aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana
aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana aktualno - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana
14 aktualno jevanje nekoliko večjih molekul beljakovin, ki nastajajo pri plazmocitomu. Omenjena metoda pomaga pri zdravljenju akutne ledvične odpovedi, ki nastane pri plazmacitomu. Gre za eno izmed novosti, ki smo jih skozi leta uvajali v našem Centru. Naj se vrnem še k transplantacijam. Na področju transplantacij ledvic imamo za približno 20 odstotkov boljše preživetje ledvic, kot je povprečje v Eurotransplant.” Čemu to pripisujemo? “Predvsem veliki skrbnosti pri pripravi bolnikov ter bdenju nad bolniki na enem mestu. Izogibamo se presaditvam z velikimi imunološkimi preprekami, pa tudi sprejemanju organov nestandardnih darovalcev. Na KO za nefrologijo vse to počnemo že štirideset let, znanje je vedno bolj izpopolnjeno. Ničesar ne prepuščamo naključju.” Pa v tujini ne velja, da bi za bolnika na enem mestu opravljali vse? Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 “Različno. Za ZDA denimo vem, da bolnike po transplantaciji ledvic pošljejo k zdravniku, od koder je bil bolnik napoten. V Sloveniji pa imamo prednost, da smo tako majhni, da lahko bolniki po transplantaciji prihajajo k nam. Neposredno po presaditvi so pregledi pogosti, pozneje pa na 2 - 3 mesece. Bolnikom vedno omogočamo dostopnost do zdravnika, tudi prek telefona.” Ali dializa nujno vodi v transplantacijo in ali potem bolnik dokončno ozdravi? “Ne, bolnik v nobenem primeru ni ozdravljen, v obeh primerih gre za nadomeščanje funkcije izgubljenega organa. Tudi sama transplantacija ima svoje omejitve; polovica ledvic propade po približno 10- 12 letih, potem jih je potreb- no nadomestiti. Pri dializi ni tako ostrih pogojev za sprejem v program zdravljenja, kot to velja pri transplantaciji, zato pomeni dializa pribežališče za vse, ki jim ledvice ne delajo.” Obe vrsti nadomestnega zdravljenja okvar ledvic (transplantacija in dializa) sta mnogim bolnikom s končno odpovedjo ledvic omogočila dolgo in polno življenje. Kakšne so sicer omejitve za posameznega bolnika, ki potrebuje dializo? “Z razvojem tehnologije in spoznanji se trudimo, da bi bilo omejitev čim manj. Kadar delamo daljšo dializo – že prej sem omenil, da eno skupino dializiramo 3-krat po 8 ur - dodatnih omejitev za bolnika ni. Opozarjamo zgolj pred ekstremi uživanja sadnih sokov in preveč soljene hrane, to pa velja tudi za zdravega človeka.” Število ledvičnih bolnikov se iz leta v leto večje. Čemu pripisujete to? “Pravzaprav se je pri nas številka kar umirila; vsako leto beležimo zgolj 3 - 4 odstotni porast vseh bolnikov v programu nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi. To pripisujemo učinkovitim terapijam preprečevanja ledvične okvare – še preden posameznik dializo sploh potrebuje. Z zdravili lahko naredimo veliko. Zelo učinkovito je denimo zdravljenje hipertenzije oz. povišanega krvnega tlaka:če posameznik nima urejenega krvnega tlaka, to samo po sebi uničuje funkcijo ledvic. Dobra je tudi terapija sladkorne bolezni in visokega holesterola. Vse to so dejavniki, ki ljudem omogočajo kakovostno življenje brez dialize.” Pred leti je bilo medijsko odmevno, ko so na Hrvaškem za hemodializo umrli bolniki. Za kaj je šlo v tem primeru? “V tovarni so preizkušali tesnost dializatorjev, in sicer s snovjo, ki se po preizkusu tesnosti kapilar dializatorja ni popolnoma izprala – prišla je v kri in zaradi hlapnosti pri relativno nizkih temperaturah, okoli 37 stopinj, je prišlo do nastanka plina v krvi bolnikov, ki so se s temi dializatorji dializirali. Prišlo je do akutne zamašitve pljučnih kapilar in smrti.” Kako velika nevarnost sicer obstaja, da pride do tako hudih zapletov? “Če imamo odličen dializni material, kot ga ta trenutek imamo v UKCL, in tudi drugod v Sloveniji, so nevarnosti minimalne. Imamo vrhunske hemodializne monitorje z množico varnostnih sistemov, predvsem pa zelo strokovno podkovano in izurjeno dializno osebje, ki odlično in predano opravlja svoje zahtevno delo.”
Medicinska odprava v Ugando aktualno v imenu petih študentov, ki so se tri mesece mudili na medicinski odpravi v Ugandi, Andrej Porčnik, zdravnik pripravnik UkCl, piše o zdravljenju in drugačni kulturi juga Ugande Andrej Porčnik Julij 2010, nahajam se sredi črne celine, ob prečudovitem jezeru, po katerem s kanujem plujejo domačini, sedim v majhni sobici na lesenem stolu, okoli mene stene, s katerih odpada omet, pod mano zemlja, pred menoj miza, čez mizo mati z otrokom v naročju, ki kašlja in ima visoko vročino. Okoli mojega vratu stetoskop, za menoj antibiotiki. Z mislimi sem pri otrokovem stanju, le kaj mu je in kako ga pozdraviti, se sprašujem? To se je dogajalo čez poletje na jugu Ugande. Prizore, kot je ta, smo dnevno srečevali tekom trimesečne humanitarne odprave pod okriljem sekcije za tropsko medicino. Tam sem bil skupaj z Bredo Podjaveršek, dr. med., nino Šenico, dr. med., Mikom Rebernikom, študentom medicine in tatjano Čuk, študentko visoke šole za zdravstvo. ko sem bil na odpravi, sem ves čas doživljal kontraste med stanjem tam in pri nas v Sloveniji Nekega dne je vstopil v našo kliniko mlad fant, prisodil bi mu kvečjemu šestnajst let. Povedal je, da ga boli v prsnem košu in da občasno izgublja zavest. Ob poslušanju njegovega srca s stetoskopom sem slišal glasni šum aortne stenoza in mitralne regurgitacije, najverjetneje kot posledico nezdravljene revmatske vročice. Gledal sem fanta, fant je gledal mene. Na njegovih ustih je še vladal nasmeh, ni vedel, za kakšno stanje gre. Misli so mi odtavale v domovino. Naši splošni zdravniki že leta z uspešno diagnostiko in predpisovanjem antibiotikov to bolezen preprečijo. Spomnim se na Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL), kjer bi takšno stanje z najmodernejšo in uspešno tehnologijo tudi operirali in bi lahko ta fant živel normalno življenje. V Ugandi pa bi moral plačati antibiotike sam, v kolikor bi ga želeli operirati, bi moral fant v Indijo in plačati 14.000 evrov. Denarja domačini nimajo, takšnih primerov pa je bilo ogromno. Fant odide domov… vročina, kašelj, dehidracija – in popolnoma drugačen odnos staršev Leto nazaj sem ob besedi Afrika pomislil na lačne in bolne otroke, ki tekajo po peščenih tleh, v daljavi pa postopa slon. Sedaj pa sem videli slone, prav tako pa smo dnevno dobili vsaj kakšen ducat V majhni hiški je ekipa skupno petih ljudi vsak dan sprejemala paciente. Nekateri so prišli od blizu, drugi od daleč – eni celo tako od daleč, da so pred hiško prespali čez noč, na dan okoli med 50-70. Mnoge bolezni bi v Sloveniji pozdravili brez težav. Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 15
- Page 1 and 2: DECEMBER 10 06 ŠTEVILKA glasilo Un
- Page 3 and 4: Dragi sodelavci in sodelavke, uvodn
- Page 5 and 6: novogradnja je bila nujna Že med o
- Page 7 and 8: aktualno Za odprtje »kriv« tudi
- Page 9 and 10: predstojnika in doda, da pri svojem
- Page 11 and 12: v bolnišnici dr. Petra držaja tud
- Page 13: Kdo so bolniki, ki hemodializo ali
- Page 17 and 18: Po izkušnji: naš zdravstveni sist
- Page 19 and 20: aktualno »Pred vrnitvijo v UKCL se
- Page 21 and 22: operira. Na kliniki imamo princip,
- Page 23 and 24: aktualno Prvič na svetu uporabili
- Page 25 and 26: Obisk iz bolnišnice Katinara v Trs
- Page 27 and 28: ne z veliko prikrajšavo noge in ne
- Page 29 and 30: dogajanj poskrbeli, da nihče od te
- Page 31 and 32: preberite Bodimo telesno aktivni in
- Page 33 and 34: Klinika za infekcijske bolezni in v
- Page 35 and 36: Interno glasilo Univerzitetnega kli
Medicinska odprava v Ugando<br />
<strong>aktualno</strong><br />
v imenu petih študentov, ki so se tri mesece mudili na medicinski odpravi v Ugandi, Andrej Porčnik,<br />
zdravnik pripravnik UkCl, piše o zdravljenju in drugačni kulturi juga Ugande<br />
Andrej Porčnik<br />
Julij 2010, nahajam se sredi črne<br />
celine, ob prečudovitem jezeru,<br />
po katerem s kanujem plujejo domačini,<br />
sedim v majhni sobici na<br />
lesenem stolu, okoli mene stene,<br />
s katerih odpada omet, pod mano<br />
zemlja, pred menoj miza, čez mizo<br />
mati z otrokom v naročju, ki kašlja<br />
in ima visoko vročino. Okoli mojega<br />
vratu stetoskop, za menoj antibiotiki.<br />
Z mislimi sem pri otrokovem<br />
stanju, le kaj mu je in kako ga<br />
pozdraviti, se sprašujem? To se je<br />
dogajalo čez poletje na jugu Ugande.<br />
Prizore, kot je ta, smo dnevno<br />
srečevali tekom trimesečne humanitarne<br />
odprave pod okriljem sekcije<br />
za tropsko medicino. Tam sem<br />
bil skupaj z Bredo Podjaveršek,<br />
dr. med., nino Šenico, dr. med.,<br />
Mikom Rebernikom, študentom<br />
medicine in tatjano Čuk, študentko<br />
visoke šole za zdravstvo.<br />
ko sem bil na odpravi, sem ves<br />
čas doživljal kontraste med stanjem<br />
tam in pri nas v Sloveniji<br />
Nekega dne je vstopil v našo kliniko<br />
mlad fant, prisodil bi mu kvečjemu šestnajst<br />
let. Povedal je, da ga boli v prsnem<br />
košu in da občasno izgublja zavest. Ob<br />
poslušanju njegovega srca s stetoskopom<br />
sem slišal glasni šum aortne stenoza<br />
in mitralne regurgitacije, najverjetneje<br />
kot posledico nezdravljene revmatske<br />
vročice. Gledal sem fanta, fant je gledal<br />
mene. Na njegovih ustih je še vladal nasmeh,<br />
ni vedel, za kakšno stanje gre. Misli<br />
so mi odtavale v domovino. Naši splošni<br />
zdravniki že leta z uspešno diagnostiko in<br />
predpisovanjem antibiotikov to bolezen<br />
preprečijo. Spomnim se na <strong>Univerzitetni</strong><br />
klinični center <strong>Ljubljana</strong> (UKCL), kjer bi<br />
takšno stanje z najmodernejšo in uspešno<br />
tehnologijo tudi operirali in bi lahko<br />
ta fant živel normalno življenje. V Ugandi<br />
pa bi moral plačati antibiotike sam, v kolikor<br />
bi ga želeli operirati, bi moral fant<br />
v Indijo in plačati 14.000 evrov. Denarja<br />
domačini nimajo, takšnih primerov pa je<br />
bilo ogromno. Fant odide domov…<br />
vročina, kašelj, dehidracija – in<br />
popolnoma drugačen odnos<br />
staršev<br />
Leto nazaj sem ob besedi Afrika pomislil<br />
na lačne in bolne otroke, ki tekajo po<br />
peščenih tleh, v daljavi pa postopa slon.<br />
Sedaj pa sem videli slone, prav tako pa<br />
smo dnevno dobili vsaj kakšen ducat<br />
V majhni hiški je ekipa skupno petih ljudi vsak dan sprejemala paciente. Nekateri so prišli od blizu, drugi od daleč – eni celo tako od daleč,<br />
da so pred hiško prespali čez noč, na dan okoli med 50-70. Mnoge bolezni bi v Sloveniji pozdravili brez težav.<br />
Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra <strong>Ljubljana</strong> \ december 2010<br />
15
Change language