avtomatska analiza gibanja v izbranih moštvenih športnih igrah

3.1 Modeliranje igre 27
preučiti vpliv različnih dejavnikov na natančnost segmentacije. Na koncu pa
so v podpoglavju 3.4 podani zaključki in ugotovitve o predlagani metodi.
3.1 Modeliranje igre
Moˇstvene ˇsportne igre sestavljajo pravila in taktični cilji, ki jim ekipa sledi, da
bi premagala nasprotnika. V ˇstevilnih ˇsportnih igrah se moˇstva izmenjujejo v
napadu in obrambi, z manjˇsimi prekinitvami, kot so na primer odmori, prosti
meti ali prosti streli. S tega staliˇsča lahko moˇstvene igre obravnavamo kot zvezni
proces, ki je sestavljen iz določenega ˇstevila vsebinsko zaključenih faz. Te faze
so na primer faza napada, faza obrambe ter faza neaktivne igre, ki jo v naˇsem
primeru predstavljajo predvsem odmori, ker so to najdaljˇsi odseki neaktivne igre,
ki so za podrobnejˇso analizo popolnoma nezanimivi. Tako model igre predstavimo
s tremi fazami: fazo napada (m1), fazo obrambe (m2) in odmorov (m3)
M = {m1, m2, m3}. (3.1)
Pri modeliranju faz igre lahko uporabimo različne pristope. Osnovni, najbolj
intuitiven pristop, temelji na zamisli, da za vsako od ekip izdelamo ločen model
igre [58]. V ta namen uporabimo pristop, ki ga je leta 1992 za namene analize
gibanja ekip prvi uporabil Erdmann [59]. Tako opiˇsemo stanje igre z vektorjem
značilk zteam(t), ki ga sestavljajo kolektivna pozicija - centroid igralcev v ekipi
ter gibanje tega centroida po igriˇsču:
zteam(t) = [xt, yt, ∆xt, ∆yt] T . (3.2)
Poloˇzaj centroida v dvodimenzionalnih kartezičnih koordinatah, je v tem
primeru izračunan kot srednja vrednost poloˇzajev vseh igralcev v eni ekipi
xt = 1
n
n
i=1
xi , yt = 1
n
n
yi; (3.3)
∆xt in ∆yt predstavljata gibanje centroida v kartezičnih koordinatah igriˇsča
in sta definirana kot razlika med dvema zaporednima poloˇzajema centroida.
i=1