aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana
aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana
16 aktualno bolnih otrok, ki so jih na hrbtu prinesle matere… Vročina, kašelj, dehidracija, bolečina, nekateri izmed njih so bili res hudo bolni. Sam še nimam otrok, a samo mislim si, kako bi se s punco počutila, če bi kateri izmed njih zbolel. Verjetno bi takoj klicala zdravnika, neozirajoč se na to, da sem v bistvu sam zdravnik. Njihove matere apatično strmijo v daljavo, niso zaskrbljene, do otrok ravnajo precej grobo. Marsikatero dekle moje starosti, to je 26 let, ima že šest otrok ali več, kar je verjetno eden izmed razlogov, da jim otroško življenje ne pomeni tako veliko. O drugačnosti kulture smo se veliko učili iz vsakdanjih obiskov pacientov. Nekoč je v sobo vstopila žena; mnogorodnica srednjih let z nožničnim izcedkom in pridruženimi bolečinami v spodnjem delu trebuha. V takšnem primeru je treba zdraviti vse možne povzročitelje spolnih bolezni. To smo tudi storili. Ko smo oskrbeli prvo ženo, je ta stekla ven in pripeljala noter še drugo ženo njunega skupnega moža. Pozdravili smo tudi njo, nato še moža, ženi pa sta kar tekmovali, katera bo nesla zdravila njemu. Zaplet je dosegel vrhunec, ko smo ugotovili, da obstaja nekje še tretja žena tega moža … Za kosilo tudi kamni in zemlja Dnevno so se praznile naše zaloge antibiotikov in antimalarikov. Najpogosteje Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 smo uporabili amoksicilin in ciprofloksacin, s katerima smo lahko pokrili širok spekter bakterij, saj natančne diagnostike tam ni bilo. Zdravila smo predpisovali pa smernicah, ki jih je izdala organizacija »Zdravniki brez meja.« Krompir, fižol, riž in zelje so bili vsak dan naše kosilo. Nemalokrat so se v našem kosilu znašli razni kamni in zemlja. To dejstvo priča o higienskem standardu na ekvatorju, posledice pa smo dnevno srečevali v svojih ambulantah. Veliko je bilo črevesnih parazitov, ki smo jih lah- Primeri zdravljenja in terapij v času našega bivanja v Afriki so bili izredno raznoliki. »Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem se zvečer ves utrujen zvrnil v posteljo, takoj za tem pa so pritekli otroci z deklico, ki jo je pičil nek insekt; začela je nastajati anafilaktična reakcija. Z antihistaminiki in kortikosteroidi smo uspeli reakcijo zaustaviti,« zapiše Andrej Porčnik. »Spoznal sem svet, ki se razlikuje od našega, ljudi, ki razmišljajo drugače kot pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti primerjati ne more z našim … Na svet in na naše zdravstvo morda gledam drugače kot prej. Naš zdravstveni sistem ni popoln, a je na zelo visoki ravni. Poleg tega ima potencial postati še boljši.« ko uspešno zdravili z Mebendazolom. Prav tako smo se odločili zdraviti ljudi z anamnezo peptične razjede kar z eradikacijsko terapijo za Helikobakter Pylori z amoksicilinom, klaritromicinom in omeprazolom. Odzivi na ta zdravljenja so bili zelo pozitivni. Apatičnost iz obrazov je izginila, ko smo jim dali očala Ob odmorih sem se velikokrat sprehodil po vasici. Na eni strani sem videval otroke, nasmejane, vesele, ki so mi tekli nasproti in me pozdravljali. Njihovi možgani so še nedefinirani, neizoblikovani, lahko bi rekel, da so še dojemljivi za vse. Zob časa jih še ni izoblikoval. Na obrazih starejših pa se je že začela kazati melanholičnost, odsotnost čustvovanja, kot da bi se vdali v usodo in življenje sprejeli takšno, kot je - brez želje in volje spremeniti ga na bolje. Moji babici so nekaj let nazaj naši zdravniki uspešno pozdravili odstop mrežnice … Pred mano sedaj stoji mladenka z motno roženico – takšno stanje bo ostalo. Nato pa vkoraka starejša gospa ... Povedala je, da ne more več brati Biblije. Dali smo ji očala in kar naenkrat so se ji kotički ust dvignili, oči so se ji zvedrile, gubice na njenih licih pa so veličastno zasijale. Z največjim veseljem je odšla domov… brati Biblijo. To so bili eni redkih trenutkov, ko so Ugandčani pokazali čustva, trenutki, ko je z njihovih obrazov izginila turobnost, ki jih z leti vse bolj zaznamuje.
Po izkušnji: naš zdravstveni sistem ni popoln, a je na zelo visoki ravni Danes sem spet tu, v Sloveniji. Hodim po UKCL, mimo ambulant, oddelkov, operacijskih sob. Delo poteka usklajeno, sestra podaja kirurgu sofisticirane instrumente, on z njimi opravlja zapletene posege, medtem ko anestezist zagotavlja pogoje za nemoteno delo. Uvajajo se nove in nove tehnike zdravljenja. Tako izgleda družba, v kateri živimo mi. Nekaj mesecev prej sem bil v Afriki, v regionalni bolnišnici. Ljudje so ležali na tleh, nič ni bilo sterilno, zaradi nepravilne uporabe doniranega aspiratorja so otroci umirali, na obsežnih opeklinah je bil namazan cvetlični med, nevrološke bolezni brez možnosti diagnoze, bolečine v kolkih, ki se zdravijo z natezanjem. Tako izgleda svet v katerem živijo. Kaj je bil smisel vsega tega, se včasih sprašujem, ko odhajam domov iz dela. Pomemben segment je nudenje zdravstvenih uslug, ki jih ljudje tam nimajo, kot tudi izobraževanje lokalnih ljudi o raznoraznih stvareh, da si bodo lahko kasneje pomagali sami (v času obiska smo jih denimo izobrazili o pomenu zdravljenja hipertenzije). Drug vidik, morda še pomembnejši, je osebna izkušnja. Spoznal sem svet, ki sa razlikuje od našega, ljudi, ki razmišljajo drugače kot pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti primerjati ne more z našim… Na svet in na naše zdravstvo morda gledam drugače kot prej. Naš zdravstveni sistem ni popoln, a je na zelo visoki ravni. Poleg tega ima potencial postati še boljši. Sodelovanja v tem procesu se že veselim. Večkrat bom pomislil, kakšna je situacija v Afriki in se ne bom spraševal, kaj lahko slovensko zdravstvo naredi zame, ampak kaj lahko jaz naredim za slovensko zdravstvo. aktualno Na obrazih ljudi je velikokrat zaznati čustveno otopelost – a ne takrat, ko lahko zaradi novih očal spet berejo Biblijo. Velik problem je bil povišan krvni tlak, velikokrat tudi nad 200/140. Zdravili smo jih predvsem z tiazidnimi diuretiki in nifedipinom. Organizirali smo tudi izobraževanja o tej bolezni s pomočjo prevajalk. Takrat sem se spomnil na svojo drugo babico, ki jo kličem oma, ki ji naši zdravniki že leta uspešno uravnavajo krvni tlak. Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 17
- Page 1 and 2: DECEMBER 10 06 ŠTEVILKA glasilo Un
- Page 3 and 4: Dragi sodelavci in sodelavke, uvodn
- Page 5 and 6: novogradnja je bila nujna Že med o
- Page 7 and 8: aktualno Za odprtje »kriv« tudi
- Page 9 and 10: predstojnika in doda, da pri svojem
- Page 11 and 12: v bolnišnici dr. Petra držaja tud
- Page 13 and 14: Kdo so bolniki, ki hemodializo ali
- Page 15: Medicinska odprava v Ugando aktualn
- Page 19 and 20: aktualno »Pred vrnitvijo v UKCL se
- Page 21 and 22: operira. Na kliniki imamo princip,
- Page 23 and 24: aktualno Prvič na svetu uporabili
- Page 25 and 26: Obisk iz bolnišnice Katinara v Trs
- Page 27 and 28: ne z veliko prikrajšavo noge in ne
- Page 29 and 30: dogajanj poskrbeli, da nihče od te
- Page 31 and 32: preberite Bodimo telesno aktivni in
- Page 33 and 34: Klinika za infekcijske bolezni in v
- Page 35 and 36: Interno glasilo Univerzitetnega kli
Po izkušnji: naš zdravstveni sistem<br />
ni popoln, a je na zelo visoki<br />
ravni<br />
Danes sem spet tu, v Sloveniji. Hodim po<br />
UKCL, mimo ambulant, oddelkov, operacijskih<br />
sob. Delo poteka usklajeno, sestra<br />
podaja kirurgu sofisticirane instrumente,<br />
on z njimi opravlja zapletene posege,<br />
medtem ko anestezist zagotavlja pogoje<br />
za nemoteno delo. Uvajajo se nove in<br />
nove tehnike zdravljenja. Tako izgleda<br />
družba, v kateri živimo mi. Nekaj mesecev<br />
prej sem bil v Afriki, v regionalni bolnišnici.<br />
Ljudje so ležali na tleh, nič ni bilo<br />
sterilno, zaradi nepravilne uporabe doniranega<br />
aspiratorja so otroci umirali, na<br />
obsežnih opeklinah je bil namazan cvetlični<br />
med, nevrološke bolezni brez možnosti<br />
diagnoze, bolečine v kolkih, ki se<br />
zdravijo z natezanjem. Tako izgleda svet<br />
v katerem živijo. Kaj je bil smisel vsega<br />
tega, se včasih sprašujem, ko odhajam<br />
domov iz dela. Pomemben segment je<br />
nudenje zdravstvenih uslug, ki jih ljudje<br />
tam nimajo, kot tudi izobraževanje lokalnih<br />
ljudi o raznoraznih stvareh, da si<br />
bodo lahko kasneje pomagali sami (v<br />
času obiska smo jih denimo izobrazili o<br />
pomenu zdravljenja hipertenzije). Drug<br />
vidik, morda še pomembnejši, je osebna<br />
izkušnja. Spoznal sem svet, ki sa razlikuje<br />
od našega, ljudi, ki razmišljajo drugače<br />
kot pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti<br />
primerjati ne more z našim… Na svet in<br />
na naše zdravstvo morda gledam drugače<br />
kot prej. Naš zdravstveni sistem ni<br />
popoln, a je na zelo visoki ravni. Poleg<br />
tega ima potencial postati še boljši. Sodelovanja<br />
v tem procesu se že veselim.<br />
Večkrat bom pomislil, kakšna je situacija<br />
v Afriki in se ne bom spraševal, kaj lahko<br />
slovensko zdravstvo naredi zame, ampak<br />
kaj lahko jaz naredim za slovensko<br />
zdravstvo.<br />
<strong>aktualno</strong><br />
Na obrazih ljudi je velikokrat zaznati čustveno<br />
otopelost – a ne takrat, ko lahko<br />
zaradi novih očal spet berejo Biblijo.<br />
Velik problem je bil povišan krvni tlak, velikokrat tudi nad 200/140. Zdravili smo jih predvsem z tiazidnimi diuretiki in nifedipinom. Organizirali<br />
smo tudi izobraževanja o tej bolezni s pomočjo prevajalk. Takrat sem se spomnil na svojo drugo babico, ki jo kličem oma, ki ji naši<br />
zdravniki že leta uspešno uravnavajo krvni tlak.<br />
Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra <strong>Ljubljana</strong> \ december 2010<br />
17
Change language