aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana
aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana
4 aktualno Vrhunska medicina v Ljubljani – 35 let nove stavbe Kliničnega centra Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v ljubljani ob 35-letnici vselitve v novo stavbo UkC (29. 11. 1975), ki je bila svoj čas pojem za vrhunsko medicino v Jugoslaviji in kamor so se prihajali zdravit tudi najuglednejši predstavniki takratne države, poglejmo, kako naporno pot sta morala prehoditi slovenska družba in njeno zdravstvo, da so jo dobili. Slovenci smo težko dobili politično podporo iz nekdanje prestolnice v Beogradu, kjer je bila »centralna blagajna«, prav tako se zdravniki in arhitekti niso mogli zediniti, ali bi bilo bolje bolnišnico širiti ob Zaloški cesti ali jo preseliti na obrobje mesta. tudi razmišljanja o ločeni mestni bolnišnici in kliniki s fakulteto so zavlačevala odločitve. kresala so se torej politična, arhitekturna in strokovna mišljenja, ki so skoraj 50 let zavirala izgradnjo prepotrebne bolnišnice. končno pa je nastala kot plod politične volje, saj je morala država zanjo globoko seči v žep. Zametki bolnišničnega zdravljenja na Kranjskem segajo v konec 18. stoletja, ko je bila l. 1786 v Ljubljani nasproti današnje kavarne Evropa ustanovljena prva Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 civilna bolnišnica na Kranjskem. Imela je le 12 postelj. Dobrih 100 let pozneje se je zaradi rasti mesta in medicinskega napredka, posledično pa tudi potresa l. 1895, preselila iz porušenega avguštinskega samostana na Ajdovščini na sedanjo lokacijo ob Zaloški cesti s 568 posteljami. Gradnja nove stavbe KC - temeljni kamen so položili l. 1966, večina gradnje je potekala v času, ko je KC vodil Janez Zemljarič (1968-1973), odprt pa je bil v času direktorja Zdravka Krvine (foto Vlastja Simončič).
novogradnja je bila nujna Že med obema svetovnima vojnama so se pojavljale težnje za organizacijo popolne Medicinske fakultete (MF) ter izgradnjo novega, enotnega bolnišničnega centra. L. 1945 se je kompleks splošne bolnišnice ob Zaloški cesti skupaj s stavbo nekdanje šentpetrske vojašnice preimenoval v Klinične bolnice (KB). Nove klinike so se v naslednjih letih in desetletjih reorganizirale, mnoge so zamenjale lokacijo, marsikatera pa je bila tudi prenovljena. Kljub temu povečano število bolniških postelj ter funkcionalnih prostorov v KB ni zadostovalo potrebam mesta. Nujna je bila novogradnja. Maja 1961 je Mestni ljudski odbor Ljubljana izbral projektantsko skupino pod vodstvom arhitekta Stanka Kristla. Skupina, ki se je imenovala H (hospital), naj bi nadaljevala s preučevanjem programa za zidavo nove bolnišnice v skladu s potrebami Ljubljane in celotne Slovenije. Nov kompleks naj bi bil namenjen zdrav- ljenju bolnikov hkrati pa naj bi predstavljal učno bazo študentom MF in medicinskih šol v Ljubljani. Kot lokacija je bila izbrana majhna površina med Ortopedsko kliniko in Polikliniko. Paziti so morali na povezanost nove klinike z obstoječimi ustanovami (Pediatrična, Infekcijska, Ortopedska in Stomatološka klinika, Poliklinika, Zavod za transfuzijo krvi, Virusni laboratorij, Zavod za zdravstveno in tehnično varnost ter poslopje za upravne namene kliničnega centra). Preprečiti so morali tudi morebitno podvojitev določenih medicinskih in tehničnih služb. Ker med obema svetovnima vojnama in tudi pozneje v Ljubljani niso zidali nobene bolnišnice v tako velikem obsegu in s tako zapletenim programom, so močno zaostajali za hitrim razvojem bolnišnične arhitekture po svetu. Pod vodstvom arhitekta Marka Šlajmerja je ljubljanski urbanistični zavod do leta 1964 izdelal in predstavil urbanistični program za medicinski center v Ljubljani. V 30 letih bi po programu morali zgraditi dva posteljna objekta in delno sezidati tretjega, ki naj bi bil končna faza izgradnje bolnišničnih kapacitet ob Zaloški cesti. V novih objektih bi bilo 2.304 postelj, v razširjenih in dograjenih že obstoječih objektih Infekcijske klinike, Pediatrične, Stomatološke, Dermatološke in Ortopedske klinike 1.322 postelj, v novem Onkološkem inštitutu 400 postelj, skupaj 4.026 postelj. Načrtovali so tudi preureditev prometne infrastrukture. Zaloška cesta naj bi bila po Cegnerjevi ulici in Vodmatskem trgu (sedaj Malenškovi ulici) priključena na Jenkovo in dalje na Masarykovo cesto, ki je bila predvidena kot štiripasovnica. Tedanja Njegoševa naj bi prav tako postala štiripasovnica in bila podaljšana preko Ljubljanice do Poljanske ceste in naprej, kar se sedaj pripravlja. Zaloška cesta naj bi bila zaprta za ves tranzitni promet. Projekt Kliničnega centra sta pripravljala prim. Drago Mušič in arhitekt Medico inženiringa Vlado Sekavčnik, arhitekturno ga je prevzel arhitekt Stanko Kristl. aktualno Z novo stavbo so se bolnišnične kapacitete in število zaposlenih močno povečali Čas je pokazal, da se želje in stvarnost niso skladale. 13. julija 1966 so začeli z gradnjo enega posteljnega objekta s 1.110 bolniškimi posteljami, diagnostičnim in operacijskim delom. Selitve v novo stavbo so potekale skoraj pet let, ko je bil 29. novembra 1975 (na takratni dan republike), Klinični center po skoraj 10 letih gradnje uradno slavnostno odprt. Pred selitvijo v KC so imele KB okoli 2.800 postelj in 2.400 zaposlenih, med njimi okoli 250 zdravnikov in okoli 500 medicinskih sester, z novo stavbo so se bolnišnične kapacitete in število zaposlenih močno povečali. Zastavljeni načrt po širjenju ostalih zgradb v kompleksu kliničnih bolnišnic se je odvijal po svoje. L. 1992 so se zaradi razpada Jugoslavije izpraznili objekti vojaške bolnišnice ob Zaloški cesti. Tja se je preselila Očesna klinika, delno tudi psihiatrična dejavnost. L. 1997 je imel UKC okoli 3.800 postelj in 7.000 zaposlenih, med njimi okoli 1.000 zdravnikov in 1.700 zaposlenih v zdravstveni negi. Po odcepitvi Psihiatrične klinike in Klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik l. 1998 se je zmanjšalo število postelj na 2.700 in število zaposlenih na 5.903, med njimi je bilo 855 zdravnikov. vpogled v danes V novem tisočletju so realizirali novogradnjo Nevrološke klinike (2009) na mestu nekdanje Očesne klinike. Pediatrična klinika se je l. 2009 vselila v novo stavbo na Bohoričevi ulici 20, v njenih bivših prostorih na Vrazovem trgu pa bo najverjetneje nastala negovalna bolnišnica. Druge klinike v petdesetih letih od zapisanih zastavljenih ciljev niso doživele bistvenih sprememb, razen Onkološkega inštituta, ki pa je bil le kratek čas sestavni del ljubljanskih bolnišnic. Danes ima UKC 2.188 postelj in zaposluje 7.461 uslužbencev, od tega 1.268 zdravnikov in 3.214 medicinskih sester. V 40 letih je torej UKC približno petkrat povečal število zdravnikov in približno šestkrat število medicinskih sester. Po navedenih parametrih sodi UKC Ljubljana med velike klinike tako na evropskih kot tudi ameriških tleh. Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 5
- Page 1 and 2: DECEMBER 10 06 ŠTEVILKA glasilo Un
- Page 3: Dragi sodelavci in sodelavke, uvodn
- Page 7 and 8: aktualno Za odprtje »kriv« tudi
- Page 9 and 10: predstojnika in doda, da pri svojem
- Page 11 and 12: v bolnišnici dr. Petra držaja tud
- Page 13 and 14: Kdo so bolniki, ki hemodializo ali
- Page 15 and 16: Medicinska odprava v Ugando aktualn
- Page 17 and 18: Po izkušnji: naš zdravstveni sist
- Page 19 and 20: aktualno »Pred vrnitvijo v UKCL se
- Page 21 and 22: operira. Na kliniki imamo princip,
- Page 23 and 24: aktualno Prvič na svetu uporabili
- Page 25 and 26: Obisk iz bolnišnice Katinara v Trs
- Page 27 and 28: ne z veliko prikrajšavo noge in ne
- Page 29 and 30: dogajanj poskrbeli, da nihče od te
- Page 31 and 32: preberite Bodimo telesno aktivni in
- Page 33 and 34: Klinika za infekcijske bolezni in v
- Page 35 and 36: Interno glasilo Univerzitetnega kli
novogradnja je bila nujna<br />
Že med obema svetovnima vojnama<br />
so se pojavljale težnje za organizacijo<br />
popolne Medicinske fakultete (MF) ter<br />
izgradnjo novega, enotnega bolnišničnega<br />
centra. L. 1945 se je kompleks splošne<br />
bolnišnice ob Zaloški cesti skupaj s<br />
stavbo nekdanje šentpetrske vojašnice<br />
preimenoval v Klinične bolnice (KB).<br />
Nove klinike so se v naslednjih letih in<br />
desetletjih reorganizirale, mnoge so zamenjale<br />
lokacijo, marsikatera pa je bila<br />
tudi prenovljena. Kljub temu povečano<br />
število bolniških postelj ter funkcionalnih<br />
prostorov v KB ni zadostovalo potrebam<br />
mesta. Nujna je bila novogradnja.<br />
Maja 1961 je Mestni ljudski odbor <strong>Ljubljana</strong><br />
izbral projektantsko skupino pod<br />
vodstvom arhitekta Stanka Kristla. Skupina,<br />
ki se je imenovala H (hospital), naj bi<br />
nadaljevala s preučevanjem programa<br />
za zidavo nove bolnišnice v skladu s potrebami<br />
Ljubljane in celotne Slovenije.<br />
Nov kompleks naj bi bil namenjen zdrav-<br />
ljenju bolnikov hkrati pa naj bi predstavljal<br />
učno bazo študentom MF in medicinskih<br />
šol v Ljubljani. Kot lokacija je bila<br />
izbrana majhna površina med Ortopedsko<br />
kliniko in Polikliniko. Paziti so morali<br />
na povezanost nove klinike z obstoječimi<br />
ustanovami (Pediatrična, Infekcijska,<br />
Ortopedska in Stomatološka klinika, Poliklinika,<br />
Zavod za transfuzijo krvi, Virusni<br />
laboratorij, Zavod za zdravstveno in tehnično<br />
varnost ter poslopje za upravne<br />
namene kliničnega centra). Preprečiti so<br />
morali tudi morebitno podvojitev določenih<br />
medicinskih in tehničnih služb.<br />
Ker med obema svetovnima vojnama in<br />
tudi pozneje v Ljubljani niso zidali nobene<br />
bolnišnice v tako velikem obsegu in s<br />
tako zapletenim programom, so močno<br />
zaostajali za hitrim razvojem bolnišnične<br />
arhitekture po svetu.<br />
Pod vodstvom arhitekta Marka Šlajmerja<br />
je ljubljanski urbanistični zavod do leta<br />
1964 izdelal in predstavil urbanistični<br />
program za medicinski center v Ljubljani.<br />
V 30 letih bi po programu morali<br />
zgraditi dva posteljna objekta in delno<br />
sezidati tretjega, ki naj bi bil končna faza<br />
izgradnje bolnišničnih kapacitet ob Zaloški<br />
cesti. V novih objektih bi bilo 2.304<br />
postelj, v razširjenih in dograjenih že obstoječih<br />
objektih Infekcijske klinike, Pediatrične,<br />
Stomatološke, Dermatološke in<br />
Ortopedske klinike 1.322 postelj, v novem<br />
Onkološkem inštitutu 400 postelj,<br />
skupaj 4.026 postelj. Načrtovali so tudi<br />
preureditev prometne infrastrukture. Zaloška<br />
cesta naj bi bila po Cegnerjevi ulici<br />
in Vodmatskem trgu (sedaj Malenškovi<br />
ulici) priključena na Jenkovo in dalje na<br />
Masarykovo cesto, ki je bila predvidena<br />
kot štiripasovnica. Tedanja Njegoševa<br />
naj bi prav tako postala štiripasovnica in<br />
bila podaljšana preko Ljubljanice do Poljanske<br />
ceste in naprej, kar se sedaj pripravlja.<br />
Zaloška cesta naj bi bila zaprta za<br />
ves tranzitni promet.<br />
Projekt Kliničnega centra sta pripravljala prim. Drago Mušič in arhitekt Medico inženiringa<br />
Vlado Sekavčnik, arhitekturno ga je prevzel arhitekt Stanko Kristl.<br />
<strong>aktualno</strong><br />
Z novo stavbo so se bolnišnične<br />
kapacitete in število zaposlenih<br />
močno povečali<br />
Čas je pokazal, da se želje in stvarnost<br />
niso skladale. 13. julija 1966 so začeli<br />
z gradnjo enega posteljnega objekta<br />
s 1.110 bolniškimi posteljami, diagnostičnim<br />
in operacijskim delom. Selitve v<br />
novo stavbo so potekale skoraj pet let,<br />
ko je bil 29. novembra 1975 (na takratni<br />
dan republike), <strong>Klinični</strong> center po skoraj<br />
10 letih gradnje uradno slavnostno odprt.<br />
Pred selitvijo v KC so imele KB okoli<br />
2.800 postelj in 2.400 zaposlenih, med<br />
njimi okoli 250 zdravnikov in okoli 500<br />
medicinskih sester, z novo stavbo so se<br />
bolnišnične kapacitete in število zaposlenih<br />
močno povečali. Zastavljeni načrt<br />
po širjenju ostalih zgradb v kompleksu<br />
kliničnih bolnišnic se je odvijal po svoje.<br />
L. 1992 so se zaradi razpada Jugoslavije<br />
izpraznili objekti vojaške bolnišnice ob<br />
Zaloški cesti. Tja se je preselila Očesna<br />
klinika, delno tudi psihiatrična dejavnost.<br />
L. 1997 je imel UKC okoli 3.800 postelj<br />
in 7.000 zaposlenih, med njimi okoli<br />
1.000 zdravnikov in 1.700 zaposlenih v<br />
zdravstveni negi. Po odcepitvi Psihiatrične<br />
klinike in Klinike za pljučne bolezni<br />
in alergijo Golnik l. 1998 se je zmanjšalo<br />
število postelj na 2.700 in število zaposlenih<br />
na 5.903, med njimi je bilo 855<br />
zdravnikov.<br />
vpogled v danes<br />
V novem tisočletju so realizirali novogradnjo<br />
Nevrološke klinike (2009) na mestu<br />
nekdanje Očesne klinike. Pediatrična<br />
klinika se je l. 2009 vselila v novo stavbo<br />
na Bohoričevi ulici 20, v njenih bivših<br />
prostorih na Vrazovem trgu pa bo najverjetneje<br />
nastala negovalna bolnišnica.<br />
Druge klinike v petdesetih letih od zapisanih<br />
zastavljenih ciljev niso doživele bistvenih<br />
sprememb, razen Onkološkega<br />
inštituta, ki pa je bil le kratek čas sestavni<br />
del ljubljanskih bolnišnic.<br />
Danes ima UKC 2.188 postelj in zaposluje<br />
7.461 uslužbencev, od tega 1.268<br />
zdravnikov in 3.214 medicinskih sester.<br />
V 40 letih je torej UKC približno petkrat<br />
povečal število zdravnikov in približno<br />
šestkrat število medicinskih sester. Po<br />
navedenih parametrih sodi UKC <strong>Ljubljana</strong><br />
med velike klinike tako na evropskih<br />
kot tudi ameriških tleh.<br />
Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra <strong>Ljubljana</strong> \ december 2010<br />
5
Change language