska hoja, v angleščino pa kot nordic walking. V tem<br />

delu <strong>za</strong>radi nestrinjanja s prevodi, ne bomo uporabljali ne enega ne drugega, ampak se<br />

bomo držali finskega izvirnika.<br />

Uporaba palic kot podaljška rok in tako vnovičen štiri točkovni stik s tlemi, odraslega<br />

modernega človeka res vrača sto tisoč let na<strong>za</strong>j v evoluciji, vendar mu ponovno nudi<br />

možnost uporabe mišičnih skupin zgornjega dela telesa, ki jih od vzravnanja dalje pri<br />

hoji ni uporabljal.<br />

Človeška lokomocija z dvema nogama je periodična fizična aktivnost, ki jo opravljajo<br />

mišice s premikanjem kosti, same mišice pa se premikajo <strong>za</strong>radi stimulacije z<br />

električnimi impulzi, prenešenimi preko nevronov iz možganov.<br />

Mehanika hoje<br />

Z vidika mehanike hojo najlaže opišemo kot sistem dvojnega nihala.<br />

Slika 1: Primerjava obsegov gibanja enojnega (levo)<br />

in dvojnega nihala (desno). Vir: Erak et al, 2010<br />

Med premikanjem naprej, noga, ki <strong>za</strong>pusti podlago, <strong>za</strong>niha naprej v boku in predstavlja<br />

prvi nihaj. Nato ta ista noga ponovno pride v kontakt s tlemi, najprej s peto, nato<br />

pa podplat odvije do prstov v gibanju, ki ga imenujemo inverten oz. obraten nihaj.<br />

Premikanje je koordinirano tako, da je v stiku s podlago vedno ena ali druga noga (Uyar<br />

et al., retr. 2009, str. 2). ABC Science namiguje, da je hoja v načinu gibanja enojnega<br />

nihala celo energetsko bolj učinkovita (ABC Science Online, 2001). Ne glede na porabo<br />

energije, je obseg možnih gibov enojnega nihala <strong>za</strong>nemarljiv v primerjavi z obsegom<br />

gibov dvojnega nihala.<br />

Obseg gibljivosti sklepov noge v sagitalni ravnini (Dragovič v Štefančič, 2003, str. 24):<br />

• kolk: fleksija: 125°, retrofleksija 25°;<br />

• koleno: fleksija 135°;<br />

• gleženj: dor<strong>za</strong>lna fleksija 20°, plantarna fleksija 50°.<br />

Nihajno gibanje noge mimo medenice, ki je opravljeno v času, ko ena izmed obeh nog<br />

izgubi stik s podlago in ga z njo ponovno vzpostavi, imenujemo korak ali nihaj. Sočasno<br />

s tem nihajem je druga noga v konstantnem stiku s podlago in nosi celotno maso telesa.<br />

Ko dinamična noga pride pred statično, telo <strong>za</strong>čne težiti k temu, da pade naprej,<br />

vendar peta dinamične noge ponovno vzpostavi stik s podlago in tako telesu avtomatično<br />

prepreči padec. Med to sekvenco, glede na noge nasprotno nihanje rok, pomaga telesu,<br />

da obdrži ali pridobi ravnotežje (Uyar et al., retr. 2009, str. 2).<br />

Potovalna in lokomotorna enota telesa<br />

Med hojo se telo funkcionalno razdeli v dve enoti: potovalno in lokomocijsko. Kljub<br />

temu, da se gibanje in mišična akcija dogajata v obeh enotah, je intenziteta opazno<br />

različna.<br />

Potovalna (zgornja) enota je odgovorna le <strong>za</strong> integriteto svoje drže, saj je mehanika<br />

normalne hoje tako učinkovita, da so <strong>za</strong>hteve te enote reducirane na minimum. Je<br />

skoraj popolnoma pasivna enota, ki jo lokomocijska (spodnja) enota prenaša naokrog.<br />

Glavna naloga mišic te enote je vzdrževanje usklajene drže in poravnave nad spodnjimi<br />

okončinami (Perry, 1992, str. 20).<br />

Glava, vrat, trup in zgornji okončin (roki) predstavljajo potovalno enoto, saj so nošeni<br />

oz. prenašani in direktno ne vplivajo oz. ničesar ne doprinesejo k sami hoji; so masa nad<br />

lokomotornim aparatom.<br />

Mišice vratu in trupa služijo le <strong>za</strong> vzdrževanje nevtralne poravnave hrbtenice in<br />

minimalne spremembe drže, ki se dogaja pri normalni hoji. Nihanje rok vključuje tako<br />

pasivne kot aktivne elemente, katerih akcija ni bistvena <strong>za</strong> vzorec normalne hoje (Perry,<br />

1992, str. 20-1).<br />

V potovalni enoti je masa, ki <strong>za</strong>jema okoli 70% celotne mase telesa, kar pomeni, da je<br />

pri normalni, fiziološki hoji ogromen del telesne mišične mase pasiven. Ta neizkoriščen<br />

potencial pretvarja sauvakävely v zelo dobro porabljenega.<br />

Obe spodnji okončini ter medenica skupaj tvorijo lokomotorni sistem. V grobem je v<br />

sistem vključeno enajst sklepov: lumbosakralni; obojestranski kolčni in kolenski sklep,<br />

gležnja, subtalarna sklepa in metatarzfalangealna. Pravočasnost in obseg gibanja vsake<br />

okončine posebej uravnava sedeminpetdeset (57) mišic. Kostni elementi medenice,<br />

stegna, goleni stopala in prstov služijo kot vzvodi.<br />

Kot večdelna enota vsaka okončina prev<strong>za</strong>me odgovornost <strong>za</strong> podporo potovalne enote<br />

in njenega prenosa v smeri naprej, ko pa se sprosti bremena telesne teže, se <strong>za</strong>niha<br />

naprej v nov položaj in se pripravi na vnovično podporo (Perry, 1992, str. 21-2).<br />

Medenica ima dvojno vlogo: kot del lokomotorne enote predstavlja mobilno pove<strong>za</strong>vo<br />

med spodnjima okončinama; kot spodnji del potovalne enote pa jezdi na obeh kolčnih<br />

sklepih, hkrati pa se pri vsakem koraku asinhrono <strong>za</strong>makne v vseh treh ravninah pri tem<br />

pa oriše “osmico”.<br />

Fernandez-Bellesteros (1991 v Perry, 1992, str. 146) navaja, da samo pet od dvanajstih<br />

mišic rok in rame med hojo kaže minimalno aktivnost. Najbolj aktivna sta m. supraspinatus<br />

in zgornji del m. trapeziusa, aktivna sta od inicialnega kontakta do konca terminalnega<br />

nihaja, aktivnost se prekine samo v kratkem intervalu na sredini cikla hoje.<br />

Lateralni in posteriorni del m. deltoideusa delujeta sinhrono, njuna aktivnost pa se<br />

<strong>za</strong>čne tik pred koncem fleksije in se nadaljuje preko ekstenzije. Med ostalim delom<br />

koraka sta mišici neaktivni. Superiorni del m. latissimus dorsi in m. terres major pokažeta<br />

dva sunka aktivnosti, oba pa se nanašata na ekstenzijo rame. Aktivna sta na koncu<br />

ekstenzije (fa<strong>za</strong> odgovora nalaganja) in <strong>za</strong>četku ekstenzije (fa<strong>za</strong> prenihaja).<br />

298 299

Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe<br />

Nobena izmed ostalih mišic (m. infraspinatus, m. rhomboideus, anteriorni del m. deltoideusa,<br />

sternalna in klavikularna glava m. pectoralis major, m. biceps brachii, m. triceps<br />

brachii) ne sodeluje pri nihanju zgornje okončine med hojo.<br />

SaUVaKÄVELY<br />

Osnovni namen sauvakävelyja je obremeniti oz. aktivirati mišično maso zgornjega dela<br />

telesa ali potovalne enote, ki je pri vsakodnevni fiziološki hoji pasiven in “se pusti<br />

nositi” spodnjemu, lokomotornemu delu telesa, njena mišična dejavnost pa je maksimalno<br />

reducirana in usmerjena le v vzdrževanje vzravnane drže telesa in ravnotežja<br />

- vse z namenom ohranjanja in varčevanja energije. Te pa želimo pri rekreativni športni<br />

aktivnosti porabiti čim več. S to aktivnostjo, ki je v svojem bistvu le nadgradnja<br />

vsakdanje aktivnosti, o kateri izvajanju niti ne razmišljamo, aktiviramo mišice skoraj<br />

celotnega telesa.<br />

Podobno kot pri tekaču na smučeh, nam pri sauvakävelyju služijo palice <strong>za</strong> odrivanje<br />

naprej oz. kot pogon in ne kot opora ali pripomoček <strong>za</strong> ohranjanje ravnotežja.<br />

METODOLOGIJa<br />

Namen dela je predstaviti gibanje zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama<br />

in delo njune mišične mase pri sauvakävelyju. Namen je tudi prika<strong>za</strong>ti celoten vzorec<br />

gibanja in sklope gibov, ki so sicer fiziološki, a poudarjeni, ter razliko v obremenitvi<br />

mišične mase zgornjih okončin in zgornjega dela telesa (potovalne enote) pri navadni<br />

hoji in sauvakävelyju. Skladno s tem pa tudi ugotoviti ali je možna uporaba sauvakävelyja<br />

v zdravstvu in promociji zdravja.<br />

Hipotezi<br />

H1 Pri pravilnem izvajanju sauvakävelyja je mišična aktivnost oz. metabolična obremenitev<br />

zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama (potovalne enote) večja<br />

kot pri navadni hoji, hkrati pa je tudi amplituda gibanja zgornjih okončin večja kot pri<br />

navadni hoji brez uporabe palic.<br />

H2 Aktivnost je <strong>za</strong>radi možnosti individualne prilagoditve intenzitete izvajanja, primerna<br />

športno-rekreacijska, razvedrilna, prostočasna dejavnost <strong>za</strong> vse starostne skupine,<br />

neodvisno od spola.<br />

Raziskovalni model so sestavljali: oseba A (ženska, 27 let); oseba B (ženska, 29 let);<br />

oseba C (ženska, 52 let); oseba D (moški. 31 let), oseba E (moški, 60 let) [tu prika<strong>za</strong>ni<br />

termografiji le <strong>za</strong> A in E].<br />

Postopek zbiranja podatkov<br />

Delo mišic smo grafično prika<strong>za</strong>li s foreward looking infra red (FLIR) termografijo. Najprej<br />

smo vsakega posameznika termografirali pred aktivnostjo, po dvajset minutnem<br />

mirovanju oz. sedenju. Drugo termografiranje smo opravili po dvajsetih minutah hoje<br />

po ravni in označeni trasi. Tretje termografiranje pa smo opravili po dvajsetih minutah<br />

vadbe sauvakävelyja v dvotaktnem diagonalnem koraku na isti ravni in označeni trasi.<br />

Vsak izmed preiskovancev si je intenziteto izvajanja prilagodil sam po lastni želji in<br />

zmožnostih.<br />

Vsakega posameznika smo termografirali v posteriorno-anteriorni projekciji. Z<br />

računalniško obdelavo termografij smo pri vseh preiskovancih poizkušali ugotoviti spremembe<br />

temperature kot neposredne posledice spremembe termogeneze posameznih<br />

mišičnih skupin in tako sklepati o delu mišic.<br />

Gibanje oz. gibalni cikel v dvotaktnem diagonalnem koraku sta ločeno prika<strong>za</strong>li oseba<br />

A in oseba E. Na razdalji dveh polnih ciklov gibanja smo med gibanjem oba fotografirali<br />

s hitrostjo 30 slik/sekundo. Posamezne fotografije smo nato računalniško obdelali in<br />

združili v eno, a ločeno po spolu. Za ugotavljanje spremembe amplitude smo uporabili<br />

markerje na vseh večjih sklepih (<strong>za</strong>pestje, komolec, rama, kolk, koleno, gleženj), ki<br />

smo jih med računalniško obdelavo horizontalno in vertikalno pove<strong>za</strong>li v krivuljo, nato<br />

pa določili spremembo.<br />

REZULTaTI<br />

Slika 2: Termografije osebe E in A v mirovanju (1; 4), po hoji (2; 5)<br />

in po izvajanju sauvakävelyja (3; 6). Vir: Erak et al, 2010<br />

Termografiji E1 in A4 predstavljata referenčno stanje temperaturnega gradienta oz.<br />

referenčno termolizo na površini telesa (projekcija termolize v globini) celotnega<br />

raziskovalnega modela po dvajsetminutnem mirovanju in pred aktivnostjo. Pri obeh se<br />

pojavlja podoben vzorec porazdelitve mest izgube oz. oddajanja toplote. Mm. gluteii<br />

in antebrahialna mišična skupina, boki in vratna regija imajo najnižjo temperaturo (pod<br />

30°C). Pri muskulaturi, ki je v veliki meri odgovorna <strong>za</strong> vzravnano držo – antigravitacijska<br />

muskulatura (ob hrbtenici), je vidna višja temperatura (32,7-33,9°C).<br />

Termografiji E2 in A5 kažeta spremembe termolize oz. temperature površine telesa<br />

po dvajsetminutni nizkointenzivni navadni hoji. Tudi tu se kaže približno enak vzorec<br />

300 301

Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe<br />

porazdelitve mest povečanega oddajanja toplote pri obeh preiskovancih. Produkcija<br />

toplote antigravitacijske muskulature se veča. Temperatura tega področja ambidekstralno<br />

kaže spremembo iz referenčne vrednosti na 34,3°C do 35,2°C. Vidna je tudi sprememba<br />

temperature muskulature ramenskega obroča (∆T≈1,4°C), segrevanje brahialne<br />

muskulature pa je minimalno (∆T≈0,4°C).<br />

Termografiji E3 in A6 prikazujeta spremembo temperature površine teles obeh predstavnikov<br />

raziskovalnega modela po dvajsetminutnem izvajanju sauvakävelyja. Prostorska<br />

porazdelitev mest povečanega oddajanja toplote pri obeh približno enaka. Močno<br />

se segreje muskulatura hrbta (paravertebralno 37,1°C; v lateralni smeri pa temperaturni<br />

gradient pada proti vrednosrti 36,3°C). Na 35,1°C do 36,3°C se segrejejo zgornji<br />

okončini, vratna regija, temperatura površine glave pa <strong>za</strong>vzema vrednosti med 35,3 °C<br />

in 35,9°C.<br />

Slika 3: Digitalno obdelana porazdelitev markerjev v sagitalni ravnini.<br />

Horizontalna pove<strong>za</strong>va markerjev na istem anatomskem nivoju<br />

premikanja pri osebi E (levo) in osebi A(desno) med navadno hojo (zgoraj)<br />

in med izvajanjem sauvakävelyja v dvotaktni diagonalni tehniki (spodaj)<br />

Vir: Erak et al, 2010<br />

Oseba E meri v višino 172 cm, oseba A 176 cm. Oba uporabljata palice dolžine 120 cm.<br />

Marker na glavi osebe E med navadno hojo niha v intervalu ±4 cm (∆8 cm) pri osebi A pa<br />

±4,35 cm (∆8,7 cm). Zapestje se pri normalni hoji pri osebi E v horizontali smeri prestavi<br />

162 cm, v vertikalni pa 22 cm; pri osebi A 178 cm oz. 18 cm. Gleženj prepotuje pri osebi<br />

E 197 cm, pri osebi A pa 190 cm.<br />

Pri navadni hoji je čas stika ene noge s podlago pri osebi E 0,72 sekunde; pri osebi A pa<br />

0,74 sekunde. Čas dvojne podpore telesa je pri osebi E med navadno hojo 0,2 sekunde;<br />

pri osebi A 0,22 sekunde. Čas, ki ga porabi desno stopalo od enega inicialnega kontakta<br />

do drugega, je pri osebi E med navadno hojo 1,18 sekunde; pri osebi A pa 1,35 sekunde.<br />

Pot <strong>za</strong>pestja od maksimalne fleksije do maksimalne ekstenzije zgornje okončine v<br />

ramenu (max. flex. – max. ext. in art. humeri) med navadno hojo, traja pri osebi E 0,51<br />

sekunde; pri osebi A pa 0,5 sekunde. Kot zgornje okončine, ki ga ta oriše pri premiku<br />

iz maksimalne fleksije v maksimalno ekstenzijo (gledano samo preko os humerus, s<br />

tečajem v art. humeri) znaša pri osebi E 16° (10° fleksija in 6° ekstenzija); pri osebi A<br />

pa 14° (7° fleksija in 7° ekstenzija).<br />

Nihanje markerja med sauvakävelyjem na os temporale/os sphenoidale je v intervalu ±5<br />

cm (∆10 cm) pri osebi E in ± 6,1 cm (∆12,2 cm) pri osebi A. Marker na <strong>za</strong>pestju osebe E<br />

se na poti med maksimalno ekstenzijo in maksimalno fleksijo celotne zgornje okončine<br />

vertikalno dvigne 31 cm, pri osebi A pa 46 cm. Horizontalni premik istega markerja pri<br />

osebi E je znašal 178 cm, pri osebi A pa 191 cm. Marker na gležnju osebe E je opravil pot<br />

235 cm, pri osebi A pa 237 cm.<br />

Čas trajanja stika ene noge s podlago pri osebi E med sauvakälyjem je 0,63 sekunde;<br />

pri ženski pa je ta čas 0,67 sekunde. Čas dvojne podpore telesa je pri osebi E med<br />

sauvakävelyjem 0,14 sekunde; pri osebi A 0,17 sekunde. Čas, ki ga porabi desno stopalo<br />

od enega inicialnega kontakta do drugega je pri osebi E med sauvakälyjem 1,07 sekunde;<br />

pri osebi A pa 1,14 sekunde. Pot <strong>za</strong>pestja od maksimalne fleksije do maksimalne ekstenzije<br />

zgornje okončine v ramenu (max. flex. – max. ext. in art. humeri) med sauvakävelyjem,<br />

traja pri osebi E 0,77 sekunde; pri osebi A pa 0,66 sekunde. Maksimalen čas<br />

pritiskanja na palico v času, ko ima le-ta vzpostavljen stik s podlago, je 0,5 sekunde pri<br />

osebi E; pri osebi A pa 0,53 sekunde. Kot, ki ga med delovanjem roke na palico ta oriše,<br />

znaša pri osebi E 14° (vpadni kot 59°, izpadni kot 45°); pri osebi A pa 21° (vpadni kot<br />

67°, izpadni kot 46°). Kot zgornje okončine, ki ga ta oriše pri premiku iz maksimalne<br />

fleksije v maksimalno ekstenzijo (gledano samo preko os humerus, s tečajem v art.<br />

humeri) znaša pri osebi E 53° od tega 23° fleksija, 30° ekstenzija); pri osebi A pa 46<br />

(20° fleksija, 26° ekstenzija).<br />

Najbolj opazna pri obeh osebah je sprememba amplitude valovanja roke (markerja na<br />

<strong>za</strong>pestju) med sauvakävelyjem v primerjavi z valovanjem istega markerja pri navadni<br />

hoji.<br />

302 303<br />

SKLEP<br />

Vzorec gibanja pri sauvakävelyju z izvedbo v dvotaktni diagonalni tehniki se med<br />

spoloma in različnimi starostnimi modeli, razen po vpadnih in izpadnih kotih palic, ne<br />

razlikuje, <strong>za</strong>to smatramo aktivnost primerno <strong>za</strong> oba spola.<br />

Zanimivo je, da kljub povečanju obremenitve na telo pri sauvakävelylju, na spodnjih<br />

okončinah ni prišlo do tako velike temperaturne spremembe kot smo pričakovali, ne v<br />

velikostnem redu ne prostorski porazdelitvi. Glutealna regija je po dvajsetminutnem<br />

izvajanju aktivnost še vedno ostala relativno hladna v primerjavi s paravertebralnim<br />

delom pri celotnem raziskovalnem modelu. Tudi obe spodnji okončini se nista segreli v<br />

takšni meri kot se je hrbet, kar kaže, da hoja, kot pravi Demšar (2003, str. 27): “...s čim<br />

manj porabljene energije nudi največji možni rezultat.”<br />

Druga regija, ki je prav tako presenetila glede velikosti termolize, je vratna regija in<br />

sama glava. Tega povečanja ne razumemo v pove<strong>za</strong>vi s povečano aktivnostjo mišične<br />

mase lokalnega predela, ampak z dejstvom, da je regija bogato prepletena s krvnimi<br />

žilami, ki se v veliki meri nahajajo tik pod kožo in temu, da je krvni pretok skoznje glede<br />

na površino zelo velik.<br />

Termografiji E3 in A6 nedvoumno kažeta povečanje temperature v mišicah zgornje<br />

okončine in ramenskega obroča, ki med navadno hojo po Perryju niso aktivne. Sprememba<br />

temperature na telesni površini, kamor lahko projiciramo lego origa m. latissimus<br />

dorsi in pod njim ležeči m. serratus posterior inferior, ter še globje ležeči m.

Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe<br />

erector spinae; dorzolateralni del m. serratus anterior, m. trapezius in pod njim ležeča<br />

m. rhomboideus major in minor, m. splenicus capitis in cervicis; m. terres major in<br />

minor, m. infraspinatus, m. supraspinatus, m. deltoideus (dor<strong>za</strong>lni del in del lateralnega),<br />

je ogromna in kaže povečanje metabolizma na račun večje obremenitve. Do<br />

enakih <strong>za</strong>ključkov smo prišli tudi pri m. triceps brachii, ki je skupaj z m. deltoideus<br />

(dor<strong>za</strong>lni in del lateralnega dela) služil <strong>za</strong> oceno intenzivnosti same izvedbe aktivnosti.<br />

S tem potrjujemo prvi del hipoteze H1: “Pri pravilnem izvajanju sauvakävelyja je<br />

mišična aktivnost oz. metabolična obremenitev zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima<br />

okončinama večja kot pri navadni hoji...” ter celotno hipotezo H2: “Aktivnost je <strong>za</strong>radi<br />

možnosti individualne prilagoditve intenzitete izvajanja, primerna športno-rekreacijska,<br />

razvedrilna, prostočasna dejavnost <strong>za</strong> vse starostne skupine, neodvisno od spola.”<br />

Zgornja okončina (s tečajem v art. humeri) med izvajanjem sauvakävelyja, giba pri<br />

moškem 53° (od tega 23° fleksija, 30° ekstenzija); pri ženski pa 46° (20° fleksija, 26°<br />

ekstenzija), kar je znotraj fiziološke meje ekstenzije in ne vstopa območje hiperekstenzije<br />

(40°-60° ekstenzija). Vertikalni dvig <strong>za</strong>pestja je poudarjen, vendar ne popači<br />

tekoče-valovitega fiziološkega gibanja, s tem pa potrjujemo drugi del hipoteze H1: “...<br />

hkrati pa je tudi amplituda gibanja zgornjih okončin večja kot pri navadni hoji brez<br />

uporabe palic.”<br />

Telesna dejavnost je ena najosnovnejših človeških funkcij. Človeško telo se je v nekaj<br />

milijonih let evolucijske sage razvilo v na trenutke pre<strong>za</strong>pleten organizem, ki je sposoben<br />

opravljati ogromen razpon nalog, od uporabljanja velikih mišičnih skupin <strong>za</strong> hojo, tek ali<br />

ple<strong>za</strong>nje, do opravljanja <strong>za</strong>pletenih opravil, <strong>za</strong> katera je potrebna fina ročna spretnost.<br />

Antropofiziološki razvoj je dosegel, da je pri premikanju oz. hoji zgornji del telesa<br />

praktično v popolnosti pasiven, ker vzravnana drža in habitualni bipedalizem<br />

ne omogočata več stika rok s tlemi. Te je <strong>za</strong>čel uporabljati <strong>za</strong> prilagoditev svojega<br />

okolja, z namenom minimaliziranja porabe energije. Okolja mu seveda ni uspelo v celoti<br />

podrediti in prirediti, mu je pa to uspelo narediti s svojim življenjskim slogom. Izredno<br />

uspešnost prilagoditve življenjskega sloga na res minimalno porabo energije vidimo na<br />

vsakem “koraku” – z avtomobilom se peljemo povsod, če je le možnost ta isti avtomobil<br />

parkiramo čim bliže vhoda, hoja navzgor po navadnih stopnicah zraven tekočih stopnic<br />

ali dvigala verjetno že šteje <strong>za</strong> junaško dejanje posameznika, na letališču se uporablja<br />

tekoči trak poleg prenosa prtljage še <strong>za</strong> prevoz ljudi, namesto po naravi, se preganjamo<br />

po medmrežju, bolj iznajdljivi trgovci nudijo nakup dnevne košarice živil preko spletne<br />

trgovine in nas tako oropajo še tiste minimalne ovire, ki nas loči do nakupa – narediti<br />

nekaj korakov, pa čeprav le med policami v trgovini, do njih nas pa tako ali tako pripelje<br />

tekoči trak oz. stopnice. Zanimivo bi bilo videti, kaj bo prinesla evolucija ponovno čez<br />

nekaj milijonov let. Tokrat nam je naredila noge (lokomotorni del telesa) in sprostila<br />

zgornji del telesa (potniški oz. nošeni del telesa). Pri tako slabi uporabi tega produkta<br />

narave, bi nam evolucija naslednjič lahko naredila le dva para rok, saj konec koncev loko<br />

(špansko loco) pomeni nor(ec).<br />

Medicinska sestra je v svojem poslanstvu tudi vzgojiteljica, promotorka zdravja in<br />

zdravega načina življenja. V teh njenih nalogah vidimo tudi dobro možnost aplikacije<br />

aktivnosti sauvakävely v zdravstveno nego, predvsem kot promocijo telesne dejavnosti<br />

in vplivanja na spremembo miselnosti celotne populacije ter vsakodnevno odločanje<br />

vseh starostnih skupin v prid vsaj hoji, če že ne sauvakävelyju, kot njeni nadgradnji.<br />

LITERaTURa<br />

1. ABC Science Online. Walk without a waste. 2001. Dostopno na:<br />

2. http://www.abc.net.au/science/news/health/HealthRepublish_232296.htm<br />

(16.8.2010).<br />

<strong>3.</strong> Demšar A. Ortopedija. Maribor: Univer<strong>za</strong> v Mariboru, Visoka zdravstvena šola;<br />

200<strong>3.</strong><br />

4. Erak M, Demšar A, Lahe M. Sauvakävely kot sistem poudarjenega fiziološkega<br />

gibanja in njegova uporaba v zdravstvu. [diplomsko delo] Maribor: Univer<strong>za</strong> v<br />

Mariboru.<br />

5. Perry J. Gait analysis. Normal and pathological function. Thorofare, NJ: SLACK<br />

Incorporated; 1992.<br />

6. Strategija Vlade Republike Slovenije na področju telesne (gibalne) dejavnosti<br />

<strong>za</strong> krepitev zdravja od 2007 do 2012. Sprejeta na 112. redni seji Vlade Republike<br />

Slovenije, dne 7. marca 2007. Dostopno na:<br />

7. http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/<br />

delovna_podrocja/javno_zdravje/strategija_vlade_RS_podrocje_telesne_dejavnosti.pdf<br />

(14. 08. 2010).<br />

8. Štefančič M. Osnove fizikalne medicine in rehabilitacije gibalnega sistema.<br />

Ljubljana: DZS; 200<strong>3.</strong><br />

9. Uyar E, Baser Ö, Baci R, Özçivics E. Investigation of bipedal human gait<br />

dynamics and knee motion control. Izmir: Dokuz Eylül University, Faculty of<br />

engeneering, Department of mechanical engeneering; 2003 (retr. 2009).<br />

304 305

POVZETEK<br />

MEDPOKLICNO SODELOVANJE<br />

INTERPROFESSIONaL COLLaBORaTION<br />

Uvod: Ljudje se vsakodnevno združujejo<br />

v skupine, ker se <strong>za</strong>vedajo, da to pomeni<br />

doseganje boljših rezultatov kot<br />

posameznik. Združevanje v skupine pa<br />

s sabo prinese tudi druženje med seboj<br />

popolnoma različnih ljudi, z različnimi<br />

mišljenji, z različno izobrazbo in z<br />

različnimi vrednotami. V članku je opisano<br />

medpoklicno sodelovanje v zdravstvu<br />

in njegove prednosti. Opisani sta dve<br />

največji poklicni skupini in težave do<br />

katerih prihaja v njunem sodelovanju. V<br />

članku so opisani dejavniki, ki vplivajo na<br />

dobro medpoklicno sodelovanje, in želje<br />

medicinskih sester na področju medosebnih<br />

odnosov v zdravstvu.<br />

KLJUČNE BESEDE: medosebni odnosi,<br />

sodelovanje, tim, medicinska sestra.<br />

UVOD<br />

VZŠ CE<br />

Polonca Leban - polonca.leban@siol.net<br />

predav. Duška Drev - duska.drev@guest.arnes.si<br />

Polonca Leban, Duška Drev<br />

aBSTRaCT<br />

Introduction: People are daily combained<br />

in groups, becouse they are aware<br />

that it means achieving better results as<br />

a individual. Combining in groups brings<br />

socializing between completely different<br />

people, with different opinions, with different<br />

education and different values. In<br />

this article interprofessional collaboration<br />

and its advantages are described. Also<br />

two ofe the largest professional groups<br />

in health care and problems that acures<br />

in collaboration of those are described.<br />

Finally there is word about factors that<br />

influence good interprofessional collaboration<br />

and about whish of nurses about<br />

interprofessional relations within medical<br />

teams.<br />

KEY WORDS: Interprofessional relations,<br />

colaboration, team, nurse.<br />

Danes pacientove probleme rešuje veliko različnih strokovnjakov. Ti strokovnjaki se<br />

združujejo v time, med njimi pa vladajo enakopravnost, spoštovanje in usmerjenost<br />

k istemu cilju, to pa je najboljša zdravstvena oskrba <strong>za</strong> bolnika. Za kakovostno delo in<br />

oskrbo bolnika pa je potrebno v zdravstvu dobro sodelovanje med različnimi poklici,<br />

torej dobro medpoklicno sodelovanje.<br />

MEDPOKLICNO SODELOVaNJE<br />

Polonca Leban, Duška Drev<br />

Beseda sodelovanje izvira iz latinske besede collaborare in pomeni delati skupaj. V literaturi<br />

se pojavljajo različne definicije sodelovanja. Tschannen (2004) definira sodelovanje<br />

kot partnerstvo v katerem so prepoznani in cenjeni moč, znanje in izkušnje vsakega<br />

posameznika. Seveda mora med njimi prevladati nehierarhična medsebojna komunikacija.<br />

In učinkoviti so tisti timi, v katerih so posamezniki čim bolj različni po znanju in<br />

izkušnjah, čim bolj pa enotni glede vrednot, ki jih <strong>za</strong>govarjajo.<br />

Na medpoklicno sodelovanje vpliva vodenje, podpiranje inovacij, ter prostorska in<br />

časovna možnost medsebojnega povezovanja. Za uspešno sodelovanje pa je pomemben<br />

tudi posameznik, ki mora biti sposoben dobro komunicirati, predvsem dobro poslušati<br />

in biti samo<strong>za</strong>vesten. Mora biti sposoben prepoznati in spoštovati znanje drugega in<br />

<strong>za</strong>upati ostalim. Ključ <strong>za</strong> uspešno sodelovanje so torej različni sodelavci, ki imajo svojo<br />

osebnost, so prisotni aktivno in na lastno željo.<br />

Medpoklicno sodelovanje v zdravstvu<br />

Zdravstvena nega je profesionalna disciplina, ki se dopolnjuje z drugimi strokami<br />

(Šušteršič, 1999). V zdravstvenih in negovalnih procesih se zdravstveni delavci tako<br />

srečujemo in sodelujemo z različnimi profili in različnimi ljudmi. In vsak ima svoje<br />

sposobnosti, svoje znanje, vsi pa si pri<strong>za</strong>devamo <strong>za</strong> najboljšo ali vsaj čim boljšo oskrbo<br />

naših uporabnikov, torej bolnikov.<br />

Medpoklicno sodelovanje in odnosi so že kar nekaj let predmet raziskovanja tudi v<br />

slovenskem zdravstvu. Prav tako številni tuji in slovenski avtorji pišejo o dejavnikih,<br />

ki podpirajo sodelovanje med zdravstvenimi delavci. Cornerjeva (2003) navaja, da v<br />

praksi nastaja veliko ovir <strong>za</strong> sodelovanje;. od neprimerne organi<strong>za</strong>cije, slabih priprav<br />

na skupinsko delo, pomanjkanje <strong>za</strong>upanja med zdravstvenimi delavci do dominantnosti<br />

določenih in izključevanja drugih.<br />

Cilj medpoklicnega sodelovanja ni samo izid zdravljenja oziroma storitve. Prav tako so<br />

pomembni medosebni odnosi, saj le ti lahko vplivajo na kakovostno, učinkovito in varno<br />

zdravstveno obravnavo. Če so ti odnosi dobri, so rezultati dela boljši, večje je <strong>za</strong>dovoljstvo<br />

bolnikov in večje je <strong>za</strong>dovoljstvo <strong>za</strong>poslenih. Za vzpostavljanje profesionalnih<br />

medosebnih odnosov pa potrebujemo strokovno znanje in sposobnosti, ki omogočajo, da<br />

bo naša interakcija z drugimi obojestransko <strong>za</strong>dovoljiva in bo vzpostavljeno <strong>za</strong>upanje,<br />

spoštovanje in profesionalno povezovanje (Šmitek, 2006).<br />

Značilnosti dveh največjih poklicnih skupin<br />

Medicinske sestre in zdravniki predstavljajo danes dve največji in <strong>za</strong>gotovo zelo pomembni<br />

poklicni skupini v zdravstvu. Vsi vemo, da je temeljna značilnost odnosov med<br />

zdravstvenimi delavci hierarhičnost, ki temelji na strokovni usposobljenosti. Kljub temu,<br />

da je danes medicinskim sestram dostopno izobraževanje na univerzitetni stopnji, se<br />

vloga medicinske sestre ni bistveno spremenila. Zdravnik jo, v večini primerov, še vedno<br />

vidi kot pomočnico pod njegovim nadzorom. Medicinska sestra pa se je vdala v vlogi<br />

podrejene (Ovijač, 2005). Hkrati zdravniki trdijo, da bi kakovost lahko padla, če bi<br />

306 307

Medpoklicno sodelovanje Polonca Leban, Duška Drev<br />

medicinske sestre delovale samostojno. Medicinske sestre pa po drugi strani poudarjajo,<br />

da <strong>za</strong>htevajo odgovornost <strong>za</strong> zdravstveno nego in ne <strong>za</strong> zdravljenje. Ko zdravnika<br />

na spoštljiv način opozorijo na morebitne nepravilnosti, se le ta počuti ogroženega in<br />

takrat je velika možnost <strong>za</strong> nastanek konflikta. Med tema poklicnima skupinama je <strong>za</strong>to<br />

veliko večja distanca, kot med drugimi poklici delavcev s fakultetno, visoko in srednjo<br />

izobrazbo (Ovijač, 2005). Tak odnos se je <strong>za</strong>čel že dolgo na<strong>za</strong>j, saj je bil <strong>za</strong>snovan na<br />

slojni in spolni diskriminaciji. In do danes se je spremenilo zelo malo (Klemenc, 2005).<br />

Kako torej do dobrega medpoklicnega sodelovanja?<br />

Uspešno poklicno sodelovanje vseh članov in poklicev v zdravstvu je kompleksen<br />

pojem in rezultat razumevanja in sodelovanja različnih osebnosti in kultur. Zato ga ni<br />

lahko doseči. Za dobro medpoklicno sodelovanje se morajo zdravstveni delavci različnih<br />

področij prilagoditi in ustvariti učinkovit tim (Ovijač, 2005). Tim je lahko v primerjavi<br />

s posameznikom bolj prilagodljiv, produktiven in kreativen, hkrati pa predstavlja<br />

več možnosti <strong>za</strong> doseganje <strong>za</strong>stavljenega cilja. Naloge v timu so porazdeljene glede<br />

na znanje in izkušnje. Najslabše je, če se v timu znajdejo sami uspešni in isto misleči<br />

posamezniki. Uspešnost tima je namreč v raznolikosti univer<strong>za</strong>lnih znanj in različnih<br />

temperamentih in osebnostih njegovih članov. Seveda pa obstajajo ključni dejavniki, ki<br />

vplivajo na učinkovitost tima. Zlasti pomembni so medosebni odnosi, vodenje, komunikacija,<br />

motiviranost, timska naravnanost in medsebojno <strong>za</strong>upanje članov (Lampreht,<br />

Verdev, 2010).<br />

Medosebni odnosi<br />

V zdravstvenih ustanovah obstajajo razlike v stopnji izobrazbe, položaju v organi<strong>za</strong>ciji,<br />

spolu in še bi lahko naštevali. Za sodelovanje je potrebno spoštovanje, usklajenost,<br />

<strong>za</strong>upanje, medsebojna pripadnost in skupno reševanje nastalih problemov. Velik pomen<br />

ima tudi občutek pripadnosti. Napake, ki jih pogosto delamo v medsebojnih odnosih:<br />

• Težnja po spreminjanju drugega.<br />

• Pretirano prilagajanje drugemu v odnosu.<br />

• Da eden v odnosu od drugega nekaj pričakuje, ne da bi to dovolj jasno izrazil.<br />

• Neustrezno razmejene odgovornosti.<br />

• Nestrpnost, nesprejemanje različnosti in pomanjkanje empatije (Lampreht,<br />

Verdev, 2010).<br />

Medsebojni odnosi zrcalijo kakovost v zdravstvu. Na medsebojne odnose imajo velik<br />

pomen vrednote posameznikov. Večina ljudi preživi s svojimi sodelavci tedensko več<br />

časa kot s svojim partnerjem. Dobri odnosi z delavci <strong>za</strong>to zmanjšajo stres na delovnem<br />

mestu, so vir veselja in <strong>za</strong>dovoljstva ter omogočajo večjo učinkovitost pri delu<br />

(Lampreht, Verdev, 2010).<br />

Odnosi med <strong>za</strong>poslenimi so tudi temelj organi<strong>za</strong>cije. Ti odnosi so kakovostni, če imajo<br />

<strong>za</strong>posleni <strong>za</strong>dovoljene potrebe, kar vodi do njihovega <strong>za</strong>dovoljstva in osebne rasti. Zavedati<br />

se je potrebno, da nas opazuje ogromno število ljudi, zdravih in bolnih, ki nas<br />

ocenjujejo, oblikujejo mnenja in jih potem posredujejo širši okolici, še najbolj se je<br />

potrebno <strong>za</strong>vedati, da bomo tudi mi nekoč bolniki, ki si bomo želeli <strong>zdravstvene</strong> oskrbe<br />

od ljudi, ki bodo profesionalci, tako po stroki, kakor tudi v medsebojnih odnosih.<br />

“Nagnjeni smo k presojanju uspeha glede na višino naših plač ali velikost naših avtomobilov,<br />

ne pa glede na kakovost naših dejanj in odnosa do drugih”, je dejal Martin Luther King.<br />

Vodenje<br />

Dober vodja je tisti, ki sebe vidi v dvojni vlogi: kot vodja in kot pomočnik posamezniku v<br />

svojem timu. Vsakdo, ki se je kot podrejeni v življenju znašel na eni ali drugi strani tega<br />

spektra, dobro razume kako kvaliteten odnos z nadrejenim vpliva na počutje v delovnem<br />

okolju in na motiviranost <strong>za</strong> kakovostno opravljeno delo. Avtokratsko vodenje izniči<br />

možnost timskega dela, tim pa postane sredstvo <strong>za</strong> odločitev tistega, ki je skoncentriral<br />

moč v svojih rokah. Demokratični način vodenja daje strokovnemu timu preozek prostor<br />

in pogosto vodi v pretirano formali<strong>za</strong>cijo dela in odločanja. Zato mora vodja biti zdrava<br />

in celovita osebnost. Vodje pogosto menijo, da so njihovi podrejeni plačani <strong>za</strong> to, da<br />

opravijo svoje delo. Če ne opravijo delo, <strong>za</strong>služijo kritiko, če pa ga opravijo dobro,<br />

pohvale ne potrebujejo. Velika razlika je med t.i. tradicionalnim vodjem, ki kritizira in<br />

ukazuje ter med sodobnim šefom, ki uporablja pohvalo, <strong>za</strong>stavlja cilje ter je neformalen<br />

in prijateljski (Lampreht, Verdev, 2010).<br />

V zdravstvu lahko kot vodja nastopata zdravnik ali medicinska sestra. Vodja mora sprejemati<br />

odločitve in odgovarjati <strong>za</strong> način, obseg in izvedbo dela (Lampreht, Verdev, 2010).<br />

Naloga vodje je tudi, da poskrbi <strong>za</strong> enakomerno porazdelitev dela med <strong>za</strong>poslenimi ter,<br />

da razporedi delo posameznikom glede na znanje in izkušnje. Zato je pomembno, da<br />

vodja pozna dela in naloge vseh posameznikov. Poleg vsega svojega znanja mora obvladati<br />

še medosebne in družbene veščine.<br />

Komunikacija<br />

Danes je o komunikaciji že toliko napisanega in povedanega, pa vendar. Komunikacija<br />

je vir vsakega uspeha, običajno pa tudi vzrok <strong>za</strong> neuspeh. Uspešna komunikacija med<br />

različnimi poklici omogoča uspešnost sodelovanja znotraj <strong>zdravstvene</strong>ga tima. Vendar<br />

pa imajo različni posamezniki različne sposobnosti komuniciranja. Razlog je v različnih<br />

osebnostih, vzgoji, slabih komunikacijskih navadah, nerazumevanju ali celo nepripravljenosti<br />

poslušati sočloveka. Okoli 80% uspešne komunikacije med sodelavci predstavlja<br />

poslušanje drugega. Medicinske sestre pa morajo v kratkem času intenzivno poslušati,<br />

se posvečati bolniku, njegovim svojcem, sodelovati z drugimi člani <strong>zdravstvene</strong>ga tima,<br />

ter posredovati veliko informacij. Pomanjkljivo komuniciranje pa lahko pomembno<br />

vpliva na samo zdravljenje bolnika (vir: http://www.zbornica-zve<strong>za</strong>.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.pdf).<br />

V zdravstvu se je prav neuspešna komunikacija izka<strong>za</strong>la kot vzrok pri velikem številu<br />

neljubih dogodkov. Natančnejše analize so poka<strong>za</strong>le, da so prepreke v komuniciranju<br />

nastale <strong>za</strong>radi pozicije, ranga, starosti, spola in različnih vrednot sodelujočih. Medicinske<br />

sestre velikokrat navajajo, da pride do konfliktnih situacij pri sodelovanju, zlasti<br />

z zdravniki. Nasprotno pa zdravniki mislijo, da je takih konfliktov zelo malo. Razlog<br />

verjetno tiči v splošnem prepričanju zdravnikov, da medicinska sestra mora storiti to, kar<br />

ji on naroči. Drugi razlog pa je različna percepcija drugih, ki so pomembni pri sodelovanju.<br />

Za zdravnike so to drugi zdravniki, bolniki in njihovi svojci, <strong>za</strong> medicinske sestre pa<br />

je pomemben poleg omenjenih tudi odnos z zdravniki. Zato zdravniki ne prepoznajo<br />

konfliktov z medicinskimi sestrami in jih ne poskušajo razrešiti, kar pa onemogoča<br />

uspešno sodelovanje in optimalno zdravljenje (Klemenc, 2006).<br />

308 309

Medpoklicno sodelovanje Polonca Leban, Duška Drev<br />

Motivacija<br />

Motivacija je proces spodbujanja človekovih aktivnosti <strong>za</strong> doseganje želenih ciljev.<br />

Motiviranje ljudi se <strong>za</strong>čne s spoštovanjem posameznika. Dobra in učinkovita motivacija<br />

vodi do boljših uspehov in rezultatov dela v timu. Vendar pa mora biti motivacija individualna.<br />

Namreč, različne posameznike motivirajo različne stvari. To je lahko boljše<br />

plačilo, potrditev in priznanje dobrega dela, <strong>za</strong>dovoljstvo bolnika, boljša organi<strong>za</strong>cija<br />

dela in boljši delovni čas, občutek pripadnosti ali samo besedna pohvala. Če veste kaj<br />

motivira ljudi imate na razpolago najmočnejše orodje <strong>za</strong> ravnanje z njimi. Motivacija<br />

je pomembna tako <strong>za</strong> posameznike znotraj tima kot tudi <strong>za</strong> vse <strong>za</strong>poslene s strani<br />

organi<strong>za</strong>cije (http://www.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/diplomska/hermantadeja.pdf).<br />

Motivirani in <strong>za</strong>dovoljni zdravstveni delavci bodo lažje sodelovali med seboj, četudi jih<br />

loči različna izobrazba. To pa vodi do dobrega medpoklicnega sodelovanja in nadalje do<br />

kakovostnega zdravljenja naših bolnikov.<br />

Rešitev <strong>za</strong> dobro medpoklicno sodelovanje je torej v dobri izobrazbi na delovnem<br />

področju, pogovorih, dobri komunikaciji med vsemi člani <strong>zdravstvene</strong>ga tima, izmenjavi<br />

izkušenj, določeni čustveni inteligenci, dodatnih izobraževanjih s področja medosebnih<br />

odnosov in predvsem v dobrem vodji <strong>zdravstvene</strong>ga tima, ki zna motivirati in vzpodbujati<br />

svoje sodelavce(http://www.zbornica-zve<strong>za</strong>.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.<br />

pdf).<br />

Pomen dobrih medosebnih odnosov v <strong>zdravstvene</strong>m timu se pokaže v dobri pretočnosti<br />

informacij, manjšem številu napak in neželenih dogodkov, manjšem številu odsotnosti<br />

z dela, <strong>za</strong>dovoljstvu bolnika in <strong>za</strong>poslenih in na koncu do večje učinkovitosti in varnosti<br />

pri delu.<br />

Kaj si želijo medicinske sestre?<br />

V lanskem letu je bila na nekaterih oddelkih ene izmed slovenskih bolnišnic opravljena<br />

raziskava o mnenju medicinskih sester s področja medosebnih odnosov v timu in <strong>za</strong>poslenimi<br />

v zdravstvu. Njihova povprečna delovna doba je bila 17 let. Na vprašanje, kaj bi<br />

one spremenile na področju medosebnih odnosov med <strong>za</strong>poslenimi, so napisale, da si<br />

želijo:<br />

• več komunikacije,<br />

• ko pride do problema, pogovor vseh udeležencev, ne posamičnih pogovorov,<br />

• menjave neposrednih nadrejenih,<br />

• ukrepov <strong>za</strong> konfliktne osebe,<br />

• sprejemanje kritike kot dobronamerne in možnosti, da se spremenimo na bolje,<br />

• več <strong>za</strong>nimanja <strong>za</strong>se in manj <strong>za</strong> ostale,<br />

• boljšo organi<strong>za</strong>cijo dela,<br />

• enako obravnavo <strong>za</strong> vse z enako izobrazbo,<br />

• premestitev delavcev na druge oddelke (tistih, ki slabo vplivajo na tim),<br />

• boljši odnos starejših do mlajših,<br />

• več sestankov, kje bi bili prisotni vsi <strong>za</strong>posleni (Lampreht, Verdev, 2010).<br />

Na vprašanje, katere so po njihovem mnenju najpomembnejše lastnosti dobrega vodje,<br />

pa so odgovorile sledeče:<br />

• dobra organi<strong>za</strong>cija,<br />

• poštenost, pravičnost, spoštljivost,<br />

• poveže ves kolektiv in mu da delovni elan,<br />

• pošten odnos do vseh sodelavcev,<br />

• integriteta, odkritost, komunikativnost,<br />

• dober vodja je najprej dober sodelavec, šele nato vodja,<br />

• natančnost, sprotno reševanje konfliktov (Lampreht, Verdev, 2010).<br />

ZAKLJUČEK<br />

Razvoj sodobnih zdravstvenih organi<strong>za</strong>cij <strong>za</strong>hteva razvoj nove strukture in klinične prakse,<br />

ki sloni na sodelovanju. Dobro sodelovanje med različnimi poklici v zdravstvu pa vpliva na<br />

izide zdravljenja. Vsi zdravstveni delavci, ne le medicinske sestre in zdravniki, so danes<br />

postavljeni celo pred moralno <strong>za</strong>htevo, da se pri delu povezujejo in kakovostno sodelujejo.<br />

Za dobro sodelovanje je enakopravnost ne glede na izobrazbo osnovni pogoj. Medicinske<br />

sestre morajo stopiti iz vloge žrtve v odnosu do zdravnika, saj imajo znanje in sposobnosti.<br />

Prav tako pa morajo to isto sposobnost in izobrazbo medicinskih sester priznati<br />

zdravniki in jim dovoliti, da izrazijo svoje mnenje, če se kdaj z njegovimi navodili ne<br />

strinjajo. Na tak način se bodo tudi oni <strong>za</strong>čeli spoprijemati z izzivi sodelovanja, ne le v<br />

odnosih do bolnikov, ampak tudi v odnosih do drugih zdravstvenih delavcev.<br />

Medicinske sestre pričakujemo od zdravnikov spoštovanje. Prav bi bilo, da se tega načela<br />

držimo tudi same in to upoštevamo v svojem odnosu do sodelavcev z enako ali nižjo<br />

izobrazbo.<br />

Za <strong>za</strong>ključek pa še nekaj napotkov <strong>za</strong> izboljšavo medosebnih odnosov in sodelovanja:<br />

• Spreminjajmo sebe, svoje lastnosti.<br />

• Izrazimo svoja pričakovanja, predstave, želje, potrebe, prošnje v zvezi z drugim in<br />

odnosom, vendar drugemu pustimo svobodo, da se odloči po lastni vesti.<br />

• Postavimo ustrezno mejo v medsebojnem odnosu.<br />

• Vsaj malo zmehčajmo oz. spustimo svoja pričakovanja, predstave in želje zvezi z<br />

drugim in medsebojnim odnosom.<br />

• Učimo se sprejemati različnosti in spoštovanja svobodne volje drugega.<br />

• Do drugega se obnašamo tako, kakor bi si želeli, da se on obnaša do nas.<br />

LITERaTURa<br />

1. Corner J. The multidisciplinary team - fact or fiction? European Journal of<br />

Palliative Care; 200<strong>3.</strong><br />

2. Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov<br />

in zdravnikov [magistrsko delo]. Kranj: Univer<strong>za</strong> v Mariboru; 2007.<br />

310 311

Medpoklicno sodelovanje<br />

<strong>3.</strong> Klemenc D. Medpoklicno sodelovanje v <strong>zdravstvene</strong>m timu med medicinskimi<br />

sestrami in zdravniki - priložnost <strong>za</strong> nenehno izboljševanje kakovosti.<br />

Zdravstveni vestnik. 2006; 76(7):55-9.<br />

4. Lampreht S, Verdev I. Kako pomembni so dobri medosebni odnosi v timu ter<br />

dober vodja [raziskovalno delo]. Splošna bolnišnica Celje. Celje; 2010.<br />

5. Šmitek J. Čustvena inteligenca v zdravstvu - ali je potrebna. Sodelovanje<br />

med medicinskimi sestrami in zdravniki v <strong>zdravstvene</strong>m timu: priložnost <strong>za</strong><br />

izboljšanje kakovosti. Zbornik z recenzijo. Ljubljana; 2006.<br />

6. Šušteršič O, Rajkovič U. Stanje dokumentiranja procesa <strong>zdravstvene</strong> nege v<br />

Sloveniji. Zbornik mednarodne znanstvene <strong>konference</strong> o razvoju organi<strong>za</strong>cijskih<br />

ved, Manegment in razvoj organi<strong>za</strong>cije, str. 1327-41, Univer<strong>za</strong> v Mariboru,<br />

<strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijske <strong>vede</strong>. Kranj; 2005.<br />

7. Tschannen D. The effect of individual characterisctics on perceptions of<br />

collaboration in the work enviroment. Medsurrg Nursing; 2005.<br />

8. http://www.zbornica-zve<strong>za</strong>.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.pdf<br />

(15.06.2011).<br />

9. http://www.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/diplomska/hermantadeja.pdf<br />

(15.06.2011).<br />

MEDPOKLICNO SODELOVANJE NA<br />

PRIMERU ZDRAVSTVENEGA DOMA<br />

INTERPROFESSIONaL COLLaBORaTION ON EXaMPLE<br />

OF THE HEaLTH CENTRE<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Od stopnje medpoklicnega<br />

sodelovanja je odvisna kakovost<br />

doseženih ciljev <strong>zdravstvene</strong> organi<strong>za</strong>cije,<br />

ki sloni na <strong>za</strong>dovoljstvu <strong>za</strong>poslenih<br />

na delovnem mestu, pacientov, njihovih<br />

svojcev in družbe nasploh.<br />

Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti stopnjo<br />

medpoklicnega sodelovanja med medicinskimi<br />

sestrami in zdravniki, <strong>za</strong>poslenimi v<br />

Zdravstvenem domu Kranj.<br />

Metoda: Raziskava je temeljila na kav<strong>za</strong>lno<br />

– neeksperimentalni metodi empiričnega<br />

raziskovanja. Uporabljen instrument je<br />

bil anketni vprašalnik, anketirancem pa je<br />

bila <strong>za</strong>gotovljena anonimnost.<br />

Rezultati: Anketiranci med<br />

najpomembnejše značilnosti timskega<br />

dela uvrščajo komunikacijo, medsebojno<br />

<strong>za</strong>upanje in sodelovanje pri postavljanju<br />

organi<strong>za</strong>cijskih ciljev. Statusno hierarhijo<br />

na delovnem mestu <strong>za</strong>znavajo medicinske<br />

sestre v 47,5% in zdravniki v 65,4%,<br />

medtem ko je 15% anketirancev menilo,<br />

da njena prisotnost zmanjšuje uspešnost<br />

<strong>za</strong>poslenih pri delu. V zdravstvenih timih<br />

prevladuje medsebojno spoštovanje, vendar<br />

med poklicnima skupinama obstajajo<br />

Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić<br />

312 313<br />

VŠZNJ<br />

Žiga Bitežnik - ziga.biteznik@telemach.net<br />

pred. Katja Skinder Savić - kskindersavic@vszn-je.si<br />

aBSTRaCT<br />

Background: The degree of interprofessional<br />

collaboration depends on the quality<br />

of the achieved goals of health organi<strong>za</strong>tion,<br />

based on employees satisfaction at<br />

work, satisfaction of patients, their families<br />

and society in general.<br />

Aim: The aim of this study was to determine<br />

the level of interprofessional collaboration<br />

between nurses and doctors working<br />

in the Health Centre Kranj.<br />

Methods: The research was based on the<br />

causal – non experimental method of empiric<br />

research. The research instrument<br />

was a questionnaire and anonymity of respondents<br />

was assured.<br />

Results: According to respondents the<br />

most important characteristics of teamwork<br />

are communication, mutual trust<br />

and cooperation in setting organi<strong>za</strong>tional<br />

goals. Status hierarchy in the workplace<br />

perceive nurses in 47.5% and doctors in<br />

65.4%, while 15% of respondents felt that<br />

the presence of status hierarchy reduces<br />

the effectiveness of employees at work. In<br />

medical teams dominates mutual respect,<br />

but there are statistically significant differences<br />

between the professional groups

Medpoklicno sodelovanje na primeru <strong>zdravstvene</strong>ga doma Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić<br />

statistično pomembne razlike (p

Medpoklicno sodelovanje na primeru <strong>zdravstvene</strong>ga doma Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić<br />

jo (Ovijač et al., 2007). Dominanca zdravnikov nad pacienti in ostalim osebjem verjetno<br />

ni namerna, temveč jim jo narekuje institucionaliziran zdravstveni sistem in normativno<br />

določena poklicna vloga. Sodobni analitiki medicine poudarjajo, da k veliki socialni moči<br />

medicine prispeva zelo učeno in težko dostopno medicinsko znanje (Ovijač et al., 2006).<br />

Čeprav sta medicina in zdravstvo v <strong>za</strong>hodnem svetu že od vseh <strong>za</strong>četkov feminizirana in<br />

je tudi danes večina <strong>zdravstvene</strong>ga osebja žensk, so moč, prestiž in odločitve v rokah<br />

moških. Ti so majhen del zgornje piramide, večino srednjega in nižjega dela piramide pa<br />

<strong>za</strong>sedajo ženske. Moški, ki <strong>za</strong>vzemajo vodilne položaje v menedžmentu in upravljanju<br />

z znanstvenim, kadrovskim in finančnim potencialom ter pomembnimi odločitvami v<br />

zdravstvu, so direktorji bolnišnic, dekani šol, vodje laboratorijev in nosilci prestižnih<br />

speciali<strong>za</strong>cij (Ule, 2003).<br />

Vzrok <strong>za</strong> to, da se v praksi kaže, da določena poklicna skupina ni sposobna popolno<br />

ovrednotiti delo druge skupine, verjetno leži v tem, da je seznanjenost z delom in vlogo<br />

druge poklicne skupine pomanjkljiva ali pa se njena vloga razume napačno (Premik,<br />

2007).<br />

EMPIRIČNI DEL<br />

Namen raziskave<br />

Namen raziskave je bil proučiti sedanje stanje na področju medpoklicnega sodelovanja<br />

med zdravniki in medicinskimi sestrami v Zdravstvenem domu Kranj.<br />

Cilji raziskave:<br />

• ugotoviti mnenja <strong>za</strong>poslenih o medpoklicnem sodelovanju v organi<strong>za</strong>ciji;<br />

• ugotoviti izkušnje <strong>za</strong>poslenih z medpoklicnim sodelovanjem;<br />

• raziskati dejavnike, ki vplivajo na medpoklicno sodelovanje;<br />

• ugotoviti, kaj si <strong>za</strong>posleni glede sodelovanja v organi<strong>za</strong>ciji želijo v prihodnje.<br />

Raziskovalna vprašanja<br />

1. Kako <strong>za</strong>posleni ocenjujejo medpoklicno sodelovanje na delovnem mestu?<br />

2. Katere prednosti in slabosti <strong>za</strong>znavajo <strong>za</strong>posleni pri medpoklicnem sodelovanju?<br />

<strong>3.</strong> Kateri dejavniki vplivajo na uspešnost medpoklicnega sodelovanja v zdravstvu?<br />

Raziskovalna metodologija<br />

Uporabili smo kav<strong>za</strong>lno – neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja. Na<br />

podlagi pregleda literature je bil izdelan anketni vprašalnik, v katerem so anketiranci<br />

trditve ocenjevali po pet-stopenjski Likertovi lestvici, nekaj vprašanj pa je že<br />

ponudilo odgovore. Pri pet-stopenjski Likertovi lestvici je pomenila 1, da se ankentiranci<br />

s trditvijo sploh ne strinjajo, in 5, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. Za potrebe<br />

raziskave je bil uporabljen nenaključni, priložnostni vzorec. Anketiranci so bili <strong>za</strong>posleni<br />

na področju medicine in <strong>zdravstvene</strong> nege, ki med seboj sodelujejo. Termin medicinska<br />

sestra v raziskavi je <strong>za</strong>jemal vse <strong>za</strong>poslene v zdravstveni negi s srednješolsko ali<br />

višje/visokošolsko izobrazbo. Razdeljenih je bilo 142 anketnih vprašalnikov, vrnjenih<br />

je bilo 87, kar je predstavljalo 61,3% reali<strong>za</strong>cije vzorca. Od tega je bilo <strong>za</strong>poslenim na<br />

področju medicine (zdravnikom) razdeljenih 50 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 26 (52%).<br />

Zaposlenim na področju <strong>zdravstvene</strong> nege (medicinskim sestram) je bilo razdeljenih 92<br />

vprašalnikov, vrnjenih je bilo 61 (66,3%). Podatki so bili obdelani s pomočjo statističnega<br />

računalniškega programa SPSS 15.0. Uporabili smo osnovno deskriptivno statistiko,<br />

hi-kvadrat in t-test <strong>za</strong> neodvisne vzorce. Vrednost Cronbachovega koeficienta alfa je <strong>za</strong><br />

trditve v vprašalniku znašala 0,85 in je presegla prag 0,7, <strong>za</strong>to smo lahko <strong>za</strong>ključili, da je<br />

<strong>za</strong>nesljivost zbranih podatkov dovolj visoka. Stopnjo tveganja in statistično pomembnost<br />

je pomenila p-vrednost

Medpoklicno sodelovanje na primeru <strong>zdravstvene</strong>ga doma Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić<br />

(PV/SO=4,3/0,7). Tudi tu vrednost p=0,006 kaže na statistično pomembnost razlik med<br />

skupinama. Po mnenju zdravnikov (PV/SO=4,0/1,0) slednji spoštujejo zdravstveno nego<br />

kot samostojno dejavnost in se s trditvijo strinjajo bolj kot medicinske sestre, katerih<br />

strinjanje je pri tej trditvi nekoliko manj odločno (PV/SO=3,3/1,0), a se tudi one z njo<br />

strinjajo. Vrednost p=0,002 kaže na statistično pomembnost razlik dobljenih rezultatov<br />

med obema skupinama.<br />

Glede <strong>za</strong>upanja so se anketiranci opredelili le v eni trditvi, katere rezultati kažejo, da<br />

niti medicinske sestre (PV/SO=4,0/0,7) niti zdravniki (PV/SO=4,4/0,6) nimajo težav z<br />

<strong>za</strong>upanjem v strokovno usposobljenost ostalih članov v timu, saj se medicinske sestre s<br />

trditvijo strinjajo, zdravniki pa popolnoma strinjajo. Vrednost p=0,010 kaže na to, da so<br />

razlike med skupinama statistično pomembne.<br />

Anketiranci so ocenili sproščenost komuniciranja, svobodnost in brezskrbnost izražanja<br />

mnenj in stališč v odnosu z ostalimi člani tima. Glede pogovarjanja o problemih v timu<br />

se medicinske sestre (PV/SO=3,6/1,0) z ostalimi člani pogovarjajo odkrito. Enako mislijo<br />

zdravniki, ki so svoje mnenje z nekoliko višjo oceno (PV/SO=4,0/0,9) <strong>za</strong> razliko od<br />

medicinskih sester še bolj utrdili. Statistična pomembnost razlik med skupinama se kaže<br />

z vrednostjo p=0,037. Medicinske sestre se popolnoma strinjajo (PV/SO=4,0/0,8), da<br />

imajo možnost izraziti svoje mnenje v timu, zdravniki pa mnenja izražajo še nekoliko<br />

lažje (PV/SO=4,4/0,6). Razlike med skupinama v rezultatih trditve so z vrednostjo<br />

p=0,022 statistično pomembne. S tem, da komunikacija z neposredno vodjo poteka v<br />

sproščenem vzdušju, se strinjajo medicinske sestre (PV/SO=3,8/0,8), zdravniki pa se<br />

s trditvijo popolnoma strinjajo (PV/SO=4,2/0,8). Vrednost p=0,043 kaže na statistično<br />

pomembno razliko med skupinama. Rezultati naslednjih dveh trditev so skoraj identični.<br />

Namreč, medicinske sestre se enako (PV/SO=3,5/1,0) strinjajo s trditvijo, da jih zdravnik<br />

pohvali <strong>za</strong> dobro opravljeno delo, kot tudi s trditvijo, da so <strong>za</strong> dobro opravljeno delo<br />

pohvaljene s strani medicinske sestre. Zdravniki se tako s trditvijo, da so pohvaljeni s<br />

strani drugega zdravnika, strinjajo (PV/SO=4,0/0,8), prav tako se strinjajo s trditvijo,<br />

da jih <strong>za</strong> dobro opravljeno delo pohvali medicinska sestra (PV/SO=4,0/0,9). Statistično<br />

pomembna razlika med obema skupinama se <strong>za</strong> trditev o pohvalah s strani zdravnika<br />

kaže z vrednostjo p=0,010, <strong>za</strong> trditev o pohvalah s strani medicinske sestre pa je vrednost<br />

p=0,042.<br />

Glede medpoklicnega sodelovanja v prihodnosti, so anketiranci izrazili mnenje, da si<br />

v timu ne želijo organi<strong>za</strong>cijske kulture tipa hierarhija. Tako so odgovorile medicinske<br />

sestre, ki se s trditvijo popolnoma strinjajo (PV/SO=4,2/0,9), precej manj a vseeno se<br />

s trditvijo strinjajo tudi zdravniki (PV/SO=3,3/1,0). Razlika v rezultatih med poklicnima<br />

skupinama je z vrednostjo p

Medpoklicno sodelovanje na primeru <strong>zdravstvene</strong>ga doma Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić<br />

dosegli, pa bi bilo potrebno temeljiteje raziskati in razmisliti o korenitejših posegih v<br />

področje dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja, ki se je v tujini že izka<strong>za</strong>lo <strong>za</strong><br />

pomemben dejavnik dobrega medpoklicnega sodelovanja, še posebej v zdravstvu.<br />

LITERaTURa<br />

1. Domajnko B, Kvas A, Štrancar K, Bojc N, Pahor M. Živeta interprofesionalna<br />

razmerja: kvalitativni pregled. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds.<br />

Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v <strong>zdravstvene</strong>m timu:<br />

priložnost <strong>za</strong> izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester,<br />

babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 235-59.<br />

2. Golob M. Organi<strong>za</strong>cijska kultura v <strong>za</strong>vodu DSO Novo Mesto [diplomsko delo].<br />

Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v ljubljani; 2006: 20-2.<br />

<strong>3.</strong> Kadivec S, Košnik M, Vegnuti M. Večdisciplinarno sodelovanje pri postopku<br />

sprejema bolnika v bolnišnici Golnik - kliničnem oddelku <strong>za</strong> pljučne bolezni<br />

in alergijo. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje<br />

med medicinskimi sestrami in zdravniki v <strong>zdravstvene</strong>m timu: priložnost<br />

<strong>za</strong> izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in<br />

zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 180-92.<br />

4. Kaučič BM, Pagon M. Timsko delo v očeh medicinskih sester – kateri dejavniki<br />

vplivajo na njegovo uspešnost. In: Rajkovič V, Joksimović-Žarkić N, Kern T, Kljajić<br />

M, Leskovar M, Mayer V et al. eds. Ustvarjalna organi<strong>za</strong>cija - XXVI. mednarodna<br />

konferenca o razvoju organi<strong>za</strong>cijskih znanosti; 2007 Mar 28-30; Portorož,<br />

Slovenija. Kranj: Moderna organi<strong>za</strong>cija; 2007: 711-22.<br />

5. Lindeke LL, Sieckert AM. Nurse-physician workplace collaboration. Online J<br />

Issues Nurs 2005; 10(1).<br />

6. Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov<br />

in zdravnikov [magistrsko delo]. Kranj: Univer<strong>za</strong> v Mariboru; 2007.<br />

7. Ovijač D, Škrabl N, Kobilšek P, Cevc M, Pahor M. Sodelovanje v slovenskem<br />

zdravstvu iz ptičje perspektive (nekateri rezultati anketne raziskave). In: Kvas A,<br />

Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in<br />

zdravniki v <strong>zdravstvene</strong>m timu: priložnost <strong>za</strong> izboljševanje kakovosti. Ljubljana:<br />

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006:<br />

218-34.<br />

8. Ovijač D, Škrabl N, Kobilšek P, Pahor M. Značilnosti medpoklicnih razmerij<br />

med medicinskimi sestrami in zdravniki. In: Filej B, Kersnič P, eds. Zdravstvena<br />

in babiška nega - kakovostna, učinkovita in varna - VI. mednarodni kongres<br />

<strong>zdravstvene</strong> in babiške nege; 2007 Maj 10-11; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana:<br />

Zbornica <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege Slovenije, Zve<strong>za</strong> društev medicinskih<br />

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 487-92.<br />

9. Poredoš P. Ali je zdravniška etika drugačna od etike medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov? In: Klemenc D, Kvas A, Pahor M, Šmitek J, eds. Zdravstvena<br />

nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov<br />

Ljubljana; 2003: 156-9.<br />

10. Poredoš P. Medsebojni odnosi v <strong>zdravstvene</strong>m timu – pogoj <strong>za</strong> kakovostno<br />

zdravstveno storitev. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje<br />

med medicinskimi sestrami in zdravniki v <strong>zdravstvene</strong>m timu: priložnost<br />

<strong>za</strong> izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in<br />

zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2007: 15.<br />

11. Premik M. Zdravnik in medpoklicno sodelovanje v zdravstvu. Zdrav Vestn 2007;<br />

76: 49-5<strong>3.</strong><br />

12. Pullon S. Competence, respect and trust: Key features of successful interprofessional<br />

nurse-doctor relationships. J Interprof Care 2008; 22(2): 133-47.<br />

1<strong>3.</strong> Skela Savič B, Pagon M, Lobnikar B. Organi<strong>za</strong>cijska kultura v slovenskih<br />

bolnišnicah. In: Rajkovič V, Doucek P, Kern T, Kljajić M, Van Knop J, Leskovar R,<br />

et al., eds. Management sprememb - XXV. mednarodna konferenca o razvoju<br />

organi<strong>za</strong>cijskih znanosti; 2006 Mar 15-17; Portorož, Slovenija. Kranj: Moderna<br />

organi<strong>za</strong>cija; 2006.<br />

14. Thomson S. Nurse-Physician Collaboration: A Comparison of the Attitudes Of<br />

Nurses and Physicians in The Medical-Surgical Patient Care Setting. Medsurg<br />

Nurs 2007; 16(2): 87-104.<br />

15. Ule M. Spregledana razmerja o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor:<br />

Aristej; 2003: 215-6.<br />

16. Vrbovšek S. Strukturne značilnosti razmerij med medicinskimi sestrami in<br />

zdravniki [diplomsko delo]. Ljubljana: Univer<strong>za</strong> v Ljubljani; 2006.<br />

320 321

TERENSKI MOTIVATOR- REZULTAT<br />

MEDPOKLICNEGA IN MEDSEKTORSKEGA<br />

SODELOVANJA ŠTUDENTOV ZDRAVSTVENE<br />

NEGE V PROJEKTU INNOwELfARE<br />

fIELD MOTIVATOR – A RESULT Of INTERPROfESSIONAL<br />

aND INTERSECTORaL COOPERaTION<br />

POVZETEK<br />

Izhodišča: Specifičnost celostne obravnave<br />

pacienta s težavami v duševnem zdravju<br />

narekuje medsektorsko in medpoklicno<br />

sodelovanje. Kot primer dobre prakse<br />

bo predstavljena vloga študentov Visoke<br />

šole <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto in delo v<br />

projektni skupini Visoke šole <strong>za</strong> upravljanje<br />

in poslovanje pri ustvarjanju novega<br />

delovnega mesta, terenski motivator,<br />

v okviru projekta Innowelfare. Članek<br />

temelji na raziskavi, ugotoviti potrebo po<br />

strokovnem sodelavcu, terenskem motivatorju<br />

v Slovenskem združenju <strong>za</strong> duševno<br />

zdravje – Šent.<br />

Metode: Podatki so bili pridobljeni na podlagi<br />

opazovanja, opazovanja s soudeležbo<br />

in kvalitativne analize polstrukturiranih<br />

vodenih intervjujev in fokusnih skupin.<br />

Uporabljena je bila kvalitativna deskriptivno-<br />

eksplikativna metoda raziskovanja.<br />

Raziskava je potekala med oktobrom 2010<br />

in aprilom 2011.<br />

Rezultati: Terenski motivator je odgovor<br />

na potrebe pacientov s težavami v<br />

duševnem zdravju, so poka<strong>za</strong>li rezultati<br />

VŠZ NM<br />

Sara Diklić, Vesna Zupančič<br />

Sara Diklić - sarita868@gmail.com<br />

pred. Vesna Zupančič - vesna.zupancic@guest.arnes.si<br />

aBSTRaCT<br />

Introduction: The specificity of the integrated<br />

care management of patients<br />

with mental health requires intersectoral<br />

and interprofessional cooperation. As<br />

an example of good practice will be presented<br />

the role of students of the School<br />

of Health Sciences Novo mesto and their<br />

work with the project team of the School<br />

of Business and Management to create a<br />

new workplace, the field motivator in the<br />

Innowelfare project. This article is based<br />

on a research to determine the need for<br />

a professional affiliate, field motivator<br />

in the Slovenian Association for Mental<br />

Health - Šent.<br />

Methods: The information wes obtained<br />

through observation and participation<br />

with observation by the qualitative analysis<br />

using semi – structured interviews on<br />

focus groups. A method that was used was<br />

qualitative descriptive - explicit research.<br />

The research was conducted between October<br />

2010 and April 2011.<br />

Results: Field motivator is a response to<br />

the needs of patients with mental health<br />

analize fokusnih skupin in intervjujev<br />

strokovnih delavcev. Študenti <strong>zdravstvene</strong><br />

nege so pri izvajanju projektne naloge<br />

delovali timsko, in v odnosu s pacienti/<br />

uporabniki storitev Šent-a v skladu z<br />

etičnim kodeksom.<br />

Razprava: Rezultati kažejo, da se strokovnjaki<br />

iz področja duševnega zdravja<br />

<strong>za</strong>vedajo potrebe po strokovnem sodelavcu,<br />

ki bi deloval na terenu in motiviral<br />

osebe s težavami v duševnem zdravju, da<br />

se vključijo v programe psihosocialne rehabilitacije.<br />

Pravočasno bi jih tudi opozoril<br />

na obisk psihiatra. Študenti <strong>zdravstvene</strong><br />

nege so s svojim znanjem, komunikacijskimi<br />

sposobnostmi in sposobnostmi<br />

sodelovanja prispevali temeljni delež v<br />

uspeh projektne naloge.<br />

Zaključek: Pripravljen projekt bo Slovenskemu<br />

združenju <strong>za</strong> duševno zdravje<br />

- Šent v pomoč pri njihovih pri<strong>za</strong>devanjih<br />

<strong>za</strong> kakovostno obravnavo na področju<br />

duševnega zdravja. Tovrstno medsektorsko<br />

in medpoklicno sodelovanje je primer<br />

uspešnega sodelovanja med izobraževalno<br />

ustanovo in lokalno skupnostjo.<br />

KLJUČNE BESEDE: zdravstvena nega,<br />

psihosocialna rehabilitacija, duševno<br />

zdravje, terensko delo<br />

Sara Diklić, Vesna Zupančič<br />

problems, based on the results of the<br />

analysis and interviews with the focus<br />

groups, professionals. Nursing students<br />

used teamwork working on the project,<br />

and used the Code of Ethics in the affiliation<br />

with patients / service users.<br />

Discussion: Results indicate that professionals,<br />

who work with people with mental<br />

health problems are aware of the need for<br />

a professional affiliate, who would work<br />

locally with users in and motivate them to<br />

participate in psychosocial rehabilitation<br />

programs as social inclusion programs and<br />

would give them a timely warning to visit<br />

a psychiatrist. Nursing students contributed<br />

with their knowledge, communication<br />

skills and cooperation on the essential<br />

share of the project ’s success.<br />

Conclusion: Project will assist Slovenian<br />

Association for Mental Health – Šent in<br />

their efforts to address the quality of<br />

mental health care. Such intersectoral<br />

and interprofessional collaboration<br />

is an example of successful cooperation<br />

between educational establishment and<br />

the local community.<br />

KEY WORDS: nursing care, psychosocial<br />

rehabilitation, mental health, fieldwork<br />

322 323<br />

UVOD<br />

Študenti Visoke šole <strong>za</strong> zdravstvo Novo mesto smo skupaj s študenti Visoke šole <strong>za</strong><br />

upravljanje in poslovanje sodelovali v projektu Innowelfare, katerega cilj je vzpostavitev<br />

inovativnih delovnih mest na področju socialnega varstva. Krovna organi<strong>za</strong>cija v tem<br />

projektu je finska univer<strong>za</strong> Savonia, University of applied sciences. Skozi faze projektnega<br />

dela smo na podlagi timskega dela v okviru medpoklicnega in medsektorskega<br />

sodelovanja na podlagi <strong>za</strong>nimive ideje ugotavljali ali je ta ustrezna, dobra in kako jo<br />

realizirati. V raziskovalni nalogi smo izhajali iz potrebe, da osebe s težavami v duševnem<br />

zdravju potrebujejo podporo strokovnega sodelavca, ki jim <strong>za</strong>gotavlja kontinuirano<br />

spodbujanje in motiviranje pri njihovih vsakodnevnih opravilih, socialnem vključevanju<br />

in predvsem vključevanju v programe psihosocialne rehabilitacije. Za potrditev potrebe<br />

po takšnem sodelavcu, smo izvedli kvalitativno študijo med uporabniki in <strong>za</strong>poslenimi<br />

dnevnega centra Slovenskega združenja <strong>za</strong> duševno zdravje - Šent. Za cilj projektne<br />

naloge smo si <strong>za</strong>stavili opredelitev novega, inovativnega delovnega mesta strokovnega<br />

sodelavca na področju duševnega zdravja, ki smo ga poimenovali terenski motivator.

Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja Sara Diklić, Vesna Zupančič<br />

Na slovenskih tleh takšnega delovnega mesta še ni, <strong>za</strong>to smo vključili vse komponente<br />

<strong>za</strong> uspešno implementacijo le-tega v prakso. V Sloveniji se posameznik s težavami v<br />

duševnem zdravju lahko obrne po pomoč, tako na javne, nevladne ali <strong>za</strong>sebne organi<strong>za</strong>cije.<br />

Vendar se v praksi kažejo vrzeli, ki omejujejo možnosti izvajanja vseh v <strong>za</strong>konu<br />

opredeljenih pravic oseb s težavami v duševnem zdravju, tako v procesih zdravljenja kot<br />

v pri<strong>za</strong>devanjih <strong>za</strong> ustrezno in uspešno psihosocialno rehabilitacijo.<br />

DUŠEVNO ZDRaVJE<br />

Po novejših spoznanjih Svetovne <strong>zdravstvene</strong> organi<strong>za</strong>cije je zdravje dinamičen proces.<br />

Človekova zmožnost prilagajanja vplivom okolja in notranjim vplivom, naj bi pripomogla<br />

k ohranjanju zdravja. Zaradi zunanjih oziroma družbenih vplivov, zdravje tako ni<br />

več dolžnost posameznika, temveč tudi skupnosti, v kateri deluje, živi in vanjo vlaga.<br />

Prepoznavnost tega dejstva nam omogoča, da zdravje sprejmemo kot odsev razmer v<br />

družbenem okolju. Zdravje je naložba <strong>za</strong> posameznika in družbo, saj tako pripomore k<br />

vzdrževanju socialnega in gospodarskega napredka in razvoja. Ravno <strong>za</strong>to zdravja ne<br />

moremo več obravnavati kot stanje, ampak kot konstrukt, po katerem se lahko premikamo<br />

naprej ali na<strong>za</strong>j. V eno smer zdravju nasproti, v drugo smer pa bolezni nasproti.<br />

Govorimo o kontinuumu zdravja, kadar človek prehaja iz bolezni v zdravje in obratno.<br />

Na to vplivajo določeni dejavniki, kateri določajo <strong>za</strong>pleteno v<strong>za</strong>jemno zvezo in delovanje<br />

številnih okoliščin v človekovem okolju, tako zunanjem kot notranjem (Kamin, 2006).<br />

Duševno zdravje posameznika tako vpliva na vsa njegova področja delovanja, kako se<br />

sooča s kri<strong>za</strong>mi v svojem življenju, kakšne odnose ustvarja in kako jih neguje. Zato<br />

duševnemu zdravju pravimo tudi čustvena in duhovna prožnost, ki nam omogoča uživati<br />

življenje in se soočati z bolečino (Toš in Zapf, 2002). Področje duševnega zdravja velja<br />

<strong>za</strong> aktualno področje današnjega časa, ki pa je v Sloveniji še vedno stigmatizirano in<br />

slabo raziskano. Dejavnosti promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj<br />

se v Sloveniji izvajajo na lokalni, regionalni in državni ravni šele v <strong>za</strong>dnjem desetletju<br />

(Predlog nacionalnega programa duševnega zdravja, 2009).<br />

OBRAVNAVA NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V<br />

SLOVENIJI<br />

V skladu s slovensko <strong>za</strong>konodajo in Zakonom o duševnem zdravju področje duševnega<br />

zdravja pokrivajo razne institucije, katere delujejo, sodelujejo ter se med seboj dopolnjujejo.<br />

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr, 2008) določa, da se osebe z motnjami v<br />

duševnem zdravju obravnava na primarni, sekundarni in terciarni ravni <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

varstva. V Sloveniji še vedno največkrat poteka obravnava psihiatričnega bolnika v<br />

instituciji, vendar pa se počasi razvija tudi obravnava v skupnosti.<br />

Mrežo izvajalcev, ki izvajajo programe in storitve <strong>za</strong> duševno zdravje sestavljajo po Zakonu<br />

o duševnem zdravju izvajalci psihiatričnega zdravljenja, izvajalci socialno varstvenih<br />

programov in storitev, izvajalci nadzorovane obravnave in izvajalci obravnave v skupnosti.<br />

Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice <strong>za</strong> intenzivno zdravljenje,<br />

kjer se osebo <strong>za</strong>radi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali<br />

življenja drugih (ZDZdr, 2008) sprejme na oddelek, kjer njeno zdravljenje poteka po<br />

sprejetih smernicah.<br />

Obravnava se izvaja tudi na varovanih oddelkih v okviru posebnih socialno varstvenih<br />

<strong>za</strong>vodov <strong>za</strong> odrasle, ki opravljajo posebne oblike institucionalnega varstva <strong>za</strong> odrasle<br />

osebe s težavami na področju duševnega zdravja. S tem osebi, ki je sprejeta v to obravnavo,<br />

nadomeščajo in dopolnjujejo funkcije domačega okolja in družine, večinoma pa bivanje<br />

in sobivanje, prehrano, socialno in zdravstveno varstvo <strong>za</strong> ohranjanje psihofizičnih<br />

sposobnosti, sociali<strong>za</strong>cije in resociali<strong>za</strong>cije teh oseb. Ta način obravnave je izvedljiv<br />

takrat, če osebi ni potrebno akutno bolnišnično zdravljenje ali je to <strong>za</strong>ključeno in hkrati<br />

potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče <strong>za</strong>gotoviti v domačem okolju, a<br />

vendar v primeru, kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če hujše<br />

ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih (po Dernovšek in sod., 2009).<br />

Nadzorovana obravnava, ki jo kot novost v Sloveniji uvaja nov <strong>za</strong>kon pod okriljem Ministrstva<br />

<strong>za</strong> zdravje je strokovno in organi<strong>za</strong>cijsko <strong>za</strong>htevna oblika zdravljenja po odpustu<br />

osebe iz psihiatrične bolnišnice ali varovanega oddelka socialno varstvenega <strong>za</strong>voda in<br />

poteka, če se lahko ta ustrezno zdravi, v domačem okolju osebe. Izvaja jo tim strokovnjakov,<br />

kjer v sklopu <strong>za</strong>poslenih v psihiatrični bolnišnici izoblikujejo načrt zdravljenja.<br />

Ta načrt realizira koordinator nadzorovane obravnave, ki sproti koordinira izvajanje<br />

načrta. Ta način pomoči je namenjen osebam, ki imajo hude, ponavljajoče se motnje v<br />

duševnem zdravju (Dernovšek in sod., 2009).<br />

Koordinirana obravnava v skupnosti je postopek izvajanja socialno varstvenih storitev,<br />

zdravstvenih ali drugih storitev programov pomoči osebam, ki ne potrebujejo več<br />

zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali nadzorovani obravnavi, vendar pa potrebujejo<br />

pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer<br />

in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave (Ur.l., št. 49/09).<br />

Koordinirano obravnavo v skupnosti izvaja strokovni delavec, ki je imenovan s strani centrov<br />

<strong>za</strong> socialno delo, kjer je <strong>za</strong>poslen (9<strong>3.</strong> člen ZDZdr). Koordinirana obravnava v skupnosti<br />

se nadaljuje po odpustu iz psihiatrične bolnišnice ali pa po nadzorovani obravnavi<br />

takrat, kadar nadzorovano zdravljenje ni več potrebno.<br />

V mrežo izvajalskih organi<strong>za</strong>cij na področju duševnega zdravja so vključeni prav<strong>za</strong>prav<br />

vsi, ki se v lokalnem okolju ukvarjajo s področjem duševnega zdravja, tako is področja<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga kot socialnega varstva, iz javnega, <strong>za</strong>sebnega kot nevladnega sektorja.<br />

Zavedati se moramo, da pacienti, ki se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah predstavljajo<br />

samo vrh »ledene gore«, število pacientov, ki se zdravijo ambulanto eksponentno<br />

narašča.<br />

VLOGA NEVLADNIH ORGANIZACIJ NA PODROČJU<br />

DUŠEVNEGa ZDRaVJa<br />

Nevladne organi<strong>za</strong>cije izvajajo programe po Zakonu o duševnem zdravju kot so<br />

svetovanje, izobraževanje, stanovanjske in bivalne skupnosti, organi<strong>za</strong>cijo prostočasnih<br />

dejavnosti, <strong>za</strong>poslitveni centri s podporno <strong>za</strong>poslitvijo ter usposabljanje <strong>za</strong> delo. V<br />

Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje kar nekaj nevladnih organi<strong>za</strong>cij: Šent-<br />

Slovensko združenje <strong>za</strong> duševno zdravje, O<strong>za</strong>ra, Paradoks, Mostovi Altra, Novi paradoks,<br />

Humana Kranj, Vezi in društvo Dam. Nevladne organi<strong>za</strong>cije so s svojimi programi<br />

pomemben element v psihosocialni rehabilitaciji oseb s težavami v duševnem zdravju,<br />

njihovi programi so brezplačni in strokovno ustrezni. Najpomembnejše pa je, da izhajajo<br />

iz potreb samih pacientov in se njim tudi izredno hitro prilagajajo.<br />

324 325

Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja Sara Diklić, Vesna Zupančič<br />

Šent- Slovensko združenje <strong>za</strong> duševno zdravje je nevladna organi<strong>za</strong>cija, ki že več kot<br />

petnajst let intenzivno deluje na področju duševnega zdravja. Imajo dnevne centre,<br />

stanovanjske skupine in druge programe. V Novem mestu imajo Program dnevni center<br />

in Program socialna vključenost in terenski motivator je ideja, ki je nastala na podlagi<br />

potreb pacientov uporabnikov programa dnevni center.<br />

Temeljni cilj programa Dnevni center je doseči čim višjo stopnjo psihosocialne rehabilitacije<br />

in okrevanja oseb z težavami v duševnem zdravju. Pri tem se strokovni sodelavci<br />

ne ukvarjajo s psihiatrično diagnozo osebe, temveč z njegovimi spretnostmi in<br />

delovanjem, da bi na podlagi tega z in <strong>za</strong> osebo pripravili najučinkovitejši program<br />

rehabilitacije.<br />

TERENSKI MOTIVaTOR<br />

Terenski motivator je strokovni sodelavec, ki bi bil <strong>za</strong>poslen v Slovenskem združenju <strong>za</strong><br />

duševno zdravje Šent, v dnevnem centru Novo mesto, <strong>za</strong> katerega tudi razvijamo novo<br />

delovno mesto. Terenski motivator je človek, ki motivira uporabnika dnevnega centra<br />

Šent Novo mesto pri vsakodnevnih, življenjskih aktivnostih, socialni vključenosti in/ali<br />

psihosocialni rehabilitaciji. Uporabniku pomaga in ga motivira pri raznih aktivnostih, da<br />

bi prišel od točke A do točke B. Terenski motivator je tako človek, ki dela na terenu v<br />

lokalni skupnosti. V času poklicnega dela mora biti dosegljiv na mobilni telefon. Imeti<br />

mora lastno prevozno sredstvo in opravljen vozniški izpit B kategorije in imeti najmanj<br />

šesto stopnjo izobrazbe in izkušnje pri delu z osebami s težavami v duševnem zdravju.<br />

Za opravljanje dela terenskega motivatorja mora imeti oseba lastnosti kot so komunikativnost,<br />

strokovnost, samostojnost, dinamičnost, sposobnost samovrednotenja,<br />

empatičnost, zrelost ter sposobnost motiviranja uporabnikov, mora poznati osnove<br />

komunikacije, osnove organi<strong>za</strong>cije, nadzora nad opravljenim delom ter vodenja, tako<br />

uporabnikov kot lastnega dela, skupaj z ostalimi izvajalci mreže pomoči, kar <strong>za</strong>hteva<br />

sposobnost timskega dela. Zaradi narave dela pa je dobro imeti sposobnost reševanja<br />

problemov, hitrega prilagajanja na spremenjene razmere. Lahko izhaja iz programa<br />

psihosocialne rehabilitacije, <strong>za</strong>poslitvene rehabilitacije ali delovnega usposabljanja. Ob<br />

tem mu bodo lastne izkušnje v pomoč.<br />

Opis dela terenskega motivatorja po nacionalni poklicni kvalifikaciji<br />

Profilu terenskega motivatorja smo določili ključne kompetence, ki jih bo oseba<br />

potrebovala pri svojem delu. Pri definiranju ključnih kompetenc smo se naslonili na<br />

metodologijo <strong>za</strong> pripravo poklicnega standarda.<br />

Osnovne kompetence terenskega motivatorja:<br />

• pozna kodeks etičnih načel ter temeljnih človekovih pravic in ravna v skladu z<br />

njimi,<br />

• informira paciente, uporabnike o pravicah in oblikah pomoči <strong>zdravstvene</strong>ga,<br />

socialnega varstva ter o podpornih mrežah v lokalnem okolju,<br />

• motivira, svetuje in animira <strong>za</strong> socialno vključevanje in spodbuja k aktivnostim<br />

<strong>za</strong> psihosocialno rehabilitacijo,<br />

• sodeluje z ustanovami in drugimi organi<strong>za</strong>cijami, ki delujejo na področju <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

in socialnega varstva ter z drugimi organi<strong>za</strong>cijami na lokalni/regionalni ravni,<br />

• izvaja program obravnave v skladu z vrsto, naravo in ravnijo problemov pri<br />

izvajanju aktivnosti uporabnika in deluje znotraj mreže izvajalcev,<br />

• deluje v smeri povezovanja, vzdrževanja dobrih medosebnih odnosov in usmerja v<br />

razreševanje konfliktov,<br />

• organizira in realizira izobraževanja pacientov, uporabnikov, svojcev, skrbnikov,<br />

učiteljev in drugih oseb o vsebini, vlogi in ciljih obravnave,<br />

• <strong>za</strong>gotavlja kakovost in uspešnost dela v delovnem okolju v skladu s predpisi.<br />

RaZISKOVaLNa NaLOGa<br />

Z raziskavo smo želeli potrditi naše ugotovitve o potrebi po terenskem motivatorju v<br />

lokalnem okolju in naka<strong>za</strong>ti možnosti <strong>za</strong> uveljavitev in umestitev tega profila v skupnostni<br />

skrbi na področju duševnega zdravja. Specifičnost celostne obravnave pacienta<br />

s težavami v duševnem zdravju narekuje medsektorsko in medpoklicno sodelovanje, in<br />

terenski motivator kot del tima bi predstavljal novo možnost <strong>za</strong> paciente v lokalnem<br />

okolju. Hkrati pa smo z opazovanjem in opazovanjem s soudeležbo ugotavljali vlogo<br />

študentov <strong>zdravstvene</strong> nege v projektnem timu.<br />

Metoda<br />

V projektu smo uporabili kvalitativno deskriptivno-eksplikativno metodo raziskovanja.<br />

Načini pridobivanja podatkov so bili kombinacija polstrukturiranega, vodenega intervjuja<br />

s pogovorom, ob interakciji skozi fokusno skupino ter z refleksijo opazovanja in opazovanja<br />

s soudeležbo članov projektne skupine.<br />

326 327<br />

Vzorec<br />

V fokusni skupini je sodelovalo 10 uporabnikov in 2 <strong>za</strong>poslena Dnevnega centra Šent Novo<br />

mesto, z <strong>za</strong>posleno strokovno vodjo na O<strong>za</strong>ri Novo mesto, s koordinatorico obravnave<br />

v skupnosti <strong>za</strong> področje Dolenjske in z vodjo pisarne <strong>za</strong> projekte in razvoj na Šentu.<br />

Polstrukturiran intervju <strong>za</strong> <strong>za</strong>poslene je obsegal 7 vprašanj, <strong>za</strong> udeležence fokusne<br />

skupine pa 6 vprašanj. Vprašanja so bila <strong>za</strong> obe vzorčni skupini različna. Pri tem smo<br />

upoštevali etična načela <strong>za</strong>sebnosti<br />

Rezultati<br />

Iz rezultatov je razvidno, da so izprašani dobro sprejeli idejo o vzpostavitvi novega<br />

delovnega mesta, terenskega motivatorja, tako uporabniki storitev pomoči na področju<br />

duševnega zdravja kot izvajalci le-teh storitev. Uporabniki so navedli lastnosti, ki jih<br />

mora imeti terenski motivator. Te so: vreden <strong>za</strong>upanja, prijazen, razgledan, spoštljiv do<br />

drugačnosti, kulturen ter imeti mora organi<strong>za</strong>cijske sposobnosti. Vsi anketiranci menijo,<br />

da mora imeti oseba <strong>za</strong> opravljanje dela terenskega motivatorja strokovno znanje iz<br />

zdravstvenih in socialnih ved ter dodatno usposabljanje iz področja psihiatrije. Menijo,<br />

da bi bilo nujno, če bi imela ta oseba nekaj let delovnih izkušenj iz teh področij, bila<br />

dinamična, polna energije predvsem pa imela realno predstavo pri postavljanju mej<br />

ter močno osebno držo pri upoštevanju etičnih norm. Terenskega motivatorja vidijo kot<br />

dragocenega sodelavca, ki bi pripomogel tudi k pove<strong>za</strong>nosti in sodelovanju posameznih

Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja Sara Diklić, Vesna Zupančič<br />

izvajalcev v mreži služb, posebno preko koordinatorja obravnave v skupnosti in s<br />

sorodnimi organi<strong>za</strong>cijami. Delo terenskega motivatorja bi pripomoglo k širjenju mreže<br />

izvajalcev ter k širjenju socialne mreže uporabnikov.<br />

Implementacija<br />

Obiskovalci Šenta so se implementacije udeležili prostovoljno. Ker je <strong>za</strong> terenskega<br />

motivatorja pomembno, da vzpostavi dober stik in <strong>za</strong>upanje z uporabnikom, smo <strong>za</strong><br />

prvo poskusno srečanje predvideli spoznavanje in <strong>za</strong>upanje. Poskusne implementacije<br />

so se prostovoljno udeležili štirje uporabniki storitev dnevnega centra. Obiskovalcem iz<br />

Šent-a je bila predstavljena poskusna naloga, obnovili so dogajanje na prvem srečanju,<br />

opisali namen ustanovitve novega poklica terenskega motivatorja, njegove prednosti in<br />

nove ugotovitve, ki so bile dodane od prvega srečanja. Dva študenta, ki sta sodelovala<br />

na projektu sta vodila samostojno komunikacijo s pacienti - uporabniki programa dnevni<br />

center. Pogovor je iz <strong>za</strong>četnih vljudnostnih in spoznavnih besed kmalu postal bolj intimen.<br />

Druženje je bilo dovolj sproščeno in uporabniki so študentoma popolnoma <strong>za</strong>upali.<br />

Med pogovorom je bila večkrat izražena želja po osebi kot je terenski motivator. Poka<strong>za</strong>lo<br />

se je, da je pri terenskem motivatorju velikega pomena sposobnost komuniciranja,<br />

saj je zelo pomembno na kakšen način bo uporabniku odgovoril na vprašanja. Terenski<br />

motivator bi moral imeti tudi zelo širok spekter znanja in splošno razgledanost. Odziv iz<br />

strani Šent-a je bil zelo odobravajoč. Uporabniki pozdravljajo idejo terenskega motivatorja<br />

in si tudi zelo želijo reali<strong>za</strong>cije le te. Več jih tudi že iz same predstavitve meni, da<br />

bi pomoč terenskega motivatorja prišla prav tudi njim osebno. Cilj poskusne implementacije<br />

je bil dosežen, saj sta študenta nave<strong>za</strong>la stik in utrdila <strong>za</strong>upanje. Veliko pove tudi<br />

izjava pacientke redne obiskovalke dnevnega centra: ˝Včasih potrebujemo zgolj piko na<br />

i <strong>za</strong> prebroditev težav, polepšanje dneva…in ta pika na i bi lahko bil terenski motivator.˝<br />

Razprava<br />

Študenti, ki se izobražujemo <strong>za</strong> različna poklicna področja, naši mentorji visokošolski<br />

učitelji is področja <strong>zdravstvene</strong> nege, angleškega jezika in upravljanja in poslovanja;<br />

smo združili moči in v sodelovanju s strokovnjaki iz nevladnega sektorja in pacienti,<br />

uporabniki storitev Dnevnega centra Šent Novo mesto delovali medpoklicno in medsektorsko<br />

v najširšem pomenu besede. Skupaj smo ugotovili, da je potreba po strokovnem<br />

sodelavcu, ki bi svoje delo opravljal na terenu in deloval v okviru mreženja, potrjena.<br />

Menimo, da bi bilo novo delovno mesto potrebno predvsem <strong>za</strong> tiste uporabnike, ki<br />

imajo omejen dostop do storitev <strong>za</strong>radi nastanitve na podeželju. Terenski motivator<br />

bi jim tako omogočal nudenje storitev kot jo imajo tisti, ki živijo v urbanem okolju.<br />

Študenti <strong>zdravstvene</strong> nege smo s svojim znanjem, ob vodstvu mentorjev prispevali<br />

delovno <strong>za</strong>gnanost, inovativnost, predvsem pa oblikovanje kompetenc terenskega motivatorja,<br />

saj je delo na terenu in na področju duševnega zdravja težko in odgovorno, kar<br />

smo ob implementaciji občutili tudi sami.<br />

SKLEP<br />

Projekt priprave in vzpostavitve novega delovnega mesta v okviru mednarodnega<br />

sodelovanja »Innowelfare Intensive Programme« temelji na dejansko izraženi, prepoznani<br />

in potrjeni potrebi po strokovno usposobljeni osebi <strong>za</strong> delo na področju duševnega<br />

zdravja, katere primarna naloga bo kontinuirano spremljanje, spodbujanje in motiviranje<br />

oseb s težavami v duševnem zdravju. Delovno mesto je razvito <strong>za</strong> dejanske<br />

potrebe Dnevnega centra Šent Novo mesto. Da bo delovno mesto lahko <strong>za</strong>živelo v praksi<br />

in bilo dosegljivo tudi drugim enotam Šenta ter sorodnim organi<strong>za</strong>cijam v prihodnje, smo<br />

skozi zbiranje vsebin sledili cilju zbrati in prika<strong>za</strong>ti transparentne informacije. Z izvedbo<br />

raziskave smo potrdili potrebo po spremljanju psihosocialne rehabilitacije uporabnikov,<br />

kar so potrdili tudi <strong>za</strong>posleni v sami organi<strong>za</strong>ciji. Hkrati smo iskali možne pove<strong>za</strong>ve<br />

delovnega mesta s širšim področjem skrbi <strong>za</strong> duševno zdravje. Potrebo po <strong>za</strong>stavljenem<br />

delovnem mestu potrdi tudi koordinatorka obravnave v skupnosti, ki vidi prednost<br />

delovnega mesta predvsem v možnosti dodatnega motiviranja hospitaliziranih pri<br />

vključevanju na<strong>za</strong>j v družbeno okolje. Doprinos ideje je možen tudi na nacionalni ravni<br />

pri iskanju možnosti uvedbe dodatne pomoči koordinatorjem obravnave v skupnosti,<br />

katere (vsaj) del bi lahko iz<strong>vede</strong>l terenski motivator. Za nas študente je projekt predstavljal<br />

prvo izkustvo projektnega dela, izkusili smo faze timskega dela, tako dobre kot<br />

tiste malo manj dobre. Vendar v tem vidimo novo pridobitev <strong>za</strong> nas, bodoče <strong>za</strong>poslene<br />

kot tudi <strong>za</strong> paciente uporabnike storitev pomoči na področju duševnega zdravja. Pripravljen<br />

projekt bo Slovenskemu združenju <strong>za</strong> duševno zdravje - Šent v pomoč pri njihovih<br />

pri<strong>za</strong>devanjih <strong>za</strong> kakovostno obravnavo na področju duševnega zdravja. Tovrstno medsektorsko<br />

in medpoklicno sodelovanje je primer uspešnega sodelovanja med izobraževalno<br />

ustanovo in lokalno skupnostjo. Študenti <strong>zdravstvene</strong> nege smo z vključitvijo v projekt<br />

doka<strong>za</strong>li, da smo sposobni gledati tudi širše in se odzvati na potrebe pacientov tudi na<br />

nekoliko drugačen način.<br />

LITERaTURa<br />

1. Dernovšek Z, Oreški S, Tavčar R. Kam in kako po pomoč v duševni stiski.<br />

Ljubljana: Izobraževalni inštitut O<strong>za</strong>ra Ljubljana; 2009.<br />

2. Kamin T. Zdravje na barikadah: Dileme promocije zdravja. Ljubljana: <strong>Fakulteta</strong><br />

<strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>; 1996.<br />

<strong>3.</strong> Nacionalni program duševnega zdravja. Republika Slovenija, Ministrstvo <strong>za</strong><br />

zdravje; 2009.<br />

4. Predlog nacionalnega programa duševnega zdravja, 2009. Dostopno<br />

na: http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_<br />

razprava_2009/NPDZ_javna_razprava_070909.doc (20.06.2011).<br />

5. Toš N, Zapf W. Raziskovanje blaginje in družbeno poročanje. Teorija in<br />

praksa, 2002;39: 895-907. Dostopno na: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip-<br />

20026ZapfTos.pdf (20.06.2011).<br />

6. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni list RS, št. 77/2008.<br />

328 329

AKTIVNOSTI IN KOMPETENCE REŠEVALCA<br />

DIPLOMIRANEGA ZDRAVSTVENIKA –<br />

IZZIV ZDRAVSTVENI NEGI<br />

aCTIVITIES aND COMPETENCES OF THE PaRaMEDIC<br />

GRADUATED HEALTH CARE wORKER –<br />

a HEaLTH CaRE CHaLLENGE<br />

IZVLEČEK<br />

Teoretična izhodišča:Vse <strong>za</strong>htevnejše<br />

aktivnosti v enoti nujne medicinske<br />

pomoči narekujejo potrebo po vse bolj<br />

izobraženem kadru. Kompetence, ki jih<br />

imamo na splošno <strong>za</strong> kombinacijo znanja,<br />

spretnosti in stališč, so izjemnega pomena<br />

<strong>za</strong> medicinske sestre in diplomirane<br />

zdravstvenike v reševalni službi. Aktivnosti<br />

in kompetence so pomembne predvsem<br />

<strong>za</strong>to, ker <strong>za</strong>gotavljajo jasno sliko vloge in<br />

odgovornosti izvajalcev <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

v enotah nujne medicinske pomoči.<br />

Cilj je ugotoviti, ali se reševalci na terenu<br />

pri samostojnem delu srečujejo s potrebo<br />

po izvedbi aktivnosti, <strong>za</strong> katere niso kompetentni<br />

in ali čutijo potrebo po pravnoformalni<br />

opredelitvi njihovih kompetenc<br />

pri samostojnem delu.<br />

Metode: Podatki so bili zbrani s pomočjo<br />

anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20<br />

vprašanj <strong>za</strong>prtega in delno odprtega tipa.<br />

V raziskavi je sodelovalo 25 reševalcev,<br />

diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege. Vsi sodelujoči so bili<br />

moškega spola.<br />

ESM<br />

Simon Jelenovec, Danica Železnik<br />

Simon Jelenovec - Simon.jelenovec@gmail.com<br />

doc. dr. Danica Železnik - danica.zeleznik@gmail.com<br />

aBSTRaCT<br />

Theoretical starting points: All the more<br />

difficult activities in the Emergency Medical<br />

Unit are dictating the need for a more<br />

educated staff. Competences that we<br />

have in general for the combination of<br />

skills, knowledge, and views are crucial for<br />

nurses and graduated health care workers<br />

in the rescue unit. Activities and competences<br />

are important mainly because they<br />

give a clear view of the role and responsibility<br />

of the health care provider.<br />

The goal is to determine whether rescuers<br />

on the field are experiencing the need<br />

to carry out activities, which they are not<br />

capable of and whether they feel the need<br />

for a formal legal definition of their competences<br />

in independent work.<br />

Method: Data were gathered with the<br />

help of a questionnaire that included 20<br />

questions of the closed and partly opened<br />

types. 25 rescuers, graduated health care<br />

workers, and health care technicians participated.<br />

All participants were male.<br />

Results: Results show that 96% of the respondents<br />

experience emergency states,<br />

Rezultati: Rezultati kažejo, da se 96 % anketiranih<br />

zdravstvenih reševalcev srečuje<br />

z nujnimi stanji, ko je pacient življenjsko<br />

ogrožen in so na intervenciji brez zdravnika,<br />

76 % meni, da ima premalo kompetenc<br />

<strong>za</strong> izvajanje ukrepov pri življenjsko<br />

ogroženem pacientu, 44 % meni, da je<br />

ogroženo življenje pacienta, ker nimajo<br />

kompetenc <strong>za</strong> izvajanje določenih aktivnosti,<br />

40 % je že kdaj opustilo izvajanje<br />

določenih aktivnosti pri življenjsko<br />

ogroženem pacientu <strong>za</strong>radi nekompetentnosti<br />

in kar 88 % zdravstvenih reševalcev si<br />

želi več kompetenc pri svojem delu.<br />

Razprava: Biti profesionalec na področju<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege pomeni obvladati aktivnosti<br />

in pridobiti kompetence <strong>za</strong> izvajanje<br />

te dejavnosti. Kompetentnost izraža<br />

doka<strong>za</strong>no oziroma prika<strong>za</strong>no sposobnost<br />

posameznika, da v obstoječih poklicnih<br />

situacijah ustrezno uporablja svoje znanje,<br />

spretnost ali usposobljenost oziroma<br />

kvalificiranost.<br />

Ključne besede: kompetence, reševalna<br />

služba, zdravstvena nega<br />

Simon Jelenovec, Danica Železnik<br />

where they are in an intervention without<br />

a doctor and a patient’s life is at risk,<br />

76% of them think they are not competent<br />

enough for dealing with a patient, whose<br />

life is at risk, 44% of them believe a patient’s<br />

life is at risk because they do not<br />

have the necessary competences for carrying<br />

out certain activities, 40% of them<br />

have already given up on carrying out activities<br />

at a patient, whose life is at risk,<br />

and 88% of the rescuers wish they would<br />

have more competences at their work.<br />

Discussion: Being a professional on the<br />

field of health care means to master the<br />

activities and to gain the competences for<br />

these activities. Competence reflects a<br />

proven or shown ability of an individual to<br />

make appropriate use of their knowledge,<br />

skill, competence, or qualification. Activities<br />

in the rescue unit are definetly dictating<br />

additional special knowledge without<br />

which, as the research shows, patients’<br />

lives are in danger.<br />

Key words: competences, rescue unit,<br />

health care<br />

330 331<br />

UVOD<br />

Vse <strong>za</strong>htevnejše aktivnosti v reševalni službi narekujejo potrebe po vse bolj izobraženih<br />

zdravstvenih reševalcih. Posebno <strong>za</strong>htevna postaja vloga profesionalca danes, ko lahko<br />

govorimo o treh prelomnih dejavnikih sprememb, kot so: vpliv internacionali<strong>za</strong>cije<br />

in globali<strong>za</strong>cije vseh vidikov življenja, nastanek informacijske družbe in neustavljivo<br />

napredovanje znanosti in tehnologije. Ljudje so postali vse bolj osveščeni, družba je<br />

čedalje nestrpnejša, kritična in <strong>za</strong>htevna. Slovenska zdravstvena nega tako potrebuje<br />

strokovnjake, ki bodo usposobljeni <strong>za</strong> delovanje v zdravstvenih timih in bodo imeli dovolj<br />

specifičnega znanja in kompetenc. Poseben problem predstavlja obravnava življenjsko<br />

ogroženega pacienta na terenu. Sekcija reševalcev v zdravstvu si je od leta 2000<br />

pri<strong>za</strong>devala prika<strong>za</strong>ti strokovni razvoj oskrbe pacientov na mestu poškodbe ali obolenja.<br />

Reševalci z zdravnikom izvajajo <strong>za</strong>htevne diagnostične in terapevtske postopke, <strong>za</strong><br />

katere so morali nadgraditi svoje strokovno znanje in veščine. Zahtevnejša obravnava<br />

pacientov <strong>za</strong>hteva specialna znanja in višjo formalno izobrazbo tako zdravnikov kot<br />

izvajalcev <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege. Ne moremo prezreti dejstva, da je tudi<br />

zdravstvena nega, tako kot druge poklicne dejavnosti,vpeta v tokove spreminjanja<br />

(Železnik, 2010).

Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika Simon Jelenovec, Danica Železnik<br />

KOMPETENCE<br />

Beseda kompetenca pomeni ime <strong>za</strong> poznane pojme, ki se že dolgo časa uporabljajo,<br />

kot znanje, veščine, sposobnosti, in so že dolgo prepoznani kot dejavniki, ki so temelj<br />

uspešnega opravljanja delovnih nalog. To, kar je dobrega pri uvajanju kompetenc, je<br />

vsekakor usmerjanje pozornosti na delovno uspešnost oziroma na obnašanje (<strong>vede</strong>nje)<br />

pri delu. Namesto osredotočanja na specifične razlike v sposobnostih, tako razlagajo<br />

avtorji Meretoja et al. (2004), in osebnosti (kognicija in temperament), ki so lahko<br />

(posredno) pove<strong>za</strong>ne z obnašanjem pri delu, se preuvrščanje osebnih kompetenc<br />

neposredno povezuje s ključnimi dejavniki uspešnosti pri delu. Ena od definicij kompetenc<br />

pravi, da gre <strong>za</strong> zmožnost (kapaciteto) osebe, da demonstrira (prikaže) izvajanje<br />

neke naloge ali delovne operacije v skladu z določenim standardom. Torej, kompetence<br />

vključujejo specifična znanja, veščine, sposobnosti, osebnostne značilnosti in motiviranost<br />

posameznika, ki jih lahko <strong>za</strong>znamo v obliki uspešno opravljenega konkretnega dela.<br />

Kompetence so vse sposobnosti uporabe znanja in druge zmožnosti, ki so potrebne, da<br />

nekdo uspešno in učinkovito ter v skladu s standardi delovne uspešnosti, izvrši določeno<br />

nalogo, opravi delo, uresniči cilje ali odigra vlogo v procesu dela. Obsegajo tako znanja<br />

kot spretnosti, osebnostne in <strong>vede</strong>njske značilnosti, prepričanja, motive, vrednote,<br />

samopodobo, torej vse tisto, kar je skupaj precej večje jamstvo <strong>za</strong> delovni uspeh, kot<br />

je to znanje samo po sebi. Še najenostavneje, tako razlaga Gruban (2004), pa bi kompetence<br />

definirali kot nekakšne <strong>vede</strong>njske <strong>za</strong>pise vlog, ki jih ljudje imajo v delovnih<br />

procesih.<br />

Mednarodni svet medicinskih sester – ICN (2004) – je definiral kompetenco kot »raven<br />

uspešnosti, ki kaže učinkovito uporabo znanja, veščin in presoje«. Na ravni posameznika<br />

so kompetence ključne značilnosti in <strong>vede</strong>nja <strong>za</strong>poslenih, ki so osnova <strong>za</strong> učinkovito<br />

delovanje v določeni organi<strong>za</strong>ciji ali službi.<br />

Kompetentnost izraža doka<strong>za</strong>no oziroma prika<strong>za</strong>no sposobnost posameznika, da<br />

v obstoječih poklicnih situacijah ustrezno uporablja svoje znanje, spretnost ali<br />

usposobljenost oziroma kvalificiranost. Kompetentnost obsega vsa znanja, spretnosti in<br />

sposobnosti, potrebne <strong>za</strong> izvajanje nalog v določenem poklicu, oseba pa si jih je pridobila<br />

s formalnim ali kontinuiranim izobraževanjem, pri delu ali z drugimi izkušnjami<br />

(Može, 2005). Ne obstaja splošno sprejeta definicija kompetenc, niti njihova enotna<br />

delitev (Ivanuša in Železnik, 2008).<br />

Kompetence jasno določajo odgovornosti poklicev v zdravstveni in babiški negi. Kot<br />

navaja Zakon o zdravstveni dejavnosti (2005), lahko zdravstveni delavec samostojno<br />

opravlja vsako delo, <strong>za</strong> katero ima ustrezno izobrazbo in je <strong>za</strong>nj usposobljen ter ima<br />

na razpolago ustrezno opremo, <strong>za</strong> svoje delo pa prevzema etično, strokovno, kazensko<br />

in materialno odgovornost (Zakon, 2005). Zatorej lahko v okviru posameznega poklica<br />

oseba sprejme samo tiste naloge, <strong>za</strong> katere ima ustrezno strokovno izobrazbo in je <strong>za</strong><br />

njihovo izvajanje kompetentna. V tem primeru nosi tudi polno odgovornost.<br />

aKTIVNOSTI ZDRaVSTVENE NEGE<br />

V zdravstveni negi se uporabljajo različni modeli kompetenc, kot so: splošni model<br />

(obvladovanje dela in časa, <strong>za</strong>vzetost <strong>za</strong> rezultate in odgovornost, pozitiven odnos do<br />

sprememb in stalno učenje, uporaba znanja in izkušenj), osebnostni in <strong>vede</strong>njski model<br />

(odkrivanje in odziv na priložnosti, kreativno mišljenje in izražanje, etičnost, osebni<br />

vzgled, odločanje), model <strong>za</strong> delo z ljudmi (komuniciranje, delegiranje, postavljanje<br />

ciljev, obvladovanje konfliktov, delo v timu, pogajanja) in model <strong>za</strong> delo z informacijami<br />

(natančnost, ažurnost, poznavanja delovnih procesov, vodenje projektov, estetski<br />

videz, pozicioniranje). Vedeti moramo, da kompetenco lahko preučujemo samo v<br />

okviru določenega dela ali delovne vloge v kontekstu določenega, specifičnega okolja, v<br />

katerem se to delo opravlja.<br />

Delež <strong>zdravstvene</strong> nege v procesu zdravljenja postaja vse bolj viden in tudi ovrednoten.<br />

Reševanje življenj ni samo aktivnost zdravnikov, temveč tudi medicinskih sester. Izvajalci<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege imajo v izobraževalnem procesu predmete iz medicine, študentje<br />

medicine pa že dolgo vrsto let nič ne izvedo o zdravstveni negi. Zato prihaja morda<br />

do napačnega razumevanja vsebine <strong>zdravstvene</strong> nege in s tem pove<strong>za</strong>nih nalog, ki jih<br />

medicinska sestra izvaja (Jus, Kelbič, Fekonja, 2010).<br />

Aktivnosti, ki se izvajajo v reševalni službi, <strong>za</strong>jemajo spretnosti, ki jih reševalci v praksi<br />

izvajajo, vendar ta znanja niso bila uradno preverjena in <strong>za</strong> njih posameznik ni pridobil<br />

spričevala ali pravno-formalne listine, torej, nima kompetence. Specialna znanja<br />

in spretnosti, ki so potrebne v reševalni službi, si posameznik pridobi s teoretičnim in<br />

praktičnim izobraževanjem, z učenjem na samem delovnem mestu pod vodstvom mentorja,<br />

in s samoizobraževanjem.<br />

Žal v Sloveniji speciali<strong>za</strong>cije ali strokovnega magisterija <strong>za</strong> področje nujnih stanj v<br />

zdravstvu <strong>za</strong> diplomirane medicinske sestre in diplomirane zdravstvenike še ni. Praviloma<br />

bi se v take programe izobraževanj morali vključevati kandidati, ki so po pridobljeni<br />

strokovni izobrazbi že pridobili ustrezne delovne izkušnje v klinični praksi, saj<br />

samo z <strong>za</strong>ključenim dodiplomskim študijskim programom <strong>zdravstvene</strong> nege diplomanti<br />

teh znanj nimajo, ker so se izobraževali <strong>za</strong> splošno zdravstveno nego v skladu z EU<br />

direktivami. Pomembno je, da se programi <strong>za</strong> pridobitev znanj in spretnosti s področja<br />

nujnih stanj v zdravstvu ustrezno oblikujejo in akreditirajo, kajti šele usvojeni standard<br />

specialnih znanj in spretnosti ter ustrezne osebnostne lastnosti so osnova <strong>za</strong> določitev<br />

novih, dodatnih kompetenc posameznika na določenem delovnem mestu. Kompetenten<br />

posameznik je praviloma tisti, ki ima <strong>za</strong>dosten obseg znanja in spretnosti in jih zna<br />

uspešno integrirati, tako da učinkovito opravlja svoje delo. Ni več pomembna zgolj<br />

vsebinska struktura učnega procesa (kaj, kako, koliko ...), temveč rezultat: kaj<br />

posameznik zna in zmore ter kako naj to znanje uporabi (Železnik, 2010). Tudi samo<br />

formalno pridobljeno znanje ni dovolj, potrebno je imeti, kot navaja Crnjić (2010),<br />

razvit sistem kontinuiranega izobraževanja, ki je pomembno <strong>za</strong>radi boljšega učinka in<br />

potrebe po stalnem spremljanju razvoja v stroki.<br />

Za zdravstveno nego v reševalni službi specialna znanja <strong>za</strong>gotovo pomenijo velik izziv v<br />

smislu prenosa določenih aktivnosti od zdravnika na reševalca. Potrebno bo opredeliti in<br />

tudi formalno urediti vse tiste specialne aktivnosti, ki se v praksi izvajajo in <strong>za</strong> katere se<br />

je nujno potrebno dodatno izobraževati in usposabljati neposredno ob pacientu.<br />

332 333

Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika Simon Jelenovec, Danica Železnik<br />

ZDRAVSTVENI REŠEVALEC – DIPLOMIRANI ZDRAVSTVENIK S<br />

SPECIaLNIMI ZNaNJI<br />

Najpogostejša vprašanja, ki se porajajo med reševalci, so namenjena njihovemu<br />

osnovnemu poslanstvu. Kaj je sploh njihova naloga, ali so potreben in spoštovan člen<br />

v sistemu nujne medicinske pomoči, ali predstavljajo le del službe <strong>za</strong> prevoz bolnikov,<br />

kako je cenjeno njihovo delo in ali je plačilo <strong>za</strong> opravljeno delo res edini poka<strong>za</strong>telj vrednotenja,<br />

ali pri delu v nujni medicinski pomoči res le asistirajo urgentnemu zdravniku<br />

in kljub temu močno presegajo pooblastila, ki jih priznava panožna zbornica (Prestor,<br />

2007)? Kot odgovor lahko ponudimo navedbo Žmauca (2010), da so reševalci ključni<br />

sestavni del vseh ekip na terenu, perspektivno pa tudi ključni del ekip v nastajajočih<br />

urgentnih centrih.<br />

Velike spremembe v razvoju nujne medicinske pomoči (NMP), ki so v Sloveniji dosegle<br />

vrhunec v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so vplivale tudi na strokovno razvijanje<br />

izvajalcev <strong>zdravstvene</strong> nege, ki delujejo na področju urgentne medicine. Kljub<br />

specifičnosti obravnave in oskrbe bolnika v NMP, mora zdravstveni in negovalni tim <strong>za</strong>gotavljati<br />

najvišjo raven kakovosti pri izvajanju dela od <strong>za</strong>četka do konca posredovanja,<br />

pri tem pa se postavi vprašanje vloge in kompetenc.<br />

Vzporedno s pridobivanjem strokovne izobrazbe nikoli ni bilo mogoče postaviti jasnih<br />

mej med nalogami medicinske sestre in <strong>zdravstvene</strong>ga tehnika, prav tako pa tudi ne<br />

med medicinsko sestro in zdravnikom. Najbolj znan kriterij <strong>za</strong> razmejevanje opravil med<br />

medicino in zdravstveno nego je bil v preteklosti dogovorjen poseg v telo. Vse storitve, s<br />

katerimi bi posegali v pacientovo telo, so bile torej v pristojnosti zdravnika. Za izvajanje<br />

na<strong>vede</strong>nih storitev so zdravniki nekaterim medicinskim sestram izdali pisna pooblastila.<br />

Danes ta kriterij ne velja več, kompetence diplomirane medicinske sestre pa se spreminjajo,<br />

vendar prepočasi (Jus, Kelbič, Fekonja, 2010).<br />

Zaradi splošno znane situacije pomanjkanja zdravnikov pogosto sestavljata tim, ki<br />

deluje na terenu, le diplomirana medicinska sestra oz. diplomirani zdravstvenik reševalec<br />

in zdravstveni tehnik. Organiziranost NMP je uvedla novo obliko tima, sestavljenega iz<br />

članov <strong>zdravstvene</strong> nege, ki sami rešujejo nujne primere, ki <strong>za</strong> pacienta – poškodovanca<br />

še niso življenjsko ogrožajoči, vendar so potrebni takojšnje obravnave. V službi NMP<br />

se reševalci <strong>za</strong>to srečujejo z dvomi in dilemami pri samostojnem delu. Od leta 2008<br />

je Zavod <strong>za</strong> zdravstveno <strong>za</strong>varovanje Slovenije v splošnem dogovoru priznal oziroma<br />

odobril diplomiranega zdravstvenika v ekipo nujne medicinske pomoči in v tim <strong>za</strong> nujne<br />

prevoze potencialno ogroženih pacientov, kar je po mnenju stroke velik prispevek k<br />

varni obravnavi najbolj občutljivih pacientov, katerih življenje je ogroženo.<br />

METODE<br />

Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi empiričnega raziskovanja. Podatki so bili<br />

zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj <strong>za</strong>prtega in delno<br />

odprtega tipa in je bil izdelan v namen študije. V raziskavi je sodelovalo 25 reševalcev,<br />

diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov <strong>zdravstvene</strong> nege iz Zdravstvenega doma Murska<br />

Sobota. Vsi sodelujoči so bili moškega spola. Za sodelovanje v raziskavi smo pridobili<br />

ustno soglasje sodelujočih. Raziskava je bila prostovoljna in anonimna.<br />

REZULTaTI<br />

V anketi je sodelovalo 25 anketirancev. Povprečna starost anketiranih je bila 30 let.<br />

Največ, 80 %, jih je imelo srednješolsko izobrazbo in 20 % visokošolsko strokovno. Na<br />

vprašanje, ali se srečujejo z nujnimi stanji, ko je pacient življenjsko ogrožen in so na<br />

terenu brez zdravnika, je 96 % anketiranih odgovorilo pritrdilno. 52 % je odgovorilo, da<br />

bi pri pacientu, ki je življenjsko ogrožen in so na terenu brez zdravnika, delali v obsegu<br />

svojih kompetenc in čakali na zdravnika in 48 % bi prekoračilo svoje kompetence in<br />

delalo v skladu s svojim znanjem. Temeljne postopke oživljanja izvaja samostojno 96 %<br />

reševalcev, dodatne postopke oživljanja izvaja 60 %, 48 % samostojno defibrilira pacienta,<br />

36 % samostojno intubira pacienta, 96 % anketiranih samostojno izvaja imobili<strong>za</strong>cijo<br />

pri politravmatiziranem pacientu. Največ, 60 %, anketirancev je mnenja, da bi lahko<br />

samostojno uporabljali adrenalin in analgetike, sledi dajanje glukoze z 48 %, naloksona<br />

40 %, atropina 32 %, morfija in flumazenila (Anexate) pa v 24 %. Samo eden izmed anketiranih<br />

je mnenja, da brez zdravnika ne bi samostojno uporabljal ničesar. 64% samostojno<br />

aplicira določena zdravila, 88 % samostojno aplicira visoke koncentracije kisika, 68 % samostojno<br />

nadomeščate tekočine s kristaloidi. Na vprašanje, ali imate dovolj kompetenc<br />

<strong>za</strong> izvajanje ukrepov pri življenjsko ogroženem pacientu, je 20 % odgovorilo z da, 76 %<br />

z ne in 4 % oz. 1 anketirani z odgovorom preveč. Na vprašanje, ali je ogroženo življenje<br />

pacienta, ker nimate kompetenc <strong>za</strong> izvajanje določenih intervencij, je 44 % odgovorilo<br />

z da in 56 % anketiranih z ne. Na vprašanje, ali ste že kdaj opustili izvajanje določenih<br />

intervencij pri življenjsko ogroženem pacientu, ker ste menili, da <strong>za</strong> to nimate dovolj<br />

kompetenc, je 40 % odgovorilo z da in 60 % anketiranih z odgovorom ne. Na podlagi<br />

rezultatov lahko sklepamo, da nekateri zdravstveni reševalci ne priznajo, da so opustili<br />

izvajanje določenih intervencij, ali da s primerjavo z ostalimi odgovori delajo preko<br />

svojih kompetenc, saj si 88 % anketiranih želi več kompetenc pri delu v reševalni službi.<br />

RaZPRaVa<br />

Zanimivo je razmišljanje posameznikov, da lahko zdravnik izda pooblastilo <strong>za</strong> opravljanje<br />

določenih aktivnosti in kompetenc. Res je zdravnik nosilec <strong>zdravstvene</strong> dejavnosti,<br />

vendar gre tukaj <strong>za</strong> dva popolnoma samostojna in ločena poklica, kjer ima vsak svoje<br />

kompetence, ki si jih je pridobil s strokovnim izobraževanjem. Kompetence diplomiranih<br />

medicinskih sester se ne spreminjajo, saj so z izobraževalnimi programi jasno določene<br />

(EU direktiva), <strong>za</strong>gotovo pa si posamezne diplomirane medicinske sestre/zdravstveniki s<br />

specialnimi znanji nabor kompetenc zvišujejo.<br />

Pogosto se dogaja, da na teren prispejo ekipe reševalcev brez zdravnika in tudi dosegljivost<br />

zdravnika ni vedno možna preko telefona ali drugih vez. Čeprav imajo številni<br />

reševalci opravljene tečaje dodatnih postopkov oživljanja in so usposobljeni <strong>za</strong><br />

posamezne aktivnosti, pravno-formalno ni dorečeno, ali lahko uporabljajo svoje znanje<br />

in izvajajo posege, ki so življenjskega pomena in so lahko odločilni pri preživetju<br />

življenjsko ogroženega pacienta. Obstaja dogovor, da posegov, <strong>za</strong> katere so kompetentni<br />

zdravniki, ne izvajajo samostojno. In tu se pojavi etična dilema. Bolnik je življenjsko<br />

ogrožen, morebitna intervencija bi mu lahko rešila življenje, dogovora o tem, kaj<br />

lahko reševalec na terenu naredi samostojno, pa ni. To pomeni, da lahko pacient, ki<br />

ne dobi pravočasno ustrezne oskrbe že na terenu, <strong>za</strong>radi tega tudi umre. Pod oskrbo,<br />

ki jo načeloma sme samostojno izvesti reševalec, je opredeljena tudi oskrba, ki bi bila<br />

smiselna, da se glede na stanje bolnika iz<strong>vede</strong> že na terenu kljub temu, da zdravnik<br />

334 335

Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika Simon Jelenovec, Danica Železnik<br />

ni prisoten. To so aktivnosti, kot npr. aplikacija kisika, nastavitev venskega kanala,<br />

izvedba defibrilacije, morebiti celo uporaba določenih zdravil, npr. adrenalina, in druge<br />

aktivnosti, od katerih je lahko resnično odvisno preživetje bolnika oz. poškodovanca do<br />

bolnišnice (Zabukovšek in Koželj, 2010).<br />

ZAKLJUČEK<br />

Aktivnosti in kompetence diplomiranega zdravstvenika reševalca pomenijo <strong>za</strong>gotovo velik<br />

izziv zdravstveni negi. Življenje je neprecenljivo in samo eno, <strong>za</strong>to ga je potrebno<br />

spoštovati in ohranjati. Reševalci imajo pri tem izjemno pomembno vlogo. Dodatna<br />

izobraževanja so ključ do profesionalnosti in kompetentnosti, <strong>za</strong>to je potekajoče<br />

pospešeno iskanje bližnjic spogledovanje z resnimi težavami, ker se <strong>za</strong>muja dragocena<br />

priložnost, da postanejo prav kompetence temelj prepotrebne prenove kadrovske strukture<br />

v dejavnosti <strong>zdravstvene</strong> nege in služijo kot osnova <strong>za</strong> nov pristop k ravnanju z<br />

ljudmi. Kompetence lahko služijo kot katali<strong>za</strong>tor nove organi<strong>za</strong>cijske kulture in vrednot,<br />

v prvi vrsti pa sistemsko orodje vodij pri učinkovitejšem izvajanju delovne uspešnosti<br />

sodelavcev.<br />

»Užitek je srečati pogled tistega, kateremu si pred kratkim storil kaj dobrega.«<br />

(La BRUYERE)<br />

LITERaTURa<br />

1. Crnić, I. (2010). Tim NMP; sodelovanje, medsebojno dojemanje in izobraževanje.<br />

V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – <strong>zbornik</strong> predavanj.<br />

Gozd Martuljek: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija<br />

reševalcev v zdravstvu.<br />

2. ICN. (2004). ICN Framework of Competences for Generalist Nurse. Geneva:<br />

International Council of Nurses.<br />

<strong>3.</strong> Ivanuša, A. in Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege.<br />

Maribor: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong> Maribor.<br />

4. Jus, A., Kelbič, A. in Fekonja, Z. (2010). Poklicne aktivnosti diplomirane<br />

medicinske sestre/ diplomiranega zdravstvenika v NMP. V A. Posavec (ur.),<br />

Od reševalca do reševalca v zdravstvu – <strong>zbornik</strong> predavanj. Gozd Martuljek:<br />

Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v<br />

zdravstvu.<br />

5. Gruban, B. (2004). Uvajanje modelov kompetenc. Zbornik referatov, Društvo <strong>za</strong><br />

vrednotenje dela, organi<strong>za</strong>cijski in kadrovski razvoj, 57−67.<br />

6. Meretoja, R, Isoaho H. in Leino-Kilpi, H. (2004). Nurse competence scale:<br />

development and psychometric testing. J Adv Nurs, (47): 124–3<strong>3.</strong><br />

7. Može, M. (2005). Kompetence v kadrovski praksi. Ljubljana: GV Izobraževanje.<br />

8. Prestor, J. (2007). Uvod. V A. Posavec (ur.), Zdravstveni reševalec poklic,<br />

poslanstvo ali izziv – <strong>zbornik</strong> predavanj. Ig: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege<br />

Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu.<br />

9. Zabukovšek, D. in Koželj, A. (2010). Vloga in kompetence reševalca v prehospitalnem<br />

okolju. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu –<br />

<strong>zbornik</strong> predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije –<br />

ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu.<br />

10. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB2). (2005). Uradni list Republike<br />

Slovenije (št. 23/2005 z dne 10. <strong>3.</strong> 2005).<br />

11. Železnik, D. (2010). Aktivnosti in kompetence izvajalcev <strong>zdravstvene</strong> nege. V<br />

A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – <strong>zbornik</strong> predavanj.<br />

Gozd Martuljek: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija<br />

reševalcev v zdravstvu.<br />

12. Žmavc, A. (2010). Vloga reševalca v sistemu NMP Slovenije. V A. Posavec (ur.),<br />

Od reševalca do reševalca v zdravstvu – <strong>zbornik</strong> predavanj. Gozd Martuljek:<br />

Zbornica <strong>zdravstvene</strong> nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v<br />

zdravstvu.<br />

336 337

DOSTOJANSTVO KOT TEMELJNA<br />

ČLOVEŠKA VREDNOTA<br />

DIGNITY aS a FUNDaMENTaL HUMaN VaLUE<br />

Rudolfa Oprešnik, Renata Koren, Janja Marzel, Mitja Hrastnik,<br />

Danica Železnik<br />

POVZETEK<br />

Teoretična izhodišča: Dostojanstvo človeka<br />

je temeljna vrednota, lastnina posameznika,<br />

ki pride do izra<strong>za</strong> v medsebojnih odnosih.<br />

Neposredni pomen človekovega<br />

dostojanstva je potrebno šele odkriti na<br />

različnih področjih, če ga želimo tudi<br />

učinkovito spoštovati in ohranjati.<br />

Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali ljudje<br />

razumejo dostojanstvo kot temeljno<br />

človeško vrednoto.<br />

Metode: Zbiranje podatkov je potekalo z<br />

anketnim vprašalnikom, oblikovanim <strong>za</strong><br />

potrebe raziskave, ki se je osredotočal na<br />

temo dostojanstva in pravic posameznika,<br />

<strong>za</strong>jemal je 5 demografskih vprašanj in 5<br />

vprašanj odprtega tipa. Podatki so bili obdelani<br />

pomočjo računalniškega programa<br />

Excel in statističnega programa SPSS 12,0.<br />

Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da<br />

si vprašani dostojanstvo razlagajo kot osnovno<br />

človekovo pravico, kot spoštovanje<br />

človeka in samospoštovanje. Kršitev dostojanstva<br />

so doživljali kot ponižanje,<br />

žalost, nemoč.<br />

Razprava: Spoštovanje človekovega dostojanstva<br />

je pravica, ki je v<strong>za</strong>jemna, <strong>za</strong>to<br />

smo dolžni spoštovati dostojanstvo sle-<br />

VŠZV SG<br />

Rudolfa Oprešnik - lucka.opresnik@gmail.com<br />

doc. dr. Danica Železnik - dekanica@vszv-sg.si<br />

aBSTRaCT<br />

Theoretical starting points: Dignity of a<br />

human being is a fundamental value, property<br />

of an individual, which gives expression<br />

to mutual relations. A direct meaning<br />

of the human dignity is only to be found in<br />

different areas if we want to effectively<br />

respect and maintain it.<br />

The goal of the research was to determine<br />

whether people understand dignity as a<br />

fundamental human value.<br />

Method: Data were gathered with a questionnaire,<br />

formed for the needs of the<br />

research., which focused on the subject<br />

of dignity and rights of an individual. It<br />

included 5 demographic and 5 open type<br />

questions. Data were processed with Microsoft<br />

Excel and the program for statistics<br />

SPSS 12.0.<br />

Results: Results show that the respondents<br />

define dignity as a fundamental human<br />

right, as respecting a person, and<br />

self-respect. Violation of dignity was experienced<br />

as humiliation, sadness, and<br />

helplessness.<br />

Discussion: Respecting the dignity of a human<br />

is a right, which is reciprocal, that<br />

is why we are obliged to respect the dig-<br />

hernega človeka. Na kršitve človekovega<br />

dostojanstva gledajo kot na kršitev ene<br />

najpomembnejših človekovih pravic, ki<br />

lahko pri<strong>vede</strong> do izgube samospoštovanja,<br />

zmanjšanja samopodobe, deluje destruktivno<br />

in ogroža eksistenco.<br />

Zaključek: Doživljanje človekovega dostojanstva<br />

je individualno, vsebina pa<br />

obsežna in zelo različna.<br />

KLJUČNE BESEDE: dostojanstvo, vrednote,<br />

spoštovanje<br />

R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik<br />

nity of each and every person. They see<br />

violations of human dignity as a violation<br />

of fundamental human rights, which can<br />

lead to loss of self-respect, declination of<br />

self-image, it works destructively, and is a<br />

threat to existence.<br />

KEY WORDS: Experiencing human dignity<br />

is individual, but the content is extensive<br />

and diverse.<br />

338 339<br />

UVOD<br />

Osebno dostojanstvo je univer<strong>za</strong>lna vrednota, saj izhaja že iz same človekove danosti, da<br />

se rodi kot človek, in njegovega samo<strong>za</strong>vedanja kot mislečega in čutečega posameznika<br />

in pripadnika človeške vrste. Vendar pa osebno dostojanstvo ni samo nekaj, kar nam pripada,<br />

ampak nam ga morajo drugi tudi priznati. Ta vrednota je tako ponotranjena, da se<br />

človek racionalno niti ne <strong>za</strong>ve, da je ogrožena, čuti le bolečino ponižanja (Toplak, 2011).<br />

Vsakršna zloraba žali in tepta človekovo dostojanstvo, pomanjkanje osebnega dostojanstva<br />

pa vodi do pomanjkanja samopodobe, do nizkega samospoštovanja, do pomanjkanja<br />

samo<strong>za</strong>vesti in s tem do stanja, ko se posameznik ne zmore, ne zna ali ne upa postaviti<br />

<strong>za</strong> svoje pravice. Pa ne le <strong>za</strong> pravice, temveč <strong>za</strong> to, da ga drugi priznavajo kot človeka,<br />

kot enakovrednega sopotnika v različnih življenjskih situacijah (Čebašek Travnik, 2008).<br />

Na splošno je znano, da vprašanju dostojanstva in medsebojnega spoštovanja družba<br />

namenja premalo (ali skoraj nič) pozornosti. Naša čustva, razmišljanja in dejanja<br />

morajo izražati dolžno spoštovanje do dostojanstva lastne in drugih oseb oz. človeških<br />

bitij. Intrumentali<strong>za</strong>cija, popredmetenje, manipulacija, <strong>za</strong>vajanje, poniževanje,<br />

<strong>za</strong>smehovanje, snobizem, prisila ipd. so nezdružljivi s spoštovanjem dostojanstva<br />

oseb. Na človekovo dostojanstvo se pogosto sklicujemo kljub temu, da ne znamo točno<br />

odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja o njem: Kaj dostojanstvo sploh je? Kdo vse ga<br />

premore? Ali ga lahko izgubimo? Zakaj naj bi ga brezpogojno spoštovali? Kaj sploh pomeni<br />

‘spoštovati dostojanstvo’? Kako, s čim lahko okrnimo dostojanstvo nekoga?<br />

V preteklih stoletjih je bilo človeško dostojanstvo nenehno kršeno. Dve svetovni vojni<br />

sta <strong>za</strong>pustili tako globoke in neizbrisne posledice, da so morali pojem o človekovem<br />

dostojanstvu znova oblikovati (Zupančič, 2011). Tako je v ustavah različnih držav<br />

<strong>za</strong>pisano: “Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo.” Kdo prav<strong>za</strong>prav lahko natančno<br />

določi, kaj je človekovo dostojanstvo? Sodobno pravo poskuša postaviti norme, ki to<br />

dostojanstvo ščitijo. Tam, kjer človeka obravnavajo kot objekt, govorimo o žalitvi, o<br />

nespoštovanju dostojanstva. Slabo mnenje in diskriminacija ranijo in žalijo osebnost.<br />

Sodobna tehnika zmore ustvariti življenje na umeten način, genska tehnologija hoče<br />

odpraviti bolezni in neželene lastnosti, mikrobiologija pa si pri<strong>za</strong>deva, da bi <strong>za</strong> vsako<br />

ceno odkrila skrivnost življenja. Toda ali je to res nov razvoj človeštva? Ali ni človek<br />

že od nekdaj poskušal podaljševati svojega življenja, ozdravljati bolezni in odpravljati<br />

pomanjkanje? Je današnja ogroženost človekovega dostojanstva kaj novega?

Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik<br />

DOSTOJaNSTVO KOT VREDNOTa<br />

Slovar Slovenskega knjižnega jezika (1994) opredeljuje dostojanstvo kot čast, ponos,<br />

dostojanstvo osebnosti ali dostojanstveno <strong>vede</strong>nje. Osnovne pravice, <strong>za</strong> katere menimo,<br />

da nam pripadajo, moramo priznavati tudi drugim, kar pomeni tudi spoštovanje njihovega<br />

dostojanstva, njihove notranje vrednosti kot človeških bitij in ne le priznavanje<br />

vrednosti sebi.<br />

Osebno dostojanstvo je nedvomno del nadreligioznega svetovnega etosa, pa vendar v<br />

naši družbi ni v ospredju. Gre <strong>za</strong> v sedanjih političnih in ekonomskih okoliščinah <strong>za</strong>postavljeno<br />

in drugim vrednotam “žrtvovano” vrednoto, čeprav lahko bistveno vpliva<br />

na odnos posameznika do samega sebe in drugih ter (samo)podobo celotnega naroda.<br />

O osebnem dostojanstvu se malo govori in piše, kot da ni pomembno (Toplak, 2011).<br />

Vrednote so več kot samo interesi, ker so tudi želje in teženja po teh vrednotah globlja.<br />

Pove<strong>za</strong>na so s temeljno vrednoto dostojanstva človeške osebe. Dostojanstvo sleherne<br />

človeške osebe je temeljna vrednota, vrednota vseh vrednot in vse druge izhajajo iz<br />

nje, temu dostojanstvu služijo in ga <strong>za</strong>gotavljajo. Prave vrednote, vrednote, ki <strong>za</strong>služijo<br />

to ime, niso občasne in prehodne, ampak so trajne, brezčasovne in brezpogojne, tako<br />

kot je trajno, brezčasovno in brezpogojno dostojanstvo človeške osebe. Med temeljnimi<br />

nalogami, ki jih državi narekuje ta trajna vrednota človekovega dostojanstva, je <strong>za</strong>gotavljanje<br />

pravičnosti. Samo tam, kjer vlada pravičnost, je ohranjeno človekovo dostojanstvo.<br />

Temeljne vrednote so etične vrednote, med katerimi je na ravni družbenih odnosov<br />

temeljna pravičnost (Stres, 2011). Hitre in obsežne spremembe, ki jih doživljamo v<br />

sodobnem svetu, nas pogosto navajajo na misel, da je vse spremenljivo in da ni nobene<br />

trajne in trdne vrednote. Res se marsikaj spreminja, toda človek bo s svojimi temeljnimi<br />

danostmi, potrebami in stremljenji vedno potreboval enake temeljne vrednote, da bo<br />

na njih gradil. Potreboval bo jasno in učinkovito <strong>za</strong>vest o svojem neodtujljivem dostojanstvu,<br />

potreboval bo varnost in obrambo tega dostojanstva, potreboval bo okolje, ki<br />

mu bo to <strong>za</strong>gotavljalo. Glavne vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, enakopravnost,<br />

solidarnost, načela demokracije in pravne države, so vrednote, ki so <strong>za</strong>pisane v<br />

osnovnih dokumentih Evropske unije. Razumevanje vrednot je tako <strong>za</strong> posameznika kot<br />

<strong>za</strong> družbo izrednega pomena, saj imajo vrednote vpliv na naše ravnanje, obnašanje in<br />

delovanje. Če vrednot ne razumemo ali ne poznamo, ne moremo delovati v smeri, ki<br />

bi nam prinašala <strong>za</strong>dovoljstvo, nismo usmerjeni dolgoročno. Naše obnašanje bi tako<br />

temeljilo na trenutnih potrebah, kratkoročnih odločitvah, samo na reakcijah, ne na<br />

dolgoročnih planih. Psihologi menijo, da ima večina ljudi lastne vrednote skrite pod<br />

plastmi družbenih <strong>za</strong>htev in pričakovanj (Hofer, 2006).<br />

Musek (2000) navaja, da vrednote pridobivamo skozi sociali<strong>za</strong>cijo, pri čemer so pomembne<br />

tudi lastne, individualne izkušnje. Vrednostni sistem, ki deluje v kulturi, se preko<br />

mehanizmov socialnega učenja in s posredovanjem socialnih dejavnikov prenaša na<br />

posameznika.<br />

Dostojanstvo je temeljna človeška vrednota, iz te temeljne vrednote človekovega dostojanstva<br />

pa izhajajo jasne moralne <strong>za</strong>hteve <strong>za</strong> celotno področje sobivanja ljudi na vseh<br />

področjih njihovega življenja, pa tudi na odnos, ki ga naj ima vsak človek do samega<br />

sebe, do svojega lastnega dostojanstva (Stres, 2003). Vrednote so kompleksen pojav, saj<br />

se povezujejo s čustvenimi, motivacijskimi in spoznavnimi procesi. Vrednote so kategorije<br />

pojavov, ki jih cenimo, oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in <strong>za</strong> kaj si<br />

je vredno pri<strong>za</strong>devati (ljubezen, mir, prijateljstvo, zdravje, življenje ...). Za doseganje<br />

vrednot smo se velikokrat pripravljeni čemu odreči. V vrednotah se kažejo naši cilji, ki<br />

odsevajo naš kulturni in duhovni razvoj. Tudi vrednote se pojavljajo po neki hierarhični<br />

lestvici. Hierarhija vrednot, ki jo je postavil Janek Musek:<br />

• izpolnitvene (samoaktuali<strong>za</strong>cija) pomenijo duhovno rast;<br />

• moralne (vežejo se na dolžnosti, odgovornosti);<br />

• potenčne (vežejo se na uspehe in dosežke);<br />

• hedonske (vežejo se na užitke), (Wikipedia.org, 2010).<br />

ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO<br />

Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948) navaja, da pomeni priznanje prirojenega<br />

človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtuljivih<br />

pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu. Temeljno človekovo dostojanstvo<br />

je tisto, ki pripada človeku kot živemu bitju in ga kot biopsihosocialno celoto loči<br />

od živali. Izraža osnovno lastnost človečnosti: »vsi ljudje so rojeni svobodni in enaki v<br />

dostojanstvu in pravicah« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 1948; 2001; 2002).<br />

Kot navaja Šmitek (2006), človek lahko svoje dostojanstvo občuti, vzdržuje, doživlja,<br />

izraža, dostojanstvo drugih lahko spoštuje,vzdržuje, pospešuje ali vrača, v posameznih<br />

primerih pa tudi krši pravico drugega do spoštovanja njegovega dostojanstva. Občutek<br />

lastnega dostojanstva je zelo pove<strong>za</strong>n z občutkom lastne sposobnosti, moči, vrednosti,<br />

pomembnosti.<br />

Pove<strong>za</strong>n je z duhovnimi vrednotami in odnosom do sebe. Človek vse življenje teži po<br />

potrjevanju svojih sposobnosti in s tem krepi in vzdržuje svoje dostojanstvo, v določenih<br />

okoliščinah ga lahko tudi izgubi. Izgubi ga lahko v okoliščinah, ko njegove sposobnosti<br />

ne pridejo več do izra<strong>za</strong> (izguba službe, položaja, bolezen, invalidnost, izguba funkcije<br />

organa), v okoliščinah, kjer je neprijetno pri<strong>za</strong>deta njegova samopodoba (poniževanje,<br />

<strong>za</strong>ničevanje, žaljenje, <strong>za</strong>sramovanje, obtoževanje, omalovaževanje, nesprejemanje,<br />

nasilje) ali v okoliščinah izključenosti iz družbenih skupin (nesprejemanje, <strong>za</strong>vračanje<br />

stigmatiziranje). Nespoštovanje dostojanstva lahko človek občuti kot lastno ogroženost<br />

s strani drugih, kot ponižanje, nespoštovanje, nenaklonjenost, neenakost, <strong>za</strong>nemarjanje<br />

in /ali kot lastno nemoč, da se odzove takšnemu ravnanju. Vse našteto je pove<strong>za</strong>no z<br />

negativnimi čustvi, jezo, žalostjo, malodušjem, strahom, užaljenostjo in osamljenostjo<br />

v medosebnih odnosih.<br />

Izražanje človekovega dostojanstva<br />

Človekovo dostojanstvo se izraža na različne načine. Viktor Frankl (cit. v Todorov, 1996)<br />

je prepričan, da je mogoče človeku odvzeti vse razen <strong>za</strong>dnjega – svobode, ki izraža<br />

lastno odločitev in način ravnanja v danih okoliščinah. Zanj ni dovolj, da se človek odloči<br />

obdržati svoje dostojanstvo, potrebno ga je tudi izraziti, poka<strong>za</strong>ti drugim. Posameznik<br />

se iz spoštovanja moralnega <strong>za</strong>kona v sebi in po presoji pravičnosti odpove osebni koristi,<br />

ki izhaja iz neetičnih temeljev. Zavrnitev osebnega privilegija je znak osebnega<br />

dostojanstva. Kršitev spoštovanja človekovega dostojanstva človeka pri<strong>za</strong>dene in mu<br />

povzroči duševno/čustveno bolečino. Posameznik doživljanja nespoštovanja dostojanstva<br />

izraža na različne načine, z burnim besednim ali nebesednim odzivom ali pa z<br />

340 341

Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik<br />

molkom, umikom vase, kot tudi z drugimi individualnimi oblikami <strong>vede</strong>nja (Šmitek,<br />

2006). Družbeno priznanje človekovega dostojanstva je izraženo v <strong>za</strong>konskih predpisih:<br />

v ustavi, <strong>za</strong>konih, deklaracijah opredeljenih človekovih pravic. V njih se izraža dostojanstvo<br />

kot vrednost človeka in kot enakovrednost med ljudmi. Del človekovih pravic<br />

predstavljajo tudi pravice bolnikov (Grbec, 2000).<br />

V Ustavi Republike Slovenije je v 21. členu določena pravica do osebnega dostojanstva<br />

in varnosti. Človekova osebnost in dostojanstvo morata biti spoštovana v kazenskem<br />

in vseh drugih pravnih postopkih. 34. člen Ustave pa <strong>za</strong>gotavlja pravico vsakega<br />

do osebne varnosti in dostojanstva (Ustava RS, 1991). Spoštovanje osebnega dostojanstva<br />

je človekova pravica, ki je v<strong>za</strong>jemna. Dolžni smo spoštovati dostojanstvo vsakega<br />

posameznika v družbi, pri tem moramo izhajati iz dejstva, da je vsak človek edinstven in<br />

neponovljiv. Nespoštovanje dostojanstva človek lahko občuti kot lastno ogroženost, kot<br />

ponižanje, nespoštljivost, neenakost, <strong>za</strong>nemarjanje, nemoč. Pove<strong>za</strong>no je z negativnimi<br />

čustvi, kot so žalost, užaljenost, malodušje, je<strong>za</strong>, strah (Šmitek, 2003).<br />

METODE<br />

Za raziskavo je bila uporabljena kvantitativna metoda s tehniko anketiranja. V raziskavi<br />

je sodelovalo 20 naključno izbranih ljudi različne starostne strukture in izobrazbe.<br />

Raziskava je potekala v <strong>za</strong>četku februarja 2011. Vprašalnik <strong>za</strong> anketo je bil oblikovan<br />

izključno <strong>za</strong> namen raziskave. Sestavljen je bil iz petih demografskih vprašanj in<br />

petih vprašanj odprtega tipa, ki so se nanašala na pojem dostojanstva, na doživljanje<br />

dostojanstva kot vrednoto, njegove kršitve in na podporo svojcev in okolice v primeru<br />

kršenja dostojanstva. Sodelujočim smo predstavili raziskovalno temo, tako smo si pridobili<br />

informiran pristanek <strong>za</strong> sodelovanje, prav tako smo jih seznanili z možnostjo, da<br />

lahko od sodelovanja odstopijo kadar koli med potekom raziskave. Raziskava je bila<br />

prostovoljna in anonimna. Anketiranje smo izvajali posamezno v različnih okoljih (pred<br />

večjimi nakupovalnimi centri, na tržnici, pred šolo, na avtobusni postaji in na pošti). Z<br />

anketo pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo računalniškega programa Excel in<br />

statističnega programa SPSS 12,0.<br />

REZULTaTI<br />

V povprečju so se anketirani strinjali, da jim je bilo dostojanstvo kršeno. Najmlajši<br />

sodelujoči je bil star 20 let, najstarejši 49 let. Vzorec je <strong>za</strong>jel 7 moških in 13 žensk.<br />

Največji delež sodelujočih je imelo srednjo izobrazbo (45 %), sledili so z visoko strokovno<br />

(35 %), univerzitetno izobrazbo (10 %), 10 % jih je <strong>za</strong>ključilo poklicno šolo. Med<br />

sodelujočimi jih je bilo 70 % <strong>za</strong>poslenih in 30 % brez <strong>za</strong>poslitve. Kar 11 sodelujočih (55 %)<br />

je odgovorilo, da jim je bilo dostojanstvo kršeno. Pri 6 (30 %) je bila kršitev dostojanstva<br />

v zvezi z <strong>za</strong>poslitvijo povod <strong>za</strong> napetosti v družini oz. ožji okolici. Tri osebe (15 %) pa so<br />

navedle, da so ob soočanju s kršenjem dostojanstva na delovnem mestu imeli v družini<br />

podporo in so se s skupnimi močmi soočili s problemom. Pri dveh (10 %) osebah kršenje<br />

dostojanstva ni imelo vpliva na odnose v družini ali okolici.<br />

RaZPRaVa<br />

Kot navaja Šmitek (2003), ima vsakdo o dostojanstvu drugačne predstave in miselne<br />

pove<strong>za</strong>ve. Dostojanstvo je človekova individualna vrednota, ki se oblikuje z razvojem<br />

človeka skozi življenjska obdobja in je pove<strong>za</strong>na s samospoštovanjem in samoocenjevanjem<br />

(Šmitek, 2006, str. 26). Iz odgovorov vprašanih je to tudi razvidno, čeprav<br />

lahko vse odgovore združimo pri razumevanju dostojanstva. Vprašani ga pojmujejo kot<br />

čast, samospoštovanje, spoštovanje drugih, kot osnovno človekovo pravico. Skoraj vsi<br />

so navedli, da jim je bilo dostojanstvo kršeno, največkrat v pove<strong>za</strong>vi z <strong>za</strong>poslitvijo, en<br />

odgovor se je nanašal na prekomerno prehranjenost. Večina je navedla izgubo dela,<br />

mobing, diskriminacijo pri <strong>za</strong>poslovanju. Ugotavljali so, da se človek včasih dostojanstvu<br />

odpove s ciljem doseganja nekih drugih vrednot. Kot ugotavlja Toplakova (2011),<br />

je realnost sodobne slovenske družbe, da je posameznik <strong>za</strong> <strong>za</strong>gotovitev ali ohranitev<br />

osnovne ekonomske, politične ali emocionalne varnosti prisiljen sklepati kompromise v<br />

škodo osebnega dostojanstva. Pravi, da je dostojanstvo v sedanjih političnih in ekonomskih<br />

razmerah <strong>za</strong>postavljena vrednota. Nadaljuje, da se o osebnem dostojanstvu malo<br />

govori in piše, kot da ni pomembno. Tudi vsi sodelujoči v raziskavi so bili mnenja, da se<br />

dostojanstvu v naši družbi ne daje takšnega pomena in veljave, kot bi bilo potrebno.<br />

Namen prispevka je bil spoznati, kaj ljudje razumejo pod besedo dostojanstvo, kako ga<br />

doživljajo in kakšno vrednost ima ta vrednota v naši družbi. Prav vsi so se strinjali, da<br />

je v naši družbi dostojanstvo kot vrednota premalo spoštovano. Nespoštovanje dostojanstva<br />

je pri anketiranih negativno vplivalo tudi na odnose z bližnjimi. Vplivalo je na<br />

njihovo počutje, zdravje – počutili so se ponižane in manjvredne.<br />

342 343<br />

SKLEP<br />

Dostojanstvo predstavlja pomembno vrednoto v življenju vprašanih. Vsem, ki so<br />

sodelovali v raziskavi, predstavlja dostojanstvo temeljno človekovo vrednoto in osnovno<br />

pravico, ki jo je potrebno spoštovati in upoštevati ne glede na starost, spol,<br />

raso, socialni ali politični položaj. Država bi morala s svojo politiko spodbujati svobodo,<br />

ohranjati enakost in s tem varovati dostojanstvo posameznika. Vzgoja <strong>za</strong> dostojanstveno<br />

držo posameznika se prične že v zgodnjem otroštvu in nadaljuje skozi celo življenje.<br />

Izobraževalni programi na vseh stopnjah izobraževanja dajejo premalo poudarka prav<br />

tej osnovni človekovi pravici. Medosebno spoštovanje in na njem temelječa komunikacijska<br />

kultura na delovnem mestu, v izobraževalnih ustanovah, med spoloma, med generacijami<br />

omogočajo posamezniku izpolnitev čustvenih potreb, <strong>za</strong>gotavljajo večjo varnost<br />

in s tem ohranjajo dostojanstvo.<br />

Literatura<br />

1. Collins Cobuild English Language Dictionary. Dostopno na: http://www.mso.<br />

anu.edu.au/~ralph/ OPTED// wb1913_d.html (22. <strong>3.</strong> 2011).<br />

2. Čebašek Travnik, Z. (2008). Spoštovanje človekovega dostojanstva na delovnem<br />

mestu. Dostopno na: http://www.planetgv.si/upload/htmlarea/files/Urejanje%20<br />

delovnih%20razmerij%202008/GovorZdenkaCebasekTravnik.pdf (20. 5. 2011).

Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota<br />

<strong>3.</strong> Gjer-Kat. (2011). Uradna spletna stran podjetja Gjer-Kat d.o.o. Dostopno na:<br />

http//www.ezoterika.s5.com (22. 5. 2011).<br />

4. Grbec, V. (2000). Pravice bolnikov kot človekovih pravic. Zbornik predavanj.<br />

Radenci: Sekcija kirurških medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov<br />

Slovenije. Radenci.<br />

5. Hofer, J., Chasiotis, A. in Campos, D. (2006). Congruence Between Social. Values<br />

and Implicit Motives: Effects on Life Satisfaction Across Three Culturs. Eur J<br />

Pers, 20: 305–324.<br />

6. Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Inštitut <strong>za</strong><br />

psihologijo osebnosti.<br />

7. Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2000). Dostopno na: http://bos.zrc-sazu.<br />

si/sskj.html (22. <strong>3.</strong> 2011).<br />

8. Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948). Dostopno na: http://www.<br />

shareinternational.net/slo /publikacije/arhiv/politika/splosna_deklaracija.htm<br />

(22. <strong>3.</strong> 2011).<br />

9. Stres, A. (2003). Vrednote kot pogoj <strong>za</strong> naš obstoj. Dostopno na: http://www.<br />

prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/5A69A45B5B445D90C 1256E940046C<br />

550? OpenDocument (22. <strong>3.</strong> 2011).<br />

10. Stres, A. (2011). Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa<br />

pri maši <strong>za</strong> domovino v stolnici sv. Nikolaja. Dostopno na : http://www.dvajset.si/novica/n/nagovor-ljubljanskega-nadskofa-metropolita-antona-stresapri-masi-<strong>za</strong>-domovino-v-stolnici-sv-nikol/<br />

(30. 6. 2011).<br />

11. Šmitek, J. (2003). Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. V: Klemenc,<br />

D. idr. (ur.), Zdravstvena nega v luči etike, str. 301−310. Ljubljana: DMSZT.<br />

12. Šmitek, J. (2006). Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. Obzor<br />

Zdr N, 40: 25−35.<br />

1<strong>3.</strong> Todorov, T. (1996). Facing the extreme: moral life in concentration camps. New<br />

York: Henry Holt.<br />

14. Toplak, C. (2003). Osebno dostojanstvo. Dostopno na: http://www.prihodnostslovenije.si/up-rs/ps.nsf/all/FB6DF80AA7928F71C1256E940046C553?OpenD<br />

ocument (22. <strong>3.</strong> 2011).<br />

15. Ustava Republike Slovenije. (1991). Dostopno na: http://www.dz-rs.si/?id=150<br />

(22. <strong>3.</strong> 2011).<br />

HIŠNI OBISK PATRONAŽNE MEDICINSKE<br />

SESTRE PRI NEDONOŠENČKU<br />

POVZETEK<br />

HOME VISIT OF a PREMaTURE INFaNT BY a<br />

COMMUNITY NURSE<br />

Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin<br />

Teoretična izhodišča: Patronažna<br />

zdravstvena nega je specialno področje<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege, ki se ukvarja s<br />

posameznikom, družino in lokalno skupnostjo<br />

v vseh oblikah zdravja in bolezni.<br />

Nosilka patronažne <strong>zdravstvene</strong> nege je<br />

patronažna medicinska sestra. Odnos, ki<br />

ga vzpostavi patronažna medicinska sestra<br />

z družino je ključnega pomena pri izvajanju<br />

aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege.<br />

Cilj: Z raziskavo smo želeli ugotoviti<br />

življenjski slog družine z nedonošenim<br />

otrokom, ter predstaviti vlogo patronažne<br />

medicinske sestre pri delu z družino.<br />

Hkrati želimo prika<strong>za</strong>ti kakovost življenja<br />

nedonošenčka v domačem okolju.<br />

Metode: Delo je omejeno na študijo primera<br />

ene družine z nedonošenim otrokom.<br />

Uporabili smo metode preučevanja, intervjuja,<br />

opazovanja in analize.<br />

Rezultati: Temeljna metoda dela<br />

patronažne medicinske sestre je hišni<br />

obisk, kjer poleg negovalnih intervencij<br />

izvaja tudi zdravstveno vzgojno delo, s katerim<br />

pri posamezniku razvija sposobnost<br />

<strong>za</strong> ohranjanje in krepitev zdravja. Predstavili<br />

smo navodila <strong>za</strong> izvajanje preventivnega<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga varstva na primarni<br />

aBSTRaCT<br />

Background: Home nursing is a special<br />

field of the nursing care, which deals<br />

with an individual, family and local community<br />

in all forms of health and illness.<br />

The holder of the home care service is the<br />

community nurse. The relationship established<br />

between the community nurse and<br />

the family is the most important when developing<br />

the nursing care activities.<br />

Aims: The aim of the thesis is to get to<br />

know the lifestyle of the family with a<br />

prematurely born infant and to introduce<br />

the role of the community nurse at her/<br />

his work with the family. Furthermore, we<br />

would like to present the life quality of a<br />

prematurely born infant in the domestic<br />

surroundings.<br />

Methods: The thesis is restricted to the<br />

case study of one family with a prematurely<br />

born infant. Moreover, the methods<br />

that were used were study, interview, observation<br />

and analysis.<br />

Results: The essential working method of<br />

the community nurse is a home visit where<br />

she/he performs nursing interventions and<br />

health education, which helps to develop<br />

the ability to preserve and strengthen<br />

the health of an individual. The thesis<br />

344 345<br />

FZV UM<br />

Zvezdana Kupnik - zvezdana.kupnik@gmail.com<br />

pred. Dubravka Sancin - dubravka.sancin@uni-mb.si

Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin<br />

ravni. Spoznali vlogo patronažne medicinske<br />

sestre pri zdravstveno vzgojnem delu<br />

z družino ter pri delu z nedonošenčkom.<br />

Ugotovili smo, da je v skrb <strong>za</strong> nedonošenčka<br />

poleg mame vključena širša družina.<br />

Zaključek: Nedonošenčki so otroci, ki<br />

v mnogih temeljnih življenjskih aktivnostih<br />

potrebujejo posebno pozornost<br />

patronažne medicinske sestre. Zdravstvena<br />

nega prezgodaj rojenih otrok je zelo<br />

<strong>za</strong>htevna in kompleksna, <strong>za</strong>hteva veliko<br />

znanja in spretnosti.<br />

KLJUČNE BESEDE: primarno zdravstveno<br />

varstvo, patronažno varstvo, patronažni<br />

obiski, nedonošenček, družina.<br />

UVOD<br />

presents instructions for performing the<br />

preventive health care on a primary level.<br />

We got to know the role of the nurse in the<br />

home care service at the health education<br />

with the family and at work with a prematurely<br />

born infant. In addition, we found<br />

out that next to the mother a wider family<br />

is included in the care of a prematurely<br />

born child.<br />

Conclusion: Prematurely born infants are<br />

children, who need special attention of<br />

the community nurse in many basic life<br />

activities. The health care of prematurely<br />

born children is very pretentious and complex<br />

as well as it requires a lot of knowledge<br />

and skills.<br />

KEY WORDS: primary health care, community<br />

health nursing, home nursing, a prematurely<br />

born infant, family.<br />

Nedonošen otrok pride na svet v času, ko so on in njegovi starši na to nepripravljeni.<br />

Rojstvo nedonošenčka je dogodek, ki je nepričakovan in povzroči občutek strahu<br />

in nemoči. Prihod novega družinskega člana nedvomno spremeni življenje in odnose v<br />

družini (Bregant, 2006).<br />

Patronažne medicinske sestre (PMS) imajo v družini veliko vlogo in odgovornost saj s svojim<br />

delom, razumevanjem in humanostjo pomagajo vzpostaviti harmonijo med materjo<br />

in otrokom ter drugimi družinskimi člani.<br />

PMS z zdravstveno vzgojnimi nasveti usmerjajo starše, ki otroku <strong>za</strong>gotavljajo zdravo in<br />

varno fizično okolje ter zdravo bivalno okolje. Pri skrbi <strong>za</strong> zdravo življenje je delo PMS<br />

usmerjeno v celotno družino in širšo družbeno skupnost.<br />

NEDONOŠENČEK<br />

Nedonošenčki, ta majhna drobcena bitja z neizmerno željo po odkrivanju sveta, še preden<br />

so nanj pripravljeni, povzročijo s svojim preranim rojstvom mnogo skrbi zdravnikom<br />

in medicinskim sestram, še več pa staršem. Predčasno rojstvo je vzrok <strong>za</strong> bolezni, katerih<br />

ne bi imeli, če bi počakali do roka, ki jim ga je določila mati narava ter pričakovali<br />

starši. Za njihovo preživetje je zelo pomembna gestacijska starost in telesna teža.<br />

Največji problem nedonošenčkov so nezrela pljuča, <strong>za</strong>to jih veliko potrebuje podporo<br />

pri dihanju. Vsekakor pa preživetje <strong>za</strong> dlan velikih otok ni odvisno le od visoko razvite<br />

tehnologije aparatov, ampak od izkušenega in usklajenega tima zdravnikov, medicinskih<br />

sester in drugih zdravstvenih delavcev, ki skrbijo <strong>za</strong> razvoj tega malega bitja (Bregant,<br />

2005).<br />

PATRONAŽNA ZDRAVSTVENA NEGA V DRUŽINI<br />

Medicinska sestra v patronažnem varstvu (PV), ki je član negovalnega in <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

tima, deluje na vseh ravneh <strong>zdravstvene</strong> vzgoje, primarni, sekundarni in terciarni ter promovira<br />

zdravje pri posamezniku, družini in celotni populaciji (Rajkovič in Šušteršič, 2000).<br />

Medicinska sestra v PV si s sodelavci pri<strong>za</strong>deva dosegati in večati pozitivno zdravje<br />

posameznika, družine in skupnosti ter zmanjšati oz. preprečevati negativno zdravje.<br />

Področja dela v PV so:<br />

• zdravstveno - socialna obravnava posameznika, družine in skupnosti,<br />

• zdravstvena nega otročnice in novorojenčka na domu,<br />

• zdravstvena nega bolnika na domu (Šušterič, 2007).<br />

Zdravstvena nega pacienta na domu se načrtuje in izvaja na podlagi naročila, praviloma<br />

naročila izbranega zdravnika.<br />

Družina<br />

Mednarodna klasifikacija <strong>zdravstvene</strong> nege (ICNP) opredeljuje družino kot...“Skupino<br />

človeških bitij, ki jo razumemo kot družbeno enoto, ali združeno celoto, ki jo sestavljajo<br />

člani, pove<strong>za</strong>ni med seboj na podlagi krvnega ali siceršnjega sorodstva, čustvenih ali<br />

pravnih razmerij...”.<br />

Družine se razlikujejo po svojih oblikah in nalogah, kar je odraz hitre prožnosti družine<br />

v prilagajanju na spreminjajoče se družbene pogoje. Medicinske sestre morajo poznati<br />

družinske koncepte in delovanje družin, ter spoštovati enakopravnost vsake družine.<br />

Medicinske sestre, ki imajo znanje, osvojene spretnosti in poznajo delovanje različnih<br />

oblik družin, lahko spodbujajo zdravje družin. To dosegajo s spodbujanjem družinske<br />

pove<strong>za</strong>nosti, oblik in nalog v družinah, s spodbujanjem pozitivne družinske dinamike,<br />

kar prispeva k zdravju (Urbančič, 2002).<br />

Ob rojstvu nedonošenčka pa se normalne stopnje v pripravah na otroka navadno hitro<br />

prekinejo. Porod se je <strong>za</strong>čel prej, preden je mati <strong>za</strong>ključila čustveni proces postopnega<br />

ločevanja. Mati se pogosto čuti strahotno, psihično je mati popolnoma nepripravljena na<br />

prezgodnje rojstvo,sprašuje se, <strong>za</strong>kaj jo je otrok želel <strong>za</strong>pustiti, znajde v okoliščinah, ki<br />

so neprijetne ali celo nevarne <strong>za</strong> njeno zdravje. Ob vsem tem se kar prevečkrat po<strong>za</strong>bi<br />

na strah, občutke krivde in jezo nemočnega očeta, ko sta njegov otrok in pogosto tudi<br />

partnerka v nevarnosti. Oče navadno postane pove<strong>za</strong>va med družino in bolnišnico. Starši<br />

si v tem času želijo in tudi potrebujejo nekoga, s katerim bi se pogovarjali o lastnih<br />

strahovih in bolečih izkušnjah. Pomembno je, da že v prvem stiku med zdravstvenim<br />

osebjem in starši osebje nameni staršem takojšnjo pozornost, saj jim s tem pokaže, da<br />

jim v psihosocialnem prostoru namenja prostor in dobrodošlost. Skupinsko delo s starši,<br />

ki ga uporabljajo na nekaterih oddelkih enote <strong>za</strong> intenzivno nego in terapijo, znižuje<br />

napetosti in zvišuje starševske sposobnosti.<br />

Dobiti bratca ali sestrico je <strong>za</strong> starejšega otroka v družini vedno poseben dogodek, prvo<br />

srečanje z novorojenčkom je lahko vesel, ganljiv, smešen ali travmatski dogodek. Starša<br />

346 347

Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin<br />

lahko starejšemu otroku pomagata, če se z njim odkrito pogovarjata. Otrok mora imeti<br />

možnost, da odkrito izrazi svoja čustva, tesnobo in žalost. Hkrati mora otrok dobiti<br />

<strong>za</strong>gotovilo, da ga starša imata rada, da ju skrbi <strong>za</strong>nj, čeprav ju istočasno skrbi tudi <strong>za</strong><br />

novorojenčka (Bregant, 2006).<br />

RaZISKaVa<br />

Raziskava je omejena na študijo primera enega nedonošenčka. Študija primera spada<br />

med splošne metode znanstvenoraziskovalnega dela. O študiji primera govorimo,<br />

kadar raziskovalec proučuje posamezne primere. Raziskovalec ne vpliva na potek<br />

proučevanja pojavov, ampak jih opazuje, kategorizira, primerja, kvalitativno in kvantitativno<br />

analizira (Kališnik, 2000). V raziskavo je bila vključena naključno izbrana družina<br />

z nedonošenim otrokom. Družino smo izbrali po predhodnem dogovoru z patronažno<br />

službo. Raziskavo smo izvedli na domu družine v okviru patronažnega obiska. Uporabili<br />

smo metode preučevanja, intervjuja, opazovanja in analize.<br />

Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:<br />

• Ali je v skrbi <strong>za</strong> nedonošenčka poleg mame vključena širša družina?<br />

• Katere aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege patronažna medicinska sestra izvaja pri<br />

nedonošenčku?<br />

Za izvedbo raziskave smo pridobili soglasje etične komisije Zdravstvenega doma dr.<br />

Adolfa Drolca Maribor. Družini smo pojasnili namen raziskave in jo seznanili z možnostjo<br />

<strong>za</strong>vrnitve sodelovanja. Pri obravnavi družine smo upoštevali Kodeks etike medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Družini smo <strong>za</strong>gotovili anonimnost.<br />

REZULTaTI<br />

Nosečnost je potekala normalno, do 29. tedna. Vzrok <strong>za</strong> prezgodnji porod je bila preeklampsija.<br />

Zaradi patološkega CTG-ja je bil opravljen urgentni carski rez v 30. tednu<br />

nosečnosti.<br />

Ob odhodu domov je bil deček zdrav, star 49 dni. PMS jih obišče drugi dan po prihodu<br />

domov in nato še 7-krat. Na vsakem obisku opravi fizični pregled nedonošenčka ter<br />

kontrolo telesne teže, prav tako zdravstveno vzgojno deluje. Ob obisku je bilo opaziti,<br />

da sta se starša največ o negi in hranjenju naučila od PMS, nekaj sta tudi prebrala na<br />

internetu. Starša PMS <strong>za</strong>upata in upoštevata njene nasvete. Včlanila sta se v Društvo<br />

prezgodaj rojenih otrok Maribor.<br />

RaZPRaVa<br />

Čeprav so starši komaj čakali dan, ko bodo lahko z nedonošenčkom odšli domov, jih je<br />

novica o bližajočem se odhodu spravila v stisko. Začenjal se je pojavljati strah in dvom<br />

v lastne sposobnosti. Stiska ob odpustu je bila manjša, ko so se starši seznanilo s tem,<br />

koga lahko vprašajo <strong>za</strong> nasvet, če se doma znajdejo v težavah. Prve dni po odpustu so<br />

jim svetovali, da pokličejo na<strong>za</strong>j na oddelek, kjer osebje dobro pozna njihovega otroka<br />

ali pa <strong>za</strong> nasvet povprašajo PMS. Le ta obišče družino v 24 urah po prihodu matere in<br />

nedonošenčka iz bolnišnice. Do prvega leta opravi PMS osem hišnih obiskov.<br />

PMS je prva vstopila v družino in ker je znala dovolj pozorno opazovati dogajanje, je<br />

lahko marsikatero težavo prepoznala že čisto na <strong>za</strong>četku, ko je družina še odprta <strong>za</strong><br />

pomoč in pripravljena vnesti spremembe. Ker je imela PMS ustrezno znanje in izkušnje<br />

s komunikacijo, je lažje spremljala družino z nedonošenim otrokom in jim pomagala na<br />

njegovi poti do zdravja. Pri vzpostavitvi dobrih odnosov z družino ji je pomagalo, da je<br />

družino poznala že prej. Opazila sem, da ima PMS primerne osebnostne lastnosti <strong>za</strong> delo<br />

z ljudmi. Je odgovorna, <strong>za</strong>nesljiva, prijazna, iskrena, vljudna, izraža moralne in etične<br />

vrednote, sposobnost <strong>za</strong> medsebojno sodelovanje, spoštuje drugačnost in ima izkušnje<br />

pri delu z nedonošenčkom.<br />

Rezultati so poka<strong>za</strong>li, da je v skrb <strong>za</strong> nedonošenčka poleg mame vključena širša družina.<br />

Poleg staršev tudi ostali člani družine (stari starši, bratje, sestre…) sodelujejo pri negi,<br />

hranjenju in vseh ostalih aktivnostih pri nedonošenčku. S tem <strong>za</strong>gotavljajo kakovostno<br />

življenje nedonošenčku, saj je pri opravljanju vseh temeljnih življenjskih aktivnostih<br />

odvisen od pomoči drugih.<br />

Spoznali smo, da so tudi ostali člani družine v pomoč PMS pri obravnavi nedonošenčka,<br />

saj z njim preživijo veliko časa, ga opazujejo in poznajo ter tako hitro opazijo morebitne<br />

spremembe <strong>vede</strong>nja, spremembe na koži, pri hranjenju, odvajanju…<br />

Pri odgovoru na drugo raziskovalno vprašanje smo prišli do ugotovitve da Navodila <strong>za</strong> izvajanje<br />

preventivnega zdravstva na primarni ravni 1998 ne vsebujejo posebej določenih<br />

nalog, ki bi jih PMS morale izvajati pri obravnavi nedonošenčka, <strong>za</strong>to se pri delu z<br />

nedonošenčkom PMS sklicuje na splošne in specifične naloge novorojenčka. Izvajanje<br />

individualnih naloge presodi vsaka PMS sama, glede na potrebe in težave, ki se pojavijo<br />

pri nedonošenčku ali njegovi družini. To od PMS <strong>za</strong>hteva veliko strokovnega znanja<br />

in sposobnost presojanja. Pri obravnavi nedonošenčka je PMS pri vsakem obisku poleg<br />

fizičnega pregleda in nege nedonošenčka opravila tudi kontrolo telesne teže. Poseben<br />

poudarek je dala zdravstveni vzgoji, saj sta starša želela pridobiti čim več informacij<br />

ravno od PMS.<br />

Pri obravnavi družine so nam izkušnje PMS, ki družino obiskuje, bile v veliko pomoč.<br />

Opozorila nas je, da je <strong>za</strong> vzpostavitev <strong>za</strong>upljivega odnosa s starši potrebno posebno<br />

znanje učinkovite komunikacije. Med pogovorom smo starše poslušali, podpirali in<br />

tako vzpostavili empatičen odnos, kajti le tako smo lahko dobili izčrpne informacije o<br />

potrebah otroka oziroma njegovih staršev.<br />

Spoznali smo, da sta starša pridobila veliko informacij o negi nedonošenega otroka na<br />

internetu. Kljub temu pa sta bila zelo vesela vsakega obiska PMS, saj je znala odgovoriti<br />

na vsako njuno vprašanje in ju pomiriti, ko je bilo to potrebno. Starša sta mlada in<br />

pripravljena sprejeti vsak nasvet.<br />

Opaziti je bilo, da je mama zelo <strong>za</strong>dovoljna z delom PMS. Strinjamo se z literaturo, ki<br />

pravi, da mora medicinska sestra poleg strokovnega znanja imeti tudi primerne osebnostne<br />

lastnosti in znati učinkovito komunicirati. Tudi starši so zelo komunikativni, kar<br />

olajša delo PMS. Ne strinjamo se z avtorico Golden (1984), ki pravi, da stres ob rojstvu<br />

nedonošenega otroka vpliva na nadaljnje načrtovanje potomstva. Vsekakor pa na nadaljnje<br />

načrtovanje potomstva vpliva razvoj nedonošenčka, odnosi v družini in izkušnje,<br />

ki so si jih pridobili ob negi nedonošenega otroka.<br />

348 349

Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin<br />

ZAKLJUČEK<br />

Incidenca prezgodnjega poroda kljub velikemu številu raziskav raste. Poleg zdravstvenih<br />

težav nosečnice ali ploda, ki so razlog <strong>za</strong> prezgodnji porod, ima velik vpliv tudi psihično in<br />

socialno stanje nosečnice. PMS so tiste, ki lahko bodočim mamicam že v času nosečnost v<br />

okviru patronažnih obiskov nudijo psihološko obravnavo, podporo in pomoč pri reševanju<br />

ekonomskih težav. S tem lahko pripomorejo k preprečevanju nedonošenosti.<br />

Patronažna zdravstvena nega otročnice in novorojenčka je izredno pomembna <strong>za</strong> varovanje<br />

reproduktivnega zdravja, zdravja otrok in družine. PMS si z zdravstveno vzgojnim<br />

delom pri<strong>za</strong>devajo, da bi vsak posameznik v družini sprejel zdravje <strong>za</strong> največjo vrednoto.<br />

Navse<strong>za</strong>dnje je varno materinstvo ključ do srečnega starševstva.<br />

LITERaTURa<br />

1. Bregant L, Kutin P, Zavrl, N, Verdenitf, I, eds. Zbornik referatov/ Strokovno srečanje<br />

Nedonošenček – zdravstveni, psihološki in socialni problem (vidiki obravnave po odpustu<br />

iz bolnišnice). Ljubljana: Društvo <strong>za</strong> pomoč prezgodaj rojenim otrokom; 2006.<br />

2. Bregant L, Korenhauser Cerar L, Zavrl N, Novak Antolič Ž, eds. Vaš nedonošenček:<br />

priročnik <strong>za</strong> starše in <strong>zdravstvene</strong> delavce. Ljubljana: Društvo <strong>za</strong> pomoč prezgodaj<br />

rojenim otrokom; 2005.<br />

<strong>3.</strong> Felc Z. Osnove neonatologije. Maribor: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>, 2008.<br />

4. Geč T. Patronažna medicinska sestra in okolje / Zbornik prispevkov <strong>3.</strong> kongresa<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege. Ljubljana: Zbornica ZDMS in ZT Slovenije; 2001.<br />

5. Geč T. Specifične negovalne diagnoze v patronažni zdravstveni negi. Maribor:<br />

Zdravstveni dom Dr. Adolfa Drolca Maribor, Univer<strong>za</strong> v Mariboru – Visoka<br />

zdravstvena šola; 2002.<br />

6. Geč T. Skrb <strong>za</strong> kontinuiteto babiške in <strong>zdravstvene</strong> nege In: Lahe M, Kaučič B.M,<br />

Pirš K. Babiška in zdravstvena nega v sodelovanju. Maribor: Društvo medicinskih<br />

sester in zdravstvenih tehnikov; 2005: 80-90.<br />

7. Golden NL, eds. Premature delivery and subseqent reproduct. Am J Perinatol<br />

1984;1: 158-160.<br />

8. Gorjan R, Patronažni obisk pri novorojenčku in dojenčku. [Diplomsko delo]. Maribor:<br />

<strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>; 2008.<br />

9. Hajdinjak G, Meglič R. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi. Obzornik<br />

Zdr N 2001;35: 29-35.<br />

10. Hajdinjak G, Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola <strong>za</strong><br />

zdravstvo; 2006.<br />

11. Hancock C. Medicinske sestre <strong>za</strong> družine in zdrav narod. Obzornik Zdr N 2002;36:<br />

183-187.<br />

12. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola <strong>za</strong> zdravstvo;<br />

2005.<br />

1<strong>3.</strong> Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti <strong>zdravstvene</strong> nege – 2. dopolnjena izdaja.<br />

Maribor: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> <strong>zdravstvene</strong> <strong>vede</strong>; 2008.<br />

14. Kališnik M, Zabavnik-Piano J, Rožić-Hristovski A. Uvod v znanstveno raziskovalno<br />

metodologijo na področju biomedicine. Ljubljana: Inštitut <strong>za</strong> varovanje zdravja<br />

Republike Slovenije; 2000.<br />

15. Kočar M. Zdravstvena nega prezgodaj rojenih otrok. In: Kersnič P, Filej B. Zbornik<br />

predavanj in posterjev 6. mednarodnega kongresa <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege,<br />

Ljubljana, 10. in 11. maj 2007. Ljubljana: Zbornica <strong>zdravstvene</strong> in babiške nege<br />

Slovenije, Zve<strong>za</strong> društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije;<br />

2007: 377-8<strong>3.</strong><br />

16. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Uradni list Republike<br />

Slovenije št. 4/2002.<br />

17. Krajnc A. Oskrba popkovne rane na terenu In:Lahe M, Kaučič B, M, Pirš K. Babiška<br />

in zdravstvena nega v sodelovanju. Maribor: Društvo medicinskih sester in<br />

zdravstvenih tehnikov; 2005: 91-98.<br />

18. Likar R. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice in novorojenčka In: Geč<br />

T. Patronažna zdravstvena nega včeraj, danes, jutri: <strong>zbornik</strong> predavanj 1. slovenska<br />

konferenca patronažne <strong>zdravstvene</strong> nege z mednarodno udeležbo. Maribor, 27-<br />

28. marec 2007. Maribor: Kolaborativni center SZO <strong>za</strong> primarno zdravstveno nego,;<br />

2007: 100-105.<br />

19. Likar R. Patronažna zdravstvena nega novorojenčka in dojenčka. Patronažna<br />

zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec:<br />

Združenje <strong>za</strong>sebnih patronažnih medicinskih sester – <strong>3.</strong> strokovno srečanje; 2008.<br />

20. Navodila <strong>za</strong> izvajanje primarnega <strong>zdravstvene</strong>ga varstva na primarni ravni. Uradni<br />

list Republike Slovenije št. 19, 1253-1278/1998.<br />

21. Pajnkihar M. Teoretične osnove <strong>zdravstvene</strong> nege. Maribor: Visoka zdravstvena<br />

šola; 1999.<br />

22. Pajnkihar M, Kegl B. Koncept sodobne pediatrične <strong>zdravstvene</strong> nege In: Gregorič,<br />

A. (ur.). Zbornik / XVII srečanja pediatrov v Mariboru in IV srečanja medicinskih<br />

sester, 1<strong>3.</strong> in 14. april 2007. Maribor: Splošna bolnišnica; 2007: 149, 150.<br />

350 351

Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku<br />

2<strong>3.</strong> Peric H. K. Dokumentiranje <strong>zdravstvene</strong> nege. Obzornik Zdr N. 1997;31(3-4):115-<br />

26.<br />

24. Rajkovič V, Šušteršič O. Informacijski sistem patronažne <strong>zdravstvene</strong> nege. Kranj:<br />

Moderna organi<strong>za</strong>cija; 2000.<br />

25. Sancin D. Obvladovanje veščin komuniciranja <strong>za</strong> boljšo oceno pacientovih potreb<br />

In: Filej B, eds. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja <strong>zdravstvene</strong> in<br />

babiške nege: <strong>zbornik</strong> predavanj. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in<br />

zdravstvenih tehnikov;2006: 73-77.<br />

26. Škerbinek L, Kogovšek B. Medicinske sestre v skrbi <strong>za</strong> družine. Obzornik Zdr N.<br />

2002;36: 131-134.<br />

27. Štern B. Javno zdravje in javno zdravstvo. Zdrav Vestn 2007;76: 317-22.<br />

28. Šušteršič O. Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena nega – nadgradnja in<br />

prilagajanje novim izzivom. Utrip 2007; 01: 23-28.<br />

29. Šuštaršič O. Družina kot subjekt v patronažni zdravstveni negi. Patronažna<br />

zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec:<br />

Združenje <strong>za</strong>sebnih patronažnih medicinskih sester – <strong>3.</strong> strokovno srečanje; 2008.<br />

30. Urbančič K. Medicinske sestre in skrb <strong>za</strong> družine. Obzornik Zdr N. 2002;36:125-127.<br />

31. Urbančič K. Ko z raziskovanjem posegamo v družine. Obzornik Zdr N. 2002;36:177-<br />

182.<br />

32. Valenčak U. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in<br />

dojenčka. Žalec: Združenje <strong>za</strong>sebnih patronažnih medicinskih sester – <strong>3.</strong> strokovno<br />

srečanje; 2008.<br />

3<strong>3.</strong> Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list Republike Slovenije št. 23/2005.<br />

34. Zaletel-Kragelj K. Uvod v javno zdravje. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 2007.<br />

35. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih<br />

tehnikov; 200<strong>3.</strong><br />

36. Zorec J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka. Maribor: Pivec; 2006: 2<strong>3.</strong><br />

MLADOSTNIK S PREKOMERNO TEŽO<br />

IZZIV ZA ZDRAVSTVENO VZGOJNO DELO<br />

MEDICINSKIH SESTER<br />

AN OVERwEIGHT ADOLESCENT, A CHALLENGE fOR<br />

NURSE’S WORK IN HEaLTH CaRE EDUCaTION<br />

POVZETEK<br />

Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik<br />

Teoretična izhodišča: nezdrav način prehranjevanja<br />

otrok in mladostnikov je resen<br />

svetovni problem, kar se kaže tudi v slovenski<br />

družbi. Problem s težo je prisoten že pri<br />

majhnih otrocih, kjer govorimo o prekomerni<br />

teži, v veliki meri pa je problem teže prisoten<br />

pri mladostnikih, kjer ni problem samo<br />

prekomerna teža temveč tudi prenizka<br />

teža. Govori se o motnjah prehranjevanja<br />

in težje ozdravljivih motnjah hranjenja. Že<br />

starši otrok bi morali biti seznanjeni z vzroki<br />

<strong>za</strong> nastanek debelosti in posledicami, ki<br />

jih le ta pušča na zdravju otrok, predvsem<br />

pa je smiselno poskrbeti <strong>za</strong> zdrav način<br />

življenja staršev in otrok. Velik pome pri oblikovanju<br />

zdravega življenjskega sloga predstavlja<br />

samopodoba otrok in mladostnikov.<br />

Raziskave potrjujejo, da se otroci že od 5<br />

leta naprej <strong>za</strong>čnejo ukvarjati s telesno težo<br />

in svojo lastno podobo. V glavah si ustvarijo<br />

sliko, kako naj bi izgledala njihova postava<br />

in telesna teža in temu prepričanju sledijo.<br />

Namen raziskave je bil poglobljen pogled<br />

na čustva in poglede prekomerno težkih<br />

mladostnikov. Želeli smo ugotoviti, kakšni so<br />

vzorci prehranjevanja in telesne aktivnosti<br />

prisotni pri prekomerno težkih mladostnikih.<br />

aBSTRaCT<br />

Theoretical basis: an unhealthy diet of children<br />

and adolescents is a wordwide problem<br />

as well as a serious problem of Slovenian<br />

society. Weight issues are present<br />

among small children in the form of obesity,<br />

whereas the majority of weight problems<br />

among adolescents are not only being<br />

overweight but also underweight. We are<br />

talking about eating disorders and hardly<br />

curable eating disorders. Parents ought to<br />

be familiar with reasons for obesity and the<br />

consequences an overweight child faces. It<br />

is vital, moreover, to enable a healthy lifestyle<br />

for parents as well as their children.<br />

The childrens’ and adolescents self-image<br />

is of great importance when adopting a<br />

healthy lifestyle. Reasearches confirm that<br />

children at the age of 5 and onwards show<br />

interest in their weight and their self-image.<br />

They usually image how their figure<br />

would look like and they follow their beliefs<br />

much they would weight. The purpose<br />

of the research was an in-depth analysis of<br />

emotional state and opinion of overweight<br />

adolescents. We examined the eating patterns<br />

and physical exercise present in daily<br />

habits of overweight adolescents.<br />

352 353<br />

VŠZI UP<br />

Valentina Djerdji - tina.djerdji@gmail.com<br />

pred. mag. Tamara Štemberger Kolnik - tamara.stemberger@gmail.com

Mladostnik s prekomerno težo izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik<br />

Metodologija: Iz<strong>vede</strong>na je bila kvalitativna<br />

raziskava. Podatke smo zbirali s pomočjo<br />

polstrukturiranih intervjujev. Rezultati so<br />

poka<strong>za</strong>li, da so mladostniki ne<strong>za</strong>dovoljni s<br />

svojo težo, posledično pa tudi s svojo telesno<br />

podobo. Ugotovili smo, da pogosto v<br />

stresnih situacijah mladostnik posega po<br />

nezdravi hrani, ob tem se pojavlja čustvo<br />

strahu, žalosti in jeze.<br />

Ugotovitve: Ugotavljamo, da je potrebno<br />

zdravstveno-vzgojno delovanje na celotno<br />

družino, ne samo na mladostnike. Največjo<br />

pomanjkljivost pa vidimo v tem, da mladostniki<br />

poznajo veliko teorije, ne prenesejo pa<br />

je v življenje.<br />

KLJUČNE BESEDE: prehrana mladostnika,<br />

debelost, motnje hranjenja pri mladostniku,<br />

samopodoba mladostnika, zdravstvena<br />

vzgoja<br />

IZHODIŠČA IN CILJ<br />

Methodology: a qualitative research was<br />

conducted; all the data was collected<br />

with semi-structured interviews. The results<br />

show that adolescents are dissatisfied<br />

with their body weight and consequently<br />

with their body mage. When in stressed<br />

situations, adolescents are likely to eat unhealthy,<br />

which conjures up feelings of fear,<br />

depression and anger.<br />

Findings: It was established that health<br />

care education should be provided for children<br />

and parents alike. The greatest problem<br />

lies in adolescents’ theoretical knowledge<br />

of healthy eating habits, however<br />

they do not put it in practice.<br />

KEY WORDS: adolescent nutrition, obesity,<br />

eating disorders in adolescence, self-image<br />

in adolescence, health care education<br />

Po priporočilih Svetovne <strong>zdravstvene</strong> organi<strong>za</strong>cije (SZO) je zdrava prehrana tisti del<br />

zdravega načina življenja, ki človeka krepi, preprečuje bolezni in vpliva na visoko<br />

delovno storilnost. Tuji in domači prehranski strokovnjaki in raziskovalci vse več časa<br />

posvečajo pomenu zdravju prijazne in uravnotežene prehrane ter <strong>za</strong>stopanosti<br />

posameznih hranilnih snovi v živilih. Znano je, da hranilne snovi in energija, ki jo dobimo<br />

s hrano, omogočajo boljše počutje, razpoloženje, pa tudi zbranost pri delu. Oblikovanje<br />

zdravih prehranskih navad je <strong>za</strong>to nujno že v zgodnjem življenjskem obdobju. Prehranske<br />

navade so odvisne od starosti, spola, poklica, kraja bivanja, tradicije in predvsem od<br />

življenjskega standarda oziroma denarja, ki ga lahko namenimo <strong>za</strong> nakup živil in prehrano<br />

(Suwa-Stanojevič, 2009) Zdravo in uravnoteženo hranjenje je temeljni pogoj <strong>za</strong><br />

ohranjanje zdravja in dobrega počutja. Kakovost prehranjevanja močno vpliva na kakovost<br />

življenja. Tradicionalne <strong>vede</strong> o hrani poudarjajo, da energetske in fizikalne lastnosti<br />

hrane vplivajo tudi na čustveno raven. Čedalje bolj spoznavajo in se <strong>za</strong>vedajo, da<br />

ekološko neustrezno pridelana hrana ter njeno napačno pripravljanje in uživanje<br />

povzroča veliko trpljenja na svetu. Mnogo ljudi je na svetu prehranjenih, medtem ko na<br />

drugi strani sveta ljudje umirajo <strong>za</strong>radi lakote. Namen uživanja zdrave hrane ni le<br />

podaljšati dolžino življenja in povečati življenjsko moč, temveč tudi razbremeniti um<br />

toksičnih ostankov presnove. Pomembno je doseči ravnotežje v prehranjevanju, v izbiri<br />

in pripravi živil, prilagajanju letnim časom in telesnim posebnostim (Papuga, Globočnik,<br />

2007). Kar predstavljajo smernice zdravega prehranjevanja, ki opredeljujejo pet glavnih<br />

skupin živil, zdrav krožnik, 12 načel zdravega prehranjevanja in drugo (Polunin, 1999).<br />

Svetovna zdravstvena organi<strong>za</strong>cija definira debelost oz. čezmerno težo kot abnormalno<br />

kopičenje maščob v telesu, ki predstavlja tveganje <strong>za</strong> zdravje. Debelost v medicinski<br />

stroki že nekaj časa obravnavajo kot kronično bolezen sodobnega časa, ki naj bi glede<br />

na naraščajočo pojavnost dobivala razsežnosti epidemije. Po podatkih Svetovne<br />

<strong>zdravstvene</strong> organi<strong>za</strong>cije (SZO) je leta 2005 na svetu živelo 1,6 milijarde ljudi s povišano<br />

telesno maso in več kot 400 milijonov debelih ljudi. Svetovna zdravstvena organi<strong>za</strong>cija<br />

povišano telesno maso definira kot stanje z indeksom telesne mase večjim od 25 kg/m²,<br />

debelost pa kot stanje z indeksom telesne mase nad 30 kg/m². Projekcije SZO kažejo,<br />

da bo leta 2015 na zemlji 2,3 milijarde ljudi s povišano telesno maso in 700 milijonov<br />

debelih ljudi. Podatke <strong>za</strong> otroke kažejo, da sta čezmerna teža in debelost pri otrocih v<br />

velikem porastu v ekonomsko razvitem svetu, vendar pomembno narašča tudi v delu<br />

preostalega sveta (Overweight and obesity, 2010), kar predstavlja vse večji svetovni<br />

problem. Vzporedno s porastom debelosti pri mladostnikih narašča pojavnost metabolnega<br />

sindroma in sladkorne bolezni tip 2, ki je sorazmerna z rastjo indeksa telesne mase<br />

(ITM). Rezultati raziskave, iz<strong>vede</strong>ne v Sloveniji (Avbelj, 2005), kažejo, da porazdelitev<br />

ITM v populaciji ni normalna, temveč kaže nesorazmerno večji delež višjih vrednosti<br />

indeksov telesne mase pri proučevani populaciji. Rezultati kažejo, da je v starosti 5 let<br />

18,4 odstotkov dečkov in 20,9 odstotkov deklic čezmerno prehranjenih ter 9,0 odstotkov<br />

dečkov in 7,9 odstotkov deklic debelih. V starostni skupini 15–16 let je 17,1 odstotkov<br />

fantov in 15,4 odstotkov deklet čezmerno prehranjenih ter 6,2 odstotkov fantov in 3,8<br />

odstotkov deklet debelih (Avbelj, 2005). Vzrokov, <strong>za</strong>kaj se družba srečuje s takšnimi<br />

problemi je več. Ti so lakota, stres, dolgčas in ugodje, ki jih povzroča hrana. Strokovnjaki<br />

ugotavljajo, da se v tej prehranjevalni »tranziciji« družbe v vseh okoljih ljudje<br />

oddaljujejo od svojih lokalnih, tradicionalnih prehrambnih navad. Zamenjali so jih z<br />

metodami množično izdelane industrijske hrane, ki ji manjka vlaknin in drugih hranilnih<br />

snovi, nujnih <strong>za</strong> zdravo delovanje telesa (WHO, 2010). Velik del problema je pove<strong>za</strong>n<br />

tudi z gospodarstvom. Vnaprej pripravljena hrana, ki jo množično izdelujejo v tovarnah<br />

živilsko predelovalne industrije, postaja dosti cenejša kot sveža, doma pripravljena<br />

hrana. Skupaj z menjavo prehranskih navad so novi dosežki v tehnologiji in urbani<strong>za</strong>cija<br />

ustvarili okolje, v katerem so nastali novi vzorci dela, transporta, prehranjevanja in<br />

prostega časa. Da bi se ljudje prilagodili novim razmeram, so močno spremenili način<br />

življenja. Otroke je potrebno sedaj voziti v šolo ali pa sami uporabljajo javna prevozna<br />

sredstva. Domače naloge ali ure študija le dodajo svoj kos k še tako predolgim obdobjem<br />

sedenja. Z urbani<strong>za</strong>cijo svetovnih družb rekreacija ni več del vsakodnevnega življenja.<br />

Današnji čas, spodbuja potrošniški način življenja, pospešen tehnološki razvoj in informati<strong>za</strong>cijo,<br />

ki pa ne pripomore k zdravemu načinu življenja. Sedeči način življenja,<br />

uživanje energijsko goste hrane in sladkanih pijač ter ne<strong>za</strong>dostna športna aktivnost so<br />

vzroki negativnih sprememb v telesnem razvoju prednajstnikov in najstnikov (WHO,<br />

2010). Telesna samopodoba je terminološka oznaka <strong>za</strong> notranjo predstavo o lastnem<br />

zunanjem videzu. izvira iz jedra identitete. Ta notranji pogled oz. mentalna slika je<br />

pove<strong>za</strong>na z občutji in mislimi, ki v določenih situacijah vplivajo na <strong>vede</strong>nje. Pozitivna<br />

telesna podoba lahko zviša samospoštovanje in prispeva k uspešnim medosebnim odnosom,<br />

medtem ko negativni pogled na lastno telo do take mere oslabi samo<strong>za</strong>vest, da<br />

oseba ni pripravljena <strong>za</strong>pustiti varnega <strong>za</strong>vetja svojega doma, ter lahko vodi v depresijo<br />

(Kuhar, 2004). Ogden (2003) pravi, da je »telesna podoba definirana »slika v glavi, ki jo<br />

izoblikuje vsak posameznik po svoje« in se kaže kot ne<strong>za</strong>dovoljstvo s svojim telesom ,<br />

kot negativni odnos do telesa, s težnjo po idealu in moteno telesno predstavo. Na razvoj<br />

telesne podobe pomembno vplivajo medosebne izkušnje, kot so druženje, vrednotenje,<br />

tudi navidezno milo komentiranje vide<strong>za</strong>. Osebe, ki so v otroštvu in mladosti deležne<br />

pogostih kritik in draženja <strong>za</strong>radi vide<strong>za</strong>, razvijejo bolj negativno samopodobo. Če sodobna<br />

družba ne bi tako poudarjala zunanje podobe, pripombe ne bi bile tako pogoste in<br />

ne bi imele tako negativnega, celo travmatičnega učinka na samopodobo mladostnikov.<br />

354 355

Mladostnik s prekomerno težo izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik<br />

Edinstvene kombinacije, kot so etničnost, družbeni razred, seksualne orientacije, religije,<br />

genetika, izobrazba, družina, starost, medijske podobe in družbeni predpisi,<br />

določajo vpliv na posameznika (Kuhar, 2004). V literaturi smo <strong>za</strong>sledili izra<strong>za</strong> motnje<br />

hranjenja in motnje prehranjevanja. Motnje prehranjevanja se ločujejo od motenj hranjenja.<br />

Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so<br />

neredno prehranjevanje, opuščanje obrokov, različne diete, pogosto nihanje telesne<br />

teže, uživanje le določene vrste hrane. Te motnje niso nujen znak duševne motnje.<br />

Motnje hranjenja so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.<br />

Motnje hranjenja predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti<br />

ter ne-sprejemanja sebe. Oseba, ki trpi <strong>za</strong>radi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene<br />

težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v<br />

globini skriva trpljenje, ki je nastalo <strong>za</strong>radi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali<br />

odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in ne-prepoznanih<br />

čustev. Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo<br />

energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom.<br />

Lahko predstavljajo način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo<br />

nerešljivi, ali pa gre <strong>za</strong> pri<strong>za</strong>devanje kontrolirati lastno telo in življenje v razmerah, ko<br />

pri<strong>za</strong>deti čuti, da ga kontrolirajo drugi. Motnje hranjenja pa so lahko tudi reakcija na<br />

dolgotrajno, leta trajajočo, nerazrešeno stresno situacijo (Sernec, 2010). Raziskavo smo<br />

izvedli z namenom poglobljeno pogledati v počutje mladostnika s prekomerno težo in<br />

izpostaviti problem debelosti pri mladostnikih. Cilja, ki smo si jih <strong>za</strong>stavili sta bili ugotoviti<br />

vzorec prehranjevanja in gibanja prekomerno težkih mladostnikov in ugotoviti<br />

pogled na samopodobo mladostnikov s prekomerno težo.<br />

METODE IN VZOREC<br />

Kot vodilo v raziskavi smo si <strong>za</strong>stavili raziskovalna vprašanja: Kako prekomerna teža<br />

vpliva na življenje mladostnika?, Kakšna je samopodoba prekomerno težkega mladostnika?,<br />

Kaj prekomerno težkim mladostnikom pomeni zdravo prehranjevanje? Ker je<br />

pogled na samopodobo in zdrav življenjski slog, s tem pa na samo kakovost življenja<br />

mladostnika s prekomerno težo, težko merljiva entiteta, predvsem pa, ker smo želeli<br />

raziskati poglobljen pogled na občutke prekomerno težkih posameznikov, smo se odločili<br />

<strong>za</strong> izvedbo kvalitativne raziskave. Podatke smo zbirali s pomočjo intervjujev, ki smo jih<br />

izvedli na podlagi polstrukturiranega vprašalnika. Ciljna populacija so bili prekomerno<br />

težki mladostniki. Za doseganje večje verodostojnosti raziskave smo izvedli intervju tudi<br />

s starejšo osebo, ki se s svojo težo bori že od mladosti. Vsak intervju je trajal od 30 do 45<br />

minut. Osebe, same ženske, so bile izbrane naključno. Na <strong>za</strong>četku so intervjuvanke imele,<br />

ob snemanju intervjujev, malo <strong>za</strong>držkov, vendar so se v času intervjuja sprostile in<br />

pogovor je potekal brez posebnosti. Ena izmed intervjuvank ni želela, da jo posnamemo,<br />

saj je bila zelo <strong>za</strong>držana. Ob enem intervjuju je prišlo do nepričakovanega čustvenega<br />

izliva. Intervjuvanka se je počutila na koncu intervjuja, zelo slabo, saj ji je bilo zelo<br />

neprijetno govoriti o sebi in o tem kako se počuti. Intervjuji so bili posneti v mesecu<br />

novembru 2010. Pred izvedbo intervjujev smo intervjuvanke stehtali, jim izmerili obseg<br />

pasu ter višino. Tako smo lahko določili indeks telesne mase. Izvedli smo štiri intervjuje,<br />

vse intervjuvanke so bile ženske, vse so imele vsaj en ka<strong>za</strong>lnik prekomerne teže ali<br />

indeks telesne mase 25 in več ali pa obseg pasu nad 80 centimetrov. Po podatkih CINDI<br />

Slovenija (CINDI, 2011) je <strong>za</strong> določitev ogroženosti <strong>za</strong> nastanek srčno žilnih bolezni z<br />

debelostjo pove<strong>za</strong>n poleg ITM tudi obseg pasu. Intervjuje smo označili glede na enoto<br />

intervjuja, po vrstnem redu izvedbe intervjujev: mladostnik – M1, M2, M3 in odrasla<br />

oseba – O1. V nadaljevanju smo izvedli kodifikacijo intervjujev. Kode smo uredili v štiri<br />

kategorij: vzorec prehranjevanja, prosti čas in telesna aktivnost, čustveno odzivanje na<br />

hrano, kompulzivno prenajedanje, samopodoba mladostnikov in njihovo počutje.<br />

REZULTaTI IN RaZPRaVa<br />

V nadaljevanju predstavljamo kategorije.<br />

Prehranjevalne navade<br />

V raziskavi (Gregorič, 2010) »Odnos otrok in mladostnikov do prehrane« so ugotovili,<br />

da otroci in mladostniki relativno dobro poznajo nasvete <strong>za</strong> zdravo prehranjevanje;<br />

med njimi so omenjali zlasti mešano in pestro prehrano, uživanje manj mastnih jedi<br />

in živil, rednih obrokov, sadja in zelenjave in vitaminov. Zelo dobro poznajo tudi<br />

koristi zdravega prehranjevanja. Velika večina pa ima ohlapno ali površno znanje o<br />

prehrani, saj poznajo le splošna priporočila. Otroci in mladostniki menijo, da se <strong>za</strong><br />

določeno hrano odločijo na podlagi njenega okusa, vide<strong>za</strong>, vonja in barve (Gregorič,<br />

2010). Gillis et al (2010) ugotavljajo, da imajo tudi šolski <strong>za</strong>vodi vpliv na prehranjevanje<br />

otrok in mladostnikov. Doka<strong>za</strong>li so, da si mladostniki izoblikujejo prehranjevalne<br />

navade v zgodnjem otroštvu, te pa se nadgradijo v šolskih ustanovah (Gillis et<br />

al, 2010). Avstrijska raziskava (2000), predstavlja mnenja, o izredno velikem vplivu<br />

staršev na prehranjevanje otrok. Pravijo tudi, da je debelost zdravstveni problem, ki<br />

ga je potrebno reševati. Promocije zdravega načina življenja niso dovolj, dobro bi bilo<br />

narediti delavnice, priporočila <strong>za</strong> zdrav način življenja pa udejanjiti. To pomeni, da<br />

znajo vključiti teoretično znanje v svoje življenje (Zwiauer,2000). Po priporočilih naj<br />

bi mladostniki <strong>za</strong>užili do 5 obrokov na dan, ki naj bi bili pravilno razporejeni. Ugotovili<br />

smo, da izmed naših intervjuvank, dve ne <strong>za</strong>jtrkujeta. Drugi dve intervjuvanki pa ne<br />

moreta <strong>za</strong>četi dneva brez <strong>za</strong>jtrka. Ugotovili smo tudi, da ko pridejo iz šole, imajo<br />

takoj kosilo. Ko pojedo, gredo takoj naredit naloge oz. <strong>za</strong> računalnik. Takole navajajo:<br />

»Nikoli ne jem zjutraj preden grem v šolo.« in nadaljuje »Ko pridem domov, imam<br />

kosilo, se najem in grem malo <strong>za</strong> računalnik.«(M1) in »Preden grem od doma, spijem<br />

čokoladno mleko.« in nadaljuje »Ko pridem domov, imam kosilo, nato grem malo <strong>za</strong><br />

računalnik, potem naredim naloge«(M2).<br />

Intervjuvanka, ki ne more brez <strong>za</strong>jtrka, navaja: »Ko se zbudim, si pripravim nekaj toplega<br />

<strong>za</strong> jesti, po navadi kakšne ovsene kosmiče, pa toplo mleko« nadaljuje »Ko pridem<br />

domov, je kosilo, pojem in potem grem še malo <strong>za</strong> šolo pogledat, naloge, al pa če se<br />

mam kej <strong>za</strong> učit«(M3). Intervjuvanka, ki je diabetik, ni bila navajena jesti <strong>za</strong>jtrka, zdaj<br />

pa pravi: »Začela sem jesti zjutraj, ovsene kosmiče z mlekom ali pa z jogurtom, pred<br />

tem pa nisem nikoli <strong>za</strong>jtrkovala«(O1). Med obroki imajo zelo rade prigrizke. Nato sledi<br />

večerja, pred televizijo, ko se jim konča dan. Takole pripovedujejo: »Pridem domov, se<br />

najem in po navadi grem pred televizijo. Potem se grem stuširat pa spet <strong>za</strong> računalnik<br />

in spat.« (M1) in »Potem grem pogledat kakšen film, potem je večerja. Se grem pripravit<br />

<strong>za</strong> spanje in še malo <strong>za</strong> računalnik in spat.«(M3) ter »Naredim še kaj <strong>za</strong> šolo, malo sem<br />

na računalniku in nato pod tuš. Ko se stuširam, imam večerjo, pojem in grem po navadi<br />

pred televizijo. Nato grem spat«(M2) Ugotovili smo, da so intervjuvanke seznanjene z<br />

zdravo prehrano, le da se tega bolj malo držijo. Zdrava prehrana <strong>za</strong> njih pomeni: »Zdrava<br />

prehrana je <strong>za</strong> mene sadje in zelenjava, nekaj, kar vsebuje vitamine in minerale, ker<br />

356 357

Mladostnik s prekomerno težo izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik<br />

to rabi telo. Tudi ogljikovi hidrati so pomembn, in sam to preveč redi, npr. kruh. «(M1)<br />

in »Za mene je zdrava prehrana sadje in zelenjava, potem so ogjikovi hidrati, ampak ne<br />

veliko, ker redijo. Zelo veliko se tudi v šoli zdej govori o zdravi prehrani. Kar naprej o<br />

tem. « (M2), ter »Ja, zdrava prehrana je to, da ti <strong>za</strong>užiješ dovolj vitaminov in mineralov.<br />

Veliko zelenjave in sadja, pa tudi kakšne beljakovine, pa tudi ogljikove hidrate«(M3)<br />

Intervjuvanke navajao zelo dober občutek, ko se pri hrani pregrešijo. Rade posegajo po<br />

sladkarijah, oreščkih, nezdravi prehrani. Tako pravi o svoji najljubši hrani: »Obožujem<br />

pire krompir, špinačo pa meso. Mmmmm, ko sestra naredi špinačo, da velik mleka, pa<br />

tako kremasto je. Njami.«(M2) in »Pomfri, mmmmm, tako dolgo ga nisem jedla, nageci,<br />

pica, pa burek, palačinke z nutelo, njami »(M1). »Najraje pa pijem kokakolo (smeh),<br />

cedevito, sok ali pa vode z okusi.«(M1) in »Nisem ena izmed tistih, ki pije vodo po jedi,<br />

po navadi spijem sok, vodo z okusi, če je seveda doma, če ne pa tudi potem vod« (M2).<br />

Za otroke je priporočen omejen vnos sladkanih pijač in sokov, le-te naj <strong>za</strong>menjajo z<br />

vodo ali sveže stisnjenim pomarančnim sokom le <strong>za</strong> <strong>za</strong>jtrk. Ključni dejavniki <strong>za</strong> razvoj<br />

debelosti med mladostniki so, da se ne držijo priporočil <strong>za</strong> zdravo prehranjevanje (36).<br />

Sprememba načina prehranjevanja ne vključuje samo posameznika s prekomerno težo,<br />

ampak tudi njegovo družinsko okolje (37). Doug Vinsel (39) meni, da morajo biti v proces<br />

spreminjanja vključeni vsi družinski člani, da le tako lahko po<strong>za</strong>bijo na svoje stare<br />

družinske razvade in tako vpeljejo nove navade v družinsko življenje.<br />

Telesna aktivnost<br />

V raziskavi (Drev, 2010) »Odnos mladostnikov do gibanja« so ugotovili, da otroci in<br />

mladostniki dobro poznajo korist gibanja, prav tako so kar dobro seznanjeni s priporočili,<br />

koliko se je treba gibati. Vendar <strong>vede</strong>nje in znanje o priporočilih in koristih ni dovolj.<br />

Poleg otrokovih predispozicij je pomembno tudi njegovo veselje do gibanja, predvsem<br />

občutek, da je sposoben izvajati določene gibe ali vaje. Velik vpliv imajo na gibanje<br />

starši. Le-ti dajejo večinoma prednost šoli in učenju, ne pa gibanju. Intervjuvanke o<br />

telesni aktivnosti pravijo takole: »Po navadi sem veliko zunaj, igram košarko ali pa<br />

nogomet. Športno vzgojo imamo 2-krat na teden, pa se mi ne zdi dost. Všeč mi je ko<br />

tečemo in se razgibamo, a se mi zdi premalo, da se samo 2-krat na teden gibaš. Ne<br />

ukvarjam se z nobeno aktivnostjo več. Trenirala sem nogomet, pa sem nehala, ker mi<br />

je šlo vse na živce. Vedno sem bila najslabša, odbor me ni izbral, da bi šla na priprave,<br />

nisem bila dovolj dobra in sem <strong>za</strong>to nehala«(M1) in »Ja, ukvarjam se s plesom, 1-krat<br />

na teden, eno uro in pol, drugače pa itak vsak dan eno uro hodim peš do železniške pa<br />

potem še na<strong>za</strong>j, tako da se mi zdi dosti, kar se ukvarjam z aktivnostjo. Je to tudi kr<br />

neki, a ne veliko. Se mi zdi, da je to v redu, 1- 1,5 gibanja na dan. Tudi boljši občutek<br />

je. Prej, ko smo živeli še v Ravnah, sem imela 5 min do postaje, zdaj pa vidim, da zjutri<br />

tudi veliko več energije dobim ko grem peš, se med potjo prebudim ko je kr hladno.<br />

Potem na<strong>za</strong>j se mi glih ne da najbolj hodit, ampak potrpim, pa pridem vseeno domov.<br />

Po mojem, če ne bi šla peš na<strong>za</strong>j, potem tudi ne bi imela <strong>za</strong>gona <strong>za</strong> učenje. Manj bi<br />

se učila. Ne bi imela takšne energije«(M3), ter »Začela sem se ukvarjati s plesom, že<br />

en mesec. Hip-hop oz. so vse zvrsti glasbe. Imamo 3-krat na teden, po navadi po 2 uri.<br />

Kar se mi zdi, da je dosti. Po navadi, ko gremo ven s prijateljicami, gremo na otroško<br />

igrišče, tam posedimo in se malo pogovarjamo, ali pa preprosto gremo na sprehod, nič<br />

kaj veliko.«(M2) Odrasla intervjuvanka pa pravi: »Ja. Ukvarjam se s fitnesom. Sedaj sem<br />

se preselila, sem si vse aparature dala v sobo. Ta teden še imam izpite, z naslednjim<br />

ponedeljkom pa <strong>za</strong>čnem s telovadbo redno. Trebušnjaki, sklece in steper. 30-45 min<br />

na dan, zvečer ali pa zjutraj, ko imam čas, ampak ne vsak dan. Decembra <strong>za</strong>čnem pa<br />

še na aerobiko hodit, 2-krat na teden. Nekaj <strong>za</strong> sebe, da se malo razbremenim, <strong>za</strong>radi<br />

hrbtenice, zdravja na splošno.«(O1) Zanimivo je, da pri vseh intervjuvankah opazimo, da<br />

so se z aktivnostjo <strong>za</strong>čele ukvarjati v <strong>za</strong>dnjem času, ali da jih je prisilil način življenja.<br />

Zasledimo celo govor o prihodnjiku, kar je značilno <strong>za</strong> obljube, ki si jih ljudje dajejo, jih<br />

pa redko izpolnimo. Nobena ni navajala, da z veseljem skrbi <strong>za</strong> svojo kondicijo in zdrav<br />

življenjski slog. Pri vseh je <strong>za</strong>čutiti <strong>za</strong>držanost do aktivnega načina življenja.<br />

Čustveno odzivanje na hrano, kompulzivno prenajedanje<br />

Otroci ali mladostniki se velikokrat odločijo <strong>za</strong> diete, da bi shujšali. Iz jedilnika izločijo<br />

vso hrano, ki naj bi redila. Tako pripravijo telo do stradanja, s tem želijo spremeniti<br />

postavo ali telesno težo kot rezultat negativne energijske postave. Tak način nižanja<br />

telesne teže v večini primerov pri<strong>vede</strong> posledično do motenj prehranjevanja, ki vodijo v<br />

motnje hranjenja, kot so kompulzivno prenajedanje, anoreksija nervo<strong>za</strong> in bulimija nervo<strong>za</strong><br />

(Butryn, Wadenn, 2005). Gre <strong>za</strong> prisilno <strong>vede</strong>nje, ker človek ponavlja nekaj, česar<br />

sicer ne želi, ampak se temu ne more upreti. Za kompulzivno prenajedanje je značilno<br />

bolj ali manj pogosto prenajedanje, lahko celo do fizične slabosti. Oseba se lahko prenajeda<br />

po malo čez cel dan ali pa v ekscesnih epizodah(Ogris, 2000). Ugotovili smo, da<br />

se kompulzivno prenajedanje pojavlja pri vseh štirih intervjuvankah, vendar pri vsaki<br />

drugače. Velikokrat se pojavlja ob čustveno bolj izrazitih reakcijah. Izpostavila bom štiri<br />

najpomembnejše. Prva je <strong>za</strong>radi stresa, ki ga povzroča šola oz. kontrolne naloge, ali pa<br />

<strong>za</strong>radi dela. Takrat dobijo povečano potrebo po hrani oz. sladkem, da se lahko pomirijo<br />

in sprostijo. Takole navajajo občutke: »Najhujše je takrat, ko imamo kontrolne naloge,<br />

sem zelo živčna in roke se mi potijo« nadaljuje » <strong>za</strong>to grem vedno en dan prej v trgovino<br />

in si kupim nekaj sladkega, da lahko pojem« (M2) in »Vedno, ko se učim, moram imeti<br />

nekaj sladkega zraven, da lahko pojem, pa naj so to: čokolade, bonboni, banane oz. sadje<br />

kakršnokoli, vedno imam to zraven« (M3). Drugo čustvo, ki bi ga izpostavili, je žalost,<br />

ki se prekriva z jezo. Vsak posameznik se drugače odziva na čustvene reakcije, vendar<br />

se te med seboj prepletajo. Kadar so jezni ali žalostni se velikokrat <strong>za</strong>tečejo k hrani,<br />

ker s tem <strong>za</strong>trejo občutke. Navajajo: »Ko sem žalostna, pojem največ čokolade, takoj<br />

sem bolj vesela.«(M2) in »Ko sem jezna, grem večkrat jest, po navadi si v<strong>za</strong>mem kakšne<br />

krekerje, karkoli samo da je slano« nadaljuje » če ne najdem ničesar, sem zelo jezna in<br />

takrat tudi stresam jezo na drugega, čeprav vem, da ni ničesar kriv ampak si ne morem<br />

pomagati.« (M1) ter ravno obratno »Ko sem ponavadi jezna ne jem ničesar, takrat grem<br />

v sobo in se <strong>za</strong>prem.« (M3). Naj omenimo še neprijetne občutke ob prekomernem hranjenju:<br />

»Ko se preveč najem, me trebuh boli, mi je slabo, ni lep občutek. Čutim, da<br />

sem preveč jedla. Potem po navadi počakam, da se hrana uleže, grem sedet ali ležat.<br />

Včasih pa spijem ko<strong>za</strong>rec vode in mi je boljše. Če ne, se uležem pred televizijo ali pa<br />

grem spat.« (M1) in » Počutim se zelo napihnjeno, slabo mi je, ne morem se premikati.<br />

Grozno se počutim, morem se iti takoj uleči <strong>za</strong> nekaj časa, ker ne morem nič.«(M2) ter<br />

»Občutim, da imam poln trebuh oz. prepoln, čisto brez energije, še otežkočeno dihanje<br />

se mi zdi, da je, ko se preveč najem. Potem je <strong>za</strong>dnje, kar naredim, da grem pred televizijo<br />

in se uležem, pa počakam, da se hrana uleže, ker drugega enostavno ne moreš<br />

početi«.(M3) Odrasla intervjuvanka navaja svoje občutke tako: »Ko pa preveč jem, se<br />

zredim, se počutim brez energije, <strong>za</strong>spana sem, nič se mi ne da. Nisem ona ta prava, ne<br />

paše mi nič.« (O1) med odgovori ni bistvene razlike, vse izražajo svoje občutke podobno.<br />

Raziskovalci poudarjajo, da se kompulzivno prenajedanje pojavlja pri otrocih, ki so stari<br />

8 let in več. Ugotovitve, da je omejitev pove<strong>za</strong>na z višjim indeksom telesne mase skozi<br />

obdobja, podpira teorijo, da so omejitve s hrano opozorilo in ne dejavnik tveganja <strong>za</strong><br />

358 359

Mladostnik s prekomerno težo izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik<br />

debelost v mladosti. Prekomerno težki otroci se odrekajo hrani, da bi ohranili svojo telesno<br />

težo, vendar jim to večkrat spodleti. Manjka jim volje in samomotivacije. Raziskovalci<br />

navajajo, da se tega otroci niso naučili iz medijev ali da to počnejo <strong>za</strong>radi mode.<br />

Ta vzorec predstavlja splošno populacijo otrok z visokim tveganjem <strong>za</strong> debelost v odrasli<br />

dobi (Tanofsky-Kraff et al, 2009). Na Norveškem so naredili raziskavo (Zachrisson et al,<br />

2008), da bi ugotovili, kako vplivajo časovni trendi na motnje hranjenja. Raziskovali so<br />

časovne trende in pojavnost motenj hranjenja med letoma 1991 in 2005. Ugotovili so, da<br />

se je pojavnost debelosti podvojila <strong>za</strong> kar 50 odstotkov od leta 1991. Pojavnost motenj<br />

hranjenja pa se je zvišala <strong>za</strong> nekaj odstotkov, kar ni primerljivo s pojavnostjo debelosti.<br />

Bulimija nervo<strong>za</strong> se je zvišala <strong>za</strong> 2 odstotka od leta 1991, tako da je bilo leta 2005<br />

registriranih 4 odstotke ljudi z diagnozo bulimijo nervozo. To pomeni, da časovni trendi<br />

nimajo velikega vpliva na motnje hranjenja, saj se lahko razvijejo tudi pri normalno<br />

težkih mladostnicah. Dejavniki so med seboj tesno pove<strong>za</strong>ni in prepleteni, ni pa nujno,<br />

da imajo predispozicijo <strong>za</strong> motnje hranjenja. Glede na časovno obdobje se zvišujejo<br />

motnje prehranjevanja, ki pa niso nujne, da se razvijejo v motnje hranjenja.<br />

Samopodoba mladostnikov in njihovo počutje<br />

Otroci že v zgodnji starosti <strong>za</strong>čnejo primerjati svoje telo s telesom vrstnikov. Znanstveniki<br />

so ugotovili, da se ta proces <strong>za</strong>čne že od 5 leta starosti naprej. Enačijo se s prijatelji<br />

in v glavi si ustvarijo svojo sliko, kako naj bi izgledali. Otroci imajo svoje starše <strong>za</strong> idole,<br />

hočejo jim biti podobni, <strong>za</strong>to jih imajo <strong>za</strong> vzgled. Starši, ki so ne<strong>za</strong>dovoljni, bodo ta<br />

vzorec prenesli tudi na otroke. Torej imajo pri oblikovanju telesne podobe mladostnika<br />

velik vpliv starši, seveda pa tudi okolje (Cave, 2009). Ugotovili smo, da imajo intervjuvane<br />

mladostnice zelo nizko samopodobo, saj vse navajajo, da bi rade bile podobne<br />

drugim, predvsem svojim prijateljem. Navajajo: »Celo svoje življenje bi spremenila,<br />

celo sebe. Rada bi bila podobna drugim, ker sem debela.« (M1) in »Vem, da nisem zelo<br />

debela, ampak sama sebi nisem všeč in me moti moj trebuh. Na živce mi gre, najraje bi<br />

ga izre<strong>za</strong>la, če bi lahko. Ker ko vidim druge si sama potem sploh nisem všeč. Pa sej ne,<br />

da bi se spremenila <strong>za</strong>radi drugih, ampak ni mi vseeno.«(M2) V adolescenci so mladostniki,<br />

<strong>za</strong>radi vseh sprememb na telesu, zelo občutljivi na določene komentarje glede telesa<br />

in vide<strong>za</strong>. To je tudi čas, ko so nekateri mladostniki pod velikim vplivom in pritiskom<br />

s strani medijev in podobe vitkosti, ki jo predstavljajo mediji (Seidenfeld-Kaplan et al,<br />

2004). V Avstraliji (Gibson et al, 2008) je bila narejena študija, v kateri so doka<strong>za</strong>li,<br />

da mladostniki z višjim indeksom telesne mase kažejo očitne znake depresije, ne<strong>za</strong>dovoljstvo<br />

s samopodobo, nizkim samospoštovanjem, slabšo kvaliteto življenja, slabše<br />

socialne stike, <strong>vede</strong>njske motnje in motnje hranjenja. Pri prekomerno težkih otrocih so<br />

se pojavljali tudi simptomi nizkega samospoštovanja, samopodobe in motnje hranjenja.<br />

Preobremenjeni so z izgledom, njihovo postavo in telesno težo, kar pa nekako vodi v <strong>za</strong>tekanje<br />

k hrani. Bannon, Hunter-Reel et al (2009) so ugotovili, da je stigma »debelosti«<br />

zelo močna, saj opomni, kako močan vpliv ima družba na sprejemanje ljudi. To pomeni,<br />

da so ljudje s prekomerno težo na nek način stigmatizirani, kot bi bila to kužna bolezen,<br />

ki se je ne da ozdraviti. Ugotovili so tudi, da je samopodoba deblih ljudi zelo nizka, saj<br />

se jim zdi, da niso privlačni. Krivijo sami sebe, ker nimajo nadzora nad svojim telesom in<br />

prehranjevanjem (Bannon, Hunter-Reel et al, 2009). Kakšen pogled imajo intervjuvanke<br />

na prekomerno težke oziroma debele ljudi: »Bogi so, ker se nekateri težko gibljejo,<br />

komaj govorijo, še bolj se redijo, ko so doma.«(M1) in »Saj se mi smilijo prekomerno<br />

težki otroci, ker so tako debeli. Ampak se mi zdi, da so našli uteho v hrani, namesto v<br />

prijateljih, in to je narobe. Verjetno sami sebi niso bili všeč, nihče jih ni hotel poslušati<br />

in so se <strong>za</strong>to <strong>za</strong>tekli k nezdravi prehrani – sladkarijam, po mojem mnenju, so <strong>za</strong>to tako<br />

debeli. Potem verjetno želijo shujšati in se odrekajo hrani, ampak ne <strong>za</strong> dolgo. Ko ne<br />

morejo več, se zopet prenajejo in je vse potem še hujše, ker si ne morejo pomagati.<br />

Mislim, da je to nek <strong>za</strong>čaran krog.«(M2) ter »Mislim, da morajo spremeniti prehrano.<br />

Nekateri se pa res bolj malo gibajo, pa večinoma sladkarije jedo, kar pa se mi zdi, da ni<br />

prav. Vsaj tisto zdravo prehrano, pa pol ure gibanja na dan bi pa lahko vsak naredil <strong>za</strong><br />

sebe. Ja, nekateri imajo <strong>za</strong>radi kakšne bolezni te težave, drugi pa verjetno <strong>za</strong>radi tega,<br />

ker se nič ne gibajo, pa preveč jedo nezdravo hrano.«(M3). Tudi do svoje prekomerne<br />

teže imajo intervjuvanke negativen pogled. Zelo slabo se počutijo, ko jih ljudje gledajo<br />

z drugimi očmi in jih na nek način <strong>za</strong>ničujejo. To jim zmanjšuje samo<strong>za</strong>vest, padejo<br />

lahko tudi v depresijo, se izolirajo in oddaljijo od družbe. Takole navajajo: »Vsi jih<br />

zmerjajo, da so debeli, ker hodijo v Mc Donald´s, ne moreš biti debel samo <strong>za</strong>to, ker<br />

hodiš v Mc Donald´s.«(M1) in »Ker jih potem vsi zmerjajo, se nočejo družiti z njimi. Jaz<br />

pa tega ne razumem«(M2). Zanimivo je opisala občutek starejša intervjuvanka: »Včasih<br />

si bil kužen. Ljudje se te kar izogibajo in ni dober občutek. Slabo sem se počutila.«(O1)<br />

ZAKLJUČEK<br />

Mladostniki vse več uporabljajo hrano kot nekakšno tolažbo, bodisi da umirijo svoja<br />

čustva ali potrebe. Tako smo dobili mladostnikov pogled in njegovo počutje, ki se kaže<br />

na odnos preko hrane. Način razmišljanja prevzemajo predvsem od svojih vrstnikov in<br />

okolja, v katerem živijo. Ne<strong>za</strong>dovoljstvo s svojo podobo kažejo zelo izrazito. Želijo<br />

spreminjati določene stvari, ker se ne počutijo dobro v svojem telesu, vendar jim<br />

primanjkuje motivacije. Na nek način se bojijo spremembe, kaj jim bo to prineslo.<br />

Potrebujejo zelo veliko spodbude, podpore od družine, da lahko naredijo korak naprej<br />

in spremenijo svoje prehranjevalne navade. Res je, da je to dolgotrajen proces, vendar<br />

je to edini način <strong>za</strong> spremembo življenjskega sloga. S tem se vrne veliko več energije,<br />

zgradi se pozitivna telesna podoba in na koncu tudi <strong>za</strong>dovoljstvo s samim seboj,<br />

kar pa je neprecenljivo. Motnje hranjenja se lahko razvijejo zelo hitro, je samo<br />

vprašanje časa-kdaj. Mladostnike je potrebno poslušati in vzpostaviti <strong>za</strong>upanje v komunikaciji.<br />

Le tako lahko medicinska sestra in zdravnik ugotovita, ali gre pri mladostniku<br />

<strong>za</strong> motnje hranjenja ali motnje prehranjevanja. S tem se izognemo posledicam. Že v<br />

šolskem obdobju so pomembni izobraževanje in vzgoja <strong>za</strong> zdravo prehrano ter ponudba<br />

ustrezne prehrane. Učenje zdravega prehranjevanja preko družine, izobraževalnih in<br />

zdravstvenih institucij ter korektnega predstavljanja in oglaševanja v medijih, naj postane<br />

vseživljenjsko učenje. Pri tem je pomemben multisektorski in multidisciplinaren<br />

pristop. Pomembno je zdravstveno vzgojno izobraževanje družin, kako naj otrokom<br />

ponudijo pravilno hrano in prehranjevalni režim. Starši naj bi se z otroki ukvarjali in<br />

poslušali njihove potrebe, jih spodbujali in sami sprejeli nov način zdravega prehranjevanja.<br />

Tukaj nastopimo medicinske sestre s pogovorom in svetovanjem, kako spremeniti<br />

način nezdravega prehranjevanja, kako vključiti celotno družino v dejavnosti, ki<br />

bodo koristile družini. Ugotavljamo, da je potrebno zdravstveno-vzgojno delovanje na<br />

celotno družino, ne samo mladostnikov. Največjo pomanjkljivost pa vidimo v tem, da<br />

mladostniki poznajo veliko teorije, ne prenesejo pa je v življenje. Pomemben dejavnik,<br />

ki ga je potrebno upoštevati v procesu zdravljenja debelosti je krepitev samo<strong>za</strong>vesti.<br />

Udeležencu je potrebno pomagati, da se nauči sprejemati samega sebe takšnega kot je,<br />

da najde moč pri spreminjanju nezdravih življenjskih navad v bolj zdrave. Ljudem naj<br />

postane skrb <strong>za</strong> zdravje užitek in ne obremenitev, kar vodi v krepitev samo<strong>za</strong>vesti.<br />

360 361

Mladostnik s prekomerno težo izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik<br />

LITERaTURa<br />

1. Avbelj M, Saje-Hribar N, Seher-Zupančič M et al. Prevalenca čezmerne prehranjenosti<br />

in debelosti med pet let starimi otroki in 15 oz. 16 let starimi mladostnicami<br />

in mladostniki v Sloveniji. Zdrav Vestn. 2005; 74: 753-759.<br />

2. Bannon LK, Hunter-Reel D, Wilson G T, Karlin A R. The effects of causal beliefs<br />

and binge eating on the stigmati<strong>za</strong>tion of obesity. Int J Eat Disord 2009; 42(2):<br />

118-124.<br />

<strong>3.</strong> Butryn L M, Wadden AT. Treatment of overweight in children and adolescent:<br />

does dieting increase the risk of eating disorders?. Int J Eat Disord 2005; 37(4):<br />

285-29<strong>3.</strong><br />

4. Cave E K.Youth in mind. Influences of disordered eating in prebuscent children.<br />

J Psycho Nurs 2009; 47(2): 21-24.<br />

5. Drev A. Odnos otrok in mladostnikov do gibanja: izsledki fokusnih skupin.<br />

Ljubljana: Inštitut <strong>za</strong> varovanje zdravja RS, 2010.<br />

6. Gibson Y L, Byrne M S, Blair E, Davis A E, Jacoby P, Zubrick R. S. Clustering of psychosocial<br />

symptoms in overweight children. Austral New Zea J Psychi 2008;<br />

42: 118-125.<br />

7. Gillis B, Mobley C, Stadler D D et al. Rationale, design and methods of the<br />

healthy study nutrition intervention component. Inter J Obesity 2009; 33: S29-<br />

S36.<br />

8. Gregorič M. Odnos otrok in mladostnikov do prehrane: izsledki fokusnih<br />

skupin. Ljubljana, 2010.<br />

9. Kuhar M. V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana:<br />

<strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> družbene <strong>vede</strong>, 2004: 84-120.<br />

10. CINDI Slovenija. Obseg pasu. Dostopno na: http://cindi-slovenija.net/index.ph<br />

p?Itemid=113&id=192&option=com_content&task=view. .<br />

11. Overweight and obesity. Dostopno na: www.who.int/mediacentre/factsheets/<br />

fs311/en/index.html. .<br />

12. Ogden J. The psychology of eating: from healthy to disordered behavior. In:<br />

eating disorders, 1st ed.: Australia: Blackwell publishing, 2003: 179-218.<br />

1<strong>3.</strong> Ogris A. Motnje prehranjevanja-kompulzivno (prisilno) prenajedanje.<br />

Psihološka obzorja. Društvo psihologov Slovenije, 2000; 9(3): 25-44.<br />

14. Papuga P, Globočnik P P. Naša prehrana odsev nas samih: vodnik do zdrave<br />

prehrane in uravnotežene prehrane. Komenda: Daofa, 2007.<br />

15. Polunin M. Zdravilna hrana. In: Kaj se skriva v hrani. Ljubljana: Domus, 1999:<br />

6-20.<br />

16. Seidenfeld-Kaplan EM, Sosin EMD, Rickert VI. Nutrition and eating disorders in<br />

adolescents. Mou Sinai J Medic 2004; 71(3): 155-161.<br />

17. Sernec K. Sodobni vidiki in načini zdravljenja motenj hranjenja. Farm Vest<br />

2010; 61(2): 106-109.<br />

18. Suwa-Stanojević M. Prehrana in zdravje: učbenik <strong>za</strong> 1. letnik. Ljubljana: Zavod<br />

IRC, 2009.<br />

19. Tanofsky-Kraff M, Yanovski ZS, Schvey AN, Olsen HC, Gustafson J, Yanovski AJ.<br />

A prospective study of loss of control eating for body weight gain in children<br />

at high risk for adult obesity. Int J Eat Disord 2009; 42(1): 26-30.<br />

20. Vinsel D. Shedding old habitsto create new future: Interactive program targets<br />

childhood obesity by teaching healthy lifestyle choices. Healthcare executive<br />

2010; May/June: 70-72.<br />

21. World Health Organi<strong>za</strong>tion. What are the causes?. Dostopno na: http://www.<br />

who.int/dietphysicalactivity/childhood_why/en/index.html. .<br />

22. Zachrisson D H, Vedul-Kjelsas E, Gunnar Gotestam K., Mykletum A. Time trends<br />

in obesity and eating disorders. Int J Eat Disord 2008; 41(8): 673-680.<br />

2<strong>3.</strong> Zwiauer M F K. Prevention and treatment of everweight and obesity in children<br />

and adolescents. Eur J Pediatr 2000; 159: Suppl 1: S56-S68.<br />

362 363

MODELI ODLOČANJA V DISPEČERSKI<br />

SLUŽBI ZDRAVSTVA<br />

POVZETEK<br />

MEDICaL DISPaTCH SERVICE DECISION MODEL<br />

Teoretična izhodišča: V slovenskem prostoru<br />

še ni bila iz<strong>vede</strong>na raziskava, ki bi<br />

ugotavljala stanje glede uporabe modelov<br />

odločanja v dispečerski službi zdravstva.<br />

Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti ali se<br />

v Prehospitalnih enotah nujne medicinske<br />

pomoči oz. v dispečerski službi zdravstva,<br />

uporabljajo modeli odločanja.<br />

Metoda: Uporabljena je bila metoda anketiranja.<br />

Med <strong>zdravstvene</strong> delavce v<br />

Prehospitalnih enotah Kranj, Ljubljana,<br />

Celje in Maribor je bilo razdeljenih 80<br />

vprašalnikov. Vrnjenih je bilo 63, kar<br />

predstavlja 78,7 % reali<strong>za</strong>cijo vzorca. Za<br />

statistično obdelavo podatkov smo uporabili<br />

SPSS 15.0.<br />

Rezultati: Rezultati raziskave so poka<strong>za</strong>li,<br />

da se modeli odločanja uporabljajo v<br />

60 % raziskovanih enot nujne medicinske<br />

pomoči. Modele odločanja v celoti uporabljajo<br />

v Ljubljani (35,0 %) in Mariboru<br />

(16,0 %) in občasno <strong>za</strong> določena stanja<br />

Celju (19,0%), medtem ko jih v Kranju<br />

sploh ne uporabljajo (30,0 %). Raziskava<br />

je poka<strong>za</strong>la, da uporaba modelov prinaša<br />

veliko prednost.<br />

Razprava: Rezultati raziskave so poka<strong>za</strong>li,<br />

da se stanje na področju <strong>zdravstvene</strong>ga<br />

VŠZNJ<br />

Alenka Terbovc - alenka.terbovc77@gmail.com<br />

pred. mag. Andrej Fink - afink@vsznj-je.si<br />

Alenka Terbovc, Andrej Fink<br />

aBSTRaCT<br />

Background: There is no such a survey,<br />

which would represent the usage of decision<br />

making models in Emergency Medical<br />

System in Slovenia.<br />

Aim: The objective of study was to find<br />

out if decisions making models for dispatch<br />

were being used in the Prehospital Emergency<br />

Medical System in Slovenia, in which<br />

form they were being used and for which<br />

medical conditions. Also the objective of<br />

study was to find out the advantages of use<br />

the decision making models.<br />

Methods: The method of survey via a questionnaire<br />

was used. 80 questionnaires were<br />

given out to health workers in the following<br />

Prehospital units: Kranj, Ljubljana,<br />

Celje and Maribor. 63 questionnaires were<br />

returned, which represents a 78,7% sample<br />

reali<strong>za</strong>tion. For the statistical analysis the<br />

SPSS 15.0 (Statistical Package for the Social<br />

Sciences)was used.<br />

Results: The results of the study show that<br />

decision making models are being used in<br />

60% in the four prehospital units. The decision<br />

making models are being used in<br />

all cases in Ljubljana (35,0%) and Maribor<br />

(16,0%) and in only some cases in Celje<br />

(19,0%), while in Kranj thea are not used at<br />

all (30,0%). The study also shows that the<br />

dispečerstva izboljšuje. Anketirani se v<br />

večini primerov strinjajo, da je smiselna<br />

uporaba modelov/algoritmov <strong>za</strong> vsa<br />

bolezenska stanja in <strong>za</strong> vse dispečerske<br />

dogodke, kakor tudi <strong>za</strong> obravnavo<br />

naročil <strong>za</strong> reševalne prevoze. Poleg tega<br />

prevladuje poenotenje mnenj tistih<br />

zdravstvenih dispečerjev, ki modele/algoritme<br />

odločanja pri svojem delu uporabljajo,<br />

da le-ti prinašajo zdravstvenim<br />

dispečerjem veliko prednosti.<br />

Zaključek: Raziskava iz<strong>vede</strong>na na štirih<br />

največjih prehospitalnih enotah nujne<br />

medicinske pomoči v Sloveniji ugotavlja,<br />

da se modeli odločanja uporabljajo v<br />

praksi, kar prinaša vrsto praktičnih prednosti.<br />

Istočasno se postavlja vprašanje<br />

kakšno je prav<strong>za</strong>prav stanje v dispečerski<br />

službi zdravstva drugod po Sloveniji, kar<br />

je lahko dobra iztočnica <strong>za</strong> nadaljnje<br />

raziskave, ki bi ugotovile celotno sliko<br />

stanja dispečerske službe zdravstva v<br />

Sloveniji.<br />

KLJUČNE BESEDE: zdravstveni dispečer,<br />

dispečerstvo, modeli odločanja, algoritmi,<br />

nujna medicinska pomoč.<br />

use of decision making models has a lot of<br />

advantages.<br />

Discussion: Three out of four prehospital<br />

units included in the survey used a decision<br />

making model. This shows that medical dispatching<br />

is improving. Those interviewed in<br />

most cases agreed that the use of decision<br />

making models/algorithms is viable, makes<br />

sense, is consistent and is safe for all medical<br />

conditions when deciding to dispatch<br />

ambulance transport.<br />

Most encouraging is also the fact that medical<br />

dispatchers using decision making models/algorithms<br />

are unanimous in that these<br />

represent many advantages for their work.<br />

Coclusion: Study included four bigest prehospital<br />

units in Slovenia. The study shows<br />

that decision making models are being used<br />

and that the use has a lot of advantages.<br />

At the same time appears the question of<br />

usage the decision making models in other<br />

units in Slovenia. That could be also an<br />

objective for further study, which results<br />

would represent the actual state of Emergency<br />

Medical System in Slovenia.<br />

KEY WORDS: medical dispatcher, medical<br />

dispatching, dispatching, decision making<br />

models, decision algorithms, emergency<br />

medical service, emergency operations<br />

room.<br />

364 365<br />

UVOD<br />

Alenka Terbovc, Andrej Fink<br />

Odločanje je kompleksen proces, ki vključuje procese kritičnega razmišljanja,<br />

reševanja problemov in ustvarjalnosti. Težko je opredeliti, da gre pri odločanju samo<br />

na cilj usmerjeno dejavnost, ampak je tudi proces iskanja ciljev (Bohinc, Gradišar,<br />

2003). Najpreprostejša in zelo splošna opredelitev modela odločitve je, da odločitev<br />

pomeni izbiro med možnostmi (Tavčar, 2006). Dispečerska služba zdravstva in s tem<br />

tudi zdravstveni dispečer imata v sistemu nujne medicinske pomoči bistveno vlogo.<br />

Zdravstveni dispečer je prvi, s katerim pride življenjsko ogrožen bolnik neposredno ali<br />

posredno v stik oziroma mu zdravstveni dispečer preko navodil klicateljem <strong>za</strong> nudenje<br />

prve pomoči preko telefona tudi prvi nudi nujno medicinsko pomoč (Fink, 2001).<br />

Modeli odločanja vsebujejo algoritme ali smernice, ki pomagajo dispečerju v zdravstve<br />

do sprejetja odločitve na podlagi ugotovljenih simptomov in vrst dogodka (npr. ne<strong>za</strong>vest)<br />

in ne na podlagi postavljanja diagnoz preko telefona (Clawson, 1989). Modeli odločanja<br />

z uporabo algoritmov pomagajo dispečerju v zdravstvu do sprejetja hitre dispečerske

Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Alenka Terbovc, Andrej Fink<br />

odločitve, od katerih je pogosto odvisna uspešnost intervencije ekipe nujne medicinske<br />

pomoči na terenu (Mohor, 2005). Nolan et al., (2010) poudarjajo, da mora biti zdravstveni<br />

dispečer usposobljen <strong>za</strong> pridobivanje informacij s spraševanjem kličočih po točno<br />

določenem protokolu oz. algoritmu.<br />

Cilj raziskave je bil ugotoviti prisotnost modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva,<br />

kakšne so prednosti modelov odločanja ter <strong>za</strong> katera bolezenska stanja je uporaba<br />

modelov/algoritmov smiselna.<br />

METODE<br />

Metode in tehnike zbiranja podatkov<br />

Za raziskavo smo uporabili metodo anketiranja. Raziskava je potekala od 04. 10. 2010 do<br />

22. 10. 2010. Anketne vprašalnike smo skupaj s spremnim listom poslali v Prehospitalne<br />

enote nujne medicinske pomoči Kranj, Ljubljana, Celje in Maribor. Anketne vprašalnike<br />

smo poslali vodjem reševalnih postaj, kateri so anketne vprašalnike razdelili med tiste<br />

<strong>zdravstvene</strong> delavce, ki opravljajo delo <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja. Respondentom je<br />

bila <strong>za</strong>gotovljena anonimnost. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani<br />

in sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni viri so bili pridobljeni z anketnim<br />

vprašalnikom in analizirani s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0. sekundarni viri so bili<br />

zbrani s pomočjo strokovne literature in interneta (baze CINAHL in COBISS).<br />

Opis instrumentarija<br />

Kot instrument smo uporabili anketni vprašalnik sestavljen iz štirih sklopov. Prvi sklop<br />

se je nanašal na demografske podatke, vseboval je pet vprašanj <strong>za</strong>prtega tipa. Drugi<br />

sklop se je nanašal na zdravstveno dispečerstvo in je vseboval enajst vprašanj <strong>za</strong>prtega<br />

tipa. Tretji sklop se je nanašal na prednosti/slabosti uporabe modelov/algoritmov pri<br />

dispečerskih odločitvah in je vseboval sedem vprašanj <strong>za</strong>prtega tipa in deset trditev, ki<br />

so jih anketirani ocenili po Likertovi lestvici od 1 do 5, pri čemer je 1 pomenilo, da se s<br />

trditvijo sploh ne strinjajo, 2 je pomenilo, da se s trditvijo ne strinjajo, 3 je pomenilo,<br />

da se niti ne strinjajo niti strinjajo s trditvijo, 4 je pomenilo, da se s trditvijo strinjajo<br />

in 5 je pomenilo, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. Četrti sklop se je nanašal na uporabo<br />

modelov/algoritmov v praksi in je vseboval šest trditev, ki so jih anketirani ocenili<br />

po Likertovi lestvici od 1 do 5. Za sklop devetih trditev o prednosti dispečerskih modelov<br />

in šestih trditev o uporabi dispečerskih modelov smo izračunali <strong>za</strong>nesljivost pridobljenih<br />

podatkov. Za prvi sklop trditev je Cronbach alfa znašal 0,91, <strong>za</strong> drugi sklop trditev 0,74,<br />

kar predstavlja sprejemljivo stopnjo <strong>za</strong>nesljivosti instumentarija (Nunnally, Bernstein,<br />

1994).<br />

Drugi del preverjanja <strong>za</strong>nesljivosti je bil iz<strong>vede</strong>n na podlagi ponavljalne trditve v prvem<br />

sklopu devetih trdite. Zadnja ali deseta trditev se je namenoma ponovila. Za preverjanje<br />

skladnosti obeh trditev (izvorne in ponovitvene) smo uporabili test Kappa. Katerega<br />

vrednost je znašala 0,64. Vrednost Kappa je presegla prag 0,6, ki predstavlja <strong>za</strong>dovoljivo<br />

stopnjo skladnosti med meritvama (Altman, 1991).<br />

Opis vzorca<br />

Uporabili smo nenaključni priročni vzorec. Za vzorec smo izbrali vse <strong>zdravstvene</strong><br />

delavce, ki v prehospitalnih enotah sprejmejo nujni klic. Med anketirane smo razdelili<br />

80 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 63 vprašalnikov, kar predstavlja 78,7-odstotno reali<strong>za</strong>cijo<br />

vzorca. V raziskavi je sodelovalo 76,2 % moških (N = 48) in 23,8 % žensk (N = 15). Od<br />

tega jih ima 63,5 % srednješolsko izobrazbo (N = 40), 22,2 % (N = 14) ima visokošolsko<br />

strokovno izobrazbo, 11,1 % (N = 7) ima podiplomsko izobrazbo – speciali<strong>za</strong>cijo in 3,2<br />

% anketiranih (N = 2) ima podiplomsko izobrazbo – strokovni ali znanstveni magisterij.<br />

Opis obdelave podatkov<br />

Vzorec je bil opisan na podlagi frekvence in odstotka <strong>za</strong> kategorične dejavnike<br />

oziroma povprečne vrednosti in standardnega odklona <strong>za</strong> numerične dejavnike. Dejavniki<br />

v pove<strong>za</strong>vi z dispečerskim delom so bili predstavljeni na podlagi frekvenc in odstotkov.<br />

Ocena uporabnosti dispečerskih sistemov je bila izračunana s povprečno vrednostjo in<br />

standardnim odklonom. Izračunal se je tudi modus. Statistična anali<strong>za</strong> je bila izdelana s<br />

programom SPSS 15.0.<br />

REZULTaTI<br />

Z pridobljenimi rezultati smo ugotovili, da prvi klic v nujni medicinski pomoči v 63,5 %<br />

(N = 40) prejme poklicna skupina srednja medicinska sestra/zdravstveni tehnik, sledijo<br />

diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstvenik v 22,2 % (N = 14) in zdravniki<br />

14,3 % (N = 9).<br />

V 55,6 % (N =35) anketirani opravljajo le delo <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja, medtem ko jih<br />

41,3 % (N = 26) opravlja še delo v ambulanti <strong>za</strong> nujno medicinsko pomoč in 3,2 % (N = 2)<br />

opravljata drugo delo.<br />

Pri izvajanju del <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja jih 69, 8 % (N = 44) uporablja navodila <strong>za</strong><br />

izvajanje dispečerske službe, 28,6 % (N = 18) navodil <strong>za</strong> izvajane dispečerske službe ne<br />

uporablja, 1,6% (N = 1) ne ve odgovora.<br />

Ugotovili smo tudi, da so se anketirani <strong>za</strong> naloge <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja učili v 82,5<br />

% (N = 52) od sodelavcev z izkušnjami, 17, 5% (N = 11) jih je znanje pridobilo od vodje<br />

reševalne postaje, v 15, 9 % primerov pa od vodje dispečerske službe (N = 10). V 7,9<br />

% anketiranci na<strong>vede</strong>jo odgovor neposredni vodja službe. Rezultati so prika<strong>za</strong>li, da v<br />

76, 2 % (N = 48) anketiranih v službi nima predpisanega programa <strong>za</strong> usposabljanje <strong>za</strong><br />

naloge dispečerstva, 3,2 % jih ni <strong>vede</strong>lo odgovora (N = 2), le 20,6 % anketiranih ima v<br />

službi program <strong>za</strong> usposabljanje <strong>za</strong> naloge <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja (N = 13). Rezultati<br />

uporabe modelov/algoritmov po prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči<br />

pokažejo, da v prehospitalni enoti Ljubljana in Maribor pri svojem delu uporabljajo<br />

modele/algoritme odločanja v 51,0 % (N = 32), v Prehospitalni enoti Celje uporabljajo<br />

modele/algoritme odločanja v 16,0 % (N = 10), v Prehospitalni enoti Kranj pa pri svojem<br />

delu 30,0 % ne uporablja modelov/algoritmov odločanja (N = 19). Rezultati o razvoju<br />

algoritmov pa pokažejo, da 60,0 % anketiranih uporablja algoritme, ki so jih razvili sami<br />

(N = 24), 17,5 % (N = 7) uporablja algoritme, povzete iz tujine, 15,0 % (N = 6) uporablja<br />

algoritme, povzete iz slovenskega prostora, 7,5 % anketiranih ne ve odgovora (N = 3). Re-<br />

366 367

Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Alenka Terbovc, Andrej Fink<br />

zultati tistih anketiranih, ki so modele odločanja v dispečerski službi zdravstva povzeli iz<br />

tujine pokažejo, da 27,7 % anketiranih (N = 3) meni, da so algoritme povzeli iz modela<br />

Medicinsko prioritetno dispečiranje in 36,6 % anketiranih (N = 4) meni, da so algoritme<br />

povzeli iz modela Norveški indeks <strong>za</strong> nujno medicinsko pomoč, 36,6 % anketiranih<br />

(N = 4) je navedlo odgovor drugo, vendar teh odgovorov ne moremo upoštevati, ker ni<br />

opredeljeno, kateri drugi modeli odločanja to so.<br />

Z oceno uporabe algoritmov v pove<strong>za</strong>vi s povečanim številom nudenja temeljnih postopkov<br />

oživljanja s strani očividcev ogroženi osebi do prihoda ekip nujne medicinske pomoči<br />

rezultati pokažejo, da 36,5 % anketiranih (N = 23) opaža povečanje števila temeljnih<br />

postopkov oživljanja s strani laikov, 12,7 % (N = 8) ne opaža povečanja števila temeljnih<br />

postopkov oživljanja s strani laikov, v 49,2 % primerov anketiranci ne vejo odgovora<br />

(N = 31), v 1,6 % primerov pa ni bilo podanega odgovora (N = 1).<br />

Z stopnjo točnosti opredelitve dispečerskega dogodka z uporabo algoritmov rezultati<br />

pokažejo, da je 4,8 % anketiranih (N = 3) mnenja, da je točnost opredelitve 50 %, 6,3<br />

% (N = 4) jih meni, da je točnost opredelitve 60 %, <strong>za</strong> 70 % opredelitev točnosti uporabe<br />

algoritmov se je opredelilo 6,3 % anketiranih (N = 4). 7,9 % anketiranih (N = 5)<br />

je mnenja, da je opredelitev točnosti 80 %, in 4,8 % anketiranih (N = 3) meni, da je<br />

opredelitev točnosti uporabe algoritmov 90 %. V 46, 0 % anketirani niso <strong>vede</strong>li odgovora<br />

(N = 29), 22,2 % jih je odgovorilo, da ne spremljajo točnosti opredelitve uporabe algoritmov<br />

(N = 14) in v 1,6 % ni bilo podanega odgovora (N = 1). Rezultati pokažejo, da je 55,6 % anketiranih<br />

mnenja, da je izvozni čas intervencijske ekipe z uporabo modelov/algoritmov<br />

hitrejši (N = 35), 12,7 % anketiranih se s trditvijo ne strinja (N = 8) in 31,7 % anketiranih<br />

ne ve odgovora (N = 20).<br />

V tretjem sklopu vprašalnika so anketirani na trditve odgovarjali po Likertovi lestvici od<br />

1 do 5. Prika<strong>za</strong>ni so rezultati o tem, ali modeli/algoritmi <strong>za</strong> odločitve v dispečerski službi<br />

zdravstva vsebujejo morebitne prednosti uporabe. Rezultati pokažejo, da so kličoči delno<br />

pripravljeni odgovarjati na vprašanja dispečerjev (PV = 3,60), da pa uporaba algoritma<br />

vsekakor zmanjša možnost nastanka dispečerskih napak (PV = 4,24). Večina anketiranih<br />

se strinja, da so z uporabo algoritmov vsi klici obravnavani enako (PV = 3,98) in da so<br />

dostopni časi intervencijskih ekip posledično krajši (PV = 3,89). (PV = 4,05) dokazuje, da<br />

uporaba algoritma omogoča hitrejši izvoz ekip nujne medicinske pomoči, kot to <strong>za</strong>hteva<br />

standard, kar je znotraj dveh minut. Ravno tako pa se anketirani strinjajo, da algoritmi<br />

omogočajo sekundarno dispečerstvo (PV = 4,0). Rezultati so poka<strong>za</strong>li, da zdravstveni<br />

dispečerji z uporabo algoritmov hitreje prev<strong>za</strong>mejo vodilno vlogo pri klicu (PV = 4,06),<br />

ravno tako pa je večina anketiranih mnenja (PV = 3,95), da algoritmi omogočajo ocenjevanje<br />

uspešnosti dispečerja pri vzpostavitvi vodilne vloge. Dispečerji so tudi mnenja,<br />

da uporaba modelov/algoritmov izboljša učinkovitost njihovega dela (PV = 3,98).<br />

Tudi v četrtem sklopu vprašalnika so anketirani na trditve odgovarjali po Likertovi lestvici<br />

od 1 do 5. Prika<strong>za</strong>ni so rezultati, ki prikazujejo, <strong>za</strong> katera stanja je smiselna uporaba<br />

modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva. Rezultati pokažejo, da se večina anketiranih<br />

strinja, da je smiselna uporaba modelov odločanja <strong>za</strong> vsa nujna stanja (PV =<br />

4,29). (PV = 3,32) nakazuje na deljeno mnenje anketiranih, da je uporaba modelov/<br />

algoritmov smiselna <strong>za</strong> vse dispečerske odločitve tudi <strong>za</strong> obravnavo naročil <strong>za</strong> reševalne<br />

prevoze. Anketirani se ne opredelijo ne <strong>za</strong> in ne proti (PV = 2,97) uporabi modelov/algoritmov<br />

samo <strong>za</strong> določena bolezenska stanja, se pa ne strinjajo s smiselnostjo uporabe<br />

modelov/algoritmov le <strong>za</strong> poškodbe (PV = 2,19), kakor tudi ne s smiselnostjo uporabe<br />

modelov /algoritmov <strong>za</strong> obravnavo samo določenih dogodkov (PV = 2,29). Tudi z uporabo<br />

modelov/algoritmov samo <strong>za</strong> obravnavo izrednih dogodkov (PV = 2,29) se anketiranci ne<br />

strinjajo.<br />

RaZPRaVa<br />

Z raziskavo, ki smo jo izvedli v štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske<br />

pomoči, opažamo, da vsi, ki sprejemajo nujne klice (v nadaljevanju zdravstveni<br />

dispečer), v velikem odstotku opravljajo delo srednje medicinske sestre/<strong>zdravstvene</strong>ga<br />

tehnika, manjši delež je diplomiranih medicinskih sester/diplomiranih zdravstvenikov<br />

in zdravnikov, kar pa lahko povežemo z rezultati, ki prikazujejo, kdo prvi prejme nujni<br />

klic, kjer je razmerje zelo podobno. Ravno tako prevladujeta poklica skupina srednja<br />

medicinska sestra/zdravstveni tehnik, sledijo pa diplomirane medicinske sestre/diplomirani<br />

zdravstveniki in zdravniki. Tak rezultat delno sovpada z ugotovitvami Kraffta (2006),<br />

ki ugotavlja, da na področju Evropske unije nujni klic prejemajo urgentni medicinski<br />

tehniki, paramediki, urgentni zdravniki, nadzorni zdravnik. V Nemčiji pa nujni klic poleg<br />

paramedikov prejemajo tudi vodje gasilskih brigad, na Danskem pa policisti. V Ameriki<br />

nujne klice prejemajo paramediki.<br />

Ugotavljamo, da je razmerje zdravstvenih dispečerjev med tistimi, ki opravljajo le delo<br />

dispečerja, le malo večje od ostalih, ki poleg dispečerstva opravljajo še delo v ambulanti<br />

<strong>za</strong> nujno medicinsko pomoč, kar pa se razlikuje od podatkov iz tujine, kjer zdravstveni<br />

dispečer opravlja le delo dispečerja (Krafft, 2006).<br />

Dve tretjini anketiranih uporablja navodila <strong>za</strong> izvajanje dispečerske službe, le ena<br />

tretjina navodil ne uporablja, ta del raziskave lahko primerjamo s tujino, saj zdravstveni<br />

dispečerji v prehospitalnih enotah <strong>za</strong> opravljanje nalog dispečerstva uporabljajo navodila,<br />

saj Krafft (2006) v predstavitvi dispečerstva v Evropski uniji navaja, da zdravstveni<br />

dispečerji uporabljajo navodila <strong>za</strong> izvajanje nalog dispečerstva. Tako v Nemčiji uporabljajo<br />

lokalni standard navodil <strong>za</strong> sprejem klica, na Švedskem uporabljajo model Švedski<br />

indeks, ki je izpeljanka Norveškega indeksa, medtem ko v ZDA in Kanadi npr. uporabljajo<br />

model medicinskega prioritetnega dispečiranja, ravno tako v Avstriji , Veliki Britaniji,<br />

Španiji ...<br />

Z raziskavo, kjer smo se v prvem raziskovalnem vprašanju spraševali, ali se v štirih večjih<br />

prehospitalnih enotah uporabljajo modeli odločanja, smo ugotovili, da se uporabljajo<br />

v Ljubljani, Mariboru in občasno <strong>za</strong> določena stanja v Celju, medtem ko se v Kranju<br />

ne uporabljajo. 60 % anketiranih pri svojem delu uporablja lastne algoritme, ki niso<br />

primerljivi z algoritmi iz odločitvenih modelov niti niso prika<strong>za</strong>ni v literaturi. 17,5 %<br />

anketiranih pri svojem delu uporablja modele povzete iz tujine. Raziskava je poka<strong>za</strong>la,<br />

da sta to dva najpogostejša modela, ki smo jih v naši diplomski nalogi predstavili in sta<br />

v svetu že uveljavljena. V raziskavi nismo uspeli pridobiti modelov, ki jih anketiranci<br />

uporabljajo. Tako ne moremo <strong>vede</strong>ti, ali so primerljivi z modeli iz tujine. Z raziskavo<br />

je bilo ugotovljeno, da so to modeli, ki so povzeti iz modela Medicinsko prioritetno<br />

dispečerstvo in modela Norveški indeks <strong>za</strong> nujno medicinsko pomoč. Rezultati so delno<br />

primerljivi s tujino v delu, ki prikazuje, da se uprabljajo modeli odločanja, ne pa v delu,<br />

ki prikazuje katere modele odločanja se uporablja. V tujini že od leta 1977 uporabljajo<br />

modele odločanja (Larson, 1998). Krafft (2006) pa v predstavitvi dispečerstva v Evropski<br />

uniji uporabo modelov odločanja predstavi po državah in vrsti modela. Npr. Velika<br />

368 369

Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Alenka Terbovc, Andrej Fink<br />

Britanija uporablja model Medicinsko prioritetno odločanje, ravno tako Španija, Avstrija<br />

in v nekateri delih Amerika. Na Norveškem uporabljajo model Norveški indeks, Finci pa<br />

npr. uporabljajo model Dispečiranje na podlagi meril.<br />

V raziskavi smo anketirane spraševali, kakšno imajo mnenje o uporabi algoritmov v<br />

primeru povečanja števila temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov pred prihodom<br />

ekip nujne medicinske pomoči. Polovica anketiranih ni <strong>vede</strong>la odgovora, dobra tretjina<br />

pa je mnenja, da se je povečalo število temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov,<br />

medtem ko se nizek odstotek anketiranih s tem ne strinja. Teh rezultatov ne moremo<br />

pove<strong>za</strong>ti s tujino, ker je bilo <strong>za</strong> raziskavo ugotovljeno, da v prehospitalnih enotah nujne<br />

medicinske pomoči s temi podatki ne razpolagajo. Ugotovitve iz tujine pa prikazujejo<br />

rezultate, kjer so Hallstrom, Cobb in Copass (2002) v raziskavi, iz<strong>vede</strong>ni v Seattlu, v obdobju<br />

77 mesecev prišli do ugotovitve, da bi 29,9 % vseh zunajbolnišničnih <strong>za</strong>stojev srca,<br />

ki so prejeli nadaljnje, dodatne postopke oživljanja, lahko imelo potencialno boljšo<br />

možnost preživetja ob dajanju nasvetov <strong>za</strong> temeljne postopke oživljanja kličočim s strani<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja. Te navedbe pa lahko primerjamo z mnenjem tiste tretjine<br />

anketiranih, ki so mnenja, da se je število temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov<br />

povečalo. Nolan et al., (2010) navajajo, da izkušnje <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja in dajanja<br />

navodil kličočemu v veliki meri pripomorejo k boljšim možnostim preživetja. Raziskave<br />

so poka<strong>za</strong>le, da je razmerje preživetja 22 % proti 39 % v prid tistih primerov, kjer je<br />

zdravstveni dispečer sprejel in obravnaval klic s srčnim <strong>za</strong>stojem. Ko smo v nadaljevanju<br />

ugotavljali stopnjo točnosti opredelitve dispečerskega dogodka z uporabo algoritmov,<br />

smo dobili zelo različne rezultate. Skoraj polovica anketiranih odgovora ni <strong>vede</strong>lo, malo<br />

manjši delež anketiranih ne spremlja točnosti opredelitve dispečerskega dogodka, delež<br />

ostalih je v različnih odstotkih nizek, tako teh podatkov v naši raziskavi ne moremo<br />

uporabiti, saj se mnenja anketiranih, ki uporabljajo algoritme v določanju stopnje<br />

razlikujejo. Tega rezultata ne moremo primerjati z raziskavami v tujini.<br />

V novih smernicah temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja European Resuscitation<br />

Council (Nolan et al., 2010) opisujejo, kako mora biti zdravstveni dispečer nujno sposoben<br />

prepoznati znake akutnega koronarnega sindroma in <strong>za</strong>stavljati ključna vprašanja v<br />

tej smeri, hkrati pa kličočemu dajati ustrezna navodila kako ravnati. Ravno tako je velik<br />

poudarek na prepoznavi dihanja, na podlagi katerega se zdravstveni dispečer odloči, ali<br />

gre <strong>za</strong> srčni <strong>za</strong>stoj ali ne. Rezultati raziskave, ki so jo izvedli na Švedskem, pa pričajo, da<br />

je bilo ob nenadnem srčnem <strong>za</strong>stoju z uporabo modelov/algoritmov s strani dispečerjev,<br />

ustrezno podanih navodil v 50 % telefonskih klicev, v ZDA pa celo v 70 % telefonskih<br />

klicev. Dober poka<strong>za</strong>telj števila podanih navodil dispečerjev je čas trajanja telefonskega<br />

klica. Največ (97 %) telefonskih klicev je trajalo do 2 minuti. Od 2–5 minut je trajalo<br />

le 3 % telefonskih klicev. Povprečni čas trajanja telefonskega klica je bil 1 minuto in 21<br />

sekund (Clark et al., 1994).<br />

To pa <strong>zdravstvene</strong>mu dispečerju omogoči uporaba modelov/algoritmov. Ti podatki so nas<br />

napeljali k raziskovanju, kako uporaba algoritmov vpliva na izvozni čas intervencijske<br />

ekipe oz. ali se z uporabo algoritmov dosega čas, izvo<strong>za</strong> intervencijskih ekip, kot ga<br />

določa standard. Ugotovili smo, da se v več kot polovici primerov dosega hitrejši čas<br />

izvo<strong>za</strong> intervencijskih ekip, v manj kot polovici primerov pa nimamo podatka, nizek<br />

delež meni, da se z uporabo algoritmov ne dosega hitrejši čas izvo<strong>za</strong> intervencijskih<br />

ekip. Podatek lahko primerjamo s tujino, kjer je raziskava, iz<strong>vede</strong>na v Veliki Britaniji,<br />

poka<strong>za</strong>la, da je z uporabo modela Dispečiraje na podlagi meril večji odstotek odziva ekip<br />

nujne medicinske pomoči znotraj standardiziranega časa pri tistih primerih, kjer so se<br />

uporabili algoritmi <strong>za</strong> sprejem klica (Cooke, 2001).<br />

Na drugo raziskovalno vprašanje, kjer smo anketirane spraševali, katere so prednosti<br />

uporabe modelov/algoritmov smo z raziskavo ugotovili, da uporaba modelov/algoritmov<br />

<strong>zdravstvene</strong>mu dispečerju prinaša veliko prednosti. Uporaba jim omogoča, da hitreje<br />

<strong>za</strong>v<strong>za</strong>mejo vodilno vlogo pri klicu, kličoči so pripravljeni odgovarjati na vprašanja<br />

<strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja, manjša je možnost nastanka dispečerskih napak, ker ni<br />

možnosti subjektivnega ocenjevanja dogodka in so na ta način vsi klici obravnavani enako.<br />

To pa je zelo pomembno pri klicih, ki vsebujejo podatke o življenje ogrožajočem bolniku,<br />

kar pa je že pove<strong>za</strong>no s sekundarnim dispečerstvom, kjer rezultati ravno tako govorijo<br />

v prid uporabi modelov/algoritmov v dispečerski službi zdravstva. Rezultate lahko<br />

povežemo z raziskavami iz tujine, kjer Clawson (2008), Zakariassen et al., (2009) in<br />

Krafft (2006) v svojih raziskavah ugotavljajo, da se je z oblikovanjem in uporabo algoritmov<br />

poleg zgoraj na<strong>vede</strong>nih prednosti, povečala kakovost dela zdravstvenih dispečerjev.<br />

Pri tretjem raziskovalnem vprašanju smo spraševali, <strong>za</strong> katera bolezenska stanja je<br />

smiselna uporaba modelov/algoritmov odločanja. Raziskava je poka<strong>za</strong>la, da se velika<br />

večina anketiranih strinja z uporabo modelov/algoritmov odločanja <strong>za</strong> vsa bolezenska<br />

stanja, prav tako pa je tudi večina mnenja, da je uporaba modelov/algoritmov smiselna<br />

tudi <strong>za</strong> dispečerske dogodke in obravnavo naročil <strong>za</strong> reševalne prevoze. Srednje število<br />

anketiranih se ni opredelilo ne <strong>za</strong> in ne proti v smiselnosti uporabe modelov/algoritmov<br />

le <strong>za</strong> določena bolezenska stanja, kot so bolečina v prsih, srčni <strong>za</strong>stoj, ne<strong>za</strong>vest,<br />

<strong>za</strong>strupitve idr. Majhen delež anketiranih je mnenja, da je uporaba modelov/algoritmov<br />

smiselna le <strong>za</strong> poškodbe, prometne nesreče in obravnavo izrednih dogodkov. Tudi te<br />

podatke delno lahko primerjamo s tujino, ki ima modele/algoritme v uporabi že od leta<br />

1978 (Clawson, 2008a). Različni modeli imajo algoritme <strong>za</strong> vsa bolezenska stanja, in<br />

kot navaja Clawson (2008a), ima model Medicinsko prioritetno odločanje algoritme <strong>za</strong><br />

vsa bolezenska stanja in dogodke, ravno tako model Odločanje na podlagi meril, kot ga<br />

opisuje King Country Emergency Medical Services Devision (1990).<br />

ZAKLJUČEK<br />

Raziskava iz<strong>vede</strong>na na štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči<br />

v Sloveniji ugotavlja, da se modeli odločanja uporabljajo v praksi, kar prinaša vrsto<br />

praktičnih prednosti. Istočasno se postavlja vprašanje kakšno je prav<strong>za</strong>prav stanje v<br />

dispečerski službi zdravstva drugod po Sloveniji, kar je lahko dobra iztočnica <strong>za</strong> nadaljnje<br />

raziskave, ki bi ugotovile celotno sliko stanja dispečerske službe zdravstva v Sloveniji.<br />

LITERaTURa<br />

1. Bohinc M, Gradišar M. Model odločanja v zdravstveni negi. Organi<strong>za</strong>cija. 2003;<br />

422-424.<br />

2. Clark JJ, Culley L, Eisenberg M. Accuracy of determining cardiac arrest by emergency<br />

medical dispatchers. An Emerg Med, May, 1994; 2 (5): 1022-26.<br />

370 371

Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva<br />

<strong>3.</strong> Clawson JJ. Emergency Medical Dispatching. Prehospital and Disaster Medicine,<br />

1989; 10-12.<br />

4. Clawson J, Olola C, Heward A, Patterson B, Scott G. Profile of emergency medical<br />

dispatch calls for breathing problems within the medical priority dispatch<br />

system protocol.Prehosp Disaster Med 2008; 23: 412-9.<br />

5. Cooke WM. The use of Criteria Based Dispatch in the Prioritisation of 999 Emergency<br />

Ambulance calls, 2001. Dostopno na: www.nelh-ec.warwick.ac.uk/ECL_<br />

Toolkit/source%20files/THESIS.pdf. (2<strong>3.</strong>09.2010).<br />

6. Fink A. Vloga in perspektiva <strong>zdravstvene</strong>ga dispečerja. In: Zbornik predavanj.<br />

Strokovni seminar zdravstveni reševalec; poklic, poslanstvo ali izziv.<br />

Izobraževalni center Uprave Republike Slovenije <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito in reševanje; 2007<br />

Okt. 26; Ig, Slovenija. Ljubljana: Sekcija reševalcev v zdravstvu, 2007.<br />

7. Hallstrom AP, Cobb LA, Johnson E, Copass MK. Dispatcher Assisted CPR. Implementation<br />

and Potential Benefit. A 12-year study, September, 2002.<br />

8. Krafft T. How is dispatch organised in Europe? 8. Scientific Congress of the<br />

European Resuscitation Council; 2006 10-13 Maj; Stavanger, Germany, 2006.<br />

9. Larson RD. Emergency Medical Dispatch – Loking Back, Looking Ahead. 9-1-1<br />

Magazine, 1998; 3-4.<br />

10. Mohor M. Pomen dispečerske službe v zdravstvu. In: Urgentna medicina –izbrana<br />

poglavja 12. Mednarodni simpozij o urgentni medicini; 2005 Jun 15-<br />

18; Portorož, Slovenija. Ljubljana: Slovensko združenje <strong>za</strong> urgentno medicino;<br />

2005: 363-366.<br />

11. Nolan JP, Soar J, Ziderman DA, Biorent D, Bossaert LL, Deakin C, Kosrer. National<br />

Academies of Emergency Dispatch, 2010. The Emergency Priority Dispatch<br />

Systems. 139 East South Temple Salt Lake City, Utah, 2010.<br />

12. Tavčar IM. Management in organi<strong>za</strong>cija. Sinte<strong>za</strong> konceptov organi<strong>za</strong>cije kot instrumenta<br />

in skupnosti interesov. Koper: <strong>Fakulteta</strong> <strong>za</strong> management, 2006; 31.<br />

1<strong>3.</strong> Zakariassen E, Hansen EH, Hunskaar S. Incidence of emergency contacts ( red<br />

responses) to Norwegian emergency primary healthcare services in 2007.<br />

Scand J Trauma Resusc Emerg Med 2009; 17: 1-30.<br />

Program<br />

<strong>3.</strong> <strong>študentske</strong><br />

<strong>konference</strong><br />

372 373

PROGRAM <strong>3.</strong> ŠTUDENTSKE KONfERENCE<br />

‘’RAZVIJANJE MEDPOKLICNEGA<br />

SODELOVANJA V ČASU ŠTUDIJA<br />

NA PODROČJU ZDRAVSTVENIH VED’’<br />

09:00 – 10:00<br />

15. SEPTEMBER 2011<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P2<br />

Registracija udeležencev<br />

10:00 – 10:15<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P2<br />

Otvoritev <strong>študentske</strong> <strong>konference</strong><br />

10:20 – 12:00<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P1<br />

Moderatorka: Nataša Mlinar<br />

Spolnost v času nosečnosti / SONJA KOSTANJEVEC, VIDA GÖNC<br />

Prva pomoč dojenčku s popolno <strong>za</strong>poro dihalne poti s tujkom - praktično znanje<br />

laikov / JANI IZLAKAR, DAMJAN SLABE<br />

Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku / JURIJ BREZAVŠČEK,<br />

MELITA PERŠOLJA ČERNE, IGOR KARNJUŠ<br />

Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih / MARIJA HORVAT,<br />

NEVENKA GRIČAR<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P3<br />

Moderatorka: predav. Jasmina Nerat<br />

Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih <strong>za</strong>vodih / SILVA GOSAK, KLAVDIJA ČUČEK<br />

TRIFKOVIČ<br />

Predstavitev varovanega oddelka v domu <strong>za</strong> varstvo odraslih Velenje / ANITA BANDELJ,<br />

FRANČIŠKA ŠUMEČNIK<br />

Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji / PETRA KODRIČ, MILICA LAHE,<br />

ANDREJ PIŠEC<br />

Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter vode<br />

individualnih <strong>za</strong>jetij / NENA ANIČIĆ, KARMEN GODIČ TORKAR<br />

375

Program <strong>3.</strong> <strong>študentske</strong> <strong>konference</strong><br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P4<br />

Moderatorka: prof. dr. Sonja Šostar Turk<br />

Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v<br />

zdravstveni dejavnosti / KLAVDIJA PESJAK, BRIGITA PUTAR<br />

Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi / NINA SUHADOLC,<br />

ANAMARIJA ZORE<br />

Ocena poteka <strong>zdravstvene</strong> vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično imunoterapijo<br />

<strong>za</strong>radi preobčutljivosti na pike kožekrilcev in priložnost <strong>za</strong> izboljšave / AVREA ŠUNTAR<br />

ERJAVŠEK, BRIGITA SKELA SAVIČ<br />

Zagotavljanje kakovosti cepiv - hladna veriga / BERNARDKA KRUMPAK, BRIGITA PUTAR<br />

Lokacija ................................................................................. Učilnica 205<br />

Moderatorka: predav. mag. Mateja Lorber<br />

Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: Spremembe po letu 2004 / PETRA<br />

POPOVIĆ, MAJDA PAHOR<br />

Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine / ANDREJA ŽIŽEK, MOJCA SAJE<br />

Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z<br />

gastroendoskopsko preiskavo / MAJA KÜČAN, MILAN BRUMEN, MARJAN SKALICKY,<br />

MATEJA LORBER<br />

Opredelitev poslovnih <strong>za</strong>htev <strong>za</strong> e-napotnico / ALEKSANDER PAVLOVIĆ, KATJA PAVIĆ,<br />

BOŠTJAN ŽVANUT<br />

Lokacija ................................................................................. Učilnica 208<br />

Moderatorka: viš. predav. dr. Jadranka Stričević<br />

Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege / KATJA TERSEGLAV, BRIGITA SKELA SAVIČ<br />

Odsev etike skrbi s poudarkom na <strong>za</strong>upanju / ANICA BREZOVNIK, LUCIJA MITHANS, ANA<br />

MITHANS, PETRISCHA ROBNIK, DANICA ŽELEZNIK<br />

Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi z metodami supervizije / NASTJA<br />

SLOKAR, MIHAL NANUT, KIM GRUDINA, TADEJA PODOBNIKAR JANEŽIČ,<br />

KLAVDIJA PUNGARTNIK, VESNA ČUK<br />

Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem / ANITA<br />

BRATUŽ, BIANKA VODOVNIK, VESNA ČUK<br />

12:00 – 12:45<br />

Lokacija ............................................................................Sejna soba (124)<br />

Odmor <strong>za</strong> kavo<br />

12:45 – 14:20<br />

Program <strong>3.</strong> <strong>študentske</strong> <strong>konference</strong><br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P1<br />

Moderatorka: Nataša Mlinar<br />

Podoba medicinske sestre v očeh študentov <strong>zdravstvene</strong> nege / HANA KASTELIC,<br />

TJAŠA ČAMPA, LILJANA GAJSER<br />

Pridobljene kompetence študentov <strong>zdravstvene</strong> nege – vidik medicinsko tehničnih<br />

posegov / JANITA TEPINA, BRIGITA SKELA SAVIČ<br />

Vpliv interneta na mlade in vzgoja <strong>za</strong> zdravje v osnovnem <strong>zdravstvene</strong>m varstvu /<br />

JOŽICA PIRNAT, BRIGITA SKELA SAVIČ<br />

Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo / MEGI ŠUČUROVIĆ, MATEJA LORBER,<br />

BARBARA KEGL<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P3<br />

Moderatorka: predav. Jasmina Nerat<br />

Živim sam, nisem osamljen / MARIJA SABRINA VRATARIČ, RADOJKA KOBENTAR<br />

Starostnik in tehnologija / MAJA DIJANIČ, MILICA LAHE, HELENA BLAŽUN<br />

Tveganje <strong>za</strong> padce med starostniki v domu upokojencev / MATEJ BUTALA, TEJA ERŽEN,<br />

AJDA PLOS, ESTER BENKO<br />

Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi / NEŽA SAŠEK, MOJCA SAJE<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P4<br />

Moderatorka: predav. Barbara Kegl<br />

Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi ple<strong>za</strong>lci / EVA DOLENC,<br />

DAMJAN SLABE<br />

Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja / ŠPELA PUNGERŠEK,<br />

VLADKA LEŠER<br />

Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja / TINA BEVC, RUŽA PANDEL<br />

MIKUŠ<br />

Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov / MARTIN ERAK, ALEŠ DEMŠAR, MILICA LAHE<br />

Lokacija ................................................................................. Učilnica 205<br />

Moderatorka: predav. mag. Mateja Lorber<br />

Medpoklicno sodelovanje / POLONCA LEBAN, ALJA PUNGARŠEK, DUŠKA DREV<br />

Medpoklicno sodelovanje na primeru <strong>zdravstvene</strong>ga doma / ŽIGA BITEŽNIK, KATJA<br />

SKINDER SAVIĆ<br />

Terenski motivator-rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja študentov<br />

<strong>zdravstvene</strong> nege v projektu Innowelfare / SARA DIKLIĆ, VESNA ZUPANČIČ<br />

Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika – izziv zdravstveni<br />

negi / SIMON JELENOVEC, DANICA ŽELEZNIK<br />

376 377

Program <strong>3.</strong> <strong>študentske</strong> <strong>konference</strong><br />

Lokacija ................................................................................. Učilnica 208<br />

Moderatorka: predav. Dubravka Sancin<br />

Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota / RUDOLFA OPREŠNIK, RENATA KOREN,<br />

JANJA MARZEL, MITJA HRASTNIK, DANICA ŽELEZNIK<br />

Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku / ZVEZDANA KUPNIK,<br />

DUBRAVKA SANCIN<br />

Mladostnik s prekomerno telesno težo - izziv <strong>za</strong> zdravstveno vzgojno delo medicinskih<br />

sester / VALENTINA DJERDJI, TAMARA ŠTEMBERGER KOLNIK<br />

Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva / ALENKA TERBOVC, ANDREJ FINK<br />

14:20 – 16:00<br />

Lokacija ................................................................................ Pred FZV UM<br />

Skupinsko fotografiranje<br />

Lokacija ................................................................................ II. Gimnazija<br />

Kosilo<br />

16:00 – 16:30<br />

Lokacija ............................................................................ Predavalnica P2<br />

Slavnostna podelitev nagrad<br />

16:30 – 19:00<br />

Lokacija .......................................................................... Parkirišče FZV UM<br />

Zabava<br />

19:00<br />

Lokacija .......................................................................... Parkirišče FZV UM<br />

Zaključek<br />

Seznam<br />

avtorjev<br />

378 379

Seznam avtorjev Seznam avtorjev<br />

Aničić Nena 91<br />

Bandelj Anita 73<br />

Benko Ester 249<br />

Bevc Tina 283<br />

Bitežnik Žiga 313<br />

Blažun Helena 238<br />

Bratuž Anita 188<br />

Bre<strong>za</strong>všček Jurij 45<br />

Brezovnik Anica 169<br />

Brumen Milan 146<br />

Butala Matej 249<br />

Čampa Tjaša 198<br />

Čuček Trifkovič Klavdija 63<br />

Čuk Vesna 178, 188<br />

Demšar Aleš 296<br />

Dijanič Maja 238<br />

Diklić Sara 322<br />

Djerdji Valentina 353<br />

Dolenc Eva 265<br />

Drev Duška 306<br />

Erak Martin 296, 23<br />

Eržen Teja 249<br />

Fink Andrej 364<br />

Gajser Liljana 198<br />

Godič Torkar Karmen 91<br />

Gönc Vida 27<br />

Gosak Silva 63<br />

Gričar Nevenka 54<br />

Grudina Kim 178<br />

Horvat Marija 54<br />

Hrastnik Mitja 338<br />

Izlakar Jani 35<br />

Jelenovec Simon 330, 24<br />

Karnjuš Igor 45<br />

Kastelic Hana 198<br />

Kegl Barbara 221<br />

Kobentar Radojka 229<br />

Kodrič Petra 83<br />

Koren Renata 338<br />

Kostanjevec Sonja 27<br />

Krumpak Bernardka 124<br />

Küčan Maja 146<br />

Kupnik Zvezdana 345<br />

Lahe Milica 83, 238, 296<br />

Leban Polonca 24, 306<br />

Lešer Vladka 274<br />

Lorber Mateja 146, 221<br />

Marzel Janja 338<br />

Mithans Ana 24, 169<br />

Mithans Lucija 24, 169<br />

Nanut Mihal 178<br />

Oprešnik Rudolfa 338<br />

Pahor Majda 129<br />

Pandel Mikuš Ruža 283<br />

Pavić Katja 154<br />

Pavlović Aleksander 154<br />

Peršolja Černe Melita 45<br />

Pesjak Klavdija 99<br />

Pirnat Jožica 212<br />

Pišec Andrej 83<br />

Plos Ajda 249<br />

Podobnikar Janežič Tadeja 178<br />

Popović Petra 129<br />

Pungaršek Alja 306<br />

380 381

382<br />

Seznam avtorjev<br />

Pungartnik Klavdija 178<br />

Pungeršek Špela 24, 274<br />

Putar Brigita 99, 124<br />

Robnik Petrischa 24, 169<br />

Saje Mojca 138, 257<br />

Sancin Dubravka 345<br />

Sašek Neža 257<br />

Skalicky Marjan 146<br />

Savić Katja 313<br />

Skela Savič Brigita 16, 115, 160, 205, 212<br />

Slabe Damjan 35, 265<br />

Slokar Nastja 178<br />

Suhadolc Nina 107<br />

Štemberger Kolnik Tamara 353<br />

Šućurović Megi 221<br />

Šumečnik Frančiška 73<br />

Šuntar Erjavšek Avrea 23, 115<br />

Tepina Janita 205<br />

Terbovc Alenka 364<br />

Terseglav Katja 160<br />

Vodovnik Bianka 188<br />

Vratarič Marija Sabrina 229<br />

Zore Anamarija 107<br />

Zupančič Vesna 322<br />

Železnik Danica 19, 169, 330, 338<br />

Žižek Andreja 138<br />

Žvanut Boštjan 154<br />

Projekt<br />

so podprli

Projekt so podprli<br />

384 385

logo

products

Resources

Company

Terms of service
Privacy policy
Cookie policy
Cookie settings
Imprint
Change language
Made with love in Switzerland
© 2024 Yumpu.com all rights reserved

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!