Tvorbe na Luni Luna je za uporabnika malega teleskopa ... - Shrani.si

Tvorbe na Luni
Luna je za uporabnika malega teleskopa daleč najčudovitejše telo na nebu. Na njej je mogoče videti ogromno
podrobnosti in podoba se zaradi spreminjanja kota, pod katerim jo osvetljujejo sončni žarki, dramatično
spreminja od noči do noči. Krater, ki te prevzame blizu terminatorja, to je meja med osvetljeno in temno
poloblo, je skoraj nemogoče prepoznati ob polni luni, ko ni skoraj nobenih senc.
Najočitnejše tvorbe so obsežne temne planote, ki jih poznamo kot maria ali morja. Že stoletja vemo, da v njih ni
vode – in je tudi nikoli ni bilo! – a osvajamo jim romantična imena kot Mare Imbrium (Morje deževij), Sinius
Iridium (Zaliv mavric) in Oceanus Procellarum (Ocean neviht). Morja so različnih vrst. Nekatera npr. Mare
Imbrium, so v glavnem okrogla s hribovitimi robovi. Premer Mare Imbria je 1300 km. Druga morja, npr.
ogromni Oceanus Procellarum, so nepravilnih zaplastih oblik, tako da dajejo vtis, kot da so prekipela lava.
Poznamo zalive, npr. Sinus Iridum, ki se razteza od Mare Imbrium in omogoča čudovit pogled: ko Sonce nad
njim vzhaja ali zahaj, se ujame v vrhove gora, medtem ko so doline še v sencah, zato ga pogosto imenujejo
Ročaj z dragulji.
Večina morij je povezanih v sistem. A tu je izjema: osamljeno, lepo oblikovano Mare Crisium, blizu Luninega
severovzhodnega roba, ki ga zlahka razločimo tudi s prostim očesom. Videti je raztegnjeno v smeri sever‐jug, a
to je popačenost zaradi perspektive. Premer v smeri sever‐jug je 460 km, od vzhoda proti zahodu pa 590 km.
Morja, ki so že bliže robu, so tako popačena, da jih lahko razločimo v dobrih pogjih.
Vso lunino pokrajino pokrivajo kraterji, od velikanskih, npr. Bailly s premerom 293 km, do majhnih brezen. Ni
kosa Lune brez njih. Tesno so nakopičeni po pobočjih, a najdemo jih tudi na tleh morij in na gorskih grebenih.
Ležijo drug čez drugega in včasih so tako zmaličeni, da je težko razbrati prvotne oblike. Nekaterim so tokovi lave
tako znižali stene, da se zde kot duhovi. Pobočje, obrnjena proti morjem, so pri nekaterih tako razkopana, da so
iz njih nastali zalivi. Lep primer tega je krater Fracastorius na robu Mare Nectaris.

Riccioli, jezuitski astronom, ki je leta 1651 narisal zemljevid Lune, je poimenoval glavne kraterje po znanih
osebah, večinoma znanstvenikih. Njegovemu sistemu so sledili vse do danes, čeprav so ga nekoliko spremenili
in razširili; kasnejšni astronomi, kakeršn je bil Newton, so dobili prav lepo mesto. Najdemo tudi nekaj
nepričakovanih imen. Julij Cezar ima svoj krater, a to je bilo povezano z njegovimi reformami koledarja, ne pa z
vojnim junaštvom.
Pogosto vidimo osrednje vrhove ali skupine vrhov, obod je masiven in terasast. Od strani ni krater niti najmanj
podoben strmemu vdornemu jašku. Obhod se dviguje zmerno nad okolico, dno je rahlo pogreznjeno. Osrednji
vrhovi se nikoli ne dvigujejo tako visoko kot zunanji braniki, tako da bi teoretično lahko čez krater poveznili
pokrovko. Nekatere tvorbe, npr. Platon na območju Alp in Grimaldi blizu zahodnega roba, imajo tako temno
dno, da jih po tem lahko prepoznamo ob kakršnikoli osvetlitvi. Aristachus v Oceanus Procellarum ima v premer
le 37 km, a njegov obod in osrednji vrh sta tako svetla, da so ga, ko je bil osvetljen le z odbito svetlobo z Zemlje,
včasih zamenjali za bruhajoč vulkan. Eden od kraterjev, Wargentin blizu jugozahodnega roba, je do roba poln
lave, tako da ima obliko visoke planote. V premeru meri skoraj 90 km.
Najbolj presenetljiva med vsemi vulkanskimi žreli sta Tycho v južnem višavju in Copernicus v Mare Nubium.
Kadar sta močno osvetljena, sta videti kot središči sistemov svetlih žarkov, ki se širijo na stotine kilometrov.
Žarki so površinske tvorbe in ne mečejo nobenih senc, tako da jih je dobro videti le, ko je Sonce precej visoko
nad njim. Okoli polne lune so tako izraziti, da zasenčijo večino drugih tvorb. Zanimivo je, da Tychovi žarki ne
prihajajo iz središča kraterja, temveč ležijo tangencialno na pobočja. Tu je še veliko manjših središč žarkov, kot
sta Kepler v Oceanus Procellarum in Anaxagoras na severnem polarnem območju.
Osrednje gorske verige tvorijo robove običajnih morij. Tako Alpe, Apenini in Karpati omejujejo Mare Imbrium.
Veliko je osamljenih vrhov in gričev pa tudi kupolastih oblin, na vrhu katerih so pogosto majhni kraterji. Posebej
zanimive so Ravne stene v Mare Nubium – ki niso ravne in niso stene! Površje se na zahodu spusti za okoli 300
m, tako da so stene preprosto površinska prelomnica. Pred polno luno se zaradi sence zdijo kot črna črta; po
njej se spet pojavijo kot svetla črta, ko Sončevi žarki sijejo na njen nagnjeni obraz. Pobočje ni prepadano in
naklon najbrž ni večji od 40 stopinj. V prihodnosti bodo brez dvoma postale Lunina turistična zanimivost...
Tu in tam najdemo doline, predvsem je tu velika zareza skozi Alpe. Tako imenovana Dolina Rheita v
jugovzhodnem višavju je v resnici veriga kraterjev, ki so se združili. Kraterske verige so na Luni zelo pogoste in
včasih spominjajo na ogrlice iz jagod. Tu so še jarki, ki jih poznamo tudi kot razpoke, to so razpokam podobne
tvorbe, nastale s sesedanjem. Tudi za nekatere med njimi se je izkazalo, da so kraterske verige, vsaj delno, če
ne v celoti. Najbolj znana jarka sta Hyginus in Ariadaeus na območju Mare Vaporum, a tudi na dnu nekaterih
velikih kraterjev, npr. Gassendi blizu severne meje Mare Humorum in Alphonsus (osrednji član v kraterski verigi
blizu sredine Luninega površja, kjer je največji krater 148 km velik Ptolemaeus).
Čez veliko morij tečejo grebeni, ki so nizke, precej dolge položne vzpetine. Grebeni v morjih so pogosto pobočja
kraterjev duhov, ki jih je lava tako v popolnosti prekrila, da jih je komaj mogoče prepoznati.
Po teoriji, ki jo je zdaj sprejela večina astronomov, so kraterji nastali zaradi močnega obstreljevanja meteoritov,
ki se je začelo že vsaj pred 4,5 milijarde let in se končalo pred okoli 3,85 milijarde let. Sledilo je dolgo obdobje
vulkanizma, ko je magma prodirala iz globine in preplavila bazene. Poplave so se precej nenadno nehale pred
okoli 3,2 milijarde let. Od takrat se na Luni ni zgodilo skoraj nič razen nastanka udarnih kraterjev. Menijo, da
kraterja z žarki Tycho in Copernicius nista starejša od milijarde let, čeprav je tudi to po zemeljskih merilih veliko.
Kljub vsemu je še nekaj ljudi, ki dvomi o teoriji udarcev, predvsem zato, ker kraterji niso razmeščeni naključno,
kot bi bili ob naključnem obstreljevanju. Brez dvoma sta tako obstreljevanje kot vulkanizem prispevala svoje pri
oblikovanju Luninega obraza. Zdaj sprememb skoraj ni. Občasno vidimo lokalizirano absorpcijo ali emisijo kar
poznamo kot prehodne lunarne pojave (Transient Lunar Phenomena, TLP). Pripisujejo jih izbruhom plina, ki
prihaja izpod skorje. A v bistvu je danes Luna nespremenljiva.
Zadnja stran Lune
Poglejte Luno, čeprav s prostim očesom, pa boste videli očitne tvorbe, kot so osrednja morja. Lege teh na
ploskvi so zaradi sinhronega vrtenja ves čas skoraj enake. Vendar se vseeno nekoliko spreminjajo zaradi tako

imenovanih libracij. Vsega skupaj lahko preučujemo 59 % celotnega Luninega površja in ne le 41 % je stalno
obrnjeno proč, seveda pa nikoli ne moremo videti več kot 50 % Lune naenkrat.
Najpomembnejše nihanje, libracija po dolžini, nastaja zato, ker je Lunina pot okoli Zemlje eliptična in ne krožna
in se zato Luna premika najhitreje takrat, ko nam je najbližja (perigej). Ker se hitrost Luninega vrtenja okoli osi
ne spreminja, prideta lega v tirnici in osni zasuk občasno v razkorak. Tako lahko vidimo teren, ki je nekoliko za
običajnim robom ploskve. Poznamo tudi libracijo po širini, ker je Lunin tir nagnjen za več kot 5° in vidimo le
nekoliko prek severneg a ali južnega roba. Nazadnje je tu še dnevno nihanje, ker opazujemo s površja in ne
središča krogle.
Vse to pomeni, da libracijska območja prihajajo v naše vidno polje in iz njega odhajajo. Njihovi perspektivno
popačenje je tako močno, da je včasih težko ločiti med kraterjem in grebenom in pred letom 1959 so bile naše
karte zelo nepopolne. O stalno skritih območjih nismo vedeli nič določenega. Predvidevali so, da so podobna
znanim območjem, čeprav so od časa do časa prihajale na dan kakšne nenvadne zamisli. Danski astronom iz
prejšnega stoletja Andreas Hansen je nekoč domneval, da je potegnilo vso lunarno vodo in ves zrak na zadnjo
stran Lune, ki je morda celo naseljena. Prve slike zadnje strani je oktobra 1959 posnela ruska vesoljska sonda
Lunik 3 (znana tudi kot Luna 3). Letela je okoli Lune, posnela zadnjo stran in kasneje pokazala televizijske slike
na Zemljo. Slike so zelo meglene in brez podrobnosti, a bile so dovolj dobre, da so pokazale, da je po
pričakovanjih zadnja stran ravno taka gola in razbrazdana s kraterji kot območja, ki jih poznamo že od nekdaj.
Kasnejše vesoljsko vozilio tako s posadko kot brez nje so nam omogočila, da smo izrisali zelo popolne
zemljevide vsega luninega površja.
Med prednjo in zadnjo stranjo je očitna razlika, saj je Lunino vrtenje sinhrono že od precej zgodnjega obdobja v
razvoju sistema Zemlje in Lune. Skorja je na zadnji strani najdebelejša. Eno večjih morij, Mare Orientalis, leži
večinoma na skritem območju. Z Zemlje ga vidimo le majhen del, in še to le ob ugodni libraciji. Slike z vesoljskih
plovil so pokazale, da je prostrana tvorba s številnimi obroči, ki je verjetno najmlajša med lunarnimi morji. Na
zadnji strani sicer ni nobenih obsežnih morij in to je največja razlika med obema poloblama.
Zelo zanimiva tvorba je Ciolkovski s premerom 240 km. Ima temna tla, ki na številnih fotografijah dajejo vtis,
kot da os v senci, vendar je pravi razlog za temni odtenek barva samih tal. Brez dvoma vidimo jezero otrdele
lave, iz katere se dviguje osrednji vrh. Ciolkovski je videti kot vmesnatvorba med kraterjem in morjem. Zajeda
se v večji, a manj pravilen bazen Fermi, katerega notranji del je običajne, svetle barve.
Na zadnji strani je videti številne znane tvorbe, kot so doline, vrhovi in sistemi žarkov. Razporeditev kraterjev je
enako nenaključna. Kadar se ena tvorba zajeda v drugo, je vsiljivec vedno manjši krater. Čeprav Luna nima
zaznavanega magnetnega polja, se tu in tam pojavljajo območja lokalnega magnetizma. Eno takih leži blizu
nekoliko nepravilnega kraterja Van de Graa na zadnji strani. Predvidevajo, da je Luna nekoč imela magnetno
polje, a je do danes izginilo.
Na prvotni sliki iz Lunika 3 je videti dolgo, svetlo tvorbo, ki se vleče na stotine kilometrov in za katero so menili,
da je gorski greben, da je gorski greben, zato so ga takoj poimenovali po Sovjetski zvezi. A kasneje se je izkazalo,
da je to samo površinski žarek, in tako so Sovjetsko gorovje olikano umaknili s kart. Prav gotovo pa je bilo prav,
da so poimenovali najočitnejšo tvorbo na zadnji strani v čast Konstatinu Edvardoviču Ciolkovskem, velikemu
pionirju, ki je pisal o vesoljskih poletih že pred skoraj stotimi let.
Odprave na Luno
Rusi so prvi začeli raziskovati Luno z vesoljskimi plovili. Njihovi luniki so jo obkrožili leta 1959. Luna 9 je 3.
februarja 1966 mehko pristala v Oceanus Procellarum in tako končno ovrgla nenavadno teorijo, po kateri naj bi
bila lunarna morja prekrita z debelo plastjo mehkega prahu. Kasneje je Rusom uspelo na Luni zbrati vzorce
lunarne snovi in jih prinesti na Zemljo. Zdaj vemo, da so načrtovali pristanek posadke za pozna 60. leta, a so
morali to zamisel opustiti, kar se je izkazalo, da njihove rakete niso dovolj zanesljive. Do leta 1970 je bila tekma
za Luno končana.
Američani so napredovali bolj uglajeno. Sonde Ranger so treščile na Luno ter pred uničenjem pošiljale podatke
in slike. Surveyorji so mehko pristali in poslali neizmerno veliko informacij. Med letoma 1966 in 1968 je pet

orbiterjev krožilo okoli Lune ter priskrbelo zelo podrobne in natančne karte skoraj celotnega površja. Medtem
je program Apollo že dobival svoj zagon.
Do božiča 1968 je posadka Apolla 8 že obletela Luno in utirala pot za pristanek. Apollo 9 je krožil okoli Zemlje.
Uporabili so ga za preikušanje lunarnega modula, ki naj bi se spustil na Lunino površje. Zadnji preizkus, Apollo
10, je spet krožil okoli Lune. Potem se je julija 1969 najprej Neil Armstrong in za njim še Buzz Aldrin iz Eagla
(Orla), lunarnega modula Apollo 11, stopila na puste skale Mare Tranquilitatis. Milijoni ljudi na Zemlji so gledali
Armstronga, kako je naredil svoj nesmrtni majhen korak na površje Lune. Tako smo vsaj premostili razpoko
med našim in tujem svetom.
Apollo 11 je bil pripravljena odprava. Vesoljca sta preživela več kot dve uri zunaj lunarnega modula in postavila
prvi ALSEP (Apollo Lunar Surface Experimental Package – Apollov niz poskusov na Luninem površju), ki je
vključeval različne naprave – na primer seizmometer, da bi odkrili morebitne potrese; napravo, ki bi iskala
kakršnekoli znake Lunine atmosfere, in napravo, ki naj bi zbirala delce Sončevega vetra. Ko sta delo zaključila
(pri tem ju je le na kratko zmotil telefonski klic predsednika Nixona), sta se vesoljca vrnila v lunarni modul.
Potem sta se dvignila in spet pridružila Michaelu Collinsu, tretjemu člane odprave, ki je ostal v Lunini tirnici. Kot
iztrelišče so uporabili spodnji del lunarnega modula, ki bo ostal na Luni, dokler ga ne bomo pobrali za zbirko
lunarnega muzeja. Vrnitev na Zemljo je potekala brez težav.
Tudi Apollo 12 (novembra 1969) je bil uspešen. Vesoljcema Conradu in Beanu se je uspelo celo sprehoditi do
stare sonde Surveyor, ki je na Luni že od leta 1967, in prinesti domov nekaj njenih delov. Apollo 13 (aprila 1970)
je skoraj povzročil katastrofo. V prvem delu poleta je prišlo do eksplozije in pristanek na Luni so morali opustiti.
V Apollo 14 (januarja 1971) sta vesoljca Shepard in Mitchell vzela lunarni voziček za prevažanje opreme. Na
zadnjih treh odpravah, Apollo 15 (julija 1971), 16 (aprila 1972) in 17 (decembra 1972), so uprabljali lunarni
rover (LRV – Lunar Roving Vehicle), ki je zelo povečal operativni doseg. Eden od vesoljcev v Apollu 17, dr.
Harisson Schmitt, je poklicni geolog, ki je imel za to odpravo posebne priprave.
Program Apollo je izredno povečal naše vedenje o Luni, a je bil vseeno omejen. Namen je bil spoznavanje
novega okolja. Različni ALSEP‐i so delovali nekaj let, dokler jih niso nazadnje odklopili, predvsem zaradi
stroškov.
Vse od leta 1972 na Luni ni bilo človeka, bilo pa je nekaj odprav brez posadke. Leta 1993 je v bližini kraterja
Fernerius treščila japonska sonda Hiten, s svoje poti proti Jupitru pa je nekaj slik poslal tudi Galileo. V ne tako
oddaljeni prihodosti lahko upamo tudi na Lunarno bazo in Lunarni observatorij.
Odprava Clementine
Najnovejša odprava na Luno se imenuje po stari ameriški rudarski pesmi Clementine, saj naj bi šla po lunarnem
delu svojega programa še na asteroid. Načrtujejo, da bi v prihodnje lahko na asteroidih opravljali rudarska dela.
Za Clementine je dala del denarja NASA in del ameriško obrambo ministrstvo. Vojaške oblasti so hotele
preizkusiti naprave in tehnike za odkrivanje sovražnih balističnih izstrelkov in edini način, kako bi obšli stroge
predpise o tovrstni dejavnosti, a je bila pot na Luno. Tako bi lahko ministrstvo hkrati preizkušalo svoj sistem
proti izstrelkom in opravilo nekaj koristnega raziskovalnega dela.
Clementine so izstrelili 24. januarja 1994 iz vojaške letalske baze Vandenburg v Kaliforniji. Takrat se je začel
njen zemeljski program. Tehtala je 140 kg in na krovu je imela celo polje občutljivih senzorjev. Ko je končala ta
del poslanstva, je po več spremembah tira 21. februarja 1995 vstopila v Lunino orbito. Dva meseca in pol se je
po močno nagnjenem tiru gibala okoli Lune; od nje je bila oddaljena med 415 km in 2940 km. Raziskovalni
program je bil uspešno izveden
Clementine je raziskovala vso Luno. Natančno so merili težnost in dobili prvovrstne posnetke. Ker je bil njen tir
nagnjen, so lahko bolje kot kdaj prej kartirali polarni območji. Tako so ob južnem tečaju podrobno pregledali
bazen Aitken s premerom 2250 km, ki je globok 12 km. Podobno je bilo tudi z bazenom Mendel‐Rydberg s
premerom 630 km, ki je manj izrazit, ker leži pod debelo prevleko koscev iz bližnjega Mare Orientale.

Zanimivo je poročilo, ki morda govori o možnosti odkritja ledu v nekaterih polarnih kraterjih, katerih dno je
vedno v senci in zato ostaja ledeno mrzlo. Če led res obstaja, ga je najbrž tja ob padcu odložil komet in ga ni
prav veliko.
3. maja 1995 je Clementine zapustila Lunin tir in hoteli so jo usmeriti na snidenje z majhnim asteroidom
Geographosom. Na žalost so zaradi programske napake izgubili nadzor in se z asteroidom ni nikoli srečala. Kljub
temu moramo uvrstiti Clementine med velike uspehe.