Obvladovanje kakovosti v razvoju

4.11 Ciljni stroški pri nabavi
V začetku razvoja je treba izbrati komponente in sprejeti odločitev, kaj proizvajati in
kaj kupiti. Pri vsaki komponenti se je treba odločiti, koliko bomo dobavitelja vključili
v razvojni proces. Odločitev je odvisna od tega, koliko je nabavljena komponenta
povezana s tehnologijo in funkcijo, ki jo uresničuje. Pri kritičnih komponentah, ki
imajo velik vpliv na funkcijo proizvoda ali ceno, je smiselno, da dobavitelja
vključimo v razvojni proces kot partnerja.
Vsekakor je treba dobavitelju dati jasen opis funkcijskih zahtev, ki jih morajo
izpolnjevati komponente, in ciljnih stroškov. Če mu ne damo popolne dokumentacije
za proizvode, ki jih dobavlja, mu dovolimo, da pri razvoju komponent izkoristi vse
svoje razpolžljive vire tako, da izpolni zahteve naročnika.
Med odjemalcem in dobaviteljem lahko obstajajo različne povezave. Primerna oblika
je dolgoročno partnerstvo, ki zagotavlja kontinuiteto procesa ciljnih stroškov.
Japonska podjetja uporabljajo model, po katerem ima odjemalec precejšen vpliv na
dobavitelja. Povezava med odjemalcem in dobaviteljem se vzpostavi na vseh
hierarhičnih ravneh, od najvišjega vodstva do razvojnih skupin, kakovostnikov in
drugih, s ciljem, da se oblikujejo organizacijske povezave, ki omogočajo minimalne
stroške pri proizvodnji in dobavi.
4.12 Vrednostni inženiring pri ciljnih stroških
Metoda ciljnih stroškov je usmerjena v razvojno stopnjo. Za učinkovito zniževanje
stroškov je treba uporabljati orodja, s katerimi je mogoče izkoristiti vse možnosti
zniževanja stroškov.
Pri ciljnih stroških se proizvod obravnava kot kombinacija funkcij, vrednostni
inženiring pa omogoča tudi obravnavanje procesov (proizvodnih in neproizvodnih). Je
interdisciplinaren, skupinsko usmerjen način, ki omogoča ustvarjanje idej in njihovo
pretvorbo v konstruktivne izboljšave obravnavanega objekta, da bi dosegli boljše
razmerje med vrednostjo in stroški. Prednost vrednostnega inženiringa v primerjavi z
drugimi tehnikami zniževanja stroškov je v tem, da omogoča ohranjanje ali celo
izboljševanje kakovosti izbranega objekta pri zniževanju ali ohranjanju ravni stroškov.
Metoda ni usmerjena k tehničnim lastnostim, ampak štarta z zahtevami, ki se nanašajo
na funkcije in lastnosti objekta, potem pa poskuša poiskati najboljšo tehnično rešitev
za izpolnitev teh zahtev pri najugodnejšem vrednostno-stroškovnem razmerju.
Kadar metodo vrednostnega inženiringa uporabljamo pri ciljnih stroških, se pokažejo
njene šibke točke. V bistvu je interno usmerjena, zanemarja pa trg (na primer zahteve
kupca). Kombinacija obeh tehnik, vrednostnega inženiringa in ciljnih stroškov,
zagotavlja osredotočenost na trg in kupca. Vrednostni inženiring se izkaže kot idealna
pomoč zaradi usmerjenosti k funkcijam izdelka in pomaga pri spreminjanju zahtev
trga v tehnične rešitve.
58