Marec - Planinski Vestnik

B.: Kako ste izbirali člane za Daulagiri? Menda si z vsakim posebej prej plezal v domačih
gorah.
Š.: Bil sem v težki situaciji, ker je bila isto leto tudi odprava Lotse. Tam je bila zbrana
smetana našega alpinizma. Po pravilih PZS pa alpinisti ne morejo dvakrat v enem letu
na himalajsko odpravo, zato je za Daulagiri ostala rezervna garnitura. Prepričan sem,
da bi se stvari drugače odvijale, če bi bila zraven Nejc, Marjon ali kdo drug z izkušnjami
na 8000 m. Toda ker so sodelovali na Lotseju, so izpadli iz kombinacije. Selekcija
je potekala v redu. Na drugi razpis se je prijavilo 26 alpinistov. Po kriterijih selekcije so
bili izbrani štirje, enega pa sem smel kot vodja izbrati sam. To je bil Sabolek, zanj
sem se dosti trudil, da je prišel v ekipo. Morda sem pri tem preveč upošteval njegove
odlične zimske vzpone, človeško plat sem pa premalo poznal. Prvi kratki stiki z njim so
se začeli že v pripravah.
B.: Kako vzdržuješ stalno kondicijo, fizično in psihično? Kako si treniral za Daulagiri?
Š.: Glede kondicije se nisem nikoli zapustil, vse od leta 60, ko sem začel plezati. Sam
sebi nisem dovolil, da bi mesec dni počival. Vsaj ob sobotah in nedeljah sem vedno na
turah. Mogoče bo kdo rekel, da to ni »fair« do družine, toda če hočeš plezati kontinuirano,
je takšno življenje pogoj. Za Daulagiri ni bilo skupnih treningov, imeli smo le
nekaj skupnih tur, plezal sem z vsakim, razen z Zupanom, njega sem poznal z Everesta.
Namesto intenzivnega treninga sem v glavnem tekal za tisoč opravki, da smo v treh
mesecih spravili skupaj odpravo. Tudi to je bil rekord, toda fizično sem bil na psu.
Le ob sobotah in nedeljah sem načrtno plezal, čez teden pa sem se s kolesom vozil
v službo v Ljubljano. 60 km vsak dan — za kolesarje ni veliko, zame pa je bilo to, glede
na dane možnosti, že kar precejšen napor.
V načrtu smo imeli aklimatizacijsko turo na Mont Blanc, toda zmanjkalo je časa in
denarja, še celo zadnjo noč pred odhodom smo pakirali.
B.: Kakšne so posledice vaše odisejade? Mislim na omrzline in na amputacije.
Š.: Že pod steno sem vsem povedal: Če gremo v steno, povratka ne bo. Tudi pomagati
ne bomo mogli drug drugemu, v tej strašni steni bo kaj takega nemogoče. V steno
smo šli z zavestjo, da lahko vsaka še tako majhna in nepomembna poškodba povzroči
smrt. Med vzponom smo bili izpostavljeni velikanski temperaturni razliki. Spodaj nas je
dajala pripeka pri + 40°, zgoraj pa vihar pri —40°. Glavni problem v Himalaji je dehidracija.
Nosili smo »astronavtsko« hrano Moutenhouse, ogabnega okusa. Priprava te
hrane potrebuje veliko vode, sicer je neužitna. Ta dehidrirana hrana nas je še bolj
dehidrirala. Ponoči je bilo treba topiti vodo, namesto, da bi človek spal. Zaradi vetra
in mraza kuhalniki slabo gorijo, dve uri sta bili potrebni, da smo stopili liter vode.
Zdravniki trdijo, da mora človek vsak dan popiti 6—8 1 tekočine. V tistih višinah je mi
vsi skupaj nismo popili 4 litre v 24 urah. Posledica je dehidracija telesa. Prve dni ne
opaziš nič, po desetih dneh je že kritično. Kri ne cirkulira, to pa povzroča neprekrvav-
Ijenost in omrzline. Zaradi goste krvi te lahko pobere infarkt. Kar čutiš, kako ti gredo
mravljinci v roke. Toda kljub vsemu smo bili do grebena optimisti. Tam se je vse začelo
obračati proti nam; oster veter, hud mraz, kuhalnik je crknil in ostali smo brez vode,
hrane in brez radijske zveze. Cene je začel tarnati, da ne čuti več rok, vse do drugih
členkov je imel omrznjene. Postalo me je strah, sestop po isti smeri ni bil mogoč. Toda
ponoči je Cene vseeno smrčal, jaz pa nisem vedel, je to dober ali slab znak. Po petnajstih
dneh smo se prvič sezuli na pašnikih v dolini. Emil ni imel posledic, jaz precej,
Cene največ.
Meni so se omrzline popravile. Cenetu pa ne. Ko so se mu odprli mehurji, je nastopila
gangrena. Izgubil je vse prste na obeh nogah, na desni še malo več. Nekoliko boljše je
bilo z rokami. Na letalu sem mu vsaki dve uri na WC previjal nogi. Doma sva se čez dva
dni dobila v bolnici, pripravljali so ga za amputacijo. Bila sva skupaj v isti sobi, ne
morem povedati, kako me je stisnilo, ko so ga po operaciji pripeljali nazaj v sobo. Meni
so pobrali samo nohte in malo mesa na prstih na nogah. Cene zdaj že pleza in smuča,
upam, da se bo počasi popravil, kot so se opomogli Marjon, Bešlin ali Marička Škerlepova.
Brez posledic jo je odnesel Emil Tratnik. Če pogledam nazaj, smo bili srečni,
kajti podobne zadeve se navadno končajo tragično. Sam v sebi sem bil srečen tudi
zato, ker mi je uspelo izpolniti obljubo, kljub mnogim odstopom od prvotnega načrta
odprave!
B.: Nekateri jjlpinjsti trdijo, da jih ni nikoli strah, drugi pošteno priznajo, kako jih je
strah pred vsakim vzponom. Kaj pa ti?
Š.: Človek, ki pravi, da ga ni nikoli v stgnah strah, laže Res pa je, da me je včasih
strah veliko bolj dSj^PRof zHa]. Ž leti spoznavaš samegS sebe, gorg^dobivaš izkušnje,
rutino. Toda z izkušnjami se vsako leto lotevaš težjih stvari. ČeH o\ na začetku svojega
plezanja postavil, recimo, Daulagiri ali Everest, bi me od strahu pobralo. To je nor-
134 malno. Vedno se bojim, da se med plezanjem podere skala, bojim se plazu. Vedno