poročilo 2003 - Ministrstvo za pravosodje in javno upravo

36
3. OBRAVNAVA ZAPRTIH OSEB
3. 1. STROKOVNO DELO Z ZAPRTIMI OSEBAMI
UPRAVA ZA IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
3. 1. 1. Organizacija in oblike strokovnega dela v zavodih
Strokovno delo z zaprtimi osebami temelji na socioterapevtski usmeritvi – skupinske in individualne oblike
dela, elementi terapevtske skupnosti in usmerjenost v sodelovanje z zunanjim okoljem. Izvajajo ga delavci
različnih strok, in sicer socialni pedagogi, pedagogi, socialni delavci, psihologi, sociologi in zdravstveni delavci.
Organizirani so v strokovne time, ki jih vodijo vodje vzgojnih služb.
Vodje strokovnih timov in drugih služb ter upravniki v zavodih so se dnevno sestajali na kratkih posvetih o
aktualnih dogodkih, tedensko pa so se odvijali sestanki strokovnih služb, kjer so obravnavali vsebine, povezane
s sprejemi, prestajanjem kazni in odpusti zaprtih oseb. Delavci vzgojnih služb so se sestajali tudi na
aktivih posameznih strokovnih področij (pedagoški vodje, pedagogi, socialni delavci, terapevti za odvisnosti,
zdravstveni delavci in psihologi), ki so jih vodili delavci vzgojne službe uprave.
Obravnava zaprtih oseb se je odvijala po individualnih, skupinskih in skupnostnih programih, njen cilj pa je
bil usposabljanje zaprtih oseb za življenje po odpustu.
Na podlagi pridobljenih podatkov o zaprti osebi in individualnih pogovorov strokovnega tima s posameznikom
je bil tudi v preteklem letu za vsako na novo zaprto osebo izdelan individualni program obravnave. V
njem so bili opredeljeni namestitev v oddelek (režim in soba), vrste obravnave (tudi posebne), delo in pravice
iz dela, izobraževanje, način preživljanja prostega časa, stiki s svojci, stiki s strokovnimi delavci iz zunanjih
institucij, dodelitev svetovalcev, podeljevanje ugodnosti, odnos do kaznivega dejanja in načrtovanje odpusta
s prestajanja kazni. Individualni programi so bili po potrebi dopolnjeni in ponudeni zaprtim osebam v
potrditev.
Programi skupinske obravnave so bili izvedeni v obliki:
• malih terapevtskih skupin in
• velikih terapevtskih skupin (sestanki terapevtskih skupnosti).
V vseh zavodih in oddelkih so se male terapevtske skupine odvijale redno, enkrat tedensko. Vodili so jih strokovni
delavci, po poklicu pedagogi, socialni delavci in psihologi z znanji s področja skupinske dinamike, uporabljali
pa so tudi elemente realitetne terapije, transakcijske analize, družinske terapije, likovne terapije itn.
Male terapevtske skupine so bile sestavljene heterogeno in odprto, kar pomeni, da so bile vanje vključene
zaprte osebe ne glede na starost, predkaznovanost, vrsto kaznivega dejanja, povratništvo, osebnostno
strukturo in družbeni status. Cilji obravnave v malih terapevtskih skupinah so bili posamezniku omogočiti
preko interakcije z drugimi člani skupine vpogled v lastno vedenje in spodbujati zaželeno vedenje, učiti se
socialnih veščin, pomagati pri razreševanju konfliktov in težav ter informirati člane skupine.
Sestanki velikih terapevtskih skupin v zavodih so se odvijali enkrat tedensko do enkrat mesečno. Vodili so
jih upravniki zavodov oz. v njihovi odsotnosti vodje vzgojnih služb, v oddelkih pa vodje oddelkov oz. pooblaščeni
strokovni delavci. Udeleženci so bili poleg zaprtih oseb tudi vsi delavci, ki sodelujejo v njihovi obravnavi
in so bili na dan sestanka na delovnem mestu (strokovni delavci, pazniki, inštruktorji, učitelji ipd.). Velika
terapevtska skupina omogoča vsem članom, da vplivajo na ravnanje skupnosti, opredeljujejo norme in vrednote,
posameznik pa se v njej neprestano sooča s posledicami svojega vedenja in delovanja, hkrati pa pridobiva
občutek pripadnosti in povezanosti. Cilja sestankov terapevtske skupnosti sta bila predvsem reševanje
problemov in konfliktov ter medsebojno informiranje. Sestavni del dela s skupino sta bila tudi analiza in