aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

More documents

Recommendations

Info

6 aktualno »Premalo poudarjamo, da je UKCL vrhunska ustanova,« Zdravko krvina, generalni direktor kCl (danes UkCl) med leti 1973 in 1979, je ob 35-letnici glavne stavbe spregovoril o svojih spominih; on je tisti, ki je glavno stavbo 29. novembra 1975 slavnostno odprl Služba za odnose z javnostmi, Sabina vrhnjak Zdravko krvina, direktor Kliničnega centra Ljubljana (današnjega Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, op.p.) je ob sami otvoritvi celotne glavne stavbe UKCL zapisal: »Nekdanje sanje in želje, potrebe in zahteve so danes postale resničnost.« Iste besede bi ponovil tudi danes, nam pove v našem pogovoru in doda, da je otvoritev pomenila zaključek gradnje ogromnega kompleksa, za katerega so si prizadevali že od leta 1966. Zdravko Krvina, direktor Kliničnega centra Ljubljana (današnjega UKCL) v letih med 1973 in 1979. Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 »Enthuziazma, pripravljenosti za delo in zadovoljstva, da smo gradnjo in opremljanje leta 1975 zaključili, se enostavno ne da popisati.« otvoritev bila mednarodno odmevna Sogovornik se spominja, da so do leta 1974 peljali pravo »borbo za financiranje«. Do leta 1974 je bila namreč gradnja financirana iz proračuna, po sprejetju nove ustave pa je bilo devet samoupravnih interesnih skupnosti tistih, preko katerih se je gradnja financirala. »Z res ogromnim vložkom in trudom vseh vpletenih, tudi posameznih predstojnikov in profesorjev, smo dosegli, da smo novembra leta 1975 lahko slavnostno odprli KC v celoti,« se spominja Zdravko Krvina. Odprtje celotnega KC ni imelo vpliva samo v slovenskem prostoru, temveč tudi preko meja. Slednje dokazujejo številni obiski profesorjev in doktorjev znanosti iz tujine, pa tudi to, da so imeli med 15 in 20 odstotkov pacientov iz drugih pokrajin Jugoslavije. v času njegovega mandata zaposleni na tradicionalnem smučanju pojedli 1500 klobas V tistih letih so izjemen poudarek dajali zadovoljstvu zaposlenih, vzdušje pa je bilo – četudi so bile plače nizke – odlično. »Prepričan sem, da na Starem Vrhu pri Škofji Loki, kamor smo zaposleni tradicionalno hodili na smučanje, nikoli ne bodo pozabili, da sem jim pred našim prihodom naročil 1500 domačih klobas,« smeje pove sogovornik, ko našteva, kaj vse so nekoč skupaj počeli: dva do tri-krat letno so posamezne klinike organizirale piknike oz. srečanja, za vse zaposlene pa je bil organiziran avtobusni prevoz do športnega centra v bolnišnici Golnik (v tistem času je spadala pod UKCL, op.p.). »Veste, najbolj hudo mi je, ko danes prebiram poročanje o UKCL v medijih. Podobne probleme v zvezi z denarjem smo imeli vseskozi. Danes pa v javnosti skušajo prikazati, kot da je v zdravstvu vse narobe, premalo pa poudarjamo, da je UKCL vrhunska ustanova. Nihče ne zapiše, da je UKCL v 35 letih ogromno prispeval k daljšemu življenju ljudi v Sloveniji in da je ogromno prispeval k zdravju in kvaliteti življenja ljudi. Saj nenazadnje tudi življenjska doba ljudi v Sloveniji ne bi bila tako dolga, če ne bi bilo UKCL,« razmišlja Zdravko Krvina.
aktualno Za odprtje »kriv« tudi žar in napor zaposlenih ob prvi selitvi oddelka o svojih pogledih na potek gradnje je za nas spregovoril tudi Janez Zemljarič, direktor kliničnih bolnic v času med letoma 1968 in 1973 – v času ključnih premikov gradnje glavne stavbe UkCl Služba za odnose z javnostmi, Sabina vrhnjak »Človek redko doživi tolikšno srčnost, odgovornost in moč, s kakršno so graditelji in osebje kliničnega centra (današnji UKCL, op.p.) takrat ustvarjali to prepotrebno dobrino slovenskega zdravstva in celotne družbe,« se danes spominja Janez Zemljarič, direktor Kliničnih bolnic v času med letoma 1968 in 1973. Po 35 letih od otvoritve posteljnega objekta lahko samo še z večjo prepričljivostjo potrdim nekoč izrečen stavek: da smo takrat zmogli skoraj nemogoče, pove v našem pogovoru, v katerem izpostavlja, da so se klinične bolnice dolga leta spopadale z izjemno težkimi razmerami. Vprašanje, kdaj in kako se lotiti sprememb, je bilo odprto ves povojni čas. »Zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje so z neponovljivim žarom in napori izvajali delo v novi stavbi sredi gradbišča.« »Med vnemo za spremembe po začetku priprav v 1965. letu smo se srečevali s številnimi vprašanji, ključni sta bili dve: prvo je bilo vsebinsko (ali naj zgradimo sodoben klinični center ali novo mestno bolnišnico), drugo pa tisto stalno vprašanje, kako zagotoviti financiranje,« pove sogovornik. Ravno zaradi težav v zvezi s financiranjem se je gradnja, se spominja Janez Zemljarič, leta 1970 skoraj ustavila. »Zaradi neznosnih razmer, zlasti v kirurških strokah, smo se kljub vsemu med gradnjo odločili za postopno selitev v nastajajoči hospitalni objekt. Konec leta 1970 se je v 8. nadstropje nove stavbe preselil urološki oddelek stare kirurške klinike,« pove sogovornik. »Zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje so z neponovljivim žarom in napori izvajali delo v novi stavbi sredi gradbišča. Ravno njihova prizadevnost in neomajna vztrajnost sta nas pripeljala do tega, da smo vendarle zbrali moči in sredstva za postopno nadaljevanje dela (končni dogovor je bil, da je 40 odstotkov financiral republiški proračun, 30 odstotkov 5 Janez Zemljarič mestnih ljubljanskih občin, 30 odstotkov pa 23 občin ljubljanskega okraja), ki je leta 1975 pripeljalo do otvoritve prvega dela,« doda Janez Zemljarič. odgovornost, prodornost in angažiranje vseh Za dokončanje stavbe in nadaljevanje gradnje je bil izjemno pomemben nov, popolnejši program Kliničnih bolnic, ki je nastal leta 1971: v njem je dozorelo spoznanje, da je gradnja dokončno stekla, program pa je poleg posteljnega dela opredelil še diagnostične, terapevtske in oskrbovalne enote. »Ta povsod soglasno sprejet dokument je v nekaterih delih aktualen še danes, predvsem v jasni opredelitvi, da se mora Slovenija, potem ko bo izgrajen tako velik in sodoben center, hkrati opredeliti tudi potrebno delitev dela in širši ustrezen razvoj bolnišnične dejavnosti in drugih objektov,« pove Zemljarič. V novem programu je bilo razširjeno tudi število dejavnosti, ki so prehajale v moderno opredelitev in tehnološko izpopolnjevanje objektov za diagnostiko, kurativo, rehabilitacijo in kvalitetno pedagoško ter raziskovalno delovanje. »Ni mogoče opisati, s kakšno odgovornostjo, prodornostjo in angažiranjem so poslej nastajali projekti, odločitve o gradbeni zasnovi in vsa gradbeniška in instalacijska dela. Med drugim je bilo delo tako organizirano, postopki pa usklajeni do te mere, da nikjer niso bile potrebne spremembe in drugačne rešitve,« pove Zemljarič. Prepričan je, da je do dokončanja gradnje pripeljala neustavljiva notranja moč, znanje, enotnost in privrženost vseh sodelujočih: tako gradbincev kot tudi vseh zaposlenih. Nemogoče je izpostavljati izredne prispevke posameznikov, meni sogovornik. Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 7
Page 1 and 2: DECEMBER 10 06 ŠTEVILKA glasilo Un
Page 3 and 4: Dragi sodelavci in sodelavke, uvodn
Page 5: novogradnja je bila nujna Že med o
Page 9 and 10: predstojnika in doda, da pri svojem
Page 11 and 12: v bolnišnici dr. Petra držaja tud
Page 13 and 14: Kdo so bolniki, ki hemodializo ali
Page 15 and 16: Medicinska odprava v Ugando aktualn
Page 17 and 18: Po izkušnji: naš zdravstveni sist
Page 19 and 20: aktualno »Pred vrnitvijo v UKCL se
Page 21 and 22: operira. Na kliniki imamo princip,
Page 23 and 24: aktualno Prvič na svetu uporabili
Page 25 and 26: Obisk iz bolnišnice Katinara v Trs
Page 27 and 28: ne z veliko prikrajšavo noge in ne
Page 29 and 30: dogajanj poskrbeli, da nihče od te
Page 31 and 32: preberite Bodimo telesno aktivni in
Page 33 and 34: Klinika za infekcijske bolezni in v
Page 35 and 36: Interno glasilo Univerzitetnega kli

aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?