Obvladovanje kakovosti v razvoju

4.4 Določanje ciljnih stroškov – planiranje stroškov proizvoda
Ko je znana točka trženja določenega proizvoda, imamo podatek o ciljni ceni, ki jo je
za proizvod pripravljen plačati odjemalec. Ciljna cena je rezultat tržne raziskave,
kompetitivne analize ter ugotovljenih zahtev, želja in pričakovanj odjemalca. Ta
proces se imenuje MARKET-IN.
Želen ciljni dobiček določimo iz profitnega plana, o katerem se vodstvo dogovori z
lastniki. Rezultat so dopustni stroški (allowable cost), ki pomenijo najvišje
sprejemljive stroške proizvoda glede na raven kakovosti, določene z zahtevami
odjemalcev in ponudbo konkurence.
Ciljna cena – ciljni dobiček = dopustni stroški
V naslednjem koraku se opravi primerjava z ocenjenimi stroški (ocenjena lastna cena
glede na obstoječo tehnološko raven in standarde procesa). Koncept ciljnih stroškov,
ki se uporablja v nekaterih industrijskih okoljih, je prikazan na sliki 4.4.1.
Ocenjeni stroški (ang.: drifting costs, ker se stalno spreminjajo glede na gibanje cen
surovin, dela, energije, uporabljene tehnološke postopke, naključne neskladnosti ...) so
predvideni stroški proizvoda v vsej njegovi življenjski dobi pri določeni ravni
kakovosti, ki jo lahko dosežemo z obstoječo tehnologijo in standardi obdelave.
Pri konceptu ciljnih stroškov trg določi ciljno ceno novega proizvoda z jasno
opredeljenimi lastnostmi in ravnijo kakovosti. Ciljna cena je tako nespremenljiv
parameter. Če želimo izpolniti zahteve trga in zahteve po dobičku, je pomembno, da
dosežemo določene ciljne stroške. Da bi razvili postavljene cilje v merila uspešnosti,
je treba ciljne stroške razgraditi do ravni komponent oziroma gradnikov. To nam
omogoča usklajevanje razvojnih aktivnosti z zahtevami trga.
Navadno so ocenjeni stroški višji kot ciljni, zato je treba z določenimi ukrepi za
zniževanje stroškov to razliko odpraviti. Ciljni stroški so sestavljeni iz različnih
komponent. Da bi jih učinkovito znižali, jih je treba razgraditi. Pri tem uporabljamo
dve metodi.
Prva metoda: stroške razgradimo na glavne komponente glede na sestavne dele
proizvoda. Ta metoda je uporabna za obstoječe proizvode, manj pa za inovativne
rešitve. Pozornost razvojnikov je usmerjena predvsem na materiale in sestavne dele,
ne pa na učinkovito izpolnjevanje uporabnikovih želja in pričakovanj.
Druga metoda (funkcionalnega področja): komponente proizvoda ovrednotimo glede
na tržne informacije. V tem primeru gledamo na proizvod kot kombinacijo funkcij.
Vsako komponento ovrednotimo glede na to, kakšen je njen vpliv na določeno
funkcijo. S tem se zagotavlja stalna osredotočenost osebja na tržne potrebe ob
hkratnem upoštevanju stroškovnega vidika.
49