Davna preteklost ujeta v objektiv Tomaža Lauka - Shrani.si

Toma Lauko (foto J. Bogataj)
Muzejsko M u z e j s k o z r c a l o
zrcalo
Davna preteklost
ujeta v objektiv Tomaža Lauka
"Fotografija je edini jezik, ki ga razumejo povsod po svetu;
premošča vse narode in kulture in tako povezuje družino človeštva".
(H. Gernsheim)
Fotografije so morda najbolj skrivnostne med vsemi predmeti;sestavljajo in povezujejo okolje, ki
nas obdaja. Dobre fotografije so ujeto doživetje, fotoaparat pa idealna roka ustvarjalno naravnane
zavesti. Fotografska podoba je predmet posebne vrste, skoraj brez teže in poceni izvedljiv.
Fotografije ni težko prenašati naokoli, kopičijo se skorajda same od sebe in ni jih težko hraniti. Vsaj
dokler nas nanje vežejo spomini.
Fotografije se poigravajo s pogledom na svet in so tudi same predmet raznih obdelav in predelav.
Starajo se, pestijo jih tegobe papirnatih predmetov;izginejo, pridobijo ali izgubijo vrednost, ljudje jih
kupujejo in si jih podarjajo, prodajajo in reproducirajo. Fotografije same vabijo k urejanju v
predstavitve. Lepimo jih v albume, uokvirjamo, postavljamo na mize, pribijamo na stene in
projiciramo.
Fotografije se drži sloves najbolj realistične posnemovalke stvarnega sveta. Slavni francoski slikar
Delacroix je ob njenem izumu dejal, da je od sedaj naprej slikarstvo mrtvo. Dolgo časa je veljala
fotografija zgolj za tehnično znanost in ni imela vstopa v galerije. Danes samoumevno sodi med
"lepe" umetnosti in se uspešno kosa s slikarstvom.
Za razliko od umetniških predmetov, se za fotografije zdi, da so skoraj neodvisne od umetnikovih
namenov. Svoj obstoj bolj dolgujejo sodelovanju fotografa in objekta, kjer je kamera kot posrednik
čedalje bolj preprosta in avtomatizirana. Je neutrudna naprava in njeni izdelki so celo v "muhastih"
trenutkih zanimivi in nikoli popolnoma zgrešeni. Šele z industrializacijo, ki je ustvarila razmere za
masovno rabo fotografskih postopkov, je postala fotografija polnopravna umetnost. Toda
fotografija kot umetniško delo se močno in očitno razlikuje od ljubiteljske fotografije.
Na podlagi fotografske podobe je zgrajen nov pomen informacije. Fotografija ni le izsek časa,
temveč tudi odraz prostora in družbe. Vsak motiv ponuja nešteto mogočih podob in vsaka
fotografija ima več pomenov. Ko opazujemo nek motiv na fotografiji, se dejansko srečamo z
njegovo potencialno družbeno vsebino. Fotografov največji izziv je posnetek površine, s katerim
izzove pri gledalcu občutenje vsebine in obarva njegovo doživljanje realnosti. Fotografije same po
sebi ne morejo ničesar razložiti, a vabijo k sklepanju, fantaziranju in doživljanju.
Slike, ujete v objektiv, že dolgo predstavljajo neizmeren vir podatkov in so zato neprecenljive v
današnjem svetu, tudi v znanosti. Na poseben način opisujejo svet in dokumentirajo dogajanja.
Zbirati fotografije pomeni zbirati svet.

Nakit iz knežjih grobov z Lajha v Kranju, Gorenjski muzej Kranj (foto T. Lauko)
Fotografija v arheologiji ima poseben pomen. Je dokument in nezamenljiva priča o najdišču, raziskovalcih in najdbah od začetka do konca
arheoloških raziskav. Je nepogrešljiva spremljevalka arheoloških predmetov od trenutka, ko jih odkrijejo, skozi vse faze preobrazbe v
konservatorskih in restavratorskih delavnicah, do trenutka, ko predmet ponovno zablesti v muzejski zbirki.
Z nastajanjem modernega muzeja, v katerem je srž delovanja prešla z enostranskega obravnavanja predmeta v živahno komunikacijo z
obiskovalci, se oblikuje nova vloga muzejske fotografije. Fotograf si ne prizadeva več za čimbolj verističen posnetek predmeta, temveč
skuša s pomočjo osvetlitve ali kompozicije ujeti v objektiv sliko, ki bo sporočilo podala v sozvočju s celotnim muzejskim dogodkom.
Fotografovo delo z nevidnimi, filigranskimi dodatki dopolnjuje ali celo nadgrajuje simbole, zakodirane v predmetih. Taka fotografija je
pomemben del celotne muzejske zgodbe in neredko temeljni in najžlahtnejši element komunikacije muzeja s širšimi javnostmi.
Tomaž Lauko je s svojim dolgoletnim, potrpežljivim sodelovanjem z muzealci in še posebej arheologi, dosegel zavidljiv nivo fotografije
arheoloških predmetov. Svoje odlično tehnično znanje dopolnjuje s subtilno interpretacijo, ki jo vpleta v minimalistične kontekste. Slednji
arheološkemu predmetu vračajo dih za vedno izginule preteklosti in ga skozi umetniško doživetje brezhibne podobe vključujejo v
najžlahtnejši, doživljajski svet občinstva.
Njegove fotografije je moč najti v številnih objavah muzejskega gradiva v katalogih, monografijah, znanstvenih in poljudnih publikacijah, med
drugim tudi v sloviti reviji National Geographic.
Fotografije Tomaža Lauka se nahajajo tudi v zbirki Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani in zbirki Kabineta slovenske fotografije pri
Gorenjskem muzeju v Kranju.
N. Robežnik, V. Perko

Keramicni trinožnik za obredno sežiganje darov odkrit v železodobnem grobu v Kranju, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (foto T. Lauko).

Tomaž Lauko
Leta 1958 rojeni Ljubljančan se je med leti 1978 in 1983 pridružil peščici najbolj nadarjenih
jugoslovanskih študentov na praški akademiji za film in fotografijo, sloviti FAMU. Kasneje se je na
isti šoli izpopolnjeval na področju restavriranja in konzerviranja fotografije ter leta 1989 postal
asistent na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od 1991 se kot vodja ateljeja za fotografijo
Narodnega muzeja v Ljubljani posveča dokumentarni in muzejski fotografiji. Njegova najbolj
priljubljena tematika so arheološki predmeti.
Razstave:
1981 in 1982 Praga, razstava študentov FAMU;
1983 razstava dokumentarne gledališke fotografije v Operi SNG v Ljubljani;
1984 razstava v kleti Prešernove hiše v Kranju;
1986 razstava Zgovorna tišina v preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani;
1987 razstava v Dolini pri Trstu;
1983 razstava Grupe Junij, Jakopičevo razstavišče v Ljubljani;
1984 razstava Razvojne poti slovenske fotografije 1945 - 1983 v Cankarjevem domu v Ljubljani;
1999 priznanje Slovenskega arheološkega društva
2001 razstava Akt na Slovenskem III.
S fotografijami je sodeloval pri monografiji Janeza Hollensteina, Zgovorna tišina (Pleterje, 1986)
in knjigi poezij Verene Perko, Zapisano v prabiti (Ljubljana, 2006).
Tomaž Lauko
Born in 1958 in Ljubljana, from 1978 to 1983 Tomaž Lauko joined a group of most talented
Yugoslav students at the Prague Academy for Film and Photography, the famous FAMU. Later on
he improved his knowledge of photography restoration and preservation at the same school. In
1989 he was appointed the assistant at the Academy of Fine Arts in Ljubljana.
Since 1991 is Tomaž Lauko head of the Photographic studio at the National Museum of Slovenia in
Ljubljana. He has devoted most of his work to documentary and museum photography. His
favourite subjects are archaeological artefacts.
Muzejsko zrcalo Gorenjskega muzeja, sepetmber 2007
Besedila in izbor fotografij: N. Robežnik, T. Lauko, V. Perko, P. Bitenc
Jezikovni pregled in prevod: A. Petrovčič, M. Vehar
Vodja projekta: V. Perko
Fotografije: Fototeka Gorenjskega muzeja v Kranju in Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, J. Bogataj in T. Lauko
Oblikovanje: B. De Reya
Izdal: Gorenjski muzej, Kranj, zanj B. Ravnik Toman, ravnateljica
Tel.: 04 201 39 50, e-mail: info@gorenjski-muzej.si
www.gorenjski-muzej.si