Obvladovanje kakovosti v razvoju

Vzdrževanje statusa quo v organizacijah ni sprejemljivo. Prav tako ni sprejemljivo
vpeljevanje sprememb brez merjenja napredka, ki ga prinašajo stalne izboljšave.
Pogosto se pri vnašanju izboljšav ustavimo takrat, ko dosežemo cilje. Takrat je treba
cilje zvišati. Nikoli se ne smemo ustaviti pri psiholoških mejah, ampak je treba
izkoristiti vse možnosti. Položaj, v katerem je podjetje, ima koristne in škodljive
učinke, vedno pa so prisotni določeni stroški, ki so sami po sebi škodljivi učinki.
Idealnost stanja S(t) =
Ui – koristne lastnosti spremembe
Hj – škodljive lastnosti spremembe
Ck – stroški za uvajanje spremembe
Ljudje se pogosto odločajo za spremembe, ker mislijo, da bo njihov rezultat tudi
izboljšava. Podjetja izvajajo reorganizacije pogosteje, kot je možno meriti učinke
predhodne organizacije. Deloma se to dogaja zaradi spreminjanja razmerja moči,
deloma pa zato, ker je doseganje izboljšav težko, risanje organigramov pa neprimerno
lažje opravilo, vendar daje zmoten vtis, da vodstvo obvladuje razmere.
Izboljšavo dosežemo takrat, kadar je posledica sprememb povišanje dodane vrednosti.
Dvig vrednosti označimo kot V↑.
Če spremembo definiramo kot razliko med prejšnjim in sedanjim položajem:
∆ = S(t) – S(t + 1),
potem je izboljšava (I) sprememba, ki je omogočila dvig dodane vrednosti. To je
mogoče takrat, kadar se poviša vsota koristnih lastnosti in/ali zniža vsota škodljivih
lastnosti in stroškov.
I = ∆ + V↑
Σ U i
Σ H j +
Σ C k
max
Za vsako spremembo moramo vložiti določeno delo. Če opravimo reorganizacijo, ki
ne zniža stroškov, ne poveča tržnih deležev, ne izboljša produktivnosti in tako naprej,
je bilo delo zaman. To je jalovo delo, ki povzroča stroške in motnje v komunikaciji,
zato je vnašanje stalnih sprememb zaradi sprememb samih škodljivo. Upravičeni so le
123